Resnici na ljubo sem tudi sam sodeloval pri projektu – sicer bolj »od daleč«, s kakšnimi bolj filozofskimi ali ustavnopravnimi idejami. Vse pro bono, kar mislim, da velja tudi za druge. Le predsednik DS nas je enkrat povabil na kosilo. Sodelujočih nas je bilo vsega skupaj precej prek šestdeset (pravnih) strokovnjakov. Tudi vsa lokalna samouprava je bila zraven, prek skupnosti občin in skupnosti mestnih občin. Vodja projekta, prof. Brezovnik, je malodane vsakega, ki je karkoli v zvezi s tem na glas razmišljal, nemudoma povabil k projektu. V strokovni skupini so se seveda kresala tudi nasprotna mnenja in tudi zato so rešitve napredovale počasi, kar je bil dober garant, da projekt naposled uspe, saj smo se vsi po vrsti zavedali njegove neslavne zgodovine, ki traja že enostavno predolgo. Projekt nikakor ni nastajal iz nič, saj je gradil na preteklih rešitvah in je tudi na ta način zagotavljal kontinuiteto. Zaradi njihove neuresničitve lahko sklepamo, da naša ustavna ureditev še sploh ni dokončana, vsaj dokler bo v Ustavi RS zevala tovrstna praznina.

Vsak slovenski politik, vsaj tak, ki ima državotvorne ambicije, bi moral imeti zaradi tega slabo vest. Zato se je tudi ustavni jezik iz prejšnje bolj diskrecijske variante v smislu »občine se lahko povežejo v pokrajine« kasneje normativno zaostril v »pokrajine se ustanovijo z zakonom«. Sintagma »se ustanovijo« s svojo prisilnostjo terja, da to storimo, in je rezultat ustavnih sprememb izpred nekaj let. Zato je tudi omenjena delovna skupina zagnano delovala in pripravila vse potrebno, torej zakonodajo za njihovo ustanovitev. Vse seveda ni šlo gladko, saj je bilo nič koliko uskladitev predlaganih rešitev s posameznimi občinami, da bi res zadovoljili praktično vsakogar. Zdelo se je, da smo naposled blizu odprave te črne pege na sicer dokaj svetlem razvoju slovenske ustavnosti. Na koncu se je čakalo le na dokončen »žegen« Državnega zbora. Projekt se je zaključil blizu konca mandata prejšnje vlade, zato se je počakalo na volitve in konstituiranje nove vlade. Vsaj po mojem videnju in vedenju projekt ni imel nič skupnega s prejšnjo vlado, saj je, kot rečeno, nastajal izven strankarskih okvirov.

Po konstituiranju nove vlade so bili predlogi zakonov, ki bi naposled omogočili ustanovitev pokrajin, tudi vloženi pri Državnem zboru, ki o njih sicer še ni odločal. A iz medijev se je dalo razbrati – hladen tuš! – da Svobode ta projekt ne zanima, da ni njena prioriteta. In verjetno se zdi, razen če ne pride vmes do kakšnega »spregleda«, da bo paket pripravljene zakonodaje ostal v predalu, za nedoločen čas.

Mar se to ne zdi predobro poznana zgodba slovenske strankarske politike? Ko nova politična opcija pride na oblast. Najbrž bi jo bilo mogoče slišati tudi s kakšne druge ideološke strani, ne le trenutno vladajoče. Že predolgo smo državljani žrtev obnašanja vladajočih, ki želijo vse drugo, samo ne tistega, kar se je dogajalo pod prejšnjo vlado. Pa v tem primeru sploh ne gre za kakšen projekt prejšnje vlade, da bi bil z njo povezan. Pa tudi če bi bil. Pametni bo znal ločiti zrnje od plev. Zato se zdi pomanjkanje posluha vladajočih za državotvorne projekte nerazumno. Skoraj arogantno. Pokrajine pacajo skupaj že več kot tri desetletja in vse dosedanje državne politike bi moralo biti vsaj malo sram, kako se niso znali zorganizirati.

Vsak vrabec na vsaki slovenski veji že čivka, kako močno je država centralizirana in bi oblikovanje tega drugega nivoja lokalne samouprave le koristilo slovenski decentralizaciji in bolj enakomernemu razvoju slovenskega ozemlja.

Prepričan sem, da ta projekt ni kar en projekt, pri katerem bi bilo mogoče le zamahniti z roko. Veliko več je na tem. Gre namreč za rast naše državnosti, ustavnosti in skratka politične kulture. Državotvorna drža vsake vladajoče politike bi v takšnem primeru morala biti, da projekt vzame pod lupo. Morda tudi kaj spremeni, kaj pridoda glede na mandat, ki ga je dobila od ljudstva na zadnjih volitvah. Toda ta mandat ni bil v tem, da lahko počne, kar želi. Ljudstvo, kot suveren naše ustave, terja državotvorno držo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ob Nemčiji naj bi takšen institut poskusnega mandata po imenovanju (novih) sodnikov poznale še Madžarska, Grčija in Estonija. Na to me je spomnil urednik Pravne prakse, ki mi je ob tem poslal tudi članek sodnika Marjana Neuvirta z naslovom Institut sodnika na preizkusu in ureditev dedovanja v nemški deželi Saška-Anhalt (Pravna praksa, št. 45/46, 2018, str. 7–9), ki med drugim v določenem delu temelji tudi na pogovoru z eno od sodnic na preizkusu. V tej kolumni tako pokomentiram nekatere zanimivejše argumente iz sodnikovega prispevka ob njegovi hospitaciji v okviru mreže EJTN v Nemčiji.

V Nemčiji je tovrstna preizkusna doba vstopna točka za vse sodnike in tožilce. Sodnik na preizkusu sklene delovno razmerje za nedoločen čas, vendar z omejitvijo do imenovanja za sodnika do konca kariere. Če uspešno opravi delo s pozitivno oceno sodniške službe, je po treh letih preizkusa lahko dosmrtno imenovan za sodnika. Sodniki na preizkusu so periodično ocenjevani (kot so tudi pri nas sodniki začetniki vsako leto prva tri leta, drugače od drugih sodnikov, ki so ocenjevani na tri leta). V Nemčiji na koncu preizkusne dobe sodnika oceni posebna komisija, v trajni mandat pa imenuje minister za pravosodje posamezne dežele ob predhodnem mnenju predsednika sodišča, kjer je opravljal poskusni mandat.

Sodniki na preizkusu naj bi bili v bistvenem enaki drugim sodnikom: opravljajo enaka dela po številu, vrsti in teži kot drugi sodniki, prejemajo enako plačilo za enako delo, pri svojem delu so neodvisni in nimajo pomoči kakšnega mentorja ali kaj podobnega. Razlika med enimi in drugimi obstaja predvsem v nazivu, saj so sodniki na preizkusu zgolj »sodniki«, drugi pa npr. »sodniki okrajnega« (ali drugega) »sodišča«. Poleg tega pa lahko sodnika na preizkusu tudi brez njegove volje premeščajo na različna druga sodišča, kar je razlika glede na redne sodnike, ki jih je mogoče premestiti le z njihovim soglasjem.

Sodnik Neuvirt pa na koncu svoje predstavitve, kjer se načeloma strinja z uvedbo preizkusne dobe za nove sodnike, zapiše naslednje (zaradi pomembnosti dobesedno citiram): »Sodnica na preizkusu ga. Bischof pa mi je vendarle zaupala, da včasih občuti razliko pri nekaterih odvetnikih, ki ji na obravnavah dajo vedeti, da je šele na začetku svoje kariere. To je sicer izjema, a se vendarle dogaja.« Pomembna se mi zdi tudi njegova naslednja misel: »Ob tem pa seveda ne bi smeli zanemariti opozoril, da parlamentarna demokracija pri nas še ni dosegla točke, ko bi lahko o imenovanju sodnikov za nedoločen čas tako kot v Nemčiji odločali znotraj izvršilne veje oblasti. To bi se pri nas sprevrglo v nekaj, česar si nihče ne želi. Prav bi bilo, da o tem odločajo neodvisni, visoko moralni in strokovno imenovani organi, po mojem mnenju kar Sodni svet RS, kar je, kolikor vem, tudi prevladujoče mnenje tako strokovne javnosti kot tudi Slovenskega sodniškega društva.«

Seveda o kakšnem prenosu imenovanja sodnikov iz DZ na Vlado oziroma ministra za pravosodje pri nas ne sme biti govora. To je povsem jasno. Nemci niti nimajo sodnega sveta, zato tovrstno funkcijo opravljajo predsedniki sodišč oz. posebne komisije, pri nas pa bi takšno vlogo potrjevanja sodnikov v mandat opravljal/-a predsednik/-ca republike. Pri tem ne gre enačiti pravne kulture obeh držav, za kar je zaslužna predvsem naša izkušnja s polpreteklo zgodovino. Predsednik republike naj bi bil dovolj politično nevtralna funkcija, da bi lahko zamenjal DZ.

Torej bi pri nas, če bi že uvedli poskusni mandat, o dokončnem imenovanju v trajni mandat sodnikov odločal Sodni svet s potrditvijo predsednika/-ce republike.

Malce pa me še vedno skrbi del Neuvirtovega zapisa, da je njegova sogovornica kljub vsemu začutila razlikovanje pri odvetnikih glede tega, da je (zgolj) sodnica na preizkusu, in ne »prava« sodnica. Bojim se, da bi to pri nas bilo še potencirano in da nekaj, kar bi lahko bilo pravni transplantat, postane pravni iritant, če se seveda ne bi dobro prijel. Pri vseh pravnih institutih, ki se transplantirajo, torej prenašajo iz enega v drugo pravno okolje, je poleg formalnega prava treba vsekakor upoštevati tudi pravni kulturi držav darovalke in predvsem prejemnice.

Je v gradivih, s katerimi razpolaga naša Ustavna komisija, res dovolj primerjav? Poleg te nemške zgodbe bi bilo treba natančno preučiti tudi izkušnje Madžarske, Grčije in Estonije. Predvsem te tri bi lahko bile za nas še bolj merodajne kot Nemčija, pri čemer gre pri prvo- in tretjeomenjeni državi verjetno za primerljivo (postsocialistično) pravno kulturo, Grčija pa tako ali tako spada v sorodno, sicer mediteransko pravno okolje.

Moja skepsa torej meri na vprašanje, ali imamo – ob sicer pretežni uveljavitvi evropskih ureditev, ki ne poznajo imenovanja sodnikov v parlamentu – res dovolj podatkov, da bi silili v nekakšen eksperiment preizkusnega mandata. Bojim se namreč, da ne.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Prva izmed težav je odločitev Državnega zbora (DZ), da se zakon sprejme po nujnem postopku. Naj spomnim, da se po Poslovniku DZ nujni postopek za sprejem zakona izvede: »Kadar je sprejem zakona nujen zaradi interesov varnosti ali obrambe države ali zaradi odprave posledic naravnih nesreč ali zato, da se preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države.« Tovrsten predlog poda vlada, pri čemer mora posebej utemeljiti razloge za to, o njem odloči kolegij predsednice DZ, naposled pa ga potrdi DZ.

Izmed zgoraj naštetih poslovniških razlogov za nujni postopek bi prej ko slej lahko prišel v poštev le tisti, da se »preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države«. Kako torej razumeti to sintagmo? Je vsakršna razlaga možna, ali besede res prenesejo vse?

Pri tem se moramo že od samega začetka zavedati tega, da je nujni postopek izjema od siceršnjega rednega zakonodajnega postopka. Ravno zavoljo nujnosti se ta izvede v eni fazi, pri čemer se tudi izpusti splošna razprava, ki je rezervirana za prvo fazo postopka. Ker gre za izjemo od pravila, je treba upoštevati prastaro razlagalno pravilo exceptiones non sunt extendendae. Torej, izjem ne smemo razlagati preširoko, temveč dobesedno, če že ne ozko. Kajti povsem bi porušili smisel izjeme, če bi jo pomensko približevali pravilu.

Nadalje, sintagmo »težko popravljive posledice za delovanje države« je treba po teži razlagati enakovredno interesom varnosti ali obrambe države ali odpravam posledic naravnih nesreč, ki sta omenjena v prvem delu tega člena. Sicer se konstrukcija člena v logičnem smislu podre. Se pravi, da mora tudi v primeru »težko popravljivih posledic za delovanje države« iti za sorodno izjemno situacijo za delovanje države. Toda ta izjemnost mora biti podana v nekakšnem objektivnem smislu, ne le subjektivno kot videnje »temnih sil«, ki jih vidijo le nekateri v tej državi, ki želijo na svojstven političen način »depolitizirati« javno RTV. Skušam sicer razumeti, da je tudi tako to možno videti, toda pri tem mora iti za splošni javni interes, ne le za partikularno politično agendo.

Takšna razlaga uporabe nujnega postopka torej ne more biti zgolj rezultat moči razlagalca, to je trenutne koalicije, saj živimo v ustavni demokraciji, kjer je Ustava merilo tudi za tovrstne politične projekte. Navsezadnje 89. člen URS določa, da »Državni zbor sprejema zakone v več faznem postopku, če ni s poslovnikom drugače določeno.« To pomeni, da je pravilo več fazni postopek, izjema pa nujni in npr. tudi skrajšani postopek, kot tudi še kateri drugi enofazni postopek.

Toda v naši pravni kulturi si razlago te ustavne določbe v povezavi s prej omenjeno poslovniško vladajoča politika (ne le zdajšnja) prilagaja po svoje, kakor ji paše. V preteklosti pa je bilo tovrstnih zlorab nujnih oziroma skrajšanih postopkov še več. Morda tudi zato, ker Ustavno sodišče ni odigralo svoje prave vloge v smislu ustavnoskladnega »discipliniranja« zakonodajalca tudi na tem področju. Tudi pred leti, ko se je spreminjal Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, se je sprememba pri definiciji zakonske zveze iz zveze moškega in ženske v zvezo dveh oseb zaradi manjših besednih sprememb štela kot manjša sprememba, ki je lahko šla po skrajšanem postopku. V bistvu pa je šlo za veliko družbeno spremembo, ki bi seveda terjala obsežno splošno družbeno razpravo in tako seveda redni zakonodajni postopek.

Tokrat pa je pravi absurd bil, da je zavoljo tovrstne zlorabe nujnega postopka RTV SLO morala sama pred referendumom opravljati splošno razpravo, kar je seveda bila naloga parlamenta, da jo organizira v okviru rednega zakonodajnega postopka.

Naslednja težava omenjenega zakona pa je tudi, da med trajanjem mandata razrešuje cel kup vodstvenih delavcev na RTV SLO. To je lahko neustavno dejanje, saj 2. člen URS kot podnačelo pravne države vsebuje načelo varstva zaupanja v pravo. Na to je v svojem mnenju opozorila Zakonodajna pravna služba (ZPS), ko je zapisala, da »čeprav ustaljena ustavnosodna praksa posegov v obstoječe pravne položaje in pravne koristi ne izključuje, so ti z vidika načela varstva zaupanja v pravo iz 2. člena URS dopustni le, če zato obstajajo v javnem interesu izkazani prevladujoči razlogi, pomembnejši od posega v položaj prizadetih.« Toda ti v obrazložitvi zakona sploh niso bili podani, saj je obrazložitev besedilo člena le povzemala. Očitno je tudi v tem primeru, kar se sicer pogosto dogaja, ZPS govorila v prazno.       

V vidu krepitve pravne države, pravne varnosti, zaupanja v pravo in s tem pravne stabilnosti in krepitve pravne kulture, se v odprte mandate posega res v skrajnem primeru. Spet smo pri tisti izjemnosti, o kateri je bilo govora že pri nujnem postopku. Pri tem pa ni pomembno, kaj vidi koalicija kot izjemno, temveč kaj je v splošnem družbenem interesu.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Argumenti v smer izločitve parlamenta iz postopka volitev ali natančneje imenovanja sodnikov so jasni – in pravzaprav nimajo protiargumentov: depolitizacija postopka. S tem se z otipljivo večino strinjajo celo politiki sami. V delu stroke pa se že nekaj let pojavlja argument, da bi bilo smiselno obdržati imenovanje sodnikov v Državnem zboru. Sicer bi to bila res evropska posebnost, vendar naj naša demokracija še ne bi bila tako zrela, da bi ubrali ta korak, ki je značilen za stare demokracije, pri katerih je neodvisnost sodstva visoko čislana vrednota. Na takšen način bi Državni zbor – v imenju ljudstva in javnosti – obdržal vsaj nekaj nadzora nad tovrstnim postopkom, češ da je Sodni svet tako ali tako podaljšek sodne veje oblasti oziroma ga ta nadzoruje v smislu, da sodna veja oblasti tako dejansko sama imenuje sodnike – v smeri nekakšne perpetuacije justitokracije.

Sam se s tovrstnim gledanjem ne strinjam ravno zaradi lastne izkušnje večletnega delovanja v Sodnem svetu. Kot eden od zunanjih članov Sodnega sveta, predstavnikov demokratične javnosti, sicer v petčlanski manjšini, nisem nikoli občutil, da imajo sodniki člani pravzaprav (šestčlansko) večino v tem telesu. Pa tudi če bi to poskušali uveljaviti pri kakšni odločitvi v svojo korist, velja (osemčlanska) dvotretjinska večina za vse pomembnejše odločitve.

Ob tem pa je predlog, da se poleg poskusnega mandata še okrepi Sodni svet s predsednikom Vrhovnega sodišča in pravosodnim ministrom, sam s seboj v nasprotju. Predsednik Vrhovnega sodišča v Sodnem svetu pomeni okrepitev sodne veje oblasti v svetu, obenem pa želimo uvesti poskusni mandat ravno zato, ker Sodnemu svetu kot podaljšku sodne veje oblasti recimo ne zaupamo. Vpeljava ministra za pravosodje v Sodni svet, ki pomeni politizacijo Sodnega sveta, pa nasprotuje sami ideji umaknitve parlamenta iz postopka.

Se pa strinjam, da bi bilo morda treba narediti še kaj več za transparentno delovanje Sodnega sveta oziroma za javno prepoznavnost te institucije v smeri njenega večjega javnega zaupanja. Eden od problemov maloštevilčnosti naše politične skupnosti je tudi, da so ljudje, ki se gibljejo v krogih sodstva, Sodnega sveta in tudi po državnih organih, ki imajo neke pristojnosti v tej zvezi, vsaj navidezno precej povezani. Tu gre ne le za bivše sošolce in sošolke s pravnih fakultet ter (bivše) kolege na delovnem mestu, temveč tudi pogosto za sedanje in bivše zakonske ter drugačne partnerje v intimnih skupnostih. Videz neodvisnosti in objektivnosti pri odločanju je v takšnem primeru še posebej pomemben in bi ga bilo morda treba še bolj poudariti, da javnost nima vtisa, češ »saj so vsi povezani«. V tej zvezi se v tem okolju notranja neodvisnost morda zdi še večji problem kot zunanja. Vsaj kar zadeva Sodni svet, bi neki dodatni manjši korak gotovo lahko kaj prispeval k še bolj okrepljenemu videzu neodvisnosti te institucije, na primer sprejetje etičnega kodeksa za članice in člane Sodnega sveta. Za to sem si prizadeval že pred kar nekaj časa in še vedno menim, da je dobra rešitev, ki jo poznajo tudi nekateri sodni sveti starejših demokracij.

Čemu naj bi bil namenjen poskusni mandat sodnikov? Verjetno je izraz nezaupanja v »usodni« izbor Sodnega sveta, potem ko bi odpadla javna »kontrola« s strani parlamenta. Delo na takšen način imenovanega sodnika bi v poskusnem obdobju javnost še dodatno spremljala in ga ob slabem delu v poskusni dobi ne bi potrdili v trajni mandat. V tej smeri se to zdi edini argument prednosti takšnega poskusnega mandata kot dodatna varovalka, če Sodnemu svetu pač ne zaupamo, da bo izbral najboljše kandidate, in bo pravzaprav dodatno delo v takšni funkciji pravzaprav opravičilo ali ne za poprejšnjo izbiro.

Toda takšna rešitev, ki bi seveda morala biti vpisana v Ustavo, prinaša cel kup težav, ki bi lahko precej ohromile delovanje nekaterih drugih ustavnih določb. Najprej je tu trajni sodniški mandat v povezavi z načelom neodvisnosti sodstva, ki bi ga takšna rešitev po eni strani gotovo izvotlila, po drugi strani pa bi »sodnik v čakalnici« bil dovzetnejši za razne pritiske – ne le glede zunanje, temveč predvsem tudi notranje neodvisnosti. Nadalje je tu težava z enakostjo pred zakonom ter enakim varstvom pravic, saj bi strankam sodili »pravi« (v trajnem mandatu) in »nepravi« (v poskusnem mandatu) sodniki. Kaj bi to pomenilo v povezavi s pravico do sodnega varstva, je še dodatno vprašanje.

V takšnem primeru je v ozadju torej cel kup težav, na katere bi bilo treba prej odgovoriti v celoviti javni razpravi, preden se odločimo za kakšen tovrstni eksperiment.

Če bi želeli dobiti še boljše kandidate, je po mojem mnenju potrebna drugačna pot. Morda dvigniti starost za vstop v sodniško funkcijo, pri čemer s tem dobimo več praktičnih (strokovnih in življenjskih) izkušenj kandidatov. Morda bi sodniško funkcijo lahko še bolj odprli drugim pravniškim poklicem, kot so odvetniki, tožilci in državni odvetniki.

Predvsem pa potrebujemo argumente, študije, analize, tuje prakse in vse, kar je za takšne »tektonske« spremembe prej treba storiti. Potrebna ustavodajalčeva politična volja kot pika na i mora biti le posledica vsega tega, ne pa (edini) vzrok za spremembo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Bolonjska reforma je uvedla trinivojski visokošolski študij: dodiplomski, magistrski in doktorski. Razen pri reguliranih poklicih (medicina, farmacija itd.) je bila splošna ideja v triletnem dodiplomcu, nato dveletnem magisteriju ter triletnem doktoratu. Tej shemi so v začetku sledile tudi pravne fakultete in pričenjale triletni dodiplomski študij ter dveletni magisterij. Kmalu so predvsem italijanske pravne fakultete, ki se temu nekako niso mogle prilagoditi, prešle na enovit petletni študij prava.

To je bilo s črko bolonjske reforme dovoljeno, a vprašanje, ali tudi z njenim duhom, saj se ta nahaja v iskanju svetovno bolj konkurenčnega, kakovostnejšega ter učinkovitejšega študija. Pri tem nehote pomislimo na anglo-ameriške univerze, kjer študij prava na dodiplomskem nivoju traja zgolj tri leta. V teh treh letih študent usvoji temeljna znanja, da lahko vstopi v poklic, kjer se seveda brusi in uči naprej. To je nekakšna »osnovna« šola prava, ki se zaključi z državnim izpitom. Učenje in piljenje v pravu, v praksi, se tedaj šele prične, to je le vstopnica, ki to omogoča. Ta tri leta bi ustrezala naši bolonjski prvi stopnji z isto dolžino trajanja. Seveda ob določenih predpostavkah, če bi program in intenzivnost študija temu prilagodili. Mi pa smo enostavno želeli magisterij čim bolj približati staremu univerzitetnemu študiju, zato prva stopnja v tej shemi nikoli ni imela kakšne prave možnosti, da zaživi neko samostojno celoto. Naredili smo jo za surogat pravne izobrazbe. Potem pa se čudimo, da delodajalci takšnih »produktov« pravzaprav nočejo.

Ob vstopu Slovenije v EU je bilo treba reformirati tudi študij prava. Mariborska univerza in (tedanja) Evropska prava fakulteta v Novi Gorici sta modelu 3 + 2 sledili, Pravna fakulteta v Ljubljani pa je v bistvu ohranila stari univerzitetni študij (4 leta) in temu dodala še eno leto, da je zadostila modelu petletnega študija prava, v katerem študenti opravijo obe stopnji, kar jih šele kvalificira za opravljanje pravosodnega izpita.

Na kontinentu torej rabijo študenti celih pet let, da se šele kvalificirajo za pravosodni izpit. Kar celi dve leti več od anglo-ameriških kolegov. Je mar naš pravni sistem bolj zapleten? Nemara pravo težje dojemamo (če sem malce ciničen)? Ali pa oni znajo biti učinkovitejši, v istem času študente več naučiti? Vsaj v ZDA, kjer situacijo malce bolje poznam, se mi zdi, da je tako. Študij je zelo intenziven, doma je ogromno dela že med predavanji kot priprave na predavanja. Res so tudi študenti praviloma starejši, ker je študij podiplomski, tako da so – vsaj povprečno – morda nekoliko bolj organizirani od naših najmlajših. Bistvena razlika pa se mi zdi v tradicionalni praktični naravnanosti samega pravniškega izobraževanja, kjer naj bi študente ne predolgo puščali v akademskem svetu. Tam naj bi jim dali temeljna znanja, nato pa nadalje čim prej pričeli piliti v svetu prakse, s pomočjo starejših kolegov praktikov. Saj je pravo predvsem praktična profesija. To se mi zdi v pomembnem delu tudi duh bolonje, vsaj kar zadeva pravo.

Toda Italijanom so v naši okolici pred leti sledili Hrvati (in verjetno še kdo). V smeri enovitega petletnega študija. Že pred leti sem menil, da bi bil tudi pri nas triletni študij povsem dovolj, če bi zajemal temeljna pravna področja, potem pa bi se diplomant moral za nekaj let preseliti v prakso. Za najzahtevnejše pravne poklice, praviloma v pravosodju, bi se po nekaj letih prakse moral vrniti še za dve leti na magisterij.

Zdaj pa slišim, da gre poleg Pravne fakultete ljubljanske univerze v smer enovitega petletnega študija še mariborska Pravna fakulteta. Glavni razlog naj bi bil, da tako ali tako večina študentov najde delo šele po petih letih, ko pridobijo tudi magisterij, saj da delodajalci raje zaposlujejo tiste z drugo stopnjo kot pa s prvo. Temu verjamem, a se sprašujem, ali so pravne fakultete skupaj z državo res naredile dovolj v smeri duha omenjene reforme. V ozadju slutim nekakšno razočaranje nad tovrstno reformo, a nastaviti si moramo ogledalo in se vprašati, ali smo jo sploh želeli razumeti. Njeno bistvo.

Petletni študij bi sicer znal biti tudi kakovosten, če bi ga precej prepletli s prakso, če bi našli model, kjer bi študenti preživeli precej več časa s praktiki in se učili tudi praktičnih pravnih veščin oziroma uporabe prava v praksi. S tem bi se tudi pripravništvo nekoliko razbremenilo in bi diplomanti prihajali s fakultete bistveno bolj operativni, kot so iz starega univerzitetnega programa.

Bolonjska reforma dopušča različne formalne oblike organizacije študija. Pri tem pa ni tako pomembno, da je zgolj ugodeno črkam njenih pravil, kot to, da sledimo njeni vsebini, njeni ideji, duhu – v iskanju višje kakovosti in pri tem tudi učinkovitosti študija. Če že uvajanje enovitega študija, naj to ne pomeni nekakšnega retrogradnega ukrepa, nazaj pod prašno streho nekdanjega univerzitetnega študija. Kajti potem bomo dokazali, da se v vmesnem času nismo ničesar naučili.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Že različica podvinske ustave iz leta 1990 je predvidela, da sodnike imenuje predsednik republike na predlog Sodnega sveta – k čemur se vračamo po dobrih tridesetih letih –, vendar je bila v demokratično izvoljeni slovenski skupščini leta 1991 sprejeta sedanja ureditev z volitvami sodnikov v DZ. Ta je bila namesto predloga »podvinskih« pravnih strokovnjakov končno sprejeta na predlog političnih strank. Iz zakonodajnih gradiv iz časa nastajanja Ustave nekako sledi, da to ni bil le predlog levičarskih strank. Razbrati je, da se je tedanja skupščina, prvič izvoljena demokratično, med drugim tudi zbala tedanjega Sodnega sveta, ki je bil izbran še v starem sistemu, in da naj bi bila demokratična skupščina nekakšen garant ali korektiv morebitni politični odvisnosti tedanjega Sodnega sveta.

Nekateri člani Ustavne komisije DZ pa so vendarle poudarjali, da bi bilo takrat treba razmišljati bolj sistemsko – ne glede na tedanje razmere, temveč na splošno, tj. za nedoločen čas, ko bodo parlamenti in sodni sveti različnih sestav. Če bi njihovi glasovi prevladali in bi se ohranil predlog podvinske skupine, potem danes ne bi bilo potrebe po spreminjanju Ustave.

V Dnevniku sem v pisanju očitno dobro obveščenega novinarja prebral, da naj bi bili tokrat res blizu ustavni spremembi. Da je umik volitev (oziroma imenovanja) vrhovnih sodnikov le vprašanje časa, saj da je to v koaliciji usklajeno. Da je ustrezen zakonski predlog že pripravljen, čeprav mislim, da je bil že v času pred sedanjo vladajočo koalicijo. Kar zadeva prve volitve kandidatov za sodnike v DZ, pa je seveda treba spremeniti Ustavo; tudi tukaj naj bi bilo že vse na mizi. Ker je za spremembo Ustave treba še nekaj glasov opozicije, naj bi bil pod določenimi pogoji pripravljen sodelovati tudi del opozicije, namreč stranka NSI, vendar je postavila pogoj.

V NSI bi bili pripravljeni spremeniti Ustavo v smeri umika DZ iz postopka volitev sodnikov ter vključitve predsednika republike, s tem da bi kandidate nominiral Sodni svet. Dodatni pogoj, ki ga postavljajo, pa je, da bi pri tem sestavo Sodnega sveta povečali za dodatnega člana iz vrst nesodnikov. Kot razumem, bi Sodni svet tako štel dvanajst članov, med njimi šest sodnikov in šest nesodnikov.

Novinar je to idejo v svojem posebnem komentarju v Dnevniku pokritiziral, češ da je to nepotrebno, saj je že zdaj v Sodnem svetu za predlog kandidata za sodnika potrebna dvotretjinska večina, kar pomeni, da sodniki ne morejo nikoli preglasiti zunanjih članov samo po »sodniški liniji«.

Z argumentom, da ni bojazni, da bi sodniki v teh postopkih preglasovali zunanje člane zgolj po poklicni liniji, se povsem strinjam. Tako bi tudi sam vztrajal pri veljavni ureditvi, saj ima dovolj varovalk in jo je kot dobro prakso v enem svojih poročil sprejela tudi Evropska mreža sodnih svetov (ENCJ) – predvsem dvotretjinska večina pri odločanju o najpomembnejših zadevah v sodnem svetu je bila sprejeta kot zanimiva rešitev. Toda obenem menim, da predlog NSI ni tako škodljiv, kot ga razume novinar. Zakaj?

Sam ga vidim bolj kot predlog simbolne narave, saj razmerja sil v Sodnem svetu ne more spremeniti. Tudi poročila ENCJ o neodvisnosti in odgovornosti sodnih svetov EU ne zahtevajo, da bi predstavniki sodnikov v sodnem svetu morali biti v večini, samo v manjšini ne smejo biti. Dvotretjinska večina pa je po drugi strani posrečena varovalka, da stvari ne gredo v eno ali drugo smer, ko bi se odločanje prevešalo po »čisti« poklicni liniji. Delu politike bi tak dodaten član iz vrste pravnih strokovnjakov nesodnikov glede na nizko zaupanje javnosti v sodstvo verjetno veliko pomenil, po drugi strani pa razmerja sil ne bi bistveno spremenil.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zavoljo ugodnih epidemioloških razmer te pozne pomladi in v zgodnjem poletju, ko se je večina prej strogih ukrepov sprostila, so številna akademska združenja po svetu pohitela z organizacijo konferenc v živo. Gre za periodične dogodke, ki se organizirajo vsako leto ali na dve, tri, štiri leta. V preteklih dveh letih so zavoljo korone vse po vrsti odpadle ali pa so se izvedle na daljavo. Tako sem tudi sam v tem času kar precej potoval, in to večinoma z letali. Toda niti enkrat me pot ni vodila prek Brnika, saj povezav oziroma povezovalnih letov z mojimi destinacijami ni bilo oziroma so bile kombinacije prek Brnika precej slabše kot denimo iz Zagreba ali Benetk. Seveda sem tam tudi sam srečeval veliko, veliko sodržavljanov. V mislim sem se tako pogosto vračal v čase, ko smo še imeli svojega nacionalnega letalskega prevoznika. Kot ga denimo še imajo Hrvati, s katerimi se pogosto primerjamo in jim glede tega lahko upravičeno zavidamo.

Tako vse bolj ugotavljam, da je bil propad Adrie Airways strateška napaka. Pravzaprav, če si nalijemo čistega vina: nekakšna nacionalna katastrofa. To smo deloma že občutili v času epidemije, ko nismo mogli najti letala, ki bi poletelo po zaščitno opremo. Kot narod smo (si) dokazali, da nismo sposobni imeti nacionalnega letalskega prevoznika. Seveda je treba pogledati tudi zgodovino vodenja te družbe, ki je nenehno proizvajala izgubo. Nisem ekonomist, da bi znal oceniti, ali bi se z družbo dalo bolje gospodariti. Če je bila slučajno res »bankomat« za politične nastavljence, ki so predvsem polnilni svoje žepe, namesto da bi gospodarili z družbo v javnem interesu, potem je seveda bolje, da je ta družba propadla.

Toda pri takšni nacionalni letalski družbi se zdi, da ne gre zgolj za poslovno logiko, četudi mora biti ta prevladujoča. Zdi se, da je tu še nekaj javnega interesa, ki se pokaže še posebej pri kakšnih izrednih dogodkih. Celo o nekakšnem nacionalnem interesu bi lahko govorili. Pri takšnem nacionalnem prevozniku se ustanavljajo letalske šole, usposabljajo se piloti, osebje, tehniki za vzdrževanje. Takšen prevoznik tudi prevaža predstavnike ljudstva in državne uradnike na različnih poteh v tujino in tuje v Slovenijo. Da ne govorimo o ugodnih povezavah z velikimi letalskimi križišči, ko iz domačega letališča leti domač prevoznik. To je dobrobit za slovenske poslovneže, turiste in druge, ki iz Slovenije potujejo v tujino in tujce v Slovenijo. Prav so imeli tisti, ki so pred dokončnim propadom Adrie opozarjali, da tuji prevozniki nikakor ne bodo mogli zapolniti teh vrzeli.

Spomnim se sestankov v Bruslju v okviru Evropske mreže sodnih svetov pred leti, ki sem se jih udeleževal štirikrat letno, ko sem se zjutraj usedel na avion na Brniku in vrnil domov isti dan zvečer. Seveda z Adrio Airways. Danes se to prav gotovo zdi misija nemogoče.      

Kar ne morem verjeti, da se takšne družbe ne bi dalo voditi kolikor toliko finančno vzdržno. Če pa nekaj malega primakne še država, je to v javnem interesu, saj zagotavlja prometno povezavo iz Slovenije kot tudi v Slovenijo. Pomislimo na vse tiste avtobuse, ki se dnevno na pol prazni vozijo po Sloveniji. Gre za javno službo potniškega prometa, ki se normalno vsaj delno financira iz javnih sredstev.  

Tudi manjše države od Slovenije imajo svoje nacionalne letalske prevoznike. Celo določene pokrajine ali province znotraj določenih držav. Tako na primer na Azorih (skupaj približno 240.000 prebivalcev) deluje letalska družba (Sata Azores), ki povezuje devet azorskih otokov med seboj in s prestolnico v Lizboni. Ne verjamem, da je družba pri zagotavljanju tovrstne »javne službe« gospodarsko ne vem kako uspešna, toda tamkajšnjim ljudem je to zaradi velikih razdalj med otoki in oddaljenosti od celine izjemnega, skorajda življenjskega pomena. Seveda pa družba prepelje na otoke tudi ogromno turistov, kar pa je poslovno bistveno bolj ugodno. 

Primerjava z Azori seveda ne more biti dobesedna, saj gre za različni situaciji, toda želim izpostaviti, da danes potovanje z letalom ni več nekakšen luksuz, temveč potreba najrazličnejših segmentov prebivalstva, ki jo mora javna oblast zagotavljati. Letalske povezave med deli države seveda ne rabimo, a drugače gre, ko gre za primerno povezavo s tujino. Zelo zanimivo vprašanje bi bilo, kako je to zagotovljeno na nivoju EU in ali smo državljani različnih držav EU v enakem položaju.

Napaka je bilo razmišljati o stečaju Adrie kot o propadu zgolj še ene izmed nelikvidnih gospodarskih družb. Češ, da bo trg saniral takšno poslovno anomalijo. Lahko je to reči za kakšno večjo državo, kot so denimo ZDA, kjer je kopica letalskih družb, ko ob propadu ene posle prevzame druga in potrošniki pravzaprav ne občutijo razlike. Takšnega trga v Sloveniji ni (kar smo tudi ugotovili ob podražitvah naftnih derivatov v primeru v bistvu zgolj dveh ponudnikov). Ob propadu nacionalnega letalskega prevoznika smo prebivalci Slovenije tozadevno pristali v slabšem položaju, kot so denimo prebivalci sosednjih držav. Verjetno smo s tem kot država izgubili tudi nekaj »potovalne suverenosti«.

Da bi napako popravili, si jo moramo najprej priznati. Pa smo tega sposobni?

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pomislimo vsaj na odločitev ameriškega zveznega Vrhovnega sodišča v zadevi odprave pravice do prekinitve nosečnosti na zvezni ravni in zadovoljstva zagovornikov pravice do življenja zarodka in razočaranja zagovornikov prekinitve nosečnosti na drugi strani. Nekateri aktivisti slednjih so po poročanju medijev šli tako daleč, da so pretili z napadom na vrhovnega sodnika Kavanaugha, ko je obiskal eno od restavracij v Washingtonu. Lahko pa gremo tudi precej bližje, k nam domov, in si pogledamo nekatere reakcije ob odločitvi Ustavnega sodišča RS glede ugotovitve diskriminatornosti zakonodaje, ki je preprečevala sklepanje zakonske zveze in posvojitve istospolnim partnerjem.

Pri takšnih izrazito vrednostnih sporih obe strani izhajata iz določenih družbenih in osebnih vrednot, ki jih jemljeta v absolutnem, lahko bi rekli ontološkem smislu. Zato tudi prihaja do globokih nesporazumov. V konceptu ustavne demokracije se ti v končni instanci rešujejo na najvišjem sodišču – ustavnem ali vrhovnem, odvisno ali gre za evropski ali ameriški model najvišjega sodišča v določenem pravno-političnem sistemu. Tovrstni organi imajo po svoji naravi lastnost sodišča, torej rešujejo spore praviloma na način dominacije: ena od strani v sporu prevlada. Ker pa so sodniki teh sodišč večinoma imenovani po »politični liniji«, bodisi s strani parlamenta ali politično opredeljenega predsednika, je rezultat spora odvisen od številčnega razmerja sil na sodišču. V vrednostno-ideoloških sporih na najvišjih instancah, in teh naj bi bilo po neki študiji valižanske pravne sociologinje Cahill O'Callaghan vsaj v Združenem kraljestvu približno 20 %, je pravzaprav mogoče večinoma vnaprej predvideti glasovanje takšnega organa (z določenimi »presenečenji« sicer v posameznih primerih). Toda takšna odločitev ne prinese neke trajnejše družbene pomiritve, kajti druga stran le čaka na svoj prihodnji trenutek, da bo zavihtela nihalo pravičnosti na drugo, svojo stran.

Paradoksalno gledano naj bi šlo pri t. i. ustavni demokraciji z osrednjo vlogo ustavnega (ali vrhovnega) sodišča za perfekcijo večinske demokracije, kajti človekove pravice, pogosto v imenu družbenih manjšin, naj bi prevladale nad golo večinsko vlogo zakonodajalca. Toda v praksi je takšno nadvečinsko odločanje vendarle povsem odvisno od večinskega odločanja na vsakokratnih parlamentarnih volitvah, ko vladajoča koalicija z imenovanji »svojih« sodnikov določa varovanje določenih človekovih pravic, ki so ji ideološko bližje, na račun bolj oddaljenih človekovih pravic in volje (prejšnjega) zakonodajalca.

Takšen način reševanja pomembnih družbenih sporov, torej na način dominacije, ne prinaša družbene pomiritve. Kaj pa bi bile alternative? Ena od možnosti bi bil kompromis, ki pa ga je na določenih področjih težko doseči, pa tudi glede globokih nesporazumov, ideološko-vrednostnih vsebin je nanj zelo težko pristajati. Vrednota ima sama po sebi nekakšen absolutni predznak, saj terja svojo izpolnitev v popolnosti. Za posameznika, ki mu sledenje določeni vrednoti pomeni življenjsko poslanstvo, je pristajanje na kompromise sila boleče. In v določenih kritičnih situacijah pač ne moremo sklepati kompromisov, toda z družbenega vidika, je med racionalnimi bitji to lahko vseeno boljša rešitev kot dominacija, četudi morata za dosego miru vsaka stran nekaj žrtvovati (t. i. lose-lose situacija). Rabimo osveščenega posameznika, ki kljub svojemu (skoraj) absolutnemu sledenju vrednoti, spoštuje posameznika z drugo, diametralno (skoraj) absolutno vrednoto in zavoljo tovrstnega spoštovanja do drugega pristane na nekakšen relativizem v smislu družbenega kompromisa.

Kompromis je denimo trenutna ureditev prekinitve nosečnosti v Sloveniji: pravica do odločanja o rojstvu otrok ni absolutna, je torej relativna, saj je omejena z obdobjem, v katerem je moč to izvesti. Na drugi strani pa tudi življenje (zarodka) ni absolutno zavarovano, relativno pa je, ravno s prepovedjo prekinitve nosečnosti po določenem času. V absolutnem smislu torej nihče ne dobi vsega, v relativnem smislu pa vsak nekaj. Na osebni ravni torej noben goreč zagovornik ene ali drugi opcije ni povsem zadovoljen, na druženi ravni pa je bil dosežen nekakšen družbeni kompromis.

Še boljša rešitev pa je odločanje na podlagi integracije, pri čemer obe strani skupaj ustvarita neko novo rešitev, ki zadovolji bistvo vrednot obeh strani in naj bi šlo za t. i. situacijo win-win. V politični teoriji demokracije (glej dela Grahama Wrighta) se je pred leti namreč spet obudila teorija integrativne demokracije ameriške filozofinje in teoretičarke managementa, Mary Parker Follet (iz leta 1918 v delu The New State). Ta prične svoje delo z eno izmed sicer (banalnih) integralnih rešitev, kot npr. v sporu dveh bralcev v knjižnici, ali naj bo okno v čitalnici odprto ali zaprto, v smislu, da okno odpreta v drugi sobi, kar zadovolji bistvo obeh želja in je več kot kompromis. Parker Follet v svojem delu ponuja integralne rešitve seveda tudi za bolj kompleksne družbene probleme.

Takšna integracija pomeni tesnejše sodelovanje obeh strani pri iskanju rešitev, ki pa pomeni nekakšen kakovosten premik v smislu družbene pomiritve. Namesto večinske odločitve pomeni rešitev kot rezultat bolj poglobljenega dialoga. Spominja me na nekakšen alternativni način reševanja spora, če se denimo spomnimo tistega spora med dvema kuharjema glede pomaranče, ki ga najdemo v učbenikih mediacije. Rešitev spora na način dominacije bi bila v tem, da bi razsodnik prisodil celo pomarančno enemu od kuharjev, kompromis bi bil, da dobi vsak pol pomaranče, nekakšna (ustvarjalna) integrativna rešitev pa je bila v tem, da je en kuhar dobil lupino za začimbo, drugi pa »meso« pomaranče za sok.

Integrativna ustavna demokracija bi tako pomenila uvajanje nekakšnih metod integrativnega načina reševanja sporov tudi v ustavnosodne postopke – predvsem vrednostno-ideoloških sporov. Seveda je temeljni pogoj pristanek obeh strani, kar pomeni veliko investicijo za sprti strani, terjal pa bi tudi angažma politike, pravzaprav cele družbe. Takšen način doseganja rešitev bi ustavne sodnike iz pravnih-politikov (ali po mnenju B. Leiterja super-zakonodajne veje oblasti) spremenil v nekakšne modrece Salamonovega kova.

Sliši se utopično in za rešitev gornjega spora seveda (še) nimam rešitve, a vredno se zdi vsaj poskusiti razmišljati tudi v tej smeri. Sedanji koncept ustavne demokracije se namreč zdi že delno preživet, saj ne daje optimalnih rešitev za pomirjanje napetosti obstoječe družbene klime.      

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Za funkcijo našega predsednika Republike radi rečemo, da je glede na naš ustavni pravno-političen sistem navadno bolj protokolarna. Četudi je z neposrednimi volitvami glede legitimnosti ta funkcija nedvomno močnejša kot tista v klasičnih parlamentarnih demokracijah (npr. Italija, Nemčija, Avstrija), kjer predsednika izvolijo v parlamentu. Prepričan sem, da bomo, kot je to slučaj ob vsakih predsedniških volitvah, na soočenjih kandidatov spet po eni strani poslušali njihove politične obljube, ki daleč presegajo dejanske pristojnosti, ki pritičejo tej funkciji. Po drugi strani pa bodo ustavni in drugi pravni strokovnjaki spet ponavljali, kako bi bilo treba pristojnosti našega predsednika Republike okrepiti – predvsem glede na njegovo neposredno izvolitev. S slednjim se tudi sam strinjam in bi to takoj storil – v mislih imam, da predsednik Republike vsaj postane kvalificiran predlagatelj pred Ustavnim sodiščem glede potencialnega izpodbijanja domnevno protiustavne zakonodaje. Če je predsednikova dolžnost podpisati zakon, in seveda nima veta, potem bi moral imeti vsaj to možnost, da po njegovem mnenju problematičen zakon ustavnosodno preizkusi. To bi bilo relativno lahko doseči, saj bi bilo treba to pristojnost le zapisati v zakon, denimo najbolje v Zakon o Ustavnem sodišču, kjer bi predsednika Republike dopisali med že obstoječe kvalificirane predlagatelje. Zato ne rabimo spreminjati Ustave.

Sicer pa, ko se sprašujemo o tem, kakšnega predsednika-co naj bi tokrat izvolili, ne moremo mimo primerjav s prejšnjimi predsedniki. Do sedaj so bili štirje: Kučan, Drnovšek, Türk in Pahor. Prvi in zadnji s po dvema mandatoma, vmesna dva s po enim mandatom. Pri vsakemu bi lahko našli dobre in slabe lastnosti, kar je nedvomno lastnost vsakega človeka na tej ljubi zemlji. Dobra Kučanova lastnost je bila ljudskost, bližina ljudem, slaba pa obilno napolnjen nahrbtnik z vodenjem nekdaj monopolistične politične stranke v totalitarnem sistemu. Drnovškova pozitivna stran je bila strokovnost, kasneje tudi nekakšna duhovna razsvetljenost v obdobju po začetku njegove bolezni, slaba pa obremenjenost predsedniške funkcije s predhodnim dolgoletnim vodenjem LDS. Türk je bil tudi strokoven predsednik, vendar s preveč »izleti« v smer določene politične opcije. Pahor, še aktualni predsednik, pa je vseskozi svojega predsednikovanja skušal ostajati nevtralen, sredinski, politično neopredeljen – to mu je treba priznati! – njegova glavna hiba pa je (bila) odsotnost moralne avtoritete. Seveda, če si želiš biti popularen in všečen v stilu »Instagram« predsednika, potem se pač moraš odpovedati moralni avtoriteti. Cenene poze in fotografije ti moralne teže pač ne večajo. Kvečjemu obratno.

Resda je funkcija bolj protokolarna, a figura predsednika Republike uživa veliko, nemara največjo simbolno moč v državi, ko gre za individualne politične funkcije, četudi so njene dejanske pristojnosti okrnjene. Šef države je v simboliki pravzaprav »kralj, car, cesar« itd., prvi mož ali žena v državi. Ta beseda ima tudi v parlamentarnih demokracijah še vedno veliko težo, četudi je operativno gledano funkcija premiera močnejša. 

Ali naj bo naš naslednji predsednik – predsednica? Tudi lahko, seveda, jasno pa, da ne za vsako ceno. Odvisno od kandidatke. Ta mora izpolnjevati vse značilnosti, ki so primerne za bodočega predsednika. Spol tu ne sme igrati posebne vloge.

Od naslednjega predsednika pričakujem predvsem moralno držo! Po 10 letnem Pahorjevem vladanju moramo dobiti predsednika-co, ki bo moralna avtoriteta. S čim bo to izkazal-a? Najprej z obetom nekakšne politične nevtralne drže kot predsednik vseh Slovencev. Ta nevtralnost se mora kazati kot nevtralnost do strankarske politike, da je nad strankarsko politiko ali vsaj uravnotežen glede različnih političnih opcij v državi. (Bodoči) kandidati ali kandidatke, ki so se doslej že ozko in enostransko politično profilirali, po mojem mnenju niso primerni za to funkcijo. Ti bodo težko predsednik ali predsednica vseh Slovencev. Če malce poenostavim: rabimo Pahorjevo povezovalnost in združevalnost, ne-ločevalnost in neizključevalnost, ki jim je dodana moralna drža.

V sedanjih razmerjih politične moči bi bila manj ugodna situacija, če bi bil izvoljen nekdo, ki je izrazito levičarske provenience (poudarek seveda na »izrazito«). Seveda so moralne avtoritete (in tudi dobri ljudje) tako na levi kot desni, toda dober predsednik bo znal svojo »prirojeno« ideološko usmerjenost nagraditi z nekakšno nadpolitično, v bistvu državniško držo. To velja za eno in drugo stran.

Moralno avtoriteto daje predsedniku tudi njegova starost. Premlad predsednik bo težko moralna avtoriteta, četudi bi lahko bile izjeme. Navadno so leta tista, ki prinesejo izkušnje, poglobljenost, umirjenost, nezaletavost, premislek itd. Nekatere države imajo starostne omejitve, pri nas pa je to zgolj poslovna sposobnost (in s tem volilna sposobnost). Nekaj sivih las se že spodobi, tako da se mi italijanska omejitev za predsednika, ki mora biti starejši od petdeset let, zdi nadvse primerna.

Obenem je tudi pomembno, da je za njim-o uspešna kariera, da je avtoriteta tudi na strokovnem področju, kjer se je udejstvoval-a pred izvolitvijo v predsedniško funkcijo. Predsednika-co z moralno držo bomo potrebovali tudi glede na vse izzive, ki jih prinaša globalna situacija, predvsem glede vojne v Ukrajini in sveta po tej tragični vojni.

O konkretnih imenih seveda ne bi govoril, saj je še prezgodaj in jih niti ne poznamo. Vemo le za govorice, kdo vse naj bi kandidiral, in bi tovrstno razglabljanje, kdo vse ima zgoraj navedene kvalitete in kdo ne, bila zgolj špekulacija. Sem pa prepričan, da se bo tudi o tem precej govorilo v sami predsedniški kampanji.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Strinjam se, da se stanje v slovenskem sodstvu – kljub določenim posameznim zdrsom v preteklost – v zadnjih letih vendarle na splošno izboljšuje v primerjavi s prejšnjo situacijo v časih, ko smo morali uvajati Lukendo in podobne ukrepe. Prav je, da si to priznamo in pošteno povemo, da se trendi izboljšujejo. Ne čisto povsod, a večinoma to velja. Pri tem je treba pohvaliti same sodnike in vodstvo sodišč. Vendar je še naprej treba biti (konstruktivno!) kritičen, da napredujemo še bolj. Nič nam ne bo pomagalo pri nadaljnjem napredku, če se bomo le trepljali po ramah in si nekako (samovšečno) priznavali, eden drugemu, češ kako dobri smo.

Sicer pa glede zgoraj omenjenega komentarja Ministrstva za pravosodje lahko velja tudi naslednje. Vsak, ki malce pozna retorična sredstva komuniciranja in argumentiranja, bo vedel, da je inventio ali odkritje sredstvo, s pomočjo katerega iz množice podatkov izpostavimo tisto, kar se nam zdi pomembno, pri tem pa zanemarimo vse drugo. Dispositio ali organizacija pa je sredstvo, s pomočjo katerega organiziramo svojo argumentacijo na način, da bomo poudarili želeno. Tako bo zagovornik izpostavil določene stvari, ki vplivajo na končno oceno, kritik pa spet druge.

Na spletni strani Ministrstvo za pravosodje v luči svoje interpretacije poročila izpostavi dejstvo, da je slovensko sodstvo bolj učinkovito in napreduje, pri tem pa poudari to, da se nadaljuje trend zmanjševanja pripada zadev. Toda to je le posredno povezano z učinkovitim poslovanjem sodišč. Lahko bi na to npr. vplivala precej zvišana taksa za vložitev tožbe ali celo slabo in predolgo delo sodišč, kar bi pomenilo, da stranke ne želijo predložiti spora sodiščem, ker bi to predolgo trajalo, ali da bi npr. ne zaupale v pravično razsodbo. Lahko pa bi ta podatek po drugi strani kazal, da so sredstva izvensodnega reševanja zelo uspešna, kar posledično pomeni, da je manj vloženih pravnih sredstev na sodišča.

Bolj relevanten podatek je čas trajanja postopkov. Ta se je na splošno res skrajšal, toda ne glede reševanja prvostopenjskih civilnih in gospodarskih zadev ter zadev v povezavi s kršitvijo blagovnih znak EU. Tu se je čas reševanja glede na prejšnje leto podaljšal, a vsesplošen trend zmanjševanja časa reševanja zadev je pozitiven.

Česar Ministrstvo za pravosodje ne izpostavi, je dejstvo, da smo še kar prvi v EU na lestvici glede števila sodnikov na sto tisoč prebivalcev. Tu premočno »vodimo« skupaj s Hrvati, ki smo jih sicer predlani prehiteli, lani pa smo zopet prevzeli primat, kar smo letos nadaljevali. Sicer tudi tu trend rahlo vodi k zmanjševanju števila sodnikov, vendar smo še vedno vodilni v EU. Tu si bomo pač morali enkrat vsi skupaj naliti čistega vina in se vprašati, ali je to res nujno, ali je to v korist našega sodnega sistema in države Slovenije nasploh. Ali to krepi lik sodnika? Ali ga oddaljuje od (preživete) slike sodnega uradnika? Takšno veliko število sodnikov, namreč. Rezervo glede njihovega potencialnega zmanjšanja vidim v številnih t. i. nepravdnih zadevah, ki jih pri nas opravljajo sodniki, drugje pa npr. notarji in različni državni uslužbenci. Ob ponovnem interesu Notarske zbornice Slovenije, da prevzamejo nesporne dednopravne zadeve, bi bilo dobro narediti ekonomski izračun, koliko bi tu, če sploh, privarčevali v takšnem primeru. Če bi bila računica pozitivna, bi lahko razmišljali naprej, kakšne bi bile npr. alternative v drugih nepravdnih postopkih.    

S tem je prej ko slej logično povezan tudi precej visok izdatek za sodstvo glede na BDP v primerjavi z drugimi državami EU. Ta je celo narastel v primerjavi z 2018 in 2019. Smo na četrtem mestu, za Bolgarijo, Poljsko in Hrvaško, tik za nami pa so še Litva, Madžarska in Romunija – same bivše komunistične države. Ali ne bi tudi tu raje razmišljali o preboju v »jedrno Evropo«?

Tudi zaznava splošne javnosti glede neodvisnosti sodstva se zdi, da se je nekoliko povečala, a vprašanje je, če smo že tam, kjer bi želeli biti. Zdi se, da smo se odlepili od dna, kjer smo nekoč že bili, nismo še povsem na sredini, za nami pa so praviloma bivše komunistične države, z izjemo nekaj južnoevropskih, kjer je zaupanje v institucije pregovorno nižje kot na severu in zahodu. Toda pred nami so denimo vse baltske države, Češka in celo Ciper in Grčija.

Skratka, če nekako sklenem, poročilo Evropske komisije je pokazalo določen napredek našega sodstva, toda še vedno bolj ali manj delimo usodo skupine držav nekdanjega komunizma. Je mar pretirana želja, če bi se raje primerjali denimo z Avstrijo, s katero smo si nekoč, do pred približno sto leti, delili skupni sodni sistem? Pot do tja se zdi dolga, kar pa navsezadnje ni stvar le sodstva samega in njegovega vodstva, temveč celotne družbe kot t. i. zunanje pravne kulture.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zmagovito politiko, ki pred volitvami v borbi za glasove obljublja marsikaj, navadno po volitvah njeni volivci želijo držati za besede in terjajo uresničitev vseh njenih obljub in zavez. Toda po naravi stvari se to nikoli ne zgodi v popolnosti. Še sreča! Kajti vse obljube niso ravno konstruktivne in državotvorne, kar so tiste, ki so v korist velike večine prebivalcev in ne le ožje večine tistih, ki so volili zmagovalno stranko. Državotvornost nujno presega relativno večino, pomeni ustavno večino. Tako je državnotvorna demokracija v bistvu ustavna demokracija. To je seveda ideal, ki ga mnogi poskušajo – nekateri sicer s figo v žepu – a se mu le redki približajo. Toda ti se zapišejo v zgodovino.

Nedržavotvorne pa so navadno t. i. populistične obljube politikov. Te so navadno cenene v smislu všečnosti za volivce na eni strani, na drugi strani pa gre za bolj ali manj nerealnost njihove izpolnitve. Tako bi bila denimo populistična obljuba, če bi zmagujoča stranka obljubila minimalno plačo tisoč evrov, obenem pa bi se vnaprej zavedala, da to niti slučajno ni finančno vzdržno za gospodarstvo.

Toda vse populistične obljube niso nujno škodljive za državo. Imamo denimo mejno populistične obljube, kot je bila denimo obljuba stranke Gibanje svoboda, da bodo vsakemu v državi zagotovili osebnega zdravnika, pri čemer je takšnih prebivalcev približno 130.000. Seveda je to nemogoče storiti takoj, toda v štirih letih mandata to verjetno ni nemogoče. Takšno dobronamerno obljubo je treba pozdraviti, če se bo nova vlada vsaj trudila čimbolj približati se uresničitvi sicer tega težko uresničljivega cilja. Bližje bo doseženemu cilju, koristnejše bo za državo in njene prebivalce.

Skrajno škodljiva in skrb vzbujajoča pa se mi zdi populistična obljuba o sprejetju zakona o odpravi škodljivih posledic Janševe vlade. Takole počez, dobesedno z metlo. Pa ne želim trditi, da ta vlada ni storila kakšne napake. Vsaka jih in tiste storjene je treba popraviti. To je državotvorno, v korist nas vseh. Kar me moti, je vehemenca, nekakšen revanšizem, maščevalnost tistih, ki so takšen predlog zakona spisali. Govori se o resetiranju. Kot pravnik že v nazivu takšnega akta čutim nekakšno revolucionarnost, diskontinuiteto glede na prejšnjo oblast. Še ob samem rojstvu samostojne Slovenije nismo šli tako daleč, saj smo uveljavili načelo kontinuitete s prejšnjim pravni sistemom, četudi je ta imel očitne totalitarne elemente. Predlagani zakon, za katerega navijajo predvsem (skrajno) leva združenja, me po svojem tonu, retoriki, vsaj malce spominja na zloglasni zakon o razveljavitvi predvojnih predpisov in aktov izdanih med sovražnikovo okupacijo leta 1946, s katerim se je tudi formalnopravno potrdila komunistična revolucija.

Morda z gornjo mislijo pretiravam, a gre za simbolno sporočilo, ki ga prinaša omenjeni predlog zakona. Če se že vlada odloči spremeniti določene ukrepe Janševe vlade, naj to stori v posameznih zakonih. O populistični naravi takšnega ukrepa je sklepal celo voditelj Odmevov, ki naj bi bil vendarle bližje levi opciji. Resda je odhajajoča vlada vladala tudi z odloki, a živeli smo v nenormalnem stanju dejanskih izrednih razmer. Vedno je treba upoštevati kontekst, v katerem se nahajamo.

Če je zmagovita politična opcija dobila od ljudstva mandat, ker je obljubila, da bo bolj povezovalna, bi takšen »revolucionarni« ukrep pomenil dodatno razdvojevanje že v samem začetku v smislu obračuna s sovražniki, kar ni modra, še manj pa državotvorna popotnica za pričetek vladanja.

V slovenski politiki bi se moralo ustvariti neko skupno trdno jedro sodelovanja, nek nabor državotvornih zadev, četudi le nekaj njih, kjer bi se izogibali nenehnemu obmetavanju in izključevanju. To je bila denimo osamosvojitev, vstop v EU in NATO, vsaj začetni boj zoper epidemijo covid-19. Izzivov tudi za prihodnje ne zmanjka, naj le omenim reformo zdravstva, energetsko neodvisnost od Rusije, infrastrukturni projekti, itd.

S sprejetjem omenjenega predloga zakona se vladajoča koalicija vsaj v simbolnem smislu ne bo usmerila v prihodnost, temveč nazaj v preteklost. Spet bo šlo le za neko novo antitezo tezi, ne bomo pa se prebili na višji nivo, ki bi si ga državljani od svojih politikov zaslužili.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Sicer tudi v pravu ta pojem ni povsem natančno določen. Kot ustavno pravno načelo je nujno bolj abstrakten in splošen, kot so denimo pravna pravila, ki bolj določno zarisujejo obseg pravic in dolžnosti pravnih subjektov. Ali je to načelo morda res kršeno, lahko v našem sistemu koncentrirane ustavnosodne presoje zanesljivo ugotovi stricto sensu le Ustavno sodišče, pa še to prek kakšnega ducata podnačel, ki jih vsebuje to načelo (npr. podnačela pravne varnosti, zaupanja v pravo, sorazmernosti, prepovedi neprave retroaktivnosti, prilagajanja prava družbenih razmeram, spoštovanja odločitev Ustavnega sodišča (in drugih sodišč)). Ustavno sodišče je razvilo ta podnačela, ki pomenijo konkretizacijo načela pravne države, kot vnaprej začrtane kategorije. Te izpopolnjujejo načelo pravne države kot sicer relativno nedoločno gornjo premiso ustavnosodnega odločanja. Obstoj takšnih predkategorij gotovo omejuje diskrecijo ustavnih sodnikov v smislu ugotavljanja, kaj je kršitev pravne države, zgolj po lastnem občutku.

Tako je moč ugotavljati obstoj kršitve pravne države le prek ugotavljanja, ali je bilo kršeno kakšno izmed omenjenih podnačel. Če jim dodamo še materialna dejstva primerov, v katerem so se razvila takšna podnačela, ki jih je kot precedenčne primere treba upoštevati, ko ugotavljamo in analiziramo v konkretnem primeru, o katerem se odloča, ali je bila tovrstna kršitev podana, potem lahko sklepamo, da je takšno ugotavljanje precej daleč od nekega sklepanja »na pamet«. Je precej (neformalno ali dialektično) logično začrtano in je najbolj zanesljiva pot ugotovitve, ali je dejansko prišlo do kršitve načela pravne države. Vse ostale poti so manj zanesljive in lahko vodijo do zlorabe pojma pravna država in vse mogočih zavajanj publike s strani govorca.

Vsaka kršitev prava še ni kršitev (načela) pravne države. Pravne kršitve se dogajajo vsakodnevno, sodišča jih nenehno ugotavljajo. Navsezadnje ravno odvetniki, pa tudi sodniki živijo od nenehnih kršitev prava in dejstev. Vsi si seveda želimo čimbolj mirne in spravljive družbe toda, nekako paradoksalno, če ljudje ne bi kršili pravnih pravil, potem sploh ne bi rabili odvetnikov in sodnikov. Kršitev načela pravne države, če jo ugotovi Ustavno sodišče, izhaja le iz določenih pravnih kršitev, ki so vnaprej opredeljene kot abstraktni dejanski stanovi.

Za razliko od pravnega pojmovanja pravne države je predvsem v govorih politikov – in tudi s strani določenih medijev – slišati bolj njen raztegljivi pojem – za določeno priložnost in rabo. Za razliko od bolj logično-dialektične rabe pravnega pojma pravne države je raba politikov v tem smislu bolj retorična – če razumemo z retoriko zgolj učinkovitost v smislu eristike ali manipulacije. Na primer, če je kritiziran nek sodnik zavoljo tega, ker denimo noče pokazati svoje diplome ali potrdila o opravljenem pravosodnem izpitu, če se v javnosti pojavi dvom o tem, ali če premier na twiterju kritizira kakšno sodno odločitev (četudi jo upošteva), je po mnenju določenega dela politike (in njim naklonjenim medijem) to že napad na sodstvo in pravno državo. Seveda je to treba razlikovati od tega, če se denimo ne spoštuje neke pravnomočne sodne odločbe, kar bi tudi po interpretaciji prava lahko bila kršitev načela pravne države.

In če se takšne neprestane politično-orientirane trditve o kršitvah pravne države nenehno ponavljajo (repetitio kot retorična figura), potem zlezejo v uho in postanejo »resnica«, četudi se logično in (tukaj opisano) retorično razumevanje pravne države precej razlikujeta. V takšnem primeru učinkovitost izgovorjenega prevlada nad njegovo razumnostjo, kar je tudi cilj govorca.

Seveda se lahko tudi pravnik o pravni državi izraža politično. Takšen primer je denimo trditev, ko nek odvetnik izgubi sodni spor, da Slovenija ni pravna država. Ali trditev, da sta v Sloveniji ob sicer nekaj pravnih kršitvah vlade, ki še sploh niso bile sodno izpodbijane ali se sodni postopki še niso zaključili, vladavina prava ali pravna država ogroženi. V takšnih političnih trditvah – tudi o (ne)obstoju pravne države – najdemo celo kopico logičnih zmot (ang. fallacies). Tako je denimo trditev, da je ob gornjih nekaj pravnih kršitvah vladajoče politike, Slovenija na poti, da postane nepravna država, zmota spolzkih strmin (ang. slippery slope). Ali to, da nekaj kršitev prava pomeni že splošno stanje (sistematičnega) kršenja pravne države, kar je zmota prehitrega posploševanja.

Skratka, državljani bi morali biti bolj pozorni in znati ločevati med situacijami, ko dejansko pride do kršitve pravne države (v logično-dialektičnem smislu), in tistimi, ko so te trditve zgolj retorične, podane s strani določene politike in medijev. Kot velja ljudski rek, da nas mora bolj skrbeti »pes, ki grize, kot tisti, ki le laja«. Pa naj si to velja za to (poslavljajočo se) ali katerokoli drugo (prihajajočo) vlado.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V prejšnjem tednu je namreč odmeval intervju v tedniku Mladina s predsednikom Gibanja Svoboda, dr. Robertom Golobom. Ta je označil ustanovitev Nove univerze kot politični projekt, politično odločitev in da bi »želel, da se pogleda smotrnost vseh teh institucij. Ne glede na to, kdaj so bile ustanovljene in kdo jih je ustanovil, je treba ugotoviti, ali so namenjene le same sebi oziroma interesom svojih ustanoviteljev, in če so, je treba ukrepati.«

Zanima me, kdo in kako bo ukrepal, če omenjeni gospod dobi volitve, če pa imamo za to v samostojni državi že dobra tri desetletja pristojne institucije, ki opravljajo svoje strokovno delo v smislu zagotavljanja akademske strokovnosti in pravne pravilnosti. Je pretendent za mandatarja – milo rečeno: neakademsko – želel namigniti, da je moč pravila spremeniti ali pa politično vplivati na delo teh neodvisnih institucij?

Tako dobesedno pred vsakimi volitvami z akademskimi kolegi, vsi praviloma z vsaj solidnimi akademskimi karierami, ki tudi odstopajo od primerljivih kolegov na javnih institucijah, trepetamo za svoje službe, če bo slučajno izvoljena »napačna« opcija. To je nenormalno in očito kaže, namiguje na nek obstoječi modus operandi oziroma paktiranje politike v navezi z akademsko sfero. Vpletanje politike v akademsko delovanje namreč nasprotuje ustavni avtonomiji univerze, ki naj bi bila neodvisna od politike. Pa to določilo jemljemo v Sloveniji dovolj resno?

A zatakne se že pri samem pojmu »univerza«, ki se razume v Sloveniji povsem različno. Na eni strani jo razume javna univerzitetna elita, večinoma leve provinience, v smislu velikih akademskih kompleksov po vzoru Humboldtove popolne univerze, z vsemi disciplinami, ki je produkt 19. stoletja in značilnost industrijske dobe. V Sloveniji imamo kvečjemu dve takšni univerzi: ljubljansko in mariborsko. Na drugi strani pa imamo zdaj že kar nekaj malih univerz, ki so s svojo majhnostjo lahko bolj fleksibilne in inovativne.

Toda zdaj že pregovorna mantra javne univerzitetne elite, ki ne izhaja iz nikakršnih poprejšnjih študij ali z znanstvenimi podatki podprtih razlogov, je, da naj bo univerza predvsem javna, zasebnemu šolstvu pa naj bo dovoljeno ustanavljati kvečjemu nekakšne »politehnike«, ki naj ne bi bile sposobne organizirati doktorskega študija, zato ga ne smejo imeti. Poleg tega obstoječa zasedba rektorske konference sploh ne spusti medse novoustanovljenih zasebnih univerz, četudi bi po zakonu to morala storiti, saj naj bi pravila veljala za vse enako. Za to seveda ni moč najti nikakršnih vsebinskih argumentov. Tako se zdi, da pomeni zasebna univerza nekakšen tabu v zavesti obstoječe javne univerzitetne elite.

Podobno je tudi na znanstveno-raziskovalnem področju, kjer so zasebnim raziskovalnim inštitutom prepuščene le drobtinice javnega denarja. Pred kratkim smo opazovali, kako je bilo nekaj malega od vsaj sto milijonske pogače, ki jo država vsako leto namenja pretežno javnemu akademskemu svetu (pedagoško-raziskovalno), namenjene akademskim zasebnikom združenim z lokalnim okoljem v javno raziskovalno pobudo na Dolenjskem. Kakšen vik in krik je zagnala naša največja univerza!

Ko bi univerzitetni akademski prostor res bil povsem javen. To bi pomenilo, da je odprt in dostopen vsem potencialnim zainteresiranim kandidatom, ki bi radi delali na znanstveno-pedagoškem področju in ki izpolnjujejo meritokratske kriterije. Seveda bi bilo za to treba organizirati transparentne postopke izbire na podlagi javnih natečajev, kjer bi bili izbrani tisti z boljšimi referencami. Bojim pa se, da na žalost temu ni ravno tako, in so ti postopki, ki bi vendarle morali biti javni, večinoma tako izvedeni le pro forma in se izbere kandidata, kandidatko, ki je kakorkoli že prej povezan(a) z odločevalci. Lahko tu govorimo o kakšni javnosti? To naj prosim preveri dr. Golob, če bi se po volitvah že rad »igral« inšpektorja na tem področju.

Bojim se, da za razliko od gospodarstva akademski prostor še nekako ni uspel iti skozi proces tranzicije, v smislu tega, da bi bila zasebni visokošolski pobudi priznana nekakšna legitimnost obstoja. Kar je akademska normalnost v zahodnem svetu. Še vedno se na zasebno visokošolsko pobudo gleda nekako suspektno. To pa lahko rečemo tudi za nižje nivoje šolstva.

Konec koncev je univerza nekakšna skupna »škatla«, pravna oblika, v okviru katere deluje več fakultet, ki navzven nastopajo pod isto firmo. Gre za statusno obliko delovanja, ki kot taka niti ne bi smela biti pomembna oziroma bi morala biti drugotnega pomena, saj samo ime kot zgolj okvir nič ne pove o kakovosti dogajanja znotraj tovrstne pravne oblike.

Moderna akademska institucija bi morala biti osredinjena predvsem na študenta: koliko ga nauči, kakšnega znanja ga nauči, kako bo ta znal to znanje uporabiti v praksi, kako spodbujati njegovo ustvarjalnost, razmišljanje itd. Vse ostalo bi moralo biti drugotnega pomena!

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Rešitev je sicer na dlani: takojšnji embargo na evropski uvoz ruskih energentov, nafte in predvsem plina, bi gotovo v kratkem ustavil vojno. Desetletja je večinoma (zahodna) Evropa omogočala ruski oligarhiji bogatenje: vse te mega jahte, razkošne vile in najsodobnejše orožje vojaške supersile prihajajo večinoma od milijard evrov iz evropskega zahoda. V normalni situaciji bi sicer temu rekli mednarodna trgovina, ki je lahko povsem poštena. Malce grenkobe je sicer tudi prej bilo glede tega, da Putinova Rusija ni namenjala bajnega zaslužka od prodaje energentov za splošno blagostanje sicer velike države. Namesto tega so ustvarili velik prepad med ljudmi v smislu bogastva in revščine – gotovo bistveno večji, kot je veljal v časih Sovjetske zveze. Režimska elita je »nesramno« bogatela in se razvajala z vsemi možnimi, pregrešno dragimi igračkami sodobnega sveta. Vzporedno s prisvajanjem materialnih dobrin pa je režim tudi vse bolj stiskal obroč okoli sebe v smislu zatiranja političnih svoboščin glede vsakega, ki si je drznil kritizirati vladajoči sloj.

Rusija je že leta nazaj padla pod vse dostojne pravno-politične standarde Zahoda, ni pa najbrž predrzno trditi, da jo je energetsko bogastvo, ki je omogočalo in še omogoča prosperiteto zahoda Evrope, držalo pri življenju. Toda zdaj se zdi, da je tega konec, saj je »rdeča črta« bila prestopljena.

Toda popolne blokade nakupa ruskih energentov si bogata Evropa le ne upa storiti, saj bi to v pomembnem delu ogrozilo trenutno relativno udobno življenje njenih prebivalcev. Gotovo so ekonomisti naredili izračune, kaj bi to pomenilo za evropsko gospodarstvo, in ne dvomim v tovrstne pesimistične napovedi. Tako se Evropa odloča za postopno preklapljanje na energente iz drugih virov. Toda pri tem se postavlja več vprašanj: kako bo postopen preklop sploh pomagal Ukrajini v sedanjem trenutku, ko dnevno beležimo nova trupla? Zdi se, da Rusiji to vsaj delno ustreza, saj tudi sama bije bitko s časom, da si pred pogajanji, ki se bodo prej ko slej zgodila, pridobi čim več ukrajinskega ozemlja, da si tako še okrepi pogajalsko pozicijo.

Po drugi strani me tudi zanima, kaj bi pomenil šok takojšnjega odklopa ruskih energentov za Evropo: res hudo gospodarsko krizo, milijone brezposelnih in lačnih, nemara celo smrti, ali zgolj nekaj manj lagodno življenje? Navsezadnje so poleg ekonomskih v igri tudi povsem moralna vprašanja: koliko litrov nafte (ali plina) je vredno eno človeško življenje? Pri tem ne mislim le na ukrajinska življenja, temveč tudi ruske vojake – predvsem nabornike in tiste, ki so bili proti svoji volji pahnjeni v morijo.

Jasno, da si nihče ne želi jedrskega spopada, saj bi ta lahko pomenil civilizacijski konec. A »ekonomska jedrska bomba«, kar bi pomenila takojšnja popolna zaustavitev odjema energentov, bi morda vendarle naposled streznila kremeljski vojni stroj?      

Ob vseh teh razpravah in ugibanjih enostavno ne morem sprejeti relativizacije ruskega vdora v Ukrajino s strani določenega dela prebivalstva, tudi pri nas, češ saj da Amerika kot druga supersila ni nič boljša, ker so tudi sami pobijali po svetu, od Vietnama naprej. Gotovo so bili tudi vpleteni v nečedne posle, toda sedanjo rusko agresijo je obsodil domala ves svet. Zdaj menda vemo, kdo je bad guy? Takšne enotnosti v mednarodni skupnosti ni bilo verjetno še nikoli. Da je takšna svetovna enotnost »ameriško maslo«, pa se mi zdi tudi za lase privlečeno, kot ena izmed tistih zgodb, da covida-19 sploh bilo ni. Tudi če nekdo riskira svoje življenje in želi narediti nekaj dobrega za trpeči narod, je to zgolj politična promocija pred volitvami. Takšno relativiziranje moralnih dejanj vodi v nevarni moralni relativizem, kjer je razlika med dobrim in zlim popolnoma zabrisana.

Počasno evropsko prehajanje na ne-ruske energente je prav lahko tudi prepočasno. Prepočasno za številna življenja, ki bi se lahko ohranila. Obenem bo ruski vojaški stroj mlel še naprej. Pri tem pa bi se lahko vprašali, ali ni morda čas, da Evropska unija iz ekonomske in politične še napreduje v vrednostno-moralno skupnost? Morda je čas, da nekoliko spremenimo vrstni red med ekonomskimi vprašanji in moralnimi?

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ob začetku predavanj pri Pravni zgodovini povem študentom tudi nekaj glede metodologije raziskovanja na tem področju, kamor spada tudi metoda simbolike ali pravne ikonografije. Gre za preučevanje raznih upodobitev, kipov, slik, grbov itd., predvsem iz (starih) časov, ko pismenost ni bila samoumevna, ali je bila celo redka, in so ljudje uporabljali druge načine (tj. neverbalne) komunikacije. Ob pomankanju pisnih virov je tudi s preučevanjem simbolov mogoče rekonstruirati duh časa neke dobe. Kajti po Jungu so simboli odraz našega kolektivnega nezavednega, ko vanje (kolektivno) projiciramo arhetipsko vsebino iz globin naše duševnosti. Če so simboli še posebej pomembni za razlago neke arhaične družbe, pa seveda to ne pomeni, da so danes postali (povsem) nepomembni. Verjetno so le bolj zakriti s t. i. znaki, ki pomenijo neke sicer bolj neposredne, a tudi bolj površinske načine naše kolektivne komunikacije. Simboli so bolj splošni in abstraktni, znaki precej bolj konkretni in precej lažji za interpretacijo.

Simbol pravičnosti je med ljudmi obstajal od nekdaj, le njena podoba se je spreminjala glede na spremembe v družbi. Starogrško Temido vidimo navadno brez zavezanih oči in brez meča, starorimski Justitii pa kasneje dajo meč in ji tudi zavežejo oči. Ko pa se v 19. stoletju pojavijo kodifikacije prava in se pravo – vsaj na nivoju znakov – za vedno spremeni v pretežno verbalno obliko, potem boginja pravičnosti v roke dobi knjigo in v upodobitvah ne potrebuje več niti meča ne traku čez oči. Kajti vsi odgovori na pravna vprašanja se poslej nahajajo v knjigi.

Ko sem študentom razlagal o tovrstni sodobni simboliki pri nas, sem jim pokazal drugačno simboliko našega Ustavnega in Vrhovnega sodišča – tehtnico v kombinaciji s sodniškim kladivom kot podobi iz njunih spletnih strani, spregledal pa sem kip boginje pravičnosti, ki se nahaja v sodni palači na Tavčarjevi, v pritličju na desni strani, preden se vzpneš v prvo nadstropje. Skoraj neopazna, v senci, skoraj v temi drži v obeh rokah na levi strani knjigo. Ni ji namenjeno kakšno bolj imenitno mesto v tej sodni palači. Zdi se skoraj skrita, kot bi bila postavljena nekam v »klet«, saj so kleti tiste, ki so navadne skrite, temačne. V Jungovi simboliki predstavlja klet našo podzavest, kraj, kamor potisnemo stvari iz zavesti.

Postavljena je pred stopnicami v višje nadstropje, kjer se nahajajo pritožbene instance, kot da bi opominjala, da bo pravici zadoščeno šele tam, kar seveda ne drži: sodnice in sodniki ji služijo že na prvi stopnji. Bolj primerno mesto bi ji tako bilo zunaj pred sodno palačo, a problem bi lahko bil glede njenega uničevanja zavoljo vremenskih vplivov. Niti ne vem njene starosti, ne kdo izmed kiparjev je njen avtor. Če ima dragoceno kulturno vrednost, bi lahko naredili repliko in jo postavili ven pred sodišče.

Da nosi knjigo v levi roki, bi lahko razumeli s tem, da je leva funkcija naših možganov namenjena racionalni funkciji (analitično mišljenje – slow thinking), kajti knjiga je sestavljena na takšen način. Pred knjigo ima desno roko in tudi naprej stopa z desno nogo (hitro mišljenje – fast thinking), saj uporablja intuicijo in pravni občutek za postavitev diagnoze, knjigo pa nosi s seboj za vsak slučaj, da preveri svojo razsodbo še v knjigi, na kateri v bistvu temelji. Oči nima zavezanih, saj kot boginja vidi vse (oziroma nič, če je to treba), za vsak slučaj pa so pravila o njeni nujni nepristranskosti v knjigi. Stoji na podstavku, kar pomeni, da je od navadnih smrtnikov malce povzdignjena.

Že najstarejše kulture so boginjo pravičnosti upodabljale kot žensko. Nekje sem našel razlago, da boginja predstavlja arhetip »velike matere« (npr. boginja zemlje Gea), kar nima neke neposredne povezave s pripadnicami ženskega spola. V starih kulturah je bilo od matere narave odvisno, ali bodo pridelali dovolj hrane za preživetje, mati zemlja pa jim je lahko prihranila tudi druge nevšečnosti naravnih katastrof, kot so poplave, suše, potresi itd. To lahko razumemo tudi v povezavi z žensko-moških (duhovnih) načelom. Pravičnost je predvsem žensko načelo (kot boginja in tehtnica), ima pa tudi elemente moškega (npr. meč).    

To pisanje seveda ni imelo namena kakor koli kritizirati upravitelja sodne palače ali kogar koli v tej zvezi, ki je kipu namenil takšno vlogo. To je navsezadnje duh časa, ki ga živimo. V ospredju so seveda bolj znaki v pisani besedi: zakoni in sodbe, boginja pa se – prepričan sem - prikrade v misli sodnikov-ic bolj iz ozadja v njihovo interpretacijo, v pravila prek načel in pravnih praznin. Pri tem pa je najpomembnejše zavedanje, da jo v zgradbi (beri: duši) še vedno imamo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Predlog, da se zavoljo naraščanja števila zadev in pristojnosti, o katerih odloča Sodni svet, ta organ vsaj deloma profesionalizira, pravzaprav ni nov. Že leta 2017, ko se je sprejemal nov Zakon o Sodnem svetu, je bilo veliko govora o tem, tudi v strankarski politiki, da je »častno«, torej nepoklicno delo svetnikov v tem pomembnem državnem organu preživet ostanek preteklosti. Tako se mi zdi zdajšnji predlog logično nadaljevanje neke nedorečene zgodbe. Občutek imam, da se je leta 2017 ob vsej obsežnosti reforme te institucije (lasten zakon, lastna postavka v proračunu, novi, bolj ugledni prostori, prevzem disciplinskega postopka ter etične komisije itd.) politiki zdelo preveč, da bi še profesionalizirali delo svetnikov. Polna ali vsaj polovična poklicna funkcija predsednika-ce se zdi tisti potreben minimum, kjer je treba začeti. Ni namreč povsem resen državni organ, če vsaj njegov predsednik ne sedi v svoji pisarni in ima »telefonsko številko, kamor se ga lahko pokliče«, če parafraziram neko drugo kritiko o resnosti določene institucije.

Za poklicno opravljanje funkcije predsednika je predvideno plačilo v višini plače vrhovnega sodnika svetnika. V simbolnem smislu se mi to vendarle ne zdi dovolj primerno, saj na primer postavlja organ, ki ni del sodne veje oblasti, po višini plačila v podrejen položaj predsedniku Vrhovnega sodišča. Pri tem pa naj bi Sodni svet (v okviru svojih pristojnosti) tudi lahko »nadziral« tega predsednika. Zato predlagam, da če se že odločimo za poklicno funkcijo, se plača predsednika Sodnega sveta izenači s plačami najvišjih državnih funkcionarjev.

Naslednja predlagana sprememba je, da bi se v zapisniku o posvetovanju in glasovanju za potrebe pritožbenega postopka evidentiralo, kako je kdo izmed članov in članic Sodnega sveta glasoval. Argument za takšno rešitev se nanaša na očitke glede potencialne pristranskosti svetnika-ce v zvezi z odločanjem o napredovanju posameznih sodnikov. Res je zaskrbljujoče, da po podatkih raziskave iz leta 2019 kar 40 odstotkov sodnikov meni, da – zavoljo pristranosti članov-ic Sodnega sveta – njihovi kolegi niso napredovali samo na podlagi svojih sposobnosti in izkušenj. Po lastnih izkušnjah sicer menim, da je takšna skrb pretirana, res pa je, da je slovensko poklicno okolje tudi na tem področju sorazmerno majhno in zelo prepleteno z osebnimi poznanstvi, če že ne sorodstvi. V takšni situaciji je tako nadvse pomemben že videz nepristranskosti, kar bi se v zvezi z delovanjem Sodnega sveta vedno dalo še izboljšati. Poleg predlagane spremembe je tudi moč sprejeti kodeks profesionalne etike za člane Sodnega sveta. Vsaj sodniki-člani so sicer že zavezani svojemu sodniškemu kodeksu, toda delo v Sodnem svetu se razlikuje od sodniškega. Poleg sodnikov-ic pa v svetu sodelujejo tudi »zunanji« člani, ne-sodniki, ki jih – za razliko od nekaterih sodnih svetov po Evropi – ne zavezuje nikakršen etični kodeks.

Poglavitni razlog, zakaj je zakon iz leta 2017 obdržal nejavne seje Sodnega sveta, nikakor ni bila bojazen svetnikov in svetnic, da bi se razkrile njihove odločitve – te smo redoma javno zagovarjali –, temveč predvsem skrb za varstvo občutljivih osebnih podatkov sodnikov, o zadevah katerih se odloča (kot na primer o njihovem zdravstvenem stanju, zasebnem življenju), s katerimi se Sodni svet tu in tam seznanja. Ob takšnem velikem nezaupanju sodnikov do odločanja Sodnega sveta pa bi bilo morda treba celo razmisliti o še večji transparentnosti pri odločanju tega organa, kot pa jo predlaga Ministrstvo za pravosodje.

Tretji reformni predlog Ministrstva za pravosodje se nanaša na disciplinske postopke in je tudi posledica odločitve Ustavnega sodišča, ki je upravičeno ugotovilo neustavnost ureditve, ko Sodni svet poda pobudo za začetek disciplinskega postopka, potem pa njegovi člani sodelujejo pri odločanju o tem v senatih disciplinskega sodišča. Moram priznati, da se je ta problem leta 2017 očitno spregledalo. Pri tem se mi zdi predlog ustavnega sodnika, zdaj predsednika Ustavnega sodišča Accetta v njegovem ločenem mnenju neprimeren, saj odvzeti Sodnemu svetu možnost podati pobudo za uvedbo disciplinskega postopka pomeni povsem odvzeti možnost zunanjim članom (ne-sodnikom) Sodnega sveta, da predlagajo disciplinski postopek zoper problematičnega sodnika-co, in pomeni korak nazaj, ko so zoper sodnike predlagali uvedbo postopka le predsedniki sodišč (z izjemo Ministra-ce za pravosodje) in o njih odločali sami sodniki, kar ni v skladu z evropskimi dobrimi praksami. Situacija, ko člana Sodnega sveta, ki je predlagal uvedbo disciplinskega postopka, zamenja drug ad hoc disciplinski sodnik, iz nekakšnega nabora uglednih pravnikov, ne-sodnikov se mi zdi ustrezna. Obstajala bi sicer tudi možnost, da člani Sodnega sveta, ki so vnaprej imenovani v senate disciplinskega sodišča, ne bi smeli glasovati o pobudi za uvedbo disciplinskega postopka oziroma bi bili iz takšnega odločanja avtomatično izvzeti. Tudi na takšen način bi se onemogočila pravno »nenaravna« situacija, ko o isti zadevi »kadi toži in sodi«.

Naj za konec dodam, da upam, da bo do zakonskih sprememb dejansko prišlo še v mandatu te vlade. Sicer pa bo vanje morala slej ko prej ugrizniti prihodnja vlada, če želimo povečati kakovostno delovanje Sodnega sveta, kar se vsekakor zdi državotvorna (nadstrankarska) poteza.    

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Po prvem odstavku 39. člena Zakona o Ustavnem sodišču sme Ustavno sodišče do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvršitev predpisa, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive posledice. V omenjeni zadevi je Ustavno sodišče ocenilo, da bi izvrševanje morebiti protiustavnega zadevnega člena interventnega zakona povzročilo hujše škodljive posledice, kot če se morebiti ustavnoskladen člen tega zakona do končne odločitve Ustavnega sodišča ne bi izvrševal. Zato je do svoje končne odločitve zadržalo njegovo izvrševanje.

Težko popravljive posledice naj bi bile v tem, da se z interventnim zakonom odstopa od enotnega sistema plač v javnem sektorju, ki zagotavlja enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih. Če bi Ustavno sodišče v nadaljevanju svoje (vsebinske) presoje ugotovilo neustavnost tega interventnega zakona, naj posledic, ki bi nastale na njegovi podlagi, ne bi bilo več mogoče popraviti. Poseg v enotni plačni sistem brez socialnega dialoga naj namreč za nazaj ni več mogoče vzpostaviti, nemogoče bi bilo vračati preveč izplačane plače in bi šlo s tem za nepovratno oškodovanje javnih sredstev.

Zanimivo, da v svoji obrazložitvi Ustavno sodišče sploh ne navede, katera ustavna določba bi utegnila biti z izvrševanjem interventnega zakona ogrožena. Govori le o enotnem plačnem sistemu, kot da bi ta sam po sebi užival ustavnopravno varstvo. Ali je v ozadju ustavno načelo enakosti pred zakonom, lahko le ugibamo. Oziroma ta argument najdemo med argumenti predlagateljev, ki jim Ustavno sodišče prisluhne. Predlagatelji navajajo tudi, da je treba izvrševanje omenjenega člena zadržati zato, ker je izpodbijana določba v očitnem nasprotju s 14. členom Ustave, saj brez utemeljenega razloga omejitev iz drugega odstavka 7. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju odpravlja zgolj za zdravnike in zobozdravnike, ne pa tudi za druge javne uslužbence (npr. za najzahtevnejša delovna mesta v raziskovalni dejavnosti, vodjo medicinskega laboratorija).

Pri tem se zdi, da v svojem odklonilnem ločenem mnenju ustavni sodnik Jaklič v tem primeru upravičeno opozarja na pretirani (politični) aktivizem Ustavnega sodišča. Za sodniški aktivizem, ki je praviloma politične narave, gre tedaj, ko se sodišče ob nejasni (gornji) ustavni premisi, njeni odsotnosti ali celo proti njej spusti v razsojanje o primernosti ali neprimernosti spodnje premise – v tem primeru izpodbijanega zakona. V takšnem primeru se postavi v razsodnika brez izrecne predhodne ustavne določbe, ki jo v ta namen pravzaprav kreira samo.   

Zdi se mi, da Jaklič s svojo kritiko želi opozoriti, da je Ustavno sodišče neupravičeno sprejelo tezo, da je trenutno veljavni enotni plačni sistem z vsemi svojimi mehanizmi za njegovo korekcijo pravzaprav (nevtralna) ustavna vrednota, ki je ne gre samovoljno podirati, kar naj bi storila Vlada. Toda Ustava RS nič ne govori o tem, kakšna naj bodo razmerja med plačami različnih javnih uslužbencev in funkcionarjev. To je namreč stvar proste presoje glede normativne ureditve zakonodajalca in vsakokratnega družbenega dogovarjanja ter prilagajanja trenutni družbeni situaciji.

Zanimivo je tudi, da izmed argumentov, ki so podpirali ta interventni zakon glede spornega člena (vsaj tiste, ki sem jih zasledil v medijih, kajti samega predloga zakona nisem bral), izpostavi samo tistega glede uresničevanja stavkovnega dogovora med Vlado in sindikatom Fides iz leta 2016. »Širša slika« problema, ki naj bi ga reševal ta zakon (tudi v tem delu), pa je v argumentaciji Ustavnega sodišča izpuščena, na kar upravičeno opozarja ustavni sodnik Šorli v odklonilnem ločenem mnenju. Argument glede grožnje odhoda zdravnikov zaradi podcenjenosti poklica, problem slabega plačila mladih zdravnikov, obremenjenost zdravstva s pandemijo pa prezre. Doda le, da bi bilo moč odhode zdravnikov iz javnega sektorja sanirati z dodatki. Kaj pa problem družinskih zdravnikov itd.? Občutek je, da je Ustavno sodišče prehitro prisluhnilo sindikatom, ki so Vladi oziroma koaliciji, ki je zakon sprejela, med vrsticami, če že ne izrecno, očitali »podtaknjenca«, pri čemer naj bi z interventnim zakonom Vlada reševala pravzaprav »nenujno stvar« in se na takšen način znebila referenduma.      

Res je, da je Ustavno sodišče v tej odločbi odločalo le o težko popravljivih škodljivih posledicah in, ker je ugotovilo njihovo nepopravljivost, je izvrševanje zakona zadržalo. Za kako »težko« popravljive posledice dejansko gre, je seveda tudi posebno vprašanje. Tudi o tem prepričljivo piše ustavni sodnik Šorli v svojem odklonilnem mnenju. Na eni strani so argumenti predlagateljev v tem smislu šibko argumentirani, po drugi strani pa mora Ustavno sodišče po vsebini o tej zadevi odločiti v 30 dneh (sicer instrukcijski rok, ki pa se ga je vendarle treba čim bolj držati), konec koncev pa tudi, ko gre za finančne posledice, se te vendarle da vedno tako ali drugače sanirati tudi za nazaj.   

Glede na to, da lahko v obrazložitvi preberemo, da naj bi bile škodljive posledice v tem, da se ruši enotni plačni sistem brez socialnega dialoga, je seveda pričakovati, da bo sodišče tudi v vsebinskem delu sledilo temu, do česar se je v bistvu že deloma opredelilo. Da bi ugotovilo, da je z zadržanim delom interventnega zakona vse v redu, bi bilo pravo presenečenje, kar pa se zdi v tem primeru skoraj nemogoče.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Omenjenega profesorja sem sicer uspel poslušati osebno, ko se je javil po zoomu v okviru okrogle mize, ki jo je pred dobrim tednom organizirala akademska skupnost v okviru pogovorov »Agon(ija) epidemije«, kamor sem bi vabljen kot diskutant v tematskem večeru »Epidemija in družba«. Ker mi je na tej okrogli mizi ideja bila predstavljena prvič, se nekako nisem utegnil odzvati, pa tudi v moji naravi je, da zadeve premislim in potem reagiram čez čas. Misli omenjenega profesorja sicer povzemam po članku Luke Mancinija s portala Ekologicen.si, na katerega me je opozoril eden od bivših študentov.

Torej pri »masovni formaciji« naj bi šlo za psihološko stanje, v katerem družbene mase bolj ali manj slepo sledijo protipandemskim ukrepom, ki so praviloma represivni. Sicer naj bi šlo za posebno vrsto hipnoze, ki se je v zgodovini že pojavljala večinoma v totalitarnih družbah. Spomnim se, da je profesor omenjal tudi nacizem. Prav gotovo pa bi sem spadali tudi drugi totalitarizmi 20. stoletja, kot sta bila najmanj fašizem in boljševizem (komunizem).

Za masovno formacijo, nekakšno aktivacijo družbenih mas, so po Desmetu potrebni štirje pogoji: pomanjkanje občutka družbene povezanosti med posamezniki; odsotnost smisla v življenju na delovnem mestu; veliko neopredeljene anksioznosti; ter veliko nesproščene 'lebdeče' (ang. free floating) frustracije in agresije. Nekaj podobnega so, mislim da o pojavu totalitarizmov z vidika psihologije množic, pisali že pred njim veliki psihologi, kot denimo Erich Fromm (zdi se mi, da v delu Anatomija ljudske destruktivnosti), ki sem ga na dušek prebiral še kot študent. Gre za moderne idejno izpraznjene družbe, ki je za razliko od tradicionalne kompaktne skupnosti še posebej individualizirana do te mere, da lahko rečemo, da gre za nekakšen »prah posameznikov«. Te naj bi bile še posebej dovzetne za razne ideologije. Ko pa se v takšni situaciji z »neko narativo« pokaže na »konkreten objekt anksioznosti« in ukrepe za spopad z njim, potem se v prejšnji idejni družbeni vakuum naselita neka »nova povezanost in smisel«, med ljudmi zaživi neka »nova solidarnost«. Za ljudi pod vplivom masovne formacije naj bi bile značilne naslednje lastnosti: kontrola nad objektom strahu, nova povezanost med ljudmi, herojska bitka, ki godi egu.  

V teoriji se zdi, da bi nekaj tega glede psihologije množice znalo veljati. Morda bi tovrsten razvoj masovne formacije v primeru velikih destruktivnih ideologij 20. stoletja lahko držal. Bistven lapsus uporabnosti te teorije za primer pandemije covid-19 pa bi se pokazal prav v Sloveniji denimo ob dejstvu, da protikoronskim ukrepom niso sledili najbolj tam, kjer so skupnosti »odtujene« (npr. v večjih mestih), temveč tam, kjer še vedno velja trdna (tradicionalna) skupnost, ki se je skušala zaščititi pred pretečo nevarnostjo. Zanimivo, da vsaj v Sloveniji prva Desmetova pogoja ne veljata za družbene sloje, ki so bolj zavezani (tradicionalni) skupnosti in so v času pandemije praviloma bolj sledili restriktivnim ukrepom, kot tiste skupnosti, ki so bolj zavezane individualizmu.

Zakaj tako? Ker je pandemija realna nevarnost in boj proti njej praktično-operativna dejavnost. Ne kakšna ideologija, ki bi stopila na mesto boga ali drugih vrednot, ki bi tradicionalno vezale skupnost. Torej gre za nesporazum že v izhodišču oziroma napako relevance. Ukrepanje v zdravstveni krizi ni nekakšen –izem. Tudi boj proti španski gripi je bil masoven, pa ni šlo za kakšno »masovno formacijo« v smislu Desmetove teorije.

Da pa se takšno krizo lahko izkorišča za dodatno bogatenje (tudi farmacevtskih multinacionalk), vojno dobičkarstvo, je povsem jasno, ampak pri tem gre za drugo stvar: konstantno (ali večno zgodbo) slabosti človekove narave, zoper katero se je treba nenehno boriti z dobrimi dejanji.

Po Desmetovem mnenju masovna formacija vodi v zožano polje pozornosti, izgubo sposobnosti za kritično mišljenje, izgubo svoboščin in pravic, otopelost in apatičnost, izgubo »stare normalnosti«, netolerance in nezmožnosti soočanja z dejstvi, obsojanje (in preganjanje) drugače mislečih. Vse te značilnosti se zdijo na udaru v vsaki kritični družbeni situaciji, ko se vsaj večina družbe konsolidira in so »oporečniki« na udaru. Takšen poudarek in opozorila pa se mi zdijo na mestu, saj lahko s strani večine v njeni emocionalni stiski pride tudi do »lova na čarovnice«. Moj odgovor, ki se zdi vgrajen tudi v moderne ustave, je v sorazmernem delovanju družbe ob spoštovanju minimalnih temeljnih človekovih pravic. Seveda glede na izjemnost situacije, saj so v izrednem in vojnem stanju te lahko celo razveljavljene, a tedaj gre dobesedno za preživetje družbe.

Zanimiv je tudi zapis, da se v času masovne formacije formirajo tri skupine ljudi: 30 % jih je v totalitarnem sistemu globoko hipnotiziranih, 40 % je pasivnih in slepo sledijo; 30 % pa ne podleže hipnozi in masovni formaciji. Že prav, toda omenjen je totalitarni sistem, boj proti covid-19 še ne vzpostavlja totalitarnega sistema, četudi uporablja restriktivne ukrepe za zajezitev pandemije. Kdaj gre že za totalitarni sistem, bi bolje povedali pravniki in politologi.

Glede na zgoraj povedano bi lahko za države srednje in vzhodne Evrope, ki so slabo precepljene, saj je v njih več nasprotnikov ukrepov kot na zahodu oziroma ljudje manj zaupajo »totalirarnim« državnim institucijam, cinično rekli, da so manj hipnotizirane oziroma manj masovno formirane. No, končno, vsaj nekje smo pred razvitejšim zahodom! Pa četudi je smrtnih žrtev zavoljo korone najbrž več. To pa je konec koncev tisti neusmiljeni pokazatelj glede tega, kdo je pravzaprav v stiku z realnostjo in kdo živi v hipnozi.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V predvolilnem času opazujemo stranke in njihove (prihodnje) voditelje, kako druge stranke in teh voditelje obtožujejo preteklega razdvajanja ljudi in hkrati sami prisegajo na to, da po volitvah ne bodo sklepali koalicijskih sporazumov s takšnimi strankami, kot da se, paradoksalno, ne bi zavedali, da sami s tem izključujejo in razdvajajo. Temu njihovi privrženci in njim privrženi mediji ploskajo, kot da se ne bi zavedali, čemu pravzaprav ploskajo.

Najbrž v današnjem času bolj vleče, kar se dobro sliši, vidi, okusi, tipa itd. Ne glede na vsebino. Povprečen volivec se zdi potrošnik v supermarketu političnih idej, kjer bolj vlečejo tiste, ki so v boljši embalaži, se lepše lesketajo, imajo lepšo frizuro, so bolj privlačnega vonja. V teh pogojih se bolje »prodaja« antagonistična in izključevalna argumentacija in retorika, saj je to boljši šov. Še posebej so privlačne predvolilne afere, diskreditacije še posebej močnih kandidatov z druge strani in podobno. Samo, da se bolj kriči in ob tem tudi bolj kadi.

Toda kratkovidnost tovrstnih političnih trgovcev se morda kaže tudi v volilni abstinenci, ki jo naše politično telo goji že vrsto let. Podobne zgodbe se vrstijo ena za drugo že vrsto let. Napovedujejo se novi obrazi, ki se v trenutku z izdatno medijsko podporo vzpnejo, potem pa klavrno propadejo. Četudi v politiko vstopijo »neomadeževani«, iz politične »greznice« nihče ne pride čist. Do prave spremembe, preboja na političnem parketu pa pravzaprav ne pride in vrtimo se v istem krogu.

Zanimiv družbeni eksperiment bi se zdela politična stranka, ki bi ponudila politično argumentacijo ter retoriko kooperativnosti, sprave, kompromisa, ki bi želela presegati delitve levo-desno s pravnim programom, v katerem bi bile izdelane točke takšnega preseganja v konkretnih primerih. Pri tem bi denimo povzela nekaj izhodišč bodisi tradicionalne levice (ali desnice), tem zoperstavila tradicionalne antiteze desnice (ali levice) in nato postavila svoje rešitve kot sintezo, kot tretjo varianto, ki bi presegala klasično delitev in bi pomenila določen kompromis. Recimo, da bi se takšna stranka poimenovala – malce aristotelovsko – Stranka zlate sredine.

Morda bi pri določenih družbenih vprašanjih, kjer so na levi in desni nepremostljive vrednostne razlike (»globoka nesoglasja«), vnaprej določila cono previdnosti, kjer bi se tovrstnih vprašanj lotila še posebej tenkočutno. Denimo za vprašanji splava in evtanazije se zdi, da bo vedno obstajalo nesoglasje med tistimi, ki dajejo življenju tudi v tovrstnih situacijah absolutno vrednost, ter tistimi, ki gledajo na tovrstno vrednost življenja bolj relativistično. Teh vprašanj se vrednostno ne da premostiti, razlika pa je v tem, ali bomo dosegli kakšen znosen kompromis, ali morebiti začenjali vojne.

Toda še zdaleč niso vsa družbena vprašanja tovrstne narave, da jih levica in desnica ne bi mogli premostiti v vsakdanjem življenju. Že glede polpretekle zgodovine bi se dalo veliko narediti, če bi na problematiko gledali in se obnašali bolj spravno. Recimo, da bi Stranka zlate sredine imela za svoj cilj sklic nekakšne vsedružbene konference, kjer bi določili, katere so tiste najbolj (globoko) sporne zadeve, glede katerih bi se dogovorili, da jih ne bomo (več) pogrevali. Morda bi takšen zapis celo umestili v Ustavo kot temeljno družbeno pogodbo.

S preveliko razklanostjo družbe je tako kot z nevrotičnim posameznikom, ki mentalno sicer ni psihotičen, da bi bil duševno bolan, toda tudi povsem zdrav ni, saj je v sebi razklan, v bistvu skregan med seboj. Njegova terapija poteka tako, da se njegova črn in bel pol zopet dogovorita, spravita med seboj in ponovno integrirata v celovitega (»sivega«) posameznika. Terapevtsko vrednost ima pri tem kompromis, ki pri tem pomeni vsakega nekaj. Oba pola dobita svojo vrednost in priznanje. Razklanost tako posameznika kot družbe duši njun energijski potencial, s tem njuno ustvarjalnost in tudi materialno dobrobit. 

Me prav zanima, kako bi se odrezala takšna stranka? Bi uspela bolj mobilizirati volilno bazo kot sicer? V vsakem primeru bi pomenila, da se breme (ne)spravljivosti iz politike vsaj deloma prenaša na državljane. Volivci, ki si tega želijo, bi to podprli. V nekem smislu bi to lahko bil lakmusov test, koliko je državljanom sploh do spravnosti. Ali pa so to le sanje filozofov, ki tako ne bodo nikoli zavladali, kot je to pričakoval Platon.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

T. i. »osebnega« zdravnika, katerega storitve na primarni ravni so krite iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, smo v Sloveniji uvedli z zdravstveno reformo v začetku 90. let prejšnjega stoletja. Osebni zdravniki, katerih izbira je bila svobodna, so bili tako poslej pooblaščeni za izdajanje receptov, vrednotenje delovne sposobnosti, upravljanje z zdravstveno dokumentacijo in napotitve specialistom. Kot osebni zdravnik je bil lahko izbran splošni zdravnik, pediater ali ginekolog. Uvedeni so bili tudi osebni zobozdravniki. Osebni zdravniki so bili uvedeni z namenom izboljšanja poznavanja in zaupanja pacienta ter lažjega nadziranja zdravstvenega stanja pacienta.

Pravica do osebnega zdravnika je po 23. členu ZZVZZ zakonska pravica kot pravica do zdravstvenih storitev, kritih iz obveznega zavarovanja. S Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila) se je le podrobneje določilo izvajanje te pravice. Tako 163. člen Pravil določa, da je »osebni zdravnik zavarovane osebe zdravnik, ki je najlažje dosegljiv, praviloma v kraju njenega stalnega ali začasnega prebivališča. Če pa si ga izbere v drugem kraju, nima pravice do povračila potnih stroškov, povezanih s to izbiro. Osebni zobozdravnik je zobozdravnik, ki si ga zavarovana oseba izbere praviloma v kraju svojega stalnega ali začasnega prebivališča in ki je najlažje dosegljiv.« Nadalje 168. člen Pravil še določa pravico do zamenjave osebnega zdravnika, če je slučajno prišlo do kakšnega kratkega stika med njim in pacientom, vendar ne prej kot v enem letu od izbire konkretnega zdravnika.

Ob takšnem pomanjkanju osebnih zdravnikov se gornje določbe čedalje bolj berejo kot pobožna želja. Imeti osebnega zdravnika – kaj šele osebnega zobozdravnika! – v kraju stalnega prebivališča ni nikakor več samoumevno, kot je morda bilo še nekdaj. Bi pa bilo najbolj smiselno, gotovo, kajti tedaj, ko potrebuješ zdravnika, navadno nisi v stanju kakšnega večjega potovanja po Sloveniji. Ljudje pa se selijo, menjavajo svoja prebivališča bodisi zavoljo študija, službe, ali sicer. Zanimivo bi bilo videti, koliko ljudi ima sploh še osebnega zdravnika v svojem kraju. Toda, da bi si zdaj nekdo, ki se mora k osebnem zdravniku voziti 30 km in več, uspel zdravnika najti bližje doma, pa se zdi vedno bolj oddaljena želja. Ob pomanjkanju osebnih zdravnikov se seveda tudi pravica do zamenjave osebnega zdravnika vedno bolj oddaljuje od tega, da bi še obstajala kot pravica. Vedno bolj namreč postaja privilegij.

Pravica do osebnega zdravnika seveda izhaja iz pacientovega plačevanja obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ker se za omenjeno pravico plačujejo prispevki, pomeni, da ne gre le za socialno pravico kot takšno, temveč v smislu socialnega zavarovanja tudi za pravico premoženjske narave, ki bi jo lahko nekdo uveljavljal napram državi, ki organizira obvezno zdravstveno zavarovanje prek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (Zavod). Ne gre le za poseg v pravico do zdravstvenega varstva, temveč tako tudi v pravico do zasebne lastnine. Če država ali Zavod nekomu, ki plačuje prispevke, sploh ne bi v zameno zagotovil tovrstne primarne zdravstvene storitve, bi pomenilo, da bi ta zoper Zavod oziroma državo to lahko izsilil s tožbo. Bodisi v »naravi« ali v določenem finančnem znesku. Seveda tu ne bi mogel zahtevati osebnega zdravnika prav v svojem kraju stalnega prebivališča, saj imajo Pravila varovalko, ki se glasi »praviloma«, a po (kogentni) dikciji te pravice bi bilo vendarle mogoče razumeti, da mora biti takšen osebni zdravnik pacientu čim bližji.   

Nadalje lahko še razmišljamo o možnostih, ki bi jih imeli pacienti brez osebnega zdravnika, kot je denimo ustrezna plačljiva storitev pri zasebniku, ki bi mu jo morala povrniti država, ali celo zdravljenje pri osebnem zdravniku v tujini, denimo za nekoga, ki do osebnega zdravnika v Sloveniji ne more, živi pa nekje ob meji.

Kaj pa, če bi država vseeno zagotovila zdravstveno varstvo nekomu, ki nima osebnega zdravnika, pa denimo storitev ne bi bila tako kakovostna, kot je storitev osebnega zdravnika, bi moral imeti takšen pacient vsekakor pravico do razlike do popolne storitve. Kajti osebni zdravnik je vendarle dodana vrednost glede na vsakokratnega »nadomestnega« zdravnika, saj pacienta »pozna« in mu lahko bolje svetuje oziroma ga zaradi takšnega osebnega poznavanja zato lahko bolje zdravi.

Zamislimo si, kako bi bilo, če bi se v vseh 130.000 primerih ljudje povezali in poskušali od države uveljaviti svojo pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Navsezadnje gre za pravico in ne privilegij, in pravica, če želi ostati pravica, mora biti iztožljiva. Morda bi se potem država kaj bolj zganila, kajti nek zasebnik, ki mora pri takšni kršitvi dati iz svojega žepa, bi se prav gotovo že pri enem samem tovrstnem primeru.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pravzaprav se izbira govorca po eni strani zdi presenečenje, saj so do sedaj nastopali praviloma vrhunski pravni strokovnjaki, domači in tuji, ki so nagovarjali »mesto in svet«. Akademik Hribar je seveda filozof, sicer vrhunski, ki pa je s slovensko Ustavo intimno povezan, saj jo je soustvarjal. Tako da je njegova izbira tudi logična. Izbira njegove teme se ne zdi nikakršno presenečenje, saj se zdi vprašanje vesti tisto filozofske vrste, o sami naravi človeka, ki naj nenehno uravnotežuje pravo, da to ne postane zgolj forma in tehnika, tj. pravni formalizem, ki ga je moč uporabiti za opravičevanje vsakršne, še tako zavržne življenjske naravnosti. Področja vesti v ustavi, četudi niso izrecno zapisana kot »vest«, so predvsem človekove pravice, ki so v naravi ustavne demokracije mišljene kot »slaba vest« večinskega prebivalstva, kot tudi moralna načela (npr. načelo enakosti, ki varuje pred diskriminacijo), ki naj jih uporabijo »moralni zakonodajalci« zoper morebitni nemoralni valjar političnega odločanja po goli večini.

Akademik Hribar je sicer izrecno govoril o prisegi predsednika republike, predsednika vlade in ministrov, ki ob prevzemu funkcije prisežejo, da bodo varovali ustavni red, skrbeli za blaginjo države in pri tem ravnali po svoji vesti. Pri tem je v začetku govora nekako nakazal, da je vest pri človeku tista, ki mu omogoča oziroma celo zahteva od njega, da sledi nekakšni univerzalni, tj. občečloveški morali, kot naravi v samem sebi, ne pa »morali« svojega vsakokratnega »gospodarja«, pa naj bo to cerkev ali komunistična partija. Sankcija za spregledanje takšne »prave poti« naj bi bila slaba vest, nagrada pa miren spanec.

Poudarkom akademika Hribarja ni mogoče oporekati prav v nikakršnem smislu. Tema, ki jo je izpostavil, je stara toliko, kot je samo človeštvo. Nekakšna »večna resnica«, še in še preizkušena skozi poti in stranpoti naše civilizacije. Toda, kar ostaja odprto in pravzaprav vprašanje za vse nas, ki živimo tu in zdaj, pa je, koga vse nagovarja to izpraševanje vesti? Po besedah Hemingwaya, »komu zvoni«? Od njegove lastne vesti.

Je Hribar mar res nagovarjal le najvišje politike izvršilne veje oblasti, za katere je tovrstna prisega izrecno zapisana v Ustavi? Je šlo le za vest teh politikov ali nemara za vest vseh nas? Navsezadnje, da bodo poleg Ustave, zakonov, spoštovali tudi svojo vest, in denimo sodili nepristransko, prisežejo (sicer po zakonu) vsi sodniki pred predsednikom parlamenta, ko nastopajo svojo sodniško funkcijo. Tudi ustavni sodniki ob svoji izvolitvi v Državnem zboru prisežejo z naslednjo prisego: "Prisegam, da bom sodil po ustavi in zakonu in po svoji vesti in si z vsemi svojimi močmi prizadeval za ustavnost in zakonitost ter za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin". In ko je Hribar izrecno govoril o vesti v politiki, je hkrati nagovarjal tudi vest navzočih v praznični dvorani. Tudi vest ustavnih sodnikov! Ta se zdi še pomembnejša, saj morajo kot »moralni zakonodajalci« nemalokrat prevzeti na sebe »poslednje« družbene odločitve.

Vest sodnika, še posebej ustavnega sodnika, se tako zdi še pomembnejša od vesti politika. Tudi ta je seveda nezanemarljiva, a v ustavni demokraciji se ne more primerjati z vestjo najvišjega sodnika. Ko je Hribar govoril o vesti v politiki, je pravzaprav govoril o razliki med politikom in državnikom. Politika je vse od Machiavellija predvsem bolj za oblast, toda le državniška drža politika povzdigne v nekaj več.    

In v kakšnem kontekstu je potekal omenjeni slavnostni govor? Tudi to pove veliko o njegovi vsebini, o njegovem sporočilu in razumevanju v javnosti. 

Trenutno, in žal še vedno, nas pesti pandemija, ob njej pa je značilna tudi razklanost družbe, ki prej ko slej vpliva na posledično manj učinkovit boj z virusom. Tudi precejšnja razdeljenost med ustavnimi sodniki glede vprašanja (ne)ustavnosti vladnih proti-covidnih ukrepov odmeva v javnosti. Novi predsednik Ustavnega sodišča je sicer v svojem govoru poudaril, da »Pandemija Covid-19 ne postavlja pred dilemo med varovanjem zdravja in življenja ljudi na eni strani ter spoštovanjem načel pravne države na drugi strani.« Nadalje je še menil, da »spoštovanje načel pravne države učinkovitih ukrepov ne onemogoča, ravno spoštovanje teh načel njihovo utemeljenost in s tem učinkovitost celo povečuje.«   

Koliko se drugi vrhunski pravni strokovnjaki strinjajo s takšnim stališčem, je denimo pokazal tudi simbolni bojkot letošnjega Dneva ustavnosti s strani štirih nekdanjih predsednikov Ustavnega sodišča ravno zavoljo tega, ker se ne strinjajo z odločitvami Ustavnega sodišča glede neustavnosti odlokov Vlade pri boju proti tej smrtonosni bolezni. Tudi zato, ker večina na Ustavnem sodišču ne razume povsem izjemnosti življenjskih situacij, ko je treba izbirati, saj po besedah ustavnega sodnika Jakliča »pravni formalizem lahko postane smrtonosen.«

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zgodbo je v medijski prostor zanesla kolegica docentka in odvetnica Nana Weber z obravnavo v predzadnji Pravni praksi (povezava do članka Osnovnošolko ovirajo umetni nohti). Prepričan sem, da je tudi sama razmišljala ravno o tem, kar sem zapisal v uvodu. V četrtek zvečer je bil na POP-TV ravno prispevek o tem in podobnih primerih s sodelovanjem upokojenega ravnatelja Dušana Merca. Izjavo pa je podal še drugi ravnatelj z ene izmed večjih ljubljanskih šol. Oba sta bila zgrožena nad tem, da se lahko kaj takega zgodi v naših šolah, v smislu tega, da lahko nekdo terja odgovornost šole. Še posebej gospod Merc se je simpatično razhudil in v vnemi celo okaral kolegico, zakaj se je sploh lotila takšnega neumnega vprašanja. Ta pa je lepo pojasnila pravila OZ in naposled tudi svoje mnenje.

Četudi je gospoda Merca razburjenje malce zaneslo, ga je razumeti, saj je opozoril na stanje družbe, ko starši nekritično prelagajo odgovornost za svoje starševske dolžnosti na šolo, potem pa, kot ta pri tem domnevno zataji, terjajo njeno odgovornost za nekaj, kar bi v bistvu morali storiti sami. Malce se je razhudil tudi nad pravniki, češ kako lahko to sploh problematizirajo.

Na tem mestu bi dodal, da ni nič narobe ne s pravom ne pravniki, ampak z družbo samo. V obligacijskem zakoniku, ki ga je kolegica citirala, je namreč vsebovana pravna pamet več stoletij generacij, ki so se srečevale s problemom škod. Prav gotovo je eden od naših najbolj utrjenih pravnih virov, saj so v njem krepki sledovi ne le rimske dobe, temveč tudi več stoletij recepcije rimskega prava. Problem je bolj v tistem, ki v takšni situaciji išče pravno varstvo. Kolegici pa se je eksotični primer zdel vreden obravnave ravno zavoljo njegove eksotičnosti.

Včasih so v takšni situaciji delovali vzporedni družbeni normativni mehanizmi, kot so običaji, morala in podobno. Na tem področju bo vsak, ki je že komaj kanček spoznal športno kulturo (beri njene (strokovne) običaje), ocenil, da dolgi nohti (oziroma njihovi umetni podaljški) ne sodijo na športno igrišče, kar telovadnica nedvomno je. Ne gre le za osebno varnost, temveč predvsem tudi za varnost soigralcev, posebej pri skupinskih športih, saj takšen dolg noht lahko soigralca nevarno poškoduje (posebej občutljivo je seveda oko). V isto kategorijo bi spadala tudi nošnja nakita, blatni telovadni copati itd. Gre namreč za določene predpogoje, da športna vadba sploh lahko poteka.

Nekdaj so takšni športni običaji veljali za samoumevne, saj je bilo dovolj njihovo ustno sporočilo udeležencem športnih aktivnosti. Seveda, če vzporedni družbeni mehanizmi ne delujejo več, potem se vprašamo, ali jih ni treba zapisati. To je nujno tedaj, ko sploh ne vemo več, kaj je prav. Spomnim se nekega paragrafa iz pruskega deželnega zakonika iz časa konec osemnajstega stoletja, ki je imel reci-piši nič manj kot 18 tisoč paragrafov in je med drugim celo zapovedoval, kako dolgo naj mati doji svojega otroka: dokler je treba oziroma oče ne pove, da je dovolj (seveda je šlo za patriarhalno družbo).

Takšno podrobno reguliranje vsega mogočega pa je prevelik pritisk na pravo, ki povzroča njegovo hipertrofijo in posledično še manjše zaupanje v zapisano. Toda vsega pač ni mogoče zapisati v pravna pravila. Je potem takšna pravila, torej glede predolgih nohtov, treba zapisati v nekakšen hišni ali telovadni red kot interni akt šole? Mar ni dovolj, da se sklicuješ na trdno uveljavljen športni običaj, ki ga učitelj posreduje učencem ustno že na prvi uri v smislu tega, kako urejeni morajo prihajati na ure telovadbe? Takšno ustno pravilo pa gotovo ima kakšno (vsaj posredno) podlago v kakšnih drugih internih pravilih in nato tudi v zakonu. Prepričan sem, da je učiteljica telovadbe morala opozoriti učenko, da takšni nohti ne sodijo k telovadbi, saj lahko ogrožajo součenke, ko izvajajo skupno kontaktno vadbo.

Mislim, da je dovolj, da učitelj enkrat opozori učence, in če ga ti pretentajo, nosijo posledice svojih ravnanj bodisi v primeru samopoškodbe ali poškodovanja drugega sami ali skupaj s starši (seveda odvisno od njihove starosti). Nevzdržno bi bilo, če bi moral učitelj pred vsako uro telovadbe opraviti »smotro«, kot je bil to npr. običaj v vojski, in pregledovati (umetne) nohte. Tako ravnanje šole torej ne more biti protipravno.

Kaj pa je pravzaprav nauk te zgodbe? Nohti so tu seveda le povod.

Da se sploh pojavi takšno vprašanje oziroma da ga nekdo sproži in terja pravno varstvo, je pokazatelj tega, kako smo kot družba postali nehomogeni. Ko nas ne vežejo dovolj neke pravu vzporedne družbene norme (običaji, moralna pravila, vera, bonton itd.), se zatekamo k pravu in potem od prava pričakujemo čudeže. Toda pravna pravila in njegove sankcije niso neki eliksir, ki bi rešil vse družbene probleme. So namreč izraz nas samih, družbe, v kateri nastanejo. So pripomoček, sredstvo za našo komunikacijo in argumentacijo v primeru spora. Na koncu so seveda naše ogledalo.

Preden se zatečemo k pravu in pravnim pravilom moram vendarle najprej pomisliti na zdravo pamet, pa tudi pravičnost, kaj bi ti veleli, in šele nato opremimo svoje stališče s paragrafi. To bo bolje za nas, družbo in samo pravo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ciljam na številne »nesporazume« v vsakdanjem življenju, ko npr. varnostnik za vstop v nek javni objekt od obiskovalca zahteva nošenje maske in predložitev pogoja PCT, ta pa zatrdi, da je to neustavno ali nezakonito. Saj je o tem slišal na radiu ali televiziji, ko je denimo Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost ZNB oziroma ustavnost oziroma nezakonitost vladnih epidemioloških odlokov. Pa se tudi širi glas, da je policija prenehala kaznovati tiste, ki ne nosijo mask, kjer bi jih morali, saj da je Vrhovno sodišče odločilo, da je to nezakonito, ker odloki za to nimajo podlage v zakonu. Najdemo denimo tudi županjo (ne kogarkoli!), ki svetuje osnovnih šolam v občini, naj ne upoštevajo vladnih epidemioloških ukrepov, saj da so ti tako ali tako neustavni oziroma nezakoniti.

Še sam bi moral, priznam, natančno pregledati bežno omenjene sodne odločbe (Ustavnega in Vrhovnega sodišča), da bi točno ugotovil, kako se je glasil izrek in ob tem nosilni razlogi. Razen pravnikov drugi ljudje navadno, vsaj v večini ne razumejo, da četudi je Ustavno sodišče ugotovilo določeno neustavnost pravnega akta in naložilo normodajalcu rok, da to popravi, to ne pomeni, da npr. določen odlok v danem trenutku ne velja več. Kot ima tudi odločitev Vrhovnega sodišča zgolj inter partes učinke, saj je za ustaljeno sodno prakso po našem sistemu treba več istovrstnih judikatov. Ljudje navadno slišijo le močna izraza »neustavnost in nezakonitost«, ne pa tudi hkrati vseh podrobnosti o tem, kdaj in v kakšnem obsegu taisti neustavno in nezakonitost dejansko pričneta veljati. Vprašanje je tudi, ali to dovolj poudarijo mediji, ki o tem poročajo, navsezadnje pa bi to lahko javnosti predstavila tudi najvišja sodišča sama. Pa smo spet pri tem, da ta premalo neposredno komunicirajo z javnostjo, ko gre za predstavitev nosilnih razlogov svojih, za splošno javnost najpomembnejših odločitev.

V spletni reviji Domovina sem zasledil zanimiv intervju z dr. Petričem, kjer je med drugim menil, da so sodišča preveč podcenjevala nevarnost epidemije. Tu gre za že omenjene judikate, kjer sta bili po mnenju Petriča premalo upoštevani človekovi pravici do življenja ter zdravja, bolj pa se je poudarilo načelo zakonitosti, ki je sicer tudi pomembno ustavno načelo glede razmerja med zakoni in podzakonskimi akti. V ustavni teoriji namreč velja, da je v sodobni državi izmed vseh treh vej najbolj »nevarna« izvršilna veja oblasti, saj premore finance, vojsko, policijo itd. in neupoštevanje načela zakonitosti lahko pomeni nevarnost njenega osamosvajanja. Če je država monopolizator fizičnega prisiljevanja, potem je (vsaka) vlada neposredni izvrševalec takšnega monopola. Toda, ko pride do nejasnosti, kateri del Ustave RS je treba uporabiti v takšni situaciji – človekove pravice ali ustavno načelo, potem bi se lahko zgledovali po Preambuli k naši Ustavi, ki kot izhodišče Ustave omenja prav varstvo človekovih pravic.

Zanimivo bi bilo preučiti, kako so omenjena najvišja sodišča odločala v času, ko je bila epidemija v upadu in kako, ko je bila v porastu. Seveda na razumevanje pravnega besedila vplivajo tudi družbene okoliščine, kontekst in še vse drugo, kar priznava pravna teorija, pa tudi učinke svojih odločitev morajo sodišča tehtati. Skratka, sodišča so sledila bolj legalitetnemu načelu kot omenjenima človekovima pravicama. Pri tem pa resnici na ljubo vlada in parlament nista v dovolj veliki meri sodelovala, saj bi lahko zakon dopolnila/popravila in bi zadostil pogledom sodišč.

Zdi se mi, da so bili v lažjem položaju pravni sistemi tistih držav, ki poznajo, nasprotno od Slovenije, t. i. delegirano zakonodajo, kjer je vlada z ustavo pooblaščena, da s podzakonskimi akti ureja del zakonske materije. Tu vsaj v medijih nisem zasledil kakšnih ustavnih težav, da bi v teh državah domnevno prekoračevali zakonska pooblastila. Neka bolj podrobna mednarodna raziskava bi gotovo bila zanimiva, da bi preučili razmerje med zakonitostjo in človekovimi pravicami v luči pandemije. Zanimivo pa bi tudi bilo raziskati, kako ljudje dojemajo takšen pravni boj med različnimi državnimi organi glede omenjene dihotomije ter kaj to pomeni za pravno jasnost odrejenih ukrepov.

Lahko ugotovim, po tisti frazi, da je »pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni«, da smo zaradi doslednega (formalnega) spoštovanja delitve oblasti ter njenih zavor in ravnovesij bili priča nekakšni nekooperativnosti najvišjih organov oblasti: najvišja sodišča so favorizirala legalitetno načelo, drugi veji oblasti pa nista uspeli »sanirati« zakona. V sistemu zavor in ravnovesij se je v ozadju odvijala tudi bitka med ustavnima vrednotama varnosti in svobode. Tu najvišje pravne oblasti niso bile zmožne najti nekega sobivanja ali kompromisa, ki bi pomenil bolj jasna pravna stališča.

In kdo je tu potegnil ta kratko: »navadni« državljani, ki so zavoljo poti in stranpoti pravnih labirintov zmedeni. Kratko so potegnili tudi tisti, ki jih nadzirajo in varujejo napram njihovim okuženim in nasilnim soddržavljanom. Na koncu smo v tem četrtem valu kratko potegnili mi vsi, virus pa zavoljo (pravne) zmede in neenotnosti »cvete« naprej.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Nisem kakšen vladin apologet za vsako ceno, da se razumemo. Kot svobodomiseln sem vsaj v kakšnem delu praviloma kritičen do vseh slovenskih vlad. Tudi tej je seveda mogoče očitati določene nepravilnosti. Toda nanjo zliti vso »gnojnico« tegob in tragedij, ki jih je prinesel virus, in ukrepe za njegovo zatiranje prepoznati kot očitno uvajanje avtokracije se zdi preveč. Zakaj?

Zato, ker se še enkrat spet poudarja krivdo države oziroma vladajoče politike za vse naše tegobe. Še enkrat več je kriva država in pri tem smo lahko vsi mi neodgovorni, saj smo odgovornega prepoznali. Kot da tudi mi vsi nismo država? Akademiki v podtonih svoje izjave sporočajo ljudem, da jim ni treba spoštovati ukrepov, saj so ti neustavni, kajti Vlada »zlorablja epidemijo covid-19 in s komandnim pristopom represijo razširja na vso družbo«. To pa se ne zdi niti najmanj modro, kar pa bi od akademikov pričakovali. Ni v redu, da se tudi druga kritika vlade v tem sporočilu, kot je vmešavanje v medije, kulturo, neimenovanje evropskih tožilcev itd., povezuje z epidemijo, saj se boj zoper epidemijo tako politizira, ljudje pa posledično ukrepov ne spoštujejo, kot bi jih morali, da bi epidemijo zaustavili ali vsaj preprečili njeno širjenje.

Akademiki nadalje poudarjajo, da naj bi bil pomemben predvsem »način, kako so ukrepi sporočeni javnosti, saj je od tega odvisno, ali jih bodo ljudje sprejeli kot nujne …, jih ponotranjili ter jih tudi spoštovali«. Bojim se, da je problem globlji kot le domnevno »neprijazna« komunikacija vlade. Glede ponotranjenosti ukrepov, tudi takšnih, kot so ti v epidemiji, je ta seveda odvisna od stanja normativne integracije družbe. Pri nas, na mejah Balkana, ta očitno ni na najvišjem nivoju. Je sploh kdo, ki ne pozna vsaj nekoga, ki je zlorabljal cepilna in druga potrdila – da bi prelisičil državo (ali vlado)? Ko so se ljudje sprostili, se ni več preverjalo izpolnjevanje pogojev PCT, zato je bil potreben strožji nadzor inšpekcijskih služb, da so ljudje stvar vzeli (zopet) resno. To so res represivna dejanja in mar niso v takšni situaciji potrebna? Po drugi strani pa stroga mimika obraza tudi retorično sugerira resnost situacije. Če ljudem omejuješ gibanje in jim nadevaš maske na obraze, se pri tem pač ne moreš smehljati.

Omenjena komisija je tudi v svoji izjavi pozabila, da se človekove pravice, zlasti pravica do svobode gibanja in pravica do osebne svobode, v teh razmerah omejujejo zavoljo varstva drugih, v takšni ogrožajoči situaciji pomembnejših človekovih pravic, kot sta pravica do življenja in pravica do zdravja.

Ob tem se vseskozi pozablja, da v primeru izjemnih družbenih situacij oziroma kriznih razmer tudi ustavna teorija priznava izvršilni veji oblasti kot najbolj operativni politični veji več pristojnosti pri odrejanju ukrepov, kot jih ima sicer, ko v moderni družbi velja, da je v bistvu najbolj »nevarna« veja oblasti.

Nadalje, v ustavni demokraciji je legalitetno načelo, ki zahteva za podzakonske akte čimbolj natančno podlago v zakonu (celo nekakšen predhodni »načrt«), je sicer eno pomembnejših ustavnih načel, a nekaj tolerance pri tem s strani ustavnega sodišča v izjemni situaciji se vendarle zdi potrebne. Temu je sicer Ustavno sodišče RS pritrdilo v prvem valu epidemije, ko smo bili vsi najbolj prestrašeni, saj so nekateri celo omenjali načelo previdnosti pri ugotavljanju, ali so omejitve pravic ustavno skladne. Ko pa se je situacija nekoliko izboljšala, je Ustavno sodišče RS potegnilo iz rokava legalitetno načelo in odprla se je Pandorina skrinjica. Seveda obstaja bogata in ustaljena ustavnosodna praksa glede tega načela in tej je Ustavno sodišče tudi sledilo. Toda, ali je to res primerno v sedanji izjemni situaciji? Potem ljudje niso več jemali vladnih ukrepov dovolj resno, saj da so neustavni. Mar ni tudi primerno, da Ustavno in pravzaprav vsako sodišče tudi tehta učinke svojih odločitev na družbo? Mar ni tudi kontekst tisti, ki določa pomen posameznega pravnega pravila in načela? Tu pa je bil kontekst bistveno drugačen od tistega, v katerem se je razvijala sodna praksa glede legalitetnega načela.

Lahko so, seveda, akademiki kritični do nekaterih dejanj Vlade RS, toda vse metati v en koš in boj proti pandemiji enačiti z uvajanjem avtokracije, se zdi neproduktivno in najmanj nepotrebno, če že ne družbeno škodljivo. Takšna izjava namreč boj proti epidemiji v ničemer ne izboljšuje, temveč ga le otežuje, saj navijaško razpihuje razdvojenost v slovenski družbi. Malce pobalinsko, skorajda, kar modrecem, kar naj bi akademiki bili, nič kaj ne pritiče.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zdelo se je že, da se bo kaj premaknilo in bo država umaknila takšen nevaren objekt iz urbanega okolja. Potem pa zatišje, Kemis je oživel, pristojni državni organi se sprenevedajo, razočarani občani pa zopet poslušamo tiktakanje okoljske bombe, ki je nekoč že počila.

Eden od izvirnih grehov pri celotni stvari je, da takšen ljudem in okolju nevaren objekt, ki je svojo nevarnost s požarom celo že uresničil, ne sodi v urbano okolje. To jasno narekuje že okoljska zakonodaja EU (t. i. direktiva Seveso), za upoštevanje česar pa smo v naši državi očitno gluhi, kot bi se še vedno nahajali v industrijski družbi. Jasno je pri tem sicer, da je treba tudi nevarne odpadke, ki jih proizvaja naša industrija, nekje skladiščiti, predelovati, shranjevati itd. Toda ne v urbanem okolju. Ljudem in okolju bi bila sprejemljiva rešitev poiskati rezervno lokacijo nekje zunaj urbanih sredin in tja preseliti celotno zgodbo. Zato je zadolžena država, ki ima na tem področju posebna pooblastila, pri čemer občina takšna pooblastila le izvaja. Po veljavni zakonodaji ima torej škarje in platno v tej zgodbi država in žal ne občina, ki bi si sama že lahko pomagala.

Takoj po nesreči je namreč vrhniški občinski svet odločil, da mora država odstraniti takšen nevaren objekt iz občinskega ozemlja. Sam požar je bil sicer katastrofalen za okolje, sami sreči pa se je zahvaliti, da posledice niso bile še hujše, saj je bilo nevarnega materiala v reciklažnem centru na pretek, kar bi bilo lahko za občino in okolico celo še veliko bolj uničujoče. 

Potem ko so se medijski žarometi ugasnili in mikrofoni potihnili, se je občina Vrhnika lotila izvršitve svoje odločitve po pravni poti – kot se spodobi v pravni državi. Pri tem je tudi poiskala primerno pravno pomoč, toda kmalu so se pričele – za našo državno upravo tipične – birokratske »skrivalnice« prelaganja oziroma izogibanja odgovornosti v labirintu državnih organov, začenši z Ministrstvom za okolje, Inšpektoratom za okolje in prostor ter Agencijo za okolje Republike Slovenije. Ta birokratski pinkponk se zdaj vrti že štiri leta, seveda še vedno brez epiloga. Posredovalo je tudi upravno sodišče, ki je ugotovilo, da je bila občina neupravičeno izključena iz postopka spremembe okoljevarstvenega dovoljenja, kar je vlilo nekaj upanja za nadaljevanje.

Določeni postopki še tečejo, vmes pa je Kemis celo bil črnograditelj določenih stavb, ki jih je obnovil po požaru, kar je bilo za okoljskega inšpektorja menda nepomembno, saj je to ugotovil drugi inšpektor s področja nadzora nad zakonitostjo in skladnost gradnje. Drobljene nadzora nad zakonitostjo delovanja Kemisa med različne institucije in različne zadeve ter postopke ustvarja dodatno tveganje za prebivalce in okolje, ki je botrovalo požaru leta 2017 in ohranja tveganje tudi danes. V konkretnem primeru se državne institucije sistematično izogibajo svojih pooblastil. S prelaganjem pristojnosti in strogim ločevanjem predmeta različnih postopkov se dopušča izvajanje dejavnosti pod istimi pogoji kot pred požarom.

Nekateri celo ugibajo, da je velikim proizvajalcem nevarnih odpadkov v interesu, da se Kemis ohrani, saj da je z nižjimi cenami bolj konkurenčen od drugih morebitnih izvajalcev tovrstne dejavnosti, ki bi reciklirali drugje. Izselitev Kemisa, ustavitev njegovega delovanja ali prepustitev posla drugemu ponudniku tovrstne storitve bi menda povišala ceno tovrstnih odpadkov in potem se zdi logično, da je v interesu teh velikih igralcev, da lobirajo pri državi, da se pravzaprav nič ne zgodi in Kemis lepo posluje dalje.

Navkljub različnim možnostim vsebinskih ter postopkovnih pravnih manevrov, ki le podaljšujejo vse skupaj, se bo morala celotna zgodba razrešiti okoli ključnega vprašanja, ali takšen nevaren objekt, ki je svojo nevarnost celo že dokazal, sploh lahko sobiva z občani v skupnem urbanem okolju.

Glede na požar, ki je že prizadel okolje, se omogočanje dosedanjega preživetja Kemisa na tej lokaciji – ob podpori države – zdi pravi posmeh celotni Sloveniji ob vseh velikih besedah družbene odgovornosti, trajnostnega razvoja, zelene industrije itd. Občani bomo sicer vztrajali naprej, saj v 72. člen Ustave, ki nam omogoča pravico do zdravega življenjskega okolja, še verjamemo. Čas pa bi bil, da tudi pristojni državni organi dokažejo, da so zgornja ugibanja skeptikov, res le ugibanja. 

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

»Izvirni greh« naše vsesplošne, očitno manj uspešne družbene reakcije na pandemično situacijo se mi zdi preveliko mešanje epidemiološke situacije s politično. Pri nas ima tudi boj zoper pandemijo poteze političnega boja in to nas je pripeljalo tja, kjer trenutno smo glede na eno najslabših precepljenosti prebivalstva v EU. Nasprotno so na Danskem boj proti virusu prepoznali kot problem, ki je ločen od politike. Kot situacijo, kjer se politika poenoti, ponudi prebivalstvu najboljše možnosti, to pa ji zaupa in predlogom sledi. Skratka, na Danskem so boj proti pandemiji prepoznali kot zgodbo, ki presega politikanstvo, kjer ni levih in desnih rešitev. Ampak glede na trenutno znanje znanosti in stroke tista, ki se v danem trenutku zdi najboljša.

Tudi Slovenci smo poznali velike zgodbe, ko smo se lahko poenotili. V zadnjem času predvsem osamosvojitev in ustanovitev lastne države, pa vstop v EU in prevzem Evra. Potem pa se je bolj ali manj končalo …

V začetku boja zoper pandemijo pred dobrim letom in pol je sicer izgledalo, da bo tako kot na Danskem tudi v Sloveniji. Mislim, da smo bili po prvem valu celo med bolj uspešnimi. Vse sfere družbenega življenja so se zdele konsolidirane za en skupni cilj. Sčasoma, ko je adrenalin malce popustil, pa se je začelo … Ne trdim, da tudi Vlada ni naredila kakšne napake in v razgretem ozračju s svojo komunikacijo tudi prilivala olje na ogenj, toda vse bolj je boj zoper epidemijo postajal tudi politični boj, kar je bila velika napaka. Razvila se je retorika, da Vlada izkorišča boj zoper epidemijo za vzpostavljanje vse bolj avtoritarne oblasti. Omenjalo se je pritiske na medije, pa tožilstvo itd., obenem v istem košu z ukrepi proti epidemiji. Vlada se je branila, da so naši epidemiološki ukrepi še celo blažji od ukrepov velikega števila držav. S tem že prepričanih seveda ni uspela prepričati.

V tem političnem boju med pozicijo in opozicijo, ki se je razširil tudi v civilno družbo, ob takšnem ali drugačnem spremljanju medijev, kjer boj zoper pandemijo ni bil izvzet oziroma je postal eminentno politično vprašanje, so ljudje težko prepoznavali jasna sporočila političnih elit glede potrebnosti ukrepov zoper epidemijo. Biti za ali proti (takšnim ali drugačnim) epidemiološkim ukrepom je bilo preveč pomešano z biti za ali proti določeni politični opciji. Politiki, tako vladajoči kot opozicijski, ni uspelo apolitizirati boja proti virusu.

Nekako podobna zgodba se je zgodila glede same oblasti, vseh njenih treh vej. Na Danskem je virus oblast poenotil, pri nas pa še bolj razcefral. Delitev oblasti ne pomeni, da morajo vse njene veje vseskozi vleči vsaka k sebi, saj to še posebej onemogoča delovanje oblasti, ki mora biti v nekem smislu biti enotna, da sploh lahko deluje. Ustavna teorija meni, da je oblast ena sama in kot takšna enotna, delijo se le njene tri funkcije, kot izvršilna, zakonodajna in sodna. V izrednih (ali vsaj izjemnih) razmerah je izvršilna oblast tista, ki je kot najbolj operativna že v sistemskem smislu poklicana, da vodi boj zoper takšno izredno/izjemno stanje. Pri tem morata obe drugi veji nekako sodelovati. Seveda »gledati pod prste«, a je ne povsem blokirati.

Če je boj proti virusu prvenstveno prepoznan kot prikladno vadbišče za zavore in ravnovesja drugih vej oblasti, nam težka prede. Virus se npr. požvižga na to, ali so ukrepi za bolj proti njemu predpisani z odlokom, zakonom ali z odlokom na temelju zakona. Še bolj vesel bo, če ustavno sodišče ne bo znalo prepoznati izjemnosti situacije in bo sicer učinkovite ukrepe zadržalo, virus pa se bo (še bolj) prosto širil. Še raje pa bo virus imel, če je že zakon treba sprejeti in tam urediti ukrepe, to v parlamentu zavoljo političnega boja ne bo možno. In bodo vladi ostajali le odloki, za katere se že vnaprej ve, da jih bodo sodišča sesula.

Neuspeh našega boja zoper epidemijo je v tem, da kot (skupnega) sovražnika nismo prepoznali sam virus, temveč sami sebe oziroma eni druge: levi – desne in desni – leve. Kriviti za to zgolj vlado je enostavno rečeno smešno.

Kaj pa bo torej nauk te zgodbe? Najbrž to, da smo še mlada in s tem še precej šibka demokracija, ki ima težave s prepoznavanjem vitalnih problemov, da bi pri njihovem reševanju stopili skupaj. Ne rečem, da nas pri tistih neposredno občutenih (npr. naravnih) nesrečah, ko smo preživetno ogroženi, ne stisne in se hitro nesebično odzovemo. Večji problem so bolj sofisticirane situacije, ko grožnja ni tako neposredna, ko to, kaj je prava pomoč, težko prepoznamo in ko smo prisiljeni zaupati institucijam in strokovnjakom. Tu se moramo še veliko naučiti.    

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Naj spomnim, da je do tožb novinark prišlo kot posledica objave premierjevega čivka ali, če želite, bevska z vsebino: "Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30 EUR, drugo za 35 EUR. #Zvodnik Milan." Šlo naj bi za odziv vodje tedanje opozicije na prispevek novinarke v Dnevniku RTV SLO o tem, da naj bi se na Facebooku med pristaši Legije smrti nahajali tudi vidni člani SDS, katere predsednik je Janez Janša.

V primeru odgovorne urednice je Vrhovno sodišče najprej odločilo, da so nižja sodišča, ki so ji prisodila odškodnino zavoljo žalitve, posegla v politikovo svobodo izražanja, saj naj bi prisojena odškodnina – kljub določenemu posegu v njene osebnostne pravice, saj je bil čivk vulgarna karikatura – pomenila t. i. zastraševalni učinek (chilling effect) glede njegovega prihodnjega čivkanja. V tedanjem senatu so sodili sodniki Zobec, Pavčnik, Štravs, ki so svobodi izražanja v tem primeru prisodili večji pomen od sodnic Končine Petrnel in Iglič Stroligo, ki sta glasovali proti v vidu večjega varovanja osebnega dostojanstva in osebnostne sfere odgovorne urednice.

V drugi odločitvi Vrhovnega sodišča, konkretno glede novinarke, pa je prišlo do vrednostnega obrata. Večina vrhovnih sodnikov v tej zadevi, Končina Peternel, Betetto in Horvat, zdaj bolj zaščiti osebnostne pravice novinarke nasproti svobodi izražanja politika, ki pa jo še naprej bolj podpirata vrhovna sodnika Zobec in Pavčnik, ki sta glasovala proti in napovedala odklonilni ločeni mnenji.

Kako je to sploh možno? V dobrem letu takšen vrednostni zasuk.

Formalnopravno povsem mogoče: najvišje sodišče (rednega sodstva) lahko spreminja svoje precedenčne odločitve, v drugače sestavljenem senatu imajo sodniki pravico drugače odločiti po svojem razumevanju Ustave, zakonov in svoje vesti, ker se tudi sodna praksa na tem področju (še) ni ustalila. Pa tudi če bi se, je to moč po naši relativno šibki doktrini (v primerjavi s common law) utečene sodne prakse s podlago v 22. členu Ustave (enako varstvo pravic) vselej spremeniti, samo da ponudiš razloge za drugačno odločitev.

Kot umirjeni pravni realist imam o zadevi, predvsem o možnosti vrednostno povsem diametralnih odločitev, ki sta obe pravno pravilni, svojo interpretacijo, ki izhaja iz teorije integralne pravne argumentacije (glej pri založbi Uradni list ravno izdano knjigo Pravna argumentacija v teoriji in praksi).

Kot rečeno imata obe odločbi identično logično podlago – kolizija med ustavnima pravicama svobode izražanja ter osebnostnimi pravicami. Kateri dati prednost glede na konkreten primer, je izredno težko reči vnaprej, če ne vpeljemo še dodatnih meril presoje. Tem pravimo dialektična merila oziroma argumenti, ki naj pojasnijo izbiro gornje premise – torej ali naj pretehta svoboda izražanja ali pa osebnostne pravice. V obeh odločbah sta se senata sklicevala predvsem na argumente precedensa, torej prejšnjih vzročnih primerov ESČP in Ustavnega sodišča RS. Toda v težki zadevi, kot je ta, lahko najdemo takšne ali drugačne judikate teh pomembnih sodišč, ki podpirajo obe odločitvi.

Zato menim, da je v »tesni« zadevi, kjer je šlo za pičli glas večine, šlo za tretji, retorični nivo argumentacije oziroma »vrednostni spopad«, kjer so določeno vlogo igrali tudi izvenpravni elementi. Logični in dialektični okvir sta ponudila kontroverzo dveh človekovih pravic z določenimi merili iz judikature, kako med njima presojati. Vendar je te pravice treba tudi vrednostno napolniti, na kar vpliva t. i. vrednostna retorika – etotični argumenti. Tako svoboda izražanja kot osebnostne pravice se v določenem primeru navezujejo na celo kopico vrednot, ki niso izrecno del pravnega sistema. Takšne vrednote delimo vsi pripadnike družbe, vendar lahko v drugačni hierarhiji. Z njihovo pomočjo razumemo abstraktne pravne določbe v določenih konkretnih primerih – bolj so te abstraktne, večjo vlogo imajo omenjena vrednostna izhodišča.

Toda o tem, ali se je sodnik pri svojem odločanju navezal na takšno ali drugačno izvenpravno vrednoto pri razumevanju določene pravne določbe glede na konkreten spor, nikakor ne smemo špekulirati, temveč moramo o tem najti sled v obrazložitvi. Tako je večina v drugem primeru bolj zavarovala osebnostne pravice novinarke kot svobodo izražanja premiera, saj je »obsodila« razvrednotenje novinarke tudi kot ženske, pri čemer naj bi bil uporabljen seksističen podton s strani vodje opozicije. Ti sodniki so posebej poudarili pomen strpnosti dialoga v družbi. Po Schwartzovem modelu desetih najpomembnejših vrednot v družbi je tu prepoznati vsaj vrednoto medosebne konformnosti, po kateri se je vzdržati dejanj, ki bi vznemirjala druge, promovirala vljudnost ter medosebno spoštovanje, še posebej tudi nasprotnega spola.

Pri prvi odločitvi pa je prepoznati vsaj vrednoto samo-usmeritve, v smislu neodvisne misli in akcije, zunaj nadzora drugih. Torej zavarovati je treba »razsvetljensko načelo, da samo svobodna razprava o pomembnih družbenih temah omogoča približevanje resnici«. Kritika je lahko groba, tudi žaljiva, samo da vodi k pomembnemu družbenemu cilju, kar je npr. kritika z oblastjo simpatizirajočih medijev v slovenskem politično neuravnoteženem medijskem prostoru.    

Poanta takšnih povsem različnih odločitev Vrhovnega sodišča je v tem, da so tudi vrhovni sodniki ljudje z različnimi vrednostnimi ozadji, pri čemer se v najtežjih pravnih zadevah ne moremo izogniti vplivu takšnih vrednostnih izhodišč. Pomembno pa je v svobodni demokratični, vrednostno pluralni družbi, da imamo možnost z njimi polemizirati, nanje pravno odgovoriti, poskušati najti svoj »vrednostni prav«, kot je v konkretnem primeru možnost premiera, da vloži ustavno pritožbo in doseže drugačno odločitev.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Izraz periferija (periphereia) ima celo starogrške korenine in pomeni obod, krog, rob, kot vnanja stran česa, za razliko od središča. Je površje nekega pojava, ki ne sega v bistvo (Vrbinc, Slovar tujk). Izraz nima nujno slabšalnega pomena, če ga jemljemo kot dejstvo brez posebne vrednosti.

V sodobnem primerjalnem pravu se tako odpira vprašanje, ali so omenjene post-socialistične države srednje Evrope nemara podskupina. Z drugimi srednjeevropskimi državami, kot so Nemčija, Avstrija in Švica, jih druži določena skupna zgodovina in predvsem pravni vplivi. V primeru Slovenije je bil seveda odločilen avstrijski vpliv, izjemno močan do konca habsburške monarhije, in še čez. Še danes, četudi smo suvereni, se radi oziramo po vzorih tam čez severno mejo.

Podobni močni pravni vplivi, ki so določili mesto srednjeevropskih držav v posameznih podskupinah evropske celinske pravne družine, so se dogajali tudi drugod. Predvsem je šlo za nemško-avstrijske vplive, pa tudi francoske v primeru Poljske in Romunije. Te države so bile dolgo časa pod velikimi evropskimi imperiji in so šele po propadu teh imperijev po koncu prve svetovne vojne zadihale lastno suverenost. Pa ne za dolgo časa, kajti kmalu potem jih je okupiral sovjetski imperij.

Te države so bile toliko časa pod tujimi imperiji, da niso uspele razviti svoje pravne samoniklosti, temveč so bolj ali manj prejemale pravne institute, razvite v imperialnih središčih. Zaradi takšnih ali drugačnih kolonialnih ali pol-kolonialnih vplivov v preteklosti se uveljavlja pojem pravna periferija. Tako so določene države v svoji zgodovini bile večkratne periferije, tudi v sedanjem času so nekatere – četudi seveda povsem formalno suverene države – dvojne (»kopija kopije«) ali vsaj enojne periferije.

Slovaki za svojo državo ugotavljajo, da je dvojna periferija. Po eni strani zaradi skupne zgodovine s Češko pogosto sprejemajo določene pravne rešitve, ko so najprej tam preizkušene, Čehi pa jih jemljejo npr. od severnih ali zahodnih, razvitejših sosedov. Tako pridemo do dvojne periferije.

Nekako drugače kot v primeru Slovaške je s Slovenijo. Menim, da smo enojna periferija, saj za vzgled jemljemo dobre prakse in določene razvite pravne institute z Zahoda, ali iz razvitejše srednje Evrope (Avstrija in Nemčija), potem pa jih »izvažamo« na vzhod, saj se naše bivše »bratske« republike rade zgledujemo po slovenskih praksah, ker smo pač bili najrazvitejši del bivše Jugoslavije in tudi prvi postali članica Evropske unije. Zavoljo nekdaj skupnega pravnega reda se tudi pravni redi drugih držav, bivših jugoslovanskih republik ne razlikujejo toliko od našega, da ne bi izkušnje severne sosede z novimi pravnimi instituti prišle prav.

Tudi na zahodnem Balkanu je bil močan avstrijski, pa seveda turški vpliv, vse do propada velikih imperijev. Tudi nova Jugoslavija je bila v močnem perifernem odnosu s Sovjetsko zvezo, do leta 1948, ko je šla delno v izgradnjo svoje lastne poti z družbeno lastnino in samoupravljanjem, toda vsaj delu načina totalitarističnega vladanja po vzoru nekdanje Sovjetske zveze se ni odrekla vse do svojega propada.

Po padcu komunizma se srednjeevropske države niso povsem vrnile v svoje izvirne podskupine evropskega celinskega prava, saj se večdesetletni čas komunizma ni povsem izbrisal. Če sta v srednjeevropski podskupini tudi Avstrija in Nemčija, potem bodo Slovenija, Madžarska, Češka, Slovaška, Poljska itd. spadale v post-socialistično (ali post-komunistično) različico te (pod)skupine.

Čemu pa sploh razprava o pravni perifernosti, če pa je to stvar zgodovinske dediščine in so danes te države formalno suverene? Pomembno se zdi, da ne le razumemo formalne izvore poglavitnih pravnih institutov v teh državah, temveč tudi samo pravno kulturo v določenem času.

Posebno vprašanje pa je pravna perifernost in položaj teh držav v Evropski uniji. Pravo EU naj bi bilo izraz delovanja vseh članic EU, toda te države so se pridružile uniji šele leta 2004, ko so bili bistveni pravni instituti že izoblikovani. Gre tudi tu zgolj za sledenje t. i. »nemško-francoskemu« vlaku ali naj nove članice dodajo tudi kaj svojega priokusa? Kaj pa naj bi to sploh bilo?

Razumeti pojem pravne periferije pomaga razumeti pravno identiteto določene države, vedeti kdo in kaj si v pravnem smislu ter tudi kam greš.    

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Študenti in kandidati za najrazličnejše izpite so si od nekdaj skušali pomagati z raznoraznimi bližnjicami in pomagali, da bi lažje opravili izpit oziroma dobili boljšo oceno. Že ko sem sam opravljal pravosodni izpit, pred kakšnimi 25 leti, so krožila razna vprašanja, ki naj bi jih kot najpogostejša postavljali izpraševalci za določena pravna področja. Krožile so tudi določene anekdote, ki so se nanašale na pisni del izpita, o nekakšni »pravni pomoči«, ko naj bi kandidat nekako med izvajanjem pisnega izpita odšel na stranišče, od tam pa poklical izkušenega pravnika, s katerim se je že prej dogovoril, da je bil ta pomočnik na »stand-by« in mu sugeriral rešitev za določen sodni spis. Predstavljam si, da so to bile bolj govorice in izraz nekakšne hudomušne pripravniške subkulture, kot pa da se je to lahko zgodilo v realnosti. No, če se je to res lahko zgodilo, je bil to hud odklon, ki bi ga nadzorniki lahko in morali preprečiti.

Razna tovrstna pomagala in pripomočki so bili v glavnem zasnovani na solidarnostni ravni kot izraz medsebojne pomoči sotrpinov ob soočenju s takšnim občutnim zalogajem, kot je pravosodni izpit. Danes se ob različnih kolegialnih srečanjih, z malce nostalgije v mislih, radi spominjamo časov pripravništva in vseh pripetljajev povezanih z njim.  

V času kapitalizma pa se poleg solidarnosti, ki verjamem, da še ni izginila, takšne bližnjice in koristi ponujajo tudi za denar. Temu bi lahko rekli – z danes bolj moderno terminologijo – podjetniška inovativnost. V okviru ustavne svobodne podjetniške pobude.

Praksa v poslovnem modelu, ki ga je razvil portal 123 PDI, naj bi potekala na način, da kandidat z izvajalcem storitve podpiše pogodbo, po kateri proti plačilu zagotovi kandidatu vprašanja konkretnega izpraševalca in verjetno še kakšno drugo gradivo za pripravo na izpit. Pri tem so dodatna vrednost takšne storitve najbrž prav »dragocena vprašanja«.

Ne zdi se mi sporno, da obstajajo kakršna koli pomagala kandidatom za ta res obsežen izpit. Sporno pa se zdi, (a) kako se pride do takšnih vprašanj in, pravzaprav tudi to, (b) ta takšna (tipična) vprašanja sploh obstajajo.

Glede (b) bi po eni strani lahko rekli, da je vsako pravno področje, ki ga pokriva nek izpraševalec dovolj obsežno, da bi bilo lahko teh vprašanj več sto, tako da neka njihova posebna zbirka niti ne bi bila kakšna dodana vrednost, saj bi vprašanja pokrivala pravzaprav celotno snov. Idealno gledano bi imel morda nek vpraševalec pripravljenih kakšnih 50 ali 100 vprašanj, ki bi se nanašala na osnove, ki jih mora kandidat znati, za višjo oceno pa bi tej osnovi dodal še nekatera bolj specifična vprašanja, npr. za višjo oceno. Če bi se izpraševalci dovolj potrudili in oblikovali dovolj širok nabor vprašanj, ki bi jih zastavljali glede na vedno nove pravne primere in jih predvsem ne bi ponavljali (prepogosto), potem posel omenjenemu portalu ne bi cvetel. Realno gledano pa ima vsak človek neke vzorce delovanja in se mu zdijo določeni problemi bolj pereči od drugih in bi rad o tem povprašal večjo število kandidatov. Realno je zato pričakovati, da se bodo kakšna vprašanja tu in tam vendarle ponavljala. Saj tako je tudi v akademskem svetu.

Glede (a) pa je treba spregovoriti, kako pride portal do vprašanj, ki jih naprej prodaja kandidatom. Kandidat, ki s portalom sklene pogodbe se menda v tej pogodbi zaveže, da bo tudi sam priskrbel portalu vprašanja, ki so bila zastavljena njemu na izpitu. To ne stori tako, da si vprašanja zapomni, ampak pride na ogled svojega spisa na Ministrstvo za pravosodje. Ta mu vprašanja, ki so mu bila zastavljena, ki jih zapisnikar na izpitu beleži, celo na njegovo željo skopira. Ta vprašanja kandidat – zdaj že z opravljenim PDI – menda kljub temu, da podpiše izjavo, da podatke iz spisa ne bo delil naokrog veselo posreduje omenjenemu portalu.

Praksa se mi zdi sila sporna in do zdaj ji še ni bilo stopljeno na prste. Menim, da vsebuje cel kup pravnih problemov. Najprej bi se morali vprašati, ali so izpitna vprašanja avtorsko delo izpraševalca, ki se potem brez njegovega dovoljenja neupravičeno širi naprej. Kakšna rutinska vprašanja to gotovo niso, vprašanje pa je glede kakšnih posebej ustvarjalnih vprašanja glede na reševanje posebnih pravnih problemov. Če bi potegnili analogijo s pravnim akademskim svetom, pravni problemi, ki se razpravljajo na predavanjih, so avtorsko varovani, samo rutinsko izpraševanje pač ne.

Naslednji velik problem pa je kršenje izjave, ki jo menda kandidati podpišejo, da ne bodo naprej razširjali informacij. In to so naši bodoči odvetniki, tožilci in sodniki! Ustni del PDI ni javen dogodek, na njem lahko sodelujejo poleg komisije in kandidata le pripravniki, ki se pripravljajo na izpit. Iz takšnega nejavnega dogodka kar tako razširjati naprej gradivo se ne zdi najbolj primerno.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Še enkrat ponovno je treba zapisati, da je slovenska Ustava ena redkejših v svetovnem merilu, kjer sodnike (še) voli parlament. V primeru vrhovnih sodnikov se mora to zgoditi celo dvakrat, če pa želimo dobiti predsednika oziroma predsednico Vrhovnega sodišča, pa mora iti tovrstni kandidat ali kandidatka v svoji sodniški karieri v parlament po »zaupnico« celo trikrat. Mislim, da je to pravi svetovni rekord.

V (ožji) strokovni javnosti je sicer že dolgo uveljavljeno mnenje, da bi bilo treba Ustavo oziroma zakon v tem delu spremeniti. Glasovi v to smer so vsakič močnejši po kakšni tovrstni zavrnitvi imenovanja sodnika ali sodnice v parlamentu. Toda vse ostaja pri pozivih in v realnosti ne pride do nikakršne spremembe bodisi Ustave ali vsaj zakonodaje – v primeru vrhovnih sodnikov. Vedno politična volja umanjka, kajti politika tu deluje predvsem politikantsko in ne državotvorno. Za takšno spremembo bi namreč rabili politike, ki so obenem državniki, ki so zmožni svoje ozke politične interese preseči v smeri splošnega državnega interesa.

Parlament je seveda vrhovni odraz demokratične volje in njegova zgodovinska uveljavitev je nesporna. Tudi se je treba zavedati, in tudi to je civilizacijska pridobitev, da ima tudi sodna veja oblasti demokratični nadzor, če naj velja sistem zavor in ravnovesij v siceršnjem sistemu delitve oblasti. Toda razmerja v sistemu zavor in ravnovesij morajo biti premišljena in dorečena, da lahko po eni strani oblast dobro deluje in je po drugi strani tudi primerno omejena. V primeru imenovanja sodnikov v parlamentu je stroka že davno povedala, da je to neposrečena ureditev, saj lahko poslanci, če jim nek kandidat ali kandidatka »ne paše« - tudi iz povsem nestrokovnih razlogov – tega zavrnejo in svojega glasu niti ne rabijo obrazložiti. Takšen sicer politično nesporen način delovanja pa se zdi močno sporen in neprimeren v primeru izbire sodnikov, saj vnaša v njihovo izbiro povsem politične kriterije, namesto in celo proti strokovnim kriterijem, ki jih upošteva Sodni svet kot predlagatelj.

Jasno je, da mora imeti tudi sodna veja oblasti – in tudi v kadrovskih zadevah – demokratičen nadzor, saj bi se sicer justica lahko spremenila v povsem elitističen klub strokovnjakov, ki bi bili povsem oddaljeni od ljudstva. Tukaj imamo sicer vrsto demokratičnih varovalk že v sedanji ureditvi. Tako pet članov Sodnega sveta izmed pravnih strokovnjakov imenuje Državni zbor na predlog predsednika države – obeh vrhovnih demokratičnih organov. Tu lahko celo vladajoča politika vpliva na izbiro teh kandidatov oziroma kandidatk. Četudi so ti t. i. zunanji člani v Sodnem svetu v manjšini, saj je v njem še šest članov oziroma članic, ki jih iz svojih vrst imenujejo sodniki, pa sodniki zunanjih članov enostavno ne morejo preglasovati, saj je za vse pomembne odločitve v Sodnem svetu potrebna dvotretjinska večina vseh članov (tj. osem glasov). Če bi sodniki v Sodnem svetu želeli pri kakšni posamični odločitvi vplivati na ne-sodnike, velja seveda lahko tudi obratno.

Možnost zavrnitve kandidatka ali kandidatke v parlamentu na zgoraj omenjen način nikakor ni v skladu z evropskimi standardi (tako Sveta Evrope kot EU – prek Evropske mreže sodnih svetov (ENCJ), ki jo financira tudi Evropska komisija). Četudi bi nekdo argumentiral, da evropski standardi lahko normalno veljajo za bolj razvito evropsko justico, češ da so pri nas še številne anomalije, ki legitimnost takšne uporabe vsaj delno relativizirajo, to ne opravičuje neuporabe evropskih standardov. Ne smemo se z bivšimi komunističnimi prijemi, kar trenutna ureditev v nekem smislu še vedno je, boriti proti starim »ostalinam« ali post-socialističnim problemom v našem sistemu, če na primer priznamo, da ti do neke mere še obstajajo. To bi bil absurd! Morebitne anomalije moramo popravljati na daljši rok, s premišljenimi ukrepi. A od zadnjega reformatorja v sodstvu (tj. ministra Klemenčiča) je minilo že preveč časa nekakšne letargije na tem področju. Reforme so povsem zastale. Kje je reforma mreže sodišč, enovitega sodnika, odprava plačnih anomalij, nova sodna palača, reforma PDI, nadaljnje skrajševanje časa trajanja postopkov oziroma uvedba časovnih standardov? (Prav verjetno pa sem še kaj pomembnega izpustil.)

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zahodne liberalne družbe temeljijo na varstvu človekovih pravic kot eni izmed osrednjih političnih vrednot. Te pravice so praviloma pravice posameznikov, ki se tičejo njihove svobode v razmerju do kolektiva: države, skupnosti oziroma večine v njej. Zato je razumljiva velika zadržanost do takšnega ukrepa, kot bi bilo obvezno cepljenje. Zavoljo posega v pravico do človekove (telesne in duševne) integritete, čeprav v korist drugih, še pomembnejših človekovih pravic, kot sta pravica do življenja in zdravja. Toda v ideologiji zahodnih družb je vsak poseg v človekove pravice že v izhodišču suspekten… Dokler ne ugotovimo, da je res nujno potreben. Do tega pa ne pride zlahka. Sicer je taka nujnost ugotovljena glede zatiranja otroških nalezljivih bolezni, čemur je nedavno pritrdilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Do zatrtja otroških nalezljivih bolezni pa verjetno ne bi prišlo, če ne bi bilo uvedeno obvezno cepljenje otrok. Ta obveznost se je sčasoma zrahljala in priča smo bili spet lokalnim izbruhom nekaterih bolezni, denimo ošpic. 

Politično korektnost v tem prispevku imenujem izhodiščno razmišljanje zahodnih družb o načelnem neposeganju v človekove pravice. Oziroma o res ozkih izjemah v tem smislu.

Po tej filozofiji se obvezno cepljenje bistvo lažje uvede v t. i. nedemokratičnih političnih sistemih, kjer je tudi razumevanje človekovih pravic bolj prilagojeno potrebam večinske skupnosti, kot pa to velja za Zahodu. Večkrat se malo v šali, malo zares spomnimo obveznega cepljenja v bivši Jugoslaviji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je šlo za črne koze, sicer – vsaj odstotkovno – bolj smrtonosno bolezen. Cepila je JLA in to množično. Ta praksa je v epidemioloških krogih obveljala za vzorno. A, pazimo, vsaj po zahodnih standardih, je šlo za nedemokratično državo, kjer so človekove pravice bile bolj ali manj mrtva črka na papirju. Danes verjetno tudi kakšna Kitajska ali Rusija ne bi imeli nič kaj proti omenjeni jugoslovanski praksi.

V liberalnih družbah so človekove pravice sicer lahko omejene, celo začasno suspendirane, vsaj njih večina, le v res izrednih situacijah, kot so vojne, naravne nesreče ipd. V imenu skupnosti, večine prebivalstva, ki naj se konsolidira v primeru takšne izredne situacije: tudi tako, da se »stopi skupaj« in so posledično interesi posameznikov v drugem planu. Takšni ukrepi so v liberalnih družbah ultima ratio, ko res ne gre drugače. To pomeni, da mora veljati načelo sorazmernosti, praktično vedno, dokler je to še mogoče. Se pravi, da je cilj, ki je za človekove pravice invaziven, treba doseči s čim milejšimi ukrepi. Če ti ne delujejo, pa lahko ukrepe stopnjujemo.

Po tej miselnosti je o obveznem cepljenju zato govoriti povsem politično nekorektno, dokler obstaja možnost blažjih ukrepov. Takšni so denimo ukrepi PCT, pa plačevanje hitrih testov, torej (»mehko«) privilegiranje prebivalstva, ki naj bi posredno vodilo k večjemu interesu skeptikov do cepljenja, da se vendarle cepijo, saj jim to prinaša koristi oziroma vsaj preprečuje izkušnjo neugodnosti. Takšna praksa je v nekem smislu hipokrizija, a je v skladu s politično korektnostjo razmišljanja liberalnih družb. Sem bi spadalo tudi prelaganje odgovornosti za javno zdravje na posameznike – češ za slabo situacijo ste krivi tisti, ki se ne cepite. Mi smo torej »dobra oblast«, politično korektna, ker ne uvajamo obveznega cepljenja, zato ste »krivi« vi, »slabi« državljani, ker se ne cepite. Se pravi, da oblast dela državljanu slabo vest. Ni to seveda problem samo Slovenije, temveč celotnega Zahoda. Med drugim je zanimivo mnenje Anthonyja Faucija, glavnega ameriškega epidemiologa, ki je podvomil, da bi kdaj uspeli izkoreniniti npr. črne koze ali otroško paralizo, če bi tedaj nekatere televizije, denimo v ZDA, večer za večerom propagirale informacije, ki nasprotujejo cepljenju.

Četudi sam cepljen, sicer nisem za a priori obvezno cepljenje, da ne bo pomote, dokler cepljenje vsaj v določenih primerih prinaša nevarne stranske učinke. Niti pomisliti si ne upam, da bi se nevarni stranski učinki, sicer izjemni, a lahko tudi fatalni, lahko zgodili ravno moji ljubljeni osebi. Zdi se mi, da razmišljam kot tipičen zahodnjak … Toda pri tem se zavedam, da smo se s takšnim (»politično korektnim«) razmišljanjem pri tem ujeli v nekakšen paradoks, pri čemer je tovrstne probleme mogoče rešiti le na nedemokratičen način, ki je praviloma bolj učinkovit.

Toda v takšnem razmišljanju o politični nekorektnosti obveznega cepljenja lahko razmišljamo le do tedaj, dokler »vrag ne vzame šale«. Torej do izjemne, res izredne situacije, ki očitno še ni nastopila.     

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Na eni strani uradna proslava vladajoče elite, na drugi strani (opozicijska) »ljudska alternativna« proslava pod spomenikom pesnika, ki je pesem, ki smo jo sprejeli za himno, posvetil spravi med Slovenci, med sosedi … skratka spravi med vsemi narodi in ljudmi tega planeta. Pesnik je vizionarsko videl srečo naroda le v edinosti in spravi, pa še niti ni vedel za bratomorno morijo sredi najhujše vojne doslej.

Dva vsaj delno nasprotujoča si politična pola, navadno levi liberalni in desni konservativni, sta ontološka danost vsake družbe in s tem temelj njenega razvoja prek njune dialektične izmenjave pri vodenju družbe v določenem času in danih razmerah. Ob vsej svoji različnosti morata seveda imeti tudi skupni imenovalec, v katerem se je treba osrediniti in uravnotežiti, osredotežiti, da družbena entiteta, v kateri delujeta, ne razpade. Veliki Aristotel je najbolj cenil (zlato) sredino med dvema skrajnostma. V njej je videl nekakšen ideal v domala vseh stvareh.

Če imajo skrajno leve in desne stranke svojo posebno agendo, naj bi predvsem sredinske stranke skrbele za uravnoteženost političnega prostora. To je njihova odgovornost – odgovornost do ljudstva, ki so mu jo obljubile pred volitvami, da bi volilo njihove sredinske programe. Značilnost sredinskosti je sprava, kompromis, premoščanje globokih političnih nesoglasij.

Slišimo, da je politika sprta, naše ljudstvo pa ne, toda ljudstvo rabi elito, svoje politične predstavnike, kot se je večkrat izrazil France Bučar. Zato ni vseeno, kakšna je ta politična elita. In ta politična elita bi morala z odprtimi rokami sprejeti spravo – v smislu nekakšne vsaj delne pomiritve zgodovinske razklanosti. Zato da gremo lahko naprej in se pogovarjamo, debatiramo, se tudi ne strinjamo o temah, ki zadevajo našo sedanjost in, predvsem, prihodnost.

Ena od takšnih priložnosti je izjava o spravi SAZU, ki so jo naši modreci sprejeli ob tridesetletnici države Slovenije. To je odlična osnova tudi za politiko, da se ji pridruži in da se demoni iz preteklosti vsaj malce pomirijo. To bi bila namreč dolžnost politike ob takšnem jubileju države in akademiki so brž čas to tudi imeli v mislih.

Kljub tej spravi se seveda ne bomo nehali prepirati. Še vedno bomo imeli različna stališča, saj nas bodo vodile drugačne vrednote in interesi, a kot v jedru pomirjeni bomo lažje kos izzivom, ki so pred nami. Namesto demonov iz preteklosti, do katerih še vedno vodi vsak malce bolj »konkreten« politični nesporazum, bi morali spregovoriti argumenti – o naši sedanjosti in prihodnosti.    

Naš največji pesnik je svoje vizionarstvo izpričal tudi v verzu, »ko, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan«. Sonce je seveda simbol razsvetljenstva, torej razuma in njegove zmožnosti razumne diskusije, ki pomeni most v primeru vrednostnih nesoglasij, ki jih je moč premostiti le s pogovorom in kompromisom. Z nekakšno pragmatično naravnanostjo. Že predolgo se zdi, da »hrepenimo dočakat' (ta) dan«. Ga bomo kdaj?

V velikih trenutkih smo Slovenci znali biti »edini« in enotni. Pomislimo le na osamosvojitev, vstop v EU in NATO, sprejem evra. Tudi v začetku pandemije Covid-19, ko smo bili vsi na moč prestrašeni, je bilo čutiti nekaj Prešernove »edinosti«. Ko pa smo se že malce opogumili, se je prepirljivost vrnila. Vsaj v politiki.

Politiki bodo verjetno rekli: sprava že, toda kdo bo prvi začel. Glavna »krivda« je seveda na drugi strani… Pa bi morda pomagalo, če bi vsak stopil korak nazaj in bi se iskale točke, kjer se strinjajo in kjer ne z drugim polom. Da se zakrpa vsaj ta boleča rana naše zgodovine, iz katere se zdi, da se še vedno napajajo s krvjo vse rane siceršnjih vsakodnevnih političnih bitk med obema glavnima političnima usmeritvama.

Zdi se, da je sprava celo ustavna nuja, kajti 6. člen naše Ustave določa Zdravljico kot himno Slovenije, Zdravljica pa je predvsem spravna pesem. Tako bi lahko kdo sklepal celo, da je nesprejetje sprave pravzaprav kršenje slovenske Ustave. Kajti, ko smo sprejeli to pesem za našo himno, smo se k nečemu zavezali. »Edinost, sreča, sprava« se »k nam nazaj ne bodo vrnile« same po sebi, če ne bomo sami za to poskrbeli.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Sicer je šlo za večino petih sodnikov in sodnic proti trem, a če bi glasoval tudi sodnik Jaklič, bi bilo razmerje bržkone 5 : 4. Tesne odločitve najvišjih sodišč kot tiste z otipljivim nasprotovanjem manjšine so po naravi vrednostno-ideološke narave. V tej odločbi so se zoperstavile splošne in tudi pravne vrednote varnosti, življenja, zdravja na eni strani ter svoboda in predvsem pravna varnost na drugi strani. Načelo legalitete pri delovanju javne uprave je seveda namenjeno nadzoru nad delovanjem izvršilne veje oblasti, da ta ne prekoračuje zakonskih pooblastil. In ta odločba je res sledila praksi Ustavnega sodišča glede te problematike, to nikakor ni sporno, toda vprašati se moramo, ali je takšno načelo uporabljivo v vseh situacijah – tudi v tistih, ko dejansko veljajo (četudi ne formalno razglašene) izredne razmere. V takšnih »izrednih« razmerah ima po naravi stvari izvršilna oblast večja pooblastila kot sicer in je ohlapnejšo podlago v zakonu treba nekoliko tolerirati, dokler seveda Vlada kot vrh izvršne oblasti deluje sorazmerno in v skladu s strokovnimi nasveti, pa tudi v sozvočju s primerjalno prakso omejevanja človekovih pravic zavoljo pandemije. Ki je bila v primerjavi s številnimi razvitimi zahodnimi državami v resnici na ljubo v Sloveniji praviloma liberalnejša.

Da ne odpiram še debate o tem, da imata človekovi pravici življenja in zdravja prednost pred legalitetnim načelom, kar so zatrjevali že nekateri pred mano (denimo bivši ustavni sodnik Jan Zobec). Navsezadnje imajo v preambuli naše skoraj 30 let stare Ustave človekove pravice prednost pred nekaterimi drugimi ustavnimi vrednotami.   

Ni kaj, ustavni sodniki so odločili, kot pač so, četudi se – v tovrstni izjemni družbeni situaciji – morebiti ne strinjamo z njihovimi vrednostnimi izhodišči. Samo sledenje drugačnim vrednostnim podlagam ob strokovni utemeljitvi seveda še ne odpira problema neposredne politične vpletenosti sodišča. Vsak ustavni sodnik poleg strokovne podlage sledi še določenim splošnim in pravnim vrednotam, ki mu skozi prizmo teh vrednot omogočajo določen zorni kot, ki ga daje pozitivnopravnim določbam.

Problem se pojavi, če ne gre le za sledenje lastnim vrednotam, temveč tudi interesom. Tu pa lahko postane stvar malce bolj zemeljsko »pokvarljiva« - še posebej, če gre za politične interese. Tega pa javnost seveda ne bo izvedela, saj tovrstne skušnjave praviloma ostanejo v ozkem intimnem krogu. Zato pa je pomembno, še posebej za ustavno sodišče, katerega po besedah bivšega predsednika Franca Testena domala vsaka – še tako nevtralno zasnovana odločitev – poseže v nek političen prostor in zveni za en pol politike na en način, za drugega pa drugače, da še posebej poskrbi tudi za svoj videz nepolitičnosti. Na takšen način bo uživalo več zaupanja javnosti. In če gre že za pravni okvir, ki je še posebej naklonjen politizaciji, tako kot pri nas, ko vse ustavne sodnike voli politika, je videz nepolitičnosti še tako pomemben.

Strinjam se s kolegom Igorjem Kaučičem, da bi bilo manj politizacije v sistemu tripartitne izbire ustavnih sodnikov: npr. eno tretjino jih izbere predsednik Republike, eno tretjino Sodni svet in denimo eno tretjino Državni zbor. Še vedno tu ne bi preprečili vrednostno-ideološke orientacije posameznih ustavnih sodnikov, bi pa več prispevali k videzu nepolitičnosti institucije. Za to bi bilo treba spremeniti Ustavo in namesto sedanje ureditve sprejeti drugačno. Kot se je tudi že večkrat ponavljajo glede volitev sodnikov splošnih sodišč, kjer je bil že skoraj dosežen politični konsenz, a se ni zgodilo nič. Tako se tudi v tem primeru realno zdi, da se žal ne bo zgodilo nič. Strankarska politika si možnosti imenovanja vrednostno sorodnih ustavnih sodnikov pač ne bo dala vzeti, niti ne bo pristala na omejitev te možnosti. Pa četudi bi bilo to dobro za splošni javni interes.

Do tedaj, praktično pa za vseskozi, se tako zdi nujen ukrep s strani samega Ustavnega sodišča RS, da vendarle sprejme (etični) kodeks ravnanja, kjer bi se izrecno ogradilo od vsakršnega pomisleka na kakršno koli politično delovanje. Kot sem že pisal, je dober primer kodeks etike nemškega Zveznega ustavnega sodišča, katerega rdeča nit je v šestnajstih členih ravno neodvisnost in nepristranskost, nevtralnost in integriteta institucije, ki je tudi, kot smo že večkrat v zadnjem času slišali in brali, oblikovana v nekakšnem političnem dogovoru med desnico in levico.  

Na takšen način bi ustavni sodniki slovenski javnosti poslali signal, da jim je za te zadeve mar, da bodo tudi na svojih sejah diskutirali o tej problematiki, tudi o morebitnih odklonih kolegic ali kolegov glede spoštovanja takšnega kodeksa, saj da so izključno zavezani svojemu strokovnemu delovanju.     

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ključni kamen spotike v tej zadevi je prvi odstavek 27. člen ZIntPK, ki določa, da »poklicni funkcionar ne sme biti član oziroma opravljati dejavnosti upravljanja, nadzora ali zastopanja v gospodarskih družbah, gospodarskih interesnih združenjih, zadrugah, javnih zavodih, javnih skladih, javnih agencijah in drugih osebah javnega ali zasebnega prava, razen v društvih, ustanovah (kurziv MN) in političnih strankah«. Torej, če javni funkcionar poleg svoje poklicne funkcije opravlja nadzor v ustanovah in ne npr. v gospodarskih družbah, potem je vse v redu in prav in je takšna funkcija združljiva z njegovo siceršnjo javno funkcijo poklicnega funkcionarja.

Dobesedna razlaga nas tudi pelje po tej poti, saj je uradno FIFA (vsaj sama se tako uradno razglaša) ustanova. Na to se je sklical predsednik Računskega sodišča in ta argument je sprejela tudi KPK. Toda zadeva ni tako enostavna, saj se že od daleč vidi, da je glede na FIFINO dejansko delovanje njen uradni status vprašljiv. Vsak, ki kolikor toliko pogoogla po internetu, bo našel veliko mednarodnih člankov, ki kritizirajo njej poslovni model. FIFA služi ogromne denarje predvsem z organizacijo svetovnih prvenstev in letno obrne kakšnih 5 milijard dolarjev, od tega je neto prihodek več kot milijarda dolarjev (podatek iz leta 2018). Predvsem zaslužki od kart in TV pravic so enormni. Resda tudi veliko vlaga v nogomet po vsem svetu, toda kljub temu najbrž kar nekaj denarcev ostane za več kot solidne »honorarje« sodelujočih. Tudi pretekle korupcijske prakse v smislu izrabljanja poslovnega modela, ki so nekatere vodilne funkcionarje vodile celo v zapor, bi lahko dale kaj misliti KPK.

Uradno ali formalno strukturo FIFE kot ustanove sta v svoji praksi »prebila« najmanj Komisija EU leta 1992 (Primera IV/33.384 in IV/33.378 (OJ 326/31 – Zadeva FIFA in razdeljevanje kart med svetovnim prvenstvom 1990)) in Sodišče EU (oziroma – tedaj – Sodišče 1. stopnje) leta 2005 (T-193/02 Laurent Piau proti Komsija EU ob intervenciji FIFE). Sicer je šlo v obeh primerih za problem omejevanja konkurenc na trgu EU s strani FIFE, a nazorna je ugotovitev, da četudi organizacija (kot ustanova) uradno ne sledi dobičku in ekonomskemu namenu, to še ne pomeni, da ne gre za podjetje (ali – po naše – gospodarsko družbo). Prodaja televizijskih pravic je namreč ekonomska dejavnost, tako v tem smislu FIFA izvaja gospodarsko dejavnost in se šteje za gospodarsko družbo. To namreč omogoča funkcionalni (ali vsebinski) pristop k pravni razlagi nekega (gospodarskega) subjekta, ki se razglaša za ustanovo. Čudi me pri tem, da je KPK v obrazložitvi svoje odločbe (vsaj tako je zapisala) vpogledala celo v omenjeno odločitev SEU, toda niti z vrstico ni polemizirala z njo ali razvila nasprotno argumentacijo. To je pravzaprav bil nekakšen močan nasprotni dokaz (argument precedensa iz prava EU, ki nas zavezuje), kako se lahko formalna struktura organizacije, ki jo ta vsaj nekoliko zlorablja za svoje koristi (kot najbrž vsaj manjša obdavčitev), prebije in se upošteva njeno dejansko delovanje, do katerega pa se KPK sploh ni opredelila. Je torej njena obrazložitev v tem delu nesklepčna?

KPK v svoji obrazložitvi večkrat ponovi, da v ZIntPK nikjer ni govora o zneskih glede delovanja v ustanovi, ki bi kazali na nezdružljivost, kar naj bi pravzaprav pomenilo, da je popolnoma vseeno, če nekdo deluje v ustanovi častno in brezplačno (morda s kakšno dnevnico in potnimi stroški) ali z bajnim plačilom, ki dosega plačo dobro plačanega menedžerja uspešnega slovenskega podjetja. Resda zneski niso izrecno omenjeni, da bi jih bilo mogoče upoštevati z dobesedno razlago, vendar se jih da razumeti z ustrezno razlago. Razen seveda, če zamižiš na eno oko in jih poskušaš odmisliti.   

Seveda je dobesedna razlaga pri pravni razlagi vedno in nujno razlagalno izhodišče. Toda od nje prav gotovo lahko odstopimo, če že nismo tega dolžni storiti, ko imamo na drugi strani močne nasprotne argumente. Že po logični razlagi (analogiji) lahko za prvi odstavek 27. člena ZIntPK ugotovimo, da sta si A in B (četudi se bereta dobesedno A ≠ B) pravzaprav bistveno podobna. A je pri tem gospodarska družba, B pa taka ustanova, ki pri opravljanju gospodarskih dejavnosti obrne več kot 5 milijard dolarjev letno, kar prekaša tudi marsikatero multinacionalko.

Prepričan sem, da do istega rezultata vodi tudi namenska razlaga omenjenega 27. člena ZIntPK, saj je prav gotovo bil namen zakonodajalca, da poleg pomembne javne funkcije kot z njo združljivo dopusti še kakšno bolj »častno« funkcijo v ustanovi ali društvu. Če bi imel v mislih tako gospodarsko uspešno ustanovo, kot je FIFA, bi jo prav gotovo uvrstil med A.

Tudi argument sistemske razlage, po katerem ZIntPK kot celota sledi uveljavljanju standardov integritete in etike v javnem prostoru, nam kaže na to, da gre pri takšni kombinaciji med predsedovanjem pomembnemu ustavnemu organu in enormnim »honorarjem« pravzaprav za načet ugled takšnega organa. Mislim na zunanji vtis odvisnosti institucije in njenega predsednika od tistega »delodajalca«, ki plača približno 5 krat več od domače države, ki bi se lahko ustvaril v takšnem primeru med našimi državljani, pa četudi ni nobenega niti najmanjšega indica o kakršnem koli dejanskem vplivu na njegovo delo. Pomislite samo, če bi npr. predsednik Vrhovnega sodišča ob svoji plači prejemal takšen  »popoldanski« dodatek, kako bi ga Komisija za sodniško etiko na hitro postavila na pranger.

Po eni strani je KPK v tem smislu premalo kritično razlagala zakon, po drugi strani pa je bila v precejšnji zadregi. To se v obrazložitvi čuti, saj se je na vse pretege trudila dobiti kakšno mnenje drugo mnenje državnih organov glede razlage ZIntPK, na katerega bi se oprla. Na koncu ji tudi ni nihče ni »pomagal«. Iskanje takšne podpore je bilo povsem nepotrebno, saj je KPK suveren in avtoritativen razlagalec, skratka »naraven« razlagalec tega zakona, ki najpomembnejša podlaga za njeno delo. Nad njeno razlago ZIntPK gre le še razlaga sodišč.

Zadrega KPK pa se kaže tudi v predlogu spremembe zakonodaje, da se vendarle v ZIntPK vpiše znesek, nad katerim »popoldansko delo« ne bi bilo dovoljeno. Te zadrege pa seveda ne bi bilo, če bi KPK sama prevzela odgovornost za visoke standarde integritete in s tem potrdila legitimnost svojega obstoja.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Naj spomnim, da v omenjeni zadevi določena oseba na avtocestnem počivališču ni nosila zaščitne maske na odprtem javnem prostoru, čeprav je bila ta predpisana z ustreznim odlokom, in je bila pri tem kaznovana z globo. Zahtevo za sodno varstvo te osebe je okrajno sodišče zavrnilo, višje sodišče pa po pritožbi ustavilo postopek, saj naj ne bi šlo za prekršek po Zakonu o nalezljivih boleznih (ZNB) (14. točka 57. člena), ker naj predpis, ki določa obvezno uporabo zaščitnih mask, ne bi bil izdan v okviru napotitve iz 39. člena ZNB. Odlok naj bi prekoračil svoja pooblastila, ki mu jih je dal zakon.

Sodišče je pač zavzelo določeno stališče, ki pa še zdaleč ni edino pravno možno, na kar je v javnosti tudi že opozoril nek drug pravni kolega. Moj komentar je namenjen predvsem tej drugi možnosti, saj se mi zdi absurdno in neverjetno, da bi po več kot letu dni uporabe zaščitnih mask ugotovili, da te pravzaprav nikoli niso pravno obstajale in bo zato treba ljudem, ki so (namenoma) kršili odloke o njihovi obvezni uporabi, vračati denar za plačane globe. Ob tem ko nas je velika večina odloke upoštevala in maske nosila. Navsezadnje je bilo in je še tako po vsem svetu! Zdaj pa bi se v Sloveniji našel »deček«, ki bi ugotovil, da je cesar (beri: Vlada) v resnici gol – torej da je ravnal(a) protipravno. In nas vse okoli prinesel(a).

Ključen argument višjega sodišča je, da se sankcije za prekrške (po Zakonu o prekrških) v bistvenem določajo z zakonom, podzakonski akt lahko le podrobneje določi ta okvir (že načelo zakonitosti pri delovanju javne uprave iz 120. člena Ustave RS to določa), ne sme pa širiti polja kaznivosti. To bi se dalo razumeti tudi iz določenih ustavnih členov: npr. 28. člena glede načela zakonitosti v kazenskem pravu (lex certa), ki ga Ustavno sodišče raztegne tudi na prekrške. Poanta naj bi bila v tem, da odlok širi polje kaznivosti ZNB, ki v 2. točki 39. člena omogoča »prepoved oziroma omejitev gibanja prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih«. Ta sintagma naj ne bi imela nič z maskami in tako naj bi odlok širil polje kaznivosti, kar naj bi bilo nedopustno, omenjeno dejanje pa naj zato ne bi bil prekršek, saj ga ni izrecno določil ZNB. Po črkobralski (dobesedni) pravni logiki odločitve višjega sodišča, ki so ji ploskali tudi nekateri drugih pravniki, bi maske oziroma njihova obvezna nošnja morale biti torej zapisane v zakonu in šele nato sankcionirane.

Ključno v tej zadevi je torej, kako razumemo »omejitev gibanja« iz ZNB oziroma na kaj se ta vse nanaša. V tej zvezi sodišče razvije tezo, da uporaba zaščitnih sredstev nima neposredne povezave z omejitvijo svobode gibanja. To naj bi izhajalo iz tega, da je tudi Vlada že ločevala med tema dvema ukrepoma v različnih odlokih ter da tudi uporabo čelad na gradbišču kot tudi uporabo varnostnih pasov »ne razlagamo kot poseg v svobodo gibanja«. Zato naj bi bila »razlaga, da gre pri obvezni uporabi zaščitnih mask za omejitev gibanja, po prepričanju sodišča preširoka«. Se pravi, da je omejitev gibanja povezana le z gibanjem samim, kako pa se gibamo – z masko ali brez – pa da je druga stvar.

Zdi se mi, da je še posebej v času epidemije razlika med gibanjem in zaščitnim sredstvom, ki ga pri tem uporabljamo, umetno ustvarjena, zato da se ugotovi prekoračenje odloka. Omenjeno stališče sodišča me čudi, saj sicer v sodbi zapiše, da gre pri obvezni nošnji mask za »potreben in koristen ukrep, ki ga je treba upoštevati, oziroma je njegovo neupoštevanje neodgovorno do drugih«. Zdi pa se mi smešno, da tako elementarnega zaščitnega sredstva v primeru epidemije, kot je obrazna maska, ne moremo šteti kot že vnaprej predvidenega z ZNB – npr. v omejitvi gibanja, saj ga uporabljamo, ko se gibljemo in pri tem prihajamo v stik s potencialno okuženimi ali sami lahko koga okužimo. Svobodo gibanja je ključno omejiti, da se prepreči širjenje nalezljivih bolezni, kot to že predvideva 32. člen Ustave RS. Z nošenjem maske pa je gibanje bolj varno, pri čemer je njegova omejitev lahko blažja, saj lahko gremo tja, kamor brez maske ne bi smeli.

Ločevati med tem, da je omejitev gibanja poseg v svobodo gibanja, obvezna nošnja maske pa poseg v osebno integriteto, se mi zdi malce za lase privlečeno. Če se sprehajam po središču mesta in moram imeti na sebi obrazno masko, ker ne morem vzdrževati varne razdalje do drugih ljudi, je moje gibanje pač omejeno. To je seveda manj omejeno, ko se gibljem brez maske.

Bi morali torej ZNB sproti spreminjati za vsak posamezen ukrep in njegov obseg? Potem bi poleg obvezne nošnje mask zapisati v zakon še razkužila, pa razkužila v stavbah, razdaljo med osebami, naprej 2, potem 1,5 metra, pa druženje dveh družin, 10 oseb … in ne vem, kaj smo vse imeli. Zakon bi bilo potem treba spreminjati vsak teden ali še pogosteje. To se enostavno zdi nesmiselno.

Iz medijev berem, da so bile tudi drugačne odločitve sodišč, ki so – domnevam – verjetno razlagale problem v smislu gornje alternative. Tudi iz tega vidika ta odločitev ne more biti precedenčna, kot se o tem govori v medijih, saj pri nas ne poznamo doktrine stare decisis. Pri nas velja le ustaljena sodna praksa, zanjo pa mora biti več enakih odločb. Pa tudi odločitev koprskega višjega sodišča velja le za krajevno pristojnost tega sodišča, neenotno sodno prakso pa bi lahko poenotilo šele Vrhovno ali morebiti tudi Ustavno sodišče.

Kaj naj na to sodbo porečejo vsi tisti, ki so in še vedno vestno nosijo maske? Pa ne le zato, da ne bi plačali globe, temveč tudi ali predvsem zaradi pravice do življenja ali zdravja drugih.

»Cesar torej ni gol«, saj se je »deček« zmotil in maske (še vedno) pravno obstajajo in jih bo treba žal še nekaj časa nositi.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pa sploh rabi organ, kot je ustavno sodišče, etični kodeks? Saj gre navsezadnje za nekakšen sodobni Areopag, da ne rečem sodno aristokracijo.

Pred leti, ko sem pisal podobno kolumno, sem to že svetoval našemu Ustavnemu sodišču, pa nisem naletel na nikakršen odgovor. Tudi v (strokovni) javnosti se ni prav nihče na to odzval. Resda je tedaj, kolikor sem uspel ugotoviti, imelo kodeks poklicne etike le litvansko ali latvijsko ustavno sodišče. Danes je zgodba bistveno drugačna, saj je leta 2017 tovrstni kodeks sprejelo nemško Zvezno ustavno sodišče – nekakšen arhetip evropskega modela ustavnega sodišča. Če so Nemci spoznali, da rabijo takšen kodeks, katerih ustavno sodišče je verjetno močneje legitimno zasidrano v družbeni zavesti, kot to velja v Sloveniji, prav gotovo ne bi škodilo tudi za slovenske ustavne sodnice in sodnike. Tudi nemški ustavni sodniki so bržkone spoznali, da jim zaupanje javnosti ni samo po sebi dano z imenovanjem v funkcijo, ampak, da si ga morajo zaslužiti z vsakim dnem, z odgovornim (in s tem moralnim) izvajanjem svoje funkcije.

Vloga poklicnega etičnega kodeksa je v tem, da določena poklicna skupina, ki se šteje za zavezano s takšnim kodeksom, navzven javnosti prikaže, kakšna so tista načela in pravila poklicnega ravnanja, ki so značilna za tovrstno poklicno skupino. Če slučajno pride do kršitve takšnih pravil, potem člani takšnega združenja obsodijo dejanje svojega člana in s tem predvsem navzven pokažejo, da takšnega ravnanja ne tolerirajo. Seveda ne gre za ukrepe, ki pritičejo kakšnemu disciplinskega sankcioniranju, temveč bolj za »mehko pravo«, ki pomeni nekakšno perfekcijo odgovornega izvajanja funkcije.     

Kodeks etike nemških ustavnih sodnikov, ki zavezuje slednje tako med izvajanjem funkcije kot tudi takoj po njenem prenehanju, predvideva spoštovanje določenih načel, kot je skrb za ugled sodišča, zaupnost informacij, dostojanstvo funkcije, zaupanje v njeno neodvisnost, nepristranskost, nevtralnost in integriteto. Prvenstveno so sodniki zavezani opravljanju svoje funkcije ustavnega sodnika, čemur so podrejene vse njihove druge aktivnosti. Zavezani so biti nenehno na voljo in prisotni na sodišču, da je opravljanje njihove sodniške funkcije povsem nemoteno. Biti morajo zadržani do komentiranja mnenj kolegov kot tudi odločb drugih sodišč. Tudi izven sodišča se morajo vesti primerno, ko zastopajo sodišče in se ukvarjajo z dovoljenimi drugimi aktivnostmi (npr. predavanja, publiciranje, druga strokovna dejavnost). Tudi takoj po prenehanju funkcije jim ni dovoljena svetovalna dejavnost glede svoje prejšnje sodniške funkcije, da ne bi dajali vtisa, da zlorabljajo notranje informacije.

Zanimivo, da omenjeni kodeks nima mehanizma glede sankcioniranja kršitev, kar denimo velja v primeru etičnega kodeksa rednih sodnikov (npr. etična komisija pri našem Sodnem svetu). To po moje tudi ni potrebno, navsezadnje gre za ustavne sodnike, za katere se že predpostavlja, da so »moralni zakonodajalci«. Da si lahko imenovan za to funkcijo, moraš biti poleg vrhunskega pravnega strokovnjaka tudi ne le osebnostno primeren, kar je pogoj za redne sodnike, temveč biti že prej izkazano moralna osebnost. To izhaja že iz narave ustave kot družbene pogodbe in najvišjega državnega akta. Če morajo že redni sodniki biti osebnostno (tj. moralno) primerni, to velja za ustavne sodnike a fortiori. Če ta pogoj ni nikjer v Ustavi in zakonodaji izrecno zapisan, naj bi za to skrbel predlagatelj v to funkcijo, torej pri nas predsednik republike, ki naj išče takšne kandidatke in kandidate – četudi ta izjavi, da ni moralna avtoriteta, pa bi že zavoljo funkcije, ki jo opravlja, to vsekakor moral biti in tako ravnati.

Poleg kodeksa poklicne etike nemških ustavnih sodnikov je s strani ameriških pravnih akademikov vedno večji pritisk tudi na ameriško Vrhovno sodišče, da sprejme tovrstni kodeks. To je namreč edino zvezno sodišče, ki ni vezano s tovrstnim aktom, in pravni akademiki v svojih številnih prispevkih nikakor ne najdejo razloga, zakaj tega na Vrhovnem sodišču ne bi že enkrat sprejeli. Eden od tovrstnih argumentov govori o tem, da se je Vrhovno sodišče v zadnjih letih nekako ošibilo in bi ga sprejem etičnega kodeksa moralno okrepil.

Prepričan sem, da bi bilo tudi za naše Ustavno sodišče nadvse koristno, da takšen kodeks čimprej sprejme. Na ta način bi še dodatno pokazali, da se trudijo biti odgovorni in so zavezani najvišjim merilom etičnosti pri svojem delovanju. Na takšen način bi se gotovo nekoliko notranje konsolidirali ter okrepili svojo moralno pozicijo v slovenski družbi.

Najslabša reakcija pa bi bila z njihove strani, češ, mi tega ne rabimo, saj smo nad tem in nad nami je le »modro nebo«. Ti časi so že preživeti, to žal ne bo šlo, tudi zaradi poteze nemškega Zveznega ustavnega sodišča. 

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Kdo si je kdaj mislil, da bomo dočakali denimo »policijsko uro«, čudili smo se Azijcem, ki so smo jih tu in tam videvali z maskami? Da ne bi smeli prečkati občin ali regij? Imeti tako dolgo zaprte gostilne in bare, biti deležni prepovedi zbiranj?

Kako bo to vplivalo na varstvo človekovih pravic po koncu pandemije in epidemije? Se bomo enostavno navadili na nižje standarde varstva, bili bolj »strpni« do posegov v človekove pravice, bo »epidemiokracija« trajno spremenila koncept demokracije, kot ga poznamo, ali pa bo spet vse po starem? Bomo uspeli te omejitve povsem pospraviti na smetišče zgodovine in obrniti nov list?

Tako kot povsod sta tudi tu možna dva scenarija: pesimističen in optimističen.

Po pesimističnem scenariju boj z epidemijo na daljši rok globalno ne bo uspešen. Kljub cepljenju se bodo pojavljali novi in novi sevi virusa, zato bo stalno potrebno prilagajati cepiva. To bo farmacevtske multinacionalne gigante le še finančno in posledično tudi politično okrepilo ter bodo v spregi z vedno bolj avtoritarnimi vladami, ki jim bodo slepo sledili prestrašeni državljani (v smislu »delavcev« iz Kusturičinega Podzemlja), perpetuirali stanje epidemije v nedogled. Epidemiokracija bo farmacevtskim gigantom prinašala velike dobičke, zato bo njihov žep postajal globlji od marsikatere države (verjetno je to že realnost, vsaj kar se tiče tretjega sveta). Vladajoči politični eliti pa bo epidemiokracija služila kot nadvse prikladen vzvod za obvladovanje množic.

V takšni paranoično-apokaliptični viziji bo post-demokracija, ki je trenutno bolj značilnost vzhodnjaških imperijev, dokončno globalno prevladala nad demokracijo – vsaj tisto, ki jo poznamo na Zahodu. Obseg osebne svobode se bo ob nenehnem soočanju z ogroženo varnostjo dolgoročno zožil na simbolično dimenzijo. Človekove pravice bodo postale mrtva črka na papirju, ki vse bolj bledi, list, ki se obrača v preteklost. V takšnem sistemu bo ustava vse manj obstajala, saj se je družbeno ravnovesje izgubilo. Omejenost liberalnih s konservativnimi vrednotami, in obratno, bo zgolj še nostalgija.

Obstaja pa, hvala bogu, tudi bolj optimističen scenarij. Precepljenost prebivalstva bo naposled ustvarila kolektivno imunost, virus bo premagan  in – vsaj v Zahodnem svetu – se bomo vrnili k »normalnemu« visokemu standardu človekovih pravic in pravne države, ki smo ga poznali pred epidemijo.  Nekaj zgodovinskih zgledov za takšno upanje vendarle imamo: boj s črnimi kozami, špansko gripo ipd. Navsezadnje tudi preroditev sveta po uničujočih svetovnih vojnah.

Kaj se bo na koncu dejansko zgodilo, tega seveda ne ve nihče. Ustave sodobnih demokratičnih držav vsebujejo tako liberalne kot konservativne družbene vrednote in v konfliktu lahko pretehtajo ene ali druge odvisno od določenih potreb družbe v danem času. Če so osebne svoboščine državljanov trenutno omejene na račun njihove varnosti, se ob boljši epidemiološki sliki tehtnica lahko hitro obrne v drugo smer. To sicer vsi pričakujemo, pa bo res tako?   

Na koncu je seveda vse odvisno od ljudi – v kakšnem svetu želijo in so navajeni živeti. V EU smo vajeni najvišjih standardov demokracije, človekovih pravic in pravne države. Te politično-pravne vrednote skupaj z liberalnimi državnimi institucijami so zaznamovale razvoj zahodnega dela Evrope po drugi svetovni vojni, kamor smo se pridružili pred 30 leti. Prepričan sem, da se tem idealom ne bomo odpovedali. Večina nas jemlje trenutno situacijo kot začasno stanje kljub nenehnemu zaostrovanju svobode v zvezi z epidemiološko situacijo. To zavedanje začasnosti kot tudi sorazmernosti izjemnega (če že ne izrednega) stanja je treba nenehno poudarjati. Če ne drugače, s kritično besedo.  

Zanimivo bo videti, kako bo prelomna točka epidemije ob pričetku poletja, ko naj bi se življenje že vračalo v ustaljene tirnice, sovpadala z našim praznovanjem 30 obletnice države. Zdi se, da je boj z epidemijo, hitenje in pridobivanje časa v boju z virusom tudi boj za demokratične vrednote, za vrnitev na stare poti. Vsaj za zdrave politične sile. Kajti dlje ko bo ta borba trajala, težje bo na koncu zmagati, bolj boleča bo vrnitev, večje bodo žrtve.

Če tako gledamo tudi na najnovejše omejitve, na ponovno zapiranje države, ki naj bi bilo relativno kratkotrajno (a tega ne more nihče zagotovo trditi), bomo lažje zdržali in bili pozitivno motivirani. Svet po pandemiji gotovo ne bo enak, kot je bil prej. Seveda je od vseh nas odvisno, da se potrudimo, da vsaj ne bo slabši.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Sodobni razviti svet je priča hipertrofiji prava, predvsem pravnih aktov in pravnikov (te najlažje kvantificiramo), kar pomeni njihovo vsaj bujno, če že ne prebujno rast. To je posledica velike kompleksnosti sodobnega življenja, kar terja tudi večjo regulacijo s preštevilnimi predpisi, ki tudi vodi k večjemu številu sporov, in oblikovanje pravnih aktov, ki takšne spore rešujejo (več o tem v mojih IUS-INFO kolumnah iz leta 2012). Skratka o tem je napisanega kar precej – v tujini in tudi doma.

Tako smo v strokovni javnosti v zadnjih letih zasledili več nastopov predsednika Odvetniške zbornice Slovenije, kako je na trgu preveč odvetnikov, kar mnogim od njih ne omogoča več nekdanjih dostojnih zaslužkov oziroma je dobro finančno stoječih odvetnikov vedno manj. Mnogi od njih se komaj prebijajo iz meseca v mesec in težko zagotavljajo dohodke vsem zaposlenim v odvetniški pisarni. Število odvetnikov iz leta v leto narašča in njihova vedno večja številka (mislim da, počasi proti 2000) seveda pomeni njihovo nižjo ceno na trgu dela.

Podobno zgodbo slišimo iz sodstva. Slovenija je že kar nekaj let, z nekaj posamičnimi izjemami, vodilna v EU glede števila sodnikov na število prebivalcev. Lansko leto smo po podatkih Justice Scoreboard zopet prehiteli Hrvaško in se spet »zavihteli« na prvo mesto. Vemo, da je to v glavnem na račun pri nas precejšnjega števila nižjih, predvsem okrajnih sodnikov in tudi drugih, ki so jih v sodstvu zaposlovali v času projekta Lukenda kot dodatno silo v boju proti sodnim zaostankom. Pri nas okrajni sodniki opravljajo številna (pogosto nepravdna) dela, ki jih drugje drugi profili – denimo notarji ali javni uslužbenci. V vidu potencialne spremembe na tem področju – njihovega zmanjševanja – je seveda ključno vprašanje, ali bi državni proračun kaj privarčeval, če bi ta dela opravljal kakšen drug profil in ne sodniki. Če bi bilo plačilo enako, kot ga zdaj prejmejo ti sodniki, potem razlike v bistvu ne bi bilo in bi bilo zmanjševanje njihovega števila na ravni nekakšne sodne »kozmetike«.

Seveda je to aktualno vprašanje, ki je vredno razmisleka, toda tu me zanima predvsem dejstvo, da se tudi sodstvo, ne le druga strokovna in splošna javnost, nekako zaveda, da je sodnikov preveč. O tem si lahko preberemo v številnih poročilih Vrhovnega sodišča RS. Takšna visoka številka je neugodna lahko tudi za sodnike glede njihovega napredovanja, pa tudi napredovanja mlajših pravnikov in pravnic v sodniški poklic.

V zadnji Pravni praksi je bil objavljen podatek, da naj bi leta 2019 dobili 360 magistrov prava, iz Zavoda RS za zaposlovanje pa nekako sledi podatek, da naj bi bilo trenutno 219 brezposelnih magistrov prava v Sloveniji. Ne vem, čisto natančno, kaj naj si o tem mislim. Glede na to, da so pravniki zelo zaposljivi in dokaj hitro najdejo zaposlitev – v primerjavi s filozofi, zgodovinarji, antropologi, politologi in podobno, se številka ne zdi velika. Morda pa je pri tem še celo kaj »fiktivne brezposelnosti« – npr. kandidati, ki študirajo za PDI, pa jim je zmanjkalo časa za tovrstni študij in so ga tako podaljšali ter se pri tem prijavili na zavod, da vmes prejemajo nadomestilo, ki jim bo omogočilo preživetje, dokler ne opravijo izpita.

V oči pa bode podatek iz analize Justice Scoreboard Evropske komisije, ki ga sicer že leta spremljam. Po različici iz leta 2020 naj bi imeli v Sloveniji približno dobrih 80 odvetnikov (z vsemi kvalifikacijami) na 100.000 prebivalcev. Zanima je predvsem primerjava z drugimi državami EU, kajti ta številka namreč kaže, da je podpovprečna za EU, saj ima manj odvetnikov od nas le 5 držav (najmanj Švedska – 50, potem Latvija nekje 55, Finska 60, Avstrija 70, Estonija 75). Hrvaška ima denimo približno 130 odvetnikov na 100.000 prebivalcev. Na tej lestvici ima največ odvetnikov Luksemburg (475 – najbrž zavoljo evropskih institucij), potem Ciper 450, Grčija 400, Italija 380, Malta 310, Portugalska 305. Za nas referenčna je navadno še Nemčija s številko 200.

Ali Slovenija na tej lestvici kotira dobro ali slabo, je težko reči, saj ima nekaj držav z visoko pravno kulturo (npr. nordijske) manj odvetnikov od nas, precej več pa jih ima kar nekaj držav s sicer nizko pravno kulturo. Po drugi strani pa ima precej več odvetnikov od nas denimo Nemčija, ki nam je vedno bila nekakšen vzor. Tudi Irska, zdaj edina preostala »čista« država common law v EU, kot država z dokaj visoko pravno kulturo, je glede tega števila precej pred nami.

Na podlagi teh podatkov bi bila splošna ocena verjetno, da nimamo pretirane številke odvetnikov, saj smo trenutno pod povprečjem EU. Toda stvari so odvisne tudi od tega, kako je razvit poslovni svet v naši državi, koliko je investicij, kakšen je promet s tujino, ali so v državi kakšne svetovne metropole kot vozlišča svetovne trgovine ipd. Prav lahko, da je številka pod evropskim povprečjem, dela pa ni za vse dovolj ali pa zaslužek predvsem poberejo veliki itd.

Torej, če smo po številu sodnikov na vrhu EU, po številu odvetnikov pa nekje pri dnu, potem bi lahko vseeno rekli, da je naša slika povprečna.

Zanimivo pa bi bilo tudi videti, kako je pri nas s pravniki na drugih področjih – v javni upravi, gospodarstvu, politiki. O tem sicer nimam statističnih podatkov, celo dvomim, da ti obstajajo. Sem pa prepričan, da je pravna izobrazba na teh področjih prej prednost kot obratno in da o kakšnem prevelikem številu pravnikov na teh področjih niti nima smisla govoriti. Pravi pokazatelj »tržnih viškov« je vsekakor stanje na Zavodu za zaposlovanje, ki pa ni alarmantno.

Skratka, moja ocena je, da v Sloveniji trenutno nimamo prevelikega števila pravnikov in pravnic. Smo v nekakšnem povprečju razvitih držav. Seveda pa tudi ne bi imelo nikakršnega smisla, da bi se število pravnikov še bistveno povečalo: predvsem pri sodnikih ne, najbrž ne pa tudi pri odvetnikih. Ob dani kvantiteti, ki se verjetno ne bo bistveno povečevala, pa moramo na vseh področjih pravnega izobraževanja delati predvsem na kakovosti bodočih pravnikov. In prek njihovega še boljšega delovanja v praksi vplivati na delovanje pravne države in večje zaupanje vanjo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pred 25 leti smo ga opravljali v treh zaporednih dneh. Prvi dan je bilo ustno izpraševanje splošnega dela: ustavna ureditev, organizacija pravosodja in državne uprave (prava EU tedaj za nas seveda še ni bilo). Nato je drugi dan sledilo pisanje sodbe – tedaj le ene, pri čemer si izbral kazensko ali civilno. Večina si je izbrala kazensko. Tretji dan pa je bilo zopet ustno izpraševanje vseh pomembnih področij prava: kazensko, civilno, gospodarsko ter delovno s pravom socialne varnosti. Sodba se je tudi tedaj pisala na roko.

Skratka, bistvena razlika danes je le v eni sodbi več, kar pa se mi vendarle zdi pomemben napredek, saj se zdi pisanje sodb najbistvenejši del izpita kot najbolj verodostojen pokazatelj praktičnih sposobnosti kandidata. Kot je tudi izjemno dragocena izkušnja pripravništvo na sodišču s spremljanjem glavnih obravnav in pisanjem osnutkov sodb – idealno na vseh oddelkih, če je možno. Ta izkušnja bi morala biti zagotovljena vsakomur, ki bi pristopil na tovrstni izpit. Seveda pa se pojavi problem, ko je naenkrat več kandidatov, kot je mest na sodiščih za pripravnike in znajdemo se v težavah.

Pred 25 leti nas je v Sloveniji na leto diplomiralo največ kakšnih 100 študentov prava, saj v Mariboru še ni bilo pravne fakultete. Tedaj je bila le višja šola. Samo na ljubljansko pravno fakulteto pa se je letno vpisalo nekaj več kot 300 študentov. Danes je vseh vpisnih mest v prve letnike na treh pravnih fakultetah 390 (200 v Ljubljani, 120 v Mariboru in 70 v Novi Gorici). Verjetno je danes diplomirancev iz vseh treh slovenskih pravnih fakultet vsako leto več kot 200. Se pravi, še enkrat toliko kot pred 25 leti. Ob tem, da sodišč v bistvenem ni več, kot jih je bilo pred 25 letih, je računica jasna: večji naval kandidatov za pripravništva na sodišča, ki tako ne zmorejo vsem zagotoviti polnega obsega pripravništva.

Zato ideja, ki tli že nekaj časa in dobiva kilometrino po predalih Ministrstva za pravosodje, in je bila – mislim, da po letu 2009 ali 2011 –  nazadnje spet aktualna v času ministrovanja Gorana Klemenčiča – uvesti dvostopenjski pravniški državni izpit. Najprej prvi del opravijo domala vsi diplomanti, nato pa se razdelijo glede na poklicne poti, ki jim želijo slediti: sodniki svoj izpit, odvetniki svojega itd. Spomnim se, da odvetniki na to niso pristajali, saj so si želeli pripravništva na sodiščih, ki jim zagotavlja najboljše znanje. Toda protiargument je bil v tem, da jim na ta način država s svojimi finančnimi sredstvi zagotovi znanje, ki ga potem dobro unovčijo predvsem za lasten žep. Ideja je bila, da tisti, ki jim država zagotavlja tovrstno izobraževanje, v sistemu ostanejo vsaj za določen čas, da »odslužijo« šolanje, kar se zdi edino smiselno. Ne vem, koliko so v zadnji različici osnutka novega zakona o PDI ostale določene stvari še neusklajene, a zadeve so se razvijale v pravo smer … Razprava je bila dobra in kazalo je, da se bo končno nekaj premaknilo.

Potem sta za Klemenčičem prišli dve novi ministrici in zadeva se je spet izgubila v premnogih predalih ministrstva. Debata je utihnila. Na fasciklu se je pričel nabirati prah. To je omogočilo staremu načinu izpita preživetje. Eden od najbolj simbolnih znakov preživelosti izpita ostaja osemurno pisanje sodbe na roke, češ da ni moč zagotoviti varnosti pred zunanjimi »motilci«. Ali pa preprosto ni dovolj računalnikov?

Poleg tega mora tudi zapisnikar na ustnem delu izpita celi dve uri, kolikor traja ta del, pisati vsa postavljena vprašanja na roke, če bi morda prišlo do kakšne pritožbe, da so vprašanja v zapisniku (a tam najbrž ni odgovorov!), četudi bi jih lahko enostavno posnel in s tem posnel tudi odgovore, in bi se posnetek hranil kot zaupno gradivo, ki bi se odpiralo le v primeru pritožbe.

Verjetno bi se tudi za ustni del dalo pogruntati kakšen boljši način izpraševanja, kot je zdaj, ko se sprašuje striktno po področjih: od kazenskega, civilnega, gospodarskega, delovno-socialnega prava do ustavne ureditve, organizacije pravosodja in državne uprave ter prava EU. Nadgradnja bi denimo bila, ko bi se spraševalo mešano in bi kandidati morali diagnosticirati različne pravne vidike določene situacije. To bi denimo dvignilo nivo ustvarjalnega razmišljanja kandidata, četudi je že zdaj to možno, če le izpraševalec na svojem omejenem področju postavlja dovolj kakovostna vprašanja.    

Verjetno se reformi PDI ne bomo mogli izogniti. Tako sem bil tudi sam v to prepričan, preden je vse skupaj misteriozno poniknilo. Tedaj se celotni koncept PDI, kot smo ga poznali, ni zdel družbeno vzdržen. Njegova sprememba se je zdela nuja. Kar pa sem tedaj vendarle pogrešal, je bila temeljita analiza obstoječega koncepta v smislu tega, kaj so – razen finančne in organizacijske nevzdržnosti -- njegove slabosti in prednosti v epistemičnem smislu – glede znanja, ki ga kandidat pridobi skozi sistem pripravništva, ki se zaključi s PDI.

PDI s takšnim imenom ali spet kot »pravosodni izpit«, v takšni ali drugačni vsebinski izvedbi, bo ostal to, kar je, namreč iniciacija v pravniški poklic. Podobno kot v medicini. Če je diploma (pravne) fakultete prva stopnica, je PDI (ali specializacija pri zdravnikih) druga, bolj usmerjena v praktično znanje.  

Zanimiva bi bila tudi študija, ki bi prikazala vse njegove načine v EU. Pri nas je bolj znana nemška in avstrijska izvedba, zanimivo pa bi bilo tudi videti, kako je v Skandinaviji. Res je naš pravni sistem v srednjeevropski podskupini rimsko-germanske pravne družine skupaj z Nemčijo, Avstrijo, Švico, toda tudi s Češko in Slovaško, Madžarsko, s katerimi vendarle delimo tudi post-socialistično izkušnjo. Po pravni kulturi smo bolj podobni slednjim državam. Kako pa se razlikuje naš PDI? Takšna primerjalna študija bi tudi morala biti del elaborata v primeru reforme PDI. Toda najprej moramo do reforme priti.

Verjetno bi bilo smiselno vprašati na Ministrstvo za pravosodje, zakaj je reforma PDI zastala? Se je morda zgodilo kaj takega, kar jo onemogoča. Morda iz določenih razlogov niti ni več potrebna? Kaj pa argumenti v njen prid iz tega prispevka?

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pravilno predsednik zapiše v naslovu, da se moramo »vedno znova, tudi v novem letu« ukvarjati tudi z ugledom sodstva v javnosti. Najprej zato, ker je naša polpretekla dediščina takšna, kot že je, potem pa tudi zato, ker je to pravzaprav stalna naloga, saj je tudi sodstvo oziroma so njegovi sestavni deli živ mehanizem, ki se nenehno odziva na spore v družbi in to počne odlično, dobro ali pa slabo. Pri tem mora nenehno potrjevati svojo kakovost, saj je to del njegove družbene odgovornosti. Seveda ima pri tem tudi pravico biti spoštovano ali vsaj primerno upoštevano, če je omenjeni predpogoj izpolnjen.

Pri tem je najprej odgovorno samo in to ne le glede samih uporabnikov sodišč, kar trdi predsednik, temveč tudi širše – glede ugleda v širši javnosti. V zadnjem času se zdi trend glede uporabnikov sodišč konstantno pozitiven, kar pa ne velja za ugled v širši javnosti. Zdi se, da bi tudi tu sodstvo, pa tudi Sodni svet, lahko naredila več v zvezi z bolj promptnim in primernim odzivom na kritiko sodišč, bila bolj dostopna za družbeno komunikacijo, da ni sodstvo kot oblast zaprto zgolj v slonokoščeni stolp lastnih odločitev. Kajti v današnjem svetu informacijske tehnologije in digitalnih komunikacij sodstvo žal ne more komunicirati z javnostjo le prek svojih sodb. Seveda so te najpomembnejše, toda treba jih je tudi pojasnjevati, več nastopati v javnosti, delovati tudi proaktivno itd.

Strinjam se s predsednikom, da sta sodstvo in Sodni svet pogosto tarča politične kritike, kar se morda v določenih razvitih demokratičnih okoljih ne dogaja tako pogosto. Toda vprašati se je treba, kaj stori sodstvo za svojo družbeno samopodobo. Resda zavoljo »ohranjanja lastnega dostojanstva sodstvo in Sodni svet ne moreta sodelovati« - vsaj glede sodnih odločitev – v »neposrednem« dialogu s politiko. Toda širša javnost ni le politika, so tudi mediji, prebivalci na socialnih omrežjih, občani pred TV ekranih, mladi v šolah in še vse ostalo. Je bilo tu storjenega dovolj glede komunikacijske proaktivnosti?

V okviru mreže ENCJ je bilo prelitega že veliko črnila glede dobrih praks komunikacije sodstva z mediji in širšo družbo. Tudi slovenski Sodni svet je pri tem aktivno sodeloval. Celo na ravni Vrhovnega sodišča se je razmišljalo o uvedbi nekakšnih medijskih sodnikov (t. i. press judges) kot dobri praksi komunikacije sodstva z družbo. Na Sodnem svetu se je razmišljalo (celo sistemiziralo se je) posebno delovno mesto za strokovnega sodelavca, ki naj bi skrbel za pregled in koordinacijo komunikacije z mediji in splošno javnostjo, v navezavi z Vrhovnim sodiščem. Pa ni na žalost (v javnosti) nič opaziti, da bi se kaj spremenilo v tej smeri oziroma da bi se tu dosegel kakšen napredek. Tudi v Poročilu o delovanju Sodnega sveta v 2019 ni ne duha ne sluha o kakšnem preteklem delovanju ali vsaj strategiji v tej smeri. Komuniciranje z javnostjo je bolj ali manj opisano na eni sami strani, pri čemer gre za odgovore na novinarska vprašanja, pa še kakšen (precej redek) nastop predsednika v javnosti. Namesto večje odprtosti sodstva v javnost smo celo doživljali »afero« z onemogočanjem dostopa medijem in javnosti do (javnih) podatkov iz sodnih spisov. Toda na ENCJ obstajajo cela poročila in analize, kako se da s proaktivnim komunikacijskim delovanjem izboljšati sliko zaupanja širše javnosti v sodstvo. 

Nekdo bi rekel, da v sodstvu ni dovolj denarja za takšne reči, s čimer se ne morem čisto strinjati. Gre bolj za stvar prioritet. Če je sodstvu uspelo izboljšati ugled za svoje uporabnike (tudi z raznimi dodatnimi informacijami, kot so posrečene brošure itd.), bi lahko zdaj usmerili večjo pozornost v smeri splošne javnosti in komunikacije z mediji. Po podatkih Justice Scoreboard 2020 Slovenija glede na druge članice EU namenja zelo malo sredstev za izobraževanje in usposabljanje sodnikov glede komunikacije z javnostjo. Tu so gotovo priložnosti za izboljšave.

Tudi Sodni svet je s svojim, za državni organ skromnim proračunom pri tem bržkone omejen. Toda treba je iti v akcijo in si priboriti dodatna sredstva za tovrstne aktivnosti. Tega v javnosti žal ne opazimo. Toda s pravimi koraki in nenehnim vztrajanjem bi bilo možno tudi vsaj delno profesionalizirati to institucijo. Vsak se namreč dobro zaveda, da preboja ni moč napraviti zgolj na »etičen pogon«. Zato bi bila nadgraditev sistema nujna, saj na tem področju ne napredujemo, temveč zgolj capljamo na mestu.

Sodstvo mora na takšen način postati širi javnosti bolj odprto, bolj transparentno, tozadevno manj defenzivno. Le na takšen način si bo pridobilo njeno večje zaupanje. Če ga bo ta bolj poznala, če bo pogosteje slišala pojasnila glede določenih sodb in njegovo plat glede siceršnjih napadov, mu bo bolj zaupala. Večji ugled pa si pridobimo le z večjim zaupanjem. Četudi za zaprtimi vrati delaš še tako kakovostno, to v današnjem svetu ni dovolj, če tega ne znaš primerno skomunicirati.

Za konec pač moram ponovno pritrditi tezi, da si je za svoj ugled najprej zaslužno sodstvo samo. Tudi v širši skupnosti. Kajti zgolj pobožno čakati na izboljšanje javne in politične kulture, ne da bi sami kaj več naredili v tej smeri, je jalovo početje, ki prav gotovo ne bo prineslo večjega napredka.  

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Med drugim je v članku tarča kritike tudi objava uvodnika v zadnji reviji Pravne prakse (št. 49-50)  z naslovom »Demokracija ima svojo ceno«, ki ga je spisal Anton Tomažič. Uvodnik naj bi bil celo neke vrste politični pamflet stranke SDS. Takšna ocena se mi zdi močno pretiravanje in podpiram uredniško prakso, da se v imenu demokratičnega pluralizma objavljajo tudi kritični članki, ki odstopajo od morda kdaj (v pravniških krogih) uveljavljene prakse, da se »vsi trepljamo po ramah in se en drugemu nasmihamo, ker enako razmišljamo«. Tu ciljam predvsem na kritiko tega uvodnika v omenjenem članku.

Objavo tovrstnega (tj. »pomladno« naravnanega) članka v zadnji reviji PP sem razumel predvsem kot prispevek k praznovanju 30. obletnice plebiscita in državnega praznika samostojnosti in enotnosti.  Verjetno je bil zato namen urednika PP v prav zadnji kolumni leta 2020 vključiti kakšnega od »osamosvojiteljev« glede na to, da tudi vstopamo v leto, ko bomo praznovali 30. obletnico naše države. Zato se je odločil za »pomladnika,« četudi slovenska osamosvojitev in ustanovitev lastne države ni le izključno podvig slovenske »pomladi«, so pa pomladniki bili iniciatorji osamosvojitve, kar je zgodovinsko dejstvo. Toda izbor Tomažiča za prazničnega govornika ima še drugi raison d'être: gre za ustanovitelja portala IUS-INFO in na takšen način nas nagovarja gospodarska družba, ki je hkrati lastnica omenjenega portala kot tudi PP, in se spominja, če že ne obeležuje, enega najpomembnejših mejnikov v zgodovini slovenskega naroda.

V uvodniku je Tomažič kritičen do bivšega nedemokratičnega političnega sistema, pa tudi do sil kontinuitete, ki jim je v določenem smislu neizvedba lustracije omogočila preživetje in določeno perpetuacijo, ki je seveda škodljiva, v kolikor se niso pretrgale stare prakse, zavoljo česar Slovenija ni napredovala tako, kot bi lahko. Kot »pomladnik« kritizira slabosti t. i. sil kontinuitete, kakšne napake pa je zagrešila »pomladna« stran, pa bodo zatrjevali nasprotniki.

Tudi izraz »globoka država« ni slovenska pogruntavščina. Tudi ni ne leve, ne desne barve. Ampak je politično brezbarvna kot »barva« denarja, ki na žalost ne pozna moralnega kompasa. Gre za problem korupcije, nepotizma in klientelizma, na kar ni imuna nobena (sodobna) država. To je prej sociološki fenomen, ki pesti moderno liberalno državo kot tudi kriza elit in posledični vznik populizma, kot pa kakšen neologizem SDS.

Tudi omembe »rezultatskega sojenja v zadevah Patria in Kangler« sploh ne vidim v »modri, podčrtani z rumeno«. Navsezadnje je Ustavno sodišče RS ugotovilo kršitev pravice do nepristranskega sojenja in načela zakonitosti v kazenskem pravu, ne pa kabinet kakšne politične stranke. V zadevi Kangler pa so ga sodišča oprala krivde v vseh točkah obtožnice, vsled česar se zdi povsem razumno sklepali na slabo delo tožilstva.     

Morda je uvodnik v podtonih in v medvrstičnem besedilu res obarvan rahlo desno-ideološko, a se zdi napisan v povsem sprejemljivi meri kritike… Namenoma sem uporabil pridevnik »ideološko«, ki ga povsem razlikujem od politikantstva, saj gre pri ideološkem diskurzu za zoperstavljenje idej kot družbenih vrednot. (Tudi moje) znano stališče je, da v težkih (najpogosteje ustavnih) primerih, ki so ideološko obarvani, ni povsem nevtralnega prava. Kdor to verjame, je naiven. Kdor to trdi, pa zavaja.

Gre tudi za staro dilemo med pravom in ideologijo (ali politiko v širšem smislu), ki nikoli ne bo povsem razrešljiva. Njuno usodno povezanost na določenem nivoju je odlično analiziral profesor Anton Perenič v svoji doktorski nalogi »Relativna samostojnost prava«. Pri tem bi rekli, da so bolj lahki primeri stvar »nevtralne« pravniške forme in tehnike, težji pa nujno tudi vrednostno-ideološko pogojeni. Pomembno je, po drugi strani, seveda tudi, da med pravom in politiko-ideologijo ločujemo, tako da argumentiramo na podlagi pravnih argumentov, četudi so ti nekoliko vrednostno-ideološko obarvani. Popolna pravna nevtralnost je tako iluzija ali mit, ki ga je sproduciral (skrajni) pravni pozitivizem in formalizem. Pri vrednostno-ideoloških pravnih argumentih pa je pomembno, da so ti v političnem prostoru uravnoteženi ter da izmenjava argumentov poteka kulturno in civilizirano: brez hujskaštva in nasilja.

Tomažič je v uvodniku branil demokracijo kot političen sistem brez alternative. Četudi je ta manj učinkovit kot denimo kitajska različica obvladovanja ljudskih množic. Za demokracijo in njen pluralizem plačujemo določeno, včasih tudi visoko ceno. A v korist vrednot, za katere je takšno ceno vredno plačati.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Lahko bi rekli, da z novim letom vstopamo v praznično leto za našo, v mnogočem še vedno mlado državo. Kot so zapisali v Preambuli Ustave RS, smo pred tridesetimi leti »Slovenci v več stoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost«. Ta »več stoletni boj« se seveda nanaša na Slovence kot posebej poimenovan narod, če pa mislimo – širše – na svoje slovanske prednike in germansko nadvlado nad njimi od Frankov naprej, potem bo šlo za »več kot tisoč let«.

Zdi se, da ne le so bili naši predniki vztrajni in odločni pri izbojevanju političnih pravic, ampak so tudi tako ali drugače znali izkoristiti velike svetovne zgodovinske trenutke za vsaj en korak naprej k temu, kar imamo danes: lastno državo, kar je gotovo kulminacija političnega razvoja nekega naroda. Pred dobrimi 170 leti je bil takšen svetovni »prevrat« gotovo buržoazna revolucija, ki jo je dokaj pozno zaneslo tudi v naše kraje. Ta se je zdela z vidika oblikovanja nacionalne države vendarle odločilna. Kot se je za kasnejšo jugoslovansko pot Slovenije zdela uveljavitev pravice do samoodločbe narodov po razpadu velikih imperijev po koncu prve svetovne vojne in padec železne zavese ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Potem ko naj bi bili po francoski buržoazni revoluciji ne le posamezniki temveč tudi narodi enakopravni med seboj, imajo velike zasluge za narodno bujenje v času Pomladi narodov v Habsburški monarhiji predvsem slovenski pravniki, točneje odvetniki kot poslanci v dunajskem Državnem zboru (npr. Kavčič, Dolenc, Miklošič). In tudi kasneje, pri uveljavljanju slovenskega jezika v uradih in šolah ter razvoju slovenske pravne terminologije v okviru gibanja za jezikovno pravo, so tudi prek revije Slovenski pravnik štafetno palico nosili predvsem slovenski odvetniki (npr. Razlag, Moschè, Tavčar, kasneje še Majaron). Med tvorce slovenske politične identitete moramo vsekakor tudi prišteti odvetnika Franceta Prešerna, čigar številne pesmi niso le umetniški vrhunci, temveč stebri razvoja nacionalne biti.

Razlog, zakaj so bili med pravniki v tistem času v ospredju predvsem narodno-zavedni odvetniki, se zdi v tem, da čeravno so bili vsi šolani na avstrijskih pravnih fakultetah, na Dunaju ali v Gradcu, so za razliko od sodnikov ali profesorjev prava imeli več »svobode« pri opravljanju svojega poklica v smislu gojenja narodno-zavednega razmišljanja. Poleg tega so bili tudi prvi deležni poklicne avtonomije, ko so se pred dobrimi 150 leti namesto oblastnega imenovanja odvetnikov s strani cesarja oblikovale deželne odvetniške zbornice, ki so poslej sprejemale medse nove odvetnike. Vsi ti odvetniki po vrsti so bili intelektualci najvišjega kova, ki so se bodisi ukvarjali tudi s pravno znanostjo ali leposlovjem. Na drugi strani so bile razmere za uveljavljanje kakšnega zavednega slovenskega sodnika v okviru močno prevladujočega nemškega jezika in avstrijskega prava najbrž institucionalno prezahtevne, univerze pa smo tako in tako bili deležni šele po razpadu stare monarhije, zato se razmere za večjo vlogo teh poklicnih profilov vsaj v tem začetnem obdobju niso zdele najboljše. Seveda pa so se kasneje ponudile večje možnosti tudi za prispevek številnih profesorjev prava in sodnikov k političnem razvoju slovenskega naroda. Morda je k tedanji večji afirmaciji odvetnikov kaj prispevalo tudi dejstvo, da je bilo pri uporabi »zunanjega jezika« na uradih in sodiščih, kot jezika komunikacije s strankami, več priložnosti za uveljavljanje slovenščine, kot je bilo možnosti pri uporabljanju »notranjega« jezika za t. i. notranjo komunikacijo znotraj uradov skupaj s pisnimi odpravki. 

Zgoraj omenjenim in še nekaterim drugim slovenskim odvetnikom se je pred dvema letoma ob 150 obletnici obstoja nadvse primerno zahvalila Odvetniška zbornica Slovenije s publikacijo »Slavni slovenski pravdarji«. 

Niso pa bili narodno aktivni med pravniki izključno odvetniki, saj so obstajale tudi izjeme. Tako denimo Janko Babnik, sodni pristav in kasneje sodnik, pa tudi Aleksander Hudovernik, notar, ki sta veliko prispevala k razvoju ne le slovenske pravne terminologije, temveč tudi zavedanja lastne pravotvornosti slovenskega naroda.

Uporaba lastnega, predvsem tudi pravnega jezika je seveda predpogoj kakršne koli avtonomije, zato je bil omenjeni korak v smeri uveljavitve slovenskega pravnega jezika razumljivo prvi. Vendar je šlo tedaj za iskanje slovenskih ustreznic za heteronomno (avstrijsko) pravo, četudi so naši predniki že davno nazaj uživali različne oblike lokalne avtonomije, a je bila ta za državno raven bolj ali manj nepomembna. Toda četudi je habsburška monarhija z ustavnim aktom o človekovih pravicah leta 1867 svojim narodom dokončno priznala popolno jezikovno enakopravnost, se ta vse do njenega razpada ni nikoli v popolnosti uveljavila. Kako daleč je tedaj šele bilo avtonomno državno pravo, ki so ga naši predniki prvič nekaj malega izkusili ob razpadu Avstro-Ogrske, dokler se spet niso podredili srbskemu kralju.

Druga polovica 19. stoletja je v borbi za jezikovno pravo oziroma enakopravnost slovenskega pravnega jezika nemškemu imela svoje junake, kasnejša obdobja, tako v času stare kot nove Jugoslavije in slovenske osamosvojitve, so prinesla nove in druge ideje, za katere so se borili. Danes, ko uživamo – ne le popolno udobje uporabe lastnega materinega jezika, temveč tudi polno državno avtonomijo – se nam to ne bi smelo zdeti povsem samoumevno. V tem jubilejnem letu, v katerega vstopamo, bo gotovo dovolj priložnosti za podrobnejšo osvetlitev in ponovitev preteklih dogodkov in akterjev, ki so tlakovali pot v našo sedanjost. Predvsem se zdi pomembno, da našo preteklost predstavljamo mladim kot naši najpomembnejši prihodnosti. Prav se zdi, da poudarimo in častimo trenutke, ko so naši predniki pokazali dovolj odločnosti za tlakovanje poti, ki je vodila do današnje države. Navsezadnje sta prav preteklost in zgodovina najboljši učiteljici ne le sedanjosti, temveč predvsem prihodnosti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Strinjam se s tistimi, ki menijo, da je zastaranje v kazenskem pravu nekakšna najslabša rešitev, kajti v primeru obsodbe je krivec obsojen, pri oprostitvi nedolžen oproščen, pri zastaranju pa obtožba preprosto izpuhti. Kot nekakšen pat pri šahu. A institut zastaranja je pridobitev modernega in humanega kazenskega prava, ki spoštuje človekove pravice in če država, ki je monopolizator fizičnega prisiljevanja (Weber), z vso močjo, ki jo premore napram posamezniku, ne uspe postopka pripeljati do konca v predvidenem roku, potem je obdolženi za vselej prost. Pravni institut zastaranja ima seveda svoj povsem upravičen namen. A sam po sebi »ni odgovoren« za epilog zadeve Novič. Problem tiči drugje.

Zadeva prav gotovo ne bi zastarala, če v pravnem sistemu, in posledično tudi v kazenskem postopku, ne bi imeli nesrečnega postopkovnega instituta razveljavitve in vrnitve v ponovno obravnavo nižjemu sodišču. Gre za t. i. kasacijo ki je še posebej priljubljena v romanskih pravnih sistemih. Ti pa so znani – še posebej italijanski – po posebej dolgih postopkih.

To postopkovno orodje je že v preteklosti vodilo do marsikaterega zastaranja ali pa do »polnoletnih« sodnih primerov in tudi pomembno prispevalo k sodnim zaostankom in kršenju pravice do razumnega sojenja. Zato se je v postopkovni zakonodaji venomer skušalo omejevati možnosti sodišč, da ga uporabljajo. Toda namesto takšnega ukrepa bi morala višja sodišča in Vrhovno sodišče seveda razpisovati glavne obravnave, kar pa nekako ne paše v njihov koncept senatnega sojenja. Toda četudi so se prek reform ponujale možnosti glavnih obravnav v procesni zakonodaji, instanca z njimi nikoli ni pretiravala in jih nerada razpisovala, saj je še vedno obstajala možnost razveljavitve in vrnitve v ponovno sojenje. Nikoli pa zakonodajalec ni zbral toliko poguma, da bi to možnost v postopkovni zakonodaji enostavno ukinil (ali prepovedal) in predvsem instančna sodišča prisilil, da postopkovne kršitve in kršitve glede dejanskega stanja sanirajo sama. Obstaja sploh kakšna tovrstna kršitev, ki je ne bi mogla sanirati? A čeravno se določi kakšna tovrstna izjema, je nevarnost, da bo postala pravilo. Tu bi se prav gotovo lahko kaj naučili od sistemov, ki tega instituta ne poznajo.

V Novičevi zadevi je imelo možnost za dokončno odločitev najmanj višje sodišče, pa se za to ni odločilo, ampak je zadevo raje vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Ker je instančna obravnava pač izjema – in se tega ne počne. Nekaj podobnega se je pred leti zgodilo že v zadevi Patria z Ustavnim sodiščem, ko bi lahko poleg razveljavitve samo odločilo tudi o sporni pravici… A zato bi bilo treba predelati cel spis v množinah škatel.     

Dokler bo takšna možnost v postopku tudi obstajala, jo bodo instančna sodišča tudi uporabljala. A to bi vendar kazalo enkrat spremeniti. Tu ima škarje in platno Ministrstvo za pravosodje, ki lahko poda ustrezen predlog. Mislim, da bi se veliko, če že ne večina, sodnikov s tem strinjalo. S tem bi ne le zmanjšali možnost za tovrstna zastaranja, ampak bi tudi skrajšali dolžino postopkov in še bolj šli naproti časovnim standardom glede pričakovanega časa sojenja. Ponovno razmišljanje o sodniški normi se ne zdi prava pot, več je treba narediti glede časovnih standardov. V fokusu ne smejo biti sodniki, ampak stranke, če želimo kaj zvišati zaupanje v sodstvo.  

Za zastaranje Novičeve zadeve seveda ne moremo kriviti nobenega posameznega sodnika, saj so ti prej ko slej delovali v okviru postopkovnih možnosti. Namesto tega bo spet treba pokazati na sistem, kar je tudi najslabše. Toda, glej, sistem smo vsi mi in še posebej tisti, ki imajo možnost ta sistem spremeniti. Že pri Patrii se je ob zastaranju tresla gora, rodila pa se ni niti miš. Glede zgodovine zakonskega reguliranja razveljavitve z vračanjem na nižjo instanco je tudi moč uporabiti metaforo (prek kratkim jo je poslanec Jelinčič uporabil v drugem političnem kontekstu), da mačka lovi svoj rep, se vrti v krogu in ga nekako ne more ujeti.

Tudi bojda kratek dvoletni rok po razveljavitvi Vrhovnega sodišča, v katerem je treba o zadevi odločiti pravnomočno, da zadeva ne zastara, se ne zdi problem. Sorazmerno kratek rok je namenjen temu, da sodišča pohitijo, saj je že tako ali tako do Vrhovnega sodišča obdolženi moral skozi večletno »kalvarijo«. Dvoletni rok je gotovo v sozvočju z varstvom človekovih pravic obdolžencev – tudi do razumnega časa sojenja. Zajec je torej v drugem grmu.    

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Če me spomin ne vara, je bivši minister Klemenčič prav iz tega razloga spremenil Sodni red. In seveda je Vrhovno sodišče karseda resno »ugriznilo« v ta projekt, pri čemer naj bi sodelovalo celo z oddelkom za umetno inteligenco Inštituta Jožef Štefan v vidu anonimizacije osebnih podatkov strank, saj gre za obdelavo ogromnega števila podatkov v smislu tega, da se digitalizirajo sodbe najbrž tudi za nazaj.

V Sodnem redu, ki ga je sprejel leta 2016 minister Klemenčič, govori o objavi sodne prakse določba 6. člena. Prvi odstavek določa, da »Vrhovno sodišče objavlja pomembne sodne odločbe v zbirki sodnih odločb, sprejeta pravna mnenja in načelna pravna mnenja pa v Pravnih mnenjih Vrhovnega sodišča.« Glede tega menim, da je aktualnost takšnih zbirk že minila, razen kolikor se izdajajo za kakšne protokolarne namene (denimo ob stoletnici vrhovnega sodstva na Slovenskem). Tako denimo zdaj ravna Ustavno sodišče, ki je v preteklosti določen čas celo objavljajo vse odločbe in tudi sklepe, tudi tiste najbolj rutinske, v zbirkah odločb. Ta fond materiala se je sčasoma manjšal in zdaj obsega le tiste najbolj ključne odločitve v posameznem obdobju. Tudi iz stroškovnih vidikov je nedvomno splet »povozil« tiskane zbirke.

Po drugi strani je pri takšnem objavljanju pomembna celovitost objav, saj je izbor vedno subjektiven in vsakršna zgolj parcialna rešitev onemogoča strokovni javnosti, da spremlja dogajanje v celoti ter analizira in ocenjuje sledenje sodni praksi s strani sodišč. Danes, ko je koncept ustaljene sodne prakse povzdignjen na nivo Ustave, so argumenti sodišč za odstopanja od nje bistveno ožji kot v preteklosti. Ipso facto bi bil takšen dostop od sodne prakse v prid tudi samim sodiščem, saj bi bil pregled nad njo celovitejši. Kot je bilo že večkrat ponovljeno v zadnjem času, se zdi smiselno ne le objaviti vseh prvostopenjskih sodb, temveč tudi vse sodbe višjih sodišč, kar se zdi še bolj ključno ob sedanji situaciji, ko se objavlja le njihov del.

Še bolj pomembna se zdi določba drugega odstavka 6. člena Sodnega reda, ki pravi, da »Vrhovno sodišče objavlja obdelano sodno prakso sodišč na spletnih straneh sodstva«. Pri tem »Organizacijo, način in obdelavo objave določi predsednik Vrhovnega sodišča« (tretji odstavek 6. člena Sodnega reda). To je ključna določba o tej tematiki. Toda določba je tako skopa, da ne vemo natančno, kaj pomeni. Možnih je več razlag. Prva, ožja, bi menila, da Vrhovno sodišče trenutno povsem korektno opravlja to funkcijo, saj ravno to počne, kajti pravna norma ne določa, kakšen obseg objavljanja je potreben. Ravno tako, sicer ob široki razlagi, pa bi bilo moč sklepati, da je izvajanje te funkcije pomanjkljivo, kajti »sodna praksa sodišč« bi lahko pomenila vsa sodišča. Toda o tem se zdaj pričkati bi bilo povsem neproduktivno.

Osebno tudi mislim, da je to prevelika zahteva od Vrhovnega sodišča in bi bilo treba naloge decentralizirati oziroma za to zadolžiti vsako sodišče (od okrožnega navzgor), pri čemer bi Vrhovno sodišče s svojim evidenčnim oddelkom in službo za informatiko organiziralo in nadziralo proces.

Tudi sam sem prepričan, da bi s celovito objavo sodne prakse bilo možno poskrbeti za njeno večje poenotenje. Sodniki različnih instanc bi bili enostavno bolje seznanjeni s sodno prakso svojih kolegov in bi tako lažje spremljali, kaj se dogaja drugje in kakšna stališča se sprejemajo. V primeru, da se ne strinja s predhodnim mnenjem kolega sodnika v zadevi z bistveno podobnimi materialnimi dejstvi primera in istovrstnim pravnim vprašanjem, bi sodnik denimo moral zahtevati odločitev razširjenega senata višjega sodišča (podobna različica propadlem predlogu spremembe Zakona o sodiščih). In vse tako do Vrhovnega sodišča. Pri tem bi tudi institut načelnih pravnih mnenj izgubil svoj pomen, saj je že tako neučinkovit.

Takšna spletna objava celotne sodne prakse je seveda velik zalogaj v organizacijskem, tehničnem in finančnem smislu. A vsekakor ni nemogoč projekt v relativno majhni državi, kot je Slovenija.

Seveda bi bilo v tej zvezi treba vzpostaviti in okrepiti predvsem evidenčno-analitične oddelke na sodiščih, kamor bi dodelili manj obremenjene sodnike. Na pomoč bi lahko prišle tudi fakultete, saj bi marsikateri profesor, ki bi sicer rad več spremljal sodno prakso, če bi jo bilo več objavljene, z veseljem pomagal pri takšnem projektu. Tudi strokovnjake za umetno inteligenco bi bilo moč privabiti k sodelovanju, saj se želijo ukvarjati s pravnimi gradivi. Verjetno bi bilo moč pridobiti tudi kakšna evropska sredstva za nadgradnjo že obstoječega portala sodne prakse. Nova praksa bi bila vnesena sproti, za nazaj pa bi delali postopoma, lahko tudi s pomočjo študentov prava.

Načeloma razpravljam o celotni sodni praksi, pri čemer bi bilo seveda smiselno tudi razmisliti, kateri so tisti rutinski, procesni sklepi, ki nimajo neke dodane vrednosti in jih ne bi bilo smiselno objaviti.

Objava celotnega korpusa sodne prakse je kot rečeno velik zalogaj. Nekakšen reformni, državotvorni podvig, ki presega samo sodstvo. Najlažje je pokazati na Vrhovno sodišče in reči, da ne objavlja vse sodne prakse, pa bi jo moralo. Ne pozabimo, precej se že sedaj objavlja. A za takšnim projektom, kot ga predlagam, se seveda skrivajo potrebne finance, obsežna ekipa strokovnjakov in predvsem čas, ki ga samo sodstvo ob neprestanem dotoku primerov nima veliko. Toda s pritegnitvijo izvršilne veje oblasti in pravnih fakultet se zdi, da bi ga bilo možno izpeljati.     

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

ZDIJZ je prej normalno omogočal javni dostop do sodb in drugih podatkov iz omenjenih spisov. Na Toplakovo kritiko je na svoji spletni strani odgovorilo VS, ki je kritiko zanikalo ponavljajoč nekatere bistvene ugotovitve iz omenjene sodbe. Pritrdil mu je tudi Sodni svet, Informacijska pooblaščenka (IP) pa zahteva avtentično razlago. Toda še vedno ni povsem jasno, kaj je pravzaprav domet omenjene »precedenčne« sodbe. Osebno menim, da je vsaj nenavadna, če že ne predimenzionirana in ponujam njeno razumevanje v skladu s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena (in 3. členom) URS.

V okoljih z razvito pravno kulturo precedensa (glej, podrobneje, M. Novak, Poglavja iz filozofije in teorije prava, predvsem str. 249-257) se pri ugotavljanju dometa neke sodbe vedno vprašajo dve stvari: (1) kaj so bila bistvena ali materialna dejstva primera in (2) kakšna je bila odločitev sodišča. Na ta način se, kasneje!, pri razlagi in razumevanju sodbe oblikujejo t. i. nosilni razlogi (rationes decidendi) in se jih loči od postranskih razlogov (obiter dicta). Zavezujoči deli takšne precedenčne sodbe so seveda le nosilni razlogi! Takšno razlikovanje je v 19. stoletju v Angliji zahteval Bentham, ko je obtoževal sodnike common law arbitrarnega delovanja, saj so na zavezujoče učinke prejšnje sodbe za naslednji identični spor sklepali iz »duha primera« prejšnje sodbe in sodbo tako pogosto prenapihnili. Takšno razlikovanje danes ni uveljavljeno le v pravnem sistemu common law, temveč tudi v naši pravni družini, saj ga navsezadnje priznava – vsaj formalno – tudi naše Ustavno sodišče kot del 22. člena URS.

Kaj to pomeni za razumevanje omenjene sodbe VS?

Spodaj povzamem bistvena dejstva primera in končno odločitev VS. Priznam, da informacije jemljem le iz sodbe VS, a upam, da primer vendarle povzemam korektno. Sicer tudi spor, v katerega so bili udeleženi poleg prosilke še IP, Vrhovno državno tožilstvo, upravno sodišče in naposled še VS, poenostavljam – da kolumna preprosto ne bo predolga. Menim pa, da to zadostuje za bistveno videnje problema.

Šlo je namreč za to, da je prosilka za dostop do informacije javnega značaja, zoper katero je bila v prvem kazenskem postopku ovadba zavržena, zahtevala sklep o zavrženju te ovadbe iz tožilskega spisa. Državna tožilka tega ni želela posredovati, saj je potekal drugi postopek zoper prosilko, v kateri je bila vložena celo zahteva za preiskavo, pri čemer je tožilka menila, da bi posredovanje te informacije iz spisa škodovalo drugemu postopku. Končna odločitev VS pa se je po različnih odločitvah na instancah glasila na odpravo odločbe IP, ki je dovoljevala dostop do omenjenega sklepa.

Točka 6 prvega odstavka 6. člena ZDIJZ določa, da lahko organ prosilcu za informacijo javnega značaja dostop zavrne, če se njegova zahteva nanaša na »podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopka s prekrški in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi.« Po mnenju upravnega sodišča, ki je na prvi stopnji ugodilo tožbi IP, naj bi ta člen veljal le za odprte kazenske postopke, ne pa tudi za že zaključene, v dani zadevi pa je šlo za že zaključeno zadevo (glede prvega postopka) in je bilo treba informacijo posredovati. Sicer pa dostop do informacij iz kazenskih spisov določa tudi 128. člen ZKP.

Vrhovno državno tožilstvo je nato zahtevalo dopustitev revizije na Upravnem oddelku VS. Pri tem mu je zastavilo tri vprašanja, od katerih se mi zdita bistveni prvi dve: (1) Ali se omenjena izjema iz ZDIJZ nanaša zgolj na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi konkretnega kaznivega pregona ali v zvezi z njim, ali pa ta izjema velja tudi za tak podatek, katerega razkritje bi škodovalo izvedbi drugega kazenskega pregona, ki je v povezan s tistim, zaradi katerega je bil pridobljen? Torej, ali je podatek iz nekega že zaključenega spisa še vedno lahko varovan, ker je pomemben za drugo odprto zadevo, in pade pod izjemo ZDIJZ? Če bi se VS tu zadržalo in podalo svoj odgovor zgolj na to vprašanje, potem zadeva nikakor ne bi bila »prenapihnjena«. Toda že tožilstvo je šlo še naprej in vprašalo še naslednje: (2) »Ali imajo pri dostopu do informacij, ki se nanašajo na kazenski pregon in se nahajajo v tožilskih oziroma sodnih spisih v (pred)kazenskih zadevah, posebna določila področne procesne zakonodaje glede (ne)javnosti postopkov in glede omejenih možnosti posameznikov za vpogled v te spise značaj specialne ureditve (lex specialis) glede na določbe ZDIJZ?«

To »heretično« vprašanje je odprlo Pandorino skrinjico, saj se zdi, da ga je VS rado vzelo v obzir in nanj obširno odgovarjalo, čeprav je tožilstvo vprašalo več od tega, kar je bilo tedaj sporno. Zato se tudi odločitev VS, da so pravzaprav določbe področne zakonodaje lex specialis in izrivajo ZDIJZ, zdi vehementna. Vprašanje bi sicer bilo smiselno, če bi bilo povezano z omenjeno izjemo po ZDIJZ in bi v primeru, če bi držalo, da izjema po ZDIJZ velja le za odprte kazenske postopke, morda bilo povsem razumno, da se v takšnem (ozkem) primeru uporabi področna kazenska zakonodaja, da ne bi razkritje podatka škodilo drugemu pregonu.

»Izvirni greh« omenjenega vprašanja in odgovora nanj je v pravzaprav tem, da močno presega bistvena dejstva primera in odločitev VS. Sodba je predimenzionirana najmanj v tem, da odpira še problematiko sodniških spisov in na sploh – onkraj zgolj (pred)kazenskih postopkov – daje področni zakonodaji sodišč in drugih pristojnih organov prednost pred ZDIJZ.

Nisem specialist za pravo dostopa do informacij javnega značaja, a ob branju omenjene izjeme ZDIJZ se mi zdi, da bi ta lahko sama »pokrila« problem v tej zadevi in sploh ne bi bilo potrebe odpirati razmerja med ZDIJZ in področno postopkovno zakonodajo. V vsakem primeru sem prepričan, da je sodba VS predimenzionirana in so njene bistvene ugotovitve, razvidne iz jedra odločbe, pravzaprav dicta (postranski razlogi). Tu se moram strinjati s kolegom Toplakom. V nasprotnem primeru tvegamo sodniški aktivizem VS, ko se to postavlja v vlogo zakonodajalca, saj odloča o zadevah, o katerih ne teče spor, in tako krši načelo delitve oblasti. Obenem pa tudi že omenjeni 22. člen URS.

Če se sodbo VS razume ožje, kot se glasi, in kar je vsekakor nujno, potem ne bi smelo biti težav. Zdi se, da jo tudi Vrhovno sodišče in Sodni svet razumeta v tem ožjem smislu, zato ne slišita »alarma«. Toda pomembno je predvsem to, kako bodo predvsem sodišča poslej ravnala pri dostopu do informacij javnega značaja. Ali bodo potrjevala spravljive tone omenjenih institucij? Če pa so tu res že nastopile težave »na terenu«, kot trdita prof. Toplak in IP, potem jih je treba odpraviti. Morda bo celo potrebna intervencija Ustavnega sodišča in kakšna njegova interpretativna odločba?

V vsakem primeru je sodba povzročila nekaj škode. Tudi z ad hominem medijskimi napadi na sodnike, ki si ga kljub vsemu niso zaslužili. V institucionalno oblikovani skupnosti pravne države argumentiramo ad rem, pri čemer nam pravno-kulturno okolje daje obilico institucionalnih možnosti, da vsi skupaj pridemo do zadovoljive rešitve. Prav je, da ravnamo tako tudi v tem primeru. 

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Po vsej verjetnosti vse te zavrnjene kandidature niso med seboj povezane in se zdi njihova zgostitev v sicer kratkem času igra slučaja. Le kaj bi imela skupnega slovenski parlament in t. i. Odbor 255, ki ocenjuje primernost in strokovnost predlaganih kandidatov za sodnike Sodišča EU? Prvi je izbor vsesplošne ljudske volje, drugi pa sestavljen iz vrhunskih pravnih strokovnjakov. Najbrž so za vsakega od teh neuspelih postopkov značilni svojski razlogi in povsem specifične »umazane podrobnosti« posamičnega primera. Toda vsak od teh neuspelih kandidatur ponuja lekcijo, od katere bi se lahko nekaj naučili.

Postopek kandidature za pomembno funkcijo se zdi neizprosna tekma, boj za prestiž, ki vključuje vztrajno lobiranje vsaj za tiste, ki želijo realno računati na uspeh, pa oživitev vsemogočih »stricev in tet«, (nekdanjih) kolegic in kolegov. Tudi »nizki udarci« niso izvzeti. Zato se je treba še toliko bolj potruditi in oblikovati izbirni postopek, ki bo čim bolj jamčil meritokratičen izid.

Izbor naših sodnikov na Splošnem sodišču EU dobiva že dolgo brado razočaranj. Kje gre narobe? So odborniki morda pristranski do male Slovenije? A preden kaj nazaj zažugamo »zloglasnemu« Odboru v slogu češ, »kaj se pa greste«, idejo česar sem nekje zasledil na družabnih omrežjih, bi si morali najprej naliti čistega vina in se pogledati v ogledalo. Je naš postopek izbire res tako briljantno zasnovan, da izbirno sito prebere najboljše možne kandidate s strokovnega področja, ki se na tem sodišču zahteva? Osebno v to nisem prepričan, pri čemer imam v mislih predvsem kandidate za Splošno sodišče EU (pri ESČP in SEU smo pač imeli srečo). O tem sem že pisal in naj nam ta »lekcija« služi, da prevetrimo Zakon o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč.

V postopku kandidatur za visoka sodniška mesta v mednarodnih organih so pred glasovanjem v Državnem zboru RS v igri trije udeleženci: Vlada, Sodni svet in Predsednik republike, pri čemer pade vsa strokovna teža izbire in predlogov kandidatov na Sodni svet. Toda ta se vendarle ne zdi tisto ozko strokovno telo, ki bi bilo najbolje usposobljeno za izbiro kandidatov za sodnike mednarodnih sodišč. Zdi se, da bi bilo bolje, če bi o kandidatih podalo obrazloženo mnenje kakšno strokovno bolj specializirano telo: npr. komisija, ki bi bila sestavljena iz samih (morda tudi tujih) strokovnjakov prava EU in bi denimo podala mnenje Sodnemu svetu, ali pa bi Sodni svet povsem izločili iz tega postopka. (Povsem drugače je pri domačih sodniških kandidaturah, kjer je Sodni svet gotovo dovolj kompetenten, da opravi ustrezno izbiro.) Smiselno podobno bi takšno komisijo ali odbor strokovnjakov uporabili tudi za Sodišče EU in ESČP.

Bomo torej kaj spremenili na tem področju ali pa bomo rinili skozi zid in bili raje spet priča kakšni novi blamaži?

Kaj pa nedavni neuspeli kandidaturi za ustavna sodnika? Očitno sta bila kandidata žrtev političnih obračunavanj med koalicijo in opozicijo. Ne prvič. V teh postopkih se sicer zdi vloga parlamenta upravičena zavoljo pravno-političnega ali vsaj deloma ideološkega pridiha funkcije ustavnega sodnika (najtežja ustavna vprašanja se namreč rešujejo po vrednostni liniji). Seveda bi bilo idealno postaviti letvico za imenovanje ustavnih sodnikov višje, na ustavno večino, kar bi deloma oplemenitilo preveč preprosto strankarsko matematiko. A nikakor ni pričakovati, da bi se politične stranke odrekle vsakokratni možnosti imenovanja »svojih« kandidatov. Kar pogrešam v teh postopkih kandidiranja, je bolj aktivna drža Predsednika republike, ki bi prevzel pobudo in stranke skušal prepričati v kandidata-ko, ki bi ga-jo izbral in zanj-o zastavil svoje ime v parlamentu. Ravnanje aktualnega Predsednika se zdi v tej smeri vse preveč pasivno v smislu golega preštevanja glasov ali bolj ali manj avtomatičnega oddajanja naprej v parlament predlogov, ki mu jih najmočnejši politični akterji prinesejo na mizo. Morda bi Predsednik republike lahko angažiral kakšno komisijo ali odbor strokovnjakov (denimo bivših ustavnih sodnikov), ki bi mu pomagali izbrati primerne kandidate in takšna izrazita strokovna podlaga bi nudila močne argumente pri prepričevanju političnih strank.

Kar zadeva neuspešnega kandidata za vrhovnega sodnika, pa se je spet obudila stara zgodba o tem, da naš parlament ni »angleška kraljica« in če le ima ta visoki zbor možnost glasovati o predlogu kandidature za sodnika, bo o njej glasoval in kdaj tudi kakšnega kandidata zavrnil. Obrazložitve seveda nimamo in lahko si le mislimo, kaj so bili tokrat razlogi. Res je, da že vrabci vrsto let čivkajo, da parlament ni najbolj primerno telo za glasovanje o imenovanju v sodniško funkcijo, a da bi parlamentu to pristojnost odvzeli, je treba spremeniti Ustavo. Pri tem je treba računati, da se bo realna politika (leva ali desna) temu najbrž uprla, saj je »za vsak slučaj« vedno dobro imeti škarje in platno v svojih rokah. Za takšno potezo bi rabili ne le zgolj politično, temveč državniško, nekakšno razsvetljensko dejanje. A kdo bo takšen junak, ki bo v to ugriznil? In se na takšen način – vsaj za krajši rok – odpovedal kakšni svoji politični točki … Spet tu vidim potrebo po močnejši vlogi Predsednika republike kot prvega državljana republike, ki bi v okviru svoje integracijske politične funkcije vodil tovrstne projekte v državnem interesu.       

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V imenu pravice do življenja in zdravja se močno posega v najrazličnejše človekove pravice. V svobodo gibanja je posegla že spomladanska omejitev gibanja na občine, potem se je omejevalo zapuščanje in vstopanje v državo, zdaj je tu še omejitev svobode gibanja po regijah. Pa to še ni vse: če se bo epidemija še širila, sta možni še tudi policijska ura in celo prepoved zapuščanja lastnih domov, razen v nujnih primerih in le za kratek čas (beri: nekakšen hišni pripor). To prakso že zdaj poznamo iz nekaterih razvitih držav Evrope, t. i. starih demokracij. Si mislite – policijska ura v demokratični Evropi!?!

Da ne govorimo o posegih v pravico do zbiranja, dela, svobodo podjetništva, izobraževanja itd. Zavoljo nevarnega širjenja okužb prek zasebnih druženj se napovedujejo še posegi v zasebnost s kontrolnimi (inšpekcijskimi ali policijskimi) vstopi v zasebna stanovanja kot poseg v ustavno nedotakljivost stanovanja. Po vsej verjetnosti pa bo prineslo še poseg v nedotakljivost človekove telesne in duševne integritete ter pravico do zdravstvenega varstva prek prisilnega zdravljenja itd. … V času epidemije črnih koz v bivši Jugoslaviji v sedemdesetih je menda Tito brez obotavljanj postavil ljudi v vrsto po vsej Jugoslaviji in jih precepil. Ne vem, če se je pri tem kdo spraševal o kakšnih stranskih učinkih. To je seveda učinkovit avtoritaren način boja z neko epidemijo, verjetno pa je možno postopati tudi bolj »kulturno«?

Vsi ti posegi se izvajajo v imenu najvišjih človekovih vrednot in pravic: življenje in zdravje. Predvsem pravica do življenja se zdi prva na piedestalu človekovih pravic. In prav gotovo si to mesto zasluži – razen ko je življenje tako zelo neznosno, da pomeni svoboda upor temu (v smislu Heglovega upora sužnja proti svojemu gospodarju, ki je edina pot iz suženjstva, a pri tem je treba tvegati smrt). Seveda v našem primeru pandemije ne gre za tako situacijo!

Posegi se zdijo vsaj večinoma sorazmerni glede na naraščanje okužb in obremenjevanje zdravstva. Toda ključno vprašanje tega prispevka je, kako daleč gre lahko omejevanje človekovih pravic v imenu drugih človekovih pravic, ne da bi bilo razglašeno izredno stanje? Ali ni svoboda gibanja tedaj, ko niti ne smeš več zapustiti svojega stanovanja, že skoraj popolnoma izvotljena in tako razveljavljena (saj za njeno dokončno izničenje preostane le še aretacija in pravi zapor), pa sploh ni bilo razglašeno izredno stanje, le v okviru katerega bi jo lahko formalnopravno suspendirali?

Izrednega stanja si ne želim in upam, da ga ne bomo (nikoli) dočakali. Zanima me le, kako daleč gre lahko omejevanje posamezne človekove pravice v primeru najslabšega scenarija, ko pa še ni razglašeno izredno stanje. Sicer pa lahko ugotovimo, da je vendarle že zdaj prisotno nekakšno dejansko (de facto) izredno stanje. Sicer se ne sprejemajo uredbe (z zakonsko močjo), kar je po 16. členu Ustave RS predpisano za izredno stanje, če bi se parlament ne mogel sestati (denimo zavoljo obolelih ali okuženih poslancev). Se pa zdaj sprejemajo nekakšni odloki »z zakonsko močjo«. Kajti Zakon o nalezljivih boleznih pooblašča ministra oziroma izvršno oblast, da sprejema odloke, s katerimi odreja ukrepe za zajezitev epidemije, ki seveda korenito posegajo v pravice in ustvarjajo dolžnosti za državno prebivalstvo. Po Ustavi RS je sicer le zakon tisti, ki ureja pravice in dolžnosti, ne pa podzakonski akti. V tem primeru je zakonodajalec prenesel pooblastilo na izvršno oblast, ki je v krizni situaciji bolj operativna od parlamenta. V našem pravnem redu sicer delegirane zakonodaje formalno ne poznamo, a odloki za boj proti epidemiji so gotovo nekakšen dejanski primer teh in se zdijo smiselni.

Takšni »ustavni časi« so kot nalašč za premislek o določenih temeljnih pravicah ter razmerji med njimi. Hkrati to pomeni številne strokovne izzive ne le za organe omejevanja državne oblasti (npr. sodišča na čelu z Ustavnim sodiščem, Varuha človekovih pravic, Informacijsko pooblaščenko), temveč tudi za pravne akademike, praktike in študente, družbeno angažirane intelektualce ter vse razmišljujoče. Ob tem se je hkrati treba zavedati, da na račun hitrosti odrejanja ukrepov, ti včasih niso v popolnosti usklajeni ali povsem smiselni. Pri tem pa lahko ugotovimo, da Vlada konstruktivno vlada, le če v duhu sorazmernega omejevanja pravic napako prizna in ukrep potem tudi smiselno prilagodi.     

Dokler so ukrepi sorazmerni (zanimivo še celo v primeru začasne razveljavitve in omejitve pravice v izrednem stanju po 16. členu Ustave RS je moč večino človekovih pravic omejiti, a le »v obsegu, ki ga tako stanje zahteva«), jim bodo (ustavna) sodišča sledila. Tu in tam je bil po svetu tudi kakšen ukrep razveljavljen oziroma je bila ugotovljena neustavnost. Na primer v eni od zveznih držav ZDA je tamkajšnje vrhovno sodišče ugotovilo neustavnost ukrepa, ki je prepovedoval udeležbo na drive-in maši zaradi prekomernega posega v svobodo veroizpovedi. Problem je bil v tem, da je bilo kljub omejitvi gibanja v tej zvezni državi moč zapeljati v drive-in restavracijo po hrano, pri čemer je gost seveda odprl okno, da je hrano prevzel. Na drugi strani pa je bila prepovedna udeležba na drive-in maši, četudi bi jo vernik poslušal prek radia v avtomobilu ob zaprtem oknu.    

Kljub temu, da se odrejeni ukrepi zaenkrat zdijo bolj ali manj sorazmerni, se zdi zelo verjetno, da bodo nekatere težke odločitve šele prišle. To pa pomeni, da ob nezadovoljnih ljudeh tudi našemu Ustavnemu sodišču ne bo zmanjkalo dela. Bi pa bilo primerno, da so njegove odločitve glede izpodbijanih ukrepov nekoliko hitrejše, tako rekoč absolutna prioriteta, saj si vladni ukrepi sledijo in se spreminjajo kot po tekočem traku. In kot je nekoč Ustavno sodišče samo zapisalo: justice delayed in justice denied! Argument ex ante, ki upravičuje smiselnost ukrepov ob njihovi odreditvi, pa sčasoma, ob prepogosti uporabi lahko izgubi svoj naboj.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Za pravne teoretike so najzanimivejše tako imenovane kontroverzne sodniške odločitve. Izvor besede kontroverza je latinski (controversia) kot spor, učenjaški prepir, »pravda« o verskem ali znanstvenem vprašanju (Verbinc 1984: 376). Seveda gre v odločitvi ustavnega sodišča z izidom 5 proti 4 ravno za to: za »prepir« o pomembnih pravnih vprašanjih. Ker gre za prepir pravnih eminenc, bo raven prepira seveda dostojna, nikakor vulgarna. A prepir nikoli ni le logično bipolaren (črno-bel), temveč je obarvan, saj so v igri tudi čustva in različne vrednote.

Pa smo že pri naslovni temi – retoričnega nagovora ločenih mnenj, kjer je brezbarvni logos pogosto živo-obarvan s patosom, oba pa pomodrena z etosom.

Z logičnimi argumenti za in proti v omenjeni večinski odločitvi se ne ukvarjam, saj je bilo o tem prelitega že nekaj črnila in izrečena tudi prenekatera misel. Zanimajo me bolj etotični in čustveni argumenti, ki so vendarle pljusnili čez rob nekaterih nezadovoljnih ustavnih sodnikov. To niti ni čudno, saj se bo večdimenzionalno izrazil sodnik, ki ni zadovoljen z večinsko odločitvijo ali je do nje odklonilen – ne pa tisti, ki je z njo pomirjen. O tem priča tudi sorazmerno dolga zgodovina, včasih tudi pikrih odklonilnih mnenj v praksi ameriškega Vrhovnega sodišča.

Tu se osredotočam predvsem na odklonilni mnenji ustavnega sodnika Čeferina in ustavne sodnice Mežnar. V nekem slovenskem tedniku so celo zapisali, da so se na Ustavnem sodišču RS sodniki spet »obmetavali« med sabo z različnimi težkimi besednimi naboji.

V etotičnem smislu – naj bo ta izpostavljen prvi – je bil (gr.) topos (ali lat. locus) razprave kot oporno mesto v vrednostnem smislu in izvor argumentov (Visković, Arguementacija i pravo) ustavnih sodnikov, ki se niso strinjali z večino, vrednota (osebne) svobode. Ta je v ozadju prevevala vse njihove misli. Vlada je namreč z odlokom, s katerim je omejila gibanje na občine, posegla v svobodo (gibanja) in jo pomembno omejila. Na drugi strani so ustavne sodnike v večini vodile vrednote javne varnosti, življenja ipd. V tem smislu ta odločba niti ni bila kaj posebna, tudi v ločenih mnenjih ne, saj kakšnih slavospevov ali filozofsko poglobljenih razmišljanj o teh vrednotah ne najdemo.

Bolj zanimivi sta omenjeni ločeni mnenji – s čustvene, torej patetične plati, pri čemer jemljem patetiko v nevtralnem smislu (kot patos). Tako najdemo izrecne ali implicitne čustvene tone razočaranja, ogorčenja, celo strahu. Denimo v Čeferinovem mnenju bojazen pred nevarnim precedensom ter odpovedjo bolj temeljitega nadzora Ustavnega sodišča nad izvršno oblastjo oziroma prelahko dopustitvijo omejevanja pravic Vladi, kar lahko vodi v nižanje standardov naše svobode. V logičnem smislu pomeni takšen argument, češ zdaj pa bo vsega konec, sicer zmoto spolzke strmine (ang. slippery slope), v smislu, kje se bo to ustavilo, saj je »pobočje strmo«, pri tem pa se zamolči vse tiste varovalke (metaforično rečeno nekakšne police ali pregrade), kjer bi se padajoči lahko zaustavil. Češ, če se zdaj Ustavno sodišče ni uspelo primerno odzvati na drastično omejevanje svobode gibanja prebivalcev Slovenije, potem se ne bo več nikoli. Če je šlo tu za logično zmoto, pa je šlo najbrž za namerno zmoto, zato da se dosežejo retorični učinki – v smislu vzbuditve primerne čustvene reakcije v občinstvu.   

Omenjeni ustavni sodnik je nadalje v svojem mnenju izrazil tudi razočaranje in skrb nad domnevnim rezultatskim odločanjem večine v smislu njihove vnaprejšnje opredelitve rezultata in uporabe testa sorazmernosti le za upravičenje takšnega vnaprej zamišljenega rezultata. Namesto da bi uporaba testa šele dala rezultat.

Tudi ustavna sodnica Mežnar je poleg logičnih argumentov izrazila razočaranje in bojazen nad odločitvijo večine, da vladi prepušča široko polje presoje v smislu: »kadar in kolikor Vlada zasleduje svoj cilj svoje prebivalce zaščititi pred neznano boleznijo, lahko počne, kar želi«. Ko je primerjala pristop avstrijskega ustavnega sodišča z večino na slovenskem Ustavnem sodišču, je slednji očitala celo strahopetni pristop. Zatem pa je nadaljevala z dramatičnim vložkom o ustavni demokraciji v času korone, kjer uporablja kratke stavke, iteracijo (»čas korone je čas«) kot retorične figure (ki imajo po Perelmanu tudi argumentacijsko vrednost), uporablja precej »težke besede« v smislu »majejo se naša življenja, koliko je vredno življenje, kako dolgo lahko človeštvo preživi«. To pa začini z nekoliko pokroviteljskim zapisom: »Po človeški plati je zato mogoče razumeti odločitev Ustavnega sodišča tudi kot strah pred neznano nevarnostjo, zaradi katerega se v večji meri kot sicer naslanjamo (in zaupamo) na oblastno avtoriteto.«

Učinkoviti govori so tisti, ki so opaženi, ne oni suhoparno-logični, ki ostanejo le kot besede na listovnih številkah nekega zaprašenega spisa. Govor mora opaziti občinstvo, kateremu je namenjen. Retorični govori in nagovori, tudi pisni, so vedno namenjeni občinstvu. In kdo je občinstvo odklonilnih mnenj? To so stranke v sporu, splošna in strokovna javnost, državni organi – in kar je pomembno tudi – člani večine v neki odločitvi. V smislu kritike določene odločitve, pa tudi prihodnjega odločanja.

V pravniških debatah prevladujejo logični argumenti, ki pa so lahko začinjeni tudi s patetičnimi vložki. Ti delujejo kot nekakšna začimba, ki naredi jed bolj okusno za jedca, pa tudi kuhar je pri tem bolj ponosen. 

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Samoumevno se zdi, da se bodo morale populacije precepiti in omogočiti tako imenovano kolektivno imunost. Druge poti najbrž ni – to se zdi realnost. In takšen »odrešilni« cilj naj bi bila – vsaj 60 odstotkov (ali bolj verjetno še precej višja) precepljenost. V zgodovini medicine so ravno množična cepljenja prispevala levji delež pri izkoreninjenju nekaterih nalezljivih bolezni, ki so od človeštva terjale grozoviti davek. Torej se ukrep množičnega cepljenja zdi edini smiseln v vidu zagotavljanja kolektivne imunosti. »Švedska alternativa« ali doseganje kolektivne imunosti po »naravni poti« se namreč še vedno zdi zelo tvegana medicinska avantura.

Če se ideja cepljenja nekako ne zdi sporna, se lahko postavi vprašanje, ali bo tokratno cepivo dovolj varno. Ali bo predhodno opravljenih dovolj testiranj, ki bodo to zagotavljala? Ker bo na trgu več cepiv, se poraja vprašanje, za katerega se odločiti, katero bo učinkovitejše oziroma varnejše? Četudi bodo nova cepiva prestala predpisane teste in jih bodo proizvedli ugledni proizvajalci, ne bodo do samega cepljenja mogla biti nikoli tako dobro preizkušena kot tista, ki obstajajo denimo že desetletja … Skratka, že zdaj nas begajo številna vprašanja. Do uporabe cepiva pa se bodo še namnožila.

Kaj pa obveznost cepljenja? Tudi tu se krešejo mnenja – npr. med bivšim in sedanjim italijanskim predsednikom vlade, Renzijem in Contejem, zagovornikom in nasprotnikom obveznega cepljenja. Te debate se bodo gotovo še stopnjevale. Renzi je menil, da je prostovoljno cepljenje absurd, saj da ne bodo nikoli dosegli potrebne številke precepljenosti. Tudi pri nas še nisem slišal nikogar izven medicinskih vrst, ki bi zagotavljal, da se bo prostovoljno cepil.

V zadnjem desetletju ali dveh so se tudi pri nas pojavili številni nasprotniki obveznega cepljenja, ki predvsem niso želeli cepiti svojih otrok – tudi iz tako imenovanih ne-zdravstvenih razlogov, kamor spada preprosta skrb za neželene stranske učinke. Tudi zaradi prevelikega odklanjanja obveznega cepljenja otrok naj bi ponovno izbruhnile nekatere že dolgo zatrte nalezljive bolezni. Pred kratkim smo tako brali o problemu ošpic, npr. v Italiji, Srbiji, pa tudi v Sloveniji so se pojavila določena žarišča. Kot reakcija na to se je ponovno zahtevalo obvezno cepljenje in je bilo v Italiji tudi uvedeno.

V Sloveniji vsaj na papirju nismo imeli težav z obveznim cepljenjem. Včasih se je to zdelo samoumevno. To je veljalo v zakonodaji od nekdaj in tudi Ustavno sodišče ga je vedno načelno zagovarjalo. Četudi gre pri obveznem cepljenju za poseg najmanj v človekovi pravici do varstva osebne integritete (35. člen URS) in prostovoljnega zdravljenja (51. člen URS), je Ustavno sodišče RS do zdaj ugotavljalo, da je ukrep primeren in ne prekomeren, saj da korist, ki jo prinaša posamezniku in skupnosti (javna korist), presega škodo, ki jo lahko povzročijo stranski učinki (zapleti). Pri tem pa je razvilo tudi standarde dodatnih varoval v primeru postopka zahteve za opustitev cepljenja in odškodnine države v primeru hudih stranskih učinkov, pri čemer je ugotovilo neskladnost Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), kar je moral zakonodajalec nato popraviti in je zakon dopolnil.

Praksa obveznega cepljenja pa je postajala drugačna, saj je zahtev za opustitev cepljenja, večinoma otrok, bilo vloženih kakšnih tisoč letno. Sledili so dolgotrajni upravni in sodni postopki, proti volji pa ni bil cepljen nihče. Sicer je po ZNB predvidena globa za izmikanje cepljenju, a se ta ni izrekala. Bolj učinkovit naj bi bil nov predlog ZNB, ki po zgledu nekaterih drugih držav na primer predlaga zavrnitev vpisa necepljenih otrok v vrtec in tudi zavrnitev nekaterih drugih skupin otrok v določene organizirane oblike druženja. Ob globah so torej predvidene dodatne sankcije, ki naj zagotovijo obvezno cepljenje za v zakonu taksativno določene nalezljive bolezni: tj. davica, tetanus, oslovski kašelj, okužbe s hemofilusom influence tip b, otroška paraliza, hepatitis B ter ošpice, mumps in rdečke (po novi dikciji 28. člena ZNB).      

V našem trenutno veljavnem ZNB kot tudi v predlogu novega ZNB ni predvideno obvezno cepljenje za covid-19. Se bo množična precepljenost, ki naj bi bila edino učinkovito sredstvo za zatrtje nove bolezni, dosegla na drug način – prostovoljno? Bo dovolj obsežna kampanja osveščanja in informiranja javnosti – tako imenovani skandinavski vzorec, ki bo prepričala dovolj veliko število ljudi k prostovoljnemu cepljenju? Je konec koncev sploh smiselno obvezno cepljenje, če bo virus mutiral in bo veliko sevov, pa tudi če ljudje ne bodo razvili dolgoročno delujočih protiteles, nekako tako kot v primeru cepljenja proti gripi? Bo potrebno množično (prostovoljno ali obvezno) cepljenje le na začetku ali le prvih nekaj let?

Ker je že na samem medicinskem področju še tako veliko neznank tudi glede cepljenja proti novemu korona-virusu, je razumljivo, da ne more nastati nek trden pravni okvir. V tem smislu se zdi smiselno, zakaj tudi nova zakonodaja zaenkrat ne predvideva obveznega cepljenja za covid-19. A vprašati se je treba, zakaj EU in tudi naša država kupuje takšne količine cepiv. Gre le za zagotavljanje dovolj velikega števila odmerkov cepiv za vsak slučaj? Ali so mišljenje večletne zaloge?

Skratka neznank je več, kot je znanih rešitev. Zato sem prepričan, da bo tudi v pravnem smislu to področje v prihodnje še zelo zanimivo v smislu spreminjanja zakonodaje, intervencij ustavnih sodišč, morda še tudi ESČP in SEU.

Pravo je seveda del družbe, skupaj z družbenimi vrednotami in interesi  – in eminentna družbena vprašanja postanejo tudi eminentna pravna vprašanja.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V tej kolumni sicer ne razpravljam o tedanjih prelomnih dogodkih z vidika prava ali politike, temveč predstavim nekatere izseke iz osebnih zgodb mojih prednikov, ki so se skupaj s svojim bivališčem (v Zgornji Pivški dolini: vasi Bač in Knežak) naenkrat znašli v Kraljevini Italiji. Starši moje matere sicer izhajajo iz Bača. Stari oče je tako kot večina tedanjih slovenskih mladcev s tistega ozemlja služil vojaški rok v italijanski vojski, sicer v kraljevi gardi v Rimu. Na njegovo nesrečo je bil ob začetku druge svetovne vojne tudi vpoklican v italijansko vojsko in poslan na bojišče v Afriko. Menda je celo sodeloval v sloviti bitki pri El Alameinu v Egiptu, bil tam nekje zajet s strani britanskih vojakov, potem pa se je pridružil prekomorskim brigadam kot partizan in sodeloval pri osvobajanju jadranske obale, vse do Trsta, v bitki za Trst pa potem ni bil udeležen. O svojem vojnem času ni želel prav veliko pripovedovati, čeprav smo ga pogosto spodbujali.

Stari oče po očetovi strani, sicer nekaj starejši od starega očeta po mamini strani, rojen v Knežaku, je bil ravno tako vpoklican v služenje italijanske vojske. Vojaški rok je preživel na pogorju Mont Blanca v četah Alpinov (italijanskih vojakov, specializiranih za gorske operacije). V vojno ni bil vpoklican (verjetno je bil že prestar), je pa deloval kot partizanski aktivist. Moj oče, rojen sredi tridesetih let, je seveda obiskoval italijanski vrtec in nekaj razredov italijanske osnovne šole – do izbruha vojne. Na tedanje (italijanske) čase ima dobre spomine, saj se je kljub vsesplošni krizi v vrtcu in šoli dobilo marsikaj slastnega (celo sadje iz južne Italije), o čemer so doma na kmetiji, kjer se denimo jedli meso le za večje praznike, lahko le sanjali. Majhen otrok seveda nima pojma o stvareh, kot so tuji okupatorji, fašizem, poitalijančevanje in podobno. Seveda so v vrtcu in šoli morali govoriti italijansko in tudi imena krajev so uradno prevzemala italijanska imena, otroke pa so kot »mlade fašiste« celo sprejemali v fašistično organizacijo (tako kot kasneje otroke v času komunizma med »Titove pionirje«). Seveda ni nihče nikogar nič vprašal – niti starše kot zakonite zastopnike otrok ne.

Zanimiva je tudi zgodba očetove tete, ki se je pod Italijo, že v času vojne tike pred kapitulacijo, kot mlado dekle odpravila s trebuhom za kruh v Trst, saj doma ni bilo nikakršnega dela. Nekaj dni je preživela tam, pri tem porabila vse svoje prihranke, a našla ni nikakršnega dela. Bila je že obupana, ko sreča g. Kisvardaya, italijanskega farmacevta, ki se je zavoljo kapitulacije Italije zapustil Zadar in odhajal na jug Italije. Vzel jo je za gospodinjo in odpeljal s seboj v San Giovanni Rotondo (okolica Foggie), kjer je odslej stanovala. Ta farmacevt je bil potem znan kot osebni prijatelj frančiškana Padra Pia, s katerim sta skupaj postavila veliko bolnico v tem kraju (bolj znano kot Casa sollievo della sofferenza). Padre Pio je bil že tedaj karizmatična osebnost, pozneje pa je postal celo svetnik. Mimogrede, na skrivaj je v svoji cerkvi cerkveno poročil moja starša, saj je bilo materi kot učiteljici v komunistični Sloveniji to prepovedano. Oče je teto obiskoval vse do začetka devetdesetih, ko je umrla.

To je par utrinkov iz novejše zgodovine mojih prednikov, ki jih je zaznamovala danes naša zahodna soseda. Kot je bilo rečeno, moja starša o Italiji nista imela pretirano slabega mnenja. Italijani so postavili precej logistike po tistih krajih, resnejših incidentov z oblastmi pa njihovi starši očitno niso imeli. Res pa je, da sta v času fašizma bila še otroka in ti dojemajo stvari vendarle drugače, saj jih nekako imajo za samoumevne. Kar za njih velja, je svet konkretnega, (abstraktne) ideje jih kaj dosti ne zanimajo, saj jih ne razumejo. Če jim nekdo »vlada« s čokoladno tablico, lahko doseže veliko, saj se to zabeleži v metabolizem – seveda če ni obenem kakšnih krutosti, ki to pogrenijo.

Sporočilo te zgodbe pa je tudi, da države kot tudi ideologije pridejo in gredo. Tako so moji stari starši, kot tudi vsi njihovi vrstniki, v svojem sicer dolgem, a ne pretirano dolgem življenju (približno osemdesetih letih) živeli kar v štirih različnih državah: Avstro-Ogrski, Italiji, Jugoslaviji ter Sloveniji. Pa sploh niso zapustili svojih vasi.  

Države in ideologije so seveda pomembni simboli v času obstoja političnih skupnosti, ki jih oblikujejo, saj pomenijo simbolno podstat za njihovo združevanje in povezovanje, tudi njihov političen smisel. A čez čas tudi to obledi in kar na dolgi rok ostane je vendarle še pomembnejše: človeški odnos, morala in njena temeljna načela, človekove pravice. To, da drugemu ne storiš žalega, navkljub raznoraznim ideologijam, ki bi te v to silile. Če le zmoreš zaznati v sebi naravno mejo, ki je ne smeš prestopiti.      

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zaenkrat se visokošolski izobraževalni sistem v večini pripravlja na tako imenovani hibridni model. Ta pomeni pouk delno fizično v predavalnici, delno prek spleta. Glede na zahteve NIJZ je možno v predavalnice spustiti le tretjino od celotnega števila sedežev, zato da se zagotovi primerna razdalja med študenti. Predavanja naj bi za manjše število zainteresiranih študentov, ki bi se izmenjavali, potekala v predavalnici kot običajno, ostali pa bi predavanja hkrati spremljali prek spleta doma.

Sicer smo še v prejšnjem šolskem letu, od marca naprej zavoljo epidemije pedagoške obveznosti izvajali skoraj izključno prek Skypa, Zooma, Moodla, ipd. Fizičnih kontaktov s študenti z izjemo kakšnih zagovorov zaključnih del praktično ni bilo. Tako smo imeli možnost preskusiti kar nekaj možnosti pouka na daljavo. O nižješolskem izobraževanju na daljavo se je v medijih veliko govorilo, o visokošolski različici pa ne toliko. Ali je bilo sploh uspešno, bi se lahko vprašali. Ali so bile opravljene kakšne raziskave na nivoju države ali vsaj posamezne univerze?

Mnenja so najbrž deljena, tako med študenti kot profesorji. V zadnji anketi na spletni strani moje matične fakultete (gl. https://epf.nova-uni.si/povzetek-analize-ankete-o-zadovoljstvu-studentov-evropske-pravne-fakultete-nove-univerze-s-studijem-na-daljavo/) so študenti izrazili kar veliko zadovoljstvo s poukom na daljavo. Toda prepričan sem, da so imeli v vidu dejstvo, da je šlo za izredno situacijo, ki naj ne bi trajala predolgo. Menim, da nihče ne bi pristal na to, da bi takšna nova normalnost trajala v nedogled. Fizični kontakt je seveda nekaj drugega, bistveno bolj prvinski in izkustveno veliko bogatejši je od »virtualne realnosti«. Zato na daljši rok mora vsekakor prevladati pouk v klasični predavalnici, ga pa pouk na daljavo lahko dopolnjuje na različne zanimive načine.

Moja izkušnja z izključnim izvajanjem predavanj na daljavo ni bila najboljša. Predavanja so se mi zdela kot nekakšni monologi v zaslon, kjer sem obenem gledal le okrogle ikone študentov različnih barv z inicialkami, ki sem jih težko stimuliral k debati. Tudi zavoljo vzdrževanja dobre linije prenosa podatkov in nemotenega predavanja naj bi poslušalci izključili mikrofone, po možnosti pa tudi slike. Kako naj bi potem razpravljali o učni snovi ali o aktualnih dogodkih v zvezi z njo, kar naj bi bilo pravzaprav bistvo akademskosti? Bolj kot neposredno v ustni diskusiji, ki se je na srečo vendarle tu in tam zgodila, so študenti raje komunicirali pisno s krajšimi komentarji (chati).

Predavanja na daljavo veliko bolje izpadejo, ko je na drugi strani zelo zainteresirano občinstvo, denimo profesorjev, asistentov ali drugih raziskovalcev (na kakšni konferenci, ki so zdaj tudi pretežno na daljavo). Ti po predavanju komaj čakajo, da se odpre diskusija in potem vprašanj ter komentarjev v zvezi s predavanjem ne zmanjka. 

Kljub takšni slabi strani predavanj na daljavo, pa je njihova prednost tedaj, ko se nemara lahko na enkrat povežejo študenti iz različnih lokacij, ko se kot predavatelj nahajaš v tujini, na kakšni akademski izmenjavi ali konferenci, in moraš opraviti obveznost predavanja doma, ko vključiš gostujočega predavatelja iz tujine, ne da bi ta moral prepotovati dolge razdalje do kraja predavanja, itd. Kar nekaj je tovrstnih dobrih praks, ki jih kaže nadaljevati tudi tedaj, ko se življenje vrne v »staro normalnost«.

Posebna zgodba pa je izvajanje izpitov na daljavo. O tem smo se tudi marsikaj naučili. Če se pri predavanjih na daljavo zdi, da lahko tu in tam nadomestijo fizična, pa je zgodba z izpiti lahko tudi zaskrbljujoča. Seveda v času epidemije ni druge variante in tudi študenti morajo svoje obveznosti opraviti, a takoj, ko bo mogoče, se je treba vrniti na stare izpitne načine. Mogoče je še take home (ali izpit, ki ga študenti opravljajo doma) kolikor toliko izvedljiv, če gre za podiplomske študente, ki se jim zastavijo kompleksna vprašanja in so pri odgovarjanju nanje dovolj odgovorni, da delajo sami. Toda še tudi pri njih ne veš, če ni v kakšnem posameznem primeru bil angažiran odvetnik ali kakšen drug pravni strokovnjak, ali pa so študenti celo komunicirali med seboj.

Da se razumemo, z veliko večino študentov ni težav, so odgovorni in z njimi je užitek delati! Problem so tisti, ki to niso, in zavoljo njih morajo biti ukrepi preventive in, če so ti kršeni, tudi sankcije.

Kaj pa ustni izpiti? Te smo izvajali po Skypu ali Zoomu. Večinoma je šlo v redu, vendar so se dogajale tudi čudne stvari in v kakšnem primeru nisi bil prav gotov, če ni kakšnemu študentu bila v prid veliko boljša tehnološka pismenost, kot jo je bil sposoben njegov (starejši) profesor.

Poskušamo tudi s pisnimi izpiti na daljavo prek švedske aplikacije Exam.net, kjer študent prejme vprašanja prek aplikacije in tudi odgovarja nanje v aplikacijo časovno omejeno, pri tem pa ga profesor ali kdo drug nadzira prek Zooma. Pri tem je možno predhodno ali med izpitom preveriti okolje okoli računalnika, da je to prosto raznih nedovoljenih pripomočkov.

Kolikor sem se pogovarjal s kolegi na drugih fakultetah, pa tudi s profesorji v srednjih šolah, so bile izkušnje precej podobne. Vsem nam je pomembno, da zagotovimo varno okolje, v katerem bodo študenti opravljali izpit tako, da ne bo nihče neupravičeno privilegiran. Kljub razvoju različnih tehnologij, ki to omogočajo, pa imam vendarle občutek, da je »stari« fizični način še vedno najboljše zagotovilo za pošteno preverbo znanja.  

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ustanavljanje slovenskih pokrajin sicer poteka počasi, a, upam da, zanesljivo. Gre za tehten in prepotreben korak, zato je preudarnost na mestu. Toda kljub potrebnem času za ta projekt si želim, da bi šlo za »tek na »srednje proge«, kajti »tek na dolge« je, zaradi dolžine in časa, lahko nevaren. Daljši čas omogoča več motečih dejavnikov – od menjave politike, sprememb v gospodarski kondiciji države, do izrednih dogodkov, kot je denimo epidemija. »Tekačem« lahko zaradi posledičnega napora preprosto zmanjka sape.

V medijih je bilo nedavno razkrito in tudi na spletnem portalu »Pokrajine.si« lahko preberemo, da je omenjena komisija predlagala naslednja imena: Murskosoboška pokrajina, Mariborska pokrajina,  MO Maribor, Velenjska pokrajina, Celjska pokrajina, Trboveljska pokrajina, Novomeška pokrajina, Ljubljanska pokrajina, MO Ljubljana, Kranjska pokrajina, Novogoriška pokrajina in Koprska pokrajina. (Pri tem sta MO Maribor in MO Ljubljana pokrajini s posebnim statusom.) Komisija je menila, da je »najustrezneje, če se regionalne enote sistematično poimenujejo po imenu največjega naselja znotraj posamezne regionalne enote. Predlagani sistematični in enotni kriterij je namreč neodvisen od kakršnekoli delitve Slovenije oziroma kakršnegakoli števila enot.«

Naj spomnim, da je pred tem zadnji (formalni) predlog desetih pokrajin ponujal naslednja imena: Pomurska pokrajina, Štajerska pokrajina, MO Maribor, Koroško-šaleška pokrajina, Savinjska pokrajina, Zasavsko-posavska pokrajina, Dolenjsko-belokranjska pokrajina, Osrednjeslovenska pokrajina, MO Ljubljana, Gorenjska pokrajina, Goriška pokrajina in Primorsko-notranjska pokrajina.

Pridružujem se prof. Holcmanu z mariborske Pravne fakultete, ki je bil v medijih do predloga zgoraj omenjene komisije kritičen. Menil je, da so zgodovinsko utemeljena poimenovanja, kot denimo Gorenjska, Primorska, Štajerska, Koroška, Dolenjska itd., tako močno zasidrana v kolektivno zavest Slovencev, da jih vsekakor kaže uporabiti tudi pri imenih pokrajin, kar tudi predvideva zadnji predlog, ki ga je pomagal oblikovati.

Ne vem natančno, kaj je resnično vodilo KSZI pri uporabi predlaganih imen. Navedli so sicer, da so skušali biti nevtralni. Verjetno so bili soočeni s kakšnimi nasprotovanji v zvezi z omenjenim formalnim predlogom in so se zato odzvali na takšen »nevtralen« način. Pri tem je seveda jasno, da z neko izbrano rešitvijo ne bodo nikoli zadovoljni vsi. Na koncu bo tako ali tako odločila politika na podlagi večinskega demokratičnega načela. Prepričan sem, da je bil predlog KSZI dobronameren in lahko celo reši kakšno dilemo. Toda ravno njegova »nevtralnost« izpade votla, suhoparna, nekako matematična, »zemljemerska«. Duhovno sporočilo, ki ga mora nositi simbol – in imena pokrajin vsekakor so pomembni simboli – pa se povsem izgubi. Pri tem bi lahko uporabili vzporednico z Jungovim ločevanjem med simbolom in znakom: znak je nekaj površinskega, nekaj kar zadeva zgolj ego in našo zavest, simbol pa s svojo globinsko kompleksnostjo odslikava veliko globlje dimenzije duše, vse tja do kolektivnega nezavednega.

Spomnimo se dogodkov ob pogajanjih med Grčijo in (zdaj Severno) Makedonijo glede imena nekoč najjužnejše jugoslovanske republike. To so bili množični protesti, prave demonstracije na obeh straneh, kar priča o tem, kakšno čustveno reakcijo lahko sproži le eno samo ime – če gre za simbol, kot je ime države. Ime Makedonija je za vsako ceno moralo ostati v imenu države, kompromis je bil možen le glede pridevnika. Ne rečem, da je ime pokrajine tako usodno kot ime države, a vsaj določena analogija glede simbolne vrednosti takšnega političnega imena, ki povezuje večje število ljudi, se zdi na mestu.

S profesorjem Holcmanom sva že pisala o nujni navezavi imen pokrajin na historične dežele iz stare avstrijske monarhije, kot sta denimo vsaj Koroška in Štajerska. Četudi je tu nekaj nemškega pridiha, so vsaj korenine Koroške nedvomno slovanske, če že ne morejo biti povsem slovenske. Naši predniki so s temi imeni živeli vsaj pol tisočletja, z nekaterimi pa skoraj pol drugega tisočletja. Ob tem je preprosto nemogoče zgolj zamahniti z roko. No, če smo res pošteni, je poleg združevalnega momenta teh bivših dežel za slovenski živelj treba omeniti tudi (nasprotno) dejstvo, da so bile historične dežele tudi neke vrste ovira na poti »zedinjenja« Slovencev v času marčevske revolucije 1848. A kljub njihovi mešani vlogi v zgodovini, se zdi, da so se zapisale globoko v našo narodno bit.

Tako se vendarle zdi, da predlog KSZI zgreši svoje bistvo in da je prejšnja različica predloga veliko boljša. Pri slednji me je sicer zmotilo (prostodušno) ime »Štajerska pokrajina« pri eni izmed pokrajin, kot da denimo vsaj Šaleška in Savinjska nista ozemlji štajerskega prebivalstva. Morda bi zato k »Štajerski pokrajini« morali dodati še kakšen pridevnik, npr. Osrednještajerska, ali kaj podobnega? A spet, zakaj naj bi bilo ta »osrednja«? Kakor koli, naj naposled Štajerci sami povedo, kaj želijo!

Rek Nomen est omen, ki ga uporabim v naslovu in ki naj bi označeval velik pomen imena, naj bi izhajal od starorimskega dramatika Plautusa. Ta naj bi v eni izmed svojih iger v usta sužnju položil prošnjo gospodarju, naj kupi drago sužnjo Lucris (»dobiček«). Pri tem naj bi izjavil, da sta tako ime in omen tistega nakupa vredna vsakršne cene.

Sicer ima ime svoj pravi »omen« (lat. preroško znamenje, predznak) tedaj, ko je povezano s svojo globljo vsebino in nikakor ni naključno, le stvar nekakšnega bežnega dogovora. Tako se zdi, da si po tridesetih letih od ustanovitve države Slovenije Slovenci zaslužimo ne le, da so pokrajine ustanovljene, temveč da dobijo tudi, njih in nas samih, vredno ime.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Kaj vse zajema oziroma posreduje ali komunicira neposredna izkušnja, in kako je takšno izkušnjo možno celo argumentirati, lahko spoznamo iz Gilbertove teorije multi-modalne argumentacije. Argument takšne izkušnje, ki bi bil sestavljen iz množine parcialnih argumentov, bi lahko zatrjevala oseba A, ki bi trdila, da potovanje npr. na Kanarske otoke ni izpolnilo njenih pričakovanj, saj da njeno doživetje oziroma izkušnja ni bila to, kar je npr. oglaševala turistična agencija, kjer je zakupila turistični aranžma. Oseba B pa bi v podobnem primeru dejala, da je njena izkušnja na isti lokaciji bila fantastična in da bo ponovno odpotovala tja, takoj ko bo mogoče.

Za obstoj argumenta sicer ni dovolj, da imamo v procesu komunikacije za neko trditev določene razloge, temveč mora obstajati nekakšno nesoglasje, debata, nemara prepir o določeni trditvi v procesu neke komunikacije. Tu bi lahko imeli »spor«, nekakšno argumentacijo o neposredni izkušnji s potovanjem med tem, kar je npr. obljubljala turistična agencija, ter izkušnji oseb A ter B.

Argument neposredne izkušnje je zelo kompleksen, morda eden najkompleksnejših. Sestavlja ga lahko več dimenzij in vrst argumentacije. Po Michaelu Gilbertu je tu najprej logična argumentacija, kjer gre za racionalno, logično, linearno ter analitično razpravljanje o tem, npr. kakšna je bila cena potovanja, ali so predvideni urniki na potovanju bili upoštevani, ali se je število obrokov na lokaciji ujemalo z vplačanimi, in podobno. Kakšna intuitivna dimenzija komunikacije in argumentacije v takšnem primeru ne bo prišla toliko v poštev, razen če bi nekdo denimo potoval v posebej »poduhovljene« kraje: na kakšno romanje, morda v Indijo, Nepal in podobno. Bolj bi bili zanimivi čustvena in čutna (tj. fizična) komunikacija in argumentacija. Neposredna izkušnja (ne)prijetnega doživetja bo gotovo pustila velik pečat pri turistu oziroma popotniku, pri čemer bodo agencija in tudi ponudniki seveda veliko stavili predvsem na tista pozitivna čustva, ki naj bi jih gost doživel pri obisku določene destinacije.

Zelo pomembna dimenzija komunikacije in argumentacije glede neposredne izkušnje pa je seveda čutna oziroma fizična, ki je sestavljena iz vseh naših petih čutov. Hrana in pijača, ki ju okušamo na potovanju, veliko naredita na vtisu o destinaciji, prav tako tudi (ne)prijetna glasba za naš sluh. Ne smemo pozabiti tudi vonjav, ki nas pritegnejo oziroma odbijajo. Vizualna argumentacija glede okolja in njegove urejenosti je sploh zelo pomembna, navsezadnje tudi ni nepomembno, kako bo naša koža (tip) »prenesla« določeno lokacijo.

Naš vtis o izkušnji oziroma doživetju določene destinacije navadno ne analiziramo ter seciramo po zgoraj omenjenih elementih. Jemljemo ga kot celoto, saj je to tudi njegov namen: neposredna izkušnja je celovit pojem, mozaik, ki je sestavljen iz številnih delcev.

In kakšne substitute nam ponuja spletna komunikacija v primerjavi z neposredno izkušnjo? Na primer obisk neke konference na zanimivi lokaciji v tujini bo bogat z neposredno izkušnjo, spletni nadomestek pa bo zgolj nekakšen njen surogat. Še najbolj bo ustrezno prenesen logični nivo komunikacije, do neke mere morda tudi čustven v zvezi s komunikacijo z organizatorji oziroma drugimi udeleženci. Navadno pa bo čustvena doživetost takšnega dogodka veliko bolj površna od neposredne izkušnje. Zelo bomo oropani predvsem glede fizične oziroma čutne komunikacije. Tudi npr. nekakšni virtualni pubi, s katerimi želijo popestriti spletne konference, niso nikakršen nadomestek za poduhovljen ali čustveno razvnet pogovor ob dobri kapljici, neposredno na lokaciji.

Turistične agencije nam pogosto obljubljajo nepozabna doživetja in fantastične izkušnje na določeni destinaciji, ki pa za pravni nivo komunikacije in potencialne argumentacije niso najbolj oprijemljive. Tako bodo predmet pravne argumentacije v takšnem primeru praviloma le zgoraj navedeni elementi tega, kar Gilbert imenuje logična argumentacija. Vse ostale dimenzije neposredne izkušnje so za pravno komunikacijo in argumentacijo večinoma premalo stabilne in fiksirane, saj so preveč osebna stvar posameznika ter tudi stvar naključij.

Vsaj zaenkrat je temu tako, kar pa ne pomeni, da takšne komunikacije ter argumentacije v vsakdanjem življenju ni. Celo zelo pogosta je, o tem se vseskozi pogovarjamo, ko si izmenjujemo svoje izkušnje s potovanj. Vendar je to bolj stvar »mehkih« pogovorov in poljudnih diskusij, daleč od kakšnih pravnih kvalifikacij in postopkov.

A morda se zgodi, da bo nevroznanost tako zelo napredovala pri spoznavanju naših možganov, da bodo tudi tako neoprijemljive stvari, kot je denimo okus, postale bolj stabilne, predvidljive in tako predmet tudi kakšne pravne argumentacije. Tedaj bo, kot že veliko »večnih resnic«, morda tudi prastari rek De gustibus non est disputandum obrnjen na glavo.   

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Sodstvo naj bi bilo ločeno od politike, a še posebej glede ustavnega sodišča se v splošni javnosti in stroki krešejo mnenja glede njegove političnosti. Ta so še posebej živahna ob kakšni njegovi kontroverzni odločitvi in ob odprtih postopkih kandidiranja za izpraznjeno sodniško mesto. Tedaj se politične stranke postavijo v nizki štart, praviloma se v duhu strateškega manevriranja poiščejo še morebitni predhodni grehi še posebej, če gre za močne kandidate ali kandidatke, ki »po duši« pripadajo nasprotnemu političnemu polu. To seveda ni posebnost Slovenije, to je univerzalna praksa širom zemeljske oble. Čemu je politika tako zainteresirana za izbor ustavnih sodnikov, če pa naj bi ti vrhunski pravni strokovnjaki zlepa ne prodali svojega bogatega pravnega znanja za določene strankarske interese? Že nič kolikokrat se je slišalo predvsem iz strokovnih logov, da ustavni sodniki in sodnice ne sledijo preprosti strankarski logiki in da se tu in tam zgodijo celo »prestopi«, ko nekoga imenuje npr. leva politična opcija, ustavni sodnik pa bo po izvolitvi sodil bolj v smeri desnih ustavnih vrednot. A zakaj je politika vseeno tako zainteresirana za njihovo izvolitev?

Gunnar Beck v svojem delu The Legal Reasoning of the Court of Justice of the EU iz leta 2012 lepo predstavi dva modela nadnacionalnega sodišča EU, kar pa bi vsekakor lahko veljajo tudi za ustavna sodišča kot najvišja sodišča v nekem nacionalnem pravnem redu. Na eni strani je t. i. znanstveni model pravne argumentacije takšnega sodišča, kjer sodniki sledijo notranji logiki pravnega sistema, pri čemer naj bi bile njihove odločitve objektivne v strogem, znanstvenem smislu te besede. Tu je mišljena bolj »trda« znanost, v smislu naravoslovja in tehnike. Na drugi strani pa govori o t. i. hevrističnem modelu, modelu »poskusov in napak,« kjer poleg pravnih elementov igrajo določeno vlogo tudi izvenpravni elementi: npr. javno zaupanje v vsebino sodb, politične omejitve in sodniško samo-zadržanje, politična korektnost, družbene vrednote in vrednote posameznih sodnikov, ki jih je moč prepoznati v ustavnem pravnem redu, etos institucije, finančno stanje v državi, in še bi lahko naštevali.   

Seveda v t. i. znanstveno objektivnost odločanja in razlogovanja ustavnih sodnikov, pogled, ki je zaznamoval tradicionalno izročilo, nihče več ne verjame. Pa saj niti ni šlo pri tem za kakšne objektivne ugotovitve, da sodniki res delujejo kot znanstveniki, ampak sam to razumem bolj kot normativno zahtevo, da se bo na takšen način najbolj sledilo neodvisnosti, objektivnosti in nepristranskosti, temeljnim sodniškim vrednotam. Takšna normativna zahteva namreč še vedno stoji, problem pa je, ali lahko vedno izpolnimo njena stroga pričakovanja. Nekaj od tega, vsaj v neki mehkejši – praktični racionalni – varianti, je gotovo prisotnega pri odločitvah bolj strokovno-tehnične narave, kjer ustavni sodniki ugotavljajo odstopanja in neskladnosti v pravnem redu v smislu sistemsko-formalne narave. Tu bi po Pereniču lahko govorili o relativni avtonomiji pravniškega odločanja. Sem bi spadala velika, če že ne pretežna večina zadev v rednem sodstvu.

Za politiko pa so seveda najbolj zanimive t. i. vrednostne ali ideološke odločitve, kjer v ozadju ustavnega spora poteka »spopad« različnih vrednostnih izhodišč. V teh sporih deluje ustavno sodišče kot nekakšen pravno-političen organ in ker je spopad vrednot najpogosteje moralne narave, gre po Dworkinu za moralno zakonodajalstvo. Zato ne čudi, da je končna izbira ustavnih sodnikov in sodnic globalno gledano večinoma prepuščena predstavniškim telesom, ki predstavljajo trenutno izbiro prevladujočih družbenih vrednot. Seveda naj bi tudi pri teh odločitvah prevladovali pravni kriteriji, a so ti gotovo veliko bolj politično (ali vrednostno-ideološko) obarvani. Ideologija pa nič drugega kot miselno področje družbenih idej, ki so v pluralni družbi najrazličnejše. Pri rednih sodnikih je to nekoliko drugače, saj je glede na dejstvo, da so bolj »tehniki« v smislu bolj avtonomnega pravnega odločanja izbrani po strokovnih, ne politično-vrednostnih kriterijih. Redne ali splošne sodnike namreč večinoma zavezujejo bolj podrobno razdelane gornje premise.

Seveda se preprosta računica parlamentarna koalicija = večina na ustavnem sodišču ne izide. Četudi vladajoča politična opcija voli sebi vrednostno bližje sodnike, gornja enačba na daljši rok seveda ne zdrži tudi zato, ker je mandat ustavnih sodnikov daljši od mandata poslancev, vlade pa se hitro menjajo. V urejenih demokracijah se tudi levica in desnica izmenjujeta na politični oblasti. Je pa dejstvo in se zdi povsem logično, da bo določena vladajoča politika skušala imenovati vrednostno sorodne ustavne sodnike, četudi ji ti potem niso vedno »zvesti«. Sicer pa ustavna sodišča po svoji sestavi nihajo iz leve v desno in obratno in se le redko ideološko uravnotežijo, čeprav bi bilo to nekako idealno. Ker bi to najbolje služilo sistemu zavor in ravnovesij v celotnem političnem prostoru, pa tudi znotraj ustavnega sodišča samega. Kajti v medsebojnem diskurzu in soočenjih nasprotnih stališč se navado najdejo boljše rešitve, kot če vlada enoumje.

Izkušnje nas učijo, da je izbira ustavnega sodnika ali sodnice stvar strankarske matematike, kamor s svojim predlogom sicer odločilno poseže Predsednik republike, a na koncu odloča strankarski politični avditorij. Postopek je sila nepredvidljiv, podoben nekakšnemu žrebu, saj je odvisen od trenutnega razmerja sil v parlamentu – dobesedno od tega, koliko poslancev neke stranke bo tisti dan v službi. Če so pa še razmerja med strankami kompleksna, je imenovanje še toliko manj predvidljivo. Ker v slovenskem parlamentu trenutno nimamo vrednostno ali ideološko poenotene koalicije oziroma desni ideološki pol nima večine vseh poslancev, ki je potrebna za izvolitev ustavnega sodnika, se zdi, da bodo tudi tokrat težave. Čeravno se zdi, da bi k večjemu uravnoteženju trenutnega Ustavnega sodišča več prispeval vrednostno desno usmerjeni ustavni sodnik ali sodnica. A težava je v tem, da je v vrednostno-ideoloških zadevah, kar je tudi izbira ustavnega sodnika, prostora za kupčkanje in kompromise (beri: pragmatiko) bolj malo, saj vsakdo želi iti na vse, da ne bi kaj zamudil, izpustil. To se je namreč izkazalo pri zadnjem neuspelem poskusu.

A kompromisi so bolj kot kjerkoli drugje potrebni v politiki in brez tega ne bo šlo, če želimo imeti Ustavno sodišče v polni zasedbi tudi to jesen.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

O pojmu 'globoko nesoglasje' je prvič razpravljal na Univerzi Windsor v Kanadi leta 1985 v referatu z naslovom The Logic of Deep Disagreements ameriški filozof Robert Fogelin. Njegova teza je bila, da gre pri teh nesporazumih za globoko mišljenjsko razdvojenost, ki je ni mogoče rešiti z logičnimi oziroma racionalnimi argumenti. Bil je čas, ko se je na omenjeni univerzi rojevala neformalna logika Johnsona in Blaira in tudi Fogelin je predvsem kritiziral uporabo formalne logike v argumentaciji. Njegov modelni primer je bila globoka moralna družbena razdvojenost v primeru splava kot družbeni »nesporazum« med nasprotniki in zagovorniki splava, ki ga ni moč razrešiti na racionalen način.

Globoka nesoglasja so značilna za spore glede temeljnih vrednot, vrednostnih izhodišč in ideologij. Te dojemamo na (i)racionalen, na pol zavestni in tako deloma podzavestni način. Njihova zaznava je v precejšni, če že ne v odločilni meri intuitivna. Zato tovrstna nesoglasja nikakor ne moremo razrešiti na racionalen, še manj logičen način. A tovrstna vrednostna izhodišča segajo v jedro našega bistva, z njimi se popolnoma identificiramo. Nekdo goreče zastopa liberalne vrednote in se je celo pripravljan boriti zanje, drugi tako ravna glede  konservativnih vrednot. In oba sta lahko zelo moralna človeka, kot bi dejal moralni psiholog Haidt v Pravičniškem umu, ki tudi meni, da je prvotna zaznava tovrstnih vrednot predvsem intuitivna, šele kasneje se vklopi racionalnost. Ali je potem možna kakšna koli racionalna argumentacija, ki naj bi razrešila tovrstno nesoglasje, če to temelji na določenih vrednotah, ki so globoko ponotranjene v človekovi duši?

Menim, da takšna razrešitev ni možna, mogoče pa je z racionalno argumentacijo doseči nek dogovor, sporazum, najpogosteje kompromis. Navsezadnje je argumentacija nadomestek nasilja, pri čemer je reševanje sporov z argumenti nadomestek reševanja sporov na nasilen način. Greene bi dejal, da ljudje po svoji biološki zasnovi možganov pripadamo različnim skupinam ali »plemenom«, kjer nas vežejo močne moralne vezi, pri čemer govori o t. i. moral tribes. Ko pa pridemo iz svojega plemena, smo do pripadnikov drugih plemen lahko včasih zelo nemoralni. Most med različnimi moralnimi plemeni vidi v utilitarizmu, torej nekakšnemu racionalnemu sklepanju kompromisov, dogovorov in sporazumov.

V moderni teoriji argumentacije je vedno bolj popularna Gilbertova multi-modalna argumentacija. Multi-modalnost vidi v tem, da človeška komunikacija in argumentacija nikakor ni enodimenzionalna, temveč je večdimenzionalna, nekako tako, kot Gardner govori o več inteligencah. Torej, poleg logične argumentacije, imamo še čustveno, intuitivno ter fizično.

Gilbertova multi-modalna argumentacija je sicer precej zasidrana v Jungovi psihološki tipologiji. Jung pa bi v primeru globokih nesoglasij bržkone opozoril na njihovo arhetipsko zasidranost v posameznikih, ki sicer ni nespremenljiva, vendar so spremembe tako težke, kot bi bilo na primer potovanje iz enega planeta na drug planet. Veliko varneje in bolj udobno je namreč ostati na svojem planetu.   

Gilbert multi-modalnosti dodaja še t. i. pojem »zlivajoče se« argumentacije (coalescent argumentation), kjer je normativni ideal preseganje nesoglasja v smeri soglasja ali sporazuma. Imamo torej hkrati štiri dimenzije nekega nesoglasja in če se sogovornika ne strinjata v eni dimenziji, se lahko v drugi, in tako naprej, pri čemer se na takšen način lažje doseže sporazum. Tako na primer neko globoko vrednostno nesoglasje ob primernem čustveno spoštljivem odnosu, na primer ob dobri kapljici in užitni hrani, lahko privede do racionalno zastavljenega sporazuma. Navsezadnje tudi področje alternativnega reševanja sporov upošteva večdimenzionalnost nesoglasja, vsaj racionalno-čustveno dimenzijo. 

Poanta gornjega je, da je – tudi v primeru globokih nesoglasij – alternativna nasilju le dialog, ki poteka prek argumentov, njegov cilj pa je doseganje takšnega ali drugačnega sporazuma, ki je pogosto kompromis. Do tega bo prišlo, če bosta sogovornika odprta za dialog, če se bosta zazrla vase in stopila korak nazaj. Tu torej vstopi racionalnost dialoga, ki seveda globokega nesoglasja ne bo razrešila, temveč bo sogovornika vsaj spravila med seboj, da bo mogoče sobivanje.

Podobno kot ameriška družba je tudi slovenska trenutno zelo razdvojena. Razlogi so seveda drugačni, a ko gre za globoka nesoglasja, je srž problema podoben. Dokler vsaka stran vodi monolog, potem dialoga seveda ne bo. Za dialog sta potrebna oba. Po kanadskem filozofu Hitchcocku so tudi globoka nesoglasja rešljiva na racionalen način, a pod naslednjimi pogoji: sogovornika se morata zavedati, v hevrističnem smislu, da resnica morda ne tiči v trditvah sogovornikov A in B, temveč morda povsem drugje, npr. v trditvi osebe C; sogovornika morata biti odprtega duha v smislu poslušanja ter učenja tudi od argumentov druge strani; sogovornika morata biti poštena, da upoštevata tudi argumente nasprotne strani; obe strani morata biti pripravljeni na možnost dolgotrajne argumentacije in to, da pogosto ne bo moč najti črno-belih rešitev.

Zdi se, da gornji pogoji za premostitev nesoglasja govorijo o nekakšnih razsvetljenih sogovornikih, ki jih v politiki ne bo lahko najti. Toda na koncu koncev se zdi to edina pot, da se preseže (pretirana) razdvojenost, ki je družbena patologija in nekakšna nevrotska ovira na poti uspešne družbe.  

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Biro-krat oziroma biro-kratizem, kot vladavina birokratov, seveda izhajata iz francoske besede bureau, ki pomeni urad. Zgodovinsko sovpada z absolutizmom v Franciji in razvojem uprave, kjer so kralji v Parizu, iz centra širili svojo oblast po vsem ozemlju in vzpostavljali temelje za moderno državo. Pri tem so bili birokrati vedno pogosteje pravniki šolani v duhu rimskega prava. Pri učenju rimskega prava naj bi prevzemali tudi duh rimskega principata, to je pripadnosti vladarju. V smislu zvestobe pravnemu sistemu, tj. pravnim pravilom v njihovi sistemski in hierarhični soodvisnosti, kar navsezadnje pomeni zavezanost družbenemu redu kot civilizacijski in kulturni pridobitvi, pa je šlo bržkone tudi za vpliv Justinijana, Bizanca kot centralističnega imperija in srednjeveške cerkvene organizacije v tedanjem šolanju na fakultetah.

Nekdaj napredna usmeritev postane družbeni problem. Izraz birokrat je danes predvsem slabšalen, četudi brez uradov in uradništva sodobna država ne bi mogla delovati. Uradnik je že bolj primeren izraz, (državni/javni) uslužbenec pa še najbolj politično korekten, čeprav dobesedno pomeni zgolj to, da je nekdo v (državni/javni) službi. Vse sodobne države se ukvarjajo s podobnimi problemi, saj se z naraščajočo kompleksnostjo družbe in države predpisi, uradniki, ki naj jih izvršujejo, ter uradi le še množijo. Seveda se določene države s tem spoprimejo boljše ali slabše, vmes se tudi zgodi kakšna posrečena reforma.

Tudi pri nas so se različne vlade spopadle s problemi birokratizacije – predvsem s številom uradnikom in njihovim delovanjem v praksi. Spomnimo se Virantovih reform glede plačnih razredov, pa napovedi o zmanjševanju števila uradnikov, kar se nikoli ni zgodilo, niti ni uspelo nobeni vladi. Je pa Virantova reforma dejansko uredila delovanje upravnih enot, saj so postale veliko bolj prijazne do uporabnikov in učinkovitejše kot prej.

Se pa ne spomnim prejšnje pobude, ki bi se lotila problema na način kot pričujoča skupina, da bi načrtno poskušala debirokratizirati (določene) pravne predpise. Ideja se mi zdi dobra, bi pa predlagal, da to postane stalna naloga za vse bodoče vlade in se celo razširi še po različnih drugih sektorjih. Verjetno bi bilo smiselno, da bi vsak resor, vsako ministrstvo imeli nekakšno takšno skupino, ki bi iskala poenostavitve ter odpravljala nelogičnosti v prekrivajočih se pravnih ureditvah in bi periodično vladi predlagala spremembe. Vem, sliši se malce utopično, vendar želim opozoriti, da mora biti boj duha poenostavitev zoper inercijo materije zakompliciranosti bolj smel, saj bo tako družba uspešnejša.

Verjetno bi v tem smislu morali tudi dograditi nomotehniko, da bi vnesli kakšne varovalke, ki bi terjale poenostavljanje. Predvsem pa bi morala nomotehnika ne le na pravnih fakultetah, temveč tudi na drugih pedagoških ustanovah, ki izobražujejo uradnike, postati bolj resen predmet, z določenimi vajami, da bi diplomanti pridobili dobro znanje nomotehnike, še preden pridejo v prakso.

Toda zakomplicirani, neživljenjski in pogosto nerazumljivi predpisi so le ena plat medalje birokratizma. Druga, morda še bolj kritična pa je njihovo razlaganje. To je v upravi vse preveč togo, dobesedno, formalistično, neživljenjsko. Pogosto v opreki z zdravim razumom oziroma kmečko logiko. Verjetno se upravne fakultete in podobne šole ne posvečajo kaj veliko tehnikam razlage, prav gotovo je tega premalo tudi na pravnih fakultetah, kjer je še vse preveč memoriranja raznih teorij in kopičenja drugih podatkov, manjka pa več metodologije, saj bi študenti morali bolje obvladati osnovne tehnike pravne razlage in argumentiranja. Predvsem je premalo pravne logike, ki je nujna za razumevanje predpisov in njihovo ustrezno razlago. Nekje sem prebral misel prof. B. M. Zupančiča, ki se zavzema za uvedbo vsaj dveh semestrov matematike na pravnih fakultetah. S tem se sicer ne strinjam, vendar če je mislil pri tem zgolj na logiko, potem v redu. Pravna logika je sicer del neformalne logike kot logike naravnega jezika, matematična logika pa je formalna logika in ta pride pravniku v poštev le glede določenih osnovnih pravil.

Le en primer birokratskega razumevanja pravnih pravil. Poznam diplomanta, ki je pri nas zaključil magistrski študij prava in, ker se je med študijem posebej navdušil nad pravom, bi se rad vpisal še na prvo stopnjo. Prej je sicer končal drug družboslovni dodiplomski program, namreč prvo stopnje na Fakulteti za management in je postal diplomirani ekonomist. Toda nova vpisna pravila velijo, da se na prvo stopnjo prava lahko vpišejo le gimnazijski maturanti in ekonomski tehniki (verjetno s petim predmetom). Omenjeni diplomant pa se ne more vpisati na prvo stopnjo prava, ker je zaključil le turistično srednjo šolo in ima naziv turistični tehnik. Kljub temu, da je diplomirani ekonomist in celo magister prava! Pa razumi to, kdor more.

Pravna logika pozna argument a fortiori, okrepljeno analogijo, analogija pa je del (induktivne) logike, in v tem smislu upoštevno sklepanje iz manjšega na večje (a minori ad maius). Če torej nekaj velja za manj, bo toliko bolj veljajo za to, kar je od tega več (količinsko oziroma kakovostno). To velja v navedenem primeru že v primerjavi med ekonomskim tehnikom in diplomiranim ekonomistom. Če pa dodamo še njegov naziv magister prava, potem imamo situacijo a fortiori². Razen če bi bil namen zakona, da se prav posebej stimulira vpise najmlajših kandidatov. Toda to je nesmiselno, verjetno bi bilo tudi diskriminatorno glede na starostno merilo, saj je najbolj smiselno, da vse vpisujejo najboljši, torej najbolj sposobni kandidati. In če je nekdo zaključil drugo stopnjo, bo menda dovolj sposoben opraviti tudi prvo. Po drugi strani takšnih kandidatov ni prav veliko.

Tako se mi zdi, da v ozadju tega vpisnega pravila ni nikakršen poseben namen normodajalca, temveč nič drugega kot birokratska kratkovidnost in mentalna ležernost glede razumevanja in razlage tega pravila, čemur bi lahko dodali še kanček oblastne uradniške nečimrnosti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Spomnimo se vsebine čivka JJ, ki se je glasila: »Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30€, drugo za 35€. #ZvodnikMilan.«

Z ugoditvijo reviziji se je večina Vrhovnega sodišča odločila predvsem zaščititi politični govor na račun morebitnega kršenja osebnostnih pravic tožnice. Pri tem je štela JJ-jev čivk predvsem kot govor opozicije, saj je bil JJ tedanji vodja opozicije. Ko pa spregovori politična opozicija, mora njen govor varovati svoboda izražanja par excellence, ki pretehta nad varstvom časti in dostojanstva katere koli druge javne osebe.

Pri tej zaščiti političnega govora pa je sodišče v bistvu plačalo precejšnjo ceno, saj je bil čivk kot verbalna karikatura, v bistvu žaljiv in zaničljiv. Takšen bi bil, če bi ga razumeli dobesedno, kršitev časti in dobrega imena. Toda Vrhovno sodišče je menilo, in se pri tem sklicevalo na judikaturo ESČP, da je takšen čivk kot političen govor bil v javnem interesu, kar je pravzaprav pretehtalo nad njegovo morebitno žaljivostjo in zaničevalnostjo. V tem kontekstu naj bi šlo za kritiko opozicije zoper domnevno, od tedanje vladajoče politike odvisno delovanje javne televizije.

Vrhovno sodišče je v spornem čivku prepoznalo zaščiten političen govor, ki je lahko tudi zaničljiv, kar pa mu v takšnem primeru ne jemlje ustavne vrednosti. Spomnimo se na primer zažiga ameriške zvezne zastave v imenu svobode političnega govora ali pa Marije, ki v naročju drži podgano, kot zaščitenega umetniškega govora. V obeh primerih gre za sami po sebi zavržni dejanji, a če sta izrečeni v posebnem političnem oziroma umetniškem kontekstu, sta v bistvu zavarovani z ustavo. Zato je v tem primeru Vrhovno sodišče moralo vulgarno izjavo prepoznati kot prispodobo (metaforo), t. i. verbalno karikaturo, za razliko od jezikovno dobesednega razumevanja izrečenih besed v čivku, kot sta jih razumeli nižji sodišči. V tem smislu je Vrhovno sodišče zavarovalo predvsem svobodo političnega izražanja, ki pretehta nad kršitvijo osebnostnih pravic novinarke, ki je sicer bila odgovorna urednica enega najbolj vplivnih javnih medijev v državi. Simbolno bi lahko takšno gesto razumeli kot signal Vrhovnega sodišča v smislu ustavno-dopustnega omejevanja »četrte veje oblasti«, ki tudi ne more biti vsemogočna, če naj pri vejah oblasti velja sistem nadzorov in ravnovesij. Tako vpliven javni medij mora biti neodvisen in ideološko uravnotežen. Če temu ni tako, potem je v nevarnosti demokracija. Tudi tako bi namreč lahko razumeli sporni čivk – kot kritiko delovanja vplivnega medija. 

Ali je ta odločitev precedenčna v smislu, da bodo zdaj lahko vsi politiki vulgarno zaničevali novinarje? Ne verjamem: mislim, da bi bilo trditi tako v bistvu storiti zmoto spolzkih strmin. Najprej rabimo po naši, celinski doktrini precedensa, v smislu zavezujočih učinkov neke sodne odločbe, ustaljeno sodno prakso, torej vsaj nekaj istovrstnih sodb, da bi lahko izhajale neposredne posledice. Res pa je, da bodo poslej politiki lahko iz te sodbe črpali dober argument za kritiko dela novinarjev, pri čemer ni nujno, da bo ta kritika prijazna. Toda le na »čivkališču« (Twitterju), »ptičji veji«, kjer se bo, tako kot doslej, lahko čivkalo karkoli. Vrhovno sodišče je namreč takšen način »diskurza« omejilo na družbena omrežja oziroma specialno Twitter. Ker da so tovrstna družbena omrežja že tako ali tako diskreditirana, ker da se na njih govori marsikaj – vključno s predsednikom ZDA, bi lahko dodali –, se Vrhovno sodišče niti ni trudilo posebej zaščititi osebnostnih pravic na tem mediju. A contrario bi lahko sklepali, da bi se oziroma se bo (tako je obljubljeno) v drugih, »resnejših« medijih  tehtnica med političnih govorom in osebnostnimi pravicami nagnila v prid slednjih.  

Pomen političnega govora v okviru svobode izražanja, tudi v smislu preprečevanja zastraševalnega učinka, ki bi ga dosegla prepoved čivkanja z verbalnimi karikaturami, se zdi za demokracijo seveda pomemben. Drug problem pa se poraja v tem, ali v danem stanju družbe ni načina, da se prepreči tovrstni javni »diskurz« ali pa je duh že ušel iz steklenice in je omenjeno družbeno omrežje že toliko stigmatizirano, da ga nima smisla več reševati.

Tu analizirana sodba Vrhovnega sodišča nesporno stoji na judikaturi ESČP, ki v imenu svobode političnega govora dovoljuje tudi pikantnosti ali »verbalne karikature«. Vendar sta v pričujoči zadevi sodnici glasovali proti, žal pa si njunega mnenja nismo mogli prebrati, saj za to zadevo še ni veljal novi ZPP glede možnosti objavljanja ločenih mnenj. Ker pa je bila napovedana (in bržkone tudi vložena) ustavna pritožba, bomo videli, ali je še kakšna druga različica tehtanja med svobodo izražanja in osebnostnimi pravicami v takšni zadevi možna. Glede na zavzetost protagonistov pa se bo slej ko prej zadeva zaključila na ESČP. Vse to pa bo še vplivalo na oblikovanje nekakšne ustaljene sodne prakse v tovrstnih zadevah. Kar pomeni, da smo še daleč.

Do tedaj pa se tviteraštvo najbrž ne bo kaj dosti spremenilo in si bodo ljudje lahko dajali duška.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ljudske demonstracije in protesti so kot rečeno v demokratični družbi upravičen način izražanja nezadovoljstva z določeno politiko oziroma delovanjem oblasti. Vendar morajo potekati na urejen način, to je, biti morajo prijavljeni in potekati mirno, brez ekscesov, kaj šele nasilja ali huliganstva. Če pa ob tem protestniki kršijo pravne določbe, ali več njih, potem ne gre za organizirane in napovedane demonstracije, temveč za izraz civilne nepokorščine (ang. civil disobedience). V takšnem primeru gre za upiranje (dela) civilne družbe državni oblasti zavoljo njenega domnevnega nelegitimnega delovanja. Gre torej za nepravne aktivnosti, ki niso pravno upravičene, so pa moralno kot odgovor na še večjo nemoralnost oziroma sistematično zlorabljanje oblasti. Pojem so skovali v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v ZDA, kjer so se naborniki upirali vpoklicu v ameriško vojno, ki se je šla imperialno, tj. osvajalsko vojno v Vietnamu. Tedaj se je tudi pričelo rojevati tamkajšnje gibanje za zaščito civilnih svoboščin (civil-rights movement).

Civilna nepokorščina torej ima smisel in tudi vodi k boljši, pravičnejši in moralnejši oblasti, vendar je pri tem treba ugotoviti, kaj je tisti moralni cilj oziroma zavzemanje »nepokornih« državljanov, ki pretehta kršenje veljavnih pravnih pravil. Za legitimno civilno nepokorščino morajo torej biti izpolnjeni določeni pogoji.

Tokratni slovenski protestniki nasprotujejo malodane vsemu, kar diši po trenutni Vladi: omejitvi gibanja in kršenjem človekovih pravic in svoboščin, domnevni korupciji pri nabavah zaščitne opreme, klientelizmu pri kadrovanju v državnih ustanovah, omejitvam sodelovanja nevladnih organizacij pri okolje obremenjujočih investicijah. Sicer se v ozadju protestov poleg gornjih nasprotovanj tudi čuti tudi nekakšno sproščanje frustracij zavoljo rigoroznih epidemioloških ukrepov. Potem, ko je bila zdravstvena situacija že boljša in sta prvi strah in zaskrbljenost popustila, so emocije pridrvele na dan. Demonstracije so bile in so še tudi po drugih državah: od Nemčije, ZDA, Španije, Poljske in še kakšno državo bi se pri tem lahko našlo.

Množično izražanje političnih stališč ljudi je celo zaželeno, saj je bolje imeti politično aktivne državljane kot pa apatične, pasivne, ki jih politika sploh ne zanima. V vsebine zahtev tokratnih protestnikov se ne bi spuščal, jih komentiral, bodisi jim pritrjeval ali zanikal. Kar me je v bistvu najbolj zmotilo in v tem tudi vidim »napako« tovrstnega kolesarjenja, je najmanj lahkotno, nonšalantno (tj. malomarno), če že ne zavestno in namerno, skoraj bi lahko rekel nezrelo ali – pobalinsko – kršenje odloka o prepovedi zbiranja. Zdaj je po novem takšen ukrep omejen na zbiranje nad 50 ljudi, pri čemer morajo tudi skupine pod to številko upoštevati varnostno razdaljo med posamezniki. Ko pa so se kolesarski protesti pričeli, je bila epidemiološka situacija slabša in so bili ukrepi še strožji. Torej ravnanje protestnikov še manj sprejemljivo. Kaj če bi tako številna množica postala novo žarišče virusa? Potem se »italijanskemu scenariju« ne bi mogli izogniti. Mrtve bi preštevali v štirimestnih ali celo petmestnih številkah.

Prepoved zbiranja večje skupine ljudi je terjala epidemiološka stroka, ne pa Vlada, da bi na takšen način zatirala nasprotovanje množice ljudi. Resnici na ljubo, ukrepi glede omejitve gibanja, predvsem tisti med občinami je tudi mene najprej jezil, a ko sem bolje razmislil, sem ga skušal razumeti. Kakšna je bila šele situacija v Italiji, Španiji, Franciji ali pa, še nam bližje, v Beogradu. Tam so ljudje šele spoznali vso stisko in bedo karantene. Poleg tega smo lahko v medijih zasledili zgodbo, kako se je virus španske gripe v ZDA vrnil, ko so mislili, da so ga že zatrli. In sicer prek množičnega zbiranja ob praznovanju konca prve svetovne vojne v Filadelfiji. Potem je bil naslednji val virusa še fatalnejši.

Omejevanje zbiranja večjih množic ljudi na enem mestu ima torej svoj epidemiološki smisel.

Civilna nepokorščina bo legitimna, torej moralno upravičena tedaj, ko bodo protestniki izkazali s svojimi dejanji, da so bolj moralni in odgovorni, kot je oblast, zoper katero protestirajo. Kajti ni razumno reči: »Kršim pravna pravila, saj jih ti tudi.« To je namreč zmota pri razumnem argumentiranju z imenom tu quoque, pri čemer ni prava v nepravu oziroma dve nepravi še ne pomenita prava oziroma se medsebojno ne upravičujeta. Če pa je neodgovorno ravnanje ogrožajoče še za številne druge ljudi, ki se ne le v skrbi za lastno zdravje, temveč tudi za zdravje drugih držijo pravil, potem je takšno ravnanje še manj moralno sprejemljivo in deležno razumevanja. To so na primer dobro vedeli delavci Gorenja, ki so prišli v Ljubljano protestirati le z enim avtobusom, da ne bi kršili odloka, ki zapoveduje maksimalno število 50 ljudi na enem mestu. Pa grozi odpuščanje kakšnim tisočim delavcem v tem nedavnem slovenskem gospodarskem velikanu.

K sreči se zdi, da se pri nas virus počasi umirja in verjetno tovrstna zbiranja ne bodo več tako nevarna. Toda epidemiologi so skoraj prepričani, da nas čaka drugi val, če ne zdaj, pa jeseni oziroma pozimi, ko bodo najbrž zopet omejitve gibanja in zbiranja. Upam, da bodo tedaj protestniki, če bodo še aktivni, uvideli, da je takšen način protesta – napaka.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

S problematiko pravnega interesa pred najvišjim tribunalom sem malce »intimno« povezan. Pred poltretjim desetletjem sem namreč zagovarjal magistrsko nalogo pri prof. Marku Tushnetu na univerzi Georgetown v Washingtonu. V nalogi sem opravil primerjalnopravno analizo med standing-om pred Vrhovnim sodiščem ZDA in pravnim interesom pred slovenskim Ustavnim sodiščem. Bili so časi, v zgodnjih devetdesetih, ko je bil v Sloveniji sprejet Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS), Ustavno sodišče pa je oblikovalo svoje prve korake pri doktrini pravnega interesa.

Ob tedanjem preučevanju sem naletel tudi na kritike te doktrine, češ da Vrhovno sodišče ZDA nikakor ni dosledno pri tem, kdaj bo svoja vrata odprlo pritožnikom oziroma kdaj jih bo pustilo zaprta. Seveda je to odvisno od tega, ali želi sodišče zadevo obravnavati – tedaj bo vrata širše odprlo, če pa se z njo nikakor ne želi ukvarjati, bo vrata še močneje priprlo. Tedaj sem bil pod vplivom gibanja Critical Legal Studies in njihove ocene, da so vrhovni sodniki pravzaprav nekakšni vrhunski politiki.

Danes se mi zdi življenjsko, da ima neko splošno stališče izjeme, toda če je teh preveč in ima tudi izjema svojo izjemo, če so izjeme slabo argumentirane, potem se težko izognemo kritiki, ki jo je izrekel Richard Posner v delu Overcoming Law. Tam je nekako cinično zapisal, da teorija ustavnega prava sploh ne obstaja, saj da so doktrine Vrhovnega sodišča tako »ovinkaste« in luknjičave, da je težko postaviti kakšno teorijo, ki vselej mora biti v pretežnem delu koherentna. Kot da bi teoretiki ustavnega prava skušali »uloviti« stališča sodnikov, da jih »ukalupijo«, a jih nikoli ne ulovijo, ker so ti vedno pred njimi. Posner je seveda mislil na ameriško sceno, kar pa bi najbrž veljajo tudi drugod. Gre za tisto koristno pretiravanje, kritiko, ki sili v večjo koherentnost in boljšo argumentacijo v primeru (ne)uporabe neke sodniške doktrine.

Naj za tistega, ki na začetku omenjene odločbe Ustavnega sodišča ni bral, povzamem, da je pobudnik svoj pravni interes utemeljeval s tem, da Odlok »neposredno posega v osebno svobodo vseh oseb na ozemlju RS, saj vsebuje splošno prepoved« in kot tak tudi »vpliva na vsakodnevno življenje pobudnika«. Ta ima stalno prebivališče v eni občini, na delo pa se vozi v drugo občino. Sicer naj bi bil ukrep prepovedi gibanja po izpodbijanem Odloku »primerljiv z ukrepom hišnega pripora«. 

Četudi Ustavno sodišče še vedno prisega na, po mojem mnenju neživljenjsko, doktrino pravnega interesa, kjer za sprejem pobude zahteva, da pobudnik izpolnjuje pogoje za ustavno pritožbo (s čimer je v  pomembnem delu izničilo pobudo kot samostojen institut), je v tem primeru, ko je bila zadeva še povsem abstraktna, pobudo vendarle sprejelo. Kljub temu, da pobudnik ni imel v roki še niti ene same odločbe, kaj šele, da bi izčrpal vsa razpoložljiva pravna sredstva. Ustavno sodišče se je pri tem sklicevalo na izjemo od doktrine, ki jo – po svoji ustaljeni praksi – prizna tedaj, ko bi pobudnik moral za izpolnjevanje pravnega interesa izpolniti znake prekrška. Skratka izpolnjevanje zahteve po pravnem interesu naj pobudnika ne bi sililo v kršenje prisilnih predpisov oziroma nesprejemljivo pravno tveganje. V tem primeru bi pobudnik lahko izpolnil zahtevo po izpolnjenem pravnem interesu le tako, da bi najprej storil prekršek.

Z obstoječo doktrino pravnega interesa se sicer ne strinjam, saj preveč zapira vrata Ustavnega sodišča. Sprejeta je bila leta 2007, ko se je Ustavno sodišče utapljalo v preštevilnih zadevah. Kasneje so se stvari spremenile: zaostrila se je zakonodaja, pa tudi pripad zadev je nekoliko upadel in bi se prav lahko ta doktrina malce omilila. Bolj smiselna se mi je zdela njena prejšnja različica, ko si pravni interes izpolnjeval, če si ob splošni kritiki sprožil tudi nek postopek in svoj pravni interes na ta način konkretiziral.

Če pa sodišče sprejme neko doktrino in dokler od nje ne odstopi, jo pač mora tudi samo dosledno spoštovati. Sicer se mi zdi izjema od te doktrine, da pobudnik vseeno izpolnjuje pravni interes, če bi ga sicer zahtevano izpolnjevanje prisililo v storitev prekrška, nekakšen poskus, da se stroga doktrina omili. Toda tudi takšna izjema se mi ne zdi najbolj prepričljiva, pri čemer se ne bi želel spuščati v njeno utemeljenost glede na dejanski stan, v katerem se je uveljavila. A ves njen absurd se do konca razgali, ko je ta izjema uporabljena v pričujočem primeru. To lepo obelodani sodnik Jaklič v odklonilnem mnenju.

Jaklič najprej opozori na dejstvo, da je pobudnik izpodbijal Odlok tudi zato, ker mu ne omogoča prečkanja občin, saj da živi v eni, dela pa v drugi. Že tu v bistvu ni izpolnjeval pravnega interesa, saj Odlok nikakor ni posegal v njegovo pravico gibanja, ker je bilo tovrstno gibanje pravzaprav dovoljeno, kajti prehajanje občin v nujnih zadevah, kamor seveda spada opravljanje službe, je bilo izrecno dovoljeno. Ključni pa so Jakličevi naslednji trije stavki: »Prav tako pa ne more veljati, da je pravni interes za neposredni sprejem pobude v obravnavo izpolnjen že zgolj s tem, da pobudniku grozi prisilni predpis, ki določa sankcijo (v tem primeru globo). Za sprejem mora biti primer izjemen še v kakšnem drugem vidiku. Sicer bi to pomenilo, če držimo večino za besedo, da od sedaj naprej vsakdo v tej državi izpolnjuje pravni interes in lahko neposredno na Ustavno sodišče vloži pobudo zoper katerikoli pravni predpis npr. prekrškovne ali kazenske narave.« Na primer, ne strinjam se s plačilom nekega davka zavoljo domnevne protiustavnosti upoštevne davčne določbe in s tem mi preti globa, če davka ne plačam v določen roku. Torej že s tem izpolnjujem pravni interes in lahko neposredno napadem zakon, ne da bi se zgodilo karkoli konkretnega, kar bi šele konkretiziralo pravni interes.

Nobenega dvoma ni, da je odločanje takšnega foruma, kot je Ustavno sodišče, tudi vrednostne narave. To že narekujejo njegove »zgornje premise«, ki so najbolj abstraktne in splošne v pravnem sistemu. Tudi oznake, kot so »rezervni« ali »moralni zakonodajalec«, kažejo v smer vključevanja osebnih vrednot ustavnih sodnikov v sojenje. Navsezadnje britanska teoretičarka O'Callaghan v izvrstnem članku, ki ga je objavila v Journal of Law and Society to trdi za približno četrtino primerov na britanskem Supreme Court. Zakaj bi bilo pri nas kaj drugače? To je »narava stvari«. Zato pa je še posebej pomembna doslednost sodišča tudi pri uporabi svojih doktrin in dobra argumentacije vsakršne izjeme ali odstopa od nje.

V omenjeni zadevi bi tako pričakovali boljšo argumentacijo sklicevanja na prejšnje zadeve (tj. U-I-192/16, U-I-194/17, U-I-107/15 in U-I-40/17) v smislu primerjanja materialnih dejstev precedenčnih primerov s primerom, o katerem je sodišče odločalo. To je enostavna analogija, ki jo je treba opraviti. Če pa še drži to, da je v razpravi sodnik Jaklič opozarjal večino z argumentom, ki ga je tudi zapisal v svojem ločenem mnenju, pa mu na to večina ni odgovorila, potem njeno ravnanje še manj razumem.

Zdi se mi tudi, da se je v tem primeru sodišče ujelo v past, ko izjemo od nekega splošnega pravila (doktrine) razlaga široko, kar pa v teoriji razlage ni dovoljeno. Exceptiones non sunt extendendae! Takšna široka razlaga in uporaba izjeme strogost splošnega pravila doktrine scela izniči, saj jo bo treba odslej uporabljati dosledno – za vse prihodnje bistveno podobne primere.

Ne vem, kaj je takšnemu stališču večine botrovalo. Morda naglica pri odločanju v izrednih razmerah? O morebitnih političnih motivih na Beethovnovi 10 pa ne bi želel ugibati.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Če lahko govorimo o dejanskih izrednih razmerah, pa (še) ne moremo govoriti o t. i. 'izrednem stanju' v skladu z 92. členom Ustave Republike Slovenije (URS). Takšno stanje so sicer nekatere države že razglasile. Nekateri pri nas menijo, da pride 92. člen naše Ustave v poštev le za t. i. vojno stanje. Se strinjam, da bi ga večinoma lahko uporabili v vojnem stanju, ne pa izključno. Iz jezikovne in logične razlage 92. člena Ustave izhaja, da ustavodajalec govori o vojnem ali izrednem stanju, kar pomeni, da poleg vojnega stanja predvideva možnost tudi stanja, ki je izredno, a ne vojno. Lahko bi šlo za kakšne hude naravne nesreče, lahko pa tudi za epidemijo, ki bi pomenila tako »veliko nevarnost, da bi lahko bil ogrožen obstoj države«. Po namenski razlagi tega člena bi morali razumeti tako kritično situacijo, ko bi ob izjemnem številu obolelih in žrtev ter posledično onemogočenem delovanju države zavoljo popolne karantene bilo smiselno osredotočiti operativo države na peščico ljudi. Vlada bi tako po 108. členu Ustave predlagala uredbe z zakonsko močjo, sprejemal pa bi jih Predsednik Republike, saj Državni zbor nikakor ne bi mogel delovati. V tako zaostreni situaciji bi bilo to možno in skladno z našo Ustavo.

Nikakor pa ne menim, da smo že tam in seveda upam, da tja ne pridemo nikoli.

Sicer pa omenjeni člen Ustave določa, da se človekova pravica do svobode gibanja sme omejiti z zakonom, če je to treba, da bi se na primer preprečilo širjenje nalezljivih bolezni. Tako 39. člen Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) določa prepoved ali omejitev gibanja prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih. Ustava torej pooblašča zakonodajalca, da v takšnih primerih gibanje prebivalstva omeji oziroma prepove, zakon pa nadalje izvršilno oblast, da sprejeme ustrezne, ciljno bolj usmerjene ukrepe glede časovne in prostorske dimenzije.

Seveda pa Ustava s takšno zakonsko rezervo glede omejevanja te pomembne človekove pravice še ne daje zakonodajalcu povsem bianco menice, kar pomeni, da je tudi ta ne more dati takšne izvršilni oblasti. Pri vsakršni dovoljeni omejitvi človekove pravice je seveda treba upoštevati načelo iz 15. člena Ustave, in to je -- sorazmernost.

Tudi izredno stanje, policijska ura in ne vem še kako invazivni ukrep je lahko legitimen, če tako kritično stanje to zahteva. A vedno je treba tehtati ukrep s posledico, ki jo ljudem prinaša: kakšna je korist ukrepa glede na invazivnost omejitve. Seveda bi bil najbolj učinkovit ukrep že ob prvem primeru popolno zaprtje vsega in absolutna prepoved gibanja, celo zapustitev svojega stanovanja. A za kakšno ceno?

Ob nepoznavanju novega virusa in sprotnem učenju o njem, je težko biti najbolj pameten, za nazaj pa je vedno lažje ocenjevati. Pri tem morajo biti ukrepi hitri, da so dovolj učinkoviti, kar pomeni, da so težko povsem premišljeni. Postopno ukrepanje prejšnje vlade se mi ni zdelo nesmiselno, ravno tako pa tudi ne strožji ukrepi sedanje vlade ob naraščanju epidemije. Če bi se virus širil še naprej, bi bili ukrepi verjetno strožji, kar je smiselno, saj bi to terjala sorazmernost ukrepanja. Pri tem pa je pomembno, da so ukrepi ciljani, predvsem prostorsko, in ne sprejeti kar povprek. Tako tudi razumem kritiko NIJZ, da je bila omejitev gibanja prebivalstva na matične občine, malce prenagljen ukrep. Morda ne poznam dovolj okoliščin in vseh informacij, a kar so kazali na televizijah glede sprehajalcev na Obali in Bledu, pa ob Koseškem bajerju, to ravno ni bila pretirana gneča, pa še ljudje so hodili najmanj meter in pol vstran med seboj oziroma so bile skupinice lahko družine. Ukrep bi bil sicer utemeljen, če bi se izkazalo, da je ravno teh nekaj izletnikov povečalo delež okuženih. Ukrep bi bil lahko bolj osredotočen na to, da bi v teh izletniških krajih že ob tedanji omejitvi gibanja policija in redarji opozarjali ljudi oziroma jih celo sankcionirali.

Po drugi strani tudi razumem Vlado, saj je treba delovati hitro in skušati biti čimbolj učinkovit. Pri tem vsak ukrep ni nujno najbolj posrečen, po vojni pa je tako ali tako lahko biti general.

Malce pogrešam podatke o tem, kdo, iz kakšnih skupin so okuženi, kako so se okužili, torej podatke o tipskih primerih, seveda ob strogem varstvu osebnih podatkov. To bi gotovo imelo učinke na še boljšo preprečitev širjenja. Seveda do povsem realne situacije ne moremo, kajti precej več okuženih je, od tistih ugotovljenih, a naj se razkrije vsaj to, kar se ve. Verjetno nisem edini, ki razmišljam, da ostajam in delam vse doma, gledam, da grem čim manjkrat v trgovino, na 10-14 dni, se sprehajam po gozdu v okolici doma – že tri tedne po isti poti, ker je ta preverjeno najmanj obljudena. Če koga z družino morda srečamo, se čimbolj ognemo na povsem drugo stran poti, da je razdalja vsaj tri metre. V Sloveniji pa vsak dan še vedno narašča število okuženih. Od kje? Kako?

Poleg tega gledam po televiziji policijo, ki nadzira prehajanje iz občine v občino in pri tem obravnava nekoga, ki si je drznil iti v drugo občino po žeblje ali k jezeru, da bi v miru pojedel sendvič, kot nekakšnega kriminalca. Po drugi strani pa se število okuženih nezadržno širi v domovih za starejše, ki so najbolj rizična skupina, tako da je tam že približno dvajset odstotkov vseh okuženih. Kje so zdaj tu ciljno usmerjeni ukrepi? To bi vsekakor morala biti prioriteta.      

Če pa so pri nas ukrepi večinoma vendarle sorazmerni, pa tega seveda ne moremo reči za Madžarsko, ki niti ni kako močno prizadeta z okužbo (vsaj v primerjati z Italijo in Španijo), pa gre »zapirati« parlament. Dokler poslanci lahko delajo od doma na videokonferencah, so seveda več kot potrebni. Morda je tudi srbska policijska ura ne-sorazmeren ukrep, ko se posega po hujših omejevalnih sredstvih, četudi so na voljo blažja oziroma milejša za dosego nekega namena? Seveda so izredne razmere zelo pripraven poligon za vaje samodržcev. Velja pa tudi pravilo, da hujše, kot so izredne razmere, manj zavzeti bodo ljudje za pravno kulturo z vladavino prava, demokracijo in človekovimi pravicami. Namreč, kot bi dejal Ciceron, inter arma enim silent leges. Na srečo še nismo tam in srčno upam, da tudi tokrat ne bomo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Temu je najbrž botrovalo več razlogov: najprej odstop predsednika vlade in posledična politična kriza, čas zimskih počitnic in tedaj še grozeči koronavirus v naši soseščini. Tudi še tudi zdaj našo javnost upravičeno bega, a prišel bo čas, ko bo epidemije konec, in se bomo zopet vrnili v javno življenje. In pogovoriti se bo treba, javno, tudi o tej zadevi.

Rektorska konferenca je pravni institut, določen v Zakonu o visokem šolstvu (ZVIS), katerega 29. člen določa: »Univerze za obravnavanje in usklajevanje vprašanj skupnega pomena oblikujejo rektorsko konferenco.« Potemtakem gre sklepati, da gre za institucijo javnega značaja, nosilko javnih pooblastil, ki v imenu članic, univerz, zastopa njihove interese v razmerju do države. Kakor koli beremo omenjeni člen, v povezavi z ostalimi členi ZVIS, bi bilo razumno sklepati, da vsaka univerza, ki je veljavno ustanovljena in ji je podeljena akreditacija s strani NAKVIS, postane ipso iure članica RK. ZVIS namreč ne predpisuje posebnih dodatnih pogojev, ki jih mora nova univerza izpolnjevati, kar se tudi ne zdi smiselno, saj je bistvena njena akreditacija, kar pomeni, da pogoje za obstoj kot univerza izpolnjuje ustanova, za katero tako ugotovi NAKVIS. Ti pogoji se namreč določajo v drugih določbah ZVIS.

Trenutne članice RK so dve veliki slovenski univerzi, Univerza v Ljubljani in Univerza v Mariboru, in dve manjši Primorska univerza ter Univerza v Novi Gorici. Tri so državne, zadnje navedena pa javno-zasebna. Pretendentki za vstop v RK sta zasebni Nova univerza ter Univerza v Novem mestu, pri čemer vsaj prva od teh dveh po številu študentov precej presega Univerzo v Novi Gorici.

Avbljevo javno pismo poudarja, da si Nova univerza že skoraj osem mesecev prizadeva za članstvo v RK, ki pa ji to onemogoča z raznimi takšnimi in drugačnimi, a nepravnimi manevri. Kako je to mogoče? Kako se lahko to dogaja?

Je mar Rektorska konferenca nekakšen zasebni klub, ki bi lahko postavljal svoja merila? Pa tudi ta ne bi smel kršiti človekovih pravic, a bi takšen klub prav gotovo imel več avtonomije. To seveda RK ne more biti. Na svoji spletni strani se proglaša za »neformalno združenje«, kar je prva neskladnost z ZVIS, saj iz gornje zakonske določbe izhaja, da je takšno institucijo pravzaprav treba ustanoviti (besedno zvezo »se ustanovi« navadno v pravu razlagamo kot obvezno). In kako naj bo RK neformalno združenje, če je pravzaprav zakonska ustanova, kar ji daje formalnopravni značaj.

V svojih pravilih RK predpisuje pogoje, ki naj bi jih univerza izpolnjevala, da lahko postane članica, potem pa še določa, da novo članico obstoječe sprejmejo le s konsenzom. To je nadaljnja neskladnost z omenjeno zakonsko normo iz ZVIS. Res je ta zelo skopa, a vendarle oblikuje določen pomenski prostor, ki ga tvorec pravilnika nikakor ne sme zožiti. Na ta način zakrivi kršitev 120. člena Ustave (načelo zakonitosti pri delovanju javne uprave).

Da ne omenjam kršitve 14. člena Ustave (načelo enakopravnosti), saj RK očitno diskriminira med že obstoječimi članicami in tistimi, ki bi to rade postale. Nadalje lahko govorimo tudi o arbitrarnosti, saj Novi univerzi sploh ni bil izdan sklep, ki bi vseboval kakšne razloge za zavrnitev članstva. Kaj pa naj bi bili ti razlogi ob omenjenem pomenskem polju 29. člena ZVIS, bi si težko zamislili.

Tudi sam, podobno kot prof. Avbelj, moram v tem primeru ugotoviti hudo kršitev javnih pooblastil oziroma njihovo zlorabo, nekakšno privatizacijo javne institucije. Kar nedvomno kliče vsaj po reakciji kakšnega inšpektorja (npr. za javno upravo), ki naj takšno nezakonitost odpravi. Ali pa bo spet treba vlagati tožbe na sodišča in sramotno ugotavljati, da se Nova univerza mora spet formalno prebijati naprej izključno po sodni poti.

Spomnim se kolega, ki mi je že dolgo nazaj, ko se je sprejemala naša Ustava, dejal, da avtonomija univerze ne bo pomenila nič drugega kot avtonomijo univerzitetnih »mandarinov«. Pa mu tedaj nisem verjel …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ne čudi, da je Vrhovno sodišče reševanje tovrstne problematike predstavilo kot eno od prioritet slovenskega sodstva v letu 2020. Ena od takšnih težjih kazenskih zadev je tudi zadeva Novič, ki se vleče že pet let in kjer grozi celo zastaranje. To bi bil precejšen udarec za sodstvo. V primerjavi s številnimi drugimi zadevami, ki so obravnavane in razsojene razmeroma hitro, je takšnih »razvpitih« primerov najbrž sorazmerno malo. Toda prav takšne zadeve mečejo slabo luč na delovanje sodstva, saj so te medijsko tudi najbolj zanimive. Tudi če so, tu in tam, za prepočasno reševanje tovrstnih zadev soodgovorni tudi drugi akterji, denimo policija z bolj ali manj kakovostnim delom v predkazenskem postopku, državno tožilstvo, ki ni vselej dobro pripravljeno na glavne obravnave, zakonodajalec, ki ne sprejme določenih nujnih sprememb kazenske zakonodaje, bo na koncu vso javno odgovornost nosilo sodstvo. Temu je potem ustrezen njegov ugled v javnosti, ki je prenizek.     

Vrhovno sodišče je v publikaciji ob otvoritvi sodnega leta 2020 tako sodiščem svetovalo boljše priprave glede načrtovanja poteka glavnih obravnav in njihovo koncentrirano razpisovanje. Na 25. strani omenjene publikacije je zapisalo: »Načrtno in koncentrirano delo na kazenskih zadevah vodi ne le do hitrejšega zaključka zadeve, temveč tudi preprečuje zastaranje.«

Že kakšnih deset let nazaj je zagrebški profesor Uzelac v eni izmed ameriških pravnih revij zapisal, da je ena od hib post-socialističnih sodnih postopkov poleg prevelikega števila razveljavitev nižjestopenjskih odločitev in neskončni krog ponovnih sojenj, tudi premajhna koncentracija postopkov. V svojem zapisu je meril na hrvaško pravosodje, zavoljo skupne zgodovine pa so tovrstni problemi (bili) značilni tudi za (nekatere) naše sodne postopke. Pri tem imam v mislih sicer kompleksno zadevo, kjer je bilo do prvostopenjske razsodbe vsega skupaj 80 narokov za glavno obravnavo. Sodišče je v tej zadevi sicer naredilo načrt glavnih obravnav, pri čemer se je odločilo, da bo zadevo obravnavalo, recimo, vsak ponedeljek ob določeni uri. Nisem strokovnjak za kazenski postopek, vendar sem prepričan, da bi se dalo zadevo pripeljati do končne odločitve tudi hitreje. Zavedam se dejstva, da je pogosto treba čakati na izvedenska mnenja, ki so v zapletenih situacijah časovno zelo potratna, ali na kakšne dokaze iz tujine, kar vse terja čas, a vtis je, da bi organizacija lahko bila tudi boljša, predvsem pa bi obravnave lahko potekale hitreje. Sodnik bi delal bolj koncentrirano na določeni zadevi, pri čemer bi obračal manj spisov. Tu ni tako pomembna storilnost posameznega sodnika v številkah, temveč t. i. časovni standard, na podlagi katerega bo stranka prišla do razsodbe. To je pravi pokazatelj učinkovitosti sodstva. Kot zunanji opazovalec delovanja sodstva, nič več ne slišim o časovnih standardih Vrhovnega sodišča, ki naj bi nadomestili zloglasno Normo.  

Prav gotovo si dolgih kazenskih postopkov večinoma ne morejo privoščiti v deželah common law. Če ne zaradi drugega, morda zaradi tega, ker jetreba včasih porotnike izolirati od zunanjih vplivov in jih namestiti v poseben prostor. Tudi slavni primer OJ Simpson, z največ publicitete v ameriški pravosodni zgodovini in ekipo »dream team« odvetnikov, je trajal (vsega) leto in štiri mesece, pri čemer je samo sojenje trajalo 11 mesecev, porotniki pa so bili izolirani 265 dni (rekord v ameriški zgodovini). Zadeva OJ Simpson sicer nikakor ni pravi pokazatelj ameriškega kazenskega pravosodja in dolžine teh postopkov, saj je »rekorderka med rekorderji«. Pri nas pa je takšen čas sojenja nekakšen standard, kajti za leto 2019 je 13,6 mesecev povprečno trajanje pomembnejše zadeve na okrožnem sodišču, pri čemer to povprečje najbrž pokonci »držijo« kazenske zadeve (13. stran zgoraj omenjene publikacije).

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Splošni pravni akt, ki predpisuje tozadevni postopek, je seveda Zakon o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč (ZPKSMS). Je eden krajših zakonov (le 10 členov), ne upam pa se trditi, da tudi eden boljših. Moram priznati, da niti ne vem, kaj je bil zgled za njegov sprejem leta 2001 oz. kakšna je bila predhodna ureditev, ne to, ali imajo ostale države npr. v EU smiselno podobne postopke. Sem pa vedno bolj prepričan, da je v njem nekaj nerodnih ali vsaj ne dovolj domišljenih rešitev.

Tu me zanimata predvsem prvi in tretji odstavek 6. člena ZPKSMS, ki se glasi: »Predsednik Republike Slovenije se po pridobitvi mnenja Vlade Republike Slovenije in sodnega sveta Republike Slovenije do prijavljenih kandidatur opredeli ter posreduje predloge potrebnega števila kandidatov za izvolitev Državnemu zboru Republike Slovenije. … Predlog mora biti obrazložen.« Pri tem ima, pred potrditvijo v DZ, ključno predlagateljsko vlogo torej predsednik RS, katerega predlog mora biti obrazložen. Mnenji v postopku, ki po tem zakonu sploh ni treba, da sta obrazloženi, podata Vlada in Sodni svet. Ti mnenji naj bi predsedniku, ki je predvsem nestrankarski, a politični organ, omogočili oblikovati primeren predlog, ki naj bo tudi strokovno podkovan. Ker je Vlada eminentni politični (in strankarski) organ, je doslej to funkcijo opravljala tako, da je bodisi (pričakovano) izbrala »svoje« kandidate ali pa enostavno, če se je zavedala svoje institucionalne »pristranskosti«, v dobri veri podprla vse, ki so izpolnjevali formalne pogoje. Tako bi nekakšna analiza njenega dosedanjega ravnanja prav gotovo narekovala ugotovitev, da Vlada pač ni primeren organ za posredovanje mnenja predsedniku, kateri so najboljši kandidati za takšne funkcije. Ker so to sodniške funkcije, naj bi štele predvsem strokovne reference.

Vsa teža (strokovnega) mnenja je v teh postopkih posledično padla na Sodni svet. V praksi se je tako uveljavilo stališče »Kar Sodni svet reče, kakor Sodni svet kandidate rangira, to bo tudi predlog (najverjetneje tudi potrjen v DZ).« Menim, da se je v odsotnosti bolje urejenega postopka, dalo Sodnemu svetu, takšnemu, kot je, s »častnimi« člani(cami) in obilico pristojnosti že glede kadrovanja domačih sodnikov in sodnic, preveliko težo. A po svoje razumljivo, saj v ZPKSMS drugih možnosti enostavno ni.

V bistvu me čudi, vsaj spomnim se ne, da bi do zdaj kdo javno problematiziral ta postopek. Smo morda pričakovali, da se bodo pojavili od nekje super-kandidati, ki bodo ob-super izbiralcih in super-predsedniku, ob super-poslancih v svetu dokazali, da je tovrstna regulacija postopka pravzaprav nepotrebna? Ne ravno obratno, menim, da bo treba legitimnost postopka tudi tu, kot bi dejal slavni Luhman, prikazati skozi (primerno urejeno) proceduro.    

Toda ZPKSMS je predvidel le to, da Sodni svet da mnenje, niti tega ne, da naj bo to mnenje obrazloženo. Posledično, ob številnih drugih precej bolj opredeljenih pristojnostih, je tovrstna točka sicer bila zavoljo svoje pomembnosti vedno na začetku dnevnega reda, vendar so šele kasnejše prakse pripeljale tudi do neposrednega zaslišanja kandidatov, česa v začetku ni bilo, ampak se je kandidate rangiralo le na podlagi pisne dokumentacije in razprave med člani(cami) Sodnega sveta.

Treba je tudi razumeti, da v Sodnem svetu sicer sedijo vrhunski pravni strokovnjaki, vendar pretežno za različna področja pravosodja (tj. sodstvo in z njim povezanimi dejavnostmi, kot je odvetništvo, notariat). Pa še kakšen profesor prava se najde, ki pa sploh ni nujno specialist za vprašanje npr. prava EU ali varstva človekovih pravic. Lahko, da je v sestavi kakšen takšen, in tudi v preteklosti je bil, toda to ni pravilo. Objektivno gledano bi bil bolj meritokratičen tisti postopek, kjer bi bili v izbirni komisiji sami ožje specializirani strokovnjaki za področje prava, za katerega poteka tovrstni razpis.

Potem pa je tu še pregovorna majhnost Slovenije, kjer »se vsi poznamo« in se zelo hitro pojavi na razpisu kakšen kolega ali kolegica iz »tvoje« institucije. Morda bi bilo smiselno tu dodati še kakšno dodatno varovalo zavoljo ohranjanja videza nepristranskosti: npr. kakšen (dodatni) etični kodeks, obvezno izločitev, udeležbo tujih strokovnjakov, itd.?

Smo pač specifično okolje, kjer nam maloštevilčnost prebivalstva in zato tudi strokovnjakov, ravno ne pomaga v teh zadevah. Morda je zato potreba po kakšni bolj izvirni rešitvi, kot jo poznajo večje države? To pa je treba vzeti nadvse resno, ne le skomigniti z rameni, češ saj bo boljše… Kajti problem je predvsem ta, da imamo po skoraj 30 letih lastne države eno najmanjših javnih zaupanj v državne institucije v EU. Kar gotovo bremeni tudi razvoj in večje javno blagostanje.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V strokovni javnosti kroži podatek, da je institut avtentične razlage zakona ostalina (nedemokratičnega) socialističnega prava (tako prof. Zagorc in Vrhovno sodišče v omenjeni sodbi), kar je seveda res. Nekaj je v domači literaturi dodano, da jo poznajo še v kanonskem pravu. Ni pa znana njena starejša geneza. O tem nas poduči Katharina Berner v članku Authentic Interpretation in Public International Law iz leta 2016. Pri tem spoznamo, da ima tovrstna razlaga svoj izvor v rimskem pravu, in sicer v institutu imperialis potestas. To pomeni moč vladarja kot vrhovnega razlagalca zakonov. Takšna vladarjeva pristojnost je prišla tudi v Codex Iustinianus. Iz rimskega prava pa se institut »podedoval« v kanonsko pravo in je še danes del Codex Iuris Canonici, kjer pomeni pristojnost zakonodajalca za avtentično razlago (verskih) zakonov. V kanonskem pravu sicer poznajo več vrst takšne razlage.

Starorimski pojem avtentične razlage zakona pa so si »sposodile« tudi nekatere velike kodifikacije iz obdobja konca 18. oziroma začetka 19. stoletja, kot je prusko deželno pravo in avstrijski ODZ. Vsaj v Prusiji je bila uporaba tega instituta odraz splošnega nezaupanja v sodstvo, pri čemer naj bi pri razlagi zakonov imel zakonodajalec vendarle zadnjo besedo. Seveda »zakonodajalec« v tedanjem času ni bil demokratično izvoljen parlament, temveč vladar. Tedanji vladar pa je seveda bil utelesitev racionalnega, umnega in naravnega, zato je razumljivo, da mu je šla takšna »vrhovna« pristojnost razlage zakonov. Nekako podobno, kot je to utemeljeno v kanonskem pravu, kjer ima takšna razlaga religiozen pomen. 

Zanimivo pa je, da avtentične razlage zakonov niso poznali in ne poznajo v pravu držav common law. V Angliji so si sodišča že dokaj zgodaj izborila pravico »poslednje« razlage zakonov, v ZDA pa so v svoji ustavi iz leta 1787 prvi izvedli načelo delitve oblasti v kar največji popolnosti, kjer zakonodajalec seveda ne razlaga svojih zakonov, temveč to počno sodišča.

Socializem je po določeni logiki razumljivo prevzel ta institut iz še nedemokratične razsvetljenske tradicije. Ob veljavi ustavnega načela enotnosti oblasti se zdi jasno, da ima skupščina kot najbolj ljudski državni organ takšno pomembno pristojnost razlage. Kako se je takšna oblika razlage uveljavila v Sovjetski zvezi in nato v jugoslovanskem socializmu, nam lepo prikaže Teodor Antić v svojem članku Vjerodostojno tumačenje zakona.

Da je takšen način razlage neskladen z liberalnim pojmovanjem načela delitve oblasti, kjer so tri veje oblasti relativno precej razdeljene, se zdi samoumevno. Četudi ga – vsaj v določenem omejenem smislu – poznata vsaj Italija in Belgija.

V tem smislu se zdi že omenjena sodba Vrhovnega sodišča smiselna, vendar to povzroča v slovenskem pravnem sistemu določeno zmedo, kajti – po drugi strani – Ustavno sodišče doslej te vrste razlage iz Poslovnika DZ ni štelo za problematično oziroma je posegalo vanjo le tedaj, ko je ta presegala nivo razlage in je pomenila spreminjanje zakona. Poleg tega je Poslovnik DZ, ki takšno pristojnost daje DZ, več kot (navaden) podzakonski akt. Če ima nekakšno moč zakona, kar je Ustavno sodišče že dejalo, je ravnanje DZ v tem primeru »skoraj« zakonsko podprto in težko ne bi vezalo tudi sodstva, ki je po 125. členu URS vezano z Ustavo in zakonom. Vrh tega, če avtentična razlaga zakona sodstva ne veže, to pomeni, da vseeno veže druge pravne subjekte in upravne organe. In je potemtakem zreducirana na neke vrste podzakonski akt. A čemu bi avtentična razlaga kot takšna sploh lahko služila?

Poleg ustavne spornosti se zdi avtentična razlaga zakonov s strani DZ tudi nepotrebna, saj je ob nejasnosti zakonskih določb, ki bi klicale po takšni razlagi, nejasen člen vedno mogoče spremeniti po skrajšanem postopku v DZ, tako da bo postal jasen. Pri tem pa gre za eno samo fazo zakonodajnega postopka, kar tudi velja za postopek sprejema avtentične razlage zakona v DZ.

Problemov je torej cel kup, kar enostavno kliče po intervenciji Ustavnega sodišča, da morda premisli svojo prejšnjo prakso in v luči (odločitve Vrhovnega sodišča) zavzame morda drugačno stališče.     

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Merila, ki se uporabljajo pri najrazličnejših mednarodnih primerjavah glede razvitosti posameznih držav, so denimo BDP, indeks rasti gospodarstva, stanje medijev, ekonomska svoboda, zaznava korupcije, globalna konkurenčnost, in tudi vladavina prava oziroma stanje pravne države.

V okviru ocenjevanja stanja vladavine prava oziroma pravne države se navadno vse skoncentrira na stanje v sodstvu. Razviti so različni sistemi merjenja učinkovitosti nacionalnih sodnih sistemov. Tako npr. justice scoreboard Evropske komisije vsakoletno meri učinkovitost sodstva, beleži reforme v sodstvu ter ugotavlja njegovo neodvisnost. Ne obstajajo pa merilniki kakovosti oziroma uspešnosti (državnega) pravnega sistema kot celote. Pri tem je sodstvo le eden od podsistemov nekega državnopravnega sistema, sicer zelo pomemben, morda ključen. A pravni sistem je od tega vendarle širši in lahko ob neugodnih razmerah slabo deluje tudi na sodstvo samo, ne da bi imelo samo sodstvo pri tem kakšen bistven delež. Npr. zakonodajalec sestavi slabe zakone, ki tudi sodstvu povzročajo težave, zato je manj učinkovito, kot bi lahko bilo. Tozadevna dolgotrajnost postopkov pa se nato pripiše sodstvu.

Ne želim tu zdaj opravičevati sodstva, saj sem prepričan, da ima še nekaj rezerv za svoje izboljšave, a sliko je vendarle treba videti v širšem kontekstu. Navsezadnje se zdi, da je še veliko prostora za izboljšave pri organizaciji sodnih postopkov, kar pa je – ob sodelovanju sodstva – naloga predvsem zakonodajalca oziroma tudi pravne akademske sfere, ki se tudi mora angažirati.  

Pravni sistem je izredno širok pojem in če se sprašujemo o njegovi kakovosti, bomo še posebej naleteli na različne poglede in interpretacije. Te so v Sloveniji še posebej deljene glede na bipolarna vrednostna izhodišča, zato je prava slika otežkočena.

V najširšem smislu bi lahko pravni sistem enačili z najširšim pojmom pravne kulture, ki vsebuje tako formalni (pravni akti, pravni postopki) kot neformalni del, ki bi ga lahko označili kot pravno kulturo v ožjem smislu (vanjo bi po Friedmanu spadala tako notranja pravna kultura kot odnos poklicnih pravnikov do prava, kot tudi zunanja pravna kultura kot odnos splošne javnosti do prava). V takšen širok pojem pravne kulture bržkone spada tudi pravno izobraževanje.

Slabo delujoč pravni sistem pa lahko povzroča težave tudi na drugih področjih državnih podsistemov: tu imamo za zgled lahko slabo (kar lahko pomeni tudi prehitro spreminjajočo se) zakonodajo na področju javnega naročanja, stečajev in še na kakšnem drugem področju.

Vse to terja potrebo po nekakšni objektivni analizi stanja pravnega sistema kot celote, njegovi primerjavi z drugimi, bolj razvitimi pravnimi sistemi. – Pri objektivnosti analize (v zmernem smislu) lahko pomaga že zavedanje rizika lastnega ideološkega pogleda na raziskovalni problem (glej npr. Groarke, Tindale, Good reasoning matters! glede argumentacije v znanosti). – V tej zvezi je treba tudi preučiti vzroke za morebitna odstopanja, saj bomo le ob poznavanju teh lahko ponudili primerne rešitve.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Vseskozi se poudarja, da je pomembno, da oblikovanje pokrajin poteka v strokovnih krogih, da ga ne bi nekakšna politizacija iztirila. Toda obenem se moramo zavedati, da je uvajanje drugega nivoja lokalne samoupravne, torej nadgradnja ustavne vertikalne delitve oblasti, eminentno politično vprašanje, katerega rezultati, če naj zaživijo, bodo morali skozi poln preizkus politike. Pa ne mislim tu le na političen vrh in strankarsko politiko, temveč tudi na občan(ke)e-državljan(k)e kot suverene našega ustavnega sistema.

Člen 143 Ustave Republike Slovenije (URS) določa, da pokrajine ustanovi parlament s kvalificirano večino, pri čemer je treba v postopku za sprejem zakona zagotoviti sodelovanje občin. Eno branje tega člena bi lahko pomenilo, da so »občine« predstavniki občanov, torej župani oziroma občinski svetniki, in da torej formalno-tehnično pri tem ne rabimo neposredno glasov samih občanov, tako kot je to po 139. členu URS izrecno določeno pri ustanavljanju občin, kjer je treba prej izvesti referendum. V skladu s tem branjem Ustave bi se torej lahko vse dogovorili politiki: predstavniki državljanov v parlamentu in predstavniki občanov – ob strokovni predlogi, ki jo pripravijo strokovnjaki.

V takšnem primeru bi ustanavljanje pokrajin lahko razumeli kot nekakšen administrativni ukrep, nekakšno birokratsko risanje mej, oblikovanje pokrajinskih organov in določitev njihovih pristojnosti.

Toda možno je še drugo branje 143. člena URS, predvsem besedne zveze »mora biti zagotovljeno sodelovanje občin«. To razume občine predvsem kot skupnosti občanov, kjer - po 138. členu URS - »prebivalci Slovenije uresničujejo lokalno samoupravo«. Takšno branje pomeni oblikovanje pokrajin »od spodaj navzgor«, da se ne posega iz nekega biroja zgolj birokratsko: s šestilom in ravnilom.

Bližje mi je drugo branje omenjenega ustavnega člena, ki ga razumem kot nujno pridobitev informacij o neposredni volji občanov. Četudi ustavno besedilo ne zahteva izrecno referenduma, kot je to v primeru ustanavljanja občin, menim, da ni možno zagotoviti polnega sodelovanja občin, ne da bi neposredno vprašali tudi njihove prebivalce, kaj menijo o umestitvi njihove občine v določeno pokrajino. Ne gre le za sodelovanje lokalne »uprave«, temveč »samouprave«.

Morda je razlika med 139. členom URS, ki izrecno zahteva referendum občanov pri ustanavljanju občin, in 143. členom URS, ki to terja implicitno, v tem, da je v drugem primeru možna nekako bolj fleksibilna ugotovitev volje občanov za povezovanje v pokrajine. Denimo, da bi lahko voljo prebivalcev ugotovili tudi na nek drug način, ne pa nujno na posameznem, prav za ta namen organiziranem referendumu, ki seveda precej stane. Morda se izvede glasovanje na kakšen drug, ekonomično bolj primeren način? Če pa ne gre drugače, potem referendum. Tovrstno ustavno praznino namreč zapolnjujemo za nedoločen čas.

Sicer pa bodo določeni stroški pri tem projektu nujno nastali. Pri tem pa cena ne bi smela biti težava, še posebej ob vedenju, da naj bi pokrajinizacija privedla do večje razvitosti določenih zapostavljenih delov in večje gospodarske konkurenčnosti Slovenije kot celote. To pa je izhodišče, v katerega verjamemo vsi, ki ta projekt podpiramo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Citiram zame ključen odlomek iz njegovega odziva: »Da so torej sodniki enako pokvarljivo blago kot pripadniki drugih kast in okolij, se je skozi zgodovino izkazalo vse prevečkrat, da bi smeli iz sodnikov tvoriti neko vrednostno brezčasovno nadceloto. Posebej me skrbijo nazori osebe, ki je predsedovala Sodnemu svetu in ki zanika temeljen postulat kazenskega prava – pravico slehernika do nesamoobtoževanja, ko se kot depriviligirani posameznik sooča s premočnim aparatom države in njenih institucij v postopku, ki mu grozi z izgubami temeljnih osebnostnih pravic. Pravilo nad vsemi pravili kazenskega postopka je, da sme obdolženec storiti absolutno vse, kar mu je na razpolago, zakonitega ali nezakonitega, da si reši kožo, kakor ve in kakor zna. Pri tem je upravičen lagati, ponarejati, trditi karkoli, zahtevati karkoli … kratko malo sme početi dobesedno vse, da se izogne sankciji, kriv ali nedolžen. Če ta preproščina ni razumljiva predsedniku Sodnega sveta, je to skrb vzbujajoče. Sodnik naj se torej odpove pravici do obrambe zato, ker je sodnik?! Brani naj ne sebe kot persono, temveč ugled in čast poklica?!« 

Najprej, kot izhodišče, nikakor ne idealiziram sodniškega poklica, od pravniških kolegic in kolegov v sodniških togah nikakor ne terjam imitacije staropisemskega Salamona ali Dworkinovega Herkulesa, ne iščem njihove »vrednostno brezčasovne nadcelote«. Sem bistveno skromnejši, ko apeliram le na minimum! (sodniške) poklicne etike, kodeks, ki so ga sodnice in sodniki sprejeli sami, da bi pokazali javnosti, da so zaupanja vredni državni funkcionarji. Pri tem so disciplinski ukrepi posledica hujših kršitev pravil poklicnega, v tem primeru sodniškega delovanja. Tako etične kot disciplinske sankcije pa so ukrepi kolektiva sodnikov in sodnic, ki jih izrečejo njihovi predstavniki v pristojnih organih.

Kar pa se tiče ustavne pravice do privilegija zoper samoobtožbo, ga nikakor ne odrekam sodniku v kazenskem postopku. Da bi se v »korist sodstva kot celote« celo moral odreči svoji obrambi – to bi bil absurd in hudo kršenje ustavnih pravic. Jasno, da mu gredo vse pravice v postopku, kot tudi vsem drugim obdolženim, in lahko počne, kar ga je volja, vendar v okviru teh pravic. Kajti vsaka ustavna pravica, tudi ta, je omejena s pravicami drugih. Kar tudi pomeni, da pravic ne smemo zlorabljati. To velja za slehernega obdolženca, ki ga ob zlorabah procesnih pravic čakajo določeni procesni ukrepi oziroma sankcije.

Pri tem je Radonjićevo razumevanje omenjenega privilegija občutno pretiravanje, češ da »sme obdolženec storiti absolutno vse«, tudi kar je »nezakonito« oziroma »kratko malo sme početi dobesedno vse, da se izogne sankciji«. Razumem sicer njegov velik poudarek temu privilegiju, ki je seveda zelo pomembna procesna garancija po definiciji ranljivega posameznika v primežu vsemogočne države. Prav vsega pa obdolžencu le ni dovoljeno početi, saj že če se bo očitno izogibal sojenju, ga bo dal skrben sodnik prisilno privesti na naslednjo obravnavo. Kaj šele, da bi fizično napadal udeležence postopka… ali še kaj hujšega. Tudi ta pravica torej ni absolutna v dobesednem pomenu besede.

Moj temeljni razmislek v prejšnji kolumni je bil namenjen situaciji, ko je obdolženec ne le sleherni posameznik, temveč hkrati tudi sodnik in celo predsednik sodišča. Res je tudi tedaj kot obdolženi upravičen do privilegija zoper samoobdolžitev, a je kot predsednik (po rangu višjega) sodišča hkrati tudi visok državni funkcionar. Na njegovo zlorabo pravic, ki tako ali tako ni dovoljena, bomo državljani in občani gledali še bolj postrani, kot če bi šlo le za slehernika. Dokler je sodnik/predsednik sodišča v takšni dvojni funkciji, bo tudi obravnavan dvojno: kot obdolženca ga bo zavoljo zlorabe procesnih pravic sodnik kaznoval ali pač ne, pri tem pa si zasluži tudi »poklicno« sankcijo (etično ali tudi disciplinsko). Temu drugemu kaznovalnemu delu bi se sicer zlahka izognil, če bi nemara odstopil s funkcije predsednika in se odpovedal sodniški funkciji. Potem naj zlorablja procesne pravice, kolikor ga je volja, dokler mu bo to sodeči sodnik kot obdolžencu dopustil.

Res ne razumem, kako lahko sodnik (celo predsednik sodišča), ki je včeraj očitno zlorabljal procesne pravice, jutri zahteva od strank, da jih spoštujejo. Pri tem bo izgubil na potrebni družbeni avtoriteti ne le sam, temveč tudi sodstvo kot celota.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tu me sicer ne zanima toliko konkretno, nepravnomočno ugotovljeno kaznivo dejanje, bolj me skrbijo procesni manevri, s katerimi je sodnik oviral in zavlačeval sojenje. Pri tem pa nisem prepričan, če jih je sodstvo kot celota ustrezno ovrednotilo. Konkretna dejstva in podatke v tej zadevi sicer jemljem izključno iz poročanja medijev, pri čemer pa nimam razlogov za dvom v kredibilnost njihovega poročanja.

O vsaki poklicni skupini si javnost ustvari mnenje prek delovanja njenih posameznikov. Zato si skupine postavijo določena merila, ki naj jih posamezniki spoštujejo, tudi zato, da bosta navzven, do javnosti vzpostavljena določena kredibilnost in ugled. Takšne zaveze si je napram javnosti postavilo tudi sodstvo kot na družbeni lestvici najpomembnejša skupina strokovnjakov za razreševanje sporov. Če posamezni sodnik takšne zaveze krši, mora nastopiti stroka v en glas in takšne odklone primerno ovrednotiti.

V zadevi Omerzu se to ni zgodilo. Če se zdi, da je Komisija za etiko in integriteto Sodnega sveta opravila svoje delo, pri čemer so etične kršitve navadno nekoliko milejše od disciplinskih, daje grenak priokus predvsem disciplinski postopek, ki se je kljub sodnikovim očitnim zlorabam procesnih pravic v kazenskem postopku izšel njemu v prid. Pri tem se mi zdi, da je disciplinsko sodišče Sodnega sveta premilo ocenilo njegove postopkovne »akrobacije«. Sodnik ni »slehernik«, ki se znajde v kazenskem postopku, kjer so postopkovne »premetenosti«, četudi zavlačujejo in preprečujejo normalno delo sodišča, še nekako dovoljene v dometu obrambe. Sodnik mora biti v vsakem primeru zgled strankam in drugim udeležencem v postopku, zato je treba njegova dejanja presojati strožje. Le na takšen način bomo izgrajevali lik sodnika kot osebnosti z izjemnim pravnim znanjem in najvišjimi moralnimi standardi. Kakšno je bilo torej sporočilo tega disciplinskega sodišča strankam in drugim v postopkih?

Nenavadna se mi zdi tudi odločitev Vrhovnega sodišča o pritožbi disciplinske tožilke zoper odločitev disciplinskega sodišča, češ da ni imela možnosti pritožbe. Zakon o sodnem svetu (ZSSve) jo resda izrecno ne omenja, je pa tudi ne prepoveduje. »Zmedo« morda povzroča formulacija v ZSSve, da je disciplinski tožilec organ in ne stranka v postopku, po drugi strani pa se v disciplinskih postopkih subsidiarno uporablja Zakon o kazenskem postopku (ZKP), kjer je vloga 'tožilca' povsem jasna. Kaj pa naj bi bila tudi vloga tožilca v disciplinskem postopku kot zastopanje obtožbe pred disciplinskim sodiščem kot tretjim, neodvisnim in nepristranskim tribunalom, ki rešuje spor med A in B? Če se je senat Vrhovnega sodišča že postavil na stališče »in dubio pro reo« in pritožbo zavrgel, se zdi, da so obstajale tudi druge rešitve, med katerimi vsaj uporaba namenske razlage v zvezi z že omenjeno subsidiarno rabo ZKP in denimo tudi zahteva po konkretni presoji ustavnosti ZSSve po 156. členu URS.

Sicer pa dejstvo, da gre za nejavne postopke, kjer se (strokovna) javnost ne more seznaniti z razlogi odločitve, res nič ne olajšuje problema. Občutljivi osebni podatki javnosti seveda ne smejo biti na voljo, pravni razlogi za odločitev pa vsekakor, saj ti večajo zaupanje v sodne institucije. Zato bi tudi na področju disciplinskih postopkov kazalo uvesti nekaj več transparentnosti, da se tudi (strokovna) javnost prebije do kakšnega uradnega podatka, ne pa da je komunikacija z javnostjo prepuščena zgolj medijem, ki se do informacij dokopljejo tako ali drugače.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Po eni strani je razumljivo, da je zavoljo deset tisočev primerov, ki jih prejeme vsako leto in ta številka sicer nenehno narašča, ESČP bilo prisiljeno sprejeti določene ukrepe glede obvladljivosti takšnega števila zadev. Po drugi strani pa ne vem, če so bili koraki, ki jih tu opisujem, res pravi, saj se zdi, da se je ujelo v past tistega skrajnega formalizma, ki je še domačim institucijam lahko tuj.

Poznam primer, ko je stranka zavoljo malomarnosti državnega uradnika utrpela precejšno škodo, zato je skušala poiskati pravico na sodišču, pri čemer je nobena domača sodna instanca ni uslišala. Tako se je obrnila še na ESČP. V roku je poslala pritožbo z vsemi prilogami, z izpolnjevanjem spletnega obrazca pa je imela težave, saj ji sistem ni dopustil vnos popolne argumentacije. Čez čas prejeme sporočilo (nekakšno (neformalno) pismo ali dopis), da bi morala oddati vlogo na predpisanem obrazcu, priložiti vse sodbe, na katere se sklicuje v vlogi, ter tudi dokazilo, da je direktor, ki je vložil pritožbo za stranko, za to pooblaščen. Takšen dopis je bilo razumeti v »duhu« in smeri poprave/dopolnitve vloge, kar je običajno v domačih pravnih sistemih, saj bi bila drugače zavržena s sklepom (tj. odločbo Sodišča). »Naivna« stranka sledi dopisu in odpravi napake, potem pa kmalu prejme še odločbo, tokrat formalni pravni akt, da je bila njena pritožba zavržena zaradi zamude roka.

Tu se sicer spornih zdi kar nekaj stvari, vse pa so povezane s t. i. neživljenjskim formalizmom, ki nasprotuje razumskosti oziroma zdravi pameti. Po vrsti: »usodni« e-obrazec v zadevah človekovih pravic nikakor ne bi smel biti odločujoč; direktor podjetja vsaj po nacionalnem pravu ne rabi dokazovati, da je pooblaščenec, saj je zakoniti zastopnik ex lege; odločba, ki ni bila priložena v polnem besedilu, je bila sicer omenjena v vlogi, vendar je bila v tem primeru za odločanje ESČP povsem postranske narave, tako rekoč neupoštevna, saj izhaja iz nekega postranskega primera, le delno povezanega s primerom pred ESČP, pri čemer so bile vse pomembne sodbe pritožbi sicer priložene.

Res se je že pred časom spremenil Poslovnik Sodišča, ki več ne dovoljuje nikakršne odprave napake, kot je bilo to mogoče prej in kar je razumeti kot posledico zaostrovanja dostopa zavoljo preobremenjenosti ESČP. Problem je v tem, da EKČP le v enem kratkem stavku napotuje na obstoj Poslovnika pri organizacijskih zadevah, kar ESČP vendarle razume, da lahko Poslovnik postopkovne stvari zaostri malodane do skrajnosti.

Če je takšen način poslovanja ESČP (še vedno) po pravilih, do katerega pa je tudi naš sodnik na ESČP precej kritičen (a je očitno v manjšini), se lahko vprašamo, ali je tudi legitimen? Ali je takšen formalizem, iskanje igle v senu, samo da se ne odloča, primeren na področju človekovih pravic? V tem primeru je šlo za gospodarsko družbo, katere škoda zaradi malomarnega delovanja države lahko ogrozi njen obstoj, lahko pa bi šlo tudi neposredno za življenje nekega begunca ali mučenje zapornika.

Vsaj v nacionalnih pravnih sistemih so na t. i. občutljivih življenjskih področjih, npr. sociala, formalizmi omiljeni z večjim razumevanjem in postopkovno toleranco do takšnih posameznikov. Tudi človekove pravice bržkone sodijo sem. Pretirani formalizem najvišjih instanc pomeni izraz nekakšne sodniške aristokracije ali oddaljevanje pravnih »lordov«, ki sedijo v velikih in udobnih sodniških sobanah, od navadnih smrtnikov. To se je sicer zdelo zgodovinsko preživeto.

Sam se še spomnim vloge na slovensko Ustavno sodišče iz pričetkov njegovega delovanja, v zgodnjih devetdesetih letih, ki je bila napisana na roko, malodane na list iztrgan iz nekega bloka, ki pa jo je sodišče kljub temu sprejelo. Danes bi bila to verjetno nekakšna znanstvena fantastika. Podobno je verjetno tudi drugje, ko institucija »dozori« v sistemu nekakšnega institucionalnega establišmenta in stranke postanejo številke. Lahko temu rečemo birokratizacija?

Zato moramo na takšne situacije, »kafkovske« zavoljo pretiranega formalizma, vseskozi paziti in nanje opozarjati. Pravna norma črpa, ali pač ne, legitimnost iz življenjskosti, ljudstva, iz stika, svoje dostopnosti do ljudi. Na obeh straneh pravnih pravil ni nikoli prazen prostor: tam so vedno ljudje, zato pravo, ko spregovori, nikoli ne govori le samemu sebi.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Sposobnosti umetne inteligence v zvezi s t. i. naravnim (vsakdanjim oziroma »besednim«) jezikom so vse boljše. K temu so prispevali hitrejši računalniki, izboljšani algoritmi, dostop do velike količine podatkov, izboljšave strojnega učenja in uporaba umetnih nevronskih mrež, ki komunicirajo med seboj. Tako so vse boljši rezultati pri strojnem prevajanju, optičnem prepoznavanju znakov, pretvarjanju pisnih besedil v govorna in obratno, ipd. Vendarle pa se zdi t. i. telepatija oziroma sposobnost branja misli druge osebe še daleč. Pa je res?

Področje umetne inteligence se je s področja kognitivno naravnanih vsebin, kjer gre za bolj racionalno-analitično področje, preselilo tudi na emocionalne in socialne dimenzije, pri čemer algoritmi prepoznavajo čustva ljudi na podlagi njihove obrazne mimike (t. i. prepoznava emocij). Napredek pa je šel še naprej, v delovanje možganov. AlterEgo je aplikacija oziroma naprava, proizvod slavnega ameriškega inštituta MIT, ki omogoča npr. raznim bolnikom, katerih govorne sposobnosti so prizadete zavoljo bolezni ali poškodbe, pretvorbo misli v govor. Delovanje takšne aplikacije omogoča presečišče nevroznanosti in umetne inteligence: na eni strani gre za zaznavo delovanja različnih možganskih delov, na drugi strani pa za prevajanje takšnih signalov v naravni jezik. Naprava na splošno omogoča komunikacijo ljudi v naravnem jeziku s stroji, umetno-inteligentnimi pomočniki (AI assistants) in drugi ljudmi, ne da bi ti uporabljali svoj glas z odpiranjem ust ali drugo na zunaj opazno gibanje, preprosto na podlagi notranjega oblikovanja besed. Gre za posameznikovo sporazumevanje z računalnikom, ki je povsem omejeno na konkretnega uporabnika, kot da bi ta govoril sam s sabo. Namen AlterEga naj bi bilo povezovanje človeka in stroja (računalnika), pri čemer bi računalništvo, internet in umetna inteligenca pomagali človeku pri izboljševanju njegovih sposobnosti. AlterEgo naj bi bil po nekaterih podatkih celo 90 odstotno uspešen pri »prevajanju misli« v izgovorjene besede.

Vse lepo in prav in gotovo velika pomoč ter olajšanje ljudem, ki imajo težave v zgoraj navedenem smislu. Toda tako, kot sta bila npr. izum dinamita in nuklearne energije, priložnost za napredek človeštva, sta pomenila tudi (uresničene!«) možnosti za nekatere največje tragedije človeštva.

Z vedno večjim napredkom umetne inteligence se vedno bolj poraja tudi razmišljanje o njenih etičnih omejitvah. Nekako podobno kot v biomedicini glede kloniranja. Če je trenutno AlterEgo napravica, ki si jo natakneš na glavo kot nekakšne malo boljše slušalke in ga uporabljaš le interno, bi se v prihodnosti lahko zgodilo, da bi se razvil nekakšen »super« AlterEgo, praviloma v lasti »velikega brata«, ki bi na daljavo z izjemno močnimi receptorji prestrezal misli mimoidočih na ulicah.

Določeni dokumenti o varstvu človekovih pravic (ali bolj njihovi ponesrečeni prevodi) tu in tam govorijo o zajamčeni »svobodi misli«. Sam se ob tem navadno s študenti porogam, da je pri tem gotovo mišljena svoboda »izražanja« misli, češ da telepatija (hvalabogu!) ni možna.

Gornji SuperAlterEgo je zaenkrat seveda bolj fantazijski kot realni konstrukt, gre pa za to, da se poudari etična dimenzija pri razvoju umetne inteligence, ki v ustavnem smislu poudarja pomen osebnostnih pravic, kot sta npr. zasebnost in varstvo osebnih podatkov. V gornjem smislu bi lahko v tem okviru poleg pravice do lastnega imena, podobe, govora itd., govorili tudi o pravici do lastnih misli, ki jih lahko nekdo »prebere« le s soglasjem prizadetega. Etika na področju umetne inteligence bo verjetno tudi kaj prepovedala, kot je npr. v medicini prepovedano kloniranje človeka. Tako kot pri vseh drugih iznajdbah bo pač treba tudi na tem področju postaviti etično-pravne meje dopustnega.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Vedno ko svojim študentom predavam o kakšnem poglavju iz slovenske Ustave in beseda nanese na lokalno samoupravo, s cmokom v grlu vsi skupaj ugotovimo, da naša Ustava vsebuje 143. člen in v njem nekakšno delno pravno praznino ali mrtvo črko na papirju, saj pokrajine še niso zaživele v dejanskem življenju. Na ta trenutek čakamo zdaj že 28 let! Ob tem malce zbodem s tistimi zgodovinskimi zapisi bizantinskih avtorjev, ko so ob prodiranju južnih Slovanov in prebijanju meja bizantinskega imperija v 7. stoletju, ti avtorji opisovali življenje slovanskih plemen, ki da so anarhično nesložna in pogosto v sporu med seboj.

Pokrajine zame niso le nek administrativni ukrep, nekakšno birokratsko risanje meje, oblikovanje pokrajinskih organov in določitev njihovih pristojnosti. So več kot to: preizkus zrelosti in državnotvornosti našega naroda. Simbolni vidik tega je seveda tisti najgloblji, saj sega v »dušo« nekega naroda in priča o tem, ali smo (še) zmožni enotnosti, tako da se dogovorimo o takšni celoviti ureditvi.

Strategija, ki je predstavljena na zgoraj omenjenem portalu, mi je načeloma všeč. Da se gre »od spodaj navzgor«, da se ne posega s šestilom in ravnilom, torej »nasilno« v obstoječo strukturo, temveč se gradi na konceptu mestnih občin, ki so se že dodobra uveljavile v slabih treh desetletjih našega obstoja.

Seveda mora iti za vsesplošen konsenz oziroma se temu čimbolj približati. Z vsemi rešitvami ne bodo nikoli prav vsi zadovoljni, a treba je najti najbolj optimalno različico, saj naj bi veljala za daljše obdobje. Brez politike in vlade gotovo ne bo šlo, toda prav je, da se debata skuša ogniti strankarskim konfliktom. Realno jih je pričakovati, saj ljudje tudi svoje lokalne interese pogosto uveljavljajo prek strank, ker so te politično zelo učinkovite. Predvideti je torej treba, kako se bodo ti konflikti premagovali. Res da je Državni svet po svoji institucionalni strukturi nestrankarski, ne vem pa, če je tudi »nadstrankarski« - v smislu močne politične institucije, ki je imuna na strankarsko obarvane politične razprtije. Je že prav, da je bistveno angažiran pri tem projektu, saj bi ga bilo tudi smiselno preoblikovati ali mu vsaj dodati kakšne dodatne pristojnosti, najmanj v zvezi s pokrajinami oziroma lokalno samoupravo (star predlog ustavnopravne stroke). Zavoljo izrazito nadstrankarskega interesa pri oblikovanju pokrajin bi bilo smiselno (še) bolj angažirati Predsednika republike kot pomemben integracijski element v naši ustavni ureditvi.

Pri določanju števila pokrajin se zdi ideja vezanosti na mestne občine dobra. A pogrešam povezavo s t. i. historičnimi deželami, ki so se pri nas pričele razvijati že vse od poznega srednjega veka naprej in so dodobra zaznamovale našo kolektivno zavest. Nujna bo torej udeležba zgodovinske stroke, da se pokrajine navežejo na svoje zgodovinske korenine. To je tako očitno, da ne dvomim, da so zgodovinarji že pomembno vključeni v skupino strokovnjakov.   

Tudi prenos določenih državnih pristojnosti na pokrajine je ustavna nujnost, saj jo zapoveduje 3. odstavek 143. člena. Sicer pa je to potrebno tudi z vidika decentralizacije Slovenije, ki je že od ustanovitve naprej močno centralizirana država, kjer je bila lokalna samouprava še bolj odrinjena od centra z njenim drobljenjem in ustanavljanjem občin v »vsaki slovenski vasi«. Protiutež temu oziroma nadomestilo za manko državnih pristojnosti na nižji ravni so bile posamezne parcialne rešitve, kot je bil denimo nekdanji županski lobi v parlamentu, zastopstvo lokalnih interesov v Državnem svetu, skupnost občin Slovenije, itd.

Torej, projekt vreden vse podpore, vsi skupaj pa pokažimo vsaj delček konstruktivne državotvornosti, da ga naposled le izpeljemo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Skrajni voluntarizem politike je v tem, da je navkljub plebiscitarnem mnenju pravne stroke parlament sprejel novelo Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja, ki očitno nasprotuje odločbi Ustavnega sodišča. V ustavni teoriji so obravnavani primeri, ko se zakonodajalec odzove na odločitev ustavnega sodišča na način, da zakonsko implementacijo takšne odločbe malce »zapelje« po svoje, a nikakor ne na očiten protiustaven način, ki ga lahko razkrije že preprosta računska operacija.

Zadeva sicer še ni povsem zavožena, saj je na voljo še nekaj pravnih možnosti, da se takšno lastno-preživetveno dejanje parlamentarne večine lahko popravi. Že ptice v naši sredini čivkajo o ideološkosti takšne odločitve, do te pa pride, ko umanjkajo racionalni (in pravni) argumenti. Čisti populizem, tokrat z leve strani, je trditi, da zdaj zasebno šolstvo ogroža javnega, saj je do zdaj financirano s strani državi v izredno majhnem delu in tudi tokrat je v igri pravzaprav »drobiž«. Po drugi strani naj bi bilo naše javno šolstvo eno najboljših na svetu. Vsak, ki malce potuje naokrog po razvitem svetu, bo lahko ugotovil, da temu ni ravno tako. Ne rečem, so kakšne dobre stvari in kakšni odlični učitelji, toda rezerv je ogromno. Čemu le pred kratkim močna pobuda staršev za korenite spremembe šolstva? V argumentaciji so tovrstni zavajajoči argumenti znani kot logične zmote spolzkih strmin (slippery slope), ki se v politiki rade uporabljajo za dosego hitrih, a poceni učinkov. Nekako takole: že majhna kepica snega je dovolj, da se ta razvije v veliko kepo in ne vemo, kje se bo to vse skupaj ustavilo, morda v velikem plazu, ki bo imel fatalne posledice.

A ne pozabimo – pri spornem, t. i. razširjenem programu oziroma »nadstandardu« ne gre za nekakšen luksus, temveč za »pritikalije«, ki so bolj ali manj neločljivo povezane z obveznim programom: dopolnilni in dodatni pouk, jutranje varstvo in podaljšano bivanje. Vsak, ki ima (ali je imel) šoloobvezne otroke, ve, da je vsaj nekaj od tega nekakšno »nujno zlo« oziroma nepogrešljiva potreba, da se ob vseh obveznostih staršev v svojih službah obvezni program sploh nekako »zvozi«.

Zdaj je na izpitu Državni svet, da izglasuje veto na takšno napako večine parlamenta. Če to uspe, potem bo ta imela popravni izpit. Če ga pač ne bo prestala, saj se morda lahko še kdo premisli zavoljo lastnega političnega preživetja, bo slej ko prej na vrsti Ustavno sodišče. Če velja Dworkinova teorija o pravu kot integriteti v smislu chain novel, potem bi Ustavno sodišče moralo slediti koherenci svojih odločitev, četudi zdaj tam sedijo drugi pravni strokovnjaki, kot so v času izdaje obravnavane odločbe. Ustavnopravna doktrina govori o stopnjevanju sankcij tedaj, ko neka odločba Ustavnega sodišča ni bila spoštovana. Če je šlo za očitno nespoštovanje, ki ga prizna celotna pravna stroka, potem bi takšna situacija morala slediti a fortiori. Logično gledano Ustavno sodišče kaj dosti manevrskega prostora ne bi smelo imeti, če naj ohrani svojo kredibilnost, ki jo v slovenski družbi vendarle ima.

Drugi fiasko na vidiku, ki trenutno meče slabo luč na stanje prava in pravne države v Sloveniji, pa je parlamentarna preiskava o delu pravosodja glede konkretne osebe, ki je bila udeležena v številnih kazenskih postopkih, ki so se vsi izšli njen v prid. Ne rečem, zadeva je res sila nenavadna, pa tudi biti v Kanglerjevi koži ni bilo nič kaj prijetno. Na koncu je bilo vendarle sodstvo tisto, ki ga je oprostilo obtožb in tako ohranilo svojo kredibilnost v smislu neodvisnost in nepristranosti. Klicati sodnike na odgovornost v Državni zbor v okviru politične parlamentarne preiskave, je nezaslišano, saj gre za ugotavljanje politične odgovornosti. To je v očitnem nasprotju z načelom delitve oblasti iz naše Ustave. Tudi dogajanje na relaciji policija – tožilstvo bi moralo biti stvar strokovnega nadzora, saj če vložiš več deset ovadb in obtožnih aktov, potem pa se nič ne izcimi iz tega, je to vsaj rezultat slabega dela oziroma slabe storilnosti, saj naj bi se vlagali akti, ki imajo možnost za uspeh. Na problem je opozoril že Greco, kot ugledna mednarodna institucija. Takšna dejanja nas mečejo v koš skupaj s Poljsko, Madžarsko in povezujejo s problemi spoštovanja vladavine prava, kar je splošen problem nedavnih komunističnih držav, zdaj članic Evropske unije. Nekaj ugleda v nasprotni smeri Slovenija sicer še ima, a očitno ga izgublja.

Vračam se k naslovu, k staropisemski zgodbi o pastirju Davidu in velikanu Goljatu. Nauk te starodavne, arhetipske zgodbe je v tem, da surova moč ni vse, da štejeta predvsem znanje in pogum, potem lahko tudi otrok premaga velikana. Če Goljat prestavlja naravno, fizično silo, potem David civilizacijo, kulturo, razum in – navsezadnje – tudi pravo.      

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Konkretna dikcija omenjenega člena je po navedbah portala v upoštevnem delu naslednja: »Podatke o istovetnosti sodnikov ni moč ponovno uporabiti z namenom ocenjevana, analize, primerjave ali predvidevanja glede njihove dejanske ali zatrjevane prakse…« Omenjeni ukrep naj bi bil odgovor francoske justice, ob prikimavanju izvršilne in zakonodajne oblasti, na poprejšnji poskus objave vseh sodnih odločitev, predvsem na novo tudi prvostopenjskih na spletnih straneh, kar naj bi izboljšalo dostop javnosti do sodnih odločitev in sicer povečalo transparentnost delovanja francoskih sodišč. Zaupanje v sodstvo je v Franciji namreč precej nizko.

Takšne obsežne objave sodnih odločitev so se veselila predvsem podjetja, ki se ukvarjajo s pravno analitiko oz. s t. i. profiliranjem sodnikov. Tako bi bilo moč ugotoviti, kako je posamezni sodnik odločal v določenih primerih, ga primerjati z drugimi sodniki in celo predvidevati, kakšne bodo njegove odločitve v določenih primerih. To že kar nekaj časa počno podobne firme v ZDA in Združenem kraljestvu.

V zvezi z načrtovanimi objavami sodb na spletu so se v Franciji spraševali, ali naj imena sodnikov pustijo ali zbrišejo z objavljenih sodnih odločitev. Tako se zdi zgoraj omenjena določba kompromis, da se imen sodnikov večinoma ohranijo, vendar jih je kaznivo uporabljati v statistične namene. Takšna drakonska kazen za statistično obdelovanje sodb poimenskih sodnikov naj bi bila najhujša na celotnem planetu.

Povodov za takšno strogo ureditev naj bi bila objava članka nekega francoskega pravnega analitika, ki je zbral in analiziral sodniške odločitve nižjih sodišč s področja azilnega prava in izgonov tujcev, kjer je ugotovil določene pristranosti sodnikov ter pri nekaterih sodnikih izjemno nizek (le nekaj procentni) pritožbeni uspeh. Omenjeni analitik je komentiral, da francoska višja sodišča sicer nimajo nič proti analitiki in njenim javno objavljenim rezultatom. Problem naj bi bil v glavnem pri nižjih sodiščih, pri čemer naj bi predvsem sodniški sindikat, v katerem so močno zastopani, precej prispeval h gornji prepovedi.

Francoska zgodba bi prav lahko bila primerljiva s slovensko: zaupanje v sodstvo je nizko, sodne odločbe najvišjih sodišč so večinoma objavljene in tako dostopne za tovrstno analitiko, objave prvostopenjskih odločitev so sila redke kljub pred leti sprejetemu Sodnemu redu, ki je zapovedal objavo vseh. So pa tudi razlike: mislim, da pri nas ni težava v tem, da bi bila imena sodnikov objavljena pri posameznih odločitvah tudi na spletu, gre bolj za zaščito osebnih podatkov strank in drugih udeležencev sodnih postopkov.  

Toda podoben problem z javno objavo statističnih podatkov o delo sodnikov se je pred leti pojavil tudi pri nas, ko je šlo za spor Sodnega sveta z Informacijsko pooblaščenko. Tedaj je novinar zahteval objavo statističnih podatkov o pritožbeni uspešnosti vseh (poimensko imenovanih) sodnikov, zadeva pa se je potem v korist Sodnega sveta zaključila na Upravnem sodišču. Kljub zavedanju potrebe po javnosti in transparentnosti delovanja sodišč in sodnikov, je Sodni svet tedaj ocenil, da bi javna objava takšnih podatkov lahko škodila ugledu posameznih sodnikov oziroma avtoriteti celotnega sodstva v javnosti.   

Pri tem seveda ni šlo za nekakšno solidarno ščitenje slabih sodnikov, temveč za to, da naj takšne »sankcionira« sodstvo samo, po strokovnih oziroma profesionalnih merilih, ne pa »ulica« prek nekakšnih javnih, medijsko podprtih »linčev«.

Podobno situacijo je zdaj moč zaznati v Franciji. To je pač zgodba okolij z očitnim slabšim stanjem pravne kulture in predvsem nizkim zaupanjem javnosti v sodstvo. Stvari pa bi morali biti povsem drugačne in primerljive z razvitimi pravnimi okolji, kjer se sodstvo ne bo treba bati takšne pravne analitike, temveč jo bo celo uporabljajo sebi v prid, za še bolj kakovostne sodne odločitve. A takšno okolje bo pri nas treba šele vzpostaviti. Še ena primerjava s Francijo je tu na mestu.

Omenjeni analitik naj bi pred objavo »spornega« članka poslal nameravano gradivo na eno najvišjih francoskih sodišč v predhodno mnenje, a ni dobil odgovora. Zakaj? Zato, ker dokumenta niso mogli odpreti, saj so imeli prestar računalniški program. Zato je članek objavil v nespremenjeni obliki, kar se najbrž ne bi zgodilo, če bi dobil povratne informacije in pripombe od sodišča. Morda koga to spominja na kakšno našo prigodo z Open Office (in dokumenti .odt), kjer tu in tam ni mogoče odpreti kakšno priponko iz drugega, naprednejšega programa? Vsako varčevanje v sodstvu pač ne gre v korist večjega zaupanja vanj.

Za konec se je strinjati, da je pomemben kontekst in da prijemi, ki zaležejo ponekod, niso nujno koristni in uspešni drugod. Toda nekaj je gotovo: boj zoper napredek, ki ni a priori in univerzalno škodljiv, s kazensko represijo, celo z zaporno kaznijo (do petih let!), se zdi vsaj prekomeren, če že ne absurden.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zadevo sicer poznam iz medijev, pri čemer upam, da je bilo stanje stvari v dnevnem tisku in na več televizijskih debatah dovolj verodostojno predstavljeno.

Ob tem sem trdno prepričan, da so argumenti poslanca šibki, kar ga na koncu zna stati poslanske funkcije. Pri tem pa mu je škodo pravzaprav naredila tudi Zakonodajno-pravna služba DZ, na katere mnenje se krčevito opira. No, kot sem razumel kolega Zagorca v enem izmed televizijskih komentarjev zadeve, je izvirni greh glede kršenja Zakona o poslancih (ZPos) obstajal že prej, pred »intervencijo« omenjene službe, saj je poslanec prepozno odstopil z direktorske funkcije in bi mu morala funkcija že prenehati ex lege. Tu se zadeva zdi precej jasna, če je profesor Zagorc pravilno povzel stvari, in nimam razloga, da bi v to dvomil. Glede tega očitka niti nisem zasledil, da bi se poslanec kaj branil.

Tudi glede drugega argumenta sem prepričan, da stoji na zelo trhlih tleh. Da ne bi Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) veljal tudi za poslance, se mi zdi popolni absurd in tu je argumentacija predsednika KPK prepričljiva. Lahko, da je Zakon o poslancih, ki ne določa nezdružljivosti poslanske funkcije z vodilno funkcijo v pravni osebi javnega prava za razliko od ZIntPK, ki to določa, lex specialis, a slednji je lex posterior. Zakon o poslancih je bil sprejet že leta 1992, ZIntPK pa 2010, in tudi spremembi Zakona o poslancih, ki sta bili uveljavljeni leta 2011 in 2012, se nista prav nič dotaknili spornega vprašanja.

Torej argumenta, ki vlečeta vsak v svojo smer. Takšne antinomije argumentov pa se po receptu teorije pravne argumentacije rešuje s t. i. meta argumentom, ki je v tem primeru lahko slej ko prej argument namena. Le ob jasno izpričanem namenu v predlogu ZIntPK, da izvzema iz svoje ureditve poslance, bi lahko pritrdili poslancu madžarske narodnosti. To pa se mi zdi neverjetno, saj so ravno poslanci iz razreda najvišjih državnih funkcionarjev logična tarča takšnega zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, kajti če »riba smrdi, bo najbolj smrdela pri glavi«. Poleg tega ZIntPK jasno izpričuje namen, da preprečuje konflikt interesov glede funkcionarjev, med katerimi so navedeni tudi poslanci DZ.

Pravilna rešitev tega zapleta ni le praktično pomembna, ampak še bolj simbolno. Gre za vprašanje pravne države, pri čemer je še toliko bolj pomembno za njen obstoj, da se (državnega) prava in pravnih pravil držijo tudi najvišji državni predstavniki. Zato je še posebej pomembno, da se ta pravni spor čimprej reši. Poslanec ima sicer začasni alibi v mnenju Zakonodajne-pravne službe DZ, a sem prepričan, da bo ta kmalu razvodenel in bodo stvari postavljene na svoje mesto.     

Pomembno v tej zadevi je, da se upošteva pravno pravilnejša rešitev. Menim, da je v tej zadevi zgoraj nakazana. In, ko se ta čimprej dožene, kajti zaplet med KPK in DZ je treba razrešiti, jo mora parlament takoj upoštevati. Ne upam si niti pomisliti, da se Državni zbor ne bi ravnal po veljavni (torej pravilni) zakonodajni. Kako bi to vplivalo na državljane?

Nisem zasledil, da bi poleg Zakonodajne-pravne službe bil še kakšen pravnik na strani poslanca, ki bi morebiti imel dodatne argumente njemu v prid. Če DZ pri tem ne bo popustil in konkretneje pristopil k reševanju zagate, bo slej ko prej sledilo ustrezno pravno sredstvo KPK na pristojno sodišče. To bo seveda ultima ratio, upam pa, da bo prej prevladal razum.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Univerza Windsor je svetovno znana predvsem po svojem centru za raziskovanje argumentacije in retorike (t. i. CRRAR: Centre for Research in Reasoning, Argumentation and Rhetoric - www.uwindsor.ca/crrar). Vodja centra je Christopher Tindale, sicer svetovno znani filozof, ki se ukvarja predvsem z retorično argumentacijo. Ostala znana imena na tem centru so še: Anthony Blair in Ralph Johnson (utemeljitelja neformalne logike), Hans Hansen in pravnim teoretikom poznani Douglas Walton (avtor prek 50 knjig s področja logike, dialektike in argumentacije, ki v precejšni meri zadevajo tudi pravniško tematiko, v zadnjem času pa se ukvarja z umetno inteligenco v pravu - Waltona je v več zadevah citiralo tudi Vrhovno sodišče ZDA). Omenjeni center deluje v okviru tamkajšnje filozofske fakultete in je poleg Univerze v Amsterdamu gotovo eden izmed najbolj imenitnih svetovnih centrov za preučevanje argumentacije. Kot edina institucija na svetu so razvili tudi poseben doktorski program za preučevanje argumentacije.

Tja me je vodila raziskovalna žilica predvsem v zvezi s preučevanjem argumentacije oziroma multi-modalne argumentacije v pravu, se katero se trenutno ukvarjam. O kompleksnih teoretičnih problemih in raznoraznih tozadevnih akrobacijah sicer raje kaj zapišem v znanstvenih prispevkih, tu pa bi z bralstvom delil v glavnem vtise iz tega študijskega potovanja.

Najprej me je osupnila izjemna preprostost in prijaznost profesorjev, sicer svetovnega formata. Pa saj sem bil tega že vajen iz Amerike, a je tej kanadski izkušnji treba dodati še kakšno potenco. Očitno res velja popularna krilatica, da je »ego« obratno sorazmeren s strokovno veličino. Res, prava lekcija napuhu in aroganci, ki jo tu in tam srečamo predvsem v evropskih celinskih akademskih okoljih. Tudi pri nas pa bi se našel kakšen primerek. V psihološkem smislu gre pri omenjeni altruistični drži pravzaprav za močan ego, saj gre za zdrav odnos do samega sebe, pri čemer se človek lahko visoko ceni, a je do sočloveka še vseeno »človeški«. Napuh in aroganca sta prej stvar narcizma, kjer gre v bistvu za šibek ego.

Windsor, ki na prvi pogled ni nekakšna lepotica, je sicer zaledje Detroita glede dela precejšnjega števila prebivalstva v (še vedno deloma ohranjeni) avtomobilski industriji, ima pa tudi svoje obrate za izdelavo avtomobilov ameriških znamk. V mestu vlada nekakšno nezadovoljstvo predvsem s predsednikom in njegovo administracijo na drugi strani reke. Tam živi precejšnje število priseljencev iz vseh koncev sveta, kar daje občutek kozmopolitizma, in ti so iz znanih razlogov še posebej nejevoljni, ko omeniš Trumpa. Njegovo »rovarjenje« po svetovni in ameriški politiki jih nikakor ne pušča ravnodušnih. Sicer pred 9/11 celo ni bilo obmejnega nadzora med obema mestoma. Danes pa je pregled lahko precej natančen, še posebej, če prihajaš iz drugega konca sveta. Pa četudi je to EU. Tega nismo več vajeni, še toliko manj, ko se gibljemo v okviru Schengna. Saj se tako ameriški kot kanadski policisti trudijo biti korektni, to je treba priznati, toda pravila pač veljajo, ki jih morajo upoštevati. Pri čemer pregledovani nimajo prav posebne izbire.

Kljub številnim migrantom je v mestu zelo nizka stopnja kriminala, kar kaže na to, da so se dobro integrirali, pri čemer ohranjajo svoje etnično ozadje. Predvsem taksisti so prišleki iz vseh možnih držav, med njimi pa je veliko visoko izobraženih, ki se morajo preživljati na takšen način. To pa jim ne predstavlja problema, saj je Kanada pravno urejena država, ki ima dober šolski sistem in tudi socialo bistveno bolj razvito od južne sosede. Večkrat me je prevažal Egipčan Magdi, ki je z družino zapustil, po njegovih besedah, »diktatorski« Egipt in se preselil prek luže, da bi svojim otrokom omogočil boljše življenje. V Egiptu je bil prevajalec z dokončano fakulteto, v Windsorju pa se trenutno preživlja kot taksist, potem ko mu je propadla restavracija z arabsko hrano.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zanimiv nagovor je kot uvodničar in osrednji govorec skupščine imel predsednik Evropskega univerzitetnega inštituta iz Firenc, Profenaud Dehousse. Gospodu smo z zanimanjem prisluhnili, saj je omenjena institucija eden izmed najpomembnejših think tankov v EU. V predavanju z naslovom EU Integration Through Law je izpostavil oblikovanje skupnih pravnih pravil, ki so se razvijala predvsem zavoljo nezaupanja med državami članicami, in ne obratno, saj države po njegovem mnenju nimajo kakšnih želja, temveč zgolj interese. Problem Brexita pa je po njegovem za EU pravzaprav strukturni problem, saj je treba prisluhniti tistim državljanom EU, ki jih je globalizacija pustila na cedilu. Pravzaprav je namignil, da je raznoraznim populizmom, tako levim kot desnim, treba resno prisluhniti in v primerni smeri tudi reformirati EU. Recepta za razrešitev krize populizma pa nam vendarle ni izdal, ker ga bržkone (še) nima. Najbrž ga nima (še) nihče.

Nadvse zanimiva je bila tudi sekcija prvega dne, na temo Comparative Law at the Supreme Courts in Europe. Danes lahko v globalnem smislu govorimo o nekakšnem ustavnem univerzalizmu, saj celo sodniki ameriškega Vrhovnega sodišča citirajo druga sodišča, predvsem najvišja evropska, o čemer še pred desetletji ni bilo niti govora, saj je bilo nekako samoumevno, da se celotni tamkajšnji (pravni) svet vrti zgolj med Kanado in Mehiko. Zakaj tega torej ne bi počela tudi najvišja evropska sodišča?

V okviru omenjene sekcije je tako Celestina Iannone, vodja Oddelka SEU za analize, pojasnila, kako je analitski oddelek Sodišča EU, kjer deluje tudi naš Saša Sever, temeljit pri preučevanju nacionalnih pravnih ureditev držav članic. Zatem je o citiranju in preučevanju tujih pravnih ureditev poročal Andreas Paulus, sicer sodnik nemškega Zveznega ustavnega sodišča in tudi profesor na eni izmed nemških univerz. Na enako temo pa je predavala tudi sodnica Sylvaine Poillot Peruzzetto s francoskega Cour de cassation in tudi profesorica na univerzi v Toulousu. Seveda omenjena sodišča sledijo drugim zgledom (le) v smislu prepričevalnih precedensov (persuasive authority).

Sledila je predstavitev GLEAC, to je globalnega združenja pravnih fakultet, ki je bilo ustanovljeno lani v Barceloni. Tvorijo ga ELFA, SEALS (združenje ameriških jugo-vzhodnih pravnih fakultet), avstralsko združenje, kanadsko združenje, južno ameriško združenje in kitajsko združenje pravnih fakultet. Pravne fakultete se torej povezujejo tudi v globalnem smislu, to pa je, mislim da, prvo tovrstno združenje. Konkretnih projektov sicer še ni, a gotovo prej ko slej sledi kakšen. Projekt je predstavil Richard Meyer z Mississippi College of Law, s katerim sodeluje tudi naša fakulteta in tja na izmenjavo pošilja študente, s katerimi so tam menda izredno zadovoljni. Meyer je tudi podpredsednik SEALS.

Drugi dan je sledila zanimiva sekcija /okrogla miza na temo Transatlantic data flows, cyber security, and privacy protection. Koordiniral je Josep Maria de Dios Marcer, nekdanji predsednik ELFA iz Barcelone. Prvi referat je imel Leo Martinez z University of California, profesor prava, ki je svojo kariero sicer pričel kot informatik. V svoji predstavitvi je razvil zanimivo primerjavo med kibernetskimi napadi in potresi – obe vrsti nevarnosti sta nepredvidljivi, saj nikoli ne moremo vedeti, kdaj se bo kakšen napad/potres zgodil. Ostali govorci so predavali o varstvu podatkov v obdobju umetne inteligence, o novi uredbi GDPR, o podatkovni geopolitiki.

Dogodek je bil lepa priložnost, da sledimo tematikam, ki zaposlujejo pravne akademske ustanove po Evropi in svetu. Hkrati pa tudi odlična priložnost za navezovanje stikov in krepitev že obstoječih. Skupščine se je udeležil tudi prof. Strban, dekan Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, ki je nekoč že tudi gostila podobno srečanje. Mariborčane, ki so tudi člani ELFE, smo pogrešali.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Člen 43 zgoraj omenjenega pravilnika določa, da za pisno izdelavo prevoda listine pripada tolmaču za eno stran (1500 znakov): za prevod iz tujega v slovenski jezik 28 evrov, za prevod iz slovenskega v tuj jezik pa 41 evrov. Ne gre za to, ali je to dovolj, premalo ali celo preveč. Gre za to, da je ta znesek predpisan z državnim pravilnikom, ki pri določenih zneskih ne uporablja besede »največ«, ampak vsebuje točno določen znesek. Ne več, ne manj – vsaj dobesedna razlaga bi to tako razumela, ta pa je vedno izhodišče za razumevanje pravnih pravil.

Gornja določba priča o tem, da naj se cena na trgu ne bi prosto določala, saj je sodnotolmaštvo vsaj deloma regulirana dejavnost. Zahteva se določena izobrazba, ne le izvrstno znanje tujega jezika, temveč tudi določeno znanje domačega pravnega sistema in pravne terminologije v tujem jeziku, kar se na koncu potrdi s posebnim izpitom in podeljeno »licenco«. To je vsakih toliko let celo treba obnavljati z določenimi potrdili.

Čemu vsi ti gornji pogoji? Zaradi kakovosti samih storitev – v korist državnim organom in navsezadnje strankam. Zadeva je povsem drugačna pri »navadnem« prevajanju, ki pa je na povsem prostem trgu. Tu se zdi nekako logično, da se cena oblikuje prosto po ekonomskih zakonitostih trga, saj ni posebnih formalnih pogojev za to, kdo je lahko prevajalec. Konec koncev tisti, ki dobro prevaja, kar pove trg.

Če je denimo za prevod iz tujega v slovenski jezik v pravilniku določena cena 25 evrov, najdete na internetu ponudbe prevajalskih agencij že za 20 evrov ali celo manj. Od tega prejme sodni tolmač tudi le po 7 evrov, ostalo pobere agencija, ki je mimogrede lahko poleg prevajanja in sodnega tolmačenja registrirana tudi za kakšne prevoze, čistilni servis ali kaj podobnega.

Nekdo bi rekel, v redu, saj je nižanje cen v korist strankam, uporabnikom storitev, saj bodo tako plačali za sodno overjene prevode manj. Pri tem se bodo stranke same odločale, koliko želijo plačati za takšen prevod, saj naj bi se zavedale v smislu cost-benefit analize, da »manj ko daš, manj imaš«. In obratno. A zgodba ni tako preprosta, saj bo takšen sodno overjen prevod, ki bo morda manj kakovosten, kot bi bil, če bi imel sodni tolmač več časa zanj, končal na primer na sodišču. In bo tako slabšo kakovost navsezadnje »trpela« tudi država.  

Osebno takšnemu dumpingu nasprotujem, saj uničuje kakovostno delo sodnih tolmačev. Mislim sicer, da sta v tem duhu spisana tudi prej omenjena zakon in pravilnik in da gre prej za anomalijo v praksi. Zdi se, da tako določena cena v pravilniku nekako jamči enako kakovost storitve. Sicer razumem prevajalske agencije, da iščejo zaslužek na trgu in tudi tiste sodne tolmače, ki morajo preživeti in se zavoljo laissez-faire drže države tu in tam enostavno morajo udinjati »tlaki«, ki jo »ponujajo« agencije.

Ne razumem pa tega, da s prevajalskimi agencijami pri tem »sodeluje« tudi država. Naj omenim le zadnji javni razpis/ naročilo Generalnega sekretariata Vlade glede Storitev prevajanja, jezikovne redakcije mednarodnih sporazumov in pogodb, lektoriranja ter prevajanja s sodno overitvijo (št. 43020-4/2018). Naročnika naj bi bila tudi Vrhovno sodišče in Sodni svet! Najvišja cena, ki jo na tem razpisu lahko ponudnik ponudi za sodne overitve, je 39 evrov na prevajalsko stran. Že to je cena pod pravilniško. Še huje pa je, da je merilo za izbiro ekonomsko najugodnejša ponudba. In ne duha ne sluha o ceni, ki jo določa zgoraj omejeni pravilnik ministra! Kar pomeni, da bodo spet najugodnejši ponudniki agencije, sodni tolmači pa pri njih na »tlaki«.

Je že res, da bi se morali najprej sodni tolmači sami stanovsko dovolj dobro organizirati in zaščititi svoje interese zoper tržne anomalije, vsaj podobno, kot to učinkovito storijo odvetniki. A človek se vpraša, zakaj imamo potem pravilnik. Je ta le mrtva črka na papirju?   

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tedanja retorika je postala znana predvsem po t. i. notranjih sredstvih prepričevanja (torej logos, etos in patos). Modri Aristotel je sicer najbolj pristajal na logos kot najpomembnejše sredstvo prepričevanja, toda prepričan je bil, da v določenih situacijah nam ta ne pomaga najbolj, zato moramo računati tudi na etos (tj. etične lastnosti govornika) in patos (čustva občinstva). Vendar je pomembno razumeti, da je Aristotel argumentacijo razumel predvsem kot t. i. »retorično argumentacijo« (Tindale), z vsemi tremi elementi skupaj.

Retorika v klasičnem, antičnem smislu je cvetela še v starem Rimu, predvsem pri Ciceru in odvetniku Kvintilijanu, ki je bil njen prvi poklicni učitelj, pa še deloma v srednjem veku. Zatem pa se njen pomen izgubi. Nekdanja enotnost »retorične argumentacije« razpade na argumentacijo in retoriko. Argumentacija se ukvarja predvsem z logiko (logičnimi argumenti) kot rezultati oz. produkti argumentacije, ki svoj vrh doseže pri Descartu v smislu more geometrico, katere vzor je predvsem formalna logika.Klasična retorika pa vse bolj postaja elocutio, torej bolj vprašanje sloga ali stila, kot pa lastnosti vsebinskega.

Ko pred desetletji ugotovijo, da si s formalno logiko v pravu navadno ne moremo kaj veliko pomagati, se zopet prebudi prastaro, Aristotelovo razlikovanje med formalno logiko (iz Analitik) in neformalno logiko (iz Topike) oz. dialektiko. V argumentacijo pa zanimanje za retoriko v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prinese Perelman, ki predvsem pravno logiko vidi kot vrsto »nove retorike«.

Toda zdi se, da retorična argumentacija v pravu še vedno ni našla svoje re-afirmacije. Tu mislim predvsem na izvorno, Aristotelovo retoriko, tj. vsebinsko prepletanje notranjih elementov prepričevanja, tj. logos, etosa in patosa. Ne mislim retorike, kjer gre bolj za »kako« v smislu kurzov javnega nastopanja. Mislim na retoriko, ki je hkrati tudi »kaj« (vsebina). Zadeve so bolj celovite, ko jemljemo retorično argumentacijo kot skup govorcev, argumentov in občinstva (Tindale), pri čemer pa govorec ni le tisti, ki (dobesedno) ustno govori, saj je govor razumeti tudi kot (pisano) besedilo, v katerem je lahko veliko retoričnih manevrov, ne le odvetnikov in strank, temveč tudi sodišč proti višjim sodiščem ali strankam in splošnemu pravnemu občinstvu. Sloviti nizozemski profesor, van Eemeren, govori v svoji teoriji pragma-dialektične argumentacije o t. i. »strateškem manevriranju« kot o retorični tehniki v besedilu. Pravnik kot, po Prešernovo, »jezični dohtar«, pa ni nujno tisti, ki veliko (ustno) govori, temveč predvsem tisti, ki je mojster jezika (tudi v pisani obliki) – v našem primeru jezika praktične racionalnosti, kot jezika prava.    

Izmed Aristotelovih notranjih sredstev prepričevanja je tradicionalno imela prednostno vlogo v pravu logika. To je bilo vsaj stališče pravnega pozitivizma in formalizma, v modernem času najmanj tja do druge svetovne vojne. Čustva (patos) niso imela mesta v pravu in so bila izgnana iz palače (pravne) pravičnosti. Šlo je za zgodovinsko »vojno« med logiko in psihologijo, ki pa se je izkazala za kontraproduktivno. A rabili smo, v sodobnem času, nevroznanost in kognitivno psihologijo, da smo prišli tja, o čemer je pisal že Aristotel: priznanje napetosti med logosom in patosom in določitvi pravega razmerja med njima, kar ni vedno tako enostavno, kot se pretvarjamo, da je.

Podobno je tudi etos kot etično-psihološka dimenzija prikorakal v argumentacijo šele po drugi svetovni vojni. Etos se je nato izrazil v pomenu pravnih načel, vrednot in človekovih pravic. Danes ga jemljemo še kako resno. Retorično argumentacijo bo zanimalo, kaj prinaša v svet logosa in patosa.

Toda četudi retorika kot retorična argumentacija združuje vse zgoraj omenjene lastnosti, ni o njej ne duha ne sluha v pravniškem izobraževanju. V učnih programih pravnih fakultet imamo le (pravno) argumentacijo, ki je sicer izjemno pomembna in brez katere ne gre, a ne predstavlja celote, celovite poante prepričevanja in dokazovanja. Vse se stavi na logiko, ki pa je pogosto nedosegljiva, zato se gremo neke vrste »pol logiko«, včasih niti ne mini-logiko, kot je Aristotel pravil dialektiki. Ne pravim, da imamo za logiko kakšno alternativo, saj je najzanesljivejši način dokazovanja. Problem je v tem, da v pravu do točke, ko logika »stoprocentno« deluje, pogosto niti ne pridemo in se le pretvarjamo, da so odločitve logične.

Retorika ali retorična argumentacija bi bila tu koristna, da osvetli razmerja med logiko (logos), etiko (etos) in psihologijo (patos) v procesu pravnega odločanja. Tudi sama logika bi v tem kontekstu bolj »zasijala«. A v učnih načrtih pravnih fakultet je torej ni najti, tudi je ni pri kakšnih nadaljevanjih izobraževanjih pravnikov, ki že delujejo v svojih poklicih. Tako se zdi, da je neko prastaro znanje, ki je prikazovalo pristno človeško naravo (domala arhetipske, večne resnice), ostalo pod stoletnimi kupi prahu. In čaka na Minervino sovo, da iz tega prahu poleti.   

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Že pregovorno velja za naše sodstvo, da so v njem predstavnice nežnejšega spola v veliki večini. To predvsem velja za sodišča prve stopnje. Tu je sodnic več kot 80 %, kar je tudi najvišja številka v EU – podatke jemljem iz poročila Justice Scoreboard za leto 2018. Pri tem se ravnotežje med spoloma izenačuje višje, ko gremo v sodni hierarhiji (na višjih sodiščih še okoli 73 % sodnic), pri čemer so na Vrhovnem sodišču v večini moški sodniki (s 60 %).

Kako pa je kaj v drugih državah EU? Najvišjo številko glede odstotka prvostopenjskih sodnic najdemo v bivših socialističnih državah ter nekaterih mediteranskih oziroma južnih evropskih državah (torej dediščina socializma ni edini razlog). Latvija je takoj za Slovenijo, čez 70 % sodnic pa še najdemo v Romuniji, Grčiji, Madžarski, Hrvaški, zelo blizu tega pa so še Francija, Estonija, Češka, Poljska, Litva ter Portugalska. Zanimivo, da je pod 50 % sodnic na Švedskem, Malti, v Združenem kraljestvu (celo manj kot 30 %) in na Irskem (približno 35 %). Nekaj nad 50 % pa je sodnic na Finskem, v Belgiji, Avstriji, Italiji in na Danskem.

Tudi pri višjih sodiščih je odstotek sodnic skoraj podobno enak v Latviji in Sloveniji, za temi pa takoj sledita Romunija in Grčija. Spet najmanj sodnic je na višjih sodiščih Združenega kraljestva (manj kot 30 %), na Irskem celo manj kot 20 %, na Malti pa le okoli 10 %. Na vrhovnih sodiščih pa je največ Romunk (več kot 80 %), Bolgark (skoraj 80 %), okoli 60 % pa je še Slovakinj in Latvijk. Države z najmanjšim deležem sodnic na najvišjem nivoju pa so Luksemburg in Češka, (20 %), Portugalska dobrih 15 %, Španija še nekoliko manj, Združeno kraljestvo pa celo pod 10 %.

Statistika kaže, da so ženske sodnice v veliki večini, vsaj na nižjih sodiščih, v bivših socialističnih državah ter v nekaterih južno-evropskih ali mediteranskih državah. Njihov najmanjši delež pa je zanimivo v državah tradicije common law (Združeno kraljestvo, Irska in Malta), kjer ne gre za karierni sistem sodniškega napredovanja, ampak rekrutiranje iz prakse, predvsem odvetniške.

Smiselno podobni podatki veljajo tudi za tožilstvo (pregledoval sem neko statistiko EU, sicer za leto 2014), kjer na nižjih nivojih prevladujejo tožilke (tudi v nekaterih državah zahodne in severne Evrope), tožilci pa močno prevladajo na vrhovnih državnih tožilstvih. Deloma drugačna je zgodba na področju odvetništva, kjer so še leta 2005 močno prevladovali moški, v desetih letih pa se odvetnice marsikje približujejo ali so že presegle polovico članov odvetniških zbornic. Trend pa je prav povsod v naraščanju števila odvetnic v primerjavi z moškimi kolegi.

Pri študentih prava je bila v skladu z isto statistiko slika leta 2015 prav povsod v korist študentk prava, povprečje nekako 60 – 40 % za nežnejši spol (v Litvi in Latviji celo 70 – 30 %, Slovenija nekje 67 – 33 %, v Avstriji pa 55 – 45 %). Pri doktorskih študentih je slika bolj uravnotežena in se zdi povprečje nekje polovica obeh spolov (ne v Sloveniji, kjer tudi tu prevladujejo doktorandke). Če pa kje moški močno številčno prekašamo kolegice, je na področju akademskega pravniškega dela, kjer je nekako 75 % odstotkov profesorjev in le okoli 25 % profesoric.

Tudi v ZDA je trend vse bolj naraščajoč v korist pravnic: na večjih pravnih fakultetah so diplomantke že v večini, nekoliko manj je še odvetnic (kakšnih 40 %), se pa že vztrajno približujejo polovici, slabše pa so zastopane na sodiščih, predvsem zveznih.

Gotovo je idealna spolna struktura v poklicu, ki ni vezan na nekatere posebne spolne karakteristike glede fizičnih predispozicij (npr. težka fizična dela), v uravnoteženosti spolov. Odkloni od tega so tisti, ki nas motijo. Tako mi glede pravniškega poklica govorimo o pretirani feminizaciji, Angleži in Američani pa o premajhni zastopanosti žensk na sodniških mestih, pri čemer nekateri predlagajo ženske kvote. Ženske kvote so sicer v sodstvu že poznane, npr. pri kandidaturi za sodnice in sodnike belgijskega ustavnega sodišča, pa pri ESČP in ICC.

Če bi na primer menili, da je pretirano razmerje okoli 70 – 30 %, potem bi nas moralo skrbeti stanje na naših prvostopenjskih in višjih sodiščih, morda delno tudi na fakultetah pri nižjih stopnjah študija. Seveda pa tudi pri profesorskem kadru.

Če so v prejšnjih časih, ko so se ženske borile za enakopravnost, nekje uvajali celo ženske kvote, bi morali po mnenju nekaterih zdaj uvesti moške kvote – vsaj glede na nekatere gornje številke. Sam se k temu nikakor ne nagibam, saj so se kvote celo tam, kjer so jih uvajali (pred desetletji v ZDA glede obveznih mest na izobraževalnih institucijah za manjšine – t. i. affirmative action) izkazale za neproduktivne in so jih kasneje opustili. Menim, da je treba uravnoteženost med spoloma dosegati na druge, bolj dolgoročne načine. Jasno pa, da morajo biti vsakršni ukrepi v tej smeri rezultat poglobljenih študij in ne horuk akcij. Pregledati je treba celoten proces izobraževanja pravnikov, pri tem pa pričeti že v srednji šoli, potem pri sprejemu na pravno fakulteto, sam študij na fakulteti, pripravništvo in PDI, tudi kako stimulativna je sodniška služba v primerjavi z odvetniško, itd.

Sicer pa si moramo predvsem naliti čistega vina in se vprašati, ali je to sploh problem. Gre le za bolj prijetno delovno okolje z uravnoteženo (moško in žensko) energijo ali za kaj več, bolj vsebinskega? A tu moramo biti zelo previdni in ravnati brez predsodkov in posploševanj, temveč trezno, znanstveno.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Misel, da »mednarodni dokumenti od vseh možnih modelov izrazito forsirajo prav italijansko različico sodniške samouprave, ki jo razglašajo za t. i. EU-model sodnega sveta«, in da se »po njem v bistvenem zgleduje tudi slovenski model« (Zobec, Imenovanje sodnikov, IUS-info kolumna z dne 7. 1. 2019), se mi zdi povsem zgrešena. Glede »mednarodnih dokumentov« ne bi dal roke do cela v ogenj, a v okviru ENCJ, kjer sem vendarle na različnih delavnicah in sestankih prebil kar nekaj let, lahko zagotovim, da Italijani in njihov sodni svet v tej mreži igrajo bolj obskurno vlogo. Čeprav se trudijo, da bi bili slišani in v vseh možnih komisijah in so tudi osnovali ENCJ. Danes je zgodba drugačna, saj prednjačijo Nizozemci, Belgijci, Angleži…

Še manj je italijanski model nekakšen zgled za Slovenijo. Za to lahko navedem kopico argumentov, ki kažejo na precejšnjo razliko. Prvič gre pri Italijanih za t. i. veliki sodni svet, ki je pristojen ne le za sodnike, temveč tudi za tožilce. To je v Sloveniji povsem ločeno. Drugič imajo v italijanskem sodnem svetu veliko večino sodniki in so zunanji člani (npr. profesorji) redno preglasovani, o čemer mi je pogosto tarnal profesor civilnega prava iz Ferrare, Alessio Zaccaria, s katerim sva so-vodila vsaj dve projektni skupini ENCJ. Pri nas je razmerje rahlo v korist sodnikov, se pa za najpomembnejše odločitve zahteva dvotretjinska večina, kar pomeni, da sodniki ne morejo enostavno preglasovati ne-sodnikov, kot tudi obratno. Tretjič je večina članov italijanskega Consiglio superiore della magistratura redno zaposlenih v sodnem svetu za čas trajanja mandata in jim prejšnja služba miruje, pri nas pa seveda ne. Četrtič predseduje (četudi zgolj formalno) italijanskemu sodnemu svetu Predsednik republike kot eminentna politična osebnost, pri nas pa v strukturi nimamo nobenega politika po funkciji.

Tudi enostavno enačenje Sodnega sveta s samim sodstvom – češ, da v tem telesu izbirajo sodnike v imenu sodstva »skrbno izbrani in preverjeni sodniki, ki imajo v Sodnem svetu večino« (Zobec, prav tam), se mi zdi milo rečeno pretiravanje. V vseh šestih letih mojega članstva se ne spomnim primera, da bi se pri kakšnem odločanju polarizirali skupini sodnikov in zunanjih članov, kjer bi sodniki zunanje člane enostavno preglasovali. Sodniki-člani so bili pogosto celo bolj kritični do kolegov sodnikov, kot smo bili zunanji člani. Poleg tega je slovensko ureditev dvotretjinske večine v Sodnem svetu projektna skupina ENCJ, ki se je v posebnem projektu ukvarjala z ureditvijo sodelovanja zunanjih članov v evropskih sodnih svetih, celo sprejela v svoje poročilo, ki je bilo predstavljeno na generalni skupščini ENCJ v Varšavi.

Ohranjati Državni zbor kot dokončni forum imenovanja sodnikov se mi zdi velika napaka. Ravno oba »zloglasna« primera zavrnitve kandidatov za višjo sodnico in vrhovnega sodnika sta dober primer zgrešene prakse. Državni zbor je seveda najpomembnejši forum demokratične javne razprave, a o strokovnih kompetencah, kar naj bi sodniki predvsem imeli, težko razpravlja, potem pa seveda glasuje brez obrazložitve. Oba kandidata za sodnika sta na koncu »padla« pod težo (povsem populističnih) argumentov, ki jih ne bi sprejel noben strokoven organ, saj so bili povsem neformalni.

Da pa s slovenskim Sodnim svetom ni vse lepo in prav, se pa absolutno strinjam. Zadnja reforma Sodnega sveta, ki bi omogočila bolj kakovostno delo, na žalost ni šla dovolj daleč. Na to smo vseskozi opozarjali. Novi prostori so seveda lepi, svoj zakon in proračunska postavka se tudi lepo sliši, a še pomembnejša je vsebina, za katero je organ pristojen. Nujno bi bilo treba povečati proračun, saj bi več denarja omogočalo več dodatnih strokovnih sodelavcev in tudi zaposlitev predsednika-ce oziroma tudi podpredsednika-co. To bi omogočilo kvalitetnejšo izvajanje pristojnosti v smeri nadgraditve izbirnih postopkov, primerno mednarodno aktivnost institucije, ki slej ko prej privede do domačih pozitivnih učinkov, pa tudi bolj proaktivno vlogo te ustavne institucije. Vsaj to pa Slovenija krvavo potrebuje, da se izboljša zaupanje javnosti v sodstvo. Tudi v tem smislu bi bilo mogoče razumeti zadnji odstop njegove članice, ki pa ga sicer ne podpiram, saj se da protestirati tudi drugače.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Politična nevtralnost sodnikov se zdi univerzalna ustavna vrednota vsaj v sistemih, kjer kraljujejo vladavina prava (z delitvijo oblasti), demokracija in človekove pravice. Brez nje ne moremo govoriti o neodvisnosti in nepristranskosti sodnikov kot temeljni univerzalni fenomenološki potezi sodniške funkcije (Kojève). To načeloma velja tudi v sistemih, kjer so sodniki formalno lahko člani političnih strank, kot je to primer v Sloveniji – seveda po zgledu Nemčije. Tu je slej ko prej mišljenja aktivna politična vloga. Ta ni dovoljena niti v prej omenjenih sistemih, četudi gre za zasebno življenje sodnika, pri čemer je v poklicnem delovanju tako ali tako izključena. Po mnenju ENCJ (Poročilo o sodniški etiki 2009-2010) si sodnik ne sme dovoliti, da bi njegovo zasebno življenje vplivalo na neodvisno in nepristransko izvrševanje njegove sodniške funkcije. Tu je pomemben že videz neodvisnosti in nepristranskosti. Sodnik ima pravico do svobode govora, tudi političnega, vendar mora biti pri izvrševanju te pravice zadržan. Navsezadnje to izhaja tudi iz pravice do poštenega sojenja po 6. členu EKČP.

V Evropi obstajajo različni sistemi glede strogosti ločenosti sodniške funkcije od politike. Najstrožji je angleški. V zibelki moderne sodniške neodvisnosti velja stoletni (nenapisan) ustavni običaj (tj. convention), da sodniki ne smejo igrati aktivne vloge v politiki. Razlog je v javnem zaupanju v sodniško neodvisnost in nepristranskost. Nesprejemljivo je že vsakršno vzdrževanje političnih stikov, kot je udeležba na političnih shodih, srečanjih, dogodkih kot tudi zbiranje sredstev za politično stranko. To do neke mere velja tudi za sodnikove družinske člane, saj lahko to tudi vpliva na njegovo odločanje pri kakšnem od kasnejših primerov. V nekem smislu velja celo določena časovna omejitev vstopa v politiko po zaključku sodniškega mandata, saj bi lahko šlo za javni vtis, da je sodnik tudi v sodniškem mandatu več kot le »simpatiziral« s politično opcijo, ki se ji pridružuje.  

Na drugi strani imamo liberalnejše sisteme, kot sta vsaj švedski in nemški, kjer si celo načelo nezdružljivosti obeh funkcij razlagajo nekoliko lahkotnejše. Toda tudi v Nemčiji sta bila pred leti primera, ki sta dvignila precej prahu v javnosti. Najprej je šlo za sodnika nižjega sodišča, ki je vrnil sodniški mandat in po kakšnem letu dni sprejel politično funkcijo na deželnem nivoju kot tudi ustanovil svojo stranko. Kot kazenski sodnik je bil sicer znan po drakonskih kaznih še posebej v primerih nasilja na policisti, kar je bila tudi ena izmed glavnih tem v njegovi politični kampanji. Drugi primer pa zadeva eminentnega politika na deželni ravni, ki je postal sodnik nemškega Zveznega ustavnega sodišča. Oba primera sta v Nemčiji ponovno odprla debato o legitimnosti sodnikov politično aktivnih sodnikih in mejah, ki naj obstajajo med tema področjema (glej več o tem v: Politična aktivnost sodnikov v luči sodniške etike).      

Resda obstajajo nekateri primeri večje tolerance do političnih vezi sodnikov s politiko, a zdi se, da ti primeri lahko zdržijo le v državah visoke pravne kulture, za katero velja tudi visoko javno zaupanje v sodnike in sodišča. V državah nizkega zaupanja v sodne institucije, kamor spada tudi Slovenija, pa nikakor ne. Če želimo dvigniti raven zaupanja v naše sodstvo, je ena od poti, da se zgledujemo po angleškem modelu.

Najprej je tu članstvo v političnih strankah. Koliko sodnikov pa je sploh članov političnih strank v Sloveniji? Tu bi bilo zelo zanimivo napraviti raziskavo in kakšno anketo. Kaj jim to članstvo pomeni oziroma sploh prinaša, če ne smejo biti »aktivni«? Le plačevanje članarine? Lastnega političnega prepričanja pa jim seveda nihče more vzeti, kakor tudi ne volilne pravice.

Nadalje je problematična tudi zamrznitev sodniške funkcije zaradi politične funkcije in vračanje nazaj v sodniške vrste. Teh primerov sicer ni veliko in dopuščam možnost, da se takšni sodniki lahko povsem korektno trudijo biti politično zadržani, toda vprašanje je, ali jim to lahko povsem uspe, vsekakor pa je javno zaupanje v njihovo neodvisnost in nepristranskost za vselej blago rečeno okrnjeno. 

Kar pa zadeva dnevne kontakte sodnikov s politiko, npr. javno druženje s politiki, udeležbo na političnih dogodkih, ki bi lahko vplivali na javno zaupanje v njihovo neodvisnost in nepristranskost, pa že obstajajo razna pravila s komentarjem v Kodeksu sodniške etike. In pristojnost Komisije za sodniško etiko pri Sodnem svetu za njihovo razlago v konkretnih primerih.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Na omenjenem zavihku so predstavljani nekateri praktični napotki strankam, ko se te odpravljajo na sodišče, predstavljene so jim pogoste situacije glede njihovega sodelovanja v sodnih postopkih: npr. ko so v osebnem stečaju, vlagajo predloge za ločitev zakonske zveze, so v postopkih izvršbe ali dedovanja, vpisujejo svoje nepremičnine v zemljiško knjigo in podobno. Posebej so objavljene tudi koristne informacije za priče, oškodovance, kot tudi novinarje ter invalide, ki se pojavljajo v eni izmed vlog na sodišču. Poleg tega najdemo tudi simpatično sestavljene zloženke o tipičnih pravnih postopkih na sodišču, kjer stranke lahko najdemo koristne bistvene informacije o teh postopkih oziroma nekaj glavnih korakov v postopku, da si znajo predstavljati, kaj jih čaka. Poleg tega najdemo tam tudi brošuro o brezplačni pravni pomoči, pa tudi kratka navodila za tuje stranke v angleškem jeziku, kot tudi v jeziku naših manjših, v italijanskem in madžarskem jeziku.

Vse lepo in prav ter pohvalno – nadvse koristno porabljena projektna sredstva. Strankam bodo te informacije gotovo v pomoč. Toda gornji naslov »Postopkovna pravičnost v vsako slovensko vas«, ki niti slučajno ni mišljen cinično, ima tudi dodatni namen: poleg pozitivne ocene gornje akcije Vrhovnega sodišče spodbuditi glavne akterje državne skrbi za večanje zaupanja v sodstvo (predvsem Vrhovno sodišče, Sodni svet in Ministrstvo za pravosodje) k dodatnemu koraku.

Zakaj se tovrstne koristne informacije ne bi razširile tudi med splošno populacijo! Seveda ne kot vabilo, da vlagajo tožbe in druge predlagalne akte na sodišča, temveč kot informacije državljanom in drugim prebivalcem Slovenije, kaj sodišča vsakodnevno počno in na kakšen način to počno. Na razumljiv in ličen način. V ta namen bi se tovrstne brošure nekoliko preoblikovale in bi šle v vsako slovensko gospodinjstvo. To bo nekaj stalo, a če stane za politične akcije, za vladne kampanje, naj bo tudi dviganje zaupanja v sodstvo politična akcija in vladna kampanja. Povsem legitimen političen cilj.

Navsezadnje tudi iz zadnjih anket o zaupanju v slovensko sodstvo vemo, da to pri uporabnikih sodišč, to je strankah, ni tako majhno, temveč je nezaupanje večje pri splošni javnosti, ki ni nikoli imela kakršnih koli izkušenj s sodišči. Nekdo bo rekel, da je to vpliv medijev in politikov, kar najbrž tudi drži. A danes je možna neposredna komunikacija sodišč ali tistih, ki tudi skrbijo za sodstvo, neposredno z javnostjo. Predvsem tuji sodni sveti v razvitih državah, vse bolj pa tudi v nerazvitih, skrbijo za obveščanje splošne javnosti o delovanju sodstva in njegovih postopkih, obiskujejo šole in celo vrtce, da poteka vzgoja o pomenu sodstva že dobesedno v plenicah. Skratka delujejo čimbolj proaktivno.

Kdo naj bi pri nas prevzel to vlogo? Sodni svet izjemno težko, skoraj nemogoče, ker je finančno podhranjen, četudi bi verjetno bila to njegova vloga. Zato bi bilo smiselno, da se mu povečajo sredstva, da bodo na voljo tudi za takšne aktivnosti. Če pa to ne gre, bi se verjetno kaj našlo iz projekta »Postopkovna pravičnost«, lahko bi pomagalo tudi Ministrstvo za pravosodje. 

Navsezadnje gre za zaupanje splošne javnosti v delo sodišč, ki je pri nas precej nizko, a ni pomembno le za statistike in mednarodna poročila, temveč za uspešno delovanje družbe na sploh, kar se nenazadnje kaže tudi v bruto domačem produktu.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Za razliko od stalnih opozarjanj in kritik Evropske komisije (v zadnjem času je ta sicer vložila tožbo zoper državo Poljsko na SEU), o katerih so mediji v Sloveniji nenehno poročali, je gornji dogodek ostal nekako prezrt. A je pomemben in je treba nanj opozoriti, saj ne gre za reakcijo spet kakšne politične institucije, temveč izrazito pravne asociacije v okviru EU. Ta je postavila piko na i dokaj hitro, ko je ugotovila, da poljski sodni svet po politični demontaži ne izpolnjuje več pogojev neodvisnosti, da bi lahko še naprej bil član druščine, ki ji je za vladavino prava in v povezavi z njo neodvisnost sodstva še kako mar. Naj spomnim, da se je nekaj podobnega pred leti zgodilo tudi turškemu velikemu sodnemu svetu, potem ko ga je Erdogan prek svojih reform dobesedno raztrgal na kose.

Odločitev ni bila sprejeta zlahka, saj je bil poljski sodni svet eden od ustanoviteljev ENCJ in do pričetkov pogroma nad sodstvom s strani Stranke za pravo in pravičnost tudi vzoren član mreže, precej tudi aktiven v njenih različnih delovnih skupinah. Sicer pa sta tako izvršni odbor in tudi generalna skupščina že prej večkrat opozarjala na nepravilnosti, ko je bil sporni zakon še v pripravi.

Glavni očitek je Izvršni odbor ENCJ, ki je suspenz predlagal generalni skupščini, našel v novem zakonu o sodnem svetu, ki je bil na Poljskem sprejet januarja letošnjega leta. Ta je povsem porušil zaupanje v sodni svet, ki ni več neodvisen od izvršilne veje oblasti. Poljska vlada je sicer sodne reforme, med katere lahko umestimo tudi to glede sodnega sveta, branila kot potrebne, saj da gre za »demokratični« nadzor nad sodnim sistemom, ki naj bi bil »država« v državi, skorumpiran, nedelujoč ter sestavljen iz (bivših) komunistov. Toda v podkrepitev svojih trditev ni navedla nobenih empiričnih podatkov, npr. o številu (bivših) komunistov med sodniki ter kako naj bi to dejstvo vplivalo na delo sodišč, poleg tega pa je povprečje starosti sodnikov nekje med 40 in 45, pri čemer so Poljaki zapustili komunizem leta 1989. Tudi glede korupcije ni vlada ponudila nobenih konkretnih dokazil.

Sicer pa sporni zakon o sodnem svetu določa, da člane iz sodniških vrst imenuje parlament, in ne sodniki sami, če jih tudi podpre vsaj 25 sodnikov ali skupina 2000 državljanov. Nadalje lahko po novem zakonu minister za pravosodje imenuje in razreši predsednike ter podpredsednike sodišč brez prej obveznega predloga sodnega sveta. Tako je v zadnjih šestih mesecih minister razrešil približno 150 predsednikov in podpredsednikov, med njimi 10 od 11 predsednikov višjih sodišč. Pri tem ni navedel nikakršnih razlogov.    

Pri pripravi tega zakona sodstvo sploh ni sodelovalo. Sicer pa je poljsko sodniško društvo ENCJ obvestilo, da so bili štirje od trenutnih »sodniških« članov sodnega sveta do nedavnega dodeljeni na Ministrstvo za pravosodje. Pet članov trenutnega sodnega sveta izmed sodnikov je minister nedavna imenoval za predsednike sodišč. Nadalje je kar 14 od 25 članov trenutnega sodnega sveta bodisi članov Stranke za pravo in pravičnost, bilo članov vlade ali jih je izbral parlament na predlog vladajoče politične stranke. Pri tem pa sodni svet odloča z navadno večino. Sicer sodniški člani sodnega sveta podpirajo vse vladne sodne reforme, četudi jim večina poljskih sodnikov nasprotuje kot protiustavnim v smislu kršenja neodvisnosti sodstva. Nekaj članov sodnega sveta je celo menilo, da bi bilo treba sodnike, ki javno nasprotujejo reformam in zagovarjajo neodvisnost sodstva, disciplinsko sankcionirati zavoljo njihovega nezakonitega političnega delovanja.

V vsakem primeru trenutni poljski sodni svet ne brani sodnikov, ki zagovarjajo neodvisnost sodstva. Tako je poljski premier nekatere takšne sodnike v Krakovu javno označil za kriminalce, sodni svet pa ni niti mignil ni z rameni.  Sicer pa večina od poljskih 10.000 sodnikov meni, da je njihov sodni svet zdaj povsem spolitiziran.

V takšnih razmerah se zdi korak, ki ga je naredila ENCJ, povsem logičen. Na Poljskem je vladavina prava, v katero v vsebinskem smislu spada tudi neodvisnost sodstva, resnično ogrožena. Gre za temeljne pravne vrednote iz same »ustave« EU, ki so ogrožene. Zato je bil skrajni čas, da se je nekaj ukrenilo. Ni mi sicer znano, kaj je bil dejanski povod za tožbo Komisije zoper Poljsko na SEU. Morda celo odločen korak ENCJ?              

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zakaj se je to dogajalo? Preprosto zaradi boja političnih interesov med različnimi političnimi strankami, ki so prevzele določene resorje in so se čutile bolj »pametne« od svojih predhodnikov. Splošni javni interes, ki je terjal kontinuiteto in le od stroke zahtevane reforme, pa je zavoljo takšne partitokracije ostal zanemarjen.

Kaj nas bo doletelo tokrat, v pravosodnem resorju na področju sodstva?

V primerjavi s prejšnjim ministrom, »velikim reformatorjem«, ki je vendarle uspel izpeljati kar nekaj prepotrebnih reform (vsaj zame so najpomembnejše npr. tiste, ki se tičejo Sodnega sveta, uvedbe ločenih mnenj na Vrhovnem sodišču, spremembe Sodnega reda, statusa nekdanjega pravobranilstva), nekatere pa so predvsem zavoljo neugodnih političnih razmer ostale nedokončane, se zdi, da nam sledi nekakšno »uradniško zatišje«. Takšen je vsaj vtis, ki ga daje nova vlada v oblikovanju. Po čem to sodim? Po tem, da je bil pravosodni resor nekako najmanj zanimiv za koalicijske politične stranke, ko so te pričele s »trgovino«. Ko sem spremljal medijska poročanja o tem, kako se delijo resorji, na začetku pravosodje niti ni bilo omenjeno, potem pa se je pojavilo kot nekakšno »nujno zlo«. Tudi kandidatki za ministrico oziroma državno sekretarko ne obetata »presežka« v smislu neke večje strokovno-politične avtoritete. Ne želim podcenjevati, a vsaj njuno dosedanje strokovno delo in še posebej »kilometrina« tega ne kažeta. Kdo ve, morda pa presenetita?

Takšno pričakovano »zatišje« pa tudi ni nujno slaba stvar za (sodniško) stroko. Ker ne pričakujemo velikega ega na ministrskem stolčku, bi to lahko pomenilo tudi zgledno kooperativnost. Sodstvo pa že tako ali tako ima dovolj zunanjih nadzornikov (vsaj Sodni svet, mediji, politika, kritična (strokovna) javnost), tako da ni bojazni, da bo »zaspalo« v svoji samoreferenčni lagodnosti.

Toda za izpeljavo nalog, ki si jih je koalicija zastavila glede sodstva v koalicijski pogodbi, kot tudi za dokončanje nekateri začetih projektov iz obdobja Klemenčičevega ministrovanja, bo vendarle treba odločno osebnost na ministrskem stolčku.

Po vsej verjetnosti sta ideji o umiku imenovanja sodnikov iz Državnega zbora in uvedbi poskusnega mandata povezani, saj je to bila že ideja prejšnjega ministra oziroma Vlade. Češ če želimo dobiti ustavno večino v parlamentu za spremembo Ustave, potem moramo poslancem, ki jim nekaj jemljejo, dati tudi kakšen »bombonček«. Torej povsem pragmatičen oziroma strateški »pogajalski« cilj, ki ni podprt z nekakšno strokovno osnovo. Še enkrat: umik imenovanja sodnikov iz parlamenta je prepotreben, poskusni mandat pa nepotreben korak (koristi ne vidim nikakršne, »stranskih učinkov« pa se enostavno zdi preveč).

Glede ostalih izhodišč koalicijske pogodbe se preprečevanje razveljavljanja nižjih sodb s strani višjih instanc vleče že kot jara kača. Ideja je seveda na mestu, probleme imamo predvsem pri implementaciji, ko se v zakonodaji še dovoljena niša za razveljavitev v praksi zopet odpre na stežaj. Verjetno je vendarle končna zakonodajna rešitev točka 0.

V zvezi z idejo po uvedbi specializiranega izobraževanja pred vstopom v sodniško funkcijo vidim edino povezavo s prejšnjim delom ministra v nadaljevanju pričete reforme PDI. Zanjo vsi menimo, da je potrebna in naj se nadaljuje v začrtani smeri.

Potem je tu še oblikovanje nekakšnih natančnejših kriterijev za izbiro članov Sodnega sveta. Na kaj se to nanaša, res ne vem in lahko le ugibam: morda je mišljena bolj podrobna ureditev v Zakonu o sodnem svetu, saj je zakon v tem okviru vsaj delno postopkovno pomanjkljiv? Pri kandidaturah in izbiri članov iz vrst sodnikov morajo sodniki povedati, kje so morebitni problemi (samemu se mi glede na izkušnje zdi njihovo članstvo kar reprezentativno in različne sodniške stopnje ustrezno zastopane), glede zunanjih članov iz vrst profesorjev pa sem zaznal pomanjkljivost, da predsednik republike vsakokrat pozove k predlaganju kandidatov le pravne fakultete, četudi imamo izvrstne profesorje prava tudi na drugih fakultetah (ekonomski, upravni, socialni, na menedžmentu, varnosti itd.).

Poleg ukrepov iz koalicijske pogodbe pa je vsaj še nekaj stvari, ki so »ostale« nedokončane iz mandata prejšnjega ministra: npr. ukinitev ali prestavitev pravosodne inšpekcije iz Ministrstva za pravosodje na Sodni svet, uvedba ločenih mnenj vrhovnih sodnikov vsaj še na kazenskem področju (saj je ideja pravzaprav prišla od tam!) bodisi s spremembo ZKP ali Zakona o sodiščih. Potem je tu še reforma mreže sodišč (vsaj v tistem minimalnem delu, kjer je bil splošni konsenz), usoda celotne reforme kazenskega postopka, odprava anomalij pri sodniških plačah … In še bi lahko kaj našli.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Za takšno člansko funkcijo se to tudi zdi maksimalno obdobje, saj določena opravila postanejo rutinska in samoumevna, kar je po eni strani dobro in pomeni, da je član-ica že izkušena, dobro vpeljana, po drugi strani pa morda celo slabo, saj preveč utirjene stvari zakrivajo pogled onkraj »tirov« in rabi organ predvsem svežih moči in novih pogledov. Morda bi tudi štiriletna funkcija bila primerna, vsekakor pa ne manj od tega. Funkcija članstva v Visokem sodnem svetu na Portugalskem je bila tri leta in jo zdaj spreminjajo na štiri leta.

Se pa vsekakor zdi posrečeno pravilo kontinuitete polovici članstva, ki nadaljuje delo naprej. Plus tega je gotovo izkušenost »starih« članov, ki »nove« nekako uvajajo v delo, minus pa v tem, če bi jih »uvajali« predolgo.

Kaj mi je ostalo od teh let? Veliko, moram priznati, saj je bila izkušnja izjemno bogata. Tako v strokovnem kot osebnostnem smislu. Pred šestimi leti sem kandidiral, ker sem kot splošni pravni teoretik na nek način želel biti bliže pravni in predvsem sodni praksi. Lahko rečem, da po teh šestih letih slovenski sodni sistem poznam mnogo bolje kot prej. Kot sem že nekoč izjavil v nekem intervjuju, se mi po teh izkušnjam v Sodnem svetu slovensko sodstvo zdi bolj kakovostno in odgovorno, kot sem menil prej. Vsaj glede nekega splošnega občutka. Seveda sem tudi spoznal, kje so pomanjkljivosti, kaj bi se dalo še izboljšati. Mislim, da bi lahko zdaj, po tej izkušnji podal bolj konstruktivne predloge za izboljšave, kot sem jih bil sposoben prej. Seveda pa si nikakor ne domišljam, da se ne bi moral še veliko naučiti. Seveda še do veliko pametnejših in bolj razumnih dognanj pride v diskusiji z drugimi, kajti lasten razum je preveč zmotljiv, da ga, najpogosteje, medosebna diskusija ne bi mogla izboljšati.

Piko na i članstvu v tem organu pa je dala možnost sodelovati v evropskem združenju ENCJ, kjer sem v bistvu črpal epistemološko bistvo svojega najboljšega navdiha za delo doma. Še posebej se mi je utrnilo zavedanje, kar sem vedel sicer že prej, da je sodstvo »najmanj nevarna« veja oblasti in kako zlahka poseže vanjo neodgovorna politika, s kratkoročnimi cilji, pri čemer naredi nepopravljivo škodo. Pri tem mislim predvsem na razkroj turškega sistema delitve oblasti in na nevarne celice razkroja, ki so se pričele razraščati na Poljskem.

Po šestih letih četudi »častnega« udejstvovanja, ki seveda to ni, se človek tudi malce utrudi. Zato rabi nove projekte, da se osveži ter nabere novih moči. Z opravljenim delom sem večinoma zadovoljen. Mislim, da smo v tem mandatu storili veliko: vsaj nov zakon in novi prostori je tisto, kar imamo pokazati navzven. Seveda pa bi se dalo storiti še marsikaj več, a institucionalni okvirji so pač omejitve: pristojnosti so po eni strani začrtane zakonsko, po drugi strani pa gre za kolegijski organ, včasih z enajst različnimi mnenji. To vsekakor bremza učinkovitost, a ta organ ni bil ustanovljen zavoljo učinkovitosti, temveč predvsem zavoljo preudarnosti.

Nekaj pa bo v prihodnosti še treba postoriti: nujno bo treba vsaj polprofesionalizirati funkcijo predsednika-ce. Mislim na opravljanje poklicne funkcije vsaj polovični delovni čas, če že ne v celoti (npr. kot to velja na Slovaškem). Organ rabi vodjo, ki je tam prisoten-na vsak dan in ki vsebinsko vodi delo organa med sejami. Tako se bo gotovo še povečala operativnost in učinkovitost organa, še bolj izvajale obstoječe pristojnosti, pa tudi razvijale nove ideje in pristopi. Ob vedno večjih pristojnostih, ki jih ima ta organ, in morebiti ob prihodnjih novih, še pomembnejših, se zdi opravljanje funkcije častno oziroma nepoklicno, preveč naiven amaterizem. Ob vsem spoštovanju do pregovorno izjemnega delovnega angažmaja takšnih članov-ic. 

Prepričan sem, da je sedanje stanje Sodnega sveta RS le neka točka v njegovem razvoju. Tako kot je tudi sodstvo v fazi razvoja. Vseskozi v različne družbene sisteme prihajajo novi ljudje z novimi idejami in tako je tudi prav, saj smo vsi nadomestljivi. Pri takšnih novih dotokih kadrov, ki nadomeščajo prejšnje, bo institucija rastla in postajala močnejša, če se bodo dobre stvari obdržale in slabe izboljšale. Delovati v smislu evolucije je družbeno modro, če so le razmere kolikor toliko znosne. Vem, to je lahko reči, a je tudi to veliko bolje, kot če se gremo revolucije v smislu brisanja z eno roko, kar je napisala druga, in obratno.

V slovenski demokratični družbi je sodstvo veja oblasti vseh nas. Vsi imamo pravico, strokovnjaki tudi dolžnost, tako kritike kot obrambe, ko stvari »zavijajo po svoje«. Pri tem smo lahko tudi neposredni, le da takšen svobodni govor ne postane vulgaren. Kot že rečeno, le v svobodni in spoštljivi komunikaciji bomo našli makro rešitve, ki bodo presegale lastno mikro pamet.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Če gre na površju zgolj za nekakšno »prerivanje«, ki je bolj zanimivo za ljubitelje rumenih strani, v smislu prepiranja, koliko je morda gospod Zobec sam ali ne prispeval k posebnemu »tretmaju« pravosodnega policista, je bistvo zadeve mnogo globlje in presega samo dejstvo, ali nam je vrhovni sodnik kot osebnost všeč ali ne.

Gre za avtoriteto in ugled posameznega sodnika in tudi sodstva v družbi. Še več, gre za vprašanje, ali je vrhovni sodnik predstavnik samostojne veje oblasti ali pa gre (na žalost: še vedno) za sodnega uradnika?

Ne zanima me, ali se je Zobčev opis spornega ravnanja kaj in koliko razlikoval od posnetka, ki je bil predvajan v javnosti. Že to, kar sem videl, me je presunilo. Da je nekdo v »svoji« hiši pripeljan s strani varnostnika nazaj k vratom!?!  Potem …

Ob tem naj uporabim primerjavo z Ustavnim sodiščem. Ker sem na Ustavnem sodišču služboval dobro desetletje, sem tudi sam nekako ponotranjil avtoriteto ustavnih sodnikov. Vsaj, kar se tiče vstopanja in izstopanja iz zgradbe Ustavnega sodišča, ni (bilo) nikakršnega preverjanja identitete, kaj šele, da bi morali skozi skener. Dolžnost tako vratarjev in konec koncev bonton ustavnih sodnikov je (bil), da se predstavijo eni drugim in se pri vstopanju in izstopanju iz nje pozdravljajo. Ravno tako ni (bilo) tovrstnega nadzora nad strokovnimi sodelavci in drugimi zaposlenimi na Ustavnem sodišču razen tega, da se morajo prijaviti pri vhodih/izhodih (zavoljo delovnopravnih pravil), ne pa, da bi morali skozi skener. Delodajalec jim namreč zaupa. Drugače je seveda s strankami, ki jih je sicer bistveno manj kot na rednih sodiščih. Pa tudi kolektiv na Ustavnem sodišču je bistveno manjši kot na Tavčarjevi 9 – to je treba priznati. A vendarle se mi postopki preverjanja identitete v Sodni palači ne zdijo primerni.

Vrhovni sodnik Zobec se je kot bivši ustavni sodnik tovrstnega, bolj ali manj prijaznega režima na Ustavnem sodišču prej ko slej navadil. Zakaj pa ne, saj se zdi povsem primeren. Zakaj pa ne bi veljal tudi na »sodniji«? Sorazmerno in prilagojeno temu, da gre v drugem primeru za bistveno večje število ljudi, ki so tam (službeno) »doma«. Sam sicer menim, da je »skeniranje« ne le vrhovnih, temveč tudi nižjih sodnikov, ki prihajajo v službo, povsem neprimerno. Kje je tu pravzaprav sorazmernost ukrepa? Še več – naravnost ponižujoče se zdi: gre za izraz nezaupanja. Kaj, bo nek sodnik na sodišče prinesel bombo ali pištolo? Mislim, da je že v Zakonu o sodniški službi zapisano, da mora kandidat za sodnika biti osebnostno primeren. Zato se za sodnike domneva, da so taki. Če ne, niti ne smejo biti sodniki! Res pa je, da je od varnostnikov oziroma pravosodnih policistov težko pričakovati, da bodo poznali prav vsakega sodnika – še posebej na ljubljanski »sodniji« ne, če je to normalno na nekem manjšem sodišču. Vrhovne sodnike kot najvišje sodnike v državi pa bi se spodobilo predstaviti varnostnikom, saj jih navsezadnje niti ni toliko, da bi se jih ne mogli zapomniti.

Sicer pa se mi tudi »skeniranje« drugih uslužbencev ne zdi primerno. Uvesti je treba t. i. službene izkaznice, ki jo bo vsak zaposleni ob vhodu predočil varnostnikom in ti, če ga slučajno že ne poznajo, ga bodo spustili naprej. Ob tem se spomnim obiska Pariza in tamkajšnjega visokega sodnega sveta (Conseil superieur de la magistrature), ki se nahaja v Palais de justice, kjer domuje tudi Cour de cassation na Isle de Paris. Šlo je za generalno skupščino ENCJ, ki je potekala ravno v času tedanjih terorističnih napadov. Ob vstopu v zgradbo smo se sicer prijavili na listo, ki so jo predstavniki francoskega sodnega sveta tam že imeli, potem pa smo vstopili mimo skenerjev. Zakaj? Ker so nam preprosto zaupali: bili smo predstavniki nacionalnih sodnih svetov – doma ničkolikokrat preverjani in pod drobnogledom. A že zgodba v Latviji, ko smo obiskali parlament, je bila drugačna …

Spomnim se tudi negodovanja sodnikov in odvetnikov pred leti na Tavčarjevi v času prvega leta obravnav v zadevi Balkanski bojevnik, ko so zavoljo nevarnih kriminalcev in tudi nevarnosti delovanja njihovih domnevnih pomagačev iz ozadja tudi sodnike in odvetnike bolj natančno pregledovali. Po drugi strani mi je kolega iz Češke, sicer vrhovni upravni sodnik, dejal, da na njihovem vrhovnem sodišču v Brnu niti odvetnikov niso posebej pregledovali pri vstopu, dokler ni nek odvetnik na obravnave pričel nositi pištolo. 

Vsaj v delu slovenskih medijev je bil posnetek o gornjem incidentu pokomentiran kot namigovanje, da vrhovni sodnik ni govoril resnice. Razumljivo, mediji radi pišejo o takšnih zgodbah, saj se tudi na takšen način bolj gledajo in berejo in tako izkoristijo še dodatno priložnost, da med prispevke inicirajo reklamo več. Ali to dviguje ali niža ugled sodstva v javnosti, jih ne zanima. Zato mora za svoj ugled sodstvo poskrbeti najprej samo. Z odločno, avtoritativno (ne avtoritarno) držo, seveda pa tudi odgovorno do javnosti.

Seveda je pri tem še najmanj »kriv« pravosodni policist, ki je izvajal naložene mu naloge in bil tudi sam žrtev, tako kot vrhovni sodnik, neke mentalitete, ki očitno še ni dozorela, da bi tudi sodstvo, tako kot »politični« veji oblasti in navsezadnje tudi Ustavno sodišče, postalo samozavestna družbena avtoriteta. 

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Za povečanje pristojnosti Sodnega sveta je bilo treba angažirati novo delovno silo: tako npr. zaposliti računovodkinjo, saj se je Svet finančno »odcepil« od Vrhovnega sodišča, potem novo administratorko, tajnico v Komisiji za sodniško etiko, saj je prejšnja postala generalna sekretarka. Angažirali smo informatika, da lahko samostojno vzdržujemo svojo informacijsko opremo, dodeljena je bila sodnica, ki bo strokovno sodelovala v disciplinskih postopkih, katerih število je porastlo … Da ne naštevam vseh podrobnosti, ekipa se je povečala za vsaj pet ljudi, bolj verjetno pa je, da sem še koga pozabil. Ne sliši se ravno veliko, a so bili že prej prostori popolno zasedeni. S tem, da je tudi sejna soba za zasedanje vsaj kakšnih petnajst ljudi naenkrat občutno premajhna. Kje, da bi vanjo povabili še kakšno javnost, novinarje: saj bi ti morali stati?!? Pa še zraka bi hitro zmanjkalo. Še dobro, da imamo zaprte seje – če sem malce ironičen, pa na to ne morem biti ponosen.

To kadrovsko povečanje zavoljo razširjenih pristojnosti smo že davno sporočili tako Ministrstvu za pravosodje in Ministrstvu za finance. Ne samo enkrat. Namen je bil, ne le povečati finance, temveč tudi zagotoviti večje prostore.

In kaj se je v tem letu realiziralo. Nič. Ministrstvo za pravosodje nam je sicer ponujalo neke neugledne prostore v neki bivši trgovini, ki smo jih zavrnili. Zato smo naprej iskali sami in sicer našli primerne prostore, nedaleč proč od sodne palače, ki pa so očitno »preugledni«, »predragi« ali morebiti drugače »preveliki« za nas, čeprav cena najema ne odstopa bistveno od cen, ki jih sicer Ministrstvo za potrebe sodstva plačuje za druge najete prostore po Ljubljani (vsaj v centru). Ne rečem, da bi se morali vseliti ravno v te prostore, želim poudariti, da bi lahko Ministrstvo, ki je po zakonu zadolženo za našo materialno podlago za delo, kaj več postorilo. Tudi Vlada: ta dobro poskrbi za svoje službe, ko pa gre za neodvisni, ustavni organ, se mora ta znajti povsem sam. Je to državotvorna drža ali pa se spet gremo »naše« in »vaše«?

V bistvu me je sram, da moram pisati te vrstice. In to ponovno v tonu, v katerem sem pisal že nekajkrat. Kaj pa drugega preostane? Izgleda, da smo ob vsem pompu pri sprejemu novega zakona prišli iz dežja pod kap. Res, bili smo naivni. Vsaj sam sem bil. Vlada, Ministrstvo, vladajoča koalicija so si oprali roke, opravili svoje politično poslanstvo in izgleda, da se je s sprejemom zakona zgodba za njih zaključila.

Z novim zakonom naj bi bil Sodni svet simbolno še celo bolj pomemben organ, kot je bil prej. A dejstvo, da moramo na seje še vedno mimo prodajaln burekov in mimo fotokopirca nekega drugega organa, ostaja. Res smo ustavni organ, a izgleda najmanj ugleden, da si ne zaslužimo večjih prostorov. Zavoljo akutne prostorske stiske postajamo celo manj ugleden organ, saj se morajo sodelavci stiskati po premajhnih pisarnah, kandidati za sodniško funkcijo pri čakanju na razgovor pa sedeti na za to posebej prinesenih stolih na hodniku.

Ko sem ob izteku mandata kot dekan pravne fakultete pozival kolege profesorje, naj kandidirajo za funkcijo člana Sodnega sveta, mi je nek ugleden kolega odvrnil: »V organ, ki je le papirnati tiger, že ne bom kandidiral!« Vidim, da ima prav – vsaj kar se tiče materialnega substrata.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Parlamentarne volitve so namreč pred vrati tudi v Sloveniji in politične karte se bodo premešale. Seveda nas vse skrbi razvoj Slovenije, pri čemer se še kako zavedamo, da bi vznik tako rušilnega populizma pomenil našo vsesplošno družbeno regresijo.

Populizem razumem kot slabšalnico latinskega izraza populus, ki pomeni ljudstvo. Tako nekako, kot je formalizem slabšalni izraz za latinski pridevnik formalis – tj. oblikoven. Populizem kot ljudstvo v svojem »nerazsvetljenem«, vulgarnem, primitivnem, neotesanem in surovem pomenu. Najbolj bi ustrezal pridevnik »barbarski« (iz gr. barbaros – vsak Negrk, tujec, ki ni znal grško, kasneje pa predvsem germanska plemena, ki so vdirala v stari Rim). Če malce pogledamo v zgodovino, bi kot najbolj skrajni(!) desni populizem lahko imenovali fašizem in nacizem, kot levi pa boljševizem, komunizem. Kar je skupnega vsem tem pojavom, je totalitarizem oziroma totalitarna država, ki (po)tepta človekove pravice, pravno državo in demokracijo kot liberalne vrednote, vzpostavljene skozi civilizacijski razvoj človeštva.

Populistični politiki na oblasti, kar je še posebej tvegano, smo priča zdaj že nekaj let na Poljskem, Madžarskem, delno Italiji, pa tudi v ZDA. Kritični pa sta v glavnem le Poljska in Madžarska. Vzroki za siceršnji populizem so kompleksni, eden od njih pa je – ob siceršnjem problemu beguncev - gotovo kritika vladajočih elit, pa ne zavoljo njihove moralnosti, temveč ravno obratno. Po mnenju populistov so se elite preveč oddaljile od ljudstva, ne predstavljajo (več) širših interesov, temveč predvsem lastne, se zapirajo v svoje lastne dekadentne korporativne mreže, kjer se medsebojno mrežijo, oplajajo, predvsem pa bogatijo. Pri tem pa se finančni prepad med premožnimi elitami in ljudstvom vse bolj povečuje. Množična volilna podpora populistov je neke vrste upor zoper skorumpirane elite, ki so tako ali drugače sprijete z oblastjo (t. i. »globoka« država). Seveda ta upor t. i. sveže ljudske »krvi« zoper moralno dekadentno elito populistični voditelji tudi spretno izrabljajo za svoje lastne politične cilje – in ne le za javni blagor, za kar so dobili mandat od volivcev.

Populizem, ki navadno pomeni hitre, poceni, predvsem pa kratkoročne, tako rekoč instantne rešitve, je najbolj nevaren tedaj, ko pride na oblast in prične s svojo razdiralno politiko v smeri uničevanja institucij ustavne in demokratične države, zato da bi čim bolj uveljavil svojo absolutno oblast. Znani rek pravi, da »oblast kvari, absolutna oblast pa kvari absolutno«. Takšen populizem je nadvse aktivističen in s tem razdiralen, rušilen, ki v svojih operacijah skupaj z bolestnimi tvori izrezuje cele organe. Namesto, da se popravi zidak na strehi, kjer morebiti streha pušča, se zamenja cela streha, ali celo poruši stavba, da bi se zgradila nova. Kje smo to že videli?

Najbolj znani sodobni eskapadi populizma sta kot že omenjeno Poljska ter Madžarska. Potem ko sta pristali v rokah populističnih strank zakonodajna in izvršilna veja oblasti, sicer na podlagi demokratične volilne zmage, se je bilo treba lotiti še sodne veje oblasti, ki lahko politično vejo oblasti omejuje le, če je povsem neodvisna. Na Poljskem in Madžarskem pa je bilo sodstvo ugrabljeno in je njegova neodvisnost padla. Seveda ne gre le za to, da se odpravijo pomanjkljivosti sodnih sistemov teh držav, kar bi resnici na ljubo tudi imelo nek smisel. Kajti v takšnem nasprotnem primeru bi bile reforme selektivne in premišljene. Ne pa rušilne, razdiralne, ki lomijo »kosti« celih institucij.

Ali se torej lahko kaj takšnega zgodi Sloveniji? Seveda nisem kakšen prerok, da bi to vedel, le razmišljam o prihodnosti ob primerjavi z omenjenima državama.

Najprej mora populizem priti na oblast in dobiti otipljivo večino, bodisi da je to neposredna absolutna večina v parlamentu (Madžarska) ali pa otipljiva večina v parlamentu in drugi »zvesti« zavezniki (Poljska). Takšna ustavna večina omogoča spremembo ustave. Takšne ustavne večine si v dosedanji slovenski zgodovini ni zagotovila nobena stranka in v tem smislu je to eden od elementov imunskega sistema zoper populizem. Četudi to po drugi strani pomeni manjšo operativnost politike, pa je v tem primeru v bistvu prednost.

Nadalje je za populizem značilen kult voditelja, nekakšna njegova karizmatičnost oziroma grandioznost. Slovenci smo temu tradicionalno nenaklonjeni, še posebej pa v modernem času. Poleg tega pa smo manj naklonjeni nekakšnemu iracionalnemu kolektivizmu, saj smo precej individualizirana družba, ki je hkrati tudi precej racionalna. Obenem bi ob trenutnem vladanju politično-pravnih vrednot v najrazvitejšem delu EU težko zagovarjali neko nasprotno oziroma kontra držo, saj smo kot država v bistvu ena najboljših »učenk« EU.

Iz zgoraj povedanega o možnostih za porast kakšnega otipljivejšega populizma v naši domovini nekako sledi, da možnosti zanj niso tako obetavne kot v kakšni drugi članici EU. To bi verjetno izhajalo iz nekakšnega kulturno-psihološkega potreta Slovencev. Četudi imamo probleme elit, ki niso veliko drugačni od zgoraj omenjenih, se zdi, da obstajajo možnosti za njihovo reševanje na drug, bolj pameten način. Ne da se obenem rušijo težko prigarani dosežki ter institucije naše civilizacije. Boljša pot so torej premišljene (ne-prenagljene) reforme, ki bodo temeljile na znanju – in še enkrat na znanju in njegovem primernem pridobivanju, tj. izobraževanju. Toda te priložnosti se je treba lotiti, da ne bomo obstali in je tako zapravili kljub v tem primeru ugodni kulturno-psihološki »naravni« danosti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V dokumentu poljska vlada pojasnjuje, da bo na takšen način postalo poljsko sodstvo bolj učinkovito ter kako njihova zakonodaja ni v bistvu kaj drugačna od zakonodaje drugih članic EU, saj tudi te pogosto odstopajo od evropskih standardov. Sicer pa pojasnjujejo, da so bili ukrepi potrebni zaradi nizkega zaupanja javnosti v sodstvo, da tudi sodniki sami niso verjeli v neodvisnost njihovih kolegov, da so bili postopki predolgi (kar naj bi tudi ESČP ugotovilo kot sistemski problem), imenovanja sodnikov netransparentna ter pristranska, da je število sodnikov na prebivalca bilo eno največjih v EU, pa tudi sredstva, ki so bila porabljena za sodstvo, so bila relativno visoka. Nadalje, da tudi ni bilo možnosti za pravo odgovornost tistih sodnikov, ki so bili aktivno udeleženi v neslavni komunistični preteklosti, ter naj bi celo Vrhovno sodišče do neke mere rehabilitiralo nekatere tiste, ki so počeli nečednosti v času komunističnega režima.

Nadaljnji razlog za ukrepe naj bi bilo porušeno ravnotežje med sodno in drugima veja oblasti, kajti imenovanje sodnikov ter ocenjevanje sodniškega dela naj bi bilo v celoti v sodnih rokah, brez vsakršnih možnosti zunanjih vplivov, kar naj bi porušilo ravnotežje med vejami oblasti na Poljskem. Nadalje naj bi bili disciplinski postopki zoper sodnike povsem neučinkoviti, saj naj bi bili sodniki, ki so prekršili disciplinska pravila, praktično nedotakljivi.

Kljub kritikam Evropske komisije, češ da poljska vlada krši načelo neodvisnosti sodstva, poljska vlada svoje ukrepe v Beli knjigi upravičuje s sistemom nadzorov in ravnovesij, ki da pomeni upravičen poseg v načelo neodvisnosti v imenu drugih dveh vej oblasti. Da so to bili edini možni ukrepi, ki da ne odstopajo od ukrepov v drugih članicah EU (citirajo celo britanske, francoske in nemške primere – iz sicer vsaj rahlo drugačnih situacij) in s tem od evropskih standardov na tem področju.

Skratka Poljska kljub kritikam EU glede kršitve načela pravne države od svojih reform glede sodstva ne misli odstopiti, ampak išče še nadaljnje razloge, da jih opraviči in z njimi nadaljuje. Na drugi strani pa se zdi, da tudi EU ne bo popustila, saj vsaj večine v EU t. i. populistični argumenti, ki vejejo tudi iz te akcije poljske vlade, nikakor ne prepričajo. Pa tudi na Poljskem še ni vse izgubljeno: vrhovi uradnih sodnih institucij so sicer padli, toda obstajajo številna sodniška združenja, ki so od oblasti avtonomna združenja sodnikov, ki se kontinuirano zoperstavljajo oblastnim ukrepom v smeri enotenja oblasti, pišejo razna protestna pisma in resolucije. Kakšna bo prihodnost, bo seveda veliko odvisno od ukrepov EU, pa tudi od nacionalnih volitev, ki se bližajo.

Kaj pa se lahko Slovenija in njeno sodstvo naučita od te zgodbe? Če smo vsaj rahlo površni, lahko vidimo, da bi se vsaj del politike pri nas zlahka podpisal vsaj pod razloge za tovrstne ukrepe, ki so navedeni v poljski Beli knjigi. To niti ni presenetljivo, saj je tudi Slovenija v novejši zgodovini bila komunistična država in deli nekatere od pomanjkljivosti sodne veje (tudi naštetimi v tej Beli knjigi) z drugimi danes post-socialističnimi državami v EU (in izven nje). Četudi je v tem nekaj soli, vsekakor, pa gre za nekaj povsem drugega: četudi so problemi lahko (vsaj delno) podobni, ne smejo biti ukrepi za njihovo odpravo nikakor niti malo podobni poljskim.

V ENCJ npr. madžarski sodni svet -- zavoljo preteklih Orbanovih reform -- še vedno ne uživa polnega zaupanja v smislu neodvisne institucije. Si kar mislim, kaj bo zdaj s poljskim sodnim svetom.  

Nauk zgodbe pa je jasen: v imenu »krize« (kot so tudi Poljaki zapisali glede sodstva) so se v preteklosti mnogokrat izvajale reforme – saj so se tudi po naravi stvari zdele potrebne. Če gre za krizo, jo je tudi treba odpraviti. Logično. Za obsežne ukrepe je potrebna obsežna kriza. Če ta vendarle ni tako velika, jo je treba napihniti. Toda, ali je na Poljskem res šlo za takšno krizo sodstva, kot jo vlada v Beli knjigi predstavlja, in so zato bile potrebne tako drastične reforme?

V to nikakor ne verjamem. Pravi razlogi so drugje: pomanjkljivosti so bile izrabljene.  

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Toda trend še ne pomeni nujno povsem linearne poti, ki je, resnici na ljubo, tudi nihče ne zahteva. Primer takšne nelinearnosti je bilo iz statističnih pokazateljev opaziti nekoliko manjšo storilnost na nekaterih področjih v sodnem sistemu v letu 2017. Seveda je ob tem lahko cel kup dejavnikov, ki so s tem povezani: manjši pripad zadev, kadrovska fluktuacija, itd. Prav lahko pa je kje v ozadju manj rešenih zadev Damoklejev meč »zloglasne« številčne norme, ki ne visi več nad sodnikovo glavo. Vsled tega so se bolj ali manj plaho pojavile tudi nekatere kritike preteklega revolucionarnega ukrepa Sodnega sveta. Saj so nekatere številke bodle iz zadnjega letnega poročila Vrhovnega sodišča.

Tudi o tem smo na Sodnem svetu staknili glave – a ugotovili, da se z odpravo norme vendarle nismo zmotili: numerična norma se namreč ne zdi dostojna sodniške funkcije, če želimo imeti sodnike in ne sodniških uradnikov. Seveda pa je žogica tudi na sodniški strani – da dokažejo, da si številčne norme ne zaslužijo. Numerokracija tako ni spodobna, vendar bo nekakšna »numerologija« ali vsaj numerični kalkulus vselej ostal kot upravljavsko orodje upravljavcem sodnega sistema: navsezadnje mora držati, da nekdo, ki naredi več, s tem da naredi tudi enako kakovostno, mora biti že po zdravorazumskem poštenju bolje ocenjen. Pri tem pa je ocenjevanje v decimalke absurdno. Bolj so smiselne enostavne kategorije: slabo, dobro, odlično, ki tudi sicer vejejo iz končnih ocen sodniške službe.

Tu torej ni videti razlogov za restavracijo Norme kot minimalnega obsega sodniškega dela. Sicer pa se zdi v našem sodnem sistemu še kar nekaj rezerv, katerih izkoristek pa ni vedno odvisen le od sodstva samega: pravne podlage, ki omogočajo še učinkovitejšo organizacijo sodnih postopkov so precej odvisne od Ministrstva za pravosodje. To je bilo v prejšnjem sodnem letu precej ustvarjalno, da ne rečem »živahno«, in upajmo, da so bile vse te spremembe koraki v pravo smer. Je pa res, da je sodstvo kompleksen sistem, že po naravi nekoliko konservativen, ki za vsako spremembo rabi svoj čas, da jo »predela«. Ministrstvo za pravosodje ima pred iztekom mandata Vlade še nekaj za sodstvo zelo pomembnih sprememb na pladnju in upajmo, da jih bo uspelo še pravočasno spraviti skozi parlamentarno sito.

Bi pa rad spregovoril o stvari, ki se zdi nekako anomalična v našem družbenem prostoru. To je vsekakor nizek ugled sodstva v javnosti, kar še zdaleč seveda ni le slovenski problem. Trdno sem prepričan, da si slovensko sodstvo ne zasluži tako slabe podobe, kot jo ima glede na številna merjenja javnega mnenja v Sloveniji. Res je, da imajo tudi nosilne institucije drugih dveh vej oblasti s tem težave, celo večje kot sodstvo, kar kaže na splošno nizko stopnjo zaupanja v državne organe nasploh. Debata o vzrokih za to bi morala biti širša, saj ne zadeva le sodstvo, temveč državo kot takšno in morebiti tudi državotvorno držo medijev. A mediji pri nas niso kaj drugačni kot v razviti tujini: meja med rumenim in resnim je danes vse bolj zabrisana. Zato se zdi za sodstvo bolje, da se ne ukvarja s tem, kaj počno mediji, temveč kaj lahko samo stori v razmerju z njimi in splošno javnostjo. Kako lahko sodstvo s svojim takšnim ali drugačnim delovanjem v tej smeri prispeva k svoji boljši javni osebni izkaznici?

Ob koncu preteklega leta je Sodni svet – tudi (a ne le!) po zaslugi Ministra -- zaživel v nekoliko prenovljenih oblačilih. Mislim na nov Zakon o Sodnem svetu in s tem na nekatere nove pristojnosti sveta. Takšen se zdi bo še bolje služil tretji veji oblasti v ohranjanju njene neodvisnosti ter družbi v imenu kakovostnega sodstva. Nekako na polovici leta 2018 prihaja do zamenjave več kot polovice članstva v Sodnem svetu, a slaba polovica ostaja starih članov in prepričan sem, da bo tudi zavoljo tovrstne pomembne kontinuitete barka plula naprej po začrtani smeri.  

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Združeno kraljestvov ENCJ zastopajo kar trije »sodni sveti« oziroma court services, kakor jih oni sami imenujejo, pri čemer gre za »sodne svete« svojskega tipa (zato tudi uporabljam narekovaje), povsem netipične za evropske celinske razmere. Ti britanski »sodni sveti« (ali pravilneje Združenega kraljestva, saj predstavljajo Anglijo in Wales, Škotsko ter Severno Irsko kot tri deloma avtonomna pravna področja v okviru Združenega kraljestva) niso državni organi, kakor to praviloma velja na celini, temveč so bolj združenja sodnikov, katerih interese zastopajo.

V preteklosti so imeli izjemno velik vpliv na razvoj ENCJ. Tu je omeniti vsaj vlogo lordov Johna Thomasa ter Geoffreya Vosa kot bivših predsednikov ENCJ, ki sta danes med najbolj vplivnimi sodniki v Združenem kraljestvu. Sicer so tudi člani omenjenih »sodnih svetov« vedno igrali pomembno vlogo v vsakoletnih projektnih skupinah ENCJ. Vpliv britanskih sodnikov na kakovost delovanja ENCJ je bil v preteklem slabem desetletju in pol torej izjemen. Kaj pa se tu spremeni po Brexitu?

S tem vprašanjem se trenutno ubada izvršni odbor ENCJ, ki naj bi na zaprosilo britanskih kolegov predlagal generalni skupščini, ki bo letos junija v Lizboni, ustrezno rešitev. Močna želja britanskih sodnikov je vsekakor ostati v tem vedno bolj uglednem združenju. Pravijo, da je to interes britanskih sodnikov, ki nikakor ni povezan z uradno politiko Downing Streeta. Dodajajo, naj se celinci vprašamo, ali bo ENCJ brez britanskih »sodnih svetov« bolj ali manj kakovostnejši?

Statut ENCJ sicer namenja popolnopravno članstvo v združenju le državam članicam EU, so pa v širšem članstvu tudi sodni sveti držav opazovalk. Tako se v primeru Brexita za britanske sodnike ponujajo tri možnosti glede sodelovanja z ENCJ: povsem brez članstva, članstvo kot opazovalci ali zadržanje polnopravnega članskega statusa – ob spremembi statuta.

Prva možnost najbrž ne pride v poštev, saj se po Brexitu tako ali tako ne bodo povsem prekinile vse povezave med EU in Združenim kraljestvom, pa tudi po vsebini bi bilo to bolj izraz nekega razočaranja ali celo »maščevanja« kot pa preudarnosti in pameti. Samo pomislimo na izjemno zgodovinsko tradicijo britanskega sodstva in tudi ugled, ki ga imajo britanski sodniki v svetu tudi še danes. Osebno menim, da se imajo celinski sodniki od britanskih kolegov še vedno veliko za naučiti. Pa ne samo sodniki, temveč celotna pravna kultura.

Tudi degradacija britanskih »sodnih svetov« na raven opazovalcev se mi ne zdi smiselna. To pozicijo imajo navadno sodni sveti držav kandidatk za pristop k EU ali pa ministrstva za pravosodje v državah, kjer niti nimajo sodnih svetov (npr. Nemčija, Avstrija, Češka republika).

Osebno podpiram idejo, da britanski »sodni sveti« zadržijo polnopravno članstvo v ENCJ. Če zmoremo predelati lastna, predvsem negativna čustva glede njihovega izstopa iz EU, se to zdi najboljša različica od treh možnih tako za sodnike v Združenem kraljestvu kot tudi za samo združenje ENCJ. Seveda se bo ob tem porodil občutek, da želijo Britanci obdržati tisto, kar jim je všeč v EU in se znebiti tistega, kar jim ni. Do neke mere to lahko drži, toda EU in tudi ENCJ morata gledati predvsem iz lastnih interesov glede kakovosti delovanja unije. In v tem primeru gotovo lahko hitro najdemo pozitivne odgovore. Pa ne le zaradi jezika, ko britanske kolege kot rodne govorce pogosto naprošamo, da redigirajo naša angleška besedila.

Seveda pa bi nam delo olajšali, če izvedejo še en referendum, ki bi Brexit zavrnil, toda premnogi pravijo, da se to ne bo zgodilo.  

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Angleški izraz press ali media judge prevajam kot 'medijski' sodnik, lahko bi ga tudi kot sodnik za medije, pri čemer se mi zdi izraz 'tiskoven' kot ustreznica angleškega izraza press nekoliko preozek, saj danes obstajajo številni mediji, in dolgo že več ne le tiskani (tj. press), vse bolj pa se uveljavljajo seveda družabni mediji oziroma omrežja.

Na Nizozemskem medijski sodniki opravljajo svoje funkcijo poleg sodniške, pri čemer so to navadno bolj izkušeni sodniki. Načeloma niso oproščeni svojega rednega dela (oziroma niso »dodeljeni«), zato da ostajajo v sodniškem pogonu, pri čemer določen čas svojega dela posvečajo medijskim zadevam. Medijski sodnik pomaga jasneje oblikovati ali »prevesti« zapleten pravni jezik sodnih odločb v bolj razumljiv jezik za državljane ali druge laične stranke, pri čemer jim pomaga razumeti ozadje, kontekst in različne domneve glede določenega sodnega primera. Poleg tega tudi prispeva k oblikovanju in izvrševanju komunikacijske politike sodišča in sodstva bodisi v odnosu do medijev ali družbe na splošno.

Pri tem deluje v okviru medijske politike vodstev sodišč in sodnega sveta, vnaprej usklajuje medijske aktivnosti z raznimi oddelki za stike z javnostmi na sodiščih. Med drugim tudi pripravlja in razvija zunanjo komunikacijo ter spremlja trende in zaznava potencialne probleme. Poroča predstavniku vodstva sodišča, ki je zadolžen za komunikacijo z javnostmi, pri čemer ima slednji v primeru nesoglasja zadnjo besedo.

Medijski sodnik predvsem zagotavlja medijem informacije ter z njimi komunicira. Natančneje se takšen sodnik povezuje z mediji, jim posreduje informacije o sodnih primerih ter dodatna pojasnila glede odločitev v posameznih primerih, prepoznava interes javnosti glede določenih vprašanj ter spremlja poročanje medijev glede primerov, sodnikov in sodišč na splošno. Deluje kot kontaktna oseba in vir informacij tudi za stik svojih kolegov z mediji ter usklajuje njihove stike glede specifičnih pravnih vprašanj. Nadalje pripravlja in posreduje tiskovna sporočila ter deluje proaktivno glede notranje in zunanje komunikacije med sodiščem in splošno javnostjo (npr. udeležuje se javnih predavanj, predstavitev, sodeluje na okroglih mizah).

Glede komunikacije z mediji se povezuje s predstavniki medijev, ki se želijo udeleževati javnih obravnav, se vključuje v oblikovanje pravil, ki veljajo za takšno udeležbo, usklajuje ter vzdržuje stike z mediji, pripravlja obiske medijev ter je zadolžen za komunikacijo v javno-občutljivih zadevah, prispeva k razvoju in izvrševanju politike komunikacije sodstva z mediji.

Takšen profil sodnika dokazljivo prispeva k večjemu zadovoljstvu sodnikov, sodne uprave in sodnega osebja z mediji kot tudi k večjemu zadovoljstvu medijev s sodišči in sodniki, saj dobijo pravočasne in dovolj kakovostne informacije, podoba sodstva v javnosti se izboljša, zmanjša se število komunikacijskih šumov med sodstvom in mediji.

Medijski sodnik ne more biti vsakdo. To je lahko le oseba, ki dobro pozna vlogo vseh vpletenih v sodnem sistemu, pozna politični zemljevid v državi ter je čuječa glede občutljivih družbenih vprašanj, dobro razume delovanje medijev, pozna sodobne tehnike informacijske tehnologije in elektronske komunikacije, je seznanjena z aktualnimi dogodki ter v prvi vrsti deležna primernega usposabljanja glede komunikacije z mediji ter njihovega delovanja.

Poleg strokovnih kompetenc mora biti medijski sodnik tudi osebnostno primeren za takšno delo, predvsem glede sposobnosti poslušanja, ustnega ter pisnega izražanja, oblikovanja mnenj, predstavljanja prioritet, samozavesti, samokritičnosti in odločnosti. Biti mora torej sposobna primerne komunikacije z mediji, imeti primerne retorične spretnosti: jasno predstaviti argumente, znati primerno odgovarjati na reakcije poslušalcev, pri poročanju uporabljati jasne primere, sposobna vzpostaviti pozitiven kontakt z javnostjo in mediji.

Gornje je nekaj utrinkov iz nizozemskega priročnika za medijske sodnike. Prepričan sem, da je to dobra praksa in bi ji kazalo slediti tudi pri nas. Da se popravi, po mojem mnenju vsaj deloma izkrivljena slaba javna podoba sodstva, čemur je botrovala tudi dozdajšnja preslaba medijska politika sodstva. Pa tudi Sodnega sveta, da si nalijemo čistega vina… Tudi zato smo se na Sodnem svetu letos pridružili ko-kordinaciji tega projekta, nameravamo pa tudi zaposliti uslužbenca, ki se bo vsaj delno ukvarjal z mediji.

Omenjena projektna skupina nadaljuje s svojim delom konec februarja, ko zasedamo v Ljubljani. Na to srečanje kanimo povabiti tudi predstavnike službe za stike z javnostmi Vrhovnega sodišča, pa tudi druge, ki se na sodiščih (pa tudi po novem v Sodniškem društvu?) ukvarjajo s tovrstnimi vprašanji. Zelo pomembno se nam namreč zdi, da sodstvo nastopa v odnosih z mediji in javnostjo skupaj, usklajeno. Saj se prevečkrat zgodi, da na kakšne javne ali medijske napade ali v javnosti obelodanjene afere v sodstvu ne reagira nihče, saj za to zadolženi čakajo na druge zadolžene, ti spet na prve, itd. … Pa smo, kjer smo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Naj bo najprej orbi, glede naše širše domovine, EU. Predvsem bi starega dobrega moža prosil, naj posreduje pri bratu Dvojčku na Poljskem, da bo bolj razumno vodil politiko in prenehal igro »nagajivih« reformam glede sodstva in sodnega sveta. Ustavno sodišče je že »zaigrano«, igranje mačke z mišjo glede rednega sodstva ter sodnega sveta pa je že utrujajoče in bi bilo za vse bolje, če bi se kreativna energija preusmerila kam drugam. V teater ali cirkus, ne pa v sodne dvorane.

Ob tem bi še pobaral, sivobradega, naj spametuje romunsko vlado in njenega pravosodnega ministra, naj ne gre v predvidene reforme, ki bodo znižale nivo pravne države in pahnile določene državne institucije, predvsem tožilstvo, v predliberalne čase. Romunija je tam že bila in je bilo zelo boleče.

Tudi v Kataloniji naj se primerno dogovorijo. Da ne bodo sodniki, ne na eni ne na drugi strani, stisnjeni v kot ter pahnjeni v politične dileme, ki jim nikakor ne zmorejo biti kos. 

Kaj pa doma, torej urbi, v hiši naše dame-pravice?

Naj ima pravosodni minister mirno in preudarno roko še z zadnjimi spremembami, ki jih bo plasiral. Manj se tu zdi, da bo več. Pa naj poleti dobimo vsaj tako dobrega ministra kot tokrat, ki bo sodstvo razumel, mu prisluhnil in ne po njem kar tako rovaril, kot se je to dogajalo na Madžarskem, Slovaškem, Poljskem in preti v Romuniji. Če pa se najde kakšen plevel v trati, ga je treba seveda odstraniti, da bo trata naprej rastla košato. Toda tista šiba, v bistvu z druge veje, ki si jo je minister pustil »za vsak slučaj«, se ne zdi potrebna, kajti v sistemu je dovolj drugih vajeti.

Tudi Svetu je veliko dal: zakon, nekaj več pod palcem, da ga bomo zmogli, a manjkajo nam vsaj še dve pisarni… In še kaj.

Sodstvu samemu pa želim, da bo še naprej sprejemalo pravočasne in kakovostne odločbe in naj bo čim manj tistih slabših in poznih. Naj bo tudi storilnostno uspešno, saj se je statistika v zadnjih letih zelo izboljšala in naj ukinjena norma ne izpade kot potuha, saj to, v takšni zreli družbi, sploh ne more biti. Naj bo čim manj disciplink in dela etične komisije, četudi sta ti zdaj na Sodnem svetu. Predvsem pa naj se splošna pravna kultura v deželi dvigne, da bomo na naše sodstvo ponosni in bo ne le pravna, temveč tudi resnična moralna avtoriteta.

Naj imajo Predsednik republike ter sodniki, ko bodo izbirali – tam na sredi leta, v času pred volitvami poslancev – srečno roko pri izbiri šestih naših naslednikov, da bo naš Svet živel naprej, rastel, dozoreval, dobro služil sodstvu in ljudstvu.

Aja, pa še tole, dobri stari mož, sivobradec: če že nosiš vsem darila, ne pozabi na sodnike – tisto nekaj dopusta in še drugo, kar si z interventno zakonodajo zamrznil tja na daljni severni pol, je dobro, da nazaj spet vrneš. Bodi tu resen, kajti to ni »božičnica«, ni darilo, dobra volja, temveč njihova pravica.      

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Simbolne zmage Ministra in slovenske politike nad silami preteklosti tu ni za zanemariti, toda ovrednotiti je naposled treba, koliko je ta realno vredna, ko že nominalno ni stala veliko. Kot je pred kratkim ocenil kolega Avbelj v svoji IUS-INFO kolumni z naslovom »Naivni legalizem«, je ta piškava. Sam bi temu dodal, da smo zamudili veliko priložnost, da bi pomembno simbolno zmago tudi primerno materializirali. Danes v kapitalizmu, v katerem smo zdaj že vsaj četrt stoletja, če že nismo bili z eno nogo tam že veliko prej, dobro vemo, kako vse stane. Ko se npr. v novi delovni skupini ENCJ glede podobe sodstva v javnosti pogovarjamo o ustreznih ukrepih na področju odnosov sodstva z mediji, nas nizozemski predstavnik, ki je hkrati predstojnik nizozemskega sodnega sveta za odnose z javnostmi, vseskozi spominja, da pri vprašalniku, ki ga sestavljamo za posamezne sodne svete, vprašamo tudi, ali so zagotovljena proračunska sredstva za to in ono. Domala za vsako malenkost, poudarja. Pri tem se zdi, da nizozemski strokovnjak zna realno oceniti, ali se bo takšen ali drugačen ukrep tudi dejansko izvedel in ne bo ostal le mrtva črka na papirju.       

Del slovenske politike je v razpravi o novem zakonu o Sodnem svetu v Državnem zboru sicer sam izpostavljal, kako je danes s častnimi funkcijami, kako od takšne funkcije ne moreš pričakovati bogve kaj. Mi tu nismo terjali korenitih sprememb, toda zahtevali smo znatno okrepitev podpornih služb. Verjeli smo, da če imaš številčno in dobro izbrano podporno službo, ki je mimogrede tudi solidno tehnično opremljena, se tudi kakovost dela organa da dvigniti na višji nivo. Da postane še bolj profesionalen in verodostojen. Da se vendarle nadgradi »socialističen« koncept sodnega sveta – to je tisti iz samega začetka devetdesetih let, ko je ta organ še domoval v eni od sob Vrhovnega sodišča z enim samim strokovnim sodelavcem – in skrbel za odgovornost sodstva ter branil njegovo neodvisnost.

Novi Zakon o sodnem svetu se prične uporabljati čez dober mesec dni. Ponosni smo, da ga imamo ter da smo postali samostojni proračunski uporabnik – pri čemer je prej denar odrejalo Vrhovno sodišče, zdaj pa Ministrstvo za finance s soglasjem Ministrstva za pravosodje. Mar to pomeni, da smo postali povsem neodvisni v razmerju do sodstva, da bi končno prišli v večji objem politike?  

Priložnost za resnično nadgradnjo institucije se torej zdi zamujena. Ob vsem tem bi se človek vprašal, ali je naša država res tako slabo finančno stoječa, da ne moremo dobiti dodatnih sredstev za več kot en dober avtomobil, saj po drugi strani vseskozi poslušamo podatke o višanju gospodarske rasti?

Sicer pa, kdo bi si sploh lahko želel dejansko močnejši Sodni svet v tej dolini Šentflorjanski?

Naj še tako premišljujem in v mislih iščem take, najdem le redke: sodnike idealiste in njihove skupine v boju za zunanjo in notranjo neodvisnost, pa civilno družbo in njene predstavnike, ki še kaj dajo na strokovnost. 

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tako kot v prejšnjem predlogu poljskega ministra za pravosodje tudi v sedanjem izpod peresa predsednika predlog zakona določa, da 15 članov sodnega sveta iz vrst sodnikov izbere parlament. Edina razlika med prejšnjim in sedanjim predlogom je v potrebni večini za tovrstno imenovanje članov sodnega sveta iz vrst sodnikov. Če je ministrov predlog predvideval navadno večino za takšno imenovanje, predvideva predsednikov predlog večino treh petin, ki pa ni vedno zagotovljena, kajti če parlament ne imenuje vseh 15 članov, potem se preostali kandidati imenujejo z navadno večino.

Večina evropskih upoštevnih institucij na tem področju, od ENCJ, Beneške komisije in Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov Sveta Evrope so takšno rešitev že kritizirali kot resen odklon od evropskih standardov na tem področju, ki velijo, da morajo predstavnike sodnikov v sodnem svetu izbrati sodniki sami.

Enako problematična rešitev v novem predlogu zakona, kot je bila vsebovana v starem zakonu, je tista, ki določa ex lege končanje mandata vsem članom trenutnega sodnega sveta iz vrst sodnikov, ne glede na to, da ti sicer še ne bi potekli. Na ta način se uvaja nekakšen »kaznovalni«, če že ne »revolucionarni« ukrep, ki nikakor ni primeren za tovrstna imenovanja v sodobni, demokratični in pravni državi. Bolj politično in pravna primerna rešitev, ki jo pozna na primer tudi naš novi Zakon o sodnem svetu, je v tem, da prejšnji člani zaključijo svoje mandate, kljub pričetku veljave novega zakona, saj se drugače ne moreš znebiti očitka, da je bil sprejet nov zakon, ravno zato da bi se znebil starih članov.

Kot vidimo se na Poljskem spet ne obeta nič drugega kot ponovna bitka za neodvisnost sodstva in sodnega sveta. Ta bitka je tudi bitka vseh nas – za pravne in politične vrednote, ki naj bi veljale v sodobni demokratični in pravni državi. Zato moramo tudi mi izraziti svoje stališče.

Toda nekdo bi rekel, mi vseskozi obsojamo oblast na Poljskem in denimo tudi Madžarskem, ki da ruši sodobne standarde demokracije in vladavine prava, toda tam sploh še ni prišlo v tej zvezi do nasilja. Toda to pa se je zgodilo v »demokratični« Španiji, ki je v imenu pravne države poslala policijo nad Katalonce, ki so uveljavljali svojo demokratično politično voljo. Seveda je to še veliko bolj neprimerno! Da so evropske institucije ob tem popolnoma ostale križem rok, tudi ni povsem resnica. Vsaj v izvršnem odboru ENCJ smo zavrnili sprejeti stališče, ki bi obsodilo pritiske na neodvisnost španskih sodnikov v Kataloniji s strani prebivalcev te pokrajine, ki si prizadevajo za neodvisnost svoje ožje domovine. Treba je vedeti, da je večino prostorov sodišč v Kataloniji v lasti provincialne vlade in bi ti lahko vršili določene pritiske na »centralistične sodnike«. V odboru smo zahtevali korekcijo stališča v smislu tega, da nobena od političnih grupacij ne sme izvrševati pritiska na te sodnike, tudi tista iz Madrida ne. To seveda v duhu prepričanja, da ne gre za (enostavno) pravno vprašanje, temveč za kompleksen pravni problem z izrazitimi političnimi dimenzijami.

To do izvršilnih institucij Evropske unije ni prišlo, sicer pa je njihova trenutna podoba v tej zgodbi vse kritike vredna. Prepričan sem, da se nasilje v Barceloni ne bo zaključilo le pri nekem iz ust predstavnika vlade težko izrečenem opravičilu, ampak bodo sledile še najmanj tožbe in pritožbe prizadetih zavoljo očitnih in grdih kršitev človekovih pravic.

Poljski »mazurki« zaenkrat ni videti konca, vsaj do naslednjih parlamentarnih volitev ne, tudi španski »flamenko« se ne bo kar zlepa končal. Medtem pa turška sodna barka tone vse globlje in globlje proti Orientu in se približevanje »Evropi« zdi vse bolj znanstvena fantastika.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Kaj pa prostori, v katerih domujejo državne institucije? Ti seveda niso zapisani v ustavi ali katerih drugih pomembnih pravnih aktih, a vendar se zdi, da ni vseeno, v kakšnih prostorih domuje določen državni, tudi ustavni organ. Torej imajo tudi prostori pomembno simbolno funkcijo. Že od nekdaj so si najrazličnejše države prizadevale najti svojim najpomembnejših institucijam nadvse imenitne prostore. Navadno je bila stvar ustavnega trenutka, kateri državni organ si je zagotovil bolj imenitno zgradbo. Le spomnimo se čudovitih dvorcev monarhov, impozantnih parlamentarnih in sodnih palač.

Tudi v Sloveniji domujejo vrhovi vej oblasti v simbolno zelo dostojnih prostorih: parlament v stavbi, ki ji predvsem Plečnikova imaginarna predelava, četudi le na papirju, daje ščepec impozantnosti. Ni daleč od tega stavba Ustavnega sodišča s pridihom Plečnikove taktirke. Tudi Predsednik Republike in Vlada sta v umetniško opaznih zgodovinskih prostorih. Tu se zdi, da zunanjost pretehta samo notranjost, četudi je tudi znotraj treba zagotoviti normalno delo z vsaj drobcem komoditete, ki takšnim najvišjim državnim institucijam enostavno pritiče.

Da, tudi prostor, kjer domuje neka institucija, še posebej, če je to državna, je pomemben simbol v smislu spoštovanja, ki takšni instituciji daje družbena skupnost, povezana v državo. Je kohezivni element državnosti, ki jo takšna institucija predstavlja.

Kaj pa recimo ena manjša institucija, ki pa je vseeno ustavni institut – že od samega začetka nove države, kot denimo Sodni svet? Kakšni prostori so za takšno institucijo primerni? Ni velika institucija, a se zdi družbeno in tudi državno zelo pomembna, saj kot neodvisen državni organ, v t. i. četrti veji oblasti, skrbi za zavore in ravnovesja med sodstvom, politiko in družbo.  

Sprašujem, ker je ta institucija dobila svoj zakon, ki se prične uporabljati zelo, zelo kmalu (čez dva meseca). Z novim zakonom so prišle nove pristojnosti, z novimi pristojnostmi potreba po delnem povečanju kadrovske strukture…

Trenutno je vhod v stavbo, kjer domujemo, med burekdžnico na desni in najdlje odprtim štacionskim kafičem na levi. Smo na drugem nadstropju, da pa pridete do nas morate mimo tožilskega fotokopirca. Najbolj »imenitna« je sejna soba: čez dva, tri tedne nam na obisk v organizaciji American Bar Association prihaja novoustanovljeni maroški sodni svet in bi radi prisostovali kakšni naši seji. Kam pa naj jih damo? Poleg nas enajst, generalne sekretarke in kakšnega kolega strokovnega sodelavca, ki pomaga na seji, že kandidat za sodniško službo na razgovoru in njegov bodoči predsednik na seji zapolnita vse preostale kapacitete. Pa še vrata sosednje pisarne moramo odpirati, da ne zmanjka zraka. Ko pa smo pred leti gostili kakšnih deset ali enajst članov turškega sodnega sveta, ki jih je mimogrede kasneje menda vse do zadnjega od tiste ekipe zaprl Erdogan, smo bili nastlani v tej sobi kot sardelice.

Pa pravzaprav ni problem niti v bureku, ki je mimogrede slasten, ne v kakšnem pijančku, ki kdaj pa kdaj prištrli iz kafiča in ni nasilen. Tudi ne v fotokopircu, ki ga za svoje težko delo uporabi nadvse prijazen in vljuden kolega tožilec.

Gre za državno institucijo, ki naj ji družba oziroma njeni oblastni predstavniki odmerijo primerno mesto. Gre za nov zakon, ki naj se izpelje do konca. Gre tudi za ugled cele veje oblasti, ki jo po svojih najboljših močeh nadzira ta mali, a pomemben organ. Gre za ugled države, konec koncev. Zato ne mislimo od danes na jutri. Razmišljajmo za desetletja naprej!        

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zdaj, ob tej v bistvu največji reformi Sodnega sveta v njegovi četrt stoletni zgodovini, je priložnost, da dobro začrtamo njegovo delo za naprej. Pa smo na dobri poti?

Po eni strani smo, saj se svet resno in vsakodnevno pripravlja na implementacijo nove ureditve. Toda po drugi strani dlje, kot smo v teh pripravah, bolj ugotavljamo, da smo na poti žejnega čez vodo. Čemu pripisati to žejo, če pa so bili obeti tako zveličavni? Nekaj sva o tem že pisala v prejšnjih kolumnah s kolegom Avbljem, je pa treba reči še kakšno.

Javni podatki pričajo o tem, da je proračun Sodnega sveta do sedaj bil okoli 350.000 EUR, kar pa nobeno leto ni bilo realno stanje, saj se je vsako leto realizacija približala 400.000 EUR. Ker smo bili do sedaj proračunski porabniki v skupnem proračunu sodstva, ki naj bi ga nadzirali (!), smo za dodatni denar proti koncu leta vedno morali prositi Vrhovno sodišče, ki upravlja s tem proračunom. Vrhovno sodiščem nam je tudi vedno ugodilo, sicer s cmokom v grlu.

 Z novim zakonom se nov boj za finančno neodvisnost seli v izvršilno vejo oblasti, na Ministrstvo za finance torej. V vidu novega zakona smo ocenili, kakšno povečanje pri kadrih, materialnih sredstvih in skupnih finančnih sredstvih bi potrebovali. Naredili smo kadrovski in finančni načrt. Pri tem ne gre le za izpolnjevanje novih pristojnosti, temveč tudi za odpravo dosedanje podhranjenosti pri kadrih in opremi: nedostojno je namreč, da ustavnem organu med sejami neslavno ugašajo dotrajani notesniki in da ne premoremo enega samega Worda, da bi lahko normalno odpirali priponke in komunicirali z ENCJ, pri katerem smo člani izvršilnega odbora?!?

Poleg izboljšanja opreme smo predvideli tudi par zaposlitev (kakšnega pravnika in tudi administratorja ter finančnika). Če se malce metaforično izrazim, vse skupaj v vrednosti kakšne več desetletij stare družinske hiše na obrobju Ljubljane. Bili smo pač skromni. Stroške smo ocenili realno in nikakor ne pretiravali, saj smo vse natančno opisali in naredili izračune.

In kaj je bil odgovor? Dodeljena so nam bila dodatna sredstva v vrednosti avtomobila višjega razreda, s kakršnim se vozijo npr. ministri ali drugi najvišji politični predstavniki. Brez obrazložitve in utemeljitve.

Tako smo zdaj, ustavni organ, na predzadnjem mestu v državnem proračunu, trenutno (v uteho) izenačeni s Fiskalnim svetom in pred Zagovornikom načela enakosti. Palček, skupaj z »velikimi igralci«, ki naj jih nadziramo in se z njimi borimo za neodvisnost sodnikov in boljši ugled sodstva v družbi.

Nekje, v neki pisarni, se je namreč (pomembna) zadeva odkljukala, načrt je izpolnjen, dodana je alineja v neko tabelo… Pa še stalo ni veliko!  

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Odličen članek o zgodovini tradicionalne porote in njenem sedanjem stanju v Evropi sta leta 2016 napisala Jackson in Kovalev (Lay Adjudication in Europe: The Rise and Fall of the Traditional Jury), iz katerega tudi črpam podatke za razmišljanje v tej kolumni.

S porotništvom v tem zapisu mislim na neposredno udeležbo javnosti pri izvajanju sodne oblasti. Ta gre bodisi za pojmovanje v širšem smislu, kamor bi spadal tudi tip prisedništva v smislu mešanega sodišča poklicnih in laičnih sodnikov, ali za koncept v ožjem smislu kot tradicionalna porota. Ta je bolj značilnost pravnih sistemov common law, deloma pa jo poznajo tudi celinski pravni sistemi.

Po zadnjem večjem demokratičnem zagonu v Evropi, ki se je zgodil na njenem vzhodu in osredju pred približno četrt stoletja, celinska Evropa danes tradicionalni poroti v glavnem ni preveč naklonjena: ne na zahodu niti na vzhodu. Nekatere zahodne države, kot je Švedska, Norveška in Švica, so celo prešle iz delnega tradicionalnega porotnega sistema na povsem prisedniški sistem. 

Nekateri danes sicer menijo, da bi bilo tudi t. i. koncept mešanega sodišča, ki je sestavljeno iz poklicnih sodnikov in laikov, bolje zamenjati z izključno poklicnimi sodniki, in sicer s senati samih poklicnih sodnikov. To naj bi prispevalo k višji kakovosti sojenja. Na ta način bi se sodniki lahko pogosteje tudi na prvi stopnji posvetovali s kolegi v senatih.  

Sam sem do takšnih idej precej skeptičen. Še posebej je to problematično v okoljih, kjer ima sodstvo nizek družbeni ugled oziroma ne uživa velikega družbenega zaupanja. Navsezadnje to ni le (epistemološko) vprašanje kakovostnega izvajanja sodne funkcije, temveč je to tudi pomembno politično vprašanje. Tradicionalna porota je v zgodovini igrala tudi pomembno ustavno vlogo v sistemu zavor in ravnovesij.

Sicer pa bi popolna profesionalizacija izvajanja sodne funkcije, ki bi ustrezala nekakšnemu ozkemu liberalnemu konceptu izvajanja sodne funkcije, pomenila nadaljnjo poklicno elitizacijo in dodatno odtujevanje sodstva od družbene skupnosti. Takšno zapiranje v slonokoščeni stolp profesije pa nikakor ne bi prispeval k večjemu zaupanju javnosti. Prej nasprotno.

Moja vizija je drugačna: funkcijo sodnikov porotnikov bi morali celo okrepiti. Ne delam si iluzij, da bi bila sprememba v kakršno koli tradicionalno poroto v tem trenutku opcija. Gotovo ne, saj to tudi ni »evropski« trend. Toda tudi razvita Evropa (predvsem Evropska unija) bo morala razmišljati, kako preseči demokratični deficit na področju sodstva, saj to tudi na njenem razvitem zahodu ne uživa najvišjega ugleda v luči javnosti. Ob vseh izzivih, ki jih prinaša populizem po Evropi, se zdi, da ne bi nikakor smeli pomisliti na kakršno koli obliko omejevanja neposredne udeležbe javnosti pri sojenju. Pri tem se moramo zavedati, da so se spremembe glede delovanja porote na razvitem evropskem zahodu zgodile še pred vzponom populizmov.

Sicer pa je kritika porote na evropskem vzhodu, npr. v Rusiji, v tem, da ima le dekorativno funkcijo, da se institut nekako ni prijel v tamkajšnji pravni kulturi, ki je bila vajena profesionalnega sodstva še iz časov socializma.

Mislim, da je rešitev za Slovenijo v tem, da naredimo funkcijo sodnika porotnika bolj privlačno. Za začetek bi bilo vsekakor treba dvigniti nagrado in prek tega ter še s kakšnimi drugimi akcijami osveščanja o pomenu tovrstnega »aktivnega državljanstva« skušati pridobiti porotnike iz vseh sfer družbe, da bi dobili resnični presek družbene skupnosti (t. i. cross-section of society).

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tudi pri nas, v Sloveniji, sicer imamo nekatere elemente stare decisis (npr. odločbe Ustavnega sodišča v zadevah abstraktne presoje, sodbe SEU v zadevah predhodnega odločanja). Toda »usodnega« koraka, da bi en sam judikat nekega praviloma višjega sodišča postal t. i. binding authority za to sodišče in vsa nižja sodišča v okviru (njegove) pristojnosti, nekako ne naredimo. Četudi se je tudi naše Ustavno sodišče borilo za to. Kot pri mitu o Sizifu, smo zelo blizu, imamo razvito doktrino ustaljene sodne prakse, ki jo Ustavno sodišče še dvigne na ustavno raven, se približujemo anglo-ameriški doktrini, potem pa pride eno od sodišč, ki ne prizna učinkov tipske odločitve erga omnes … In že se skala izpod vrha gore odvali nazaj v dolino.

Nismo edini. Pred kratkim sem sodeloval v sekciji o potencialih precedensa v celinski pravni skupini na kongresu Svetovnega združenja za pravno filozofijo (IVR) v Lizboni. V sekciji je mrgolelo Poljakov, pa tudi kakšen Italijan in Srb oziroma Črnogorec se je našel. Nič kaj reprezentativna skupina celinske pravne Evrope namreč – kvečjemu post-socialističnega in mediteranskega pravnega bazena. A kljub vsemu. Zdi se, da so Poljaki nekako obupali nad vsakršno obliko stare decisis ali vsaj njenimi surogati oziroma približki. Pri njih, da nič od tega ne deluje. Zato nekateri razmišljajo, kako bi tovrstno doktrino nadomestili z nekakšnim načelom koherence MacCormickovega ali Dworkinovega tipa. To je prof. Stawecki utemeljeval s tem, da je sam skeptičen do vsakovrstnih pravnih transplantov, ki se težko primejo, ter da je treba najti nek drugačen, nov nadomestek.

Sam sem do tega skeptičen, saj ne vidim realne možnosti, da bi le prek nekega načela lahko skrbeli za takšno stabilnost, predvidljivost in trdnost sodne prakse, kot jo nudi stare decisis. Ali vsaj ustaljena sodna praksa. Prepričan sem, da je naš sistem ustaljene sodne prakse veliko boljša alternativa od tovrstnih iskanj na Poljskem, le še okrepiti bi morali njene učinke. Ena od poti je gotovo usklajevanje senatov in višjih sodišč samih ali prek Vrhovnega sodišča. Mislim pa, da imamo še tudi kaj manevrskega prostora v smislu dviga njenega ustavnega simbolnega pomena. Zdaj jo imamo v 14. oziroma 22. členu URS kot enako varstvo pravic, izpeljavo iz načela enakosti pred zakonom, v anglo-ameriškem pravnem svetu pa je sorodna doktrina še višje, na nivoju načela pravne države (oziroma, po njihovo, vladavine prava v smislu varovanja stabilnosti, predvidljivosti prava in, navsezadnje, pravne varnosti). To pa je meta-načelo, po moje še iznad načela enakosti pred zakonom, če bi se že šli neko hierarhijo ustavnih pravnih načel.

Doktrina stare decisis je dokaj enostavna, zato tudi učinkovita doktrina. Le določeno pravno zavest oziroma pravno kulturo potrebuje. Sicer pa se tudi pravni transplanti lahko uspešno primejo – poglejmo le t. i. plea bargaining (»procesno mešetarjenje«) ali pogajanje za priznanje krivde v kazenskem postopku.

Doktrina ustaljene sodne prakse ali še manjša normativna vezanost od te v primerjavi s stare decisis namreč le navidezno daje večjo moč sodnikom, senatom in posameznim sodiščem, saj jih navidezno manj zavezuje kot strožja doktrina iz common law. Toda račun, ki na koncu pride, je vseeno višji. To pa tedaj, ko se, ob koncu dneva, takole tehta sodna veja oblasti v primerjavi z drugimi vejami oblasti ali pa ugled sodišča in samih sodnikov v javnosti. 

Sicer pa še vse do danes nisem bil deležen pravih racionalnih odgovorov na to, zakaj celinska Evropa tu ne naredi nekega premika, preboja. In tudi mi sami, jasno. Seveda ne gre enostavno za nekakšno posnemanje oziroma kopiranje angloameriške robe. Tudi zame seveda ni vse, kar se tam sveti, tudi zlato! Gre enostavno za sistem, ki bolje funkcionira. Če pa ne racionalni in logični, so potem odgovori globlji, nekako kulturno, zgodovinsko, če že ne arhetipsko vezani nekje globoko v naši kontinentalni notranjosti. In odgovori potem niso več preprosti.  

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Če povzamem in tako poenostavim, gre nekako za tezo, da kaj nam bo novi zakon, v tem primeru Zakon o Sodnem svetu, če bo potem vse ostalo po starem. Kot prej, ko smo bili še zapakirani v Zakonu o sodiščih. Se strinjam, da če ne bo neke vsebinske nadgradnje, potem je tudi lastni zakon zaman. To bomo sicer videli v kratkem, kajti stvari niso povsem odvisne le od Sodnega sveta samega. Ta bo že dal vse od sebe v teh nekaj mesecih, ki so še pred nami. Toda tu bo pomembno vlogo odigrala tudi izvršna veja oblasti z zagotavljanjem materialne podlage novemu samostojnemu proračunskemu uporabniku. Slednje se sliši sicer nadvse pomembno, toda po trenutnih vladnih izhodiščih za pripravo proračuna za naslednji dve leti (2018 in 2019), kar so seveda javni podatki, smo drugi najmanjši (z dobrimi 350.000 EUR) v državi za Varuhom enakopravnosti (ki je »velik« 250.000 EUR). Seveda zahtevamo bistveno več od tega, saj bi radi okrepili organ – v smeri višjega zagotavljanja kakovosti in odgovornosti sodstva. Tako da, realno gledano, ne bo zakon doživel svoje »pike na i« le s pričetkom uporabljanja 20. novembra, temveč predvsem tudi s primerno materialno podporo. Navsezadnje dobivamo kar nekaj novih pristojnosti, ki jih bo treba tudi materialno podpreti z dodatno delovno silo in delovnimi sredstvi.

Proračunski »izplen« bo gotovo prvi lakmusov test, ali je za politiko (Vlado in Ministrstvo za finance, v ozadju pa tudi Ministrstvo za pravosodje) Zakon o Sodnem svetu resna zadeva ali le legalistična oziroma formalistična puhlica.

Drugi pomemben test bo izid odločitve glede novih, večjih prostorov za delovanje tega organa, saj so dosedanji prvič premajhni glede na prepotrebne kadrovske okrepitve, po drugi strani pa tudi ne dovolj ugledni za ustavni organ, kot je Sodni svet. Tudi na ta način bo treba »nahraniti« podhranjeni Sodni svet, da se bo celotni podustavni paket vsaj približal ustavni normi. To bo torej drugi lakmusov test, ali je bila konkretna sprememba zakonodaje resno mišljena ali pa le predvolilni bombonček. Okus po slednjem se bo prej ko slej začutil, če bodo v skupni državni malhi, ki jo držita trenutna Vlada in pristojno ministrstvo, razne službe in organi v sestavi dobile prednost pred ustavnim organom.

V Sodnem svetu smo ne glede na zgornje pomisleke nekako prepričani, da se bo izšlo: da bo politika vendarle premislila preudarno in bodočnosti pravne države v najboljši prid. Vsaj zadeve so do zdaj tako potekale in ne vidimo razlogov, da bi šlo kaj drugače.

Glede profesionalizacije tega organa, kamor odločno končno cilja Avbelj, pa se strinjam – to je gotovo prihodnost, vsaj v delnem smislu profesionalnosti članov Sodnega sveta. Tudi za to, da bo Sodni svet še bolj kakovostno izvajal svoje naloge in se še bolj razvil v smeri izvajanja svojih pristojnosti glede upravljanja sodstva skupaj z Vrhovnim sodiščem in Ministrstvom za pravosodje.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Sodelovanje državljanov pri sojenju je seveda ustavna kategorija, ki je določena v 128. členu naše Ustave in se glasi: »Zakon ureja primere in oblike neposredne udeležbe državljanov pri izvajanju sodne oblasti.« Tudi osebno se povsem strinjam, da je sodelovanje javnosti pri sojenju nujno, saj to nedvomno prispeva ne le k večji transparentnosti sodne veje oblasti, temveč tudi k njenemu večjemu ugledu. Nevarnost popolne profesonalizacije sojenja je nevarnost pretiranega odmika poklicnih sodnikov kot posebnega sloja pravne elite od družbene stvarnosti in »navadnih« državljanov. Torej, vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, ni, ali sploh prisedništvo, temveč kakšno potrebujemo. Oziroma, kako lahko obstoječi sistem izboljšamo?

Do trenutne ureditve izvajanje prisedništva sem bil že večkrat kritičen. Koprski zaplet je le dodatni povod za ponovno razmišljanje. Pa ne, da bi obsojal konkretne ljudi, prisednike, ki se prostovoljno javijo za to funkcijo, da si malce popestrijo in tudi vsaj rahlo materialno izboljšajo svoje (upokojensko) življenje, temveč me moti sam sistem. Zdi se mi, da bi lahko iz tega instituta naredili več.

Pričakovati resen input od nekoga, ki je plačan cca. 2 evra na uro, je nerealno oziroma preveč idealistično, četudi se najbrž najdejo tudi takšni ljudje, ki gredo v prisedništvo iz idealizma, toda sistema ne bi smeli gledati po entuziastičnih posameznikih, ki izstopajo, temveč po povprečju. Najprej bi bilo treba tem ljudem vsaj delno popraviti plačilo, ki naj bo nekakšna nagrada oziroma zahvala države za njihovo prostovoljno delo. Toda to bi bilo le gašenje požara in tek na krajšo progo.

Še bolj smiselna ideja pa se mi zdi, da bi to enkrat v prihodnosti postala državljanska dolžnost, tako kot je plačevanje davkov ali dolžnost sodelovanja pri obrambi države, katera je celo zapisana v naši Ustavi. Saj gre tudi v tem primeru za državljansko dolžnost, za sodelovanje pri »obrambi« pravnega reda v naši skupnosti. Gre v bistvu za varovanje družbene pogodbe, ki se jo moramo vsi držati, če naj naša skupnost živi v nekem ravnovesju, miru in stabilnosti.

V pravih porotnih sistemih je funkcija porotnika državljanska dolžnost, če si naključno izbran s strani računalniškega sistema. Na ta način tudi zagotavljajo presek skupnosti, saj so porotniki lahko vsi tisti, ki so na volilnem imeniku, torej imajo državljanstvo in poslovno sposobnost. Izbrani porotniki so tako mladi, srednjih let in tudi starejši. Po nekaterih podatkih je plačilo porotnikov v ZDA (v zveznih porotah) približno 50 USD na dan,  za neko zvezno avstralsko državo sem na primer našel podatek okoli 100 AUD na dan. Poleg tega dobijo porotniki povrnjene vse stroške, vključno z dnevnicami. Delodajalcem ne sme priti niti na pamet, da bi ovirali svojega delavca pri izvajanju te funkcije, pa tudi sami porotniki se težko izognejo tej dolžnosti, če so bili izbrani.

Skratka, kar nam kaže, je nujna okrepitev funkcije prisednikov. Na takšen način bi dvignili to funkcijo na bistveno večji nivo, kar bi gotovo prispevalo tudi k boljšemu ugledu sodstva v družbi, k večji avtoriteti prisednikov in tudi sodišč oziroma sodnih senatov. Pri tem kakšen zgled iz pravnih sistemov common law ne bi smel biti težava, so pa že tudi kakšni celinski pravni sistemi, ki so se jim deloma že približali (npr. Avstrija).

Kaj pa finance, kajti izboljšave navadno stanejo? To pa je takole: če že obstajajo celi doktorati o tem, kako boljše delovanje pravne države pozitivno vpliva na gospodarsko rast, potem država ne bi smela imeti nikakršnega izgovora, da ne usliši.  

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V tej zvezi malce razmišljam ob zadnjem letnem poročilu Vrhovnega sodišča o učinkovitosti in uspešnosti sodišč. Zanimivi so mi predvsem določeni statistični podatki.

Ti podatki najprej kažejo, da so slovenska sodišča v letu 2016 rešila manj zadev kot v 2015, in sicer za 5,6 %. Res je, da so tudi prejela manj zadev, in sicer za 3,7 %. Tako skupni rezultat na videz zgleda za slaba 2 % nižji. Toda hkrati je v 2016 za 19 % manj nerešenih zadev kot v 2015. Kot razlog za takšno minimalno slabšo storilnost bi lahko našteli upad števila sodnikov, saj smo zdaj iz neslavnega zadnjega mesta v EU napredovali na tretje mesto od zadaj naprej na tej lestvici. K malenkost slabšemu izplenu prispevajo tudi spremembe zakonodaje, katerih tempo ne pojenja. Ni moč pričakovati, da bo sodstvo, ki je po naravi konservativni sistem, spremembe hitro sprejelo in uveljavilo v svoji praksi, še posebej če te spremembe niso dovolj premišljene in premalo upoštevajo pripombe »s terena«.

Spremenil se je ZPP, prihaja sprememba ZKP, spremenil se je Sodni red. V letu 2016 (in v začetku 2017) je bilo spremenjenih »reci-piši« 16 zakonov in še Sodni red. V eni izmed faz spreminjanja je še 18 zakonov. Kako bo sodstvo vse to lahko »predelalo«, ne da bi trpela storilnost. Tisti, ki pozna moje zavzemanje za načelo stabilitas legis, bo vedel, da sem do pretirane spremembe zakonodaje zelo kritičen. Malo v šali, malo zares se zdi, da je naš pravosodni minister bil v treh letih aktiven za najmanj dva mandata. Da se razumemo: reforme so potrebne, tudi v sodstvu. Toda zalegle bodo, če jih potem nekaj let ne bo treba spet dopolnjevati in celo spreminjati nazaj na staro stanje. Končno »mirno stanje«, če se bo uresničilo, bo seveda odraz njihove kakovosti in premišljenosti.

Koliko je k rahlo slabšemu rezultatu prispevala ukinitev številčne norme s strani Sodnega sveta? Če bi statistko jemali dobesedno, bi lahko rekli, da se zavoljo ukinitve norme kakovost sodišč ni izboljšala, kar je bil prvenstveni namen Sodnega sveta. Tako je bil odstotek vseh potrjenih sodnih odločb v letu 2016 67,5, v letu 2015 pa višji: 68,7; pri tem pa je bil odstotek spremenjenih sodb v 2016 15,8, v 2015 pa 15,2. Delež razveljavljenih sodnih odločb je bil v letu 2016 16,7%, v letu 2015 pa 16 %. Seveda pa tu, vsaj sam, ne bom dlakocepil in bom jemal to statistiko s »tresočo mislijo«. Zavedam se, da nobena sprememba, ki naj bi bila revolucionarna, ne more delovati čez noč, ampak rabi več časa. To velja predvsem tudi za kakovost sojenja.

Iz poročila Vrhovnega sodišča nadalje bode podatek, da so se kazalniki glede reševanja pomembnejših zadev, zlasti na kazenskem področju glede t. i. specializiranih zadev, poslabšali. Tudi tu je več vzrokov, s čimer se bodo morala sodišča temeljito spopasti – predvsem glede organizacije reševanja teh zadev v povezavi z drugimi deležniki, kot je denimo tudi državno tožilstvu, nemara pa bo potreben tudi kakšen zakonodajni ukrep. Sam ocenjujem, da je predvsem na področju organizacije teh postopkov še veliko rezerve. V ta paket bi lahko uvrstili tudi število nerešenih najstarejših zadev (nad 10 let), ki se je povečal. Tudi njihovemu reševanju bo treba posvetiti več pozornosti.

Nato obravnavam podatek, ki sicer izhaja iz Justice Scoreboard 2016 Evropske komisije, in ga Vrhovno sodišče v svojem letnem poročilu povzame, glede tega, da je Slovenija v vrhu med državami članicami EU po številu vseh nekazenskih zadev na 100 prebivalcev (predvsem glede izvršilnih in zemljiškoknjižnih zadev). Delež teh zadev v strukturi vseh zadev, ki jih prejmejo sodišča, je frapanten: od vseh zadev je kar 33,6 % izvršilnih ter 26,0 % zemljiškoknjižnih. O pravih razlogih za te številke bom sicer ugibal … V zvezi z izvršilnimi zadevami najbrž še vedno izstopata plačilna nedisciplina v gospodarstvu, čeprav pri nas te zadeve na CoVL-u očitno padajo, kot tudi »nacionalni šport« izogibanja prostovoljnemu izvrševanju sodnih odločb, kar kaže na očitno še vedno dokaj nizko stopnjo normativne integracije. Pri zemljiškoknjižnih zadevah pa verjetno prevladujejo postopki etažiranja (saj ne verjamem, da je nepremičninski promet tako močno živahen), kar je eden od stranskih učinkov dolgoletne »vladavine« družbene lastnine in posledičnega kaosa na tem področju.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Mimogrede se zdi pomen angleškega pridevnika resilient v kontekstu, kot je bil uporabljen v tej deklaraciji, vsaj dvojen. Po eni strani lahko pomeni 'odporen, žilav', po drugi strani pa 'prožen'. Gre za to, da mora biti sodstvo po eni strani neomajno, ko gre za zunanje pritiske zoper njegove glavne vrednote: vladavino prava, neodvisnost, pošteno in nepristransko sojenje, po drugi strani pa se mora nenehno in ustrezno prilagajati družbenim spremembam. Glede prvega vidika mora biti dovolj žilavo, tako torej dovolj togo, da te pritiske vzdrži, glede drugega pa dovolj prožno, da ne »zaspi« in družbenim spremembam sledi.  

V preteklem letu je bila žilavost evropskega sodstva še kako na preizkušnji v različnih evropskih državah, v nekaterih se situacija ne izboljšuje, ampak še poslabšuje. Tu je zopet treba omeniti, kar tudi deklaracija ni spregledala (podobno kot lani v Varšavi), pritisk na sodstvo in Sodni svet na Poljskem, kjer vladajoča garnitura s sodstvom dobesedno pometa, kar je po mnenju ENCJ nevzdržno. Da ne omenjam Turčije in več tisoč tam zaprtih sodnikov, kjer kaže, da so se že tako ali tako poslovili od večine zahodnih standardov glede vladavine prava in nezadržno drsijo v naročje Erdoganove despotije.

Eden od (medijskih) napadov na sodstvo pa se je pred časom zgodil celo v zibelki njegove neodvisnosti – Angliji, kjer je časnik Daily Mail označil peščico sodnikov High Court-a, ki je odločila, da mora vladino izvedbo izstopa Združenega kraljestva iz EU, kot posledice referenduma, potrditi še britanski parlament. Tako se je na sliki treh sodnikov v togah in z lasuljami na glavah, pod katero je pisalo The Enemies of the People!, znašel tudi glavni govorec na omenjeni pariški generalni skupščini, Lord John Thomas, sicer prvi med sodniki v Angliji in tudi bivši predsednik ENCJ. Povsem jasno je, da je bil njegov pariški govor goreč in navdihujoč.

Sicer pa naj bi sodni sveti bili pomemben branik sodstva pred omenjenimi napadi, tudi glede izvršilne in zakonodajne veje oblasti, hkrati pa tudi tisti, ki od sodstva terjajo odgovornost ter zahtevajo njegovo kakovostno delovanje. Glede obeh področji so v različnih članicah in opazovalkah ENCJ sicer še možne izboljšave: pogosto perspektiva uporabnikov sodišč manjka, še se zaznava možnost korupcije. Financiranje sodstva ni dovolj dobro urejeno, sodišča so še vedno preveč odvisna od proste volje vlad, menežiranje sodišč je še vedno pogosto v rokah, neposredno ali posredno, ministrstev za pravosodje. Sodniki pa imajo nasploh dobro mnenje glede svoje neodvisnosti in zaupanje v sodstvo je skoraj v vseh državah višje kot zaupanje v druge državne institucije. Nekateri sodniki še vedno menijo, da ne napredujejo ali niso imenovani v sodniško funkcijo zgolj na podlagi lastne sposobnosti in izkušenj. Evropski sodniki tudi pogosto menijo, da so pod medijskim pritiskom, ki ne spoštuje dovolj njihove neodvisnosti ter da tudi njihovi sodni sveti nimajo dovolj dobrih mehanizmov za učinkovito zaščito njihove neodvisnosti. Sicer pa je v vsaki demokratični državi pomembno, da delitev oblasti deluje tvorno in v medsebojno upoštevajočem smislu.

Poleg obrambe sodniške neodvisnosti pa si morajo sodni sveti še nadalje prizadevati za kakovostno delovanje sodstva. Obenem morajo zagotavljati, da splošna javnost razume osrednjo vlogo sodstva v demokraciji v luči splošnega dobrega v državi. V tem smislu je potrebno tudi ustrezno izobraževanje javnosti. Vrh tega pa mora sodstvo in z njim tudi sodni svet razviti primerno komunikacijsko strategijo, ki bo proaktivna, v relaciji do medijev in družbe na sploh.

Skratka, Slovenci, naše sodstvo in tudi Sodni svet, smo v tem evropskem kontekstu vse bolj prepoznani in tudi dosegamo vedno boljše rezultate, ki jih Evropa opaža, postajamo pa tudi vedno večja vzornica za države jugovzhodno od nas.

To pa  seveda ne pomeni nikakršne samohvale, kajti kljub temu ostaja zavedanje, da ima tudi naše sodstvo še veliko priložnosti za izboljšave. Kot tudi naš Sodni svet.   

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

 Eden od možnih alternativ populizmu bi bila ideja epistokracije (stgr. episteme – vedenje, znanost in kratein – vladanje), torej vladavina »tistih, ki vedo«. Če demokracija pomeni vladavino večine (ljudstva), potem je epistokracija vladavina »razsveljetnih«, »pametnih«.  Epistokracija je tako novejši pojem, ki se pojavlja v ekonomiji in politiki. Je nekakšno nadomestilo za t. i. nookracijo (stgr. nous – um). Spominja na Platonovo vladavino modrih, filozofov, pa tudi Aristotelovo skepso do demokracije, saj da gre za vladavino »povprečnih«. Že več kot pregovorno je, da so bili veliki stari Grki vsi po vrsti skeptični do demokracije kot vladavino množic.

 Epistokracija je za razliko od demokracije v bistvu aristokracija kot vladavina manjšine »vedežev«. Vse lepo in prav z vedci in vedeži, toda vprašanje je, kaj je (pravo) znanje. Kdo ima pravzaprav prav? Večkrat napol v šali kot zares pravim, da takoj pristanem na razsvetljeni absolutizem, če bi bil takšen absolut (resnični) epistemološki vladar. In me povsem prepriča. V obdobju znanosti ter pluralizma (resnic) vseh vrst se takšno gledanje zdi despotsko ali povsem utopično.

Tega pa tudi zaenkrat ne potrebujemo. Večinsko demokracijo smo že tako in tako zgodovinsko presegli z idejo ustavne demokracije, ki pomeni neke vrste oplemenitenje ali razsvetljenje večinske demokracije. V nekem smislu je to epistokratska demokracija, če kot »navadno« demokracijo štejemo večinsko demokracijo. Epistokracija v demokratičnem kontekstu pomeni vladavino ustavnih vrednot in človekovih pravic, načel in pravil nad zakonskimi pravnimi normami. Višje znanje, torej, nad znanjem vsakdanjega trenutka in vsakodnevnih odločitev. Populizem je v svojem negativnem smislu (imamo lahko tudi pozitivni populizem!, četudi se zdi, da je ta izraz bolj uporabljen v slabšalnem smislu) še posebej nevaren, ko ugrabi institucije ustavne demokracije, kar se je npr. zgodilo na Poljskem in Madžarskem in kar se dogaja v Turčiji. Za to mora doseči dvotretjinsko podporo v parlamentu. Kar ga potem lahko ustavi, je le civilna družba ter mednarodna skupnost – v imenu episteme: (višjega) znanja.

Epistokracija kot vladavina manjšine »vednih« danes kot že rečeno ne pride v poštev. Ta lahko hitro vodi v totalitarizem, saj so se v razvoju civilizacije ljudje že predobro naučili, kako je, ko je lahko nekdo bolj »pameten« od ostalih in to »pamet« drugim vsiljuje za vsako ceno. Kajti demagoški populist se čez noč lahko spremeni v epistokrata – v skladu z njegovo interpretacijo tega pojma, seveda – in množice mu (iz nevednosti, naivnosti ali strahu) vdano prikimavajo. Prepričan sem, da veste, na koga mislim.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tako zakon ni le rezultat prizadevanj zadnjega članstva te institucije ali zgolj tistega, ki je mandat nastopilo pred dobrimi petimi leti. Je rezultat več generacij članov in članic iz različnih sestav v njegovi 27-letni zgodovini. Že ko smo pred leti nastopili mandat, je med nami krožil nek osnutek novega zakona. Res pa je, da je imela sedanja »ekipa« to čast in priložnost, da je se pri tem najbolj angažirala.

Veliko je k njegovem sprejemu seveda prispeval Minister za pravosodje, kajti prejšnji ministri za to niso imeli toliko posluha. Tudi splošna politična klima je bila temu naklonjena. Domala ves politični parlamentarni prostor je bil temu naklonjen, sicer z določenimi ločenimi pogledi, ki pa niso bistveno ovirali časovnice sprejetja zakona.

Sprejetje ZSSve se zdi predvsem simbolna zmaga. Glede koncepta delovanja Sodnega sveta ne bo toliko sprememb, je pa več kot pomembna t. i. »pika na i«, ki se je s tem postavila državnemu organu, ki naj bi predvsem skrbel za neodvisnost in odgovornost sodstva. V nekem smislu so se šele zdaj dorekli trdnejši temelji za njegovo delovanje. Naš Sodni svet je institucionalno rastel predvsem od zgoraj navzdol. Z Ustavo Republike Slovenije mu je bilo določeno pomembno mesto v našem ustavnem sistemu, ni pa bila zagotovljena primerna zakonska podlaga, ki bi to opravičevala. Zdaj se zdi, da se je ta vsaj približala, če že ne povsem podprla ustavno platformo.

ZSSve prinaša nekaj pomembnih novosti v delu Sodnega sveta, ki so bile medijsko že precej pojasnjene: npr. samostojnost uporabe proračunskih sredstev, disciplinski postopki, možnost vložitve zahteve pred Ustavnim sodiščem. Poleg teh je še cel kup manjših sprememb, ki jih bomo morali v prihodnosti člani Sodnega sveta integrirati v naše delo.

Kljub temu, da gre za pomemben evolutivni pomik naprej, vendarle ne gre za revolucionarne spremembe. Te po mojem mnenju niso nikoli primerne na širšem področju sodstva. Sodstvo je namreč prastara konservativna družbena institucija, ki težko prenese revolucionarne spremembe in tudi preveč evolutivnih sprememb na en mah. Injekcije, ki so vendarle vseskozi potrebne, da se gre naprej, morajo biti domišljene in dozirane v pravnem trenutku, da zaležejo. In tudi Sodni svet deluje v tem kontekstu.

Kako naprej, zdaj ko imamo zakon? Najprej bosta sledili obširna diskusija in analiza sprememb glede na dosedanje stanje, potem pa strateški načrt za naprej. Četudi smo zaprtost sej nekako ohranili, menim, da bi lahko še kaj več naredili glede transparentnosti, saj je to pogosto očitek, ki nam ga namenja splošna in tudi strokovna javnost. Verjamem, da je tu še nekaj manevrskega prostora, predvsem v smislu sprotnega obveščanja splošne javnosti. Nikakor ne počnemo nečesa, na kar ne bi mogli biti ponosni in imeti glede tega povsem čiste vesti. Razumem pa, da pomanjkanje informacij praviloma ustvarja sence dvoma in nezaupanja. To pa bi vsekakor morali dvigniti v luči splošne javnosti ne le glede sodstva na splošno, temveč tudi Sodnega sveta.

Na koncu, ko se bo potegnila črta glede tega, kaj so naše nove pristojnosti in kaj lahko še izboljšamo pri dosedanjih, bomo bržkone ugotovili, da za dodatne storitve in še boljše delo, rabimo več ljudi (imamo eno izmed najmanj številčnih strokovnih služb v okviru Evropske mreže sodnih svetov – ENCJ), boljše tehnične in tehnološke pripomočke, dodatne prostore, še več angažmaja članic in članov Sodnega sveta. Vse to pa je nujno povezano z denarjem. Računamo na to, da je država s sprejetjem ZSSve to ne le obljubila, temveč s k temu tudi zavezala.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Združenje vsako leto priredi konferenco, kjer se izmenjajo stališča glede aktualne problematike. Letos je bila konferenca v Brnu, na pravni fakulteti Masarikove univerze, saj je tudi dosedanja predsednica tega združenja prihajala iz te države. Osrednja tematika konference je bila »Pravno izobraževanje v spreminjajoči se Evropi«.

V prvi plenarni sekciji je podpredsednik češkega ustavnega sodišča, ki je tudi profesor kazenskega prava, poudaril velik pomen praktičnih znanj, ki naj jih študentje vsaj v določeni meri osvojijo že na fakulteti. To je bila sicer pomembna rdeča nit celotnega srečanja, ki se je nanašala, zanimivo, tudi pravnega izobraževanja v ZDA.  Zatem je predsednica European Law Institute, bivša britanska evroposlanka, Dianna Wallis, predstavila delovanje tega pomembnega inštituta za razvoj prava EU. Nenazadnje je v tej sekciji domači »matador« David Kosar predstavil nekatere pomembne ugotovitve iz njegove lani izšle knjige Perils of Judcial Self-Government in Transitional Societies. Sicer se tokrat ni osredotočil le na sodne svete, temveč na grožnje sodniški neodvisnosti predvsem na Poljskem. Poleg tega je tudi večkrat poudaril pomen t. i. notranje sodniške neodvisnosti, kar pomeni neodvisnost sodnikov napram npr. njihovim predsednikom.

V naslednji plenarni sekciji so razpravljali o problemu, ki ga bo prinesel Brexit predvsem pravnemu akademskemu svetu na obeh straneh Kanala. »V igri« so velike številke, ki jih Britanci prejmejo kot sredstva EU za namene raziskovanja, kar bodo potem lahko raziskovalci sicer porabili v drugih državah EU. Vsekakor pa bo škoda na obeh straneh precejšnja tudi na tem področju. Omenjeno je tudi bilo, da številne britanske univerze razmišljajo o ustanovitvi svojih podružnic v EU, da bi na takšen način zadržale precejšnje število študentov iz EU, ki jih imajo sedaj (in s tem tudi veliko evropskega denarja).

Zanimiva je bila tudi sekcija o ocenjevanju pravnih fakultet, predvsem v ZDA in Združenem kraljestvu. Srečanja se je med drugim udeležil predstavnik American Association of Law Schools, Prof. Martinez, ki je malce predstavil načine ocenjevanja ameriških pravnih fakultet, ki jih opravlja American Bar Association. Profesor je ponudil tudi številne statistične podatke o ameriških pravnih fakultetah, pri čemer so bile še kako zanimive »konkretne« številke glede trenutnih šolnin: med zasebnimi pravnimi fakultetami ima najnižjo šolnino Brigham Young University Law School 23.940 USD, najvišjo pa Columbia Law School 62.700 USD. Med javnimi šolami pa je najvišja šolnina na University of Virginia Law School, 54.000 USD, najnižja pa na University of North Dakota School of Law, 11.161 USD. Sicer pa se javnim šolam državna podpora vse bolj niža, kar pomeni, da se na takšen način privatizirajo. Študente prvih letnikov lahko učijo le redno zaposleni profesorji, kasneje pa lahko v učni proces vstopijo tudi praktiki.

V Združenem kraljestvu je šolnina precej nižja. Tako je na primer na City College of Law University of London kakšnih 9000 funtov.

Na konferenci so nastopajoči razpravljali o prihodnosti študija prava v srednji Evropi, pa o sodelovanju na področju pravnega raziskovanja, o usposabljanju pravnikov za mednarodno mobilnost. Posebna sekcija pa je bila namenjena tudi naslednjim ameriškim gostom: SEALS (South Eastern Association of Law Schools), ki združuje ne le pravne fakultete iz omenjenega geografskega področja ZDA, temveč mnogo širše. V tem okviru je prof. Meyer predstavil tudi ameriški bar exam, ki se danes sestoji iz treh delov: (i) t. i. multiple choice; (ii) esejski del; ter (iii) reševanje spisa – kar je nekakšna novota, ki jo postopoma uvajajo v ZDA. Vedno večja težnja pa je tudi v smeri oblikovanja t. i. enotnega »pravosodnega« izpita. Sicer pa morajo vsi kandidati kasneje opraviti tudi izpit iz etike (t. i. professional responsibility). Je pa bila nadvse zanimiva tudi misel o pomembnosti akademskega izobraževanja bodočih ameriških pravnikov, česar jim praktiki nikakor ne morejo dati (kar je bilo nekdaj sicer pravilo): predvsem način kritičnega razmišljanja ter celostni (intelektualni) pogled na pravo, pravni sistem in čisto konkretne pravne probleme.

Na koncu konference je bil izvoljen nov predsednik, iz Španije, kar tudi pomeni, da bo srečanje tega združenja prihodnje leto v Barceloni.

Še splošni vtis o konferenci: gotovo vredno spremljati, vredno sodelovati, kajti še posebej današnji svet se hitro spreminja, z njim seveda tudi pravno izobraževanje v Evropi. In če nisi na tekočem, si »zaspal«! Vmesne poti ni.     

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V tej kolumni bi želel razmišljati o neki idealni starosti za posamezne sodniške funkcije, če ta sploh lahko obstaja. Težko je posploševati, kot že rečeno. Toda na nivoju sistema se neka starostna meja mora postaviti, zato da se zajame vsaj povprečje kandidatov in lažje, tudi bolj jasno in predvidljivo obvladuje sistem. 

Razmišljam predvsem o primerni starosti za nastop sodniške funkcije v rednem sodstvu kot tudi na ustavnem sodišču.

Trenutna zakonsko določena starost 30 let kot starostni pogoj za imenovanje v sodniško funkcijo se mi zdi povsem nerealna. Na eni strani ob malo razpisanih novih sodniških mestih in velikemu številu kandidatov za ta mesta ga skoraj ni posameznika, ki bi mu uspelo postati sodnik že pri teh letih. Ker izkušnje nekaj štejejo tudi v tem primeru, se starostna letvica vse bolj premika proti 35 letu, če že ne vse bolj proti 40 letu. Sam s tem nimam težav, saj se mi zdi pomembno, da sodnik postane zrela osebnost, vsaj s kakšnimi 10 leti delovnih izkušenj. Tudi na takšen način bo poleg strokovnega znanja, ki mora biti prvi pogoj pri izbiri, pred strankami na sodišču zbujal in seveda tudi dejansko imel večjo avtoriteto kot nekdo v »rosnih« 30 letih.

Poleg tega se pričakovana življenjska doba daljša in tudi psihološki razvoj posameznika je takšen, da mladi kasneje »dozorevajo«, kot so nekoč. Tako se zdi, da vse poti vodijo k temu, da se tudi formalna starostna meja za vstop v sodniški poklic premakne malce navzgor, saj je takšna bistveno bolj realna kot trenutna, ki je določena z zakonom.

Kaj pa ustavni sodniki? O tem je bilo zdaj veliko govora. Tudi tu je starostna meja določena zakonsko.

In tudi tu se mi zdi ta prenizka. Na eni strani imamo vse več rednih sodnikov, praviloma na prvi stopnji, katerih starost ob prvem imenovanju je že skoraj slabih štirideset let, na drugi strani pa je v sedanji sestavi kar tretjina ustavnih sodnikov, ki so skorajda njihovi vrstniki. Tu nekaj ne štima, žal. Res je Ustavno sodišče kolegijski organ, pa bodo njihovi starejši kolegi malce dvignili starostno povprečje in tako ubranili javno podobo tega sodišča kot »moralnega zakonodajalca«, ki ga odlikuje ne le najvišja mera (ustavno)pravnega znanja, temveč tudi še posebej velik občutek za modre odločitve. To so »celostne« in daljnosežne odločitve. Prav modrost pa prinesejo šele leta in z njimi izkušnje, ki prinašajo celovitost pogleda, namesto mladostne fragmentiranosti, pa čeprav še tako pedantne.

Meni se zdi bližja starostna meja za ustavne sodnike Abrahamovih 50 let. Tudi v simbolnem, arhetipskem smislu. Ta funkcija bi moral pomeniti šele vrh kariere nekega eminentnega pravnega strokovnjaka. Idealno se mi zdi, da bi takšen ustavni sodnik imel po koncu mandata pogoje za upokojitev. Da bi se na takšen način častno »umaknil« in prepustil ustavnosodno bojišče mlajšim silam. Ne pa, da si mora po koncu mandata eminentni pravnik iskati službo naokoli, prositi, da ga kdo angažira, da se preživi do zaslužene upokojitve - kar se je tudi že dogajalo pri nas in se mi ne zdi dostojno. Sodnik mora soditi neodvisno in nepristransko, ne glede na razne interese v ozadju, in to tem interesnim skupinam ne prija. Tudi zato ima lahko ustavni sodnik po koncu mandata probleme pri iskanju službe.

Lahko pa gre po koncu mandata tudi za težave praktične narave. To je lahko predvsem problem ustavnih sodnikov iz akademske »kvote«, saj jih bo fakulteta kljub mirovanju njihove službe težko čakala devet let, ne da bi angažirala novih sodelavcev, potem ko pa pridejo nazaj, pa jim bo težko zagotovila dovolj pedagoških ur. Tu je bistveno lažje rednim sodnikom, ki jih »stara« služba čaka.

Kakor koli že, zdi se, da realno življenje narekuje dvig starostnih letvic tako za redne kot ustavne sodnike in da nadaljnji razvoj družbe nikakor ne bo šel nazaj, temveč kvečjemu še bolj v smer tu zapisanih argumentov za spremembo.      

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tu je treba razlikovati dva načina izvajanja ARS: (1) sodišču pridružene oblike ARS (predvsem mediacija) ter (2) izvensodno, nekateri mu pravijo tudi »zasebno« ARS. Za Evropo je značilno, da je oblika (1) dokaj razvita, oblika (2) pa niti slučajno ne toliko kot npr. v ZDA, kjer vedno več sporov rešujejo izvensodno.

Izvensodna oblika ARS se sicer uveljavlja predvsem na področju gospodarstva, trgovine in potrošniških razmerij, danes v obdobju informacijske tehnologije predvsem v zvezi s t. i. ODR (online dispute resolution) ali internetnim reševanjem sporov (IRS). Predvsem na tem področju, kjer pravila niso tako precizno izdelana, pa se zdi, da se pojavljajo določeni problemi, riziki in nevarnosti v zvezi z morebitnim poseganjem ARS v pravico do sodnega varstva kot ustavno pravico, do katere imajo posamezniki ustavno pravico in ki je lahko mimogrede kršena, ne da bi se ti zasebni mediatorji v svoji gorečnosti in stranke, katerih spori se mediirajo, v svoji naivni zaupljivosti sploh zavedale. Ko pa se slednje tega zavedo, je morda že prepozno.

Osebno menim, da je pri sodišču pridruženem ARS, ki ga pogosto izvajajo sodniki in odvetniki, manj tovrstne nevarnosti, saj bi pričakoval, da bi sodniki in drugi poklicni pravniki bolj znali obvarovati pravico do sodnega varstva kot drugi mediatorji, ki nimajo toliko specifičnega znanja prava. Po drugi strani pa je takšno sodišču pridruženo ARS bolj sistemsko vpeto, saj navadno izhaja iz samega sodnega postopka, kjer so zagotovljene varovalke, da pravica do sodnega varstva ne bo ogrožena.

Po naravi stvari bi ugibal, da so sodniki in ostali pravniki bolj nagnjeni k tipičnemu pravniškemu načinu (beri: logično-racionalnemu) reševanja sporov, nepravniki (denimo psihologi, socialni delavci itd.), ki denimo opravljajo (izvensodno) ARS, pa k bolj večdimenzionalnemu načinu reševanja sporov, ki bistveno bolj vključuje emocije, intuicijo, kontekst situacije itd. To je lahko sicer velika prednost za rešitev določenega spora v smeri določenega kompromisa, vendar se zdi, da obstaja večja nevarnost, da bi bila pravica do sodnega varstva morda preveč zanemarjena. To seveda predstavlja določen riziko v teh postopkih.  

V zvezi s temi nevarnostmi, ki so se izpostavile v praksi, sta v posebnem projektu združila moči European Law Institute (s kratico ELI, kjer sodeluje tudi naš sodnik Boštjan Zalar) in ENCJ. Projekt sicer še ni končan, izpostavili pa so naslednje nevarnosti, kot na primer, da: (a) strankam morda sploh ni omogočeno neodvisno sodniško odločanje; (b) se stranke lahko poravnajo brez poprejšnjega dostopa do neodvisnega pravnega mnenja; (c) stranke morda nimajo dovolj informacij ali sploh ne razumejo dovolj pomena različnih metod reševanja sporov, ki so jim na voljo; (č) tisti, ki vodijo procese ARS, morda sploh niso dovolj usposobljeni; (d) v primeru IRS odloča neidentificiran internetni ali drug odločevalec; (e) se mediacije in druge oblike ARS premalo uporablja zavoljo njihove prostovoljne uporabe in premajhnega zagotavljanja kakovosti; ter (f) prihaja do zlorabe moči s strani velikih državnih ali komercialnih subjektov kot nasprotnih strank.

Vsi ti pomisleki namreč kažejo, da je ob vseh uspehih in dobrobiti metod in tehnik ARS treba paziti, da se njihov smisel ne izniči s tem, ko bi neprimerno posegale v pravico do sodnega varstva. Oba načina reševanja sporov – sodniški in alternativni – sta nekako obstajala od nekdaj in bosta slej ko prej tudi v prihodnje. Njuna komplementarnost se zdi zagotovljena že s človeško naravo, posameznikom kot večdimenzionalnim bitjem kot tudi z dinamiko,  načinom delovanja in sobivanja človeške družbe – s posebnim oziroma na komunikacijo, nastajanjem sporov v družbenih razmerjih in njihovim reševanjem. So torej določene (naravne) zakonitosti. Na nas pa je, da bomo oba načina reševanja sporov znali primerno umestiti v sistem, ju povezovati, a tudi ločevati, ko je to treba.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V splošni razpravi so poslanke in poslanci podali nekaj zanimivih predlogov, ki bodo tako ali drugače upoštevani v nadaljnji proceduri. V tej kolumni razmišljam glede nekaterih predlogov, ki so se mi v splošni razpravi zdeli najbolj bistveni. Tu pišem predvsem kot profesor prava, razmišljujoč pravnik, ki si je v nekaj letih članstva v Sodnem svetu kot t. i. »zunanji član«, pa tudi po številnih delavnicah ENCJ, vendarle nabral nekaj znanja in izkušenj glede delovanja tega organa. Sicer pa se mi mandat tako ali tako izteče v slabem letu in pol, kar pomeni, da bodo spremembe koristne predvsem za naše naslednike v tem organu.

Najprej se mi je zdel zanimiv ustavni argument glede sestave Sodnega sveta, pri čemer v enajstčlanski sestavi v razmerju 6 proti 5 prevladujejo sodniki, ki da češ tako nadzirajo sami sebe. Četudi je to ustavna materija, ki se najbrž v tej fazi ne bo odpirala, bi želel odgovoriti na določene bojazni, češ da Sodni svet deluje kot nekakšna podaljšana roka popolne »sodniške samouprave«. Sicer je bilo v razpravi tudi izpostavljeno, da so v nekaterih sodnih svetih razmerja še bistveno bolj v prid sodnikom. Tako je npr. v Italiji, kjer je znano, da sodniki zlahka preglasijo zunanje člane, pri čemer se slednji pogosto hudujejo nad tem. Pri nas je to bistveno težje, kajti vse pomembnejše odločitve zahtevajo dvotretjinsko večino, ki jo sodniki sami nikakor ne morejo doseči. To sem večkrat izpostavil tudi na delavnicah ENCJ in jo je ta mreža kot dobro prakso celo zapisala v eno izmed svojih vsakoletnih poročil. Po drugi strani je ENCJ že dolgo nazaj sprejela minimalni standard, da sodniki v sodnih svetih ne smejo biti v manjšini! Tako ima denimo nizozemski sodni svet, ki denimo upravlja z denarjem za celotno sodstvo (z več kot milijardo evrov), dva sodnika in dva zunanja člana.     

V zvezi s članstvom odvetnikov v Sodnem svetu se je tudi odprlo vprašanje, ali je smiselno, da so vključeni, če pa so stranke v sodnih postopkih in se na ta način zlahka »maščujejo« sodnikom za kakšne prejšnje neugodne odločitve. Mislim, da je takšen argument zelo šibek in bi lahko veljal tudi za sodnike, predstavnike nižjih sodišč v Sodnem svetu, ki bi se lahko »maščevali« višjim sodnikom za neugodne odločitve na instanci. Člani Sodnega sveta morajo tako ali tako biti odgovorne osebnosti, ki bodo odločale ad rem in ne ad persoman, zato tudi Poslovnik Sodnega sveta v takšnih »občutljivih« zadevah terja izločitev. Nekateri sodni svet po Evropi (denimo vsaj belgijski) pa poznajo tudi posebne etične kodekse za člane sodnih svetov, katerih namen je ustvarjanje dodatnega zaupanja strokovne in širše javnosti v integriteto članov teh institucij. Poleg tega pa 131. člen Ustave povsem jasno odpira možnost za sodelovanje odvetnikov v tej instituciji, in če bi zakon to onemogočil, zaprl, bi slej ko prej bil protiustaven.

Nadalje se je zastavilo tudi vprašanje bolj transparentnega delovanja Sodnega sveta, pri čemer naj bi bile njegove seje javne, ki pa bi se po potrebi, če bi se razpravljalo o osebnih podatkih kandidatov, tudi lahko zaprle. Mislim, da člani Sodnega sveta s tem ne bi imeli nikakršnih težav, saj npr. že zdaj (zvočno) snemamo razgovore s kandidati za sodniška mesta. Ker pa kot »kadrovik v sodstvu« večino časa namenjamo ravno posameznim kandidatom, kjer je zelo veliko osebnih podatkov, se iz pragmatičnih (praktičnih) razlogov postavlja vprašanje, ali bi vendarle morale biti seje pretežno ali večino časa zaprte, in kakšna bi sploh bila dodana vrednost njihovega odpiranja, če ne le izključno simbolična. Sicer pa je v evropskem merilu najbolj javnosti odprt sodni svet, kjer se njegove seje prenašajo na televiziji, bolgarski, kjer so se odločili za takšen korak zaradi velikih problemov glede korupcije v sodstvu. Sicer pa moram razkriti, da vsaj v očeh razvite Evrope bolgarski sodni svet ni kakšen ideal, po katerem bi se bilo smiselno zgledovati.

Presenetljivo so nekateri poslanci razpravljali tudi o možni profesionalizaciji članstva v slovenskem Sodnem svetu, o čemer niti Ministrstvo ne Vlada nista razmišljala (verjetno bolj zavoljo ekonomske računice, četudi ta ni nujno, da bi bila drugačna). Mislim, da bi vsekakor morali razmišljati v tej smeri in pri tem posnemati večino evropskih sodnih svetov, kjer je vsaj delež članov redno zaposlenih ali so redno zaposleni na sodnem svetu vsaj v določenem deležu. To vendarle prispeva k večji kakovosti dela vsake institucije. Pa tu nikakor ne pristavljam svojega lončka, saj je »moja kvota« v Sodnem svetu tako ali tako v zaključni fazi svojega šestletnega mandata, ampak razmišljam o naslednikih. Vsaj predsednik ali predsednica bi morala biti polno ali vsaj polovično zaposlena, zato da ima strokovna služba vodstvo sveta nenehno »pri roki«. Idealno bi sicer bilo, da bi v podobnem delovnopravnem položaju bila en sodniški ter en zunanji član Sodnega sveta. Na ta način bi se vsekakor (še) izboljšala kakovost dela tega organa. Tudi sam menim, da je t. i. častna funkcija v tem organu nekako že preživeta in da jo mora vsaj deloma zamenjati ali vsaj dopolniti bolj profesionalna usmeritev.

Skratka, predlogi v splošni razpravi so bili zanimivi, nekateri zelo koristni, predvsem pa je pomembno, da poslanke in poslanci res preigrajo ter pretehtajo vse možnosti, da bodo na koncu sprejeli zakon, ki bo vzdržal dalj časa, ne pa da ga bomo čez leto dni spet odpirali in popravljali.          

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Dejstvo je, da se je način fakultetnega poučevanja prava – tisti, ki je pri študentih danes najbolj priljubljen, tudi v Evropi v precejšni meri »amerikaniziral« -- če lahko vse skupaj malce poenostavim in pod tem pojmom razumem sokratičen način poučevanja prava in pravne teorije prek pravnih primerov. K temu je prispevalo precej dejavnikov. Najprej dejstvo, da je v ZDA v eni izmed faz študija študiralo zdaj že kaj precejšnje število učiteljev prava tudi v Sloveniji. Od tam so prinesli domov privlačno razpravljanje o pravnih primerih, prek katerega se zdi, da se študenti vendarle največ naučijo o pravu. To sicer ne velja le za Slovenijo – nekaj podobnega velja tudi za druge države, predvsem zahodne in srednje Evrope, kamor hodijo na izmenjave slovenski študenti prava in potem prinesejo domov te prakse ter zahtevajo od domačih institucij, da takšnim praksam tudi same sledijo.

V študij prava prek primerov vabijo študente in njihove profesorje tudi različna pravna tekmovanja glede simulacij odločanja sodišč ali kakšnih drugih tribunalov (t. i. moot court), najsi gre za ustavnopravne, kazenskopravne, mednarodnopravne primere ali tiste s področja mednarodnega varstva človekovih pravic.

Poleg tega se fakultete vedno bolj povezujejo s pravno prakso prek različnih sodelovanj s sodišči (doma denimo projekta brezplačne pravne pomoči Evropske pravne fakultete z novogoriškim in koprskim okrožnim sodiščem, pa mariborske pravne fakultete  z mariborskim okrožnim sodišče – Amicus curiae, ljubljanska pravna fakulteta sodeluje z Višjim sodišče v Ljubljani). Ti domači projekti v evropskem in svetovnem merilu niso nobena posebnost, temveč prej potrjujejo splošno pravilo.

Danes je takšen način izobraževanja svetovni zmagovalec. In nič ne zgleda, da bi bilo v bližnji prihodnosti kaj drugače. Ustvarjalno razpravljanje o (aktualnih) pravnih primerih pa je povsem nekaj drugega, kar so gojile evropske univerze v preteklosti, ko je šlo za dogmatično piljenje rimskega prava, njegovo prilagajanje na tedanje razmere kot tudi razvijanje pojmovnega pravnega aparata. Zdaj je pravno izobraževanje predvsem bolj kazuistično, če je bilo prej dogmatično.

Pa je to ideal, na povsem drugi strani, od kjer je evropsko pravno izobraževanje pričenjalo tam ob koncu 11. stoletja na Almi mater studiorum v Bologni?

Tu se lahko vprašamo, kaj sploh pravne fakultete prispevajo k pravnemu izobraževanju, če nas o pravu lahko največ naučijo (najvišja) sodišča, ki pravno pomembno (so)ustvarjajo in kjer delujejo največji pravni strokovnjaki. Če bi to povsem veljalo, potem pravnih fakultet sploh ne bi potrebovali in bi celotno izobraževanje lahko potekalo v cehovskih združenjih sodnikov in odvetnikov, kot je denimo to veljalo v razvoju prava common law (t. i. Inns of Court ter Law Societies).

Zanimivo, da sta v zgodovinskem razvoju obe smeri pravnega izobraževanja začenjali na nasprotnih bregovih: (a) evropsko kontinentalno pravo na od pravne prakse odmaknjenih univerzah, kjer so študente (najprej teologe, saj je katoliška cerkev za svojo (notranjo) ureditev prevzela rimsko pravo, kasneje pa so temu dodali še kanonsko pravo) profesorji učili večnih resnic (»dogem«) o pravu s stališča bodisi verskih dogem, Justinjanove kodifikacije ali, kasneje, naravnopravnih naukov; na drugi strani pa je (b) angleško common law bilo omejeno na bolj kazuistično učenje o pravu prek pravnih primerov in pravil, ki so jih dolga leta samostojno razvijala angleška višja sodišča (superior courts). 

Seveda sta se v modernem času ta dva pristopa končno srečala na samih univerzah oziroma pravnih fakultetah. Izobraževanje v common law je tako tudi pristalo na pravnih fakultetah, s tem da ima še vedno nekaj več kazustičnega pridiha za razliko od pravnega izobraževanja na evropskih kontinentalnih pravno-izobraževalnih institucijah, kjer se je sčasoma tudi uveljavil bolj kazustični pristop, je pa za razliko od anglo-ameriških pravnih fakultet po mojem mnenju še vedno nekaj več dogmatike.

A resnice o najboljšem modelu pravnega izobraževanja ne bomo našli ne izključno na eni niti drugi strani. Po Aristotelovi »zlati sredini« je tudi tokrat resnica vmes: na eni strani biti dovolj blizu sodni praksi, da poznaš razvoj in aktualne strokovne probleme in ustvarjalne rešitve v njej, a si hkrati dovolj daleč, da lahko na probleme gledaš bolj iz potrebne perspektive, da jih tudi sploh lahko ugledaš, kajti, pogostoma, če gledaš preblizu, problemov niti ne vidiš. Če torej gledaš na pravo od preblizu, si »pravno daljnoviden«, če pa od predaleč, pa »pravno kratkoviden«. Potrebna oddaljenost dodaja pogosto potrebne dimenzije iz bodisi zgodovinske, mednarodne, primerjalne, interdisciplinarne in še kakšne druge perspektive.

Onkraj pradavnih rekov »teorija brez prakse je kot voz brez osi« kot tudi »praksa brez teorije je kot voz brez poti« pač ne gre. Vse ostalo so podrobnosti. Na tej ali oni strani.  

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zdaj je reforma pred vrati in KRS »kliče na pomoč« evropske institucije, tako tudi Evropsko mrežo sodnih svetov (European Network of Councils for the Judiciary – v nadaljevanju ENCJ). Ta je sicer že junija lanskega leta ob generalni skupščini združenja v Varšavi v posebni deklaraciji opozorila, da mora izvršilna veja oblasti spoštovati neodvisnost sodstva ter da je treba ob vsakršni večji reformi na področju sodstva to znatno vključiti v sodelovanje pri zasnovi in izvedi reforme. (Sodni sveti seveda niso del sodstva, lahko pa jih štejemo v širši del pravosodja.)

KRS je posledično dobil čas za pripombe, a le borih šest dni, da poda svoje mnenje o tako obsežni reformi, ki popolnoma spreminja koncept poljskega KRS. ENCJ je pritekla na pomoč predvsem z znanjem oziroma mnenji glede minimalnih standardov glede neodvisnosti in odgovornosti sodstva, ki naj bi veljali v EU. Te ENCJ razvija vsako leto prek različnih delovnih skupin. Seveda je glede tako kratkega roka ENCJ odgovorila, da je ta občutno prekratek glede na to, kako pomembna reforma se pripravlja. Pomembno pa bi bilo, da bi bil KRS od samega začetka vključen v pripravo te pomembne reforme.

Predlog poljske vlade predvideva tudi hkratno prenehanje mandata vsem članom KRS. Takšen ukrep je že z Lune videti kot povsem političen. Pri tem se ENCJ sklicuje na mnenje Beneške komisije v (podobnem) gruzijskem primeru št. CDL-AD(2013)007-e, in sicer, da je »pomen sodnih svetov v varovanju sodnikov pred političnim pritiski«. Zato je nedopustno, meni beneška komisija, da ob reformi sodnega sveta vsem članom hkrati preneha mandat, saj se na ta način prepreči kontinuiteta, ki je ravno določena varovalka pred neposrednim političnim vplivanjem. Še posebej bi to lahko bil način, da se na ta način obide politično »nepriljubljena« odločitev sodnega sveta, ki se jo »popravi« z novo ekipo.

Nadalje tudi predlog volitev sodnikov članov KRS s strani parlamenta krši minimalne standarde ENCJ, ki določajo, da mora biti v sodnih svetih vsaj polovica članov izmed sodnikov, ki jih imenujejo sodniki sami ali pa vsaj organi, ki so povsem neodvisni od politike, pri čemer imajo sodniki pomemben vpliv. Popolnoma jasno je, da gre v poljskem primeru za poskus političnega vplivanja na izbiro članstva v KRS.     

Predlog poljske vlade tudi predvideva novo sestavo KRS, ki ga bosta tvorila dva zbora: prvi naj bi imel 10 članov: predsednika vrhovnega sodišča, predsednika vrhovnega upravnega sodišča, ministra za pravosodje, člana, ki ga imenuje predsednik republike, štiri člane imenovane s strani spodnjega doma parlamenta, dva pa imenovana od zgornjega doma parlamenta. Drugi zbor pa bi imel 15 članov – sodnikov, ki pa jih postavi parlament. Seveda je takšna sestava sodnega sveta zelo daleč od minimalnega standarda ENCJ, ki se glasi: »Zato da bi se izognili političnemu vplivu, morajo biti postopki za izbiro, imenovanje ter napredovanje sodnikov v rokah organov, ki politično neodvisni in v katerih so člani izmed sodnikov neposredno vključeni«.

Kaj je torej nauk te poljske zgodbe – v luči tudi sprejemanja reforme slovenskega Sodnega sveta? Člani KRS so bili – vsaj v času mojega članstva v Sodnem svetu – zelo dejavni v delovnih skupinah ENCJ, zato bi izvedba napovedane reforme zanje in za poljsko pomenila velik korak nazaj od sodobnih evropskih vrednot na tem področju.

Nekdo bi lahko rekel, pa kaj, saj je Poljska suverena in lahko sama ureja svoje notranje zadeve. Že v redu, ni problema, toda to bo način, kako se tudi na področju delovanja sodnih svetov ustvarjajo »Evrope več hitrosti«: med tistimi sodnimi sveti, ki so od politike povsem neodvisni, in tistimi, ki so to manj (da turškega niti ne omenjamo). In to stihijsko, po naravni poti. 

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Sem že mislil, da se sploh ne bi odzival več na to umetno ustvarjeno afero oziroma ponovno obujanje tega smešnega konstrukta, »madeža«, ki to preprosto ne more biti. In, kot pravi Avbelj, je umrl, še preden se je rodil. Vedno bolj sem prepričan, da so tisti, ki so me (izrecno ali iz ozadja) napadli -- pred štirimi leti in zdaj ponovno -- najprej bili prepričani v mojo krivdo in šele nato začeli iskati dokaze. Saj sem to že napovedal v eni izmed prejšnjih kolumn – po sistemu: naprej diskvalifikacija oziroma diskreditacija, potem pa diferenciacija. Ali to že ne poznamo predobro v tem našem okolju? Vsaj iz »starih časov« …

Nisem človek, da bi se potuhnil, ko ti nekdo želi akademsko smrt, te ima za »prevaranta« in »intelektualnega tatu«. Tudi v imenu vseh tistih, ki so jim kdaj in jim bodo tudi v prihodnosti karkoli v podobni situaciji podtikali, se mi zdi prav, da se ponovno odzovem. In se bom vztrajno odzival, dokler se bodo napadi vrstili! Poleg tega, pri raziskovanju faktov o svojih »napadalcih«, glej ga, zlomka! odkrivam vedno več zanimivih reči, ki mi le še potencirajo raziskovalno mrzlico.

Pa zdaj k prispevku Ranke Ivelja, ki moram reči, da je izrazito neprofesionalen, in sem prav razočaran, kaj zmore novinarka z vendarle dolgim stažem in celo pomembnimi funkcijami v novinarstvu.

Najprej očitek, da nisem pod črto citiral trditve »Ena temeljnih spodbud za večje zanimanje pravnikov za pravno argumentacijo je sprememba pogleda na vlogo sodnika.« To je skoraj tako, kot če bi morali citirati pod črto Kopernika vselej, ko pišemo o tem, da se zemlja vrti okoli sonca. To, kar mi Ivelja očita, ve vsak, ki je kolikor toliko povohal pravno argumentacijo, in ne more biti nikakor izvirna trditev kolegice Eveline. Sicer pa njeno simpatično delo Fundamentals of Legal Argumentation vsaj v prvem delu, iz katerega sem črpal, resnici na ljubo niti ne izstopa po svoji znanstveni izvirnosti (razen morda na koncu, kjer govori o pragma-dialektičnem pristopu amsterdamske šole argumentacije vendarle velikega van Eemerena, Eveline pa je prilagodila ta splošni pristop k argumentaciji pravni argumentaciji). Vrednost tega dela vidim bolj v njegovem učbeniškem potencialu, saj o zahtevnih temah piše na dokaj enostaven način, kar praviloma ni lahko.

Sicer pa, da se tudi sam malce posujem s pepelom, sem se pisanja takšnega priročnika naučil na Novakovi instituciji, kjer je večina učbenikov še vedno brez opomb pod črto. Celo nekatere tamkajšnje znanstvene monografije citirajo pasuse, ki so jih dobesedno vzele od drugje, le na koncu dela, uporabijo celo isti kurziv, kot ga je izvirno delo. Pa kaj! Bom zdaj tudi sam zavoljo tega delal cirkus?

Vseskozi že pišem, da je treba upoštevati predvsem namen in funkcijo besedila, ne pa pikolovsko iskati dlake v jajcu in jih potem umazane z lastnimi zli nameni nekomu metati v fris. V svoji Pravni argumentaciji v praksi sem v predgovoru na strani 9 jasno zapisal: »Namen pričujočega dela ni polemizirati z že uveljavljeno teorijo pravne argumentacije, temveč predstaviti možnosti, ki bi bile uporabne za pravno prakso. Zdi se mi, da bi lahko prenos izsledkov teorije pravne argumentacije v pravno prakso lahko bistveno okrepili.« Tudi zato, ker se mi je zdelo in se mi še vedno, da se bodoči praktiki na Novakovi instituciji praktične uporabe pravnih argumentov žal ne naučijo dovolj. Moj teoretični uvod je bil le nekakšen okras tega dela. Tudi v tem smislu so Novakovi očitki (bili) preusmerjanje pozornosti. No, če bi še enkrat pisal to delo, bi citiral pod črto. Pa ne zavoljo neke vsebinske differentie specifice, temveč zgolj pragmatično – da bi imel mir pred sitnobnimi picajzli.

Je pa res, kar je novinarka zapisala, da sem v začetku dopustil, da se je moj priročnik vpisal v Cobiss kot znanstvena monografija. Vendar tega nisem storil sam, kot je tudi po knjižničarskih standardih to bilo možno storiti. Toda kasneje, ko sem ugotovil, kaj vse je na Novakovi instituciji vpisano v Cobiss kot znanstvene monografije (razni komentarji zakonov, priročniki o zemljiški knjigi brez ali le s tremi opombami pod črto …), je moja vest postajala vse lažja. Sicer pa sem poskrbel, da se je delo prekvalificiralo, kot je treba, na Novakovi instituciji pa še »vse po starem«. Svetujem, naj Novak najprej naredi red v svoji hiši, ne pa da lovi muhe zunaj. Morda pa ni imel izbire?

Če je bilo pisanje novinarke pred štirimi leti kolikor toliko spraševalske narave, zdaj padajo sodbe. Jasno, družinsko razsodišče je presodilo. Posebej neprofesionalno pa je, da pred štirimi leti v Dnevniku novinarka ni razkrila svojih družinskih povezav z Alešom Novakom, četudi kodeks novinarske etike zapoveduje, da se takšne povezave razkrijejo oziroma da se novinar izloči iz poročanja o takšni zadevi. Pa očita neprofesionalnost novinarki, ki je »prizadevno povzela« moje obrambne argumente?!? Seveda: jaz sem pred štirimi leti že takoj poskušal odgovoriti na očitke v Dnevniku, pa so me v časniku odpravili kot šolarčka. Toliko o objektivnosti poročanja, pa še kakšno o tovrstnih svetih kravah bi lahko rekli. 

*Četudi je novinarka Ivelja »le« sorodnica Novakove partnerice, uporabljam splošnejši izraz družina, saj tudi sam štejem sorodnike svoje žene za del svoje »žlahte«. Resno?

**Novinarka sicer piše, da smo se pri podajanju mnenja o kandidatih za predsednika Vrhovnega sodišča »norčevali«.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pri tem se zdi, da ti koraki v smeri večje odprtosti sodstva nikakor ne bodo škodili avtoriteti sodstva, temveč jo bodo celo povečali. To je vsaj moje osebno mnenje. V ta isti koš »odpiranja sodstva« bi lahko šteli tudi možnost ločenih mnenj vrhovnih sodnikov – tako v civilnih kot kazenskih zadevah. Napovedovana je bila tudi obveznost objavljanja prvostopenjskih sodb …; pa četudi ta sprememba zakonsko ne bo uveljavljena, lahko to sodišča storijo tudi sama.

Gre namreč za spremembe, za katere se zdi, da jim niti večina v vrhovih sodstva ne nasprotuje (več), saj se zaveda, da je nekoliko večja odprtost sodstva potrebna - tudi zavoljo sodstva samega. Če želimo določen razvoj na tem področju, in tudi zavoljo večjega zaupanja javnosti v delo sodišč.

Toda pri vsem tem se moramo zavedati tega, da nekoliko večja zaprtost sodstva v razmerju do civilne družbe in prebivalstva, za razliko od nekaterih drugih družbenih podsistemov, ni nikakor naša posebnost. Marsikateri evropski sodni sistem je tudi glede tega vidika lahko povsem primerljiv z našim. Saj vsi izhajamo iz koncepta evropskega kontinentalnega sodstva, ki je imelo povsem drugačno zgodovino in razvoj kot npr. anglo-ameriško sodstvo – pa še to ne bo javnosti razkrilo čisto vsega. To seveda ne pomeni, da ne bomo dovzetni do sprememb, ki lahko vodijo v pozitivno smer.

Sicer pa je sodstvo kot poseben družbeni podsistem po naravi nekoliko konzervativno in to ima celo svoj smisel, saj je arhetipskega pomena oziroma bistveno zvezano s sodniško funkcijo kot takšno. Zato, da je sodnik lahko neodvisen in nepristranski, torej čim bolj objektiven pri svojem sojenju, ki naj bo pravično – in to nikakor ne pomeni nujno ugajanja udeležencem sodnega spora!, mora imeti določeno distanco do strank. In tudi zato, da sodnik ohranja lik sodnika z vsemi temi lastnostmi, mora biti do javnosti nekoliko zadržan. Kje je ta meja, je stvar odločitve in tudi zgodovinskega medsebojnega prilagajanja med sodstvom in družbo.  

Vedno bo torej treba opraviti določeno tehtanje med tem, kaj naj bo odprto javnosti, ob zavedanju, da je javnost sojenja ustavno zapovedana v 24. členu URS, in kje so omejitve te javnosti, ki so pravzaprav izjeme, ki jih določa zakon. Omejitve se npr. nanašajo predvsem na občutljive osebne podatke, ki ne smejo biti stvar javnosti.

Takšna, na novo omogočena pravica do slikanja oziroma snemanja sodnikov, kar je predvsem bila že dolgo želja medijev in novinarjev, pa bo morala biti izvajana korektno in odgovorno, da ne bo prihajalo do njenih zlorab. To je že tako in tako do zdaj veljalo za pisano besedo. S slikovnim »materialom« pa se odpira področje t. i. vizualne argumentacije kot vrste neverbalne (nebesedne) komunikacije in argumentacije. Ta pa ima lahko povsem svojsko sporočilnost – še posebej tedaj, ko je opremljena s primernim tekstom.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Prispevek v Dnevniku TV Slovenije je obudil že dokaj zaprašeno zgodbo očitkov na moj račun glede domnevnega plagiatorstva v delu Pravna argumentacija v praksi, ki je izšla v seriji Priročniki založbe Planet GV, s strani profesorja Pravne fakultete Univerze v Ljubljani Aleša Novaka. Ti očitki so bili javno objavljeni v tedniku Pravna praksa ter časniku Dnevnik pred nekaj več kot štirimi leti, torej v začetku decembra 2012. Mimogrede rečeno, avtor prispevkov v Pravni praksi, na katere sem odgovoril s svojima prispevkoma Kadijeva sodba ter Kadijeva sodba 2, je bil sam Aleš Novak, avtorica člankov v Dnevniku pa (menda) njegova sorodnica, novinarka Ranka Ivelja.

Ko so bili ti napadi javno obelodanjeni leta 2012, sem o tem takoj obvestil Nacionalno agencijo za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS), katere Sveta sem tedaj bil član, pa so bivši rektorji oziroma člani rektorske konference v tem organu, torej še posebej ugledna imena našega visokega šolstva, le zamahnili z roko, češ »kaj se pa ta gre«. Tudi tedanjih članov Sodnega sveta, katerega član sem tedaj ravno postal in sem jih o tem seveda takoj seznanil, to ni kaj prida obremenjevalo.

Novak je pisal na vse možne naslove, kjer sem poklicno deloval, da bi me skušal izločiti iz akademskega življenja. Toda razen njega in njegove sorodnice, s katero sem se o tem tudi po več letih povsem kulturno pogovarjal, ki je, sicer poslej z milejšim tonom, vztrajala na svojem, ni bilo v javnosti kakšnega resnejšega odziva. Torej iz tedanje (napihnjene) zgodbe, ki jo je sfabriciral, ni bilo nič.

Moram reči, da sem na ta »petelinji boj« izpred nekaj let skoraj pozabil, saj smo tudi s konkurenčno Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani uspeli vzpostaviti povsem spoštljive in celo kolegialne odnose. Seveda pa je na Googlu ostala sled, ki je po nekaj klikih o mojem imenu vodila tudi do teh preteklih očitkov.    

Potem pa prejšnji teden, kot strela z jasnega, pride do mene e-sporočilo z vsebino, da se TV Slovenija zanima za moj domnevni plagiat. Le zakaj, sem takoj pomislil? To je sledilo le nekaj dni po moji zadnji kolumni na portalu Ius-Info: »Politični glamur in mediji«, kjer sem medije malce pokritiziral, saj niso znali prepoznati pomena boja Sodnega sveta s parlamentom v smislu nevmešavanja politike v konkretne sodne odločbe. Sledilo je tudi tiskovni konferenci Sodnega sveta, kjer smo na ta problem opozorili, in tudi seji parlamenta, ki je zavrnil kandidaturo višjega sodnika Karakaša na mesto vrhovnega sodnika.

»Cui bono?« sem se tako kot nekdaj Cicero vprašal. Zgodba je stara štiri leta in očiščena pajčevine ni povedala čisto nič novega. Kdo bi imel interes to zopet obujati in vsaj pri meni povzročati, da se ukvarjam s pojasnjevanjem in branjenjem svojega stališča namesto s čim pomembnejšim?

Seveda sem najprej pomislil na ponovni napad profesorja Novaka, toda ker ni bilo povedanega nič novega, sem dvomil, da bi on imel ponovno kakšen interes. Nato pa mi je na moje vprašanje sam sporočil, da moram  pobudnike te akcije tokrat iskati drugje!

Ko sem tako moral izločiti iz te »igre« njega, me je, moram priznati, začel spreletavati srh. Kdo, pravzaprav? In, predvsem, čemu?

Mediji sami? Toda po teoriji o delovanju medijev ti menda sami od sebe niso nikoli pobudniki svojih akcij. Bojim se, da se tu pravzaprav šele začenja zgodba, ki presega okvir vseh teh očitkov in ki bi nas morala vse skrbeti.    

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Največjo politično moč v državi naj bi imeli državni organi, vendar je med njimi lahko velika razlika. Imamo nosilne, klasične državne organe (tj. parlament, vlada, predsednik države, sodišča), ki so organizirani po vejah oblasti, nekaj pa je tudi tistih, sicer neodvisnih državnih organov, ki ne spadajo v nobeno izmed klasičnih vej oblasti, so pa nekakšni državni regulatorji (npr. raznorazne neodvisne agencije), ki skrbijo, da mehanizem delitve oblasti s sistemom nadzorov in ravnovesij deluje na primeren način. Ti regulatorji so pravzaprav nekakšna nadgradnja klasičnega sistema delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti. Podoben status v sistemu delitve oblasti kot ti neodvisni državni regulatorji ima tudi Sodni svet. Načeloma so torej vse te institucije državni organi, toda med njimi je glede na politično moč lahko izjemno velika razlika. 

Tako je Sodni svet kot sicer državni organ pravi palček proti Državnemu zboru. Tu je najprej kadrovska zasedba prvega z enajstimi »honorarci« in desetino v strokovni podpori proti slabi stotniji profesionalcev z močno strokovno podporo. Da obsega pristojnosti med prvim in drugim državnim organom niti ne primerjam!

 A ko tovrstni Goljat udari proti Davidu, kar se je zgodilo oni dan v parlamentu, ko je »padel« sodnik Karakaš, to za medije ni prvovrstna politična tema. Saj so komaj kaj poročali o tej zadevi. Mislim, da le DELO, ki je imelo svojega novinarja na MVK, in STA, ki je vedno nekako »zraven«. Šele, ko je Sodni svet dal izjavo za javnost, je to zanimalo tudi RTV Slo. Pri ostalih ne duha na sluha! Tudi, ko je Sodni svet sklical novinarsko konferenco, je bila udeležba borna: le STA in Kanal A. Kje so bili ostali? Resda Sodni svet nima svoje PR službe, da bi se znal bolje organizirati, pravočasno sklicati tiskovno konferenco in narediti svoje dogodke bolj privlačne. Mar bolj tudi politično bolj glamurozne?!?

A človek bi pričakoval od četrte veje oblasti, da premore dovolj bazičnega strokovnega znanja, da bi znala ugotoviti težo dogodka in se primerno odzvati. Da ne reagira tako, da se posveti zgolj glamurju oziroma privlačnosti nekega političnega dogodka, namesto da bi prepoznala nevarni precedens, ki se je isti dan zgodil v Državnem zboru. Tistega usodnega dne so namreč mediji večino medijskega prostora namenili vpisu pitne vode v Ustavo kot prvorazrednemu političnemu dogodku, zrušenju kandidata za vrhovnega sodnika, ker ni v neki zadevi odločil tako, kot bi si želela politika, pa skoraj nič.

Na »glamuroznost« zadeve so mediji padli tudi tedaj, ko Sodni svet ni izrekel pozitivnega mnenja o kandidatih za predsednika Vrhovnega sodnika. Pač predsednik Vrhovnega sodišča je bil v igri, četudi je imel Sodni svet izreči le nezavezujoče mnenje. Toda na Sodni svet se je takoj usula množica novinarskih vprašanj in raznoraznih prošenj in zahtev za izjave o tem, da smo komaj shajali odgovarjati. Pri zadevi Karakaš pa smo glede poteze parlamenta, ki nima primere v sodobnem urejenem svetu, skoraj prosili medije, da bi nas slišali?!? Pa je komaj kdo prišel. Verjetno ni bila dovolj zanima tema, ker ni bila politično glamurozna.

Pa ni namen te kolumne polemizirati z mediji, ampak bolj iskati skupno valovno dolžino. Ko pride Goljat, Davidi pač morajo komunicirati. Se pa strinjam, vsekakor, da bi Sodni svet moral že enkrat izgraditi svojo medijsko strategijo, skupaj s PR predstavnikom. O tem smo že večkrat govorili na svetu. A vsi se zavedamo, da je ta institucija močno podhranjena glede na visoka in vedno večja družbena pričakovanja. Kot kaže, zakon prihaja ob pravem času.          

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tudi ta primer dokazuje, da načelo delitve oblasti v naši Ustavi ni bilo izpeljano dosledno, kar sodni veji oblasti ne omogoča takšne neodvisnosti, kot jo ima v zahodnih državah, s katerimi se tako radi primerjamo.

Primer Karakaš je pokazal, kako Državni zbor ne zmore pravno-strokovne odločitve. Nič čudnega, saj niti ni bil ustvarjen za to. Nekemu sodniku očitati, da je napačno odločil v neki zadevi ob formalno povsem nezavezujočih strokovnih argumentih – odvetnika v svoji pritožbi (!), četudi je ta zdaj naš sodnik na ESČP, in sicer nekdanjega ustavnega sodnika, a v strokovnem mnenju izven vsakršnih postopkov, je kvečjemu neresno za pravno državo, če že ne zaskrbljujoče. Kaže na popolno nerazumevanje prava, pravne države in pravnih postopkov in na politično interpretacijo prava.

Nadalje argument, da so poslanci bili užaljeni zaradi odnosa, ko jim je Sodni svet v strokovni, povsem racionalno zapisani in tako utemeljeni, obrazložitvi pojasnil, da ni njihova vloga kot politikov spuščati se v konkretne odločitve sodišč izven formalnih postopkov, je tudi povsem neresen. Se pravi so pri svojem glasovanju ravnali predvsem čustveno, kar je v racionalnem dialogu tipična napaka.

Skratka, kup razlogov je, zakaj bi morali čimprej poskušati spremeniti vsaj zakon, nato pa še Ustavo. Nekdo, ki bi želel postati predsednik Vrhovnega sodišča namreč mora trikrat v Državni zbor. Se strinjam, da za takšno pomembno funkcijo dobimo najboljše ljudi, toda to morajo biti predvsem strokovnjaki. Ne pa trikrat iti skozi politično sito – potem tudi zaradi tega ne bomo dobili najboljših ljudi na tej poziciji, temveč bomo dobili tiste z najdebelejšo kožo, ki pa nujno niso najboljši.

Del politike se zdi, da to razume, saj je tudi že Minister za pravosodje prišel z idejo, da je treba Ustavo v tem delu spremeniti, po drugi strani pa nas GRECO že lep čas opozarja, da moramo spremeniti imenovanje vrhovnih sodnikov v Državnem zboru, saj da to omogoča politizacijo takšnega imenovanja. Naredimo torej kaj! Nesprejemljivo se zdi, da politiki pragmatično paše vztrajati v komodnosti (socialistične) enotnosti oblasti, saj naj bi se od tega že zdavnaj poslovili.  

Kaj je storiti, ko je Pandorina skrinjica odprta, ko se je nakazana ustavna kriza zdaj uresničila? Glave pač skupaj, trezno razmisliti, ravnati državotvorno. Ravnati v splošnem javnem interesu, ne partikularno strankarsko. Ravnati sine ira et studio. Ne pa hliniti kakšne »užaljenosti«, saj v tako pomembnih zadevah, med odraslimi, te ne sme biti.

Zavedajmo se, da po tej poti naprej Poljska ni tako daleč, kot bi si radi mislili. 

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zgoraj omenjeno je seveda že zgodba stara vsaj petindvajset let, ni pa povsem še jasno, kako tretirati njihove kršitve kot pravne kršitve – predvsem v simbolnem družbenem kontekstu, javni diskusiji, ko terjamo tudi politično odgovornost različnih nosilcev oblasti. Kar se tiče konkretnih pravnih postopkov, je sicer natančno opredeljeno, kaj pomeni kršitev človekovih pravic, ki pomeni kršitev Ustave RS, na kar morajo paziti in sanirati že redna sodišča in na koncu te sodne linije še Ustavno sodišče.

Danes obstaja trend v javnih (političnih) debatah, da se vsakršna kršitev človekovih pravic meče v isti koš z drugimi kršitvami človekovih pravic, ki pa se po vsebini in intenziteti vendarle razlikujejo. Seveda se tudi sam načeloma strinjam, da le dosledno spoštovanje človekovih pravic vodi k pravični, torej legitimni, stabilni in urejeni družbeni skupnosti. Toda menim, da je treba biti pri obravnavi njihovih (potencialnih) kršitev previden, še posebej ko o tem javno debatiramo in njihove različne kršilce obtožujemo. Nikakor ni dobra rešitev, da jim damo neko iracionalno totemsko veljavo in že vnaprej tabuiziramo vsakršno kršitev v smislu najhujšega ne glede na vrsto kršitve. Seveda, na načeli ravni se lahko vsi strinjamo, da kršenje človekovih pravic ni v redu, toda bolj ko gremo v detajle, nastaja vse več problemov glede samih načel, na kar je že pred stoletji opozoril Tomaž Akvinski.

Moja poanta je v tem, da so med kršitvami človekovih pravic kot ustavnimi kršitvami vseeno razlike, lahko tudi velike. Najhujše so tiste kršitve človekovih pravic, ki pomenijo kršitve temeljnih civilizacijskih norm, ki ne prestanejo test Radruchove formule in pomenijo nepravo. Eden takšnih primerov so poleg predvojnega in povojnega nacističnega in fašističnega nasilja gotovo tudi izvensodni poboji na slovenskih tleh. Lahko bi rekli, da gre za kršitve človekovih pravic v »nepravnem svetu«. Ena takšnih najhujših kršitev je gotovo kršitev pravice do življenja, ki se v množini imenuje genocid, Gre za kršitve, ki se dogajajo v absolutnih, totalitarnih, despotskih sistemih.

Naslednje vrste kršitev človekovih pravic se dogajajo v »pravnem svetu«, kjer gre sicer navidezno za demokratične države, toda za masko demokracije se dogajajo tudi hude kršitve človekovih pravic v smislu mučenja, množičnega neustavnega omejevanja svobode, kršitve temeljnega človeškega dostojanstva, prepovedi zbiranja in združevanja itd.

Poleg teh dveh oblik obstajajo tudi kršitve človekovih pravic v bolj ali manj urejenih demokracijah. Tudi s strani državnih organov in celo sodnikov, kjer njihova instanca ugotovi kršitev, da bi višala kriterije sojenja in varstva pravic strank v postopkih. To je pomembna aktivnost, ki jo opravljajo instančna sodišča in Ustavno sodišče. Moja poanta je pri tem, da ne gre za kakšna posebej zavržna dejanja s strani sodnikov. Pogosto le drugačna interpretacija določene zadeve s strani Ustavnega sodišča pomeni že kršitev človekove pravice. Denimo, če obstajata le dve istovrstni sodni odločitvi v neki zadevi, ki jo je sodnik spregledal ali namenoma ne upošteval, še ne bo šlo za kršitev do enakega varstva pravic stranke, ker na primer še ni podana ustaljenost sodne prakse in sodnik ni ravnal arbitrarno, če pa bi bile tri odločitve, pa bi že šlo za takšno kršitev. Če je kazenski sodnik bil v sorodstvu s stranko v stranski vrsti do četrtega kolena ali v svaštvu do drugega kolena in se ni izločil, gre za kršitev glede pravila o nepristranskosti, če pa je bil v sorodstvu od četrtega kolena v stranski vrsti naprej ali od drugega kolena v svaštvu naprej, pa se ni izločil, to ni kršitev nepristranskosti. Tudi to, ali je sodnik prej poznal nekega obdolženca bolj ali manj, je lahko le stvar interpretacije, kaj je to poznanstvo, oziroma tega, da nekje postavimo mejo.

Moti me predvsem to, da so v javnosti krožile različne obtožbe glede sodnikov v smislu kršitve človekovih pravic, ne da bi se delalo razlike med temi kršitvami. Seveda, če je kršitev človekove pravice iz zgoraj omenjene tretje skupine s strani nižjega sodišča ugotovljena na instanci ali Ustavnem sodišču, je to t. i. pritožbeni neuspeh, ki se evidentira in upošteva pri napredovanju sodnikov. To ni kršitev človekove pravice v smislu najhujših ali hudih kršitev človekovih pravic iz prve in druge skupine, omenjene zgoraj. Je vsekakor njena kršitev, a ne njena »hujša« oblika.

Skratka, namen pričujoče kolumne je, da v javno debato o kršitvah človekovih pravicah nujno uvedemo vsaj še pridevnike, ki bi opozarjali na intenzivnost njihovih kršitev. Torej, ali gre za »najhujšo kršitev« človekovih pravic, »hudo kršitev« človekovih pravic ali (le) »kršitev« človekovih pravic. To pa zato, da se s tako pomembno družbeno vrednoto, kot je varstvo človekovih pravic, ne zavaja javnosti in z njo manipulira. 

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Osebno nimam nič proti nadzoru, saj je v ustavni logiki sistema nadzorov in ravnovesij prav t. i. »gledanje pod prste« državnim organom s strani drugih državnih organov smisel omejevanja oblasti. Toda ravno zavoljo ravnovesja ustavnih in drugih državno pomembnih organov je pomembno, da takšen nadzor ne ruši ravnovesja med temi organi. Močno dvomim, da je nadzor parlamenta nad predlogi Sodnega sveta pravi te vrste. Vsi vemo, da je to relikt preteklosti in sprašujem se, ali si ne zaslužimo kaj boljšega? Ali moramo zato, ker smo še v post-socializmu tam tudi ostati, ker nimamo možnosti napredka? Kako delujejo drugi sodni sveti po Evropi? Kaj drugače kot slovenski? Vem, da v italijanskem sodniki, člani tega sveta, z lahkoto preglasujejo zunanje člane, ker je teh le ena tretjina. Mi imamo bistveno boljše razmerje, ki omogoča nekakšno ravnovesje med obema skupinama članov.

Zakaj menim, da je nadzor parlamenta nad predlogi Sodnega sveta neprimeren?

Mislim, da se vsi strinjamo, da je Sodni svet predvsem strokovni organ, v katerem sedijo le pravni strokovnjaki, ki odločajo o izvolitvi in napredovanju drugih pravnih strokovnjakov - sodnikov. Odločanje članov Sodnega sveta naj bi bilo predvsem strokovno, navsezadnje je v večini primerov Sodni svet tudi dolžan obrazložiti svoje odločitve. Ali so te vedno dovolj obrazložene, je sicer drugo vprašanje, ki pa nikakor ne negira strokovnosti odločanja tega organa, temveč jo še potencira.

Parlament pa je po drugi strani predvsem političen organ, v katerem sedijo predstavniki celotne družbe: različnih segmentov in profilov. Kot takšen po definiciji ni strokoven organ in praviloma v njem ne sedijo pravni strokovnjaki, četudi jih je nekaj, kar pa ni nujno. Zato si pri pravnih vprašanjih pomaga s pravno službo in svetovalci. Kot takšen ne more presoditi, ali je nek kandidat za sodnika dovolj pravno-strokovno usposobljen. Če torej nadzor ne more biti strokoven, je lahko le političen: to pomeni vrednostno-ideološki, pač glede na večinsko razmerje sil v predstavniškem organu. Na ta način prihaja do nevarnega razmerja, ko se nestrokoven organ postavlja nad strokovnega, se spušča v njegove strokovne odločitve in deluje kot njegova instanca.

Toda takšen političen organ par excellence je tudi zakonodajno telo. Že res in v zakonih se odraža prevladujoči družbeni interes, ki pa je pravno omejen z ustavo kot družbeno pogodbo. To je sicer glavni kontrolni mehanizem parlamenta, saj sodnikom daje pravne podlage za odločanje in lahko regulira delovanje Sodnega sveta, pri čemer lahko ključno prispeva h kakovosti delovanja tega organa.

Dokler bo parlament imel zadnjo besedo in volil kandidate za sodnike, se poseganju v tovrstno odločanje Sodnega sveta ne bo odrekel. To pa ustvarja nevarno razmerje, saj pomeni možnost ali dejanski vnos ozkih strankarskih političnih elementov v strokovno presojo. Zato se zahodni ustavni sistemi za takšno možnost niso odločili.

Četudi še nismo povsem podobni tem razvitim demokracijam, jim bomo postali, če bomo ravnali čim bolj tako kot oni sami, ne pa z oddaljevanjem od teh vzorcev oziroma odsotnostjo napredovanja. Pred časom je imel Minister za pravosodje dobro idejo, da nadaljuje delo v tej smeri celo v smislu priprave ustavne spremembe, zdaj pa se zdi, da je vse utihnilo.

Medtem pa nevarnost omenjenega razmerja ne jenja.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

To združenje vsaki dve leti organizira izjemno zanimive in tudi precej dobro obiskane kongrese na vseh koncih sveta. Vrednost teh kongresov ni v tem, da bi bili na njih vedno prisotni prav vsi trenutno vodilni pravni filozofi na svetu, kar se sicer ne zgodi, nekaj jih pa vendarle pride, temveč je izjemno pomembna udeležba resnično iz vsega sveta, kar zagotavlja globalni, večrazsežnosti pogled na pravo in z njim povezane ideje.

Lani je bilo srečanje v Washingtonu, za 2017 pa je predviden Istanbul. Prepričan sem, da bo Turčija s svojimi izjemno gostoljubnimi prebivalci organizirala odličen kongres, vendar bo pri vsem skupaj, pri vsem tem medu, ki ga bodo cedili modrosti željnim učenjakom, tudi nekaj grenkobe. Zakaj?

Problem tiči v dogodkih po puču, ko so turške oblasti brez kakršnih koli dokazov zavoljo domnevnega terorizma zaprle v keho več kot tri tisoč sodnikov in tožilcev, gonja proti neposlušnim sodnikov pa je obstajala, sicer v milejši meri, že prej. Vse skupaj se je začelo po dogodkih, povezanih z obtožbami Erdogana in pristašev njegove politične stranke zaradi korupcije.

Kandidatura Turčije za organizacijo tega dogodka je bila podana že veliko pred vojaškim udarom in tudi odločitev za kongres je padla že nekaj mesecev, preden se je zgodil puč. Po vojaškem udaru in dogodkih, ki so mu sledili, je imel izvršni odbor IVR kar nekaj pomislekov glede izvedbe kongresa. Nazadnje se je odločil, da se kongres vseeno izvede – z nekakšno mlačno obrazložitvijo, da obsoja puč, da tudi ni ravno zadovoljen z množičnimi represalijami po njem, a da bi bilo vseeno dobro, da svetovni pravni filozofi s turškimi kolegi pokramljajo o vprašanjih, kot so človekove pravice, pravna država in demokracija. Rdeča nit tokratnega kongresa bo: »Mir«.

Po omenjeni odločitvi izvršnega odbora bo kongres gotovo obiskalo precej kolegic in kolegov. Za tiste iz Evrope bo lokacija zelo prikladna. Toda …

No, ne bi želel kar tako in vnaprej obsojati kolegic in kolegov, ki se bodo kongresa udeležili. Turški med je sladek in nemara bo tokrat še slajši. Po moje tudi bo, vsaj na zunaj, še slajši, saj bo treba prekriti grenkobo … in ublažiti cmok v grlu. Kajti medtem, ko bodo filozofi modrovali o pravu in pravici, bo marsikdo v Turčiji ali iz Turčije bil plat zvona. Na primer tudi nekdanji turški sodnik, ki v begunstvu, nekje v Evropi, kot azilant vsakodnevno trepeta za svoji hčerki, ki ju turški režim v domovini zadržuje kot talki, ker se oče noče vrniti v domovino, kjer ga čaka ječa – samo zato, ker ve, kaj je prav in kaj narobe s turškim pravosodjem. Sicer tudi njegovi sorodniki ne smejo odnesti njegovih osebnih stvari iz službenih prostorov, kjer je prej služboval kot sodnik, niti vstopiti v njegovo hišo, ki je zapečatena.

Ne bi želel biti patetičen, toda ko nekoga poznaš osebno, ki se mu vse to dogaja, dobijo tiste suhoparne številke iz dnevnih novic o čistkah dodatno dimenzijo, ki ti spremeni kompas. Filozofija, ne med, postane življenjska.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Kritika je seveda vedno dobrodošla in katere se tudi sam pogosto poslužujem v smislu izboljševanja tega pomembnega družbenega podsistema. Toda za razliko od konstruktivne kritike, ki določene slabo delujoče pojave izolira, opiše, da jih analizira, primerja in ponudi rešitve, je kritizerstvo destruktivno, saj ubija še tisto pozitivno, ki je v vsakem možnem še delujočem sistemu, negira vse morebitne izboljšave v sodstvu, četudi jih podpirajo številke, ki jih prizna še tako pedantna nadzornica, kot je Evropska komisija.

Kritizerstvo v imenu pravne države, kot da je to neka empirično izmerljiva kategorija, od katere odklone je tudi mogoče izmeriti z matematično natančnostjo, ne pa neko dinamično, dialektično delujoče pravno in družbeno načelo, je kronično kritično prav do vsega sodnega in pravnega, kar v tej deželi leze, v smislu: vse je zanič, tonemo v močvirje, ali v »slovensko pravno žalost«, živo blato, iz katerega ne bomo nikoli izšli…

Formalno nezavezujoče mnenje Sodnega sveta o nepotrditvi kandidatov za predsednika Vrhovnega sodnika se šteje skoraj za pot v apokalipso slovenskega sodstva in pravne države, četudi bi nek zunanji opazovalec (denimo iz ZDA, zibelke demokracije, kar se mi je ob nekem kosilu v stari Ljubljani tudi »zgodilo«!) pač dejal, da je to še kako normalno stanje, da je ravno to dokaz delovanja pravne države, demokracije ter sistema nadzorov in ravnovesij. In da bi ravno to, da bi Sodni svet v tem primeru moral! soglašati z mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča, pomenilo nenormalno stanje – recimo na poti v nekakšen erdoganizem (beri: totalitarizem). Ob upoštevanju tega se še tudi nedolžno opozorilo na manko obrazložitve, ki je uperjeno le! na Sodni svet, zdi krik osebne zgodbe ali lastne politične prepričanosti. Še posebej, če niso enaki vatli vzpostavljeni tudi za drug pomemben organ v tej zgodbi – Vrhovno sodišče.

Kritizerji vidijo le svoje ozko zastavljeno mnenje, ki je sicer zastavljeno kritično, a je črno-belo. So kot nekakšni »jezdeci slovenske sodne apokalipse«, ker tudi tisto svetlo v sodstvu – vidijo kot črno, temno in v tem, da je vse zanič, verjetno pripravljajo teren za nekaj pomembnega, a svojega.

Jezdeci apokalipse so nujno osamljeni, saj jih niti kolegi ne pripoznavajo v smislu, kot bi si ga sami želeli, kot bi se še kako zavedali, kam vodi ta pot. Za svoje (ne)zavestne politične ambicije, ki naj se že formalizirajo, da bodo zadeve javno in politično transparentne, so pripravljeni tudi na javne in medijske diskreditacije oziroma »prodajo« (nekdanjih) kolegov. Mar tem kolegom sledi še »diferenciacija«, po že izvedeni diskreditaciji? Model delovanja, ki ga sami najbolj kritizirajo, počasi postaja njihov model. Zarote, na katere opozarjajo, postajajo njihove zarote, kajti, kako gre že tisti ameriški rek: It takes one to know one!

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Skupno vsem zapisom in komentarjem, kar sem jih do zdaj prebral, je, da gre za oseben projekt ministra Klemenčiča. Vsaj tako poročajo mediji. Sam nimam nič proti tovrstnim »osebnim« projektom, če so tudi v širšo družbeno korist. Mi pa ni vseeno, če se takšne izjemno pomembne sankcije uvajajo in ukinjajo takole na horuk. Predlogi se oblikujejo v nekih, od ljudi odmaknjenih kabinetih in podpirajo z določenimi strokovnimi študijami, za katere se vnaprej ve, kakšen rezultat bodo prinesle. Slika pa se premalo osvetli v vse možne s meri.

Za takšne, skoraj bi dejal »ustavne« ali vsaj izjemno pomembne zakonske spremembe bi rabili mesece širše družbene debate. Pa ne le zdaj, tudi tedaj, ko je bil oziroma preden je bil dosmrtni zapor uveden. Drugače le sledimo takšnemu ali drugačnemu osebnemu projektu vsakokratnega ministra, družbena realnost pa ni ustrezno ugotovljena, niti primerno nagovorjena.

Sam nisem načeloma za pretirano stroge sankcije, za smrtno v nobenem primeru. Do neke mere zaupam tudi liberalni kriminološki stroki, ki pravi, da so predolge kazni zapora družbeno kontraproduktivne. Toda spomnimo se primerov iz naše kazenskopravne zgodovine: najprej primera Trobec, ko bi serijski morilec žensk, ki je moril in bil obsojen v času, ko Slovenija še ni poznala dosmrtnega zapora, bil po prestanku dolgoletne zaporne kazni spuščen na prostost, pa je prestrašeno slovensko javnost »odrešil« sam s storitvijo novega kaznivega dejanja, ki ga je ohranilo med zapahi, dokler si ni sodil sam. Tudi edini »resni« kandidat za dosmrtni zapor potem, ko je že bil uveden, Silvo Plut, si je sodil sam v priporu, vprašanje pa je, kaj bi s takšnim profilom človeka, če bi ne imeli kazni dosmrtnega zapora in bi ga po odsluženi dolgoletni zaporni kazni morali spustiti na prostost. Zna liberalna kriminološka stroka odgovoriti na takšna sila praktična in tudi preprosta vprašanja?

Jasno je, da je takšna najhujša sankcija le ultima ratio za najhujše primere zločinov in da bo bdela tam v ozadju, četudi nikoli izrečena. Je to, da od njene uvedbe še ni bila izrečena, sploh lahko argument, da je ne rabimo ob tem, da se nam glede na majhno število naše populacije statistično gledano serijski morilci »zgodijo« (le) približno na vsakih dvajset let? Bomo zdaj v duhu stališč liberalne kriminologije hiteli ukinjati to sankcijo, ko pa se bo pojavil nek okrutni večkratni morilec, pa bomo spet spreminjali nazaj? 

Ne vem,  morda bi me boljši argumenti utegnili prepričati v nasprotno, toda vsaj ti, ki so se do zdaj predstavljali v naši javnosti, me ne. Upam tako na boljšo, bolj temeljito in bolj s poglobljeno javno razpravo, kjer se bodo argumenti za soočili s tistimi proti in bosta narejeni primerna primerjava ter analiza. Rešitev, ki bo sledila, pa naj bo trajnejše narave.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Cenjenemu kolegu se sicer zahvaljujem, da mi je dal priložnost, da svoje argumente še bolj obelodanim. Vsaka argumentirana debata vodi k izboljševanju stvari in če je javna, še toliko bolje – za javni interes.

Letnar Černič najprej ugotavlja, da v liberalnih demokracijah poznamo več načinov izbire sodnikov in pri tem ilustrativno navede primer ameriške zvezne države Teksas, kjer sodnike volijo neposredno volivci. V širši pravni teoriji in primerjalni praksi je sicer znano, da način izbire sodnikov na ravni ameriških zveznih držav – za razliko od zvezne ravni – ni nekako najbolj zgleden za evropsko pravno kulturo, še manj pa ustrezen za bivše politično-totalitarne države, v katerih je politična kultura imela bistveno drugačno vlogo kot denimo v eni najstarejših demokracij.

Nadalje kolega navaja, da so (vsebinski) »posegi« Državnega zbora v predloge oziroma izbire Sodnega sveta glede novih sodnikov statistično zanemarljivi, zato ustaljene ureditve ne kaže spreminjati. V celotni zgodovini naše države, ki je sicer relativno kratka, takšnih primerov res ni bilo zelo veliko, vendar se je tistih nekaj nevarno skoncentriralo v zadnjem času, kar je pomembno načelo tozadevni sistem zavor in ravnovesij in napovedovalo »renesanso« premoči zakonodajne veje oblasti nasproti sodstvu – bolj značilno za koncept enotnosti oblasti.

Zatem kolega skrbi, da bi z izvzetjem vloge Državnega zbora pri volitvah sodnikov prekinili pomembno vez in s tem legitimnost, ki jo sodstvo črpa iz parlamenta kot predstavnika ljudstva. Pri tem Letnar Černič zanemarja, da Sodni svet ni del sodne veje oblasti, saj je skoraj polovica njegovih članov, pet od enajstih, (pravno-strokovnih) predstavnikov ljudstva, ki jih je v Sodni svet imenoval Državni zbor: v trenutni sestavi dva profesorja, odvetnica in odvetnik in notar. Ta »laična« kvota v Sodnem svetu je garant, da sodstvo ne bo odločalo samo o sebi, saj se za vse pomembne odločitve zahteva dvotretjinska večina, kar pomeni, da predstavniki sodstva v Sodnem svetu nikakor ne morejo preglasovati »laičnih« članov (ang. lay members). Poleg tega so t. i. »zunanji« predstavniki v Sodnem svetu pravni strokovnjaki, kar pomeni, da njihov nadzor nad delovanjem sodstva ne bo populističen, temveč strokoven, utemeljen na pravnih argumentih.

Z gornjim argumentom lahko odgovorim tudi na kolegovo skrb, da je s potencialnim novim načinom imenovanja sodnikov lahko ogrožena notranja neodvisnost delovanja sodstva. Tudi tu naj bi (t. i. zunanji) predstavniki ljudstva v Sodnem svetu pazili na to, da naj do tovrstnega posega v delovanja sodstva ne bi prihajalo. V ta namen ima Sodni svet posebej določene zakonske pristojnosti glede varovanja neodvisnega položaja sodnika (v zunanjem in notranjem smislu).

Glede zaupanja javnosti v delo sodišč bi odtegnitev parlamenta iz končnega postopka izbire sodnikov, pravim »končnega«, saj v njem sodeluje tudi tedaj, ko imenuje svoje predstavnike v Sodni svet, lahko navidezno res vplivala negativno. Toda po zadnjih merjenjih javnega mnenja (in to bi bržkone veljalo še tudi za prej) imata parlament in politika nižjo stopnjo zaupanja javnosti kot sodstvo?!? Kako naj bo tisti, v katerega zaupamo manj, bil garant zaupanja zoper tistega, v katerega zaupamo bolj? Ravno obratno!

Kolega nadalje meni, da bi z omenjeno spremembo izgubili edini nadzorstveni mehanizem nad delovanjem Sodnega sveta. Tudi ta argument ima bolj navidezno težo kot realno, saj pri tovrstnem »nadzoru« Državni zbor zamenjal Predsednik republike, po drugi strani pa je takšen »nadzorni mehanizem« mišljen le za potencialne očitne zlorabe pristojnosti s strani Sodnega sveta, ker če bi takšen »nadzorstveni mehanizem« deloval kot redna »instanca«, potem Sodni svet izgubi svoj smisel neodvisne ustavne institucije. Ustavodajalec mu je s približno polovično mešano sestavo in dvotretjinsko večino že vgradil notranji sistem checks and balances, vanj pa naj bi imenovali pokončne in odgovorne osebnosti, ki že s svojo pojavo jamčijo, da mislijo s svojo glavo in pazijo na javni interes.

Še na argument o »koraku nazaj« bi rad kolegu odgovoril in sicer, kaj poreče na to, da smo še edina država v Evropi, kjer so volitve sodnikov v rokah parlamenta? Razlog, da tega pred leti nismo spreminjali naj bi bil tudi v tem, da bi to bila tedaj preveč radikalna sprememba glede na prejšnji socialistični sistem (enotne veje oblasti), kjer je sodnike volila skupščina vsakih osem let. Naj se torej s tem perjem kitimo? In bi res sprememba v smislu sodobne evropske prakse bila dva koraka nazaj in ne naprej?

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Seveda je populizma lahko veliko vrst in nikakor ni izum sedanjega časa. Že Platon in Aristotel, najbrž tudi zavoljo tovrstnih »stranskih učinkov«, demokracije kot takšne nista ravno čislala. Danes populizem predvsem z novimi oblikami množičnega komuniciranja dobiva nov veter v jadra. Sicer danes mnogi izkoriščajo prav družbena omrežja za širjenje populističnih idej. Kratka sporočila na teh omrežjih so s svojo plitkostjo, brez možnosti tehtnejše argumentacije kot nalašč za širjenje posplošenih in pavšalnih idej.    

Tu me sicer zanima predvsem, kako lahko politični populizem kot populizem politikov ali drugih posameznikov, ki se politično udejstvujejo v družbenem življenju, predstavlja nevarnost za sodstvo kot določen družbeni podsistem.

Kaj tu mislim s političnim populizmom? Gre za nekakšno vulgarno različico demokratične všečnosti posameznikov, ki s poceni čustvenimi političnimi podtoni nagovarjajo (otipljivo) demokratično večino. Značilnost takšnega populizma je površnost, pavšalnost in s tem odsotnost vsakršnega resnega argumentiranega dialoga. Za argument ad populum je v teoriji argumentacije značilna njegova varljivost oz. logična napačnost, saj naj bi neka trditev veljala za resnično preprosto zato, ker veliko ali celo večina ljudi verjame vanjo.

To bi se npr. lahko kazalo v tem, da veliko ljudi ne zaupa sodstvu, ker mu tudi drugi ne zaupajo in ker je to nekakšno splošno mnenje – ne da bi sami imeli neposredne izkušnje s kakršnimi koli sodnimi procesi. To se pogosto pokaže v raznih merjenjih javnega mnenja o zaupanju v sodstvo. Tako v Sloveniji kot tudi drugje po mediteranski, balkanski ter ex-socialistični Evropi.   

Nevarne so predvsem populistične sodbe (politikov) o sodstvu – v katero koli smer: bodisi da je vse zanič in da je treba zamenjati ali vsaj ponovno preizkusiti vse sodnike, kot tudi neargumentirano hvaljenje sodstva, v smislu tega, da je zavoljo svoje neodvisnosti vnaprej nedotakljivo. To je tudi kontraproduktivno, saj onemogoča odgovornost in vsebinsko kritiko, ki vodi k nenehnemu izboljševanju in pravim odgovorom na izzive časa.

Pred populizmom ni imuna nobena družbena skupnost. Dobro vemo, kaj se je v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja dogajalo npr. z Nemčijo, ki jo imamo danes za vzorno kulturo (pravnega) logosa. Tudi naša družba seveda ne, še toliko bolj zaradi nedavne totalitarne preteklosti. A populizem je tudi lahko »revanšizem« kot nekritično »obračunavanje« z vsem, kar »ni naše«, kar je trenutna značilnost erdoganizma. Kritika pa je jasno na mestu: in z njo argumenti ter nenehno izboljševanje sistema.

Družbeni imunski sistem zoper populizem je seveda znan: (ustavna) država, ki temelji na vladavini prava, ki podrazumeva dialog na temelju (pravnega) argumentiranja. Sicer pa nam tudi trenutni ekscesi v Turčiji in na Poljskem celo koristijo: v smislu, da vidimo stranpoti in se na njih učimo, da ne zaidemo.     

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Sicer pa to ni bil Erdoganov prvi obračun s sodstvom, četudi so o tem zadnjem mediji najbolj poročali, saj se je zgodil neposredno po neuspelem puču, sicer za Evropo povsem nezaslišanem dejanju, zelo blizu, praktično na njenih mejah, saj smo vajeni, da se puči dogajajo daleč stran, nekje v Afriki. Prvi Erdoganov nedopusten poseg v neodvisnost sodstva se je zgodil pred par leti, ko so njega in njegovo stranko pričeli preiskovati zaradi obtožb o korupciji. Tedaj je Erdogan s pomočjo svojih lovk enostavno razpustil turški sodni svet, ki ga ni hotel podpreti v poskusu, da se teh očitkov ubrani, njegove člane in tudi druge somišljenike, ki so želeli braniti neodvisnost sodnih institucij, pa je poslal službovati na iransko in sirsko mejo.

Spomnim se tedaj, ko je nek mlajši sodnik, ki je bil zelo mednarodno aktiven v svojih (prozahodnih) prizadevanjih za posodobitev turškega sodstva, pisal ENCJ obupno pismo, mislim da s sirske meje, kamor so ga poslali službovati, pri čemer se je skušal tolažiti s tem, da je tam sicer zelo lepa narava. Tega sodnika, sicer po rodu iz Carigrada, sem spoznal v Ankari, ko sem se udeležil nekega simpozija o sodniški etiki – v času po prvi reformi turškega sodnega sveta, ki je bila precej prozahodno naravnana – ko je pred leti Turčija še resno trkala na vrata EU. Možakar, ki mi je dejal, da pozna našega sedanjega premiera, ker je bil tudi Cerar, ko je še bil  član in nato predsednik slovenskega Sodnega sveta, precej dejaven v ENCJ, mi je velikodušno razkazal mogočne prostore tedanjega turškega sodnega sveta. Moram priznati, da je vse skupaj name delovalo precej obetavno za samo Turčijo. 

Kmalu za tem sem tega izjemnega sodnika ponovno srečal v Turčiji, v mestu Belek v pokrajini Antalya, kjer je bil nek mednarodni simpozij o sodniškem izobraževanju. Tudi tista delavnica je bila precej kakovostna in vse se je zdelo, da je Turčija na odlični poti, da doseže evropske standarde tudi glede delovanja sodstva.

Potem so nedolgo zatem sledile medijske novice o omenjenem korupcijskem škandalu in posledično pisma obupanih turških sodnikov ENCJ, med katerimi je bilo tudi pismo večkrat omenjenega sodnika. Počasi je Turčija od prej vzorne in aktivne opazovalke v ENCJ pričela lesti navzdol, sledila so vprašanja s strani ENCJ turškim kolegom glede sumljivih ukrepov ter njihovi zavajajoči odgovori, da se iz sodniške službe odpuščajo in zapirajo teroristi, na vzhodne meje pa premeščajo sodniki, ki so storili razne nepravilnosti.

Kmalu po neuspelem puču pa pride pismo sekretarke ENCJ, da so omenjenega sodnika nasilni dogodki v Turčiji doleteli med dopustovanjem v Grčiji in da se ne namerava vrniti domov, saj je na spisku za aretacijo. Danes je omenjeni sodnik še vedno nekje v Evropi, ločen od svoje družine, in bo najbrž zaprosil za azil. Mislim, da je bil celo sekretar tedanjega sodnega sveta.

Vsaj, kar zadeva pravno kulturo, kjer mora neodvisnost sodstva prav gotovo zasedati eno najvišjih mest, se nekdanja dokaj obetavna turška zgodba vse bolj drobi v prah. In to z neverjetno hitrostjo. Na ta način se turška družba vse bolj spreminja v totalitarno, v čaščenju kulta osebnosti in erdoganizmu ni videti meja. S tem Turčija resnično zapira nova poglavja v pogajanjih z EU, a na žalost zanje v napačno stran in trenutno se zdi, da ni nikakršne možnosti, da bi prišlo do kakšnega preobrata.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Toda poleg posegov v delo ustavnega sodišča je na udaru tudi redno sodstvo. Obetajo se spremembe v sodnem sistemu, kjer bi določena sodišča ukinili, določeno število sodnikov pa bi celo ponovno imenovali. Vse te spremembe se obetajo, ne da bi sodstvo in sodni svet sploh imeli možnost podati kakšno mnenje.

Nadalje se na Poljskem tudi pripravlja sprememba zakona o sodnem svetu, kjer bi predsednik republike dobil pristojnost, da izbira, tj. opravi selekcijo med kandidati za nove sodnike, ki mu jih predlaga sodni svet. Sodnemu svetu oziroma članom tega sveta iz vrst sodnikov kanijo predčasno skrajšati mandat. Vrh tega je predsednik republike brez vsakršnega razloga zavrnil zaprisego potrditev najprej štirih, nato pa še desetih novih sodnikov rednih sodišč. Brez utemeljitve.

Vsled vsem tem dogajanjem na Poljskem je ENCJ na svoji generalni skupščini v Varšavi v svoji splošni deklaraciji opozoril Poljsko, da naj izvršna oblast spoštuje neodvisnost sodstva in da so vsakršne reforme sodstva možne le ob upoštevanju mnenja sodnikov in sodnega sveta. Naj ob tem še dodam, da je bivši predsednik ENCJ, sodnik Lord Geoffery Vos, na sprejemu pri predsedniku republike Dudeku v predsedniški palači tega opomnil, da bi to lahko razumel, saj ima doktorat iz upravnega prava.

Varšavska deklaracija je opozorilo Poljski objavila skupaj z opozorilom Turčiji, kjer se sodstvu dogajajo še hujše stvari: veliko množico sodnikov so zaradi domnevnih nepravilnosti poslali na sirsko mejo, veliko tudi zaprli pod domnevnimi obtožbami, da so teroristi, nekega sodnika je celo osebno odpustil predsednik enega od najpomembnejših senatov turškega sodnega sveta, kar prek tweeta!?! V ozadju pa je seveda nasprotovanje avtoritarnim ukrepov predsednik Erdogana. Turčiji tako resno grozi zamrznitev statusa opazovalke pri ENCJ.

Dejstvo, da se je Poljska v tej deklaraciji pojavila skupaj s Turčijo v istem odstavku je menda poželo precej odobravanja v širši poljski javnosti – predvsem tisti liberalni, ki nasprotuje ukrepom proti pravni državi na Poljskem, saj je takšna objava pomenila precejšnjo kritiko trenutne oblasti.

Pri tem se lahko spomnimo preteklih zapletov našega Sodnega sveta s parlamentom pri potrjevanju nekaterih sodnikov. V tem smislu se je ustavna pravna stroka nekako poenotila, da je boljša varianta, da bi nove sodnike ravno tako predlagal Sodni svet, a namesto predsednika potrjeval predsednik republike. Toda, ali situacija na Poljskem kaj na tem spreminja?   

Sam bi rekel, da ne. Ni toliko pomembna forma, temveč to, ali vsebina, ki je v ozadju forme, deluje premišljeno in odgovorno. Če je predsednik avtokrat, potem je parlament vseeno boljši. In obratno. Zdi se mi, da formalno razmerje moči ali določena rešitev sistema zavor in ravnovesij ni tako pomembna, kot je pravna kultura, ki je v ozadju. Če nekdo v tem sistemu želi igrati samodržca in napenjati mišice, ga pa drugi ne ustavijo, ker jim to »paše«, potem se takšno ravnovesje nujno podre. Spomnimo se primera, ko predsednik Drnovšek ni želel podpisati sprememb zakona o azilu in mu je ustavna stroka (v bistvu civilna družba) napovedovala ustavno obtožbo in je potem to vseeno upošteval, saj je le razumel svojo vlogo v tem oziru kot bolj »protokolarne« narave. To je bil izraz pravne kulture glede upoštevanja načela pravne države, ki edini omogoča nadaljevanje stabilne družbe.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V gornjem drugem stavku sem zapisal besedico »menda«, ker sem prepričan, da je prikazana tabela, če jo razlagamo pravilno, zelo daleč od resnice. Le na podlagi zelo površnega razumevanja lahko nekdo vidi omenjeno tabelo kot lestvico ali rangiranje, če pa pravilno sledimo celotnemu kontekstu pojavnosti in delovanja sodnih svetov EU, ugotovimo povsem drugačno sliko.

Če na tabeli bežno pogledamo seznam pristojnosti sodnih svetov, ki so enostavno seštete v višino stolpcev, in – po najpreprostejši enačbi -- to pretvorimo v njihovo »moč«, lahko po nekem zelo površnem razumevanju ugotovimo, da je najmočnejši sodni svet v EU bolgarski. Kar je seveda absurd: bolgarski sodni svet je zelo pod drobnogledom javnosti, saj so vse njihove seje javne, javni so denimo tudi podatki o premoženju članov sodnega sveta itd. – vse zavoljo raznih korupcijskih škandalov v preteklosti. Nominalno ima lahko sicer nekaj več pristojnosti, vendar je njegova dejanska moč – npr. v primerjavi z italijanskim sodnim svetom, ki je denimo na drugem mestu – neznatna. Tudi v sami Evropski mreži sodnih svetov (ENCJ) igra bolgarski sodni svet prej neko obrobno vlogo.

Slovenija si na tej »tabeli«, če jo vendarle (površno!) beremo kot »lestvico«, deli 6. – 8. mesto skupaj s španskim ter francoskim sodnim svetom. Tudi ta primerjava je smešna: tisti, ki je kdaj obiskal palače, kjer domujeta španski Consejo General del Poder Judicial in francoski Conseil supérieur de la magistrature (ki je v bistvu svetovni prototip »velikih« sodnih svetov), bo že po prostorskih kapacitetah in tudi po številu sodnikov, s katerimi se ukvarjata ta sodna sveta, hitro ugotovil, da je primerjava s slovenskim Sodnim svetom lahko zgolj »simpatična« v smislu: Small is beautiful!

Poleg tega je na tej lestvici sodni svet Nizozemske, ki razpolaga s celotnim proračunom za sodstvo v tej državi, v zadnji četrtini sodnih svetov po svoji moči na tej »lestvici«, kar je tudi zelo zavajajoč podatek.

Skratka: omenjeno tabelo je možno brati le v siceršnjem kontekstu razmerja »moči« med sodnimi sveti v EU. To pomeni, da enostavni seštevek pristojnosti po višini stolpca še zdaleč ne pomeni kakšnega rangiranja ali »lestvice« glede na dejansko moč sodnega sveta. Tabela ima tako bolj nekakšno opisno vrednost, da nekako dobimo občutek, kakšne tipe sodnih svetov z različnimi pristojnostmi imajo posamezne države v EU, ki jo je v kakšnih poudarjeno normativnih razpravah treba nadvse previdno uporabljati.  

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ideja Sodnega sveta je bila, da bi pri imenovanju sodnikov na predlog Sodnega sveta Državni zbor nadomestil Predsednik republike z (nekakšno bolj protokolarno) funkcijo imenovanja in zaprisege sodnikov, kar pozna sicer veliko evropskih držav. To bi bila sicer ustavna dolžnost predsednika države, ki bi jo lahko odklonil le v res posebej izjemnih primerih, saj bi drugače kršil Ustavo (podobno kot pri promulgaciji zakonov). Ob takšni različici bi sestava Sodnega sveta tako ostala nespremenjena.

Toda v ustavni teoriji se so pojavila drugačna stališča. Eno od trenutno javno najbolj prepoznanih je tisto, ki v imenovanje sodnikov ne bi vpletalo predsednika države, bi pa zato poseglo v ustavno določeno sestavo Sodnega sveta. Najbolj kočljiv pri tem je vsekakor predlog, da bi v sestavo Sodnega sveta po funkciji vključili tudi Ministra za pravosodje.

Takoj moram reči, da se mi takšen predlog ne zdi dober. Tu bi sledili modelu t. i. mediteranskega ali južnoevropskega »velikega« sodnega sveta, v katerem sedi minister za pravosodje ali nemara celo predsednik republike. Ta koncept se mi zdi še posebej neprimeren za bivše komunistične države, ki vendarle še niso povsem dosegle »prevrednotenja vrednot«, ko gre za poseganje izvršilne veje oblasti kot eksponenta dominantne politike v sodstvo. Resda v starih evropskih  demokracijah ministri za pravosodje sodstvu niso nevarni, saj gre za drugačno pravno kulturo od tiste na vzhodu, kjer neodvisnost sodstva žal še ni povsem ponotranjeni aksiom.

Sicer se zdi, da gre v razviti Evropi vendarle za trend, ko se ministre za pravosodje počasi umika iz sodnih svetov, po drugi strani pa tudi tiste države, ki do zdaj niso poznale sodnih svetov in so to funkcijo opravljala ministrstva za pravosodje, zdaj te počasi uvajajo ali vsaj resno razmišljajo o tem. To se na primer dogaja na Finskem, o tem so razmišljali tudi na Češkem, ki pa so jim čudne zgodbe s sodnimi sveti na Madžarskem, Slovaškem in Poljskem nekako sfižile dobronamerno idejo. V teh državah so bili sodni sveti žrtve posegov izvršilne veje oblasti ob podpori robustne majoritarne demokracije.

Za varovanje neodvisnosti (in zagotavljanje odgovornosti) sodstva se mi zdi veliko bolje, če minister za pravosodje sicer tvorno sodeluje s Sodnim svetom – kar je trenutno posrečena okoliščina v Sloveniji – a naj ne postane njegov član, saj bo neodvisnost institucije s tem ogrožena. Še posebej v neki post-socialistični pravni kulturi, kot je naša. Seveda tu razmišljam ad rem, nikakor ad personam. Ministri za pravosodje so lahko različni. Ne bomo imeli vedno ministra, ki je magistriral iz prava na Harvardu, torej v pravnem okolju, ki je za neodvisnost sodstva nekakšna Meka.

Če že posegati v sestavo Sodnega sveta, bi se morda dodalo še kakšnega člana civilne družbe – morda celo ne-pravnika. Funkcija ne-pravnikov v pravniških združenjih je v tem, da silijo pravnike v bolj enostavno in razumljivo (zdravorazumsko) razmišljanje in izražanje. Tudi o tem se na široko razmišlja v evropskih sodnih svetih.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zoper to novelo, ki pravzaprav le rahlo (nikakor na stežaj!) odpira vrata angleščini, so se vehementno dvignili slovenisti, Društvo slovenskih pisateljev (DPS), visokošolski sindikati in še nekateri drugi akterji visokega šolstva. Neka slovenistka je rektorja ljubljanske univerze označila za grobarja slovenščine, DPS je od visokošolske ministrice celo zahtevalo odstop, pri čemer so jo v civilni družbi branili le malokateri.

Moja teza je, da je ves ta vik in krik zoper angleščino na fakultetah veliko »haloja« za prazen nič. Mislim vsebinsko. Morda bi človek že še razumel nekoga, ki si želi malo medijske pozornosti, pa izkoristi takšno priložnost, kot verjetno tudi kulturniki zagrabijo vsako (rešilno) bilko, da bentijo zoper državo, ki je do njih mačehovska. Slovenisti pa tu pristavijo še svoj piskrček, saj s svojo profesijo tudi ne bogatijo. Znan ruski rek: psi lajajo, karavana gre dalje, bi lahko v tem kontekstu parafraziral takole: psi resda lajajo, namesto karavane pa mimo njih v daljavo leze le en sam ubogi voz: dotrajan in majav. Škripaje.

Zakaj? Razlogov je več.

Problem je najprej v tem, da smo z anglofonizacijo svojega visokega šolstva najbrž že zamudili vlak. Ta se zdi je z naše postaje odpeljal že vsaj pred desetimi, če že ne petnajstimi leti. Medtem so tržno nišo naših fakultet, kamor bi lahko prištevali študent iz držav Balkana in vzhodne Evrope, s pridom izkoristili naši sosedje Avstrijci, Hrvati in Italijani. Avstrijci in Italijani so namreč že pred leti, Hrvati pa nedavno na svojih fakultetah oblikovali številne mednarodne programe ravno zato, da bi vanje privabili tuje študente – predvsem iz omenjenih regij. Da bi po uspešno izvedeni lastni zakonski internacionalizaciji te študente kar tako preusmerili k nam, je najbrž velika iluzija.

Poleg tega reforma ZViS ne pomeni neke popolne internacionalizacije programov, saj se le omogoča zakonska podlaga za predavanja v tujem jeziku ob že obstoječih predavanjih v slovenščini – izven že prej omogočenih le posameznih predavanj v tujem jeziku – v glavnem za gostujoča predavanja tujih profesorjev in izmenjave v okviru Erasmus. Da bo angleščina zdaj kar tako izrinila slovenščino iz slovenskih fakultet, je enostavno rečeno – laž in zavajanje. Da bodo slovenski profesorji bili zdaj primorani učiti v angleščini, pa tipičen argument spolzkih strmin, ki pomeni ustvarjanje vtisa, da bo že nekaj kapelj dežja povzročilo povodenj, saj v teoriji lahko dežuje več tednov brez prestanka.

V tej zgodbi negodovanja vidim podobno s tisto, da bo nekaj begunskih otrok ogrozilo bit slovenskega naroda. Tako se mi zdi takšno agresivno nasprotovanje tej reformi milo rečeno pretirana reakcija na neko novost.

Menim, da bi takšna internacionalizacija bila potrebna že zdavnaj. To seveda ne bo ogrozilo našega maternega jezika. Po moje bi ga oziroma ga bo še celo okrepilo. Več tujih študentov v naših krajih in z njimi tudi več tujih profesorjev pomeni tudi več potencialnih učencev slovenščine. (Izobraženi) ljudje, ki živijo v neki tuji deželi, se zelo pogosto naučijo jezika te dežele, četudi ga poklicno ne rabijo.

Zdaj, ko smo si v zgodovinskem narodnem razvoju izborili svojo državo, smo lahko malo bolj samozavestni in se nam ni treba počutiti tako ogrožene, kot smo bili upravičeno v časih, ko je bila slovenščina javno zatirana in tako omejena na zasebno življenje. 

Četudi v ZViS uvedemo možnost predavanj v angleščini, to ne bo spremenilo tega, da bosta Slovenija in z njo slovenščina ostali center slovenskega sveta. Nekaj malega več angleščine v naše fakultete še ne pomeni, da bomo zanemarili lastno znanstveno terminologijo, saj smo kot maloštevilni narod preprosto obsojeni na dvojezičnost: zato, da smo v svetu vidni, kot tudi, da ohranjamo lastno identiteto. Če bomo pametni, bomo to znali obrniti v svojo prednost.    

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Problem je v tem, da je Sodni svet ustavni organ, ki je nekako vmes med sodstvom in širšo družbo. Na eni strani je dolžan braniti neodvisnost sodnikov in sodstva pred »preambiciozno« družbeno skupnostjo, po drugi strani pa – v imenu (te iste) družbe – terjati od sodstva njegovo odgovorno delovanje. V tem kontekstu se zdi prvostopenjsko sodišče v upravnem sporu, ki ga sestavljajo sodniki s praviloma manj izkušnjami in stažem (tj. senioriteto) v sodstvu (četudi imajo status višjih sodnikov), nekako »prenizka« instanca, ki bi lahko bila že po svojem položaju (objektivno) zainteresirana za obrambo sodnikov pred odločitvami Sodnega sveta, četudi ne dvomim, da upravni sodniki sodijo neodvisno in nepristransko.

Kaj pa bi bila temu alternativa? Kdo naj bi torej bil bolj primeren organ za tovrstno pravno varstvo?

Danes v kontekstu Evropske unije se zdi smiselno najprej pogledati, kako je to urejeno primerjalnopravno. Podatke o tem, kakšno pravno varstvo zoper sodne svete članic EU imajo sodniki, najhitreje najdemo na spletni strani Evropske mreže sodnih svetov (European Network of Council for the Judiciary - ENCJ). Tu na splošno ugotovimo različne pristope. Takšno ureditev, kot trenutno velja pri nas (tj. pristojnost upravnega sodišča), poznata le Italija in Litva.

Nekatere države celo določajo, da so odločitve sodnih svetov dokončne – da torej ni pritožbe: Slovaška, Danska, Škotska, Malta, Anglija in Wales, Severna Irska, Madžarska, Latvija, ali pa je pritožba omejena le na očitne primere nezakonitosti: Nizozemska, Belgija. Pri tem je treba upoštevati, da države common law nimajo, za kontinentalne države »tipičnih« sodnih svetov, ampak so ti bolj nekakšna svetovalna telesa v glavnem sestavljena iz samih sodnikov. Spet tretje države pa urejajo pristojnost vrhovnih (upravnih) sodišč za odločanje o pritožbah zoper odločitve sodnih svetov: Španija, Portugalska, Francija (Conseil d'État), Poljska.

Zelo zanimivo rešitev pa pozna sosednja Hrvaška, kjer je za odločanje o (najpomembnejših) pritožbah zoper odločitve Državnog sudbenog vijeća, ko torej je v »igri« (ne)obstoj sodniške funkcije (kot so odločitve o razrešitvi s funkcije, ugotovitvi disciplinske odgovornosti, imenovanju sodnikov in predsednikov sodišč), pristojno Ustavno sodišče. Naj pri tem poudarim, da so Hrvati svoje Vijeće bistveno prenovili leta 2012, kar pomeni, da so upoštevali nekatere sodobne trende na tem področju.

Kaj bi se za našo ureditev torej zdelo najbolj primerno?

Različica, ko bi bile odločitve Sodnega sveta dokončne, brez možnosti pritožbe, se zdi morda malce predrzna. Tudi z vidika ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Verjetno bi takšna varianta vseeno terjala bolj razvito pravno kulturo in ni toliko primerna za našo, ki je še vedno vsaj delno tranzicijska.

Kot že omenjeno, bi bila bistveno boljša od sedanje rešitve, tista, ko bi bilo za pritožbe zoper Sodni svet pristojno Vrhovno sodišče oziroma njegov upravni oddelek oziroma senat. Vrhovni sodniki so vendarle vrh sodne veje oblasti, ki imajo zavoljo svojega znanja, izkušenj, modrosti, skratka senioritete, dovolj visoko avtoriteto, da se znajo primerno odzvati na določene odločitve Sodnega sveta. Toda, kaj ko bi prišel v pravni spor s Sodnim svetom vrhovni sodnik? Je to še potem primeren forum za reševanje konflikta med dvema ustavnima organoma, saj ne gre za hierarhično zadevo samega sodstva v smislu notranje hierarhije, ko bo o sporu odločal najvišji organ v tej hierarhiji.    

Zato se mi zdi – iz ustavnega vidika razmerij med Sodnim svetom in sodstvom – osebno veliko boljša različica, ko bi o sporu med Sodnim svetom in sodstvom odločalo Ustavno sodišče. To je sicer pristojno za reševanje nekaterih tipičnih ustavnih sporov, npr. spori o pristojnosti med Vladom, Državnim zborom in Predsednikom republike, pa tudi o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Ustavno sodišče je po svoji sestavi tudi nekakšen »hibridni« organ, ki je sestavljen iz pravnih strokovnjakov, sicer navadno najvišjih sodnikov iz rednega sodstva in profesorjev prava in kot takšen je precej podoben sestavi Sodnega sveta. Pri tem bi bilo Ustavno sodišče že po svoji poziciji bistveno manj »obremenjeno« (zato tudi bolj neodvisno) od Vrhovnega sodišča. Poleg tega teh sporov ni veliko, kar ne bi bistveno povečalo pripad dela Ustavnega sodišča. Zato menim, da je vendarle več argumentov za Ustavno sodišče kot za Vrhovno sodišče.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Takšno nezaupanje v sodstvo, denimo v obliki nezaupanja v njegovo neodvisnost, se je izrazilo tudi pri zadnjih meritvah javnega mnenja v okviru Justice Scoreboard 2016 Evropske komisije, o čemer so že poročali tudi naši mediji. Zanimivo, da so pri tem izpostavili prav ta, negativen vidik tokratnega ocenjevanja, ne pa kakšnih drugih, kjer Slovenija vendarle kaže že boljše rezultate, če že ne celo nekaterih najboljših v EU. Tudi to je verjetno del naše pravne kulture, kot tistega najširšega krovnega pojma, ki poleg formalnega, zajema tudi »dejansko« pravo ter poleg 'profesionalnega' odnosa do prava vključuje tudi 'laični' odnos do pravnih pravil, pravnih odnosov ter pravnih vrednot.

Pri omenjenem Scoreboardu je bila torej ocena za Slovenijo glede javne percepcije neodvisnosti njenih sodišč bolj slaba, kar se sicer ponavlja že vrsto let. Malce podrobneje, kot je bilo predstavljeno v medijih, so zanimivi naslednji podatki. Na vprašanje splošni javnosti, ali status in položaj sodnikov pri nas dovolj jamči njihovo neodvisnost, jih je nekaj več kot 40 % odgovorilo negativno, kar je -- takoj za našo sosedo Hrvaško – pri tem segmentu pravzaprav drugi najslabši rezultat v EU. Na vprašanje, ali k temu prispeva vpliv ali pritisk s strani gospodarskih ali drugih interesnih skupin, jih je še več, nekaj več kot 50 % odgovorilo pritrdilno, pri čemer jo je še nekoliko slabše odneslo hrvaško sodstvo, najslabše v EU pa je pri tem bolgarsko. Na zadnje vprašanje iz te rubrike, glede vpliva ali pritiska s strani države ali politikov, kar ruši neodvisnost sodišč, pa je pozitivno odgovorilo kar približno 55 % vprašanih predstavnikov splošne javnosti, pri čemer nas je v celotni EU za kakšen odstotek prehitela le Hrvaška, rahlo pa za nami zaostaja Bolgarija.

Pri tem je zanimivo, da je slabša polovica držav na tej lestvici nekakšna mešana druščina bivših socialističnih in sredozemskih držav. Razen Slovaške so nas druge države t. i. Višegrajske skupine sicer kar krepko prehitele, najslabši trojček v tej rubriki pa je: Slovenija, Hrvaška in Bolgarija. Pri tem je zanimivo tudi, da je zaupanje splošne javnosti npr. v Romuniji bistveno višje kot v Sloveniji, o čemer bi se verjetno težko pogovarjali pred kakšnima dvema desetletjema. Tipično pa je, da sta v »špici« javnega nezaupanja v sodstvo v EU prav Slovenija in Hrvaška kot državi z nedavno večdesetletno skupno zgodovino. Nekaj torej mora biti skupnega (narobe) v pravni kulturi ali, ožje, kulturi sodništva teh dveh držav – na nivoju odnosa med državljani in (pravno) državo.

Prepričan sem, da se večina sodnic in sodnikov, če že ne vsi, nikakor ne bi strinjali s takšno oceno. Vendar rezultati Justice Scoreboard seveda niso mnenje nekakšne interne pravne kulture kot mnenje neke poklicne skupine o sami sebi, temveč (eksterno) mnenje zunanjih dejavnikov o eni izmed vej oblasti. Tudi sam temu »na prvo žogo« ne bi mogel verjeti, saj imam kot pravnik o slovenskem sodstvu bistveno boljše mnenje. Toda tega podatka se enostavno ne da spregledati! Treba ga je vzeti še kako resno, če želimo sliko na daljši rok kaj spremeniti. Zavedam se, da je problem izjemno kompleksen, saj me zanima najširša pravna kultura in pozicija sodstva v njej, nekakšna (pravna) kultura izvajanja sodne veje oblasti, ki vključuje tako odnose znotraj sodništva kot tudi med slednjim ter širšo družbo.

Zavedam se, da bi v vidu boljšanja zaupanja v sodstvo bila najprej potrebna temeljita analiza, preden se krene h kakšnim ukrepom. Najslabše so pavšalne ocene. Če že ne drugega, bi lahko pogledali zgodovino teh merjenj ter kako se je stanje glede teh podatkov spreminjalo ter kaj je k temu prispevalo: npr. kako je Romunija pri svojih prebivalcih dosegla bistveno boljšo zaznavo neodvisnosti sodstva od Slovenije. Osebno ne verjamem, da k tem številkam in ocenam prispeva zgolj en ponesrečen primer v sodstvu. So pa to podatki, ki jim moram verjeti, saj se že vrsto let ponavljajo, četudi naj bi bila metodologija njihovega pridobivanja menda malce »sporna«.  

Jasno je, da takšnega kompleksnega sistema kot je državno sodstvo ne gre spreminjati »na horuk«, četudi so spremembe potrebne. Če že, je treba postopati »kirurško«: izjemno previdno, dovolj natančno in učinkovito. Pri tem je treba tudi širšo civilno družbo jemati dovolj resno in morebitne njene predloge dovolj tehtno preučiti. Tudi doseči sinergijo z morebitnimi vladnimi predlogi ali predlogi iz sodstva.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V glavnem se tako anonimna prijava zdi institut neformalnih dejanj in postopkov, tako ali drugače povezanih s pravom, sicer z vendarle omejeno vlogo tudi v formalnih pravnih postopkih. Gre za situacijo, ko posameznik ali skupina posameznikov zazna določeno nezakonitost, nepravilnost ali celo že nastalo škodo v družbi ali v nekem družbenem kolektivu, pa se zaradi bojazni, da bi prišlo do maščevanja s strani bistveno močnejšega posameznika, če bi se njihova identiteta razkrila, skrije v anonimnost. Ko gre za naznanitev hujših kaznivih dejanj in s tem povezane policijske postopke, se zdi v demokratični družbi tudi takšen način prijave upravičen in v javnem interesu. Ko gre torej za neko očitno zlo, ki je bilo storjeno, seveda ni pomembno, kdo je na to opozoril. Še bolj pa je pomembno seveda to, da policija zaščiti vir informacij pred javnostjo (ki jo potencialno tvori tudi povzročitelj kaznivega dejanja), četudi je vir informacij policiji znan, če je za takšnega posameznika javna izpostavljenost objektivno nevarna oziroma če sam to želi. Je pa jasno, da se številni ljudje na sploh ne bodo želeli poimensko izpostavljati pred policijo, ker niso povsem prepričani, da jih policija ne bo »razkrila« javnosti (in s tem storilcu kaznivega dejanja), npr. v svoje lastne dokazne namene.  

Kaj pa inšpekcijski postopki? Tudi ti so namenjeni odkrivanju nezakonitosti in odpravljanju teh, kar je seveda v javnem interesu. Tudi ti se praviloma vodijo po uradni dolžnosti in so pogostoma odvisni od določene prijave, ki je lahko tudi anonimna. Tako npr. 24. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) določa: »Ne glede na določbe ZUP mora inšpektor obravnavati tudi anonimne prijave«. In le, »Če inšpektor v postopku ugotovi, da je prijava lažna, postopek ustavi«. Pri tem: »Šteje se, da je prijava lažna, če jo vlagatelj vloži, čeprav ve, da zavezanec ni kršil zakona ali drugega predpisa.« Toda ZIN ima tudi določbo 16. člena, ki izrecno zahteva varovanje tajnosti vira prijave s strani inšpektorja.

Do tu vse lepo in prav, saj se tudi v takšnem primeru zdijo anonimne prijave nekako v javnem interesu – da se potencialni oškodovanec ali drugače prizadeta oseba v demokratični družbi ne bi zbala prijaviti nepravilnosti inšpekciji. Toda, kaj če se takšna anonimna prijava iz nekakšne demokratične vrednote sprevrže v low-level democracy? Na primer v primeru vlaganja šikanoznih anonimnih prijav, ki so namenjene le podtikanju oziroma blatenju imena nekoga, katerega zasebnost in osebno dostojanstvo sta izpostavljena inšpekcijskemu nadzoru in s tem široki lupi javnosti.

Ob obstoječi ureditvi ZIN inšpekcija to v dobri veri vzame resno, saj bo težko kar vnaprej, brez konkretnega postopanja na terenu štela takšno prijavo za lažno, ker ni mogoče že vnaprej vedeti, da je prijavitelj ob prijavi vedel, da zavezanec ni kršil zakona ali drugih predpisov. Pri tem pa v primeru anonimne prijave tega še toliko bolj ne more vedeti! Potem pa se v kar 40 odstotkih takšnih prijav zgodi, da se nepravilnosti ne ugotovijo in je postopek ustavljen. Je potem takšna prijava še v javnem interesu? Nekdo je bil grdo »načet« v očeh javnosti, na koncu pa se je kar v približno pol primerih izkazalo, da je vse lepo in prav. Kdo bo potem takšnemu »preiskovancu« povrnil škodo v obliki razrvanih živcev, neprespanih noči, javnega »linča«? 

Na to so me namreč opozorili v primerih ukrepanja šolske inšpekcije po 11. člena Zakona o šolski inšpekciji (ZSolI), kjer ta določa: »Izredni nadzor se opravi na podlagi pobude otroka in udeleženca izobraževanja, starša, skrbnika, rejnika, sveta staršev, skupnosti dijakov, predstavnika reprezentativnega sindikata v vrtcu ali šoli ali zaposlenih v vrtcu ali šoli. Gre za ukrepanje inšpekcije po tej določbi v povezavi z določbo ZIN glede anonimnih prijav.

Skratka na podlagi gornjega 11. člena ZSolI šolska inšpekcija ukrepa po prijavi t. i »zainteresiranih« oseb, katerih krog je precej širok, pri čemer se ZSolI uporablja kot lex specialis, ZIN pa v tem primeru kot lex generalis. Toda ena od interpretacij obeh zakonov bi lahko vodila k misli, da je anonimni prijavitelj lahko tudi nekdo izven kroga po ZSolI, inšpektor pa tega ne more nikakor preveriti, saj je ta anonimen in bi že zato moral prijavo zavreči kljub 24. členu ZIN (kajti – v tem primeru – lex specialis derogat legi generali). To bi pomenilo, da lex specialis nujno (logično) deanonimizira lex generalis, zato da se lahko sploh preveri, ali gre za upravičenega prijavitelja.

Toda šolska inšpekcija je izjemno vestna in v vidu varstva javnega interesa reagira že na vsako anonimno »opazko« (npr. da se učiteljica vede kot »zadrogirana najstnica«), ker to ZIN po dobesedni razlagi tudi od inšpekcije zahteva. Ob tem, da bi moja gornja interpretacija bila morda prezapletena za medsebojno uporabo ZSolI in ZIN, bi bilo pa vsekakor smiselno, da se od anonimnih prijav v šolskem prostoru zahteva njihovo večjo konkretizacijo oziroma bolj zahtevno razdelavo v prijavi, kot je to npr. v gornjem primeru. Četudi po mojem intimnem prepričanju v inšpekcijskih postopkih sploh ne rabimo anonimnih prijav, saj je inšpektor dolžan zagotoviti tajnost vira (seveda če vir to zahteva). In če anonimna prijava ne bi bila dovoljena npr. v šolskem prostoru, bi inšpektor lahko najprej zaslišal prijavitelja in tako sploh preliminarno ugotovil, ali gre za resno prijavo. Strogo bi pa moral varovati tajnost vira in za kršitev tega tudi primerno odgovarjati.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pravni formalizem mi pomeni pretiravanje s pravno formalnostjo, s katero ni seveda nič narobe, saj je kot »oblikovnost« izjemno pomembna lastnost prava. Tako se z obliko v pravu pretirava tedaj, ko bi moral govoriti ratio legis, smisel in (tako ali drugače objektiviziran) namen zakona. Oblika prava je seveda njegovo izhodišče, saj drugače pravnih norm niti zaznati ne bi mogli, jo je pa treba primerno korigirati z njihovo vsebino.

Pravni formalizem, navadno s strani raznih uradnikov mi je sicer že večkrat povzročal eksistencialne »stiske«, saj človeka vodi v absurd, za katerega je značilna ravno odsotnost smisla v pravu. To je še kako moč začutiti v Kafkovem Procesu, ki je ena izmed najboljših kritik pravnega formalizma v svetovni literaturi in je naperjena proti rigidnemu pravnemu pozitivizmu in njegovemu »paradnemu« formalizmu v Avstro-Ogrski monarhiji ob koncu 19. in začetku 20. stoletja. Tedanje razmere seveda niso identične z današnjimi, vendar tu in tam, ko se človek znajde v primežu absurdne pravnoformalistične mašinerije prav gotovo doživi nekaj tistega »duha iz steklenice« tega Kafkovega romana. In tako, kot je za absurd, nesmisel najboljše zdravilo smisel (logos – logoterapija kot terapija s smislom), je tudi za pravni formalizem zdravilo smisel, namen, ratio legis, pravna načela, pravne vrednote – skratka pravna vsebina.

Kaj me je ta teden zbodlo, kar bi lahko povezali tudi s pravnim formalizmom?

Prvič je to primer odvzema fantkov starim staršem in njihova oddaja v rejništvo s strani Centra za socialno delo Velenje, ki je pretekli teden dodobra razburkal našo javnost. Seveda sem zadevo opazoval prek medijev in ne poznam vseh podrobnosti – kar je v pravu sicer nujno. A vsaj kot gledalec dnevnih novic sem podoživel nekaj tistega kafkovskega: vsi (še posebej verjetno tisti, ki imamo majhne otroke) smo bili ob tem nekako šokirani, socialna inšpekcija pa pride na dan z novico, da je bilo vse ok: »Ni bilo ugotovljenih nepravilnosti v postopanju CSD.« Verjetno je postopek tekel po »črki zakona«, kot teče medicinska operacija, pacient pa na koncu umre. Pa vpraša voditeljica Odmevov direktorja inšpekcije, kje so razlogi za odvzem otrok. Odgovor pa v smislu petitio principii, da ni bilo ugotovljenih nepravilnosti, ker je bilo ugotovljeno pravnoformalno vse v redu, saj stara starša nista primerno sodelovala. Če bi stara starša bila kaj hudo bolna in tako nesposobna vzgoje otrok, bi to človek lahko razumel in bi se to lahko povedalo brez kršitve pravil o varstvu občutljivih osebnih podatkov, saj ne bi bilo treba iti v podrobnosti.

Kasneje je socialni inšpekciji pritrdil tudi urad Varuhinje za človekove pravice, ki je potegnil zajca iz klobuka v smislu tega, da ve za razloge, a jih javnosti ne sme izdati. Spomnimo se, tudi pri Josefu K. so obstajali »razlogi« za odvzem prostosti, v to so bili uradni organi celo trdno prepričani, le pojasniti mu jih niso znali. 

Naslednja zadeva, ki me »tišči«, pa je trenutno »modna« zahteva raznoraznih družbenih skupin za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o novo sprejetih ali dopolnjenih zakonih, ki se jih praviloma ne tičejo. Najprej je bila tu t. i. Apaška pobuda delavcev migrantov, zdaj pa še sindikat policistov. Predvsem slednja možnost se mi zdi povsem nesprejemljiva, saj pomeni po eni strani neke vrste mini coup d'etat. Civilna nepokorščina – zoper državo in to s strani inherentnega dela državnega aparata, ki je povrh najpomembnejši branik javnega reda. Po drugi strani pa lahko to razumemo kot potezo iz skrajnega obupa, ki jo premier ne more kar tako prezreti, saj se »ruši« država pred njegovimi nogami. Sicer pa na sploh v takšni zadevi, ko se očitno zlorablja pravica do referenduma za stvari, ki se te ne tičejo, in vlagatelj zahteve celo prizna, da je to izraz njegove civilne nepokorščine, se ta pravica enostavno zavrne oziroma, postopkovno, zahteva zavrže. Enostavno – nimaš pravnega interesa. In pika. Če to velja za vse pravne postopke, naj velja tudi za tega.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Posocialistična zavest (vsaj v Sloveniji) vsebuje še vse preveč ostalih (negativnih) vrednot iz časov socialistične miselnosti, ki preprečuje napredek na neko višjo raven delovanja družbe glede pravne urejenosti in stabilnosti. Naj navedem nekaj primerov takšnih rezidualnih vrednot v našem kolektivnem nacionalnem telesu: ena takšnih je gotovo t. i. lažna solidarnost – četudi je (pozitivna) solidarnost ena izmed odlik socializma. Takšna (škodljiva) solidarnost se npr. kaže na področju utajevanja davkov, zlorabe socialnih prispevkov, kot tudi zlorabe drugih pravnih institucij (npr. osebnih stečajev). To pa je vsaj nekaj negativnih ostankov stare miselnosti. Še vse preveč ljudi to v svoji okolici tolerira in ne prijavlja ustreznim institucijam, češ v smislu solidarnosti s temi ljudmi, čeravno najpogosteje ti ljudje niso nekakšni socialni izključenci, ampak zavoljo lastnega koristoljubja goljufajo naš skupni državni proračun oziroma »lastno« državo. Včasih na pol v šali, na pol zares pravim, da bi v naši skupnosti vsak četrti prebivalec moral biti neke vrste inšpektor, da bi tako ali drugače nadziral delovanje ostalih treh soprebivalcev.

Vse to kaže tudi na še vedno premajhno ponotranjenje vrednote pravne države. Pravna država v socializmu gotovo ni bila najbolj čislana vrednota, saj se zavedamo, da je pod krinko ideološkega obrazca umiranja države in prava tako državo in pravo s pridom in dobršno mero represivnosti izkoristila vladajoča elita. Pravna država pa naj bi bila rdeča nit Ustave kot najvišjega pravnega akta in tudi enega izmed nosilnih simbolov državnosti – kot so tudi zastava, grb in himna. Ne smemo pozabiti, kako pomembno integrativno vlogo je v vsej zgodovini kot tudi še danes odigrala ustava ZDA za to veliko zvezno skupnost najrazličnejših etnij in družbenih skupin.

Lepo je bilo sicer pred kratkim videti številne slovenske zastave in spontano petje Zdravljice ob prazniku smučarskih skokov v Planici. Bila ni le smučarska prireditev, temveč pravi nacionalni praznik. In s »pokroviteljstvom« najvišjih državnih funkcionarjev – tudi neke vrste ad hoc državni praznik.

Toda zastave so ljudje vihteli v čast Petra Prevca, vprašanje pa je, ali se bodo ti isti ljudje tudi udeležili državnozborskih volitev kot svojevrstnega praznika države – pravne in demokratične. Ali bodo v naslednjih »delovnih« dneh, ko se čustva malce poležejo tudi samodejno ne utajevali davkov, ne izkoriščali socialnih transferjev za osebno okoriščanje, ne izkoriščali tujih delavcev. Tega slednjega sicer v socializmu neposredno nismo poznali, je pa danes prisotno predvsem zavoljo podoptimalnega delovanja pravne države – ta pa se ni popolnoma uveljavila tudi zavoljo nekaterih ostankov »preživete« miselnosti.     

Če so naši predniki pred okoli sto leti že živeli v »srednji« Evropi«, preden smo pristali na »vzhodu«, ni vrag, da se tja ne vrnemo. Sam sem glede prava optimističen: veliko je kakovostnih mladih ljudi, ki se odločajo za študij prava in ti bodo postopoma prevzemali vse bolj odgovorne funkcije v najbolj zahtevnih pravnih poklicih. Na ta način bodo še na višji nivo dvignili t. i. notranjo pravno kulturo – tj. tisto, ki je značilna za delovanje posameznikov in skupin v različnih pravnih poklicih. Z lastnim zgledom čislanja vrednote pravne države bodo to skrb za kakovostno delovanje prava v družbi postopoma prenesli tudi na t. i. zunanjo pravno kulturo, kar pomeni odnos »laikov« do samega prava. Šele tedaj bomo lahko ugotovili, da smo posocialističen odnos do prava presegli.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Toda takšno »popredalčkanje« moje malenkosti gotovo ne izhaja iz moje prejšnje kolumne z naslovom 'Zamujena priložnost'. Je pa morda res, da je bil cenjeni kolega Avbelj pod vtisom vmesne e-komunikacije med nami tremi, kjer sva mu na njegovo kritiko najinih kolumn z Letnarjem malce »podkurila« in ga (med vrsticami) nekako označila za proceduralnega romantika.

Ponovno moram poudariti, da sam jemljem pravno formo in pravni postopek skrajno resno! Še posebej, ko je ta jasno postavljena. In claris not fit interpretatio – in to so tudi meje mojega pravnega sveta, če lahko parafraziram Wittgensteina. Pri tem mi je zato dobesedni rezultat razlage sploh izhodišče vsakršne uporabe in razmišljanja o pravnih besedilih. V kontekstu 156. člena Ustave glede konkretne presoje ustavnosti bi to pomenilo, da jo sproži lahko le 'sodišče', ki mora zato 'prekiniti' postopek presoje neke pravne zadeve. Kaj je sodišče za razliko od posameznega sodnika in kaj je prekinitev postopka, o katerem mora biti izdan nek (formalen) sklep, je popolnoma jasno. Ravnati drugače od tega bi lahko pomenilo, da ravnamo contra legem (constitutionem). To bi res lahko pomenilo neupoštevanje procesnih predpostavk in s tem neupoštevanja postopka kot kršitve načela pravne države. Do tu se s kolegom Avbljem gotovo strinjava.

Ne zdi pa se mi ustavno dopustno, da »neposlušni« vrhovni sodnik ne more niti izraziti svojega ločenega mnenja, potem ko tudi ne more sprožiti zahteve za konkretno presojo ustavnosti, saj je ta pridržana le 'sodišču' (oz. njegovi večini). V takšnem primeru sta višji in tudi vrhovni sodnik v neenakopravnem položaju s sodnikom prve stopnje (dodatni argument ustavnega načela enakosti), ki navadno sodi sam in je v tem smislu hkrati tudi »sodišče«. To seveda niso nepomembne reči, kajti po mojem mnenju je 156. člen URS neke vrste ustavni (in s tem moralni) »ugovor vesti« za sodnike, da ohranijo svojo vest čisto, četudi zakon zahteva od njih drugačno odločitev. Po mojem mnenju se od uveljavitve 156. člena URS sodniki ne morejo več izgovarjati le na zakon in skrivati za »črko zakona«, ki da od njih zahteva drugačno odločitev od njihove siceršnje, domnevno bolj pravične volje. Zdaj lahko takšno »črko zakona« preizkusijo pred Ustavnim sodiščem. In če to velja za prvostopenjske sodnike, bi moralo a minori ad maius veljati tudi za višje in vrhovne sodnike.

To so pomembne dimenzije ustavnega načela neodvisnosti, ki ga je pod »krinko« neizpolnjevanja procesnih predpostavk prezrlo Ustavno sodišče in tako zamudilo priložnost za razvoj zakonodaje na tem področju. Če še temu prištejemo argumente kolega Letnarja Černiča v smislu nekakšne »mini« Radbruchove formule, saj je bila pred sodnico Zobec zadeva, ki je vsebovala hude kršitve človekovih pravic iz povojnih Kočevskih procesov, potem »legitimnost skozi proceduro« nujno terja vsebinska dopolnila.

Ponavljam pa, da moje razmišljanje, ki je ciljalo na morebitno upoštevanje sodničine zahteve kot pobude, ki bi tako omogočila vsebinsko razpravo o ustavnem načelu neodvisnosti sodnikov in ločenimi mnenji pred Vrhovnim sodiščem, niso bili contra legem 156. členu URS in s tem povezanimi procesnimi predpostavkami. Nasprotno od tega je šlo za argument praeter legem: v smislu iskanja dodatne možnosti za »preglasovane« sodnike v senatu, ki imajo tudi kaj pomembnega za povedati. V stilu Avbljevih argumentov bi lahko te uporabili tako, da bi rekli, da ne gre za vsebino 'proti' formi, temveč za vsebino 'poleg' forme, ki to dodatno razvija.

Če bi vse šlo na Ustavnem sodišču po receptu, ki ga je v svoji kolumni napisal spoštovani kolega Avbelj, potem ne bi bilo ustavnopravnega razvoja, ne »zadeve Ankaran« in tudi Ustava ne bi bila »živa«. Se pa strinjam s spoštovanim kolegom in njegovo metaforo, da je konj (danes verjetno bolj traktor) vselej pred vozom. Toda pri meni (in Letnarju) je konj vsebina, voz pa oblika.  

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ustavno sodišče je svojo odločitev utemeljevalo s tem, da niso bili izpolnjeni pogoji po 156. členu Ustave, saj Vrhovno sodišče ni prekinilo postopka, da bi zahtevalo presojo ustavnosti te določbe pred Ustavnim sodiščem. S tem se delno ni strinjal ustavni sodnik Deisinger, češ da po vsebini gre za poseg v sodničino ustavno jamstvo neodvisnosti.

Kako lahko torej razumemo takšno odločitev Ustavnega sodišča?

Menim, da je odločitev izrazito formalistična, saj je večina v Ustavnem sodišču uporabila manever »skrivanja za črko« pravne določbe. Nekdo bi rekel temu tudi sodniško samozadržanje, kar je sicer varna poteza, če ni dovolj poguma za kaj več. Dobro: vsakemu je vnaprej jasno, da pogoji po 156. členu Ustave niso bili izpolnjeni. In tu se je za večino zgodba tudi končala! Vsebinskim razlogom, ki jih je navedel ustavni sodnik Deisinger, pač niso želeli prisluhniti. Četudi se zdijo dimenzije tega problema še mnogo širše, kot jih nakazal Deisinger. Za kaj gre?

Člen 156. Ustave varuje sodišče zoper potencialno neustavno delovanje zakonodajalca, čemur je v primeru sodnikov posameznikov in soglasnih senatov lahko uslišano. Ne more pa varovati -- v sedanjih pogojih prepovedi ločenih mnenj (ne le v primeru »neposlušnosti« vrhovnih sodnikov, temveč tudi višjih sodnikov – to se je do sedaj prezrlo!!) -- ustavnih argumentov posameznih sodnikov, ki se ne strinjajo z večino v senatu. In ravno v tem zadnjem primeru je Ustavno sodišče padlo na testu varstva ustavnosti, ker je to prezrlo, kar je sicer nakazal Deisinger v svojem pritrdilnem ločenem mnenju. To, da se mora hočeš nočeš nek vrhovni sodnik, ki predstavlja vrh sodne veje oblasti, »utopiti« v volji večine, se mi zdi popolnoma nespremenljivo s stališča ustavno zagotovljene neodvisnosti sodstva in seveda tudi sodnikov, ki so njegov sestavni del.

Mislim, da bi se v tej zadevi dalo iti še dlje od Deisingerjevega pogleda in morda v sodničini 'zahtevi' celo prepoznati 'pobudo', saj je to v takšni situaciji edino ustavno pravno sredstvo, ki preostane sodniku, da opozori na ustavno spornost zakonodaje, ki sili v molk »neposlušne« sodnike. Resda Ustavno sodišče nerado prizna državnim organom pravni interes v takšni situaciji, toda če bi v tem prepoznalo ustavni konflikt vrhovnega sodnika z zakonodajalcem, se temu seveda ne bi moglo izogniti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Le kaj bi veliki razsvetljenski mislec porekel npr. v zvezi z določbama prvega odstavka 113. člena ZKP (»Senat izdaja odločbe po ustnem posvetovanju in glasovanju. Odločba je sprejeta, če je zanjo glasovala večina članov senata.«) ter prvega odstavka 115. člena ZKP (»Posvetovanje in glasovanje je tajno.«)? Najbrž bi bil kritičen.

Toda danes je odsotnost ločenih mnenj (vsaj) na vrhovnem sodišču neke države EU vse bolj redkost – ne več pravilo, kar je veljajo v preteklosti. Od vseh držav članic EU je le sedem takšnih, ki ne pozna ločenih mnenj niti na ustavnih sodiščih (Francija, Italija, Belgija, Luksemburg, Nizozemska, Avstrija, Malta). Sicer pa je kar 13 držav, ki dovoljujejo ločena mnenja ne le v ustavnem sodstvu, temveč tudi na vrhovnih sodiščih. Te države so npr.: Združeno kraljestvo, Švedska, Danska, Finska, Romunija, Portugalska, Poljska, Litva, Ciper, Španija, Grčija in Estonija. Podobno ureditev kot Slovenija, torej ločena mnenja le na ustavnem sodišču, pa poznajo še v Nemčiji, Češki republiki, Madžarski itd.

Zanimivo je, da kulturo brez ločenih mnenj goji danes kar pet od šestih ustanovnih članic EU, pa še v Nemčiji poznajo takšna mnenja le na ustavnem sodišču. Ni torej čudno, da takšno ureditev brez ločenih mnenj še vedno vztrajno brani Sodišče Evropske unije. Po zanimivi študiji Evropskega parlamenta in avtorice R. Raffaeli, Dissenting Opinions in the Supreme Courts of the Member States (obiskano 27. 1. 2016) se kot razloge za nadaljevanje kulture odsotnosti ločenih mnenj navaja: (i) ohranitev avtoritete sodišč in njihovih sodb; (ii) varstvo neodvisnosti sodnikov pred političnimi pritiski; (iii) zagotavljanje, da je končna odločba sodišča jasna in nedvoumna; ter (iv) zagotavljanje kolegialnosti med sodniki. Zagovorniki ločenih mnenj pa zagovarjajo: (a) ohranitev integritete posameznih sodnikov, njihove moralne neodvisnosti ter svobode govora; (b) izboljševanje kakovosti sodb ter njihove prepričljivosti; (c) zagotavljanje transparentnosti ter (d) izboljševanje dialoga s prihodnjimi sodišči ter nižjimi sodišči.

Kaj pa slovenska situacija? Osebno menim, da se argumenti, ki še vedno nasprotujejo ločenim mnenjem v rednem sodstvu, zdijo zastareli oziroma preživeti: sodnikom se ni treba več bati »kralja« niti politike, saj imajo trajni mandat. Kako pa bodo del neodvisne veje oblasti, če se bodo bali politikov. Strah pred politiko, še posebej pred izvršilno vejo oblasti, bolj spominja na čase, ko so bili sodniki naše pravne družine še sodni uradniki. To pa mora biti že preživet koncept, če želimo dobiti sodnika oziroma sodnico, ki bo avtonomna, neodvisna in pogumna osebnost.

Enostavno si ne predstavljam situacije, ko nek vrhovni sodnik, ki se ne strinja z večino v senatu in ima po svojem mnenju dobre argument za to, tega ne more izraziti v svojem ločenem mnenju in mora svoje kvalificirane argumente oziroma razloge, kot argumenti vrhovnih sodnikov gotovo so, preprosto »požreti«. Lahko sicer glasuje proti, vendar tega javnost ne bo izvedela iz obrazložitve. Kje sta potem transparentnost in javnost izvrševanja sodne funkcije? Je to lahko (še) v skladu z Ustavo? Po moje ne.

Vse bolj se zdi, da so zavoljo nove funkcije, ki jo pridobiva sodnik v evropski kontinentalni pravni družini v smeri krepitve sodne veje oblasti, tisti, ki govorijo zoper ločena mnenja rednih sodnikov, vse bolj v manjšini. Argumenti, ki pa govorijo v njihov prid, postajajo vse bolj relevantni in, kot slišimo tudi pri nas, je le še vprašanje časa, kdaj bodo prevladali.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Čez palec bi lahko ugotovili, da se splošno zaupanje na naši celini vsaj v okviru Evropske unije razteza bolj čez sever in zahod, deloma tudi v osredju, nezaupanje pa se širi bolj po vzhodu in jugu, mestoma tudi centru. Na eni strani so t. i. stare demokracije, na drugi strani pa ozemlja, ki so v bližnji preteklosti »gostila« komunizem ali jih še danes »greje« vroča mediteranska klima. Seveda pa bi razdelitev v dva tabora bila preveč enostavna oz. črno-bela in kot takšna ne bi povsem odražala realnosti. Ta gotovo ni v binarnih alternativah (0 ali 1), ampak bolj v vrednostih na (drsni) lestvici: bolj ali manj.

Kam bi potemtakem na tej lestvici uvrstili našo Slovenijo?

V tem smislu je kot naročena prišla objava mednarodne raziskava Transparency International o merjenju zaznave korupcije v letu 2015. To je seveda le eden od pokazateljev dejanskega stanja, saj je prava slika gotovo bolj kompleksna. Pa vendar je to referenčna točka, ki nekaj pove.

Podatki iz te raziskave kažejo, da je Slovenija za razliko od leta 2014 napredovala za pet mest in se uvrstila na 35 mesto na svetu. Pri tem sta me zmotila ogorčena odziva tega bojda izjemno slabega rezultata s strani Transparency International Slovenija in Komisije za preprečevanje korupcije. Sicer razumem skrb organov, ki jim je boj proti korupciji »vsakdanji kruh«, a denimo naši južni sosedje bi takšen rezultat bržkone »prodali« javnosti kot uspeh. Tudi meni samemu se ta rezultat objektivno ne zdi tako slab – še posebej v primerjavi s tem, kar gledam in poslušam vsak večer na poročilih. Navsezadnje smo na tej lestvici še vseeno »najboljši« med bivšimi jugoslovanskimi republikami in tudi boljši od večine bivših komunističnih držav v srednji in vzhodni Evropi. Le Poljska je pred nami, baltske države pa »zahodnjaki« že tako ali tako štejemo med high-trust countries. A poglejmo, Litva je le eno mesto pred nami!

No, nisem naiven in vem kje tiči grenkoba: nekako se zavedamo, da smo pred »jugo« republikami kar zadeva korupcijo že tako ali tako bili v nekdanji skupni državi, omenjene vzhodne in srednje evropske države pa so bile za »železno zaveso«. Kakšen napredek smo torej naredili v zadnjih 25 letih?

Nekoč smo upali, da bomo nova »Švica«, kar bi v protikorupcijskem besednjaku pomenilo Skandinavijo, bilo pa bi čisto spodobno, če bi ujeli Avstrijo (tam nekje na 15. mestu omenjene lestvice), skupaj s katero smo nekoč delili politično in pravno kulturo.

Okoli 60. mesta na tej lestvici je denimo Bolgarija. Spomnimo se pred časom prave male revolucije s strani bolgarske civilne družbe zaradi številnih resnih očitkov o koruptivnosti vladajočih elit. Zato so Bolgari  šli v popolno odprtost in javnost npr. delovanja njihovega sodnega sveta, kot le primera delovanja državne institucije. Zato, da bi že vnaprej preprečili vsakršen dvom o potencialni korupciji, je čisto vse odprto in javno; torej prav vse, kar se dogaja v tej instituciji – tudi sami konkretni spisi in vsi podatki o sodnikih, o katerih se razpravlja na sejah te institucije.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Obenem je bilo omenjeno, da so načrti še drznejši, da bi možnost ločenih mnenj za vrhovne sodnike uvedli tudi na civilnem in upravnem področju. To se mi zdi še boljša varianta, v smeri večje diskurzivnosti in transparentnosti najvišje sodniške argumentacije. Sam podpiram to drugo rešitev: naj se uvede za vse oddelke Vrhovnega sodišča, pri čemer se zdi možnost takšnih ločenih mnenj najbolje zapisati kar v Zakon o sodiščih, da bi veljala za vsa področja pristojnosti odločanja Vrhovnega sodišča. Ne pa najprej v ZKP, nato v ZPP in naposled še v ZUS.

No, močno upam, da Ministrstvo za pravosodje v tej nameri ne bo omagalo in bo sledilo svojim velikopoteznim načrtom.

Imam pa še eno zadevo »na duši«, ki bi jo rad delil z bralci in ki se nanaša na sodno prakso. O tem sem že precej pisal, pa je očitno še treba.

Spet se kot ena stalna mantra v strokovni javnosti ponavlja problem enotne sodne prakse, ki da se nikakor ne poenoti. In s prstom se kaže na glavnega krivca, ki da tega ne uspe popraviti: Vrhovno sodišče. To se brani, da se s to željo po enotnosti te pretirava, saj da je življenje že tako ali tako silno spremenljivo in da tudi sodna praksa ne more biti drugačna.

Pri tem pa se pozablja, da smo vsi skupaj ujetniki zgodovine in svoje pravne družine, četudi bi lahko bilo tudi drugače. Na kaj pri tem mislim? Na primerjavo med doktrino ustaljene sodne prakse in njeno »sestro« enotno sodno prakso iz evropske celinske pravne družine na eni strani ter doktrino stare decisis iz družine common law na drugi strani. Po svoji normativni moči, ki jamči večjo stabilnost, doslednost ter jasnost sodne prakse je prva nujno le surogat druge. Po moje bi bil potreben le rahli doktrinarni premik v glavah, da bi tudi mi uveljavili pravo formalno precedenčno veljavo naših sodb oz. vzorčnih ali modelnih sodb najvišjih sodišč. Jasno, da to ne bi bil nekakšen eliksir, ki bi rešil vse naše težave, toda marsikaj bi bilo lažje in bolj jasno. Saj smo v dobi pravnega realizma, ki se počasi širi tudi nad našim ozemljem, temu že precej, precej blizu …

Dandanes bi se to dalo storiti, saj so v modi takšni ali drugačni »pravni transplanti« (sintagma Alana Watsona), ki – če si malce sposodim medicinsko izrazoslovje – kot tujki ali tuji organi iz »donatorjev« prav lepo zaživijo in funkcionirajo v organizmu prejemnika. Pomislimo le na institut plea bargaining, ki smo ga iz tipičnega instituta sistema common law vgradili v naš kazenski postopek (kot institut priznanja krivde obdolženca) in kako nam lepo funkcionira. Seveda moramo biti pri tem vsebinski oz. pragmatični, ne pa formalistični in ozki, rigidni. Aja, plea bargaining so v svoje kazenskoprocesne sisteme prej vpeljale nekatere druge evropske celinske države in šele, ko se je tam dobro izkazal, smo ga sprejeli tudi mi.

Po doktrini stare decisis tudi pri nas bi bila vsaka tipična sodba Vrhovnega sodišča precedenčna oz. modelna (erga omnes) za vsa sodišča (višja kot tudi okrožna in okrajna), dokler ne bi te svoje sodne prakse Vrhovno sodišče morda spremenilo. Potem bi tudi sodbe višjega sodišča zavezovale (erga omnes) okrožna in okrajna sodišča znotraj krajevne pristojnosti višjega sodišča. S tem pa se jasno ne bi povsem izognili deloma različni sodni praksi med različnimi višjimi sodišči (in posledično tudi med okrožnimi in okrajnimi), saj je doktrina stare decisis predvsem vertikalni sistem, toda le če in dokler neka tipična zadeva ne bi prišla do Vrhovnega ali Ustavnega sodišča.

Tudi stare decisis seveda ni čarobna paličica. A kakšno podvajanje, nejasnost in zmedo bi že rešila.      

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V sistemu delitve oblasti je sodelovanje sodnikov v politiki sicer -- globalno gledano -- skrajno sporno. To jim preprečuje ustavno načelo neodvisnosti sodstva in ustavno pravilo glede nezdružljivosti sodniške funkcije z drugimi, predvsem tudi političnimi aktivnostmi. T. i. 'aktivno' sodelovanje v političnih strankah, kot na primer sodelovanje v organih političnih strank, je sodnikom povsod prepovedano. Kot neke vrste ustavni aksiom. To bi namreč pomenilo sedenje na dveh ustavnopravno ločenih »stolih«, kar bi lahko (zavoljo potencialnega političnega »zarotništva«) negativno vplivalo predvsem na svobodo in ustavne pravice posameznikov.

Razlika med različnimi ustavnimi sistemi je predvsem glede možnosti t. i. pasivnega sodelovanja v politiki. Tudi tu so predvsem pravni sistemi izročila common law izrazito odklonilni do vsakršne povezave sodnikov s politiko. To velja v Evropi za Združeno kraljestvo in Irsko, sicer pa tudi za Avstralijo in – vsaj na zveznem nivoju – za ZDA. Po njihovem mnenju to sodnikom ne preprečuje izvrševati ustavne pravice do političnega prepričanja, ki jo normalno kot vsi drugi državljani izvršujejo na volitvah in drugih oblikah izražanja svoje politične volje. Če ti sistemi sicer priznavajo politično filozofijo kot dovoljeno sodniško filozofijo (spomnimo se vsaj Dworkina) in pravno politiko v smislu razvoja prava tudi sodnikom (npr. ustavni pragmatisti), pa strogo omejujejo in prepovedujejo vsakršno povezavo sodnikov s strankarsko politiko.

V to skupino pa lahko, zanimivo, uvrstimo tudi celinsko Italijo, kjer je članstvo sodnikov v političnih strankah prepovedano z ustavo.

Predvsem nekateri evropski kontinentalni ustavni sistemi pa imajo določeno toleranco do t. i. pasivnega sodelovanja v politiki, kjer na primer dovoljujejo, da so sodniki člani političnih strank. Do tega naj bi imeli pravico v smislu ustavne svobode do tudi političnega združevanja oziroma izražanja svoje politične volje. Sem lahko štejemo Belgijo, Nizozemsko, Francijo, Nemčijo – in slej ko prej po njenem vzoru tudi Slovenijo.

Vendar se zdi takšna ustavna pravica bolj simbolnega kot realnega značaja, zato je bolj ali manj nekakšna mrtva črka na papirju, četudi je med članstvom v organih političnih strank in zgolj članstvom v stranki lahko precejšni manevrski prostor. Nekdo bi lahko bil precej aktiven v stranki, npr. tudi javno precej izpostavljen, a formalno ne član njenih organov. Toda vsakršno bolj aktivno sodelovanje v politiki tako ali tako odsvetujejo najrazličnejši kodeksi sodniške etike ter mednarodnopravni akti, ki urejajo javno delovanje sodnikov. Po drugi strani pa bi bil sodnik, ki bi se aktivneje izpostavil v političnem smislu, poleg »obsodbe« s strani svojih kolegov, deležen kar precejšnje medijske gonje.

Kakšna pa je potemtakem sploh korist imeti »partijsko« knjižico v žepu, a ne imeti pravice z njo mahati naokoli? Mislim, da je to za sodnika prej škoda, saj nekako niža njegov ugled zunanje neodvisnosti. Po drugi strani pa je v t. i. notranji sferi lastnega političnega prepričanja tako ali tako vsakdo avtonomen. Druga plat medalje, ki je bistveno bolj udobna, pa je formalna »nevtralnost« ter tako »zgolj« dejansko simpatiziranje z določeno politiko med vrsticami siceršnje nevtralne zakonodaje in Ustave ter siceršnje zunanje »neodvisnosti«, kar seveda ni moč preprečiti.   

Iz vseh gornjih razlogov se zdi ustavna pravica sodnikov do članstva v političnih strankah precej izvotljene narave, posledično pa veliko bolj smiselna omenjena ureditev držav common law.  

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Naj dodatno pojasnim, da tudi sam nisem imel v mislih nekakšnega kazenskega pregona satirika. To bi verjetno doseglo celo kontra učinek. Bolj mi je šlo za javno diskusijo o tem, kje so meje svobode izražanja oziroma kaj je v javnem interesu. Da se pogovarjamo o tem, kdaj, sploh in kako naj javni interes omeji svobodo izražanja? Jasno, da tu glede na postulate liberalne demokratične in pravne države pristajam le na ultima ratio takšnega potencialnega omejevanja.

Poleg vseh ustavnih argumentov, ki ne bi smeli biti drugačni v Sloveniji kot v Združenem kraljestvu, igra pomembno vlogo tudi argument pravne kulture. Sam bi si le želel, da bi ta bila na enako visokem nivoju kot v Združenem kraljestvu. Toda tu smo vsaj kar zadeva sodstvo zgodovinski prikrajšani. Še posebej v primerjavi s (poenostavljeno rečeno) Angleži in njihovimi sodniki, saj tem lahko celo zavidajo Američani, pa vemo, kje so slednji glede ugleda sodstva. Tako nam npr. Posner v svojem delu How Judges Think iz 2008 zaupa, da naj bi bile plače za zvezne okrožne sodnike približno 165.200, za višje zvezne sodnike pa 175.100 USD letno; pri tem naj bi to pomenilo vsaj pol manj od angleških sodnikov primerljivega ranga.   

Vsakemu je še kako jasno, da je situacija, v kateri deluje naše sodništvo, precej drugačna od angleške. Angleško sodstvo je seveda bistveno močnejše – tudi politično (v smislu razmerja med vejami oblasti) – in ima tudi veliko višjo avtoriteto v družbi. Iz sodnikov, še posebej tistih višjih (metaforično rečeno, in dejansko, z lasuljami na glavah), se angleški komiki norčujejo kot iz kraljice, poslancev in prvega ministra. To je za liberalno in pluralistično državo in družbo tudi razumljivo: bolj je neka oblastna politična figura močnejša, višje mora biti postavljena meja glede izvrševanje svobode izražanja. To zahteva javni interes tudi v smislu tega, da oblastniki (n druge javne osebnosti) ne postanejo premočne glede navadnih »smrtnikov«, kar bi posledično lahko pomenilo potencialno izkoriščanje takšne moči v smeri zatiranja pravic posameznikov.

Postavljati v iste škornje npr. z angleškimi sodniki naše sodnike je tudi nesmisel. Morda nekoč, a danes smo še daleč od tega. Najprej se mi zdi pomembno, da pozicijo naših sodnikov okrepimo, zagotovimo višjo avtoriteto sodiščem in sami sodni veji oblasti. Za to morajo najprej poskrbeti sami, se strinjam, a po drugi strani mora to postati tudi splošni rule of recognition. To seveda ne pomeni, da kritika (sodstva) ni dovoljena – jasno, da je na tej poti celo zelo zaželena, saj je to eno izmed jamstev, da bomo napredovali.

Do neke mere bi še razumel, če bi bil predmet satirične kritike kakšen izmed (pomembnejših) nosilcev sodne oblasti, ne pa okrajna sodnica kot hierarhično gledano najnižja stopnička v piramidi.

Že Alexander Hamilton, eden izmed očetov ameriške Ustave, je zapisal, da bo sodstvo vedno least dangerous branch, saj je (tako kot pravo) prej izraz kulture in civilizacije kot pa fizične moči: nima za seboj vojske, policije, finančne blagajne, temveč le sodbo. Z nespametnimi potezami glede sodstva lastne pravne države gotovo ne krepimo, temveč režemo vejo, na kateri sedimo – v miru, kulturi in (kolikor toliko) civilizirano.

Seveda ena takšna satira, ki razžali posameznika, ne bo ogrozila sodstva kot veje oblasti, pa četudi je ta še kako načeta – to bi bilo absurdno in nevredno neke države. Prav gotovo pa nič ne prispeva k sestavljanju ogledala, v katerem naj bi se ogledal vsakdo – in še toliko bolj sodnik, saj naj bi bil dober humor splošen in tako v javnem interesu.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Njegova kritika je skušala biti šaljiva, satirična, skratka komična, v resnici pa se zdi, da je bil nadvse žaljiv: za sodnico je namreč uporabljal nekatera »živalska imena«, govoril je o nekakšnih »luknjah v glavi«, pa da sodnica »nima blage veze« ipd. Skratka, zelo neokusno že za gledalca oddaje, kaj šele za sodnico samo. Na njegovo »smolo« -- predpostavljam, da je imel zgolj napačne informacije -- je (tudi) povsem zgrešil končno odločitev v tej zadevi: medtem ko je sodnici očital oprostilko, je šlo dejansko za večletno obsodilno sodbo.  

V detajle te zadeve se ne mislim spuščati, saj me niti malo ne zabava, me pa na splošno zanima, kje so v demokratični oz. pluralistični družbi meje kritike sodstva in sodnikov. Vendar v tem primeru ne gre zgolj za še eno posplošeno javno kritiko sodstva kot veje oblasti, ki je, če je strokovna, del zaželene svobode političnega govora in kot takšna dovoljena, pri čemer bi lahko bila tudi omejena, če bi zašla v vulgarno natolcevanje.

V ozadju tega »incidenta«, ki je konkretiziran (z imenom in priimkom), gre za veliko bolj občutljivo tematiko. Gre namreč za konflikt med dvema ustavnima pravicama: med voditeljevo svobodo izražanja, celo svobodo »umetniškega« izražanja (s podtoni politične kritike domnevno slabega delovanja sodnice in sodstva na sploh), in osebnostnimi pravici (čast in dobro ime) konkretne sodnice.

Umetniška svoboda izražanja je navadno na splošno precej zaščitena, saj gre za razvoj ali vzdrževanje nivoja kulture oz. civilizacije neke družbene skupnosti. V takšni satirični oddaji, ko komik smeši vodilne politike neke družbene skupnosti, gre tudi za elemente političnega govora v smislu nadziranja oblasti in velikega manevrskega prostora, ki ga družba ima, pri poseganju v osebnostne pravice javnih osebnosti. Ti vodili politiki so kot javne osebnosti med politično najbolj opredeljenimi ljudmi v državi, z veliko politično močjo in tudi z dokaj veliko svobodo nastopanja v javnosti. Zato se zdi tudi primerno, da se jim bolj gleda pod prste.

Vprašanje pa je, če to isto velja za sodnika (prve stopnje), ki v bistvu ni javna osebnost, četudi sodi v javnosti, ki ga že Ustava zavezuje k neodvisnosti ter nepristranskosti, zakon pa še k osebni primernosti ter kodeks sodniške etike k posebej primernemu (oz. diskretnemu) nastopanju v javnosti.

Mislim, da bi moral biti test tu vseeno drugačen kot v primeru izpostavljenih politikov, še posebej pod naslednjimi pogoji: (a) gre za posebej vulgaren in žaljiv »napad« na sodnico in ne za kakšno bolj umetniško profilirano komedijo, ki bi pomenila nekakšno konstruktivno kritiko; (b) žalitev je uperjena na konkretnega sodnika in konkretni postopek oz. odločitev.

Ob tem se zavedam dejstva, da je ESČP v zadevi Erdogan proti Turčiji podprlo kritiko profesorja neke odločitve visokega sodnega zbora, češ da (zavoljo slabe odločitve) sodniki nimajo opravilne sposobnosti … Toda ta zadeva se mi zdi drugačna.

Po moje je glede varstva (umetniške) svobode izražanja še dopustno, da se v satirični oddaji smešijo sodstvo in sodniki in abstracto. Toda, ko zadeva preide na konkretno osebo in zadevo, potem mora biti neka meja. Tu se zdi, da zadeva prevaga na drugo stran, ko morajo sodišče, sodstvo in država enostavno reči »dovolj šale«! In zaščititi sodnico. Drugače si ne znam predstavljati avtoritete, ki naj bi jo sodstvo imelo v družbi, med ljudmi pri reševanju sporov. Še posebej tudi, ko se mora avtoriteta konkretizirati v določeni osebi. Ko je sodnica en večer osmešena v satirični oddaji do obisti, drugi dan pa že sodi v pomembni kazenski zadevi … Kako bo potem javnost zaupala njeni odločitvi kot pravični in strokovno kompetentni?

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Argument večine je seveda tipični izraz demokratičnega odločanja, ki je potreben, da voz odločevalcev ne obstoji, ampak se premakne naprej. Prav gotovo pa to niti v demokraciji ni idealen način odločanja. Ideal odločanja je soglasje: tako v politiki kot v pravu. Jasno pa, da kot takšnega štejemo le tisto soglasje, ki je izraz odločevalčeve povsem avtonomne volje. Sicer lahko govorimo o prisili. Toda večja, kot je skupina odločevalcev, manjša je zavoljo njihovih različnih vrednot in pogledov možnost, da bo do soglasja prišlo.

Neizpodbitno pravilo pa je, da večja, bolj otipljiva, kot je večina, bolj legitimna bo odločitev. Če so pogoji za takšno odločitev torej svobodni.

Ker je pri političnem odločanju soglasje nekakšna utopija, ga za pomembnejše odločitve »nadomešča« kvalificirana večina. Ta je tudi smiselna pri npr. t. i. »hibridnem« postopku odločanja Sodnega sveta, ki sprejema  pomembnejše odločitve z dvotretjinsko večino, tj. osem glasov od enajstih. Kvalificirana večina je torej smiselna, ker gre za večji senat. Saj ko imamo manjše senate (sodišč) je zahteva po kvalificirani večini celo (logično) nemogoča, saj je npr. pri tričlanskem senatu vsaka še tako tesna večina, ki pa je edina možna večina, že hkrati tudi dvotretjinska.  

Plenum Ustavnega sodišča pa je v svoji polni sestavi v bistvu velik senat. Zato bi kvalificirana večina bila možna in tudi še kako smiselna, kar je že pred časom zagovarjal Matevž Krivic. To bi bistveno povečalo legitimnost njihovih odločitev. Že res, da bi se do takšne večine včasih težko prebili, a bi ta tudi trdneje stala. Po drugi strani pa tudi ni toliko veliko primerov odločitev tega sodišča s tesno večino, da bi to bistveno oviralo njegovo delo. V nasprotnem primeru, če ne bi dobili večine npr. šestih sodnikov, bi seveda veljala drugačna odločitev.

K vrednosti argumentacije in razvoju prava veliko prispeva tudi transparentnost argumentiranja, ki ne izhaja le iz obrazložitev, temveč tudi iz ločenih mnenj k večinski odločitvi sodišča. To je pri nas seveda odlika ustavnega sodstva. Morda bi bilo celo smiselno, da bi vsak ustavni sodnik, ki bi nasprotoval večinski odločitvi, moral pojasniti, zakaj nasprotuje? Mislim, da bi to še povečalo vrednost odločitev in njihovih obrazložitev skupaj z ločenimi mnenji.

Tu pa ne morem mimo (ponovne) kritike -- zdaj sicer z vidika razpravljanja o argumentu večine v sodnih postopkih – ne dovolj transparentnega odločanja rednih sodišč. De lege ferenda bi kazalo kaj storiti vsaj na nivoju Vrhovnega sodišča, če že ne tudi pri višjih sodiščih. Splošni model obrazložitev sodišč, ko so v »generalijah« sodbe navedeni člani oz. članice senata in podpisan njegov predsednik oz. predsednica, zamolči morebitna nasprotna mnenja tistih sodnikov oz. sodnic, ki so ostali v manjšini. Saj v določenih primerih, ko do tega dejansko pride, pomeni na zunaj enotna odločitev sodišča nekakšno fikcijo, kjer so nasprotujoči sodniki oz. sodnice »zamolčani« v večinskem mnenju. To seveda za same sodnike ne predstavlja problema, saj oni že vedo, kaj so v določeni zadevi menili in kako so glasovali, samim udeležencem postopka pa, ker je razpravljanja in glasovanje in camera, ostane lahko celo vtis, da jim je bilo morda(!) tudi kaj zamolčano.

Seveda bi takšno ločeno mnenje npr. višjega sodnika stranke s pridom izkoristile v svojem izrednem pravnem sredstvu na Vrhovno sodišče, a to pomeni, da bi moralo biti mnenje večine na višjem sodišču zavoljo tega še bolj prepričljivo, da bi instančno presojo zdržalo. Hkrati pa bi moralo biti tako kakovostno tudi mnenje Vrhovnega sodišča, če se denimo ne bi strinjalo z nasprotnim mnenjem »manjšinskega« sodnika.

Do podobnega razmerja bi lahko prišlo tudi na relaciji med Vrhovnim sodiščem in Ustavnim sodiščem. Navidezno bi to na krajši rok sicer šlo bolj v prid strankam, sodiščem bi pa še dodatno zapletlo delo. Toda na daljši rok pa se zdi, da bi pridobili predvsem pravo, argumentacija sodišč in tudi sodniki ter sodnice sami.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Minister Klemenčič je najprej omenjal predvsem ustavno spreminjanje načina imenovanja sodnikov. Bržkone je imel tu v mislih rešitev problema, ki ima že dolgo brado: namreč imenovanja (ali »volitve« po terminologiji 130. člena URS) sodnikov s strani Državnega zbora, katere unikum je Slovenija v evropskem prostoru. O tem perečem problemu sem že kar nekaj pisal, posebej pa smo to težavo pred kratkim na svoji koži razdraženo občutili člani Sodnega sveta. Mimogrede povedano je res malce nenavadno, da se je takšna pristojnost Državnega zbora zaiskrila šele zdaj, po več kot dvajsetih letih, ko so se poslanci zavedli te svoje usodne pristojnosti in pričeli vsebinsko posegati v predloge Sodnega sveta za imenovanje novih sodnikov.

Odpirati Ustavo na tej točki bo ministrovo še posebej pogumno dejanje, zato bi mu pri tem zaželel vso srečo ter dovolj modrosti in tudi spretnosti, da bo to lahko izpeljal. To je namreč vajet nad sodstvom, ki je zakonodajalec ne bo želel kar tako izpustiti iz rok. Zato bo cena, ki jo bo treba plačati, precej visoka, četudi je to zgodovinska anomalija, katere odprava in nadomestitev z boljšo varianto sta po domala soglasnem mnenju ustavnopravne teorije le vprašanje časa. A realna politika seveda deluje drugače kot politična teorija.

Ceno za preselitev imenovanja sodnikov iz parlamenta drugam vidim v drugem ministrovem predlogu glede ustavnih sprememb v zvezi sodstvom, in sicer v ustavni uvedbi preizkusnega sodniškega mandata. Po vsej verjetnosti se to zdi politični »korenček« tistim poslanskim skeptikom, ki se nikakor ne bi odpovedali svoji moči, ki jo imajo pri zdajšnjem imenovanju sodnikov.

Le v gornjem kontekstu lahko razumem predlog Ministra glede uvedbe preizkusnega mandata – namreč kot strateško oziroma taktično potezo, da se doseže veliko bolj pomemben korak v spremembi načina imenovanja novih sodnikov. Če je pa zahteva po preizkusnem mandatu mišljena vsebinsko resno, potem je čisto ne razumem in se mi ne zdi najbolj premišljena. Kajti vprašati se je predvsem treba, kaj bo prinesla in kaj bomo z njo rešili?

Najprej je to lahko nezaupnica izbirnim postopkom Sodnega sveta, ki so zdaj z novimi pravili sodniške zakonodaje še bolj zaostreni. Preizkusni mandat bi tako pomenil še dodatni preizkus za vse tiste, ki komaj vstopajo v sodniški poklic, ki pa ob vseh nadzorih, ki že zdaj obstajajo, ne vem, kakšen namen bi dosegel.

Kajti predvsem se zdi, da je takšen ukrep, če bo do njega prišlo, prepozen. Danes je že tako ali tako izjemno malo razpisanih sodniških mest in tako ali tako je tisto malo število kandidatov, ki pride skozi sito izbire, dobrih ali celo zelo dobrih. Morda precej boljših kot v časih, ko se je v procesu Lukenda na sodniškim mestih – v primerjavi s sedaj – množično zaposlovalo.

Poleg tega je zaradi izjemno malo novih sodniških mest, ki se gotovo ne bodo kaj povečevala v bližnji prihodnosti, mlajša generacija že tako prikrajšana v primerjavi s starejšo, ki je z novo Ustavo v prvi polovici devetdesetih letih prejšnjega stoletja dobesedno paketno zakorakala v trajni sodniški mandat – brez vsakršne preizkusne dobe! Zakaj bi zdaj ta ista Ustava za te nove sodnike zadeve zaostrovala? Že tako bomo zavoljo preteklih napak izgubili celo generacijo novih sodnikov.

Res se lepo sliši, da mladega sodnika še malce preizkusimo, preden mu zaupano trajno službo, ki se sliši kot »doživljenjska«, predvsem varna, ki pa to seveda ni, saj je sodnik vseskozi pod nadzorom: tu je njegov predsednik, so stranke, je norma, inštanca, personalni svet in nazadnje še Sodni svet. Seveda si vsi želimo imeti najboljše sodnike.

Vendar ne verjamem, da je preizkusni mandat pravi ukrep predvsem tudi glede na trenutno stanje v sodstvu. Če bi ga bilo kdaj primerno uvesti, bi bil to čas s pričetkom veljave nove Ustave ali pa morda vendarle zdaj, če bi se denimo povečevalo število novih sodniških mest. Za to pa ni prav nobene bojazni. Prav nasprotno.

Zato se v tem trenutku zdi uvedba preizkusnega mandata povsem brezsmiselna, saj razen tega, da bi izgledala politično všečna, nima prav nobene vsebinske vrednosti.    

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Kot magična rešitev, nekakšen joker v rokavu se je pojavila ideja o zidu, pravzaprav žičnati ograji, ki je tako primitivno učinkovito zaživela na Madžarskem in to našo sosedo vsaj za nekaj časa rešila pred pustošenjem naslednjega begunskega cunamija. – Poudarjam besedno zvezo »primitivno učinkovito«, saj gre na eni strani za nadvse učinkovit ukrep, ki pa ga v sodobni Evropi oziroma Evropski uniji jemljemo za nekakšen neciviliziran ukrep, ki naj bi prej spominjal na preživeto, veliko bolj barbarsko obliko varovanja meje, kot pa jo ogrožajo novodobni »barbari«.

Toda v jedru celotnega problema, gledano bodisi grobo bodisi milo, gre vendarle za ograjo – eni jo vidijo v real-primitivni žičnati obliki, drugi pa jo bolj sublimirajo v koncept z imenom Schengen. A bodisi realno bodisi simbolno: gre za mejo med tu in tam, med EU in ne-EU. Znotraj »ograje« red, pravo, stabilnost, kultura, civilizacija, socialna varnost, človekove pravice itd., zunaj pa odsotnost tega. Zato je Nemčija, ki pooseblja vse te prej naštete vrednote, nekakšen arhetipski Eldorado, obljubljena dežela, kamor begunci histerično drvijo, preden se zapro Sezamova vrata.

Zakaj ravno v Nemčijo? Imam občutek, da ta destinacija pomeni beguncem mnogo več od zgolj socialnih ugodnosti. Ste videli ondan termovizijski posnetek ljudi, ki so se ponoči pognali v tek proti Sotli, takoj ko so hrvaški policisti »dvignili roke«?

Nemčija je tu simbol. Je gospodarsko najbogatejša članica EU in tudi s svojo socialno zakonodajo simbolizira (ali je vsaj simbolizirala) »sedma nebesa«. No, skupaj s Švedsko.

Ob vsej tej krizi pa se mi zdi, da bo na koncu »ograja« vendarle prevladala. Mislim tista zunanja, v simbolnem smislu. Ali pa Evropske unije ne bo več! Kajti vsi veliki imperiji so imeli svojo: stari Rim limes, Kitajska svoj zid, ZDA biometrične podatke na letališčih… In tudi EU očitno bolj učinkovito.

Tako se zdi boj za zunanjo mejo EU boj za njeno preživetje. S krepitvijo zunanje meje se notranje bolj brišejo, kajti tisti znotraj se ob boljšem zunanjem varstvu navadno (bolj) konsolidirajo. Zato se pričujoča begunska kriza zdi priložnost za EU, da se dvigne na novo, višjo raven. Sem to vidim kot nekakšen preizkusni kamen in hkrati izziv, ki pa ne dopušča izbire. Je le enosmerna pot. Zato se rešitev v smislu cilja, ki ga moramo v tem primeru doseči, zdi relativno preprosta, problem pa bo bistveno večji, kako do njega priti v tej izjemno heterogeni druščini. A če naj rešimo problem učinkovito in kakovostno, se bo morala ta druščina nujno malce bolj homogenizirati.

Nemci so v teh novodobnih »barbarih« začutili priložnost za revitalizacijo svoje družbe, toda po mojem mnenju bo štafetno palico EU nosil tisti, ki bo uredil predvsem zunanjo mejo – v simbolnem smislu, jasno. Bolj učinkovita zunanja meja pa nujno pomeni bolj združeno EU: z njenimi močnejšimi simboli pri vsakem njenem prebivalcu.    

Pri tem nekakšna fizična ograja na dolgi rok seveda ne rešuje problema, kajti tudi Američani so postavili žičnato ograjo na meji z Mehiko, pa niso in ne bodo zmogli ustaviti vse večje hispanizacije svoje države.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Sodstvo je postalo skoraj že dežurni krivec za domala vsakršno bolj kritično zadevo v tej družbi. Predvsem za slabšo gospodarsko klimo od tiste, ki smo jo pričakovali pred dvajsetimi leti, ko smo napovedovali novo »Švico«. Zadeve so včasih že tako banalne, da se je npr. neka kolegica, ne dolgo nazaj, sramovala predstaviti se v neki družbi kot sodnica. Javna podoba naše sodnice oziroma sodnika ni prav nič dobra. To vemo. In z vso resnostjo se moramo vprašati, ali je to za družbo in državo, pa tudi za slehernega posameznika dobro? Predvsem pa, kaj narediti, da zadeve izboljšamo?

Seveda pa, preden sploh kaj ukrenemo, se moramo vprašati, ali je trenutna javna podoba (in v tej zvezi javno mnenje glede) sodstva res odraz resničnega stanja v sodstvu? Jasno je, da se do (katere koli) resnice izjemno težko dokopljemo; lahko se ji le približamo. Ko je resnica sestavljena iz takšne množine dejavnikov pri sestavljanju slike o kolektivu kakšnih tisoč ljudi, katerih odločanje podpira še nekaj tisoč drugega osebja, je do resnične slike še toliko težje priti.

Na eni strani imamo kakšen ponesrečen pravni primer, morda par njih. Imamo tudi kakšen eksces sodnice ali sodnika. Imamo tudi resne probleme z insolvenčnimi postopki in izvršbo. Na drugi strani pa imamo podatke o večjem številu reševanju primerov in krajšanju časa reševanja sodnih primerov, ki jim EU verjame. Kaj je torej prava slika?

Veliko lažje je posploševati in izrekati pavšalne sodbe, ki temeljijo le na enem ali dveh ponesrečenih primerih. Tako je tudi lahko povsem posplošena sodba, da je Slovenija pravna ali nepravna država, ki jo morebiti izrečeta zmagovalec ali poraženec v neki pravdi. Takšno oceno je seveda mogoče podati le po posebej kompleksni analizi in primerjavi z drugimi pravnimi sistemi.

Ko sam lahko osebno ocenim kakovost slovenskega sodstva, imam v glavi določene podatke. Kar nekaj njih. Njihov epistemološki zbir pa je seveda daleč od idealnega. Tako nekako menim, da slovensko sodstvo ni tako slabo, kot se ga javno prikazuje, še posebej, če ga primerjam z ostalimi, vsaj srednjeevropskimi (in v tem okviru postsocialističnimi) ter mediteranskimi pravosodnimi sistemi. Seveda za zahodnimi in severnimi evropskimi sistemi zaostajamo, kar pa, bodimo iskreni, ne gre pripisati le sodstvu. Takšen slabši rezultat gre na rovaš celotne slabše pravne kulture: k temu bi poleg sodstva morali prišteti še najmanj politiko in drugo pravno stroko, ki sprejema prehitro spreminjajoče se in nedodelane zakone, pravno izobraževanje, ki temelji na premajhni meritokratičnosti učiteljskega kadra, preveč formalistično ter socialno-doživljenjsko zapakirano v-službeniško, a prepogosto storilnostno skromno upravno sfero. Povrh vsega pa so tudi pri slehernikih še vedno prepogosto nacionalne »športne panoge« množično izogibanje davkom, goljufanje pri socialnih transferjih, osebnih stečajih, zavlačevanje izvršilnih postopkov ipd.

Je mar vse te »bolezni« naše pravne kulture moč pripisati le sodstvu? Tudi sodstvo se še lahko izboljša, sem prepričan, toda izboljšati moramo tudi njegovo (naravno) okolje, širšo infrastrukturo in jo vsaj delno dekontaminirati. Hkrati pa skrbeti za to, da se (kakovostno izboljšano) sodstvo primerno umešča v družbeno okolje.

Eden od pomembnih načinov umeščanja sodstva v družbo je medijsko poročanje o delovanju sodstva. Tu nastopata dva dejavnika: mediji in sodstvo. Mediji igrajo pomembno civilno-družbeno vlogo nadzorovanja delovanja te veje oblasti v smislu poročanja o sodstvu in njegovem delu. Tu so mediji dovolj aktivni, dovolj hitri in spretni pri iskanju »zgodb«, ki dovolj pritegnejo njihove odjemalce, četudi tu in tam pogrešamo njihovo boljšo strokovno izobraženost, saj svojim »odjemalcem« prepogosto podajajo (žal) le na pol strokovno pravilne informacije.

Bistvo slabše pa v odnosu z mediji deluje sodstvo. Medijsko delovanje sodstva je preveč stihijsko, saj se v glavnem odziva, šele ko je »napadeno«, tako da so mediji vedno v precejšnji »prednosti«. Pa saj ni nikakršne strategije medijskega delovanja sodstva! Vrhovno sodišče ima sicer »PR službo«, tudi nekateri predsedniki sodišč občasno komunicirajo z mediji, Sodni svet tu in tam odgovori na kakšno novinarsko vprašanje… To pa je nekako to.

Kaj bi lahko bilo boljše? Treba se je le ozreti naokoli in videti, kako imajo odnose z mediji urejene v drugih državah. Na primer na Nizozemskem. Tam sodstvo sledi posebni proaktivni politiki sodelovanja z mediji. Na javni televiziji se redno pojavlja predsednik ali nek drug član sodnega sveta oziroma sodniki višjih sodišč v določenih kontaktnih oddajah – ne le tedaj, ko so poklicani na »zagovor« kot pri nas. Vsako sodišče ima t. i. tiskovnega sodnika (press judge), ki polovico delovnega časa sodi, polovico časa pa se ukvarja z mediji.

Poleg te nizozemske bi verjetno tudi kje drugje še lahko našli kakšno dobro prakso. Vse v vidu dviga javne podobe slovenske sodnice oziroma sodnika. Da presežemo enkrat to slovensko cankarjevsko sliko pravice iz Hlapca Jerneja, ki je bila seveda naperjena na tujo justico, ne domačo!  Če že imamo zdaj, hvala bogu, svojo lastno, tudi najvišjo – je nikakor ne smemo zapraviti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Znano je, da je naša številčna norma nekakšna posebnost v okviru Evropske unije. Le redki sodni sistemi jo poznajo, če pa že, jo redno kombinirajo z drugimi merilniki uspešnosti sodniškega dela. Sicer se je že prejšnja sestava Sodnega sveta zavedala problema »norme« kot poglavitnega dejavnika ocenjevanja sodnic in sodnikov in je zato to številčno normo delno zrelativizirala, zdaj pa se ponovno postavlja vprašanje njene smiselnosti. Pri tem je popolnoma jasno, da v vsej njeni zgodovini ni bilo še nikoli takšnega sistema številčne norme, ki bi vsem sodnicam oziroma sodnikom povsem ustregel oziroma da bi sodniško delo primerno ovrednotil v smislu, da so številke primerno strogo postavljene, a da s tem ne hromijo kakovostnega opravljanja sodniške službe.

V času, ko so Slovenijo bremenili veliki sodni zaostanki, se zdi, da je bila številčna norma vsaj v nekem smislu upravičena. Danes so splošne številke uspešnosti slovenskega sodstva boljše in gre za pozitiven trend izboljševanja, tako glede zaostankov kot tudi glede časa reševanja zadev, kar je med drugim razvidno iz letnega poročila Vrhovnega sodišča in tudi Justice Scoreboard 2015 Evropske unije. Predvsem čas reševanja zadev pa se zdi verjetno še predolg tudi na povprečni ravni. Tega se vsi zavedamo in tudi Vrhovno sodišče, zato se na tej problematiki intenzivno dela, da bi se trajanje sodnih postopkov skrajšalo in spravilo na (zahodno) evropsko raven.

V tej zvezi bi bilo mogoče izdelati tudi merilnike uspešnosti sodniškega dela, ki pa bi bili tako kot številčna norma le kvantitativni. Morda pa bi bili celo bolj zahtevni od same številčne norme? To je zdaj še težko reči, dokler niso časovni standardi dejansko razviti kot nekakšni merilniki uspešnosti dela posamezne sodnice oziroma sodnika, ki bi lahko nadomestili številčno normo. Dokler ti niso razviti, da bi nadomestili »zloglasno« (številčno) normo, je takšno normo morda prezgodaj ukinjati. Ta je navsezadnje lahko tudi jamstvo zaščite sodnice oziroma sodnika pred njegovo »preambiciozno« predsednico oziroma predsednikom sodišča.

Povsem pa je jasno, da so takšni kvantitativni merilniki uspešnosti sodniškega dela (kamor bi lahko prišteli tudi pravočasnost pisanja sodb) lahko ustrezni pokazatelji nivoja sodniškega dela le v povezavi s t. i. kakovostnimi merili: tu mislim predvsem na pritožbeni uspeh določene sodnice in sodnika ter kakovostno izdelavo samih sodb. Temu slednjemu pa bi morali vsi skupaj dati še večjo težo, čeprav je to gotovo bistveno bolj zahtevno kot enostavno statistično merjenje uspešnosti. Bi pa to bila vsekakor dobra naložba za prihodnost. Smiselno bi bilo izdelati na primer kriterije za izdelavo dobre sodbe: npr. vključno s približnim številom narokov, ki so potrebni za končno odločitev (glede določenega tipa zadeve); določiti primeren način argumentacije; sugerirati dolžino sodbe glede na tip zadeve, ki je potrebna za uspešno obrazložitev (ki zdrži pritožbo), itd.

Še marsikaj bi se dalo narediti, da bi se kakovost sojenja še izboljšala. Sicer pa vedno bolj menim, da so možnosti napredka pri posameznikih že dodobra izčrpane in se tudi pravzaprav »pogovarjamo« o manj pomembnih zadevah. Po mojem mnenju tu ne odstopamo bistveno od zahodno-evropskih standardov.

Bistveno več manevrskega prostora za izboljšave delovanja sodstva je pri t. i. sistemskih ali strukturnih problemih v našem sodnem sistemu. Še posebej kritična področja so še vedno izvršba, insolvenčni postopki, prehitro spreminjanje zakonodaje (in posledično tudi slaba ustaljenost sodne prakse), preveč razveljavljanja in vračanja na prvo stopnjo, premajhna vključenost sodnikov v zakonske spremembe oziroma izboljševanje zakonodaje, ipd. Vemo pa, da vse to vpliva tudi na stimulativnost gospodarskega okolja. In, kot vemo, naše ni prav zelo privlačno za tuje vlagatelje.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V tej zvezi je tudi novela Zakona o sodniški službi zapovedala Sodnemu svetu sprejem meril za oceno kandidatov, ki vstopajo v sodniško službo. Med drugim je zakonodajalec predvidel tudi možnost psiholoških testov, da bi se lahko izmerile določene osebnostne lastnosti posamezne kandidatke oziroma kandidatka.

Seveda uporaba psiholoških testov v zvezi z omenjenimi merili ni mačji kašelj in jo je zato treba še kako tehtno preučiti. Vendar se določene osebnostne lastnosti da meriti in tudi izmeriti, rezultati česar so nedvomno pokazatelj določenih sposobnosti posameznika.

V tej kolumni se na kratko ustavim pri lastnosti odločanja, ki jo imajo določeni ljudje bolje razvito kot drugi. Nemara je ta celo delno prirojena lastnost glede na to, kateremu psihološkemu tipu nekdo pripada, delno pa jo je bržkone tudi mogoče pridobiti. Tu segam na področje psihološke tipologije, s katero se je veliko ukvarjal analitični psiholog Carl G. Jung in tudi marsikateri njegov sledilec. Jung je izumil splošno delitev na introvertnost in ekstravertnost, ko gre za smer energetskega delovanja pri posameznem človeku. Ločil je tudi med štirimi kognitivnimi funkcijami, dvema racionalnima oziroma ocenjevalnima – mišljenje in čustvovanje, ter dvema iracionalnima ali zaznavnima funkcijama – intuicija in čutnost.

Ena izmed pomembnih nadaljevalk njegove psihološke-tipološke misli je bila Američanka Katharine C. Briggs, ki je skupaj s hčerko Isabel Myers oblikovala t. i. MBTI tipološki indikator za empirično merjenje prej omenjenih tipoloških lastnosti pri posameznikih. Poleg tega je Briggs Jungovim tipom na podlagi svojih raziskovanj dodala še naslednji par: razsojevalni v. zaznavni tip, kot način, kako se posameznik odziva na zunanji svet. Pri tem razsojevalni tip predvsem zunanji svet ocenjuje prek ocenjevalnih funkcij mišljenja in čustvovanja, zaznavni tipa pa zunanji svet predvsem zaznava prek zaznavnih funkcij intuicije in čutnosti.

V nadaljevanju povzemam nekaj lastnosti, ki sodijo bodisi v razsojevalni/odločevalski tip, ter nekaj tistih iz zaznavnega tipa. Nemara se tudi v tem da razbrati, kako je nekdo bolj ali manj talentiran za odločanja v pravnih primerih. Sam menim, da je v pravu nasploh, morda pa v sodstvu še posebej, že tako (po naravi stvari) več posameznikov s poudarjenimi lastnosti razsojanja oziroma odločanja kot pa zaznavanja. Je pa seveda tudi možno, da so te lastnosti pri nekaterih bolj poudarjene kot pri drugih.

Tu črpam predvsem iz dela ameriške psihologinje Naomi L. Quenk (Essentials of Myers-Briggs Type Indicator (t. i. MBTI) Assessment). Naj poudarim, da po podatkih iz leta 2009 test MBTI v ZDA opravi letno okoli dva milijona ljudi, kar ga dela za daleč najbolj uporabljen test za ocenjevanje lastnosti normalne posameznikove osebnosti.

Tako je za (i) razsojevalni/odločevalski tip bolj značilna nagnjenost k odločnosti ter zapiranju življenjskih situacij, ki izhajajo iz ukvarjanja z zunanjim svetom, saj temelji na uporabljanju ene izmed ocenjevalnih funkcij: mišljenja oziroma čustvovanja. Za takšen tip so nadalje značilne lastnosti sistematičnosti, načrtovanja, zgodnjega začenjanja stvari, strukturiranosti ter metodičnosti.

Nasprotno pa je za (ii) zaznavni tip značilno upoštevanje predvsem fleksibilnosti ter spontanosti, ki izhaja iz ukvarjanja z zunanjim svetom predvsem na temelju zaznavnih funkcij intuicije oziroma čutnosti. Z takšen tip so tudi (nasprotno) značilne lastnosti sproščenosti, odprtosti glede načrtovanja, delovanja pod pritiskom, spontanosti in takojšnosti.       

Najbrž se omenjene lastnosti pokažejo že dovolj zgodaj v karieri mladega človeka, ki ga nekako vabijo v pravo. In prav gotovo pridejo na plan tudi pri rezultatih njegovega dela. Ne bi pa bilo slabo, če te lastnosti malce reflektiramo tudi kasneje v svoji karieri, da se lažje zavedamo svojih prednosti in tudi slabosti. Tako lahko celo izboljšamo rezultate svojega dela.

Seveda pa tudi rezultate tovrstnih testov ni mogoče jemati izolirano, same za sebe, temveč le v povezavi z drugimi dejavniki, kajti so le en del v mozaiku posameznega človeka, kjer pa rabimo celotno sliko, da uzremo njegovo pravo vrednost.    

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tej slednji misli bi pritrdila tudi rdeča nit letošnjega kongresa svetovnega združenja za pravno filozofijo (s kartico IVR), z naslovom: »Pravo, razum in čustvo.« Temeljna misel kongresa, ki se je nekako oblikovala prek plenarnih predavanj in razprav, se je glasila, da pravo realno sobiva s čustvenostjo, kar potrjujejo številne nevroznanstvene študije. Celo več: s čustvenostjo v pravu ni nič narobe; vplesti pozitivna čustva v smislu iskanja pravičnosti ali idealnega prava je celo velik motiv za slehernega pravnika in pravnico, ne le za iskalce pravičnosti. 

Sodna dvorana še kako premore raznorazna čustva. Ne le stranke, kar se zdi razumljivo, temveč tudi sodnik oz. sodnica. Že kot človek. Seveda gre tudi pri sodnikih, ki so zavezani predvsem pravnim normam, lahko za močno pozitivno (čustveno obarvano) motivacijo v smislu iskanja najboljše pravne rešitve določenega spora. Lahko tudi neko pravno pravilo, ki se mu zdi izrazito nepravično, čustveno povsem negativno vrednoti, kar posledično vodi do ustavnega spora glede njegove ustavnosti.

V težkih primerih je realno pričakovati, da bodo tudi takšna ali drugačna čustva odigrala svojo vlogo pri iskanju ustreznih pravnih rešitev v okviru pravnega vrednotenja. Seveda v okviru pravnih norm in razumskega sklepanja. Da čustvo lahko vpliva na takšen ali drugačen (racionalni) razlog, seveda ni nič novega. To so že zdavnaj ugotovili pravni realisti. Človeška psiha je namreč sestavljena iz številnih dejavnikov, ki ne morejo biti med seboj hermetično ločeni. Četudi se mi zdi pravnorealistični koncept t. i. breakfast judge nekakšno pretiravanje. To je tista misel, da na sodnikovo odločanje vpliva to, kar je jedel za zajtrk.

Pravna (še toliko bolj sodna) odločitev ni rezultat hipne odločitve, temveč večinoma dolgotrajnejšega tehtanja, kjer igra razum oz. logično sklepanje, ki se mora odraziti v obrazložitvi, ki je podvržena instančnemu nadzoru, vendarle bolj pomembno vlogo kot pri nekakšni trenutni ali hipni odločitvi.

Zgolj čustvena odločitev, brez uporabe razumnega razloga je v pravu jasna logična napaka (ang. fallacy), ker ne more biti argumentirana. Gre za argumentum ad passiones. Druga, za pravo nekako idealna varianta bi po drugi strani bila, ko bi se odločili povsem logično oz. razumsko, brez vsakršnega vpliva čustev. Toda to bi lahko pričakovali le od robota – subsumpcijskega avtomata.

Za pravo še sprejemljiva je tudi tretja varianta, ko je odločitev v bistvu razumska, ob sodelovanju čustva, ki pa ima bolj obrobno ali spremljevalno vlogo.

Četrta, najbolj sofisticirana različica, ker jo je na zunaj nemogoče prepoznati, pa je tedaj, ko (pozitivno ali negativno) čustvo narekuje izbiro takšne ali drugačne pravne norme. Tu bi šlo npr. za to, da do neke stranke sodnik goji pozitivno ali negativno čustvo, zato presodi bolj ali manj v korist oz. škodo te stranke. Svojo bojda razumsko odločitev pa »prekrije« z določenim razlogom, ki s takšnim ali drugačnim čustvom sovpada. Npr. neko dejstvo ali okoliščino oceni v okviru pravne norme blažje ali strožje, pri tem pa je glavni dejavnik izbire čustvo, razumni razlog pa je zgolj spremljevalni oz. obrobni. Če takšna obrazložitev logično stoji, instančni nadzor nikoli ne bo mogel detektirati takšnega napačnega razloga za odločitev.

Tu vendarle mislim, da se še nahajamo znotraj dovoljenega pravnega vrednotenja, dokler poleg čustva še obstaja določen razumni razlog, ki lahko podpira odločitev. Če ne drugače, bo garant za pravo pravno odločitev (tudi) v takšnem primeru intersubjektiven – skozi linijo instančnih nadzorov več odločevalcev, ki ne bodo čustveno obremenjeni, bo potencialna subjektivnost vendarle objektivizirana.

Čustva v pravu? Seveda, da. Ko gre za pravne norme, vrednote, ideale prava. Ko pa gre za stranke, moramo ostati še kako pozorni. In predvsem sodnikova nepristranskost kot odlika suverenega in avtonomnega odločevalca v pravnem sporu ostaja tisto jamstvo, ko se bo ta zavedal svojih pozitivnih ter negativnih čustev do stranke in se bo znal od njih razumsko distancirati v vidu čustveno nevtralne odločitve.             

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

To je po mnenju večine sodnikov, s katerimi prihajam tako ali drugače v stik, pereč problem naših prvostopenjskih sodišč že nekaj časa. Domnevam, da gre tu predvsem za okrožna sodišča, ki se ukvarjajo s težjimi zadevami, gotovo pa se temu ne morejo izogniti tudi okrajna sodišča, predvsem ko obravnavajo kakšno bolj odmevno, praviloma tudi kompleksno zadevo.

O tem pišem seveda kot zunanji opazovalec sodnega sistema, ki pa ga čim bolj se da pozorno spremljam in še posebej, ko gre za zadevo, o kateri se več govori med sodniki, rad o tem kaj zapišem. Prednost je gotovo v tem, da nisem del sistema in da lahko gledam nanj bolj neobremenjeno kot marsikateri sodniški kolega oziroma kolegica. Zanima me seveda tudi primerjalnopravni pogled, ki se mi zdi za vsakršno morebitno reformo ključen.

Bržkone si obilnih obrazložitev sodnih odločb niso zakuhali zgolj prvostopenjski sodniki sami, temveč so jih k njim silile razne sodne instance, vse tja do Ustavnega sodišča, ki so zahtevale bolj podrobno obrazložitev teh odločitev. Ne dvomim, da povsem v dobri veri v smislu večje ustavnosti, zakonitosti in posledično tudi pravičnosti prvostopenjskih odločitev.

Vse lepo in prav in od primera do primera tudi slej ko prej upravičeno. A če dolžina obrazložitev sodnih odločb narašča do te mere, da to postane sistemski problem, ki bremeni učinkovitost posameznih sodnikov do te mere, da to postane splošen problem sodstva, se moramo vprašati, cui bono.

Daljše obrazložitve sodnih odločb so smiselne, če rešujejo kakšna pomembna vprašanja – tu merim predvsem na pravna, četudi tudi dejanskih ne moremo zanemarjati. Sicer naj bi zakonsko in ustavno pravo razlagalno (tudi precedenčno) razvijala predvsem najvišja sodišča (sem štejem tudi višja sodišča), kar je seveda že dolgo ustaljeno v anglo-ameriških sodnih sistemih. Velja pa vse bolj tudi za evropski kontinentalni pravni sistem.

Jasno, da ni mogoče vnaprej predpisati dolžine obrazložitve, saj je ta odvisna od primera do primera in je bržkone povezana z zapletenostjo primera, a včasih se zdi, da je v sodbah prvostopenjskih sodišč premalo upoštevano načelo jezikovne ekonomičnosti: tj. jedrnato oziroma povedno pisanje; skratka, kratko, enostavno, a vsebinsko bogato, brez pretiranega dolgovezenja in povzemanja določenih stvari, ki jih instanca lahko razbere iz samega spisa. Dovolj bi bila zgolj ocena sodišča z nekaj besednega »mesa« okoli tovrstnega »sklepnega okostja«.

Seveda se pri tem poraja tudi vprašanje, koliko k temu spodbujajo že pravne fakultete v smislu učenja pravnega oziroma sodnega pisanja, koliko k temu usmerjajo sodišča svoj bodoči, učeči se kader. Moje osebne izkušnje so sicer pozitivne, a vprašanje je, koliko je pravih mentorjev oziroma mentoric, ki bi to gojile, in »sreče« bodočega kadra, da na takšne dejansko naletijo.

Formalno so sestavine obrazložitve sodne odločbe zakonsko predpisane, toda dolžina obrazložitve same ni stvar zakona. Je stvar kulture, ki se goji na sodiščih, in tudi osebne miselne ostrine, ki je delno prirojena, delno pa seveda naučena.

Obrazložitev sodne odločitve je vsekakor civilizacijska pridobitev, še posebej, če primerjamo moderno sodstvo s predmodernim, ki bi mu danes pogosto pripisali očitek samovoljnosti, ravno zato, ker odločitve pogosto ni bilo mogoče preizkusiti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Mislim, da je s to prakso pričelo Ustavno sodišče, ki že od samega začetka svojega delovanja na internetu objavlja vse svoje odločitve. Sledilo mu je Vrhovno sodišče s podobno prakso. Zatem pa še višja sodišča, ki se približujejo temu modelu. Manjkajo še predvsem prvostopenjske sodne odločbe in tu ima Ministrstvo za pravosodje določene načrte.

Ta ideja se mi zdi dobra. Omogoča namreč polno, če že ne popolno transparentnost delovanja sodišč. Tudi prvostopenjskih. Seveda je treba pri tem ustrezno zavarovati relevantne osebne podatke. To je predpogoj, drugače pa ne vidim slabosti takšne prakse. Lahko to kaj podaljša čas pisanja sodb, pri čemer bodo sodniki bolj pazili na kakovost svojih izdelkov? Ne verjamem. Morda kvečjemu na samem začetku, potem pa bo to gotovo postala rutina. (Če bi do tega prišlo, bi seveda morali na to računati in sodnikom to malce tolerirati.)

Prednosti takšne prakse pa so lahko številne. Poleg same transparentnosti delovanja sodišč gre lahko za mnoge pozitivne učinke v zvezi s spremljanjem sodne prakse. Po eni strani sama sodišča in sodniki lahko spremljajo prakso drugih sodišč in se primerjajo med seboj. To pa daje veliko manevrskega prostora tudi raznim raziskovalcem, ki komentirajo prakso sodišč, lahko tudi kritizirajo, to pa lahko posledično vodi le k dvigovanju kakovosti sodnih odločb.

Po moje si s takšno polno transparentnostjo svojih odločb sodstvo lahko le dvigne avtoriteto.

Če se še malce vrnem k temi, ki sem jo obdeloval v prejšnji kolumni. Sicer možnost objave vseh odločb daje možnost dobrega pregleda nad sodno prakso in s tem tudi možnost njenega (večjega) enotenja. Na vseh sodiščih bi lahko imeli nekakšno analitično službo, ki bi se ukvarjala z enotenjem sodne prakse. Po vzoru Vrhovnega sodišča – sicer pa natančno ne vem, kako ta služba tam deluje. Vem pa, kako je delovala na Ustavnem sodišču, kjer je šlo za spremljanje lastne precedenčne prakse in ne toliko za enotenje v strogem smislu.

Spomnim se nemškega profesorja, ki je v nekem znanem delu zapisal, da zavoljo interneta in na sploh informacijske tehnologije narašča možnost za uporabo oz. veljavo precedenčnega prava tudi v kontinentalni Evropi. On je nekako ob tem napovedoval – tudi zavoljo interneta! – prihod šole pravnega realizma v kontinentalno Evropo. Ki naj bi zamenjala obdobje pravnega pozitivizma.

Dosledno objavljanje sodne prakse je predpogoj za večjo veljavo sodne prakse. S takšno prakso so seveda že davno pričeli v svetu common law, ko so objavljali sodbe v t. i. reports. Danes imajo veliko večjo vlogo elektronske baze. Te dajejo tudi izjemne možnosti glede obdelave sodb z raznimi elektronskimi tehničnimi orodji.

Skratka sam dosledno objavljanje sodnih odločb prvostopenjskih sodišč podpiram. Vendar preden se gre v takšno akcijo, bi bilo nujno, da se o tem znotraj sodstva opravi temeljita razprava, da se razkrijejo vse morebitne slabosti, ki bi jih takšna praksa prinesla. Da smo lahko pripravljeni nanje in lahko pravočasno preprečimo morebitne stranske učinke in določene napake. Sicer sem prepričan, da bo Ministrstvo za pravosodje, če bo kot predlagatelj sodne zakonodaje v takšne korake šlo, to napravilo. Kot tudi prej opravilo nujno primerjalnopravno analizo in njene izsledke predstavilo za diskusijo v zgoraj omenjeni razpravi.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Četudi je Ustavno sodišče pred več kot dvajsetimi leti sprejelo interpretacijo 22. člena Ustave v smislu, da neutemeljen (tj. neargumentiran oz. neobrazložen) odstop od ustaljene sodne prakse pomeni kršitev te ustavne pravice, to očitno ni pripeljalo do zadovoljivega stanja glede tega vprašanja v rednem sodstvu. K bistvenem izboljšanju stanja na tem področju očitno ni pripeljala tudi novela ZPP glede dopuščene revizije v smeri enotenja sodne prakse.

Verjamem sicer, da so določeni napori bili storjeni predvsem s strani Vrhovnega sodišča, ki je po Zakonu o sodiščih zadolženo za enotenje sodne prakse. Očitno pa so problemi globlji in kompleksni in jih je težko rešiti s kakšnimi površinskimi in kratkotrajnimi ukrepi.

Preslabo poznam rešitve v tej zvezi v drugih pravnih sistemih evropske kontinentalne tradicije, a znano je, da je precedenčnemu pravu, ki v bistvu temelji na enotni sodni praksi, bistveno bolj zavezana anglo-ameriška common law skupina pravnih sistemov. Če je pri nas ustaljena sodna praksa del ustavne pravice do enakosti pred zakonom, je pri njih stare decisis (tj. »naj ostane odločeno«) del ustavnega načela rule of law v smislu predvidljivosti in stabilnosti pravnega sistema. Če je enakost pred zakonom ena izmed najpomembnejših ustavnih pravic, je rule of law pravzaprav sinonim za pravni sistem. To je tudi razumljivo iz zgodovinskih okoliščin, saj so na evropskem kontinentu splošne učinke v pravnem sistemu dosegali prek zakonodaje, v common law pa prek enotne sodne prakse.

Tu ne mislim ponavljati vseh razlik med obema sistemoma, kot tudi ne tega, kakšne probleme prinaša sam koncept ustaljene sodne prakse (še posebej v primerjavi s stare decisis), saj je o tem tudi pri nas bilo prelitega že veliko črnila.

Vertikalno se enotenje tovrstne prakse pravzaprav izvaja prek funkcije instanc v smislu, da sodišča nižje stopnje sledijo sodni praksi višjih stopenj, če že zaradi drugega razloga ne, pa zavoljo pričakovanj, da bodo sodbe nižjih stopenj na višjih vzdržale presojo. Ta sistem tudi pri nas verjetno bolj ali manj deluje, kolikor ga ne onemogoča neenotnost sodne prakse zaradi spodnjih, horizontalnih razlogov.

Pravi problem se torej pojavi v horizontalnem smislu: tu ni instančnosti in na takšen način enotenja sodne prakse ni mogoče zagotavljati. Rešitev, ki pa je dokaj nerealistična, bi bila denimo v tem, da bi imeli v enem krogu pristojnosti (jurisdikcije) le eno sodišče določene stopnje. Temu se ne morejo povsem izogniti niti v sistemih common law. Tako je npr. v sistemu ameriške zveze pristojnosti na vrhu Vrhovno sodišče ZDA, potem imajo še 11 višjih sodišč (z med seboj nezavezujočo sodno prakso), pa veliko več okrožnih sodišč, pri čemer pomeni vertikala vrhovno – višje – okrožno sodišče, med številnimi sistemi pristojnosti, tudi državne pa so precedensi prepričevalne narave.

Kako pa je pri nas, v horizontalnem smislu? Horizontalni nivo se pojavi že na Vrhovnem sodišču pri več senatih v okviru enega oddelka, potem imamo štiri višja sodišča z vsaj nekaj senati na enem oddelku, da ne omenjamo vseh okrožnih in okrajnih sodišč. Jasno, da so predvsem Vrhovno sodišče in denimo še višja sodišča tista, ki naj bi sodno prakso enotila najbolj.

Za razliko od ZDA, kjer so sodišča med zveznimi državami v državnih zadevah originalno pristojna in zaradi federalne narave ZDA niso vezana na sodno prakso drugih držav, gre pri Sloveniji za unitarno oz. enotno državo, kar pomeni, da se višja sodišča ne morejo sklicevati na nekakšno vsebinsko izvirno pristojnost, ki bi jim pripadala glede na lasten okvir pristojnosti (tudi zakonodaja je namreč enotna). Zato je zakonodajalec določil Vrhovno sodišče, ki naj skrbi za enotnost sodne prakse. Predvsem prek občnih sej in načelnih pravnih mnenj.

A naloga je vse prej kot lahka. Najbrž občne seje ni tako lahko izpeljati, zato jih tudi ni tako veliko število. Treba bi bilo le vsaj približno poenotiti tistih nekaj senatov iz določenega področja – to se najbrž dogaja in ne bi smel biti takšen problem. Druga zgodba je z enotenjem sodne prakse na višjih sodiščih, ko denimo še ni izoblikovane sodne prakse Vrhovnega sodišča v nekem tipu zadeve. Vem, da je bilo tu v preteklosti nekaj poskusov, da bi se situacija vsaj delno izboljšala.

Če k tej raznolikosti dodamo še vsebino doktrine ustaljene prakse, ki jo je opredelilo Ustavno sodišče, da ena ali dve odločbi še ne zadostujeta za njeno ustaljenost, potem dobimo vso pestrost raznolikosti, ki je sicer normalna in zanimiva – gotovo pa ne za stranke, ki lahko v istovrstnih zadevah prejmejo vsebinsko popolnoma različne odločbe. To potem ni v skladu s pravno varnostno, predvidljivostjo, stabilnostjo, kot tudi ne z enakostjo pred zakonom.   

Verjetno bi vsi skupaj morali vložiti dodatni napor, da situacijo izboljšamo. Zdaj, ko se pripravlja strategija delovanja sodstva, je za to priložnost. Treba je videti točno, kjer vse so problemi in ustrezno ukrepati – tudi zakonodajno, če je treba. Pri tem se zdi pomembno, da se ekipi strokovnjakov sodnikov, pridružijo tudi zunanji člani, saj je tudi zunanji pogled na takšno problematiko lahko zelo koristen.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Na prvi pogled bi lahko rekli, da naš predsednik jemlje to svojo pristojnost skrajno previdno in želi izbrati najboljše kandidate oz. kandidatke, ki jih Slovenija premore. Toda če pogledamo malce pod površje te geste, najdemo cel kup težav, ki iz tega nastajajo.

Po 6. členu Zakona o predlaganju kandidatov iz RS za sodnike mednarodnih sodišč (ZPKSMS) se mora do prijavljenih kandidatur predsednik opredeliti. To je zdaj storil z zgoraj omenjenima razlogoma, ki pa vendarle zbujata določene dvome.

Po priporočilu Parlamentarne skupščine Sveta Evrope mora biti v predlogu treh kandidatov tej instituciji, ki na koncu izbere sodnika ESČP, vsaj ena ženska kandidatka. Predlog po omenjenem členu ZPKSMS poda Državnemu zboru, ki kandidate oz. kandidatke potrdi ali zavrne, predsednik Republike, kar pomeni, da mora (obvezno) kandidatko predlagati predsednik. Nikjer pa to ne pomeni, da morata kandidatko predlagati že v svojem mnenju Sodni svet oz. Vlada. V dani situaciji bi lahko predsednik enostavno poleg treh kandidatov, ki sta jih predlagala Sodni svet in Vlada, dodal še prijavljeno žensko kandidatko in bi izbor prepustil Državnemu zboru ali pa bi enega izmed kandidatov iz mnenja Sodnega sveta in Vlade izločil ter ga zamenjal s kandidatko. Pa se za ta korak ni odločil.    

  Tudi drugi razlog je dokaj neprepričljiv, saj je bilo neizpolnjevanje formalnih pogojev enega izmed kandidatov pravno potrjeno celo s sodbo upravnega sodišča. Očitki morebitne korupcije v tem postopku pa so bili izjemno oddaljeni, saj potencialno »obremenjeni« kandidat sploh ni prišel v ožji izbor, ki sta ga opravila Sodni svet in Vlada.

Kakšno sporočilo torej daje predsednik s to svojo, že drugo neizbiro, ki naj bi preprečila našo potencialno blamažo pred Svetom Evrope – domači in tuji javnosti?

Prvič, je to veliko nezaupanje predsednika v domače organe oblasti. Vsem po vrsti: neke vrste zaušnica Ministrstvu za pravosodje, Sodnemu svetu, Vladi, upravnemu sodišču. Zdi se, da se predsednik s svojo »razsvetljensko« držo, postavlja nad strokovni izbor omenjenih institucij. Skupaj s parlamentarno politiko, katere mnenje predvsem upošteva, kar pomeni, da ravna predvsem kot politik in manj kot državnik.

Drugič, kandidate, ki so strokovno kompetentni in tvegajo svoj ugled, ko se venomer prijavljajo in tako javno izpostavljajo, spravlja v veliko zadrego. Kajti, zakaj bi se nekdo ponovno prijavil, že v tretje, če mu je že bilo izkazano nezaupanje? Nekaterim, celo že dvakrat! A hkrati, če predsednik v tretje predlaga nekoga, ki se je že v prvo ali drugo prijavil, se lahko vprašamo, zakaj tega ni napravil že prej? Ker ni mogel ustrezno skombinirati liste? Poleg tega, takšen neizbor odvrača od prijave tudi vse druge potencialne kandidate, ki bi se morda prijavili, če bi stvar izgledala »bolj resno«.

Kaj pa je predsednik naredil, da bi pritegnil druge kandidate, ki se še niso prijavili? Mislim, da mu ohlapna dikcija zakona, ki pravi, da se »do prijavljenih kandidatur opredeli ter posreduje predloge«, daje nekaj manevrskega prostora do večje aktivnosti v tej smeri – vsaj glede nekega javnega, nevtralnega poziva. Toda, kaj pa, če bodo tokrat slabši kandidati? Kaj, če se ne bo prijavil nihče? Kolikokrat bi moral predsednik zavrniti posredovanje predloga, da bi lahko govorili o zlorabi pristojnosti? Cel kup vprašanj se lahko porodi ob tem.

Bodimo vseeno pozitivno naravnani in upajmo, da predsedniku v tretje uspe. Kajti z vsakim novim neuspehom, se breme blamaže iz Strasbourga vse bolj premika domov.

Kljub vsemu grenak priokus ostaja. Če sem po prvem neizboru domneval, da so nekje skrivnostni, a konkretni »pravi« kandidati oz. kandidatke, zavoljo katerih se je splačalo razpis ponoviti, pa zdaj v te vse bolj dvomim. Vse bolj se mi tako neizbira zdi problematična in »pravi« kandidati vse bolj fantomski.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Magna carta res ima precejšen pomen za razvoj ustavnega kazenskega procesa in jo še vedno štejejo za del ustave Združenega kraljestva, a vprašanje je, če akt sam po sebi res tako odstopa od vseh drugih plemiških privilegijev, ki v Evropi poznega srednjega veka, ko se je med drugimi avtonomijami razvijala tudi plemiška, vendarle niso bili neka posebnost. Profesor pravne zgodovine iz mariborske pravne fakultete Holcman se rad pohvali, da je privilegij štajerskega plemstva, t. i. Georgenberški privilegij iz leta 1186, še starejši od omenjene Velike listine svoboščin. Tudi neka bežna primerjalna analiza med obema dokumentoma bi pokazala, da vsebinske razlike res niso tako velike, kot bi sprva mislili.

Oba dokumenta vsebujeta določeno davčno prostost plemstva, ki jo je to zahtevalo glede vladarja, sodno avtonomijo, dolžnost pravnega postopanja proti njim itd. Treba pa je vendarle priznati, da je Magna carta bolj natančna, ko gre za omembo določenih nastavkov ali izhodišč, načel, ki so vodila do razvoja pomembnih institutov modernega prava: npr. sorazmernost pri kaznovanju, porotno sojenje, »zakonita sodba«, postopek po »pravu dežele« – skratka glede določenih pravnih institutov kazenskega materialnega in kavtel kazenskega procesnega prava.

Iz tega bi lahko sklepali, da je k svetovni slavi Magne carte libertatum določen delež prispeval tudi sam razvoj dogodkov v evropski in svetovni zgodovini kot tudi okoliščine sedanjega sveta. To pomeni, da je omenjena listina pomembna tudi ali predvsem zavoljo konteksta, ki ji je sledil. Če bi jo denimo iztrgali iz njega, potem morda ne bi dobili takšnega pomena za razvoj moderne pravne države, konstitucionalizma, parlamentarizma, porotnega sojenja, človekovih pravic in še vsega drugega, kar ji pripisujejo.

Kaj pa torej je ta kontekst, v katerem častijo ta akt? 

Prvič k temu vsaj na videz prispeva amerikanizacija sodobnega sveta in delno tudi prava, ki po neki naravni poti v okviru širše anglo-ameriške pravne kulture išče svoje korenine v razvoju angleškega prava. V tem okvirju je seveda še kako pomemben vpliv ameriškega prava na razvoj konstitucionalizma in človekovih pravic v Evropi po drugi svetovni vojni. Poleg tega tudi vpliv akuzatornega postopka common law na kontinentalni inkvizitorni postopek, ki vse bolj postaja podoben akuzatornemu postopku. In Magna carta je dejansko imela precejšen pomen za razvoj ustavnih dimenzij kazenskega postopka.

Drugič je k slavi Magne carte gotovo prispeval tudi nekakšen evolucijski razvoj angleškega prava, ki praktično ni poznal takšnih pravnih diskontinuitet, kot jih je bila v zgodovini deležna kontinentalna Evropa. To je značilno tudi za angleško javno pravo, po drugi strani pa je kontinentalno okolje preživelo številne različne ustavne ureditve. V tej zvezi je morda pomembno tudi dejstvo, da Združeno kraljestvo nima enovite ustave, zato pa lahko še ohranjajo tudi uradni stik s takšnim zgodovinskim dokumentom.

Čeprav seveda Magna carta libertatum danes nima nekakšne pomembne praktične veljave, pa jo je smiselno obdržati na takšnem piedestalu, če že zaradi drugega ne, pa zavoljo turizma. Kot velja tudi za vse ostala obeležja in okrasja krone in monarhije. Ob dejstvu, da je danes v globalnem svetu turizem najmočnejša gospodarska panoga, pa to ni kakšna šala. Turizem, ki daje velike prihodke državi in veča njeno gospodarsko moč, je torej strateškega državnega pomena. Zato se še kako splača narediti takšno ali drugačno proslavo ob kakšnem jubileju kakšnega pomembnega zgodovinskega dogodka.

Če se na koncu vrnem k izhodišču tega pisanja in torej ne jemljem Magne carte kot zgolj tržnega blaga, lahko sklenem, da v sodobnem globalnem svetu lahko predstavlja simbol za vse podobne plemiške privilegije, ki so nastajali v tistem, prejšnjem ali kasnejšem času. Še več, presega plemiške okvirje in predstavlja tisti univerzalni pravni dokument, ki na splošno pomeni omejevanje absolutne oblasti vladarja.

In predvsem zato se ga izplača venomer spominjati in praznovati njegove jubileje.   

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Možnost, da Sodni svet kot ustavni organ, ki ima torej določene ustavne pristojnosti, ki lahko tu in tam kolidirajo s pristojnostmi drugih ustavnih organov, lahko pride do Ustavnega sodišča in od njega zahteva ustrezno razlago Ustave, se mi zdi sama po sebi umevna. V njen prid govori že sama sistematična in logična razlaga Ustave v stilu, če gre za ustavni organ, je ta v nekem razmerju z drugimi ustavnimi organi, kjer pa lahko pride tudi do »kratkega stika« s temi organi in mora obstajati nekdo, ki naj takšen stik odpravi. Če poenostavim, se mi zdi, da gre v tem primeru za enostavno zdravorazumsko razmišljanje.

Toda glede na druge ustavne organe je Sodni svet tozadevno deprivilegiran, saj nima neposredne poti do Ustavnega sodišča, ker mu t. i. zahteva za presojo ustavnosti ni omogočena z zakonodajo. To bo treba ob prvi priliki odpraviti in takšno zahtevo vzpostaviti – bodisi z novelo Zakona o Ustavnem sodišču ali – po moje še lažje – z novim Zakonom o Sodnem svetu, katerega osnutek je že nastal v času predsednikovanja Sodnemu svetu sedanjega prvega ministra. Zdaj torej čakamo na razpravo o novi strategiji v sodstvu, da se tudi novi Zakon o Sodnem svetu umesti v celoviti sistem prenove ali vsaj odprave nevralgičnih točk v sodnem sistemu.

Torej Sodnemu svetu hipotetično preostane le pobuda ob izpolnjenem pogoju pravnega interesa. Do zdaj je Sodni svet le enkrat samkrat sprožil ustavno sodno presojo, namreč v zadevi št. U-I-224/96 iz leta 1997. Tedaj je Ustavno sodišče med drugim ugotovilo, da Sodni svet, ki je izpodbijal neustavnost določbe Zakona o sodiščih, ki je določal, da predsednike sodišče imenuje Minister za pravosodje na predlog Sodnega sveta, ni v tem delu izpolnjeval zahteve po pravnem interesu. Tega mu Ustavno sodišče ni priznalo, ker je bodisi zagovarjal pravice drugih (tj. predsednikov sodišč) bodisi zatrjeval neustavnost pristojnosti Ministra za pravosodje glede imenovanje predsednikov sodišč.  

Menim, da bi se v primeru dandanašnjega nadaljnjega vsebinskega vpletanja parlamenta v izbiro kandidatov, ki bi presegalo dosedanji ustavni običaj (kot obliko lastno razlage 130. člena Ustave s strani parlamenta) nekakšne »notarske« funkcije parlamenta, kot se je denimo izrazil prof. Kaučič, Ustavno sodišče težko izognilo odločanju o ustavnosti Zakona o sodniški službi. Seveda bi pravni interes Sodnega sveta moral biti dobro utemeljen na temelju zavrnitve konkretnega predloga za izvolitev v sodniško funkcijo s sklicevanjem na ustavni načeli delitve oblasti in neodvisnosti sodstva.

Takšno potencialno sprejetje pobude Sodnega sveta s strani Ustavnega sodišča bi terjala tudi zgodovinska razlaga Ustave glede geneze »nesrečnega« 130. člena Ustave (ki seveda pravi, da sodnike izvoli Državni zbor), primerjalna ustavna ureditev v drugih evropskih državah, kjer je menda zdaj Slovenija edina država poleg Švice in Lihtenštajna, ki pozna takšno ureditev. Nenazadnje pa bi bilo marsikaj tehtnega najti tudi v odklonilnem ločenem mnenju k omenjeni odločbi Ustavnega sodišča, ki ga je zapisal tedanji ustavni sodnik Krivic.

Upam, da takšno zaostrovanje ne bo potrebno in bo parlament v bodoče spoštoval že uveljavljeni ustavni običaj kot neke vrste ustaljeno ustavno razlago. To je optimistični scenarij, bolj pesimistična različica pa pravi, da je Pandorina skrinjica že odprta.   

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Svojo pristojnost poslanci širijo v smislu 130. člena Ustave, ki določa, da sodnike voli Državni zbor na predlog Sodnega sveta. Tu torej vidijo podlago za vsebinsko komentiranje, poseganje, blokiranje in zavračanje predlogov Sodnega sveta. Če se je to v zadevi Dolinšek bila izjema, očitno zdaj to postaja praksa.

Zaskrbljuje predvsem dejstvo, da so si poslanci, vsaj tisti v MVK, v tem povsem enotni, vključno s poslanci SMC, vladajoče politične stranke, katere predsednik je seveda premier, eminentni ustavni pravnik, celo bivši predsednik Sodnega sveta, pod taktirko katerega Sodni svet ni bil deležen takšnih posegov. Med temi poslanci pa je tudi bivša sodnica, ki se od tega ne distancira, temveč podpira s sicer bolj uglajeno retoriko.

Že iz več sto let stare teorije ustavnega prava izhaja, da je sodstvo t. i. najmanj nevarna veja oblasti (the least dangerous branch), zato so razmerja med tremi vejami oblasti še posebej občutljiva v razmerju do sodstva. Še posebej je to občutljivo v parlamentarnem političnem sistemu, kjer zakonodajna in izvršilna veja nista ločeni, ampak vlada izhaja iz vladajoče koalicije in gre za nekakšno kohabitiranje teh dveh vej oblasti. Če pa se še opozicija najde na »isti strani«, potem je s strani političnih vej oblasti pritisk na sodno vejo oblasti lahko popoln. Toda sodstvo je tista (pravna) veja oblasti, ki edina lahko učinkovito nadzira politično vejo oblasti, zato so skomine politike po poseganju v njeno delovanje lahko zelo velike. Kadrovanje v sodstvu ni neposredno odločanje v posamičnih primerih, a je seveda neizbežna in pomembna podlaga za to. Zato tudi tu obstaja še kako velika nevarnost za politično poseganje.

Ravno zato so se pojavile institucije, kot je Sodni svet, da se prepreči neposredno vpletanje politike tudi v kadriranje v sodstvu. Sodni svet ima v svoji sestavi poleg sodnikov tudi zunanje člane, ki poleg drugega pomenijo tudi nekakšno demokratično varovalo pred samo-kadriranjem v sodstvu. Navsezadnje pa Državni zbor postavlja pravila igre v smislu sodne zakonodaje in tako začrtuje vsakršne podlage za delovanje sodišč in tudi Sodnega sveta. Če pa še posega v konkretne odločitve Sodnega sveta glede kadriranja, jih vsebinsko presoja in zavrača, potem se v tem segmentu nevarno ruši sistem delitve oblasti ter nadzorov in ravnovesij.

Z vpletanjem v kadrovsko politiko Sodnega sveta namreč Državni zbor nevarno »enoti« svojo oblast predvsem na račun sodstva. Palači, kjer poslanci delujejo, takšna praksa seveda ni tuja, če se ozremo malo na polpreteklo zgodovino. »Nesrečna« določba 130. člena Ustave, torej da sodnike voli Državni zbor, namreč izvira iz prejšnjega načela enotnosti oblasti, kjer je imela popolno politično supremacijo skupščina (vsaj formalno – dejansko pa seveda komunistična partija).

Nekdo bo rekel, pa saj tudi v ZDA so sodniki, vsaj tisti v zveznih državah, voljeni, celo neposredno voljeni s strani ljudstva. Zakaj bi to bilo sporno? Toda v ZDA je tradicija sodništva popolnoma drugačna, saj izhaja iz Anglije, kjer si je sodstvo pričelo izbojevati svojo neodvisnost že v srednjem veku, in nikakor ni primerljiva z našo. Tam »politično« že dolgo, dolgo pomeni »demokratično«, pri nas pa je politično še nedolgo nazaj pomenilo »totalitarno«.

V konkretni zadevi se poslanci niti niso toliko spuščali v kompetence konkretne kandidatke za sodnico, temveč bolj v splošne oziroma sistemske vidike tovrstnega kadrovanja: zakaj se ne izbira kandidatov, ki so že sodniki, saj da imamo že tako veliko sodnikov; zakaj Sodni svet pri svojih izbirah dosledno ne izvaja načel kariernosti in postopnosti itd. Eden od poslancev je celo provokativno »vabil« Sodni svet k odstopu, če se pač ne strinja z novo sodno prakso v parlamentu.     

Način sobivanja dveh vej oblasti je bila v teh zadevah bistveno bolj ustavno uravnotežena do primera Dolinšek: Državni zbor je opravljal bolj ali manj promulgacijsko funkcijo, kot bi jo denimo namesto njega lahko Predsednik republike. Morda bi se lahko spustil ali opozoril le na kakšen prima facie lapsus, ki pa se verjetno v takšnih zadevah niti ne zgodi. Po primeru Dolinšek pa se razmerje moči nevarno nagiba v prid zakonodajne veje oblasti. A zakonodajna veja oblasti ima na voljo sprejem zakonov, njihovo spremembo, celo spremembo ustave. Če to svojo moč širi še na konkretne kadrovske odločitve, potem spreminja Sodni svet kot ustavni organ v nekakšno svojo nižjo instanco.

Poslanci še očitajo Sodnemu svetu in sicer sodstvu, zakaj je tako občutljivo na vsako kritiko, zakaj v takšnih situacijah takoj »skoči v zrak«. Zakaj – zato, ker kot »najmanj nevarna izmed vej oblasti« le to ima. Po besedah Alexandra Bickla nima niti orožja ne denarja, temveč le razum. Ne more spremeniti zakona, ne more spremeniti ustave itd. Seveda Sodni svet ne moremo enačiti s sodno vejo oblasti, temveč v tem konfliktu je na strani te veje. Še se spomnim kolega iz prejšnjega turškega sodnega sveta, ki ni hotel podpreti predsednika Erdogana pri očitkih zoper korupcijo, pa je njegova vladajoča stranka enostavno spremenila zakon in tedanjo sestavo sodnega sveta razrešila ter postavila novo. Tako enostavno je lahko to.

Zdi se, da nastajajoči konflikt med Državnim zborom in Sodnim svetom vse bolj prerašča v ustavni spor. Mislim, da Sodnemu svetu ne preostane več drugega, kot da čim prej najde pot do Ustavnega sodišča, da to zaščiti ustavna razmerja med tema ustavnima organoma. Vsebinska spornost je nedvomno jasna, saj gre za eminentno ustavnopravno vprašanje, treba je le tehnično izbrati dostop do najvišjega varuha ustavne demokracije.     

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Prva dva pomena mi nista ljuba, a zavoljo zadnjega se moramo pravniki, ki nam za stroko ni mar, ukvarjati vsaj še z drugim. To je naša državljanska, torej »patriotska« dolžnost, ko si nastavimo njeno ogledalo. A debata naj bo strpna in strokovna, ne »pobalinska« niti politikantska. Razumni dialog je seveda temeljna predpostavka vsake resne argumentacije. Ta ne bo nikoli škodila avtoriteti sodstva, temveč je bo na srednji rok vedno le krepila.

V tej kolumni bi rad z vidika pravne argumentacije opozoril na vsaj eno šibko mesto v argumentaciji rednih sodišč, ki so se ukvarjala s tem primerom, in na katere ni denimo eksplicitno opozorilo že Ustavno sodišče v razveljavitveni odločbi. Mislim, da do problema, ki ga spodaj izpostavljam, Ustavno sodišče sploh ni prišlo, ker se je ustavilo že pri ne-konkretizaciji abstraktne zakonske norme in kršitvi ustavnega načela zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena URS. Je pa spodnji problem vsekakor povezan tudi s stališčem Ustavnega sodišča, vendar ga to ni odpiralo, ker mu to očitno ni bilo treba.

Zakaj gre?

Sam problem nekonkretizacije na prvi pogled pravnoteoretsko ni zanimiv, ker je preveč »banalen«, vendar se v ozadju lahko skrivajo tudi določeni epistemološki problemi, ki vodijo do vprašanja, ali je neka pravna norma (dovolj) konkretizirana ali ne. Mene je v tej zvezi še posebej pritegnil problem t. i. indične sodbe. In še posebej njeni epistemološki vidiki. Kdaj takšni posredni dokazi lahko nadomestijo neposredne dokaze, da lahko sodišče nekoga obsodi onkraj razumnega dvoma? In tu je predvsem zanimiva sodba Višjega sodišča, ki se sklicuje na judikat Vrhovnega sodišča (v t. i. razvpiti zadevi Perić izpred nekaj let, kjer je bil ta obsojen za pomor svoje družine na Hrvaškem).

Najprej se je po izdaji omenjene sodbe Višjega sodišča odpiral v javnosti problem, tudi s stališča določenih pravnikov, da so takšne sodbe problematične. Pa seveda same po sebi niso, kajti indici so lahko tudi zelo »močni«, ko gre npr. za t. i. »forenzične« posredne dokaze, kot so razni sledovi na kraju dejanja, balistični posredni dokazi in izvedensko pričanje, predmeti, ki so se nahajali na kraju zločina, pa so potem izginili in se celo našli pri obdolžencu. Predvsem slednji (ura, telefon in tulec) se nanašajo na zadevo Perić, kjer se zdi nekako razumno, da se je vzpostavil dokaj zaprt logični krog sklepanj na podlagi posrednih dokazov glede določenega obdolženca kot storilca kaznivega dejanja.

Bistvena razlika med močnimi ter šibkimi indici je tudi v tem, da je pri prvih manj možnih odgovorov oziroma različic razlage ali pojasnil glede njihovega izvora. Neka ura, o kateri imamo zanesljive podatke, da je bila na kraju zločina, in je kasneje najdena pri obdolžencu, ponuja veliko manj možnih variant kot pa denimo razne kratice imen, vzdevki, gole telefonske številke (brez vsebine) itd.

Takšen judikat – iz sodbe Višjega sodišča niti ne vemo, če je to sploh precedens glede indicev oziroma posrednih dokazov, ker ne vemo, če je praksa o tem sploh ustaljena – je bil očitno neprimerno uporabljen (kar se da sklepati tudi iz sodbe Ustavnega sodišča) na drug niz dejstev, torej iz »zloglasne« zadeve Patria, ki niso ponujala tako močnih indicev, ampak precej šibkejše. Razlika med močnejšimi in šibkejšimi posrednimi dokazi pa je seveda v tem, da je pri slednjih kar daljša epistemološka pot, ki je tudi postlana z več pogojniki in vprašanji. Iz anglo-ameriške prakse pa je znano, da se določen precedens uporabi, če gre za isto pravno vprašanje ter za bistveno podobna materialna dejstva primera.

V zadevi Patria tako omenjeni judikat ni bil najbolj primerno uporabljen na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno. Sicer nisem kazenskopravni strokovnjak, a skoraj ne morem verjeti, da imamo v Sloveniji le en judikat o indičnih sodbah, ki ga je uporabilo Višje sodišče. Primerna uporaba precedensa bi zahtevala siceršnjo analizo podobnosti oziroma razlik med dejstvi precedensa ter primera, o katerem se odloča. Če bi torej takšna analiza v omenjeni sodbi Višjega sodišča ali kasneje Vrhovnega sodišča bila opravljena, se na koncu hipotetično sprašujem, če ne bi izid tega postopka nemara vendarle bil drugačen oziroma bil primer zaključen že prej.    

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zadnja odločitev Ustavnega sodišča je zame na splošno povsem pričakovana, saj se zavedam, kako visoke standarde varstva človekovih pravic naj bi gojila takšna institucija. Pravzaprav se mi ta odločitev zdi celo malce pozna in bi jo pričakoval že prej, saj bi podobno potezo lahko naredili že tedaj, ko so ustavni pritožniki prvič stopili pred to sodišče, tj. pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev. Tedaj so na tehtnici med tako hudimi učinki odločitve, kot je prestajanje zaporne kazni, in svoje ustaljene sodne prakse glede odločanja o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, ustavni sodniki odločili v korist drugih razlogov. Pri tem tudi ne razumem, kako niso že tedaj mogli ugotoviti očitne kršitve Ustave, zdaj pa razkrivajo v bistvu pravno »osnovnošolsko« napako, kot je nekonkretizacija abstraktne kazenskomaterialne norme. 

Poleg tega se zdi tudi takšna odločitev večine ustavnih sodnikov premalo pogumna. Bistveno bolj se strinjam s pritrdilnim ločenim mnenjem ustavnega sodnika dr. Deisingerja (tudi edinega penalista v sestavi sodišča) – čigar ločeno mnenje pa nima precedenčne vrednosti, saj je pravna narava takšnih mnenj (le) obiter dicta. Tudi sam menim, da bi Ustavno sodišče lahko v okviru ustavnosodnega nadzora, kjer je v poziciji sodišča par excellence, ki stoji v piramidi nad vsemi pravnimi organi in pravnimi akti v državi, lahko pritožnike samo oprostilo in ne podaljševalo tovrstne »agonije«. Ne pa da je dalo vsa potrebna navodila okrajnemu sodniku ali sodnici, ji s tem na nek način zožilo manevrski prostor, določilo, da ne sme ponovno odločati ista sodnica, ter se na ta način pri tem samozadržalo poseganja v odločanje rednih sodišč?!? Že tako je razveljavljanja sodb in vračanja primerov na prvo stopnjo v našem pravnem sistemu preveč, kar prepogosto vodi do nerazumno dolgega trajanja postopkov.

Ni pa nikakršnega dvoma o tem, seveda, da je Ustavno sodišče zdaj v tej zadevi stvari postavilo na svoje mesto.

Pri tem se mi odzivi nekaterih tako ali drugače vpletenih v zadevo, ki ciljajo na to, da češ zdaj pa nam je Ustavno sodišče onemogočilo pregon korupcijskih kaznivih dejanj, zdijo povsem deplasirani. Sporočilo Ustavnega sodišča pač je, da je vselej – tudi v korupcijskih zadevah – potrebna normativna konkretizacija. Tovrstna napaka ima lahko hude posledice. Posebej frapantno je v tej zvezi sporočilo dr. Deinsingerja, ko opozarja na obsodbo po Uredbi o vojaških sodiščih na smrtno kazen z obešanjem, ko naj bi obsojeni »neugotovljenega dne zoper neugotovljene osebe na neugotovljen način storil kaznivo dejanje zločinstva«. Takšen »metafizični« delikt, ki mu manjka »empirična« prostorsko-časovna dimenzija, preveč spominja na predmoderno kazensko pravo, tisto pred razsvetljenskimi reformami konec 18. stoletja. In vsaj nekaj tega je na žalost tudi v tem primeru Patria.   

Toda zelo pomembno je ob vsem tem, da vsi skupaj ohranimo trezno glavo. Zadeva Patria ni povsem izmišljena zgodba: družba Patria je v takšnem ali drugačnem obsegu dejansko podkupovala in določeni so v to bili dokazano vpleteni (na tej in oni strani domače meje) in tudi obsojeni. Ne zdrži teza, da je primer popolnoma izmišljen. Tudi po odločitvi Ustavnega sodišča pa zdaj zgleda, da je kazenska represija (z vsemi vpletenimi: policijo, tožilstvom, sodiščem) glede določenih posameznikov, torej v tem primeru, šla enostavno predaleč, njeno nihalo je preveč zanihalo, saj znaki kaznivega dejanja pač niso bili dokazani. Četudi je okoli neke zadeve veliko dima, je pač izvor tega dima treba zelo precizno ugotoviti.     

Mislim, da je prvi del nauka v tej zgodbi v tem, da je celotni represivni aparat (policija, tožilstvo, sodišča) slabo opravil svoje delo, pri čemer so bili seveda najbolj prizadeti obdolženci in ko dokončno pade zadeva, kar se najverjetneje bo zgodilo, jih bo treba tudi ustrezno rehabilitirati.

Toda drugi del nauka te zgodbe je tudi v tem, da se kot družba prek javnega, tudi kritičnega (razumnega) dialoga izognemo nekemu političnemu hujkaštvu in pogromu nad sodstvom, saj se ta v demokraciji nikakor ne zdi primeren.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Značilno za naš pravni sistem kot državo t. i. postsocialistične skupine, posebne podskupine velike pravne družine evropskega kontinentalnega prava, je izdatna hipertrofija pravnih aktov. Ta vključuje nagle spremembe zakonodaje. Zato mi vest glede spoštovanja prava kot civilizacijskega in kulturnega dosežka veli načeloma precej konzervativno držo glede kakršnih koli zakonodajnih sprememb. Tudi v tem primeru.

Če pa je zavoljo resnih težav v praksi vendarle treba pretehtati v korist spremembam, potem ni kaj. Tu se postavljata predvsem vprašanji: (1) ali ohraniti enoten PDI kot najpomembnejšo vstopnico v pravosodne poklice in tega posodobiti oziroma ustrezno spremeniti spremljajoče aktivnosti v tej zvezi; ali pa (2) razbiti enoten koncept izpita na več specializiranih izpitov – ločiti splošen PDI od specializiranih tipov, kjer bi najbolj izstopal denimo sodniški izpit (poznali pa bi denimo tudi odvetniški in notarski izpit). V tem primeru bi veljala celo dvostopenjska različica: najprej splošni pravniški izpit, potem pa še njegova specializirana varianta.

Glede takšnega dvostopenjskega izpita se lahko vprašamo, kako bi ti dve stopnji med sebj razdelili. Verjetno bi prvi izpit, za katerega bi npr. obdržali naziv 'PDI', moral biti namenjen bolj splošnemu znanju, ki bi bilo izključno vezano na poznavanje (pozitivistične) veljavne zakonodaje v Republiki Sloveniji, saj se pravne fakultete, ki sicer podajajo tovrstno znanje, osredotočajo v glavnem na pomembnejše zakone oz. glavna pravna področja, in ne pokrivajo prav vseh področij oziroma so ta področja pokrita z izbirnimi predmeti, ki pa jih ne poslušajo vsi študenti. Če bi se drugi izpit nanašal na t. i. pravosodne poklice, je na mestu vprašanje, komu bi prvi izpit sploh bil namenjen, glede na to, da se vsi pomembnejši pravni poklici, vsaj v svojem najpomembnejšem in najzahtevnejšem delu vendarle bolj ali manj »stekajo« v pravosodje. V poštev bi tako prišel le za pravnike v javni upravi (ti pa tako ali tako že imajo svoj strokovni izpit), pravnike v gospodarstvu, pa še ti si želijo pridobiti 'pravosodni' izpit, da lahko zastopajo svoje firme na sodiščih.

Po drugi strani, če bi pri drugem izpitu namesto 'pravosodnega' izpita šli le na sodniški izpit, bi številne nesodne, a pravosodne poklice (odvetniki, tožilci, pravobranilci, v nekem smislu tudi notarji) prikrajšali za pravosodno znanje, ki ga pridobijo z usposabljanjem na sodiščih, kar bi zagotovo znižalo nivo njihovega strokovnega znanja, ki ga dobijo z »vstopnico« v pravosodne poklice.    

Prednosti takšnega dvostopenjskega usposabljanja pravnikov za bodoče praktično delo bi gotovo bile v večji prebranosti kakovostnih kadrov, najbrž tudi v večji utrditvi znanja, toda zdi se, da bi z razbijanjem trenutnega koncepta 'PDI', ki bi se lahko brez problema lahko ponovno imenoval spet tudi 'pravosodni' izpit, storili več škode, kot pa bi bilo dobljene koristi. Poleg tega, se bojim, da bi s kopičenjem raznoraznih izpitov obveljal nekakšen rek: »veliko izpitov – malo znanja«. Saj menim, da znanje prinaša predvsem vsakodnevno praktično delo na primerih, kjer se goji ustvarjalnost in dodajajo izkušnje, pa še »uka žeja« se bolj poteši, ko se teorija iz resnične (beri: konkretne) radovednosti in praktične nuje aplicira na konkretne dejanske sporne situacije. To je bistveno bolj dodana vrednost učenja, kot pa nekakšno (slonokoščeno) učenje zgolj za izpit.

Raje kot iti v nekakšne silne reforme trenutnega 'PDI'-ja, bi sam precej posodobil klasični pravosodni izpit. Sam bi precej skrčil ustni del in sicer na nekakšen ustni zagovor pisnih izdelkov, ki bi jih prej pisali kandidati. Prvi dan bi kandidati pisali nekakšen multiple-choice test iz poznavanja celotne slovenske zakonodaje, ki bi bil računalniško popravljen, kar bi po moje zelo znižalo stroške. Takšne multiple-choice izpite ni za podcenjevati, saj znajo biti precej zapleteni. Tovrstne izpite opravljajo diplomanti ameriških pravnih šol v okviru t. i. bar exam-a. Povprečni uspeh na teh izpitih je nekako 70 %, kar pomeni, da izpit še zdaleč ni lahek. Ob tem je treba vedeti, da morajo pred pristopom kandidati opraviti nekakšen dvomesečni intenzivni ponavljalni tečaj, ki jih pripravlja na izpit.

Drugi dan izpita bi kandidati pisali sodbe kot do sedaj. Tu bi nujno morali uvesti pisanje na računalniku, ki seveda ni povezan z internetom oziroma zunanjo komunikacijo, saj je današnje lastnoročno pisanje sodb na PDI – v informacijski družbi, kjer tudi sodišča vse bolj uvajajo IT tehnologijo – nekakšna anahronistična karikatura! To bi seveda moral biti prvi korak spremembe prakse že zdaj, preden gremo v kakršne koli reforme.

Tretji dan bi šlo za ustni zagovor prvih dveh dni, pred izpitno komisijo, ki bi že imela rezultate prvega in tudi drugega izpitnega dne.

Vsak, ki bo delal v pravosodju, bi moral imeti ta nujen preizkus, pri čemer bi specialna znanja na posameznih področjih pridobivali kasneje. Četudi se danes v svetu vse bolj uveljavlja specializacija tudi v pravniškem poklicu, se mi zdi, da naša družba kot relativno nekompleksna ne bo nikoli doživela takšne specializacije, kot jo denimo poznajo velike odvetniške družbe v ZDA, ki, tiste največje, premorejo celo več tisoč odvetnikov. Zato se lahko vprašamo, ali je smiselno razbijati enoten koncept »kompletnega« pravnika (kot tistega z opravljenim PDI-jem), kot ga trenutno poznamo.

Specializacija pred pravosodnim izpitom po moje ni tako smiselna, nekakšni specializirani izpiti za posebna specializirana področja pa bi bili, ob zgoraj povedanem, morda celo škodljivi, saj nivo znanja in izkušenj povečujejo prav prehodi iz enega poklica v drugi ter spoznavanje dela tudi iz druge plati različnih poklicev v pravosodju.

Skratka, sedanji koncept PDI, ki bi ga sam raje imenoval spet pravosodni izpit (saj za to konec koncev gre), se zdi povsem primeren, vendar pa bi ga bilo najbrž treba nekoliko prilagoditi glede na težave v praksi. To pomeni, da bi morali: (1) izpit in pripravo nanj nujno posodobiti s čim večjo uporabo sredstev IT; (2) vključiti v pripravo tudi druge pravosodne deležnike (tudi Odvetniško zbornico, Notarsko zbornico, tožilstvo, javno pravobranilstvo), pa tudi širše (npr. pravne fakultete v neki osnovni predpripravi za splošni del, kot je to običaj v ZDA), če je to zdaj preveliko breme za sodišča – z njihovo bolj aktivno udeležbo bi se morda lahko zmanjšale čakalne vrste, ki so zdaj prevelike.

Morda nimam vseh relevantnih podatkov o problemih izvajanja PDI, a v tem trenutku se mi, glede na vse, kar poznam, zdi najbolj primerno enostavno reči: manj je lahko več.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pa ni tale zapis namenjen kakršni koli samopromociji, temveč dogodku, ki se je zgodil ob delavnici in ki (ponovno) terja širšo razpravo.

Dogodek je bil (sicer na našo žalost) bolj ali manj ekskluziven. Pa dobro: zunaj je bilo lepo vreme, bližal se je vikend … Navkljub množici vabil je bilo prvi dan v publiki kakšnih pet ljudi in še od tega vsaj pol »domačih«. Četudi so bile predstavitve nadvse zanimive in tudi debata pestra. Delovni jezik je zavoljo gostje in tujega financiranja bil angleški, smo se pa tudi pogovarjali slovensko. A naslednjega dne je dekan MLC po elektronski pošti prejel naslednje sporočilo:

»Zadeva: Delavnica - kršitev javne rabe slovenščine
Spoštovani,
žal smo bili šele danes zjutraj seznanjeni, da bo danes in jutri potekala delavnica v okviru projekta Naj najboljši(a) odloča!, ki jo pripravljate skupaj s Prudentio, inštitutom za gospodarsko pravo in človekove pravice (za katerega nismo uspeli najti kontaktnega e-naslova, zato pišem samo vam). V vašem obvestilu oziroma vabilu piše, da bosta delavnici potekali v angleškem jeziku, po potrebi pa boste poskrbeli za prevajanje v slovenski jezik. Dolžni smo vas opozoriti na verjetno kršitev predpisov o javni rabi slovenščine. Skladno s 24. in 25. členom Zakona o javni rabi slovenščine (Uradni list RS, št. 86/04 in št. 8/10) morajo vse javne prireditve potekati v slovenskem jeziku, mednarodne pa lahko ob uporabi slovenščine potekajo dodatno tudi v tujem jeziku. Torej mora biti v vašem primeru obvezno zagotovljeno prevajanje iz angleščine v slovenščino ali če to ni mogoče, vsaj sprotno povzemanje povedanega in predstavljenega v angleščini. Že iz vabila je razvidno, da je delavnica namenjena slovenskemu občinstvu in udeležba tujega predavatelja (ob dveh slovenskih) in morebitnih tujih udeležencev ne opravičuje tega, da bi bil lahko delovni jezik dogodka tuji jezik. Ob nespoštovanju zakonskih določil bomo morali obvestiti Inšpektorat RS za kulturo in medije, ki bo ukrepal v okviru svojih pristojnosti.
Prosimo za vaš odgovor. (Služba za slovenski jezik, Ministrstvo za kulturo)«

Nisem mogel verjeti, ko sem tole prebral!?! Najprej sem pomislil na kakšnega »prijatelja«, ki se je spet enkrat poigral s poleni. Nato pa sem pričel verjeti, da se na Ministrstvu za kulturo (v povezavi z inšpekcijo) res ukvarjajo z nekakšno internetno jezikovno policijo. … Ob pomoči »prijateljev«, seveda. Pa saj imajo navsezadnje za to tudi pravno podlago v gornjem zakonu in če tega ne bi počeli, bi ravnali nezakonito.

A poanta je drugje! Tudi sam se strinjam s tem, da v poplavi angleščine moramo skrbeti tudi za razvoj slovenske strokovne in znanstvene terminologije. Toda po moje ne na takšen, špiceljsko-inšpekcijski način. Kajti situacija izpade vsaj komično, če že ne groteskno (glede na »množičnost« avdience v našem primeru).

Za nespoštovanje omenjenega zakona je za pravne osebe (kar Prudentia in MLC sta) zagrožena kazen celo od nekje 4.000 do 40.000 evrov! Če ne bi na dogodku vendarle povzemali tudi v slovenščini (četudi so vsi znali zelo dobro angleško!), sicer po svoji dobri volji, bi nas to lahko vse skupaj globoko pahnilo v dolgove. Potem pa bi resnično razmislili, če bomo še kdaj zaprosili za kakšno tujo dotacijo in kakšnega tujca povabili v našo deželico.

Šalo na stran. Takšen način zaščite naše materinščine se mi zdi popolnoma napačen in neživljenjski. Še bolj nas namreč potiska na evropsko provinco, kar se tudi vidi v našem visokem šolstvu, ki je od najbolj razvitega sveta vse dlje oziroma se mu ne približuje, kot bi si vsi želeli.

Bistveno bolj učinkovit tudi na tem področju pa bi bil namesto palice – korenček. Na primer več subvencij za prevode tujih strokovnih in znanstvenih del v slovenščino, da bi resno bogatili svoj materni jezik – ne pa na neki mini-delavnici, kjer sprotno povzemanje pogovora par ljudi v drug jezik, ki ni jezik pogovora, in pojasnjevanje v drugemu jeziku, kar so udeleženci razumeli že v prvem jeziku, zgolj – reda radi – izpade kot nekakšen dogodek v mestu Gogi.

Toda zadeve so kljub temu resne. Ob vsesplošni javnoproračunski luknji bodo znanstveniki za svoje, kar se zdaj vse bolj imenuje globalno preživetje, tako ali tako pisali vedno bolj izključno v angleščini, kar se najbrž že tudi dogaja. Na ta način – ob fizičnem – verjetno lahko govorimo že tudi o jezikovnem begu možganov. In pri tem izpade domača jezikovna policija kot nekakšna mravlja, ki želi ustaviti slona.

Pa nisem pesimist, saj verjamem, da bo slovenščina preživela tudi to bitko, kot je že vse tiste v tisočletni zgodovini. Ne zavoljo jezikovne palice in sile, temveč, ker je (tudi njena strokovna in znanstvena raba) motivirana iz našega srca.             

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pa ne vsi, seveda. Prav gotovo so tudi taki, pravi znanstveniki, idealisti, ki jih (še vedno) žene eros odkrivanja resnice. Ti gotovo niso na tem »črnem spisku«. Kot je pri nekem poročanju izjavil rektor Univerze na Primorskem, profesor Marušič.

Koliko novih delovnih mest za mlade raziskovalce bi se dalo zagotoviti iz tega denarja, nakupiti nove opreme za raziskovanje, naložiti, privarčevati denar za slabše, krizne čase …. in še bi lahko našli tisoč in eno idejo, kako bolje porabiti ta denar za skupno dobro, namesto ga, pogosto že malce na silo tlačiti v žepe. Takšen negospodarni način porabe denarja na javnih institucijah je gotovo anomalija, o kateri ne rabimo kaj veliko razpravljati.

Da pa bi prišli do jasnejšega spoznanja o teh številkah, bi bilo treba pregledati vse pogodbe in ugotoviti, kako se je razdeljeval ta denar: je to bilo od izrednih študentov – kdo je bil plačnik: oni sami ali delodajalec – morda celo nek državni organ; ali od domačih projektov oziroma tujih raziskovalnih projektov – spet, koliko je bila ovrednotena posamezna raziskovalna ura, kdo je dejansko raziskoval. Če je izrednim študentom študij plačal nek njihov delodajalec, ki je bil javni organ, ali če je sredstva dodelila Agencija RS za raziskovanje, težko zdrži argument, da so bila sredstva ustvarjena na trgu. No, tu je lahko vprašanj še in še. Če so že vse javna sredstva, karkoli pride na zavod, bi tudi lahko ločili med bolj javnimi od tistih, ki so to manj.

Srž problema je v tem, da so naše univerze in fakultete po statusni ureditvi zavodi, ki ne smejo ustvarjati dobička. Zato je seveda, javna skrivnost, da se je moral presežek, ki so ga ustvarili zavodi, nekako porabiti. Pa so ga porabili: največ za svoje žepe. Je tudi to nekakšna divja privatizacija, na visokošolski način?

Če bi to bile zasebne institucije, se to morda ne bi zgodilo v takšnem obsegu, saj bi bolje gospodarile. Toda zasebne institucije so v našem visokem šolstvu že vnaprej obsojene na sumljiva podjetja, katerih poslanstvo naj bi bilo le zaslužkarstvo. Po drugi strani pa smo videli, kje se je dejansko dogajalo zaslužkarstvo.

Toda to je le en del te zgodbe. Če bi kupili gornje argumente kot edine zveličavne, bi zabredli v populizem in demagogijo. Drugi del te zgodbe je namreč v tem, da naš obstoječi visokošolski sistem nima neke formule, kako nagraditi odličnost, kakovost, izjemnost, ki v visokošolskem svetu znanosti nikakor ne bi smela pristajati na povprečnost, solidarnost, uravnilovko? Tej v visokem šolstvu sploh ne bi smelo biti mesta. Kako tudi stimulirati tiste nadpovprečne – verjetno ne z enakim dohodkom kot tiste bistveno manj kakovostne? Če nekdo zaradi svoje izjemne znanstvene uspešnosti pripelje večmilijonski projekt na fakulteto, bi najbrž tudi moral biti za to nekako nagrajen. Kako pa to omogočiti, da ne bi izpadlo kot anomalija?

Mi denimo tudi ne moremo kar tako zaposliti npr. nekega Nobelovega nagrajenca iz določenega področja znanosti, če bi slučajno zajadral v naše kraje. Verjetno bi včasih tudi težko izpolnil habilitacijska merila. Imamo pravila za izredne odpustitve, nimamo pa jih za izredne zaposlitve. Naš sistem visokega šolstva je preveč birokratsko zacementiran in ni naravnan na odličnost. Nekaj podobnega mi je govoril poljski kolega, ki je tarnal, da ima vsako leto na svetovnem akademskem trgu po eno knjigo, od katere ne zasluži kaj posebej, a njegova plača je povsem enaka plači njegovega kolega, ki skoraj ne publicira.

Toda spet, jamrati politiki, da visoko šolstvo nima denarja, po drugi strani pa dobimo takšne podatke, je tudi anomalija. Lahko sicer verjamemo, da se je v obdobju krize ta okoliščina spremenila in da resnično ni več toliko denarja na univerzah in fakultetah. A po takšnih razkritjih, smo lahko o tem prepričani? Ali pa je spet šlo za kakšen obvod, izigranje pravil – v čemer smo tudi Slovenci očitno precej dobri?

Zdi se primerno, da bi bilo treba naš visokošolski sistem postaviti na novo. Na neke povsem drugačne temelje: ga posodobiti in napraviti bolj konkurenčnega v primerjavi z evropskimi in svetovnimi smernicami. Tu bi novi Zakon o visokem šolstvu in v njem konkretna reforma bila kot naročena. A kako do preboja priti, ob toliko različnih interesih? Že ob poskusu zadnje reforme so bili vsi proti!      

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

No, vmes se lahko zgodi tudi visoka pravna filozofija, katere del sem imel priložnost biti ter z njo zaključiti in na ta način še začiniti lepe zimske počitnice. Tako bom v tej kolumni zapisal kratko notico o srečanju z velikim pravnim filozofom, takšnim svetovnega formata v stilu MacCormicka ali Dworkina … Morda je to celo največji pravni filozof druge polovice dvajsetega stoletja – s področja kontinentalne Evrope?

Kolega s Pravne fakultete Univerze v Zagrebu je namreč gostil nemškega profesorja pravne filozofije Roberta Alexyja iz Univerze Christian Albrechts v Kielu. Povod je bila predstavitev hrvaškega prevoda njegovega znamenitega dela Theorie der juristischen Argumentation in Alexyjevo predavanje avditoriju kakšnih petdesetih oseb, večinoma hrvaških pravnih intelektualcev v senatni sobi omenjene fakultete.

Po uvodni predstavitvi pomena prvega prevoda tega znanega dela v enega izmed južnoslovanskih jezikov ter pomena Alexyjeve pravne filozofije tudi za ustavno pravo (teorija pravnih načel in ustavnih pravic, načelo proporcionalnosti, formula teže itd.), je sledilo tudi profesorjevo predavanje o ustavnih pravicah in proporcionalnosti. Vsebina predavanja je sicer izšla v bolj ali manj podobni različici že v 22. številki revije Revus.

Še bolj zanimivo je bilo večerno druženje s profesorjem, kjer je bilo moč izvedeti marsikatero iz dolge in nadvse plodne poti profesorja Alexja, ki bi gotovo bila dragocena snov za marsikatero biografijo. Kako je leto dni bil najprej oficir v nemški vojski, da si je lahko zaslužil dovolj denarja za študij prava. O sočasnem študiju filozofije in prava, pri čemer so bili njegovi filozofski vzorniki predvsem Aristotel, Kant in Frege. Profesor je tudi velik ljubitelj slikarstva, saj je v mladosti, preden se je posvetil filozofiji prava, tudi sam slikal. Nadvse zanimivo je bilo tudi njegovo pripovedovanje o času, ko je izumljal »formulo teže«, kako je imel težave z nespečnostjo in je tudi skoraj oslepel na eno oko. - Tu sem takoj pomislil na t. i. night sea journey, o čemer poročajo razni mistiki predvsem pred velikimi odkritji in spoznanji …

Pa kako so sedaj na Univerzi v Kielu zanj, ki je dopolnil 70 let in tudi postal profesor emeritus, in za profesorja Stanleya Paulsona, njegovega dolgoletnega ameriškega prijatelja, prevajalca in diskusijskega sogovornika, napravili prizidek, da lahko ustvarjata naprej. Alexy je pripovedoval tudi o marsikateri zgodbi ali anekdoti iz njegovega prijateljevanja s pokojnim škotskim profesorjem Nielom MacCormickom, pa tudi že pokojnim velikim svetovne pravne filozofije Ronaldom Dworkinom. Tudi kakšna žalostna zgodba je bila vmes: npr. o dolgotrajni bolezni njegove žene in o njegovi več kot 15 letni nenehni, nadvse požrtvovalni skrbi za njo … Pa kako naj bi bivši papež preveč površno razumel in citiral Kelsna pri njegovem znanem predavanju v nemškem parlamentu ter da naj bi bil zasuk Kelsnove Grundnorme k Bogu izmišljotina. Max Knight, ki je prevajal drugo izdajo Kelsnove Čiste teorije prava iz nemščine v angleščino, pa naj bi bil Nemec in sploh ne native speaker, zato naj bi bil kot posledica »prevare« ta prevod prava katastrofa…

Velike duhove odlikuje preprosta narava! Takšen je tudi profesor Alexy: nadvse dostopen in prijazen. A zelo odločen pri obrambi svojih idej in prepričanj. V tej goreči prepričanosti v svoj prav je čutiti število bitk in tudi zmag, ki jih je uspel dobiti proti svojim kritikom. Hkrati pa je kljub njegovi starosti moč čutiti nekakšno otroško radovednost in hrepenenje, kako bi rad razvozlal še vsaj kakšno formulo, kar mu jih je še ostalo nerešenih …

Profesor Alexy Slovenije še ni utegnil obiskati, a na »naših mejah« menda dobivamo njegovega učenca, kajti Matthias Klatt zamenjuje profesorja Petra Kollerja v Gradcu.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V praksi pa so ta načela obrnjena na glavo, kar bolj ali manj dokazuje parlamentarna praksa skozi celotno zgodovino obstoja naše države. Ni treba, da tu spet enkrat omenjam ugotovitve iz znanstvene študije na to temo nekega mojega magistrskega študenta. Dovolj je, da pogledamo sedanjo prakso trenutne sestave parlamenta, pa hitro ugotovimo, da je skrajšani postopek – tudi za njih, kot je veljalo za vse doslej – neke vrste hvalevredna bližnjica koalicije za dnevno potrjevanje lastne številčne prevlade. Tudi za to koalicijo predstavlja skrajšani postopek pravilo – vse drugo so izjeme. Kaj šele, da bi se izjema tudi ozko interpretirala; kje, načelo exceptiones non sunt extentendae se zdi svetlobna leta daleč! Povozi ga že povsem pritlehen pragmatizem.

To se trenutno dogaja pri paketu sprememb sodniške zakonodaje, četudi je kar nekaj sprememb že med samimi različnimi državnimi organi ostalo neusklajenih. Kaj šele širši konsenz v civilni družbi. Pač skrajšani postopek je način političnega kazanja mišic. Preglasovanja, ki pomeni prevlado za vsako ceno.

Posebej pa je v zadnjem času zbodla napoved spremembe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij, ki naj bi se zgodila po skrajšanem postopku, vsaj po napovedih poslanke SMC oni dan na Odmevih. Tu naj bi, globalno gledano, celo eno izmed današnjih najkontroverznejših družbenih vprašanj bilo rešeno po skrajšanem postopku. Gre seveda za prekvalificiranje zakonske zveze – moškega in ženske v zvezo dveh oseb.

Strinjam se, da je treba pravice istospolnih partnerjev pravno urediti na zanje čim bolj zadovoljiv način. Tu se v vsebinsko težavnost vprašanja ne želim spuščati. Zmotila me je predvsem neznosna lahkost ali nonšalanca koalicije do načina rešitve tega vprašanja. Češ da se je o tem vprašanju že dovolj razpravljalo – in zdaj je menda dovolj skrajšani postopek, kot nekakšna »čarobna formula«, da se to čim hitreje uredi. Tudi to, da je nedolgo pred tem tudi na tej točki padel Družinski zakonik, ni seveda pomembno. Saj formalnopravno gledano referendumska odločitev ne zavezuje več. Kajti, med toni poslankinega komentarja se je slišalo, »mi imamo dovolj glasov!« 

Kot bi tudi želela povedati, da gre za majhno spremembo, ker gre pravzaprav za preformuliranje relativno malega števila črk (iz »zveze moškega in ženske« v »zvezo dveh oseb«). Toda takšen pogled je možen, če gledamo na institut zakonske zveze izredno površinsko, povsem poplitveno. Za vsakega, ki vzame zadevo malce resneje, se v takšni situaciji uporaba skrajšanega postopka zdi kvečjemu nekakšna neslana šala. Seveda, če jemljemo družbene simbole resno.

Zakonska zveza je eden najmočnejših družbenih institutov, star toliko, kot je stara civilizacija. Po mnenju nekaterih je ravno institut zakonske zveze z vsemi svojimi značilnostmi pomenil prehod v civilizirano stanje. Kot tudi duhovno združitev, mysterium coniunctionis, jo obravnava skoraj vsaka pomembnejša religija. V različnih svetovnih kulturnih tradicijah se pari na njeno sklenitev pripravljajo tudi več let … in je zato nikakor ne jemljejo z »levo« roko. Kot le nekakšen »cirkus« rituala ob njeni sklenitvi.

Vsaka zakonska sprememba naj bi bila družbeno premišljena. Če pa gre za tako pomembno vprašanje, za tako pomembno družbeno institucijo, kot je zakonska zveza, mora biti tovrstna sprememba premišljena še toliko bolj in seveda rezultat le neke širše družbene razprave. Tega ne upoštevati pomeni ta institut razvrednotiti.

Tudi sicer to, da smo se že o tem pogovarjali pred več kot dvema letoma, ne pomeni, da se o tem ne bi mogli spet znova. Družbeni diskurz naj bi tako ali tako bil nenehna stalnica, če se želimo iti demokracijo. Izjeme od tega naj bi bile dopustne le skozi šivankino uho: ob nujnih situacijah ter ob malenkostnih popravkih. Vse ostalo je nedržavotvorno.

Poleg tega bi bilo smiselno, če se že gremo tovrstni družbeni diskurz, ponovno skušati uveljaviti Družinski zakonik, ki prinaša nekatere nove rešitve in tudi uskladitve na drugih področjih družinskega prava, ne pa nekaj na hitrico spreminjati v zakonu, ki ga je (vsebinsko in tudi nomotehnično) v bistvu že prerastel kar nekaj časa pripravljani zakonik. Krpati »preživeti« zakon sploh ni smiselno. Mislimo dolgoročno in raje poskušajmo ponovno z Družinskim zakonikom, seveda po ponovno odprti razpravi.       

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Če malce parafraziram ameriško ustavnopravno terminologijo, je potemtakem Sodni svet v takšnem »spopadu« proti parlamentu less dangerous body. V tem primeru na isti strani kot sodstvo, čeprav je od njega neodvisen. Na tej strani nima niti »meča«, ne »blagajne«, temveč le »razum«, kakor bi se izrazil eden izmed Federalistov ali duhovnih očetov ameriške ustave. Toda v resnih demokracijah jemljejo takšen razum kot vodilo javne debate resno. In tudi zato so te resne in se ločijo od demokracij drugega, manj resnega tipa.   

Argumenti Državnega zbora v tej zadevi so bili precej šibki, skoraj bi rekel sami sebi v nasprotju in v bitki na moč argumenta gotovo ne bi zdržali, a predstavniško telo ima to moč (tj. argument moči), da iz »treh mož naredi tigra«, o čemer denimo govori stari kitajski pregovor, tudi naslov te kolumne. Podporniki neizvolitve odvetnice za sodnico so odločitev podprli z mnenjem, da je nelogično, da Sodni svet podpre zunanjo kandidatko v tekmi s sodnico nižjega sodišča, saj da je bolj smiselno, da napreduje nekdo, ki je že v sistemu in ki ga sistem podpira. Ne pa drugi kandidat oziroma kandidatka, četudi je lahko odlična v odvetništvu in ima celo najvišji akademski naslov. Torej, da odločitev Sodnega sveta kot izbira za »svež veter« ne zdrži. Če bi to bili le podporniki obstoječega sodništva kot takega, bi človek še razumel, če pa prihajajo iz političnega tabora, ki kritizira zaprti, zastareli, zatohli in okosteneli sodni sistem, ki da ga je treba prevetriti, in tudi Sodni svet si mora prizadevati za njegovo izboljševanje, potem takšne odločitve, kot zdaj podpore »sistemu«, sploh ni za razumeti. Takšna odločitev zato vsaj glede tega dela ni razumna, je zato nelogična, absurdna, saj je sama s sabo v nasprotju. Ali pa je logičnost, torej razumno skladnost dveh stališč najti v tem, da so nekaj prizadevanja in abstracto, drugo pa parcialni, lokalni, morda celo osebni interesi?

Poleg tega je argument o vpletenosti odvetnice v TEŠ 6 kot pooblaščenke populizem, čisti ad populum, v smislu, »če vsi tako pravijo, potem mora biti nekaj na tem«, saj njena vloga v tem »projektu« sploh ni izkazana v kakšnem negativnem smislu. Gre pač še za en logični zdrs (logical fallacy) v smislu prehitrega posploševanja – v stilu, če se govori o neki zadevi, da je »umazana«, potem je »umazan« že vsak, ki je vsaj v bližini te zadeve, četudi ima morebiti dobre namene.

Takšno pavšalno sklepanje se lahko gre politika, pravo – in v tem primeru Sodni svet – pa ne. Hvala bogu pa je na voljo javna debata in avditorij civilne družbe bo znal presoditi, kdo ima v takšnem primeru prav. Kdo je ravnal razumno, kdo pa instinktivno.

Vendarle pa se to zdi točka preloma in se je takšna odločitev Državnega zbora v nekem smislu morala zgoditi prej ali slej. Kajti poti nazaj ni več. Očitno postaja Sodni svet s svojo pogumno in neodvisno držo nekakšen trn v peti slovenskemu demokratičnemu populusu: levim in desnim, sodstvu in medijem. Očitno je pritisnjena nevralgična točka. Zakaj – ker nihče tega v našem sistemu ni vajen, ampak so vsi vajeni nekakšnega (povsem nenevarnega) »kadrovika« v sodstvu.

Na tej točki se bo v tej družbi pač treba odločiti: iti po poti modernih demokracij in ta organ ustrezno krepiti ali pa – retrogardno: v smeri Erdoganove Turčije ali Orbanove Madžarske in Sodni svet enostavno »spraviti s sveta«, tako da ga nadomestijo s »svojim«. Kajti trije možje že pomenijo tigra in ta z lahkoto pomalica z nekakšnim svetom.

Poslanci so tudi v primeru neizvolitve odvetnice ravnali v imenu demokracije. Toda kakšne? Si mar kdo želi tisto Erdoganovega ali Orbanovega tipa? Tudi ta se lahko zgodi na demokratičen način.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Znano je, da so ameriške univerze med najboljšimi na svetu, kar velja tudi za pravne fakultete. Ena od največjih prednost je vsekakor velika količina denarja, ki ga uspejo zbrati na razne načine – odstopajo predvsem visoke šolnine. Posebej tudi izstopa veliko število tujih študentov z vsega sveta, kar po eni strani bogati ZDA v smislu stalnega vpliva multikulturnosti – tudi na takšen način; v najbolj rafinirani podobi. Po drugi strani pa takšen angažma tujcev pomeni tudi nenehno izvažanje ameriškega načina izobraževanja po vsem svetu, saj se takšni diplomanti praviloma vrnejo domov, kjer se pogosto zaposlijo v vplivnih službah.

V ZDA so se izobraževali in se izobražujejo številni Evropejci, vse tam od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej. Tu mislim seveda na zahod. Tem smo se priključili tudi Slovenci, v večjem številu šele v devetdesetih letih. Od tedaj dalje pa se je vseh Slovencev na pravnem študiju v ZDA nabralo za kar lepo druščino. Kar nekaj jih je tudi ostalo v ZDA ali pa delajo za razne velike evropske družbe.

Prof. Colbrun je izpostavil predvsem štiri prednosti takšnega sistema: (1) kritično razmišljanje, (2) metodo, (3) učne načrte ter (4) sposobnost reformiranja.

Spodbujanje kritičnega razmišljanja je torej ena izmed glavnih lastnosti in prednosti ameriškega načina pravnega izobraževanja. To omogoča kritična razprava v razredu, ki jo mora spodbuditi predvsem učitelj. Ta pri študentih razvija ustvarjalno razmišljanje, kar bo tudi diplomantova prednost v praksi, saj bo tako lažje in hitreje predvidel vse možne poti in stranpoti primera. Je način, kako se dodobra izkoristijo in tudi nadalje razvijejo študentovi intelektualni potenciali. Takšne sposobnosti ustvarjalnega, ne reproduktivnega razmišljanja nato preverja esejska izpitna naloga. To je namreč pot do kakovostnega odvetnika in sodnika.

Na povsem drugem polu pa je temu nasprotno dogmatično-apologetsko učenje prek memoriranja, kjer npr. študenti vstavljajo manjkajoče besede v zakonske norme ali se jih morajo učiti na pamet. V ozadju tega je praviloma avtoritarni učitelj (iz 19. ali prve polovice 20. stoletja), ki predava le ex cathedra in ki ga na ali po predavanju nihče nič ne vpraša. To je čista reprodukcija znanja in pot do pravnika uradnika.

Naslednja prednost ameriškega pravnega izobraževanja naj bi bila metoda. Tu je ameriški profesor mislil na sokratično metodo v smislu reševanja pravnih problemov na dialektičen način. Ta predpostavlja t. i. obrnjeno učenje, ko morajo študenti doma prebrati določeno količino snovi, o kateri se nato razpravlja v razredu. To je po eni strani boljši izkoristek časa, obenem pa tudi študente sili k sprotnemu študiranju in obiskovanju predavanj. Skratka – dodana vrednost.

Tretja prednost so učni načrti, ki se stalno spreminjajo in tako prilagajajo nenehnim spremembam v praksi. Posebej jih bogati veliko število izbirnih predmetov. Pri tem gre seveda za določen standarden nabor obveznih predmetov (glede klasičnih pravih panog), ki se navadno predavajo v prvem letniku, ki je boj ali manj enoten, potem pa študenti lahko izbirajo med veliko količino izbirnih predmetov. Vedno večji trend naj bi bil v t. i. globalnih temah.

Četrta in obenem zadnja prednost pa naj bi bila nenehna možnost reformiranja pravnega izobraževanja. Tu naj bi šlo na eni strani za trend reform v smislu socialnih brezplačnih pravnih pomoči, kar naj bi spodbujale pravne fakultete. Kot odgovor na preteklo pretiravanje v smislu materialistične usmerjenosti predvsem velikih odvetniških družb, zdaj pravne fakultete namreč forsirajo etično in altruistično razmišljanje pri študentih prava. Po drugi strani pa naj bi akreditacijski organi šolam dovoljevali iskati trže niše oz. se bolj prilagajati stanju na trgu, kar jim omogoča osredotočanje na najrazličnejše okoliščine in dogajanja na trgu potencialnih študentov. Poudarja se interdisciplinarnost.

Kaj pa bi lahko rekli, če bi primerjali stanje pri nas z zgoraj opisanim?

Tako kot ostala Evropa (zahod sicer že prej) smo se tudi mi v preteklih letih prilagajali in prilagodili tem svetovnim trendom, ki jih vendarle še vedno pomembno krojijo ZDA. Kajti vse prej naštete prednosti so hkrati tudi lastnosti naših najboljših profesorjev. Teh je nekaj! Morda pa vendar ne toliko, kot bi jih lahko bilo, če bi delali malce drugače. Še vse preveč se zdi prisotna med nami okostenelost: v smislu neprilagodljivosti (profesorjev in njihovih učnih načrtov, načina podajanja snovi ter oblikovanja sodobnejših tipov izpitov) ter neprehodnosti (odsotnost kroženja profesorjev) med našimi tremi fakultetami in tujimi akademskimi ustanovami.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Nesporno je dejstvo, da je rimsko pravo v zgodovini evropske kontinentalne misli odigralo izjemno vlogo. Kot je vsakemu celinskemu pravniku znano, je bil največji vpliv rimskega prava na področju pravne panoge civilnega prava, še posebej obligacijskega in stvarnega prava. Temeljna skupina javnega prava je seveda druga zgodba.

A četudi je to pravo v zgodovini celinskega prava pustilo neizbrisljiv pečat, bo vedno aktualno vprašanje, kakšna naj bo njegova vloga v trenutnem izobraževanju bodočih pravnikov. Naj bo to le eno izmed, sicer pomembnih poglavij pravne zgodovine – nemara tudi kot poseben predmet, tam nekje v višjih letnikih pravne fakultete? Ali pa naj ima poseben status kot neke vrste uvod v splošno pravno razmišljanje takoj na začetku, v prvem letniku?

Odgovori na gornji vprašanji so danes po različnih evropskih in svetovnih državah lahko povsem različni.

Slovenija seveda spada v drugo skupino. Tudi zavoljo odmevnih profesorjev rimskega prava ljubljanske pravne fakultete (Korošec, Kranjc), ki sta nedvomno pustila močan pečat na tem področju. Zavoljo zahtevnosti je ta predmet bil več desetletij »strah in trepet« študentov prvih letnikov. Če malce pogledam nazaj, se mi zdi, da je to bil neke vrste dejanski sprejemni izpit (če denimo že ni obstajal predhodni formalni sprejemni izpit), ki je selekcioniral tiste študente, ki so potem nadaljevali v drugem letniku.

Tudi v soseščini so rešitve glede tega vprašanja različne. V Nemčiji je to le še izbirni predmet, četudi so šli Nemci z recepcijo rimskega prava najdlje (čas sprejetja BGB glede na civilne zakonike drugod). Po mnenju kolega z diplomami ene najelitnejših nemških pravnih fakultet si rimsko pravo tudi pri nas dejansko ne bi zaslužilo kaj drugega kot biti izbirni predmet, saj je šel razvoj sodobnega civilnega prava po njegovem mnenju daleč naprej.

V Avstriji, po besedah ene izmed profesoric na Pravni fakulteti Univerze v Salzburgu je to še obvezni predmet, vendar ga večinoma ne predavajo samostojno, temveč skupaj z obligacijskim oziroma stvarnim pravom. Po besedah kolegice gre za neke vrste primerjanje med starorimskimi rešitvami ter tistimi iz ABGB (ODZ).

Tudi v deželah common law ta predmet gojijo, vendar – razumljivo glede na zgodovinske okoliščine – kot izbirno vsebino.

Italija pa seveda povsem razumljivo ostaja nekakšna »sveta utrdba« rimskega prava.

Glede na vse to, se lahko vprašamo, ali je naša trenutna situacija zadovoljiva ali pa bi bile potrebne spremembe? V vidu nenehnega izboljševanja kakovosti našega pravnega izobraževanja.

Četudi je ta predmet na slovenskih pravnih fakultetah nekakšen bav-bav, ga vsaj tisti bolj ambiciozni študenti ne bi izpustili iz obveznih učnih vsebin. Rimsko pravo jih večinoma precej zanima in se jim zdi zelo pomembno. Po mojih izkušnjah je to večinsko stanje na vseh naših pravnih fakultetah.

Kaj pa primerjava z zahodno Evropo – kjer je ta predmet bolj ali manj vedno bolj potisnjen v ozadje? Ker ga nadomeščajo bolj sodobne vsebine.

Zadnjič sva o tej temi s kolegom iz Maribora imela zanimivo diskusijo, ki bi utegnila biti zanimiva tudi širše. Ko sem mu omenil denimo nemško stanje glede rimskega prava, mi je preprosto odvrnil, da se mu zdi pomen rimskega prava v pedagoškem procesu predvsem didaktičen. Češ da Nemci ne rabijo toliko rimskega prava kot mi, saj da imajo več logosa kot mi že v svojem jeziku. V smislu logičnega ter analitičnega razmišljanja.

Ta pogovor mi je dal misliti in vedno bolj ugotavljam, da je v njem kar nekaj soli. Gre navsezadnje za vprašanje pravne kulture – in očitno slovenska to rabi. Povrh tega je rimsko pravo vzniknilo v ozračju povsem kazuistične kulture, kamor tudi naš lokalni svet nekako vse bolj vstopa, če sprejmemo tezo, da pravni pozitivizem kodifikacijskega duha vedno bolj zamenjuje pravni realizem.

Slovenija se mi nekako zdi na meji ali presečišču med bolj poudarjeno kulturo logosa (sever in zahod) ter bolj poudarjeno kulturo erosa (jug in vzhod). Vsaj v evropskem kontekstu takšnih delitev. Kultura erosa se zdi, da bolj rabi npr. rimsko pravo kot neke vrste uvod v način kazuističnega razmišljanja kot tudi določen lakmusov test glede splošne nadarjenosti za pravo. V slednjem smislu je pomen rimskega prava nekako arhetipski.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ni ga v Sloveniji pravnika, ki ne bi bil kritičen do prepogostosti spreminjanja zakonodaje, kar na določenih področjih dela težave celo najbolj izkušenim in najboljšim pravnikom. Verjetno bi se vsi strinjali, sicer s pavšalno trditvijo, da po pogostosti spreminjanja zakonodaje precej odstopamo od nekih urejenih (večinoma zahodnih) demokracij. Neka resna analiza bi to gotovo potrdila. Kar pa je sicer značilnost tudi drugih bivših socialističnih držav v Evropi. To bi torej terjalo ugotovitev o določenih skupnih razlogih ali njihovemu preseku za to pereče stanje.

S tem trpi ne le vsakodnevno delo, ki ni tako učinkovito, kot bi lahko bilo, trpi zaupanje v pravo in tudi pravna varnost pravnih naslovljencev. Konec koncev trpi sama stabilnost pravnega sistema in s tem države (beri: pravna država), kar je gotovo eminentno ustavnopravno vprašanje.

Pred nekaj leti je pri meni magistriral študent s temo pogostosti spreminjanja zakonodaje z vidika ustavnega načela pravne varnosti. Ugotovil je nekako, da smo nekje do leta 2005 večino zakonodaje nove države sprejeli po nujnem in skrajšanjem postopku. Osebno sem mnenja, da četudi smo postavljali državo na noge in jo umeščali v Evropsko unijo, ni bilo tolike potrebe za omenjene enofazne postopke. A če je šlo za zlorabo tovrstnih zakonodajnih postopkov, je šlo tudi za zlorabo ustavne določbe o večfaznem zakonodajnem postopku.

Sedanji način spreminjanja sodniških zakonov je le eden od simptomov takšnega stanja. Sodni svet je sicer predhodno sodeloval v določeni komisiji Ministrstva za pravosodje tudi na to temo, a po drugi strani smo na Vrhovnem sodišču organizirali cel specialistični posvet na temo sodniške etike in po temeljiti študiji teh dokumentov ugotovili, da vsi relevantni dokumenti (vsaj mnenje Posvetovalnega odbora evropskih sodnikov pri Svetu Evrope kot tudi poglavitni dokumenti ENCJ) kažejo v smer tega, da naj etični kodeks sprejmejo sodniki sami, saj je to nekako njihov izraz tega, kar naj stranke pričakujejo od njih v sodnih postopkih – in ne Sodni svet namesto njih (o tem sem tudi objavil prispevek v Pravosodnem biltenu – ki ga ureja oz. publicira Ministrstvo za pravosodje?!?). Sodni svet lahko tu seveda pomaga v slovenskem primeru, ko več kot pol sodnikov ni članov Sodniškega društva, ki je kodeks sprejelo in ga tudi uporablja, a zato ni zmožno formalnopravno zavezati nečlanov k njegovi uporabi. V tej zvezi je Sodni svet že sprejel stališče, da naj bi ta kodeks veljal za vse sodnike in ne le za člane društva. Na ta način smo izpolnili nalogo, ki nam jo je dal GRECO.

Ministrstvo za pravosodje je to enostavno prezrlo in sledilo »diktatu« GRECA, da naj ta kodeks sprejme Sodni svet, kar pa je v nasprotju s številnimi mednarodnimi dokumenti - tudi tiste organizacije, v okviru katere deluje sam GRECO.

Pa ne gre le za to, ne gre le za vsebino. Gre za rok, ki je bil dan Sodnemu svetu za pripombe: 3 dni, pri čemer člani nismo zaposleni na Svetu, da bi imeli vsakodnevno čas ukvarjati se s problematiko, ki se obravnava na njegovih sejah, ampak smo resno angažirani v svojih poklicih. To je s strani Ministrstva vsaj neresno, če že ne spodobno za takšen ustavni organ.

Tudi argument, da malo besed pomeni manjšo spremembo, ki je bil s strani koalicije tik pred zdajci potegnjen iz rokava, ne zdrži, saj že malo besed lahko prav na hitro podre nek mednarodni koncept, ki se je dolgo gradil v številnih organizacijah.

Ob tovrstnih primerih samo še čakam, da bo nekdo takšno hitenje z zakonskimi spremembami, ki je nič drugega kot soliranje zavoljo lastnih političnih ambicij, vzel resno. Resne zakonske spremembe morajo nastati organsko – to je počasi in izhajati predvsem iz stroke, pri čemer je nujno, da je sodstvo, kot najbolj eminentna pravna stroka (tj. praksa), v svetovalni (ne odločevalni) funkciji, resno pritegnjeno k pripravljanju zakonskih sprememb. Vsakršna druga situacija pomeni, da je ne le širša pravna sfera, temveč predvsem sodstvo talec političnih soliranj takšnih ali drugačnih prišlekov na politično areno. Sodišča so avtoritativni razlagalci zakonskih norm in prepogoste (s tem tudi ne-nujne) spremembe teh norm kvečjemu še bolj otežujejo njihovo delo.

Tisti, ki bo zakonodajno revizijsko nemirnost enkrat vzel resno, bo napotil ustrezno vprašanje na Ustavno sodišče in to bo moralo spet enkrat odigrati svojo pomembno državotvorno vlogo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V tej zvezi me sicer ne zanimajo kakršne koli rasne ali diskriminatorne razsežnosti takšnega ali drugačnega početja velike, tj. obtožne porote, saj gre kvečjemu za praktično zlorabo kot odklon od normativne ureditve tega instituta. Bolj me v tem smislu še enkrat, ponovno intrigira pojav porote kot posebnega načina sodelovanja državljanov pri sojenju. Tu mislim na pravo poroto, ki samostojno odloča o določenem vprašanju v pravnem postopku.

Glede zadnjih izgredov v mestu Ferguson in drugod po ZDA takšne obtožbe na račun belopoltih porot niso nič novega, saj v tej državi že dolgo obstajajo razne sociološke študije o problematičnem razsojanju porot v podobnih situacijah. Pri tem se v tamkajšnjem pravnem sistemu zastavljajo predvsem vprašanja glede dejanskih odklonov pri delovanju, nikakor pa se ne spuščajo v smiselnost obstoja tega instituta. Vsaj ne v tako radikalno smeri, kot je poroto že pred sto leti napadal Max Weber v smislu njene preživete oz. arhaične podobe, saj naj bi pravo (že v njegovem času) obvladovala predvsem racionalnost, porotni način delovanja pa je bolj intuitiven, torej iracionalen. Ena od pomembnih hip takšne vrste sojenja je, da porota svoje odločitve ne obrazloži, da bi jo lahko preizkusili.

Webrovi pomisleki so do neke mere upravičeni, vendar prinaša porotno sojenje še veliko drugih pozitivnih vidikov za proces sojenja, o katerih Weber ni razpravljal (npr. vsaj višji nivo dokazovanja s strani obeh strank postopka).

Porotno sojenje ima sicer svoje pomanjkljivosti, toda kaj pa naj bi bila njena alternativa, če želimo, da ljudstvo ohranja takšen ali drugačen stik s sojenjem? To pa se zdi seveda nujno potrebno, da sodstvu omogoči legitimiranje svojega demokratičnega poslanstva. A tu si želimo najbolj kakovosten možni izplen?

Ga naš trenutni prisedniški sistem (tj. ne-porotni v smislu prave porote) sploh omogoča? Ali ta sploh izpolnjuje ustavne pogoje v smislu »neposredne udeležbe državljanov pri izvajanju sodne oblasti«? Vsaj kolikor »udeležba« implicira aktivno in tako tudi kakovostno delovanje prisednikov. Tega na žalost niti ni moč pričakovati glede na zakonska pooblastila, a hkrati laičnost prisednikov. Tako bi lahko, če se izrazim malce ironično, omenjeno ustavno določbo tudi preformulirali v neposredno »opazovanje« državljanov pri izvajanju sodne oblasti.

Pri tem se mi že dolgo zdi, da naš prisedniški sistem ni povsem zadovoljiv. Zdi se, da bi lahko kaj več naredili v tej zvezi. Resda se s tem nihče ne ukvarja kaj poglobljeno, saj takšen sistem tudi kaj veliko stroškov najbrž ne prinaša, bi lahko nekdo rekel.

Po drugi strani prisedniki za sodstvo navadno niso »nevarni«, ker ne obvladajo prava in se zato ne bodo spuščali v miselne duele s sodniki pri razsojanju. Četudi so po svojih formalnih pristojnostih v nekem smislu celo močnejši od ameriških porotnikov – lahko enakopravno glasujejo s sodniki tako glede krivde kot glede pravne sankcije.

Toda tudi z našim ne-nevarnim vplivom prisednikov na sojenje se lahko poraja vsaj kakšno vprašanje.

Prisedniki so navadno upokojenci, ki imajo čas in ne predstavljajo kaj veliko denarnega bremena. Toda, če jemljemo predvsem le iz enega »bazena« državljanov, se moramo zavedati tudi tega, da ne gre za presek skupnosti (cross-section of a society), kar je temeljna zahteva pri sestavljanju ameriških porot. Navsezadnje ima tudi starejša populacija določene vrednote, ki so npr. drugačne od vrednot mlajše populacije.

Sam seveda nisem v vsakdanjih stikih s prisedniki v različnih sodnih postopkih. Morda jim celo delam krivico, a to, kar sem doslej vendarle uspel videti in spoznati, me ni navdalo z optimizmom.

Sicer pa me je kolega opozoril na obstoj (prave) porote v določenih kazenskih zadevah v sosednji Avstriji… Kar me je precej presenetilo.  

Če se bomo šli reformo pravosodja v smislu postavljanja nove strategije sodstva, vsekakor predlagam, da v agendo vključimo tudi premislek o vlogi prisednikov (ali porotnikov) v našem sistemu. V tej zvezi bo treba napraviti vsaj kakšno primerjalnopravno študijo glede njihovega položaja v EU. Morda črpati iz že napravljenih študij ENCJ, če obstajajo? Nato bi bila nujno potrebna (pravno)sociološka študija o tem, kaj menijo sodniki o sodelovanju prisednikov ter kaj o tem menijo prisedniki sami. Kritična študija, jasno.

Vse to seveda v smislu načela demokratičnosti pri delovanju sodstva ter neposrednega sodelovanja državljanov pri izvajanju sodne funkcije. Te določbe seveda v Ustavi ostajajo, vendar se zdi, da bi jih morali narediti vsebinsko bolj učinkovite. Ustavna določba 128. člena je dovolj široka, da bi pomensko »prenesla« tudi čisto pravo porotno sojenje, če bi se morda zanj kdaj odločili. Torej je breme za kakršne koli spremembe na zakonodajalcu.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V ZDA, kjer se s to poklicno skupino zelo resno ukvarjajo, najdete o njej cel kup literature. Sam sem črpal iz dela The Paralegal Resource Manual, avtorja Charlesa P. Nemetha, ki je leta 2008 izšlo pri založbi McGraw-Hill. ZDA imajo kot ena največjih in najmočnejših svetovnih držav sila kompleksen pravni sistem, ki ga v bistvu sestavlja več kot petdeset zaokroženih delov (samih zveznih držav in zveze). Posledično so že dokaj zgoraj razvili visok nivo delitve dela tudi na pravnem področju. Rezultat takšne delitve dela v pravni stroki so tudi t. i. paralegals. Kot prav posebna poklicna skupina.

Gre za poklicno skupino, ki bi jo najenostavneje prevedli kot 'pravni pomočniki' (legal assistants). Včasih jih imenujejo tudi legal technicians (pravni tehniki). Gre za poklicni profil med »kompletnimi« pravniki, s končano (popolno) pravno izobrazbo, ki v ZDA traja tri leta, in tistimi njihovimi sodelavci, ki opravljajo bolj administrativne oziroma tajniške posle. Takšni pravni pomočniki tako prvenstveno ne opravljajo zgolj nekakšnih tehnično-administrativnih del, temveč je njihovo delo po vsebini pravniško, vendar ne opravljajo najzahtevnejših pravniških del, ki na koncu zahtevajo samostojno odločanje.

Tradicionalno je bilo takšne pravne pomočnike najpogosteje najti v odvetniških družbah. Tam vzdržujejo kontakte s strankami, jih tudi zaslišujejo; seveda pod vodstvom odvetnika, ne samostojno. Zbirajo dejstva in dokaze, iščejo priče in jih zaslišujejo, preiskujejo ter pridobivajo statistične podatke in razne dokumente. Ukvarjajo se nadalje s pravnim raziskovanjem glede določenih zadev. Sestavljajo osnutke pravnih dokumentov, se skupaj z odvetniki udeležujejo nepravdnih postopkov, kot tudi zaslišanj in tudi glavnih obravnav na sodiščih in pred upravnimi organi. Njihova meja je nekako neodvisno pravno mnenje ali pravni nasvet, ki pa je pridržan odvetniku. Ker delujejo pravno-vsebinsko, a ne povsem samostojno, je tudi njihovo plačilo nekaj pod plačilom odvetnikov, a ne bistveno manj.

Literatura poudarja predvsem njihove organizacijske in komunikacijske sposobnosti kot tudi sposobnost ocenjevanja in analize. Zaželena so tudi znanja s področja informacijske tehnologije in obvladovanje iskanja gradiva po knjižnicah. V kompleksni ameriški pravosodni oziroma odvetniški mašineriji so nepogrešljiva poklicna skupina z velikim potencialom razvoja v prihodnosti, saj so pomembna podpora pri organizaciji ter izvedbi vse bolj kompleksnega odvetniškega in tudi drugega pravniškega dela.

Če so se tovrstni pravni pomočniki tradicionalno dokazovali v odvetniških pisarnah, se danes uveljavljajo na najrazličnejših področjih, kjer gre za takšno ali drugačno ukvarjanje s pravom: od najrazličnejših gospodarskih družb, velikih ali malih, do javnega sektorja tako na državnem kot lokalnem nivoju.

Vse bolj se zahteva njihovo čim boljše poznavanje prava in poleg tega še kakšne druge »veščine«: od poslovodstva, ekonomije, IT, organizacijskih, tehničnih ali drugih ved. Če je bila njihova izobrazba nekdaj bistveno nižja od (polne) pravne, najdemo danes med njimi tudi takšne z višjo izobrazbo od zahtevane minimalne pravne – celo magistre znanosti ali tudi kakšnega doktorja znanosti. Tudi pravno znanje so paralegals nekdaj pridobivali predvsem s prakso, danes pa že v organiziranem, tudi visokošolskem izobraževanju. Vseskozi pa se udeležujejo razno raznih seminarjev iz različnih pravnih področij. Nikoli pa ne gre za polno pravno izobrazbo: ne usmerjajo se povsem (le) v pravo, temveč je njihovo znanje bolj nekako interdisciplinarno.

Bi lahko takšen profil sploh lahko locirali v našem prostoru?

Seveda naš pravni sistem ni niti približno tako kompleksen kot ameriški, a zdi se, da bi lahko našli v njem vsaj kakšno podobnost z ameriškim sistemom. Gotovo po naših odvetniških pisarnah že dolgo najdemo podobne profile – npr. kakšen vodja pisarne, ki ima poslovno ali ekonomsko šolo, mora pa poznati vsaj neke osnove prava, da lahko tvorno sodeluje z odvetniki.

Nadalje imamo po državnih organih »upravne pravnike« s končano visoko ali fakultetno izobrazbo, ki opravljajo različna dela v upravi. Uveljavlja se tudi koncept t. i. poslovnega pravnika (za diplomante Fakultete za management in pravo Ljubljana), ki naj bi postal nepogrešljiv poklicni profil v podjetjih. Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici goji program za pravnike menedžmenta nepremičnin…

Verjetno so ti zgoraj omenjeni slovenski primeri vendarle na višjem nivoju kot paralegals v ZDA. A so po drugi strani blizu temu, čemur včasih rečemo »mali pravnik«. Navsezadnje mora ob vsej tej hipertrofiji prava in pravne regulacije pri nas mali pravnik vse bolj postajati že sleherni prebivalec.   

Sicer pa slovenski pravniški trg težko »požira« še tiste, »kompletne« diplomirane pravnike, tako da so ti – vsaj nekaj časa – pogosto primorani opravljati dela, ki jih v ZDA lahko opravljajo že paralegals. A njihova ambicija ni ostati v tem položaju, temveč napredovati na zahtevnejša pravniška dela, saj so se za ta tudi izobraževali.  

V ZDA imajo paralegals svoja posebna poklicna združenja, saj so posebna poklicna skupina, ki se prepoznava kot takšna in loči od drugih poklicnih skupin. Pri nas pa se zavoljo majhnosti in ne dovolj velike izdiferenciranosti pravniškega trga takšna posebna poklicna skupina niti še ni razvila. Vprašanje, če se bo sploh kdaj. No, k temu utegne prispevati razvoj v smislu vedno večje tehnološke zahtevnosti tudi na področju prava, kot tudi vse večjega povezovanja z mednarodnimi akterji, kar utegne izoblikovati bolj kompleksne sisteme, ki bodo terjali nadaljnjo delitev dela v zgoraj omenjeni smeri.

Sama narava pravniškega dela je nekako razpeta med visokim intelektualnim opravilom in tehniko ali rutino. Visoko razviti ameriški trg je to moral prepoznati in se ustrezno organizirati v smislu večje specializacije, da so bili njegovi sestavni deli ob hudi konkurenci lahko dovolj uspešni.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Od teh prastarih, tudi za pravo mističnih časov so zakoniki v zgodovini šli svojo pot in – seveda v drugih časih in krajih, z drugo podobo – se v modernejšem času v vsej svoji veličastnosti razkrili človeštvu v 19. stoletju z velikimi civilnimi kodifikacijami.

Resda je Hammurabijev zakonik precej bolj preprost v primerjavi z modernimi kodifikacijami, a njegovo skrivnostno sporočilo mi je dalo misliti o pomenu in usodi naših, današnjih zakonikov.

Tudi nam so moderne kodifikacije pustile veliko, saj smo del kulturnega prostora, kjer se je v kolektivni pravni zavesti še kako zasidral pojem zakonika. K temu je svoje torej prispevala zgodovina, štiri pa imamo tudi v trenutno veljavnem pravu. – Le obdobje socializma in še kakšno leto zatem, do KZ leta 1994, predstavljajo v tej zavesti sivo pego. Tisto nič kaj nedolžno pego, ki bržkone še vedno vpliva na slabo stanje stabilnosti naše zakonodaje. Ne le pri nas, temveč tudi v drugih postsocialističnih evropskih državah.

Kaj je sicer pomen zakonika za pravni sistem? Še posebej za evropski kontinentalni sistem?

Gotovo predstavlja utrjenost oziroma stabilnost prava in je izraz splošno urejenih pravnih razmerij. Njegova vsebinska ambicija je v obsežni ureditvi določenega pravnega področja, ki naj se ne spreminja prepogosto, saj bi to v nasprotnem primeru v takšni kompleksni pravni ureditvi (četudi na enem mestu) lahko povzročilo nevzdržno zmedo pri ljudeh, njegovih naslovljencih. S tem bi se izničil njegov namen: obsežno tematiko predstaviti na enem mestu, na čim bolj strnjen in karseda jasen način.

Predpostavka za sprejem zakonika, ki naj bi v relativno nespremenjeni obliki preživel daljše obdobje, so dodobra izklesana in izbrušena, tako rekoč že »pripravljena« pravna razmerja. Takšna so bila kot nalašč za velike civilne kodifikacije 19. stoletja (npr. CC, ODZ, BGB) civilna razmerja po vzoru na staro rimsko pravo, ki so jih stoletja pilili glosatorji in vsi njihovi nasledniki.     

Še danes se zdi, da žanjemo klasje tega tisočletnega sajenja: OZ in SPZ se v svoji formi počutita odlično. Pravi izraz kanonskega meta - načela Stabilitas legis. To načelo bi po mojem mnenju moralo najti mesto tudi v sekularnem pravu, kot podnačelo pravne države.

Verjetno je v dobri kondiciji tudi Pomorski zakonik, četudi področje ne poznam dovolj dobro, a vsaj ne slišim o kakšnih posebnih zapletih na tem področju.

Po KZ-ju smo morda že tudi malce preveč »rovarili« … Takšen je vsaj moj občutek, a naj kaj več o tem povedo ožji specialisti …  

Kaj pa ostala področja?

Žal se zdijo premalo stabilna, da bi »dozorela« v zakonik. Predstavljajte si, da bi skušali oblikovati v zakonik naše gospodarsko pravo, s spremembami ZGD in insolvenčnega zakona približno vsako leto v naši kratki zgodovini komaj dobrih dvajset let!?! Kdo bi lahko bral takšen zakonik z vsemi spremembami?

Da ne omenjam področja socialnega prava, ki smo ga – predvsem zavoljo gospodarske krize – dobesedno »preorali« v zadnjem letu ali dveh. Tu smo svetlobna leta daleč do kakšnega zakonika po vzoru Nemčije ali Francije!

Verjetno bo naslednji zakonik, ki bo pri nas sprejet, družinski, saj smo o njem že glasovali na referendumu, bil pa je nesrečni talec določenih spornih vsebinskih vprašanj. Verjetno ne bo minilo veliko časa, ko bo zopet na agendi za sprejem. Po moje se bo to prej ko slej zgodilo – z ali brez spornih vprašanj.

Osebno bi si želel več zakonikov v našem pravu. Pa ne zato, ker bi bil fetišist forme, temveč zato, ker so zakoniki, če so sprejeti po naravni, organski poti, pri čemer neposredno izhajajo iz pristnih družbenih potreb (ne kot etiopski civilni zakonik!), odraz stabilnosti pravnega sistema.  

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tu me zanimajo črnogorske ustavne spremembe iz leta 2013 glede sodstva ter, še posebej, povezava s spremembami glede sestave in delovanja njihovega sodnega sveta (t. i. Sudski savjet). Kot tudi glede vseh drugih sprememb v tej zvezi (tj. sprejem posebnega zakona o sodnem svetu ter nov kodeks sodniške etike).

Pred poletjem sem bil namreč povabljen na strokovno srečanje, ki ga je organizirala Nacionalna konvencija o evropskoj integraciji Crne Gore. Razpravljali pa smo o njihovem novem kodeksu sodniške etike ter o njegovem pomenu v črnogorskem sodstvu nasploh.

Kje so torej nekdanji »bratje« danes – ko gre za sodstvo, sodni svet v kontekstu Evrope?

Glavnina omenjenih ustavnih sprememb zadeva sodstvo, sodni svet in tudi ustavno sodišče. Narekovala jih je njihova kandidatura za članstvo v EU.

Ker je kolumnistični način pisanja navadno kratek in nazoren, tu seveda ne morem analizirati vseh teh sprememb in jih podrobno primerjati s slovensko situacijo. Tudi ni dovolj prostora za nekakšno genetično primerjalno analizo v sami Črni gori. Omejujem se torej na nekatere najpomembnejše vidike – iz nove ureditve.

Žal moram ugotoviti, da nas glede določenih elementov v tej novi ureditvi Črnogorci prehitevajo! Vsaj nominalno. Seveda predvsem po zaslugi EU. Drugo je morda vprašanje, kako bodo te spremembe zaživele v praksi. A vsaj iz formalne ureditve bi se lahko tudi mi kaj naučili.

Ne morem iz »svoje kože«, da ne bi najprej omenil novo ustavno določbo, ki veli, da parlament voli sodnike ustavnega sodišča, generalnega državnega tožilca in štiri člane Sodnega sveta izmed uglednih pravnikov z dvotretjinsko večino vseh poslancev v prvem krogu in s tripetinsko večino vseh poslancev v drugem krogu, če je ta potreben. Spomnimo se, da je k podobni »bolj nepolitični« ureditvi že pred leti pozival Matevž Krivic.  

Predsednika Vrhovnega sodišča pa novem voli Sodni svet z dvotretjinsko večino na predlog občne seje Vrhovnega sodišča.

Kaj pa nova ustavna ureditev Sodnega sveta?

Njegova ureditev obsega dva obsežnejša ustavna člena, pri čemer se prvi nanaša na sestavo in imenovanja, drugi pa na pristojnosti.

Članov Sodnega sveta je deset: predsednik Vrhovnega sodišča; štirje sodniki, ki jih imenuje t.i. Sodniška konferenca (katere člani so vsi sodniki); štirje ugledni pravniki, ki jih imenuje parlament; ter minister za pravosodje. Predsednik Sodnega sveta, ki ima v primeru neodločenega izida pri glasovanju odločilni glas, ne sme biti izmed kvote sodnikov kot tudi ne minister za pravosodje. Slednji tudi ne sme glasovati v disciplinskih zadevah, ki jih obravnava svet.

Izmed ustavnih pristojnosti črnogorskega Sodnega sveta bi izpostavil predlog proračuna za sodstvo, ki ga svet poda vladi.

Glede sestave se zdi, da so se Črnogorci nekako nagnili k južnoevropskemu tipu sodnega sveta, po vzoru Italije, Francije. Osebno mi je drugače veliko bližje severnoevropski tip sodnega sveta, kjer ministru za pravosodje, zavoljo njegove politične funkcije, ne pustijo niti blizu. Črnogorci so njegove pristojnosti sicer delno omejili, a osebno se mi to ne zdi dobra rešitev.

Nadalje ni z ureditvijo, da parlament izvoli štiri laične člane (lay members) sodnega sveta, nič narobe, če so to predstavniki (ostalih) pravniških poklicev: npr. profesorji prava, odvetniki, notarji. Kot tudi določa naša Ustava. Če pa se kot ugledni pravnik v sestavo sodnega sveta vrine vsaj en poklicni politik, poslanec, sicer tudi pravnik, kar se je zgodilo v Črni gori, potem to ni to, kar bi želeli. Normativna osvežitev na ta način hitro usahne.

Da je predsednik Sodnega sveta laični član, me ne moti. Strinjam se, da mora tudi v Sodnem svetu med sodniki in nesodniki obstajati nekakšen sistem checks and balances, kot simbolično ravnovesjemed sodstvom in strokovno javnostjo. Če naj bo Sodni svet od sodstva neodvisen organ. Tudi dokumenti ENCJ in ostalih relevantnih institucij ne zahtevajo (več), da je predsednik sodnega sveta predsednik Vrhovnega sodišča, kot je morda veljalo nekoč. Zahtevajo pa, da je v sodnem svetu vsaj 50 % članov sodnikov. Saj mora biti ta organ neodvisen tudi od javnosti.

Črnogorci pa imajo tudi že zakon o sodnem svetu! Pri nas pa kljub izrecnim zagotovilom novega pravosodnega ministra ob predstavitvi v parlamentu pred nastopom funkcije, se še ni prav nič zgodilo!?! Predlog novega Zakona o sodnem svetu že obstaja in je na Ministrstvu za pravosodje. Pri njegovem oblikovanju je sodeloval tudi sedanji predsednik Vlade, ko je bil član in tudi predsednik Sodnega sveta. Žogica je torej pri ministru.

Glede sodniške etike pa ima sicer novi, sodobni kodeks, ki ga je sprejela črnogorska Sodniška konferenca, določbo, da zoper pritožbo komisije za sodniško etiko, ki jo sestavljajo laični član Sodnega sveta, vrhovni sodnik in sodnik, član sodniškega društva, odloča Sodni svet. To se mi ne zdi dobra ureditev, saj prevladujoči mednarodni, predvsem evropski akti glede sodniške etike določajo, naj bodo ta vprašanja povsem v domeni sodnikov. Tu pa vidimo, da lahko o tem odločajo tudi laični člani Sodnega sveta. Kjer pa sedita v Črni gori tudi minister za pravosodje in celo poslanec!

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Sicer ne mislim dodatno prilivati olja na ogenj kritiziranja uspehov t. i. velikih županov, obremenjenih z najrazličnejšimi, tudi kazenskimi pravnimi postopki. O tem je bilo v tem tednu prelitega že veliko črnila. Morda le misel, da so vse kontroverznosti primera Patria najbrž pljusnile čez ta primer tudi v večjo družbeno in politično tolerantnost za »obremenjene« velike župane.  

No, ob vsej moralni vprašljivosti se tu lahko vprašamo, kakšen je pravi ekonomski račun teh velikih županovanj. Poleg »kruha in iger« ali všečne zunanje podobe mesta, kakšno je pravzaprav notranje zdravje občine: koliko je bilo novih delovnih mest, kakšna stopnja brezposelnosti je produkt županovega mandata, kako spodbudno podjetniško okolje je občina postala, domače in tuje investicije v mandatu, gibanje zadolženosti občine. Če je občina »ekonomski bolnik«, bo vsa kozmetika le kratkega veka.

Teh podatkov sam nimam, a bi jih razumni lokalni volivec moral upoštevati, kar srčno upam, da se je tudi zgodilo.

Kam sicer pluje barka naše lokalne samouprave?

Njena babilonizacija se je bržkone zaključila. Tako smo se namreč teritorialno razdrobili, da bi vsakršen dodaten poskus lahko povzročil implozijo. Naravni imunski sistem države namreč še kakšnega virusa najbrž ne bi prenesel. Ankaran in podobne zgodbe se zdijo bolj ali manj »popotresni sunki«. Vsi poskusi njenega dviga na višji nivo z oblikovanjem pokrajin kot ustavnih kategorij so se do zdaj izjalovili: ko smo bili pokrajinam najbližje, je državi – po začetku zadnje krize – zmanjkalo denarja, ministra Viranta, ki je tukaj želel kaj pametnega narediti z zmanjšanjem števila občin in morebitno uvedbo pokrajin, so odnesle poceni letalske karte… Dokler so župani sedeli tudi v parlamentu, so bili nekakšen drugi dom. Zdaj je to drugače – a še manj ugodno za lokalno samoupravo.

Kdaj bomo priča novemu poskusu pokrajinizacije Slovenije? Ta se zdi logičen korak pri dvigu kakovosti lokalne samouprave oziroma okrepitvi njene vloge v primerjavi s centrom oblasti. Povsem razumljivo zdravi pameti se zdi, da so združene občine v regije ali pokrajine bistveno močnejše vis-a-vis države kot pa razdrobljene majhne občine, ki vlečejo vsaka zase. Jasno, da mora biti v ozadju ugoden finančni izračun, da birokratizacije ne bi še povečali in s tem še dodatno zarezali v še tako krhko javno porabo.

Finančni izračun pokrajinizacije Slovenije bi prav gotovo pokazal, da je treba občinam nekaj oblasti vzeti in to prenesti na raven pokrajin. Pred časom je krožil podatek, da je vsaj pol naših občin insolventnih. Čudi me, da še ni nobena bankrotirala. Torej niti ne bi bilo treba kaj veliko vzeti!?

Sicer pa sam slutim, da se to v trenutni situaciji še ne bo zgodilo, četudi se naša skupna finančna slika izboljšuje. Morda tudi zato. Tu so še ostali razlogi: najprej so tu lokalne oblasti, ki bodo pokrajinizacijo jemale kot svojo grožnjo v smislu podrejanja neki višji oblasti, četudi bi na daljši rok lahko od tega več pridobile, kot pa zdaj premorejo. Zatem pa se zdi, da tudi sedanja oblast ne bo preveč naklonjena temu, saj se nekako zdi bolj mestno oziroma urbano zacentrirana. Vsemu temu povrh pa bi takšna reforma terjala dovolj veliko enotnost znotraj slovenskega demosa in politike, to pa je za nas očitno zelo velik problem. Pravzaprav je takšna razdrobljenost simptom ravno takšne odsotnosti.

Zdi se mi, da smo najboljše čase za pokrajine kot drugi nivo lokalne samouprave že zamudili – za to je bila seveda največja priložnost ob graditvi države oziroma postavljanju njene strukture. Namesto, da je duh ušel iz steklenice v smeri babilonizacije slovenskih lokalnih oblasti, bi tedaj morali zgraditi še drugi nivo.

Sam ne poznam države, kjer bi celoten ustavni institut že več kot dvajset let ostajal mrtva črka na papirju. Morda bi ga lahko ob njeni prvi spremembi celo črtali iz Ustave, če nimamo s tem resnih namenov. A očitno nam ni vseeno, zato še ni bilo prav nobenega poskusa v tej smeri.   

Na zadnjih državnozborskih in tudi lokalnih volitvah nisem opazil, da bi koga pokrajine še sploh kaj zanimale. Niti se ne spomnim, da bi kdo to omenil, a bi hkrati opozoril na probleme s (trenutnim) javnim financiranjem tovrstne preobrazbe.

Očitno bo reforma lokalne samouprave morala počakati na boljše čase. Upam vsaj, da s horizontalo naše lokalne oblasti le nismo šli predaleč in da jo bomo uspeli nekoč dvigniti tudi še kaj bolj v vertikalo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Da je reforma sodstva na določenih področjih potrebna, najbrž ni skrivnost. To nam enostavno kažejo primerjave z ostalimi članicami EU, še posebej s tistimi, ki so nam običajno za vzor. Sodstvo je kompleksen sistem in njegove nenehne posodobitve so potrebne za bolj uspešno delovanje celotne družbe. Danes imamo na voljo povsem ekonomske izračune, kaj pomenita kakovost in učinkovitost sodstva za tuje investicije in nasploh za BDP.

Kot zunanjemu ali »laičnemu« članu (lay member) slovenskega Sodnega sveta mi v zvezi z nastopom funkcije kolege Klemenčiča ležijo »na duši« predvsem tri stvari, ki jih bom obelodanil v nadaljevanju.

Najprej seveda zakon o sodnem svetu, ki nam je bil obljubljen že pod prejšnjo vladno taktirko, zdi pa se, da je njena prejšnja garnitura zmogla premalo energije za kaj takega. Resnici na ljubo je osnutek novega zakona že bil pripravljen vsaj pod Cerarjevim predsedovanjem Sodnemu svetu, če že ne prej. Poseben zakon je za uveljavitev institucije Sodnega sveta nujen, saj omogoča dejansko pozicioniranje tega organa na našem ustavnem zemljevidu. Pa to ni kaprica nekega zunanjega člana, temveč realnost EU, kjer se tovrstni organi le krepijo in pridobivajo na pomenu, saj postajajo ključni dejavniki komunikacije med sodstvom in družbo. EU je vse bolj zainteresirana za razvoj t. i. Evropske mreže sodnih svetov (ENCJ), ki jo delno tudi financira že dobrih pet let. 

Glede posebnega zakona o sodnem svetu nas je prehitela celo Črna gora, ki je šele kandidatka za vstop v EU in ki v duhu približevanja EU skuša čim bolj ujeti evropske trende. Poleg tega se v razvoj in reformo institucije sodnega sveta vključuje tudi Srbija. Nas bosta kandidatki za vstop v EU celo prehiteli?

Poleg tega je vprašanje, kam bomo z reformo Sodnega sveta v luči sprejema posebnega zakona krenili v Sloveniji. Trenutno je naš svet sicer ustavni organ, a med tistimi z najmanj pristojnostmi med obstoječimi evropskimi sodnimi sveti. Sicer je splošno znano dejstvo pri nas, da je Sodni svet predvsem »kadrovik« sodstva…

Bomo pri reformiranju te institucije bolj sledili severno-evropskemu modelu sodnih svetov ali južno-evropskemu modelu? Zaenkrat nas ENCJ ne prišteva k »severni skupni«, četudi tja zanesljivo vabi avstrijsko Ministrstvo za pravosodje kot opazovalko. Naj se pri tem spomnimo, da je avstrijska pravna oziroma sodna kultura nekoč zaznamovala tudi naše kraje. Od nje smo se v kasnejši zgodovini oddaljili – a prav gotovo ne na bolje. Tudi južno-evropska druščina sodnih svetov seveda ni slaba, a severnjaška pravna kultura se vendarle zdi na (še) višjem nivoju. Z neko primerno »akcijo«, ki bi sledila ustrezni reformi institucije Sodnega sveta, menim, da bi se lahko prebili do »severa«. Od tega bi slej ko prej največ imelo slovensko sodstvo. To bi po mojem bila ena od nujnih akcij, da se izmaknemo usodni postsocialistični zaznamovanosti.

Drugo, kar mi je izstopalo iz ministrove predstavitve, je bila ideja o večji digitalizaciji pravosodja in s tem njegovi posodobitvi. Na tem področju je Slovenija resda pred leti storila kar nekaj napredka, a moč bi bilo iti še dlje. Še vedno je namreč preveč zastarelih načinov komuniciranja sodišč, kjer se porablja še vedno preveč denarnih sredstev. Ne dvomim, da bo novi minister, ki je eden od vodilnejših strokovnjakov pri nas na tem področju, tu zmogel najti dovolj idej za spremembe na bolje. Sicer je pa tudi ENCJ sugerirala večjo uporabo informacijske tehnologije v smislu razvoja sodnega poslovanja.

Tretja zadeva, ki pa ne izhaja iz ministrove predstavitve, je nekakšen »greh« prejšnjega ministrovanja pravosodju. Gre namreč za tisto novelo sodniške zakonodaje, ki je uvedla t. i. sodniško inšpekcijo na Ministrstvu za pravosodje. Ta v praksi sploh ni zaživela, saj se tudi ne zdi pravi način za nadzor nad delovanjem sodstva. Ob njenem obstoju pa lahko v tujini zardevamo, ko npr. razpravljamo s kolegi iz razvitih evropskih demokracij. Če bo novi minister v tej zvezi pravilno ravnal, si prav gotovo lahko svoje ministrovanje ne le olajša, temveč zagotovi tudi njegovo večjo legitimnost.       

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

A komaj je takšna komisija pravnih strokovnjakov pričela z delom, že se nad njenim obstojem dviga senca dvoma o njeni legitimnosti. Vedno več je namreč argumentov, ki priča o njenem nesmislu oziroma celo nelegitimnosti. Ti argumenti proti njenemu obstoju so proceduralne in vsebinske narave in jih navajam v nadaljevanju.

Prvi se nanaša na t. i. nelegitimnost skozi proceduro ali proceduralno nelegitimnost. Gre za parafraziranje znane Luhmannove teze o (pravni) legitimnosti, ki naj se doseže skozi pravilno pravno proceduro, kar naj bi bila tudi ena od bistvenih značilnosti sodobnih demokratičnih in pravnih postopkov. Problem pri strokovni komisiji je ta, da že v sami zasnovi ni izpolnjevala pogojev za nevtralno pravno delovanje. Torej je bila njena proceduralna legitimnost že vnaprej izključena. Razlog za to je imenovanje te komisije s strani političnih strank, kjer imajo koalicijske stranke že vnaprej večino in so opozicijske stranke v veliki manjšini. Pri tem je povsem jasno, da so lahko težka pravna vprašanja vrednostno obarvana in je popolno pravno nevtralno odločanje mit, ki ga je moč prodati le laikom, pa še ti danes to bolj ali manj vedo. Nobena politična stranka, ki so sicer vešče v preračunljivosti, pa ne bo tako samodestruktivna, da bo izbrala pravnega strokovnjaka z sebi povsem nasprotnim vrednostnim sistemom.

A po Luhmannu bi bilo moč te različne vrednostne usmeritve vsaj nekako nevtralizirati skozi ustrezno zastavljeno proceduro. Toda pri tej strokovni komisiji so določeni strokovnjaki celo vnaprej javno razkrili svoje mnenje, poleg tega pa sta »izpadla« tudi strokovnjaka iz vrst nasprotnega ideološkega političnega pola, pri čemer sta preostali opozicijski stranki že tako in tako ideološko-vrednostno precej blizu koalicijskim strankam. V tem smislu se tako ne zdi nenavadno, da predsednik MVK pričakuje enotno mnenje. Pri tem pa takšna sintagma že preveč spominja na enotnost oblasti – in to v času demokracije, pluralizma, tolerance drugačnosti.

Pri tem pa se zanimivo zdi, da bolj od komisije pravnih strokovnjakov pogoje proceduralne legitimnosti izpolnjuje zakonodajno-pravna služba parlamenta, ki deluje kot strokovno telo, kjer so poleg pravniškega znanja bržkone bolj pluralistično zastopani različni vrednostni sistemi kot v strokovni skupini, saj so se pravni svetovalci v več letih slej ko prej ekipirali skozi različne koalicijske konstelacije, ki so vladale Sloveniji.

Kaj pa vsebina zadeve?

Tu ne bi rad ponavljal argumentov ene in druge strani, ki so se že razgrnili v javnosti. Priznam sicer, da je sila nenavadno in tudi družbeno neprijetno, če je poslanec kot predstavnik ljudstva zapornik in da na seje parlamenta hodi iz zapora. To gotovo ne prispeva k ugledu institucije, kjer deluje, niti k ugledu države.

Pravni argumenti obstajajo na eni in na drugi strani. Nesporno je pri tem, da Zakon o poslancih izrecno predvideva (le) možnost odvzema mandata, če je poslanec (kasneje, po nastopu mandata) pravnomočno obsojen na določeno dolžino zaporne kazni (9. člen ZPos). Poleg tega proti odvzemu mandata prej obsojenemu poslancu govori ustavna pasivna volilna pravica, ki je ni moč odvzeti, a tu je tudi načelo sorazmernosti, po katerem bi jo bilo v določenih primerih moč omejiti.

O teh argumentih tu ne bom razpravljal. Sicer pa ponujam naslednji argument, ki je pravnoteoretske narave in ki bi govoril za interpretativno nelegitimnost odvzema mandata. Zakaj gre?

Za ekstenzivno ali razširjajočo razlago, o kateri se sprašujem, ali je sploh dopustna v takšni situaciji. Pri tej vrsti razlage gre namreč za to, da zakonodajalec nekaj ni uredil, pa bi, če bi vedel, da bo nastal problem oz. neke vrste pravna praznina. Problem pri odvzemu poslanskega mandata je v tej zvezi v tem, da gre za neko vrsto represije oz. sankcije – teh pa menda ne bomo dodajali v zakone ali uzakonjali z ekstenzivnimi razlagami, saj gotovo na tem področju veljajo vsaj določeni ustavni učinki lex certa, četudi ne gre v strogem smislu za kazenskopravne sankcije.

Če je že želja, da takšna sankcija v zakonu vendarle obvelja, se tako najbolj pravno »higienično« zdi, da se zakon dopolni – a seveda le s prospektivnimi (ex nunc) učinki.

O kakšnih etičnih razlogih ali argumentih tu ne bi želel razpravljati – ker se pri teh poje največ zarečenega kruha oz. se človek prehitro ugrizne v jezik.

Navsezadnje, kaj pa plačilo teh pravnih strokovnjakov za svoje delo? … Mislil sem, da glede na gospodarsko krizo, v kateri naša dežela še vedno je, delajo pro bono publico – z nekakšnim simboličnim plačilom za sejnine in stroške. S strani SDS je v javnosti zaokrožila številka 10.000 evrov, čemur ne verjamem in se mi zdi to očitno pretiravanje. Bi pa to kot davkoplačevalec rad izvedel ter kdo bo ta račun plačal – politične stranke, ki se v velikem delu financirajo iz državnega proračuna, ali nemara celo DZ?            

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tri kandidate bo na predsednikov predlog moral imenovati DZ, čemur bo sledila končna izbira na Svetu Evrope v Strasbourgu. Skupaj z odhajajočim ministrom za pravosodje sta se namreč dogovorila, da se razpis ponovi, saj predsednik glede na ponujeno »blago« bojda ni mogel oblikovati primernega predloga.

Tudi pri tej potezi, podobno kot pri izbiri predsednika KPK, pa se je v javnosti pojavil dvom v legitimnost takšne predsednikove odločitve. Tudi tu je bilo videti vsaj orise nekakšnega slona, ki se ravno ne znajde v trgovini s porcelanom, ko gre za predlaganje kandidatov na pomembne javne funkcije, če se že niso v ozadju nabirale sence česa večjega, bolj škodljivega in nevarnega.

Sicer sam nisem najbolj primeren za modrovanje o tej zgodbi, ker sem bil v njej aktivno udeležen kot eden izmed sedmerice kandidatov. Nemo iudex in causa sua, bi rekli stari Rimljani. A sploh mi ni vseeno, zato bi rad kaj zapisal vsaj v prid ostale šesterice.

Ne rečem, da po Zakonu o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč predsednik nima možnosti izbire, koga bo predlagal, kar zajema tudi njegovo pravico, da ne predlaga nikogar, kot je v Delovem komentarju ugotovil Saša Zagorc. Tudi na mnenje Sodnega sveta in Vlade predsednik pri tem formalno ni vezan.

A to je naš predsednik storil na pravno povsem diletantski način, kar je med drugim ugotovil – sicer z drugimi, blažjimi besedami – tudi profesor Pirnat v istem Delovem komentarju. Predsednik ni izdal nikakršnega sklepa, ki bi ga tudi obrazložil (s tehtnimi razlogi za takšno odločitev). Prav nasprotno, generalna sekretarka njegovega urada je neizbranim kandidatom poslala le dopis z informacijo, da »predsednik izmed prijavljenih kandidatov ne more oblikovati liste najmanj treh kandidatov«. V »uteho« neuspelim kandidatom je dopis obrobljen z zlatimi črtami in v njegovi glavi se prevzetno blešči zlati zapis (Urada) predsednika Republike Slovenije. V »težo« predsednikovega argumenta je dopisu priložena kopija podobnega zapisa, ki ga je predsednik poslal pravosodnemu ministru in mu v njem zaupal isto »bolečino«.

To je vse – in zgodbe je konec za vsaj šest vrhunskih pravnikov: med njimi so vrhovni sodniki in tudi profesorji prava. Pa tudi Generalni državni pravobranilec. Ki bi si prav gotovo zaslužili vsaj nekaj razlogov, zakaj niso bili izbrani. Še tudi potem, ko sta se o tem izrekla dva ustavna organa. Morda pa razlogov sploh ni – mislim tistih, za javno napisati?

Pardon, ko rečem šest vrhunskih, sem pozabil omeniti enega 'ne-pravnomočno' (kar je novinarka Vukelič v Delu pozabila zapisati) obsojenega nasilneža in dva 'politično-močno' obsojena »plagiatorja«. Ko sta slednja samo pomislila na kakšno javno funkcijo, se je na Dnevniku prižgala rdeča luč in videli smo, da tudi njihova Sirena še kako tuli in še zdaleč ni ra(j)nka.

Če zanemarimo mnenje odhajajoče Vlade k tem kandidaturam, ki tako ali tako ni več delovala s polnimi pooblastili, se je na Sodnem svetu pri oblikovanju tovrstnega mnenja prav tako ukvarjalo kakšnih ducat vrhunskih pravnikov. Pa je predsednik takšno mnenje, ki ima gotovo veliko vsebinsko težo, če že formalne nima, metaforično rečeno, vrgel v koš.

Kaj torej sledi?

Razpis bo ponovljen in končno se bo pojavil »pravi« kandidat, nemara kandidatka, ki bo sijala iz »najboljše« trojke. Takšna funkcija se tako zdi človeku pripravljena, ne pisana na kožo. Strasbourg pa bo izbral, kar mu bomo ponudili. V sedanjem razmerju političnih sil se scenarij lahko za nekatere razplete idealno.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Družbeno ravnovesje zagotavlja v tej zvezi predvsem etika javnega prostora. Pri tem je ta sestavljena iz moralnih pravil kot nekakšnih naravnih celic imunskega sistema, ki deluje predvsem zaviralno zoper določena družbena odklonska ravnanja v smislu ohranjanja in zagotavljanja družbene harmonije.

V tem smislu zagotavljajo etiko javnega prostora glede novinarskega delovanja pravna pravila dvoje vrst. Ta vsekakor vsebujejo moralno dimenzijo, ki se izkazuje v družbenem kontekstu na dveh nivojih. Ustavnopravna, kazenskopravna pravila in civilnopravna pravila so nekakšna minima moralia novinarskega delovanja, zato da je opravljanje novinarskega poklica družbeno odgovorno ter da je etika javnega prostora vsaj minimalno zagotovljena.

Drugačna od teh pravil so etični standardi, ki so si jih z novinarskim kodeksom zastavili sami novinarji. Njegova funkcija kot soft-law pravil je v smislu izpolnjevanja družbenih pričakovanj glede novinarskega dela in pomenijo nekakšen ideal ali perfekcijo njihovega etosa.

V tem smislu so tudi standardi Kodeksa novinarjev Slovenije dovolj zgledni. Bojim pa se, da je njihovo dejansko upoštevanje v praksi precej majavo. In v tej zvezi se zastavlja vprašanje, koliko novinarji sami s svojim načinom dela in poročanja prispevajo k družbenemu neravnovesju v Sloveniji? Koliko so odkloni od takšnega kodeksa sploh obravnavani ter sankcionirani? Koliko bi bolj dosledno upoštevanje kodeksa s strani novinarjev bolj prispevalo k družbenemu ravnovesju v naši državici, ki je že pregovorno kilavo?

Ne morem se znebiti občutka, da se veliko novinarjev enostavno ne more upreti vsaj rahlim kršitvam kodeksa, saj jih premami senzacionalističnost »udarne informacije«, ki povzdigne njihovo slavo in tako prispeva k njihovemu boljšemu tržnemu položaju ali boljši prodaji medija, kjer se ta informacija pojavi. Da je takšna »udarna novica« na spolzkem terenu kršitve kodeksa.

No, vseh novinarjev ne moremo metati v ta koš. To je gotovo. Tako bi jim delal krivico, a pojav je preveč očiten, zato se zdi primerno, da o njem javno govorimo. Tudi nadzorniki seveda potrebujejo nadzornike!

Naj pri tem navedem vsaj eden primer glede splošnih etičnih pravil kodeksa. Pravilo številka 21 določa: “Ko novinar poroča s področja pravosodja, upošteva, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen. Novinar mora biti pazljiv pri omembi imen in objavi slik storilcev, žrtev ter njihovih svojcev v poročilih o nesrečah in predkazenskih postopkih.”

Načeloma se je s tem moč strinjati. A kaj pravzprav pomeni, da mora pri takšnem poročanju novinar (le) “upoštevati” ustavno domnevo nedolžnosti? K temu ga navsezadnje zavezuje že Ustava kot najvišji pravni akt!

Verjetno je pri pravilu 21 mišljen predvsem način poročanja o teh zadevah – torej poročati o nekom, ki še ni pravnomočno obsojen, kot da je vseskozi nedolžen in da bo ostal nedolžen, če bo izrečena oprostilna sodba. A kako je takšen vtis v javnosti še možno ohranjati, ko se javno poroča že o nekom, ki je zaenkrat le v predkazenskem postopku? Percepcija javnosti je, da je že vsaj malo kriv. Toliko težje je to, ko je nekdo že nepravnomočno obsojen. Takšna domneva nedolžnosti izpade v takšnem primeru nič več kot le pravna fikcija, ki pa jo javnost težko razume.

So novinarji dovolj dosledni pri tem, da ko so poročali o nekom, ki je bil le nepravnomočno obsojen, tudi na enak način poročajo o zadevi, ko je bil denimo potem pravnomočno oproščen?     

Zaradi vtisa, ki ga pušča v javnosti, lahko že samo javno poročanje o nekem nepravnomočnem kazenskem postopku pomeni - v psihološkem smislu - zanikanje ustavne domneve nedolžnosti, pa četudi je še tako nedolžno.

Nadalje, v tej zvezi se odpira še kopica vprašanj: Kdaj se novinarji sploh odločijo poročati o nepravnomočnih kazenskih postopkih? Kdaj je zanimanje javnosti za to dovolj veliko? Kdo to oceni? Tu so pravila preohlapna in tako ne zagotavljajo dovolj veliko varoval zoper morebitne poskuse diskvalifikacij in posledičnih “likvidacij” vsaj iz javnega življenja, četudi gre “le za poročanje o dejstvih”. Navsezadnje je zgoraj omenjeno etično načelo o upoštevanju domneve nedolžnosti, kot že rečeno, le povzetek ustavne določbe in ni dovolj razdelano za potrebe novinarskega poročanja o nepravnomočnih zadevah.

Tudi tu bi verjetno na mestu bil določen dodaten komentar novinarskega kodeksa, da se takšno in tudi kakšno drugo pravilo lahko primerno razume. Nekako tako, kot so pri Kodeksu sodniške etike posebej pojasnjena s komentarji posamezna etična pravila za sodnikovo javno in zasebno življenje.

Tudi novinarjem samim bi to olajšalo dovolj kakovostno izpolnjevanje njihove temeljne javne funkcije.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Na področju formalnih sistemov, ki jih zaznamuje formalni jezik, je takšna umetna inteligenca vedno bolj prevladujoči način delovanja. Malce drugače je na področju neformalnih sistemov, kjer deluje t. i. naravni jezik, kjer pa se umetna inteligenca tudi vse bolj uveljavlja. Takšen naravni jezik je med drugim značilen za pravo, kar bi lahko prevedli tudi v to, da ima formalna logika v pravu omejeno vlogo, saj je v njem morda še več t. i. neformalne logike. Ta ne omogoča matematičnih operacij, temveč predpostavlja veliko vrednotenja in ocenjevanja.

Kako je torej s takšno inteligenco, umetno, v pravu, pri reševanju vsakdanjih pravnih problemov? K kratkemu zapisu o tej tematiki me je navdihnilo poglavje s podobnim naslovom v novoizšli pri GV Založbi znanstveni monografiji »Pravo v informacijski družbi«. Tam je zanimiv opis raziskovalnega projekta, bolj ali manj in statu nascendi, podanih pa je kar nekaj plodovitih idej za prihodnost. Duh pisanja je sicer vizionarsko-futuristični, vendar ni utopističen. Ideje, navržene v besedilu, se zdijo uresničljive. Predvsem se nanašajo na nižje stopnje pravnega odločanja – na enostavnejše pravne postopke, v pravni teoriji bi rekli postopke, kjer se rešujejo lahki ali vsaj lažji primeri, kjer gre praviloma za bolj rutinska opravila, ki se jih da primerno logično razdelati in strukturirati za domala »strojno obdelavo«. Četudi jih mora potem – za vsak slučaj – pregledati še človeško oko, da se ne bi izcimil ven kakšen izdelek v stilu latovščine kakšnega cenenega strojnega prevajalnika.

Takšen domač projekt, kot je v navedenem poglavju monografije omenjen, je vsekakor treba pozdraviti, četudi ob tem ostaja grenak priokus, na kar opozarjata avtorja prispevka, v smislu tega, da za tovrstne raziskave pri nas zmanjkuje denarja. Tako bomo tudi tu, kot vse kaže, ostali provinca (s pregovorno manjšo dodano vrednostjo!), ki le kupuje tovrstne produkte od držav, kjer vendarle najdejo sredstva za takšen razvoj. Centri razvijanja sistemov umetne inteligence v pravu so denimo ZDA (Douglas Walton), Nizozemska (Henry Prakken), Italija (Giovanni Sartor – ta je denimo pred leti kot keynote speaker gostoval na konferenci o pravni argumentaciji v Novi Gorici, ravno s prispevkom o umetni inteligenci).

Ob vse večjem pomanjkanju finančnih sredstev doma pa se za naše entuziaste na tem področju ponuja priložnost v povezovanju v mednarodne time pravnikov in informatikov, kjer je moč konkurirati za kakšna evropska sredstva, namenjena razvoju na tem področju. V omenjenem poglavju navedeno Mednarodno združenje za umetno inteligenco (International Association for Artificial Intelligence and Law), ki se povezuje okoli revije Artificial Intelligence and Law (založnik Springer iz Nizozemske), je tu več kot primerna druščina.

Seveda pa se pri tem zdi, da bodo računalnik in tovrstni softveri tudi v pravu ostali bolj ali manj sredstvo, ki bo v pomoč ljudem pri reševanju najrazličnejših, predvsem »tehničnih« problemov, ki jih je mogoče rešiti na formalno-logični način. Na določenih področjih lahko celo prispevajo k bolj objektivnemu pravnemu odločanju. A vrednotenja v pravu, ki ga je toliko več, bolj ko se vzpenjamo v pravni piramidi, ne bodo nadomestili. Zato ima umetna inteligenca v pravu svoje meje in kot takšno jo je tudi treba razvijati. Toda ob dejstvu razvoja in razmaha človeške civilizacije, ki s seboj prinaša tudi sorazmerno naraščanje števila sporov in potrebe po njihovem reševanju, je informatizacija pravu lahko v zelo dobrodošlo pomoč. In tu je, kljub določenim uspelim podvigom, tudi pri nas še veliko za postoriti!    

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V ozadju te ankaranske zgodbe je pravzaprav zdaj že saga o ustavnosodnem drobljenju »veleobčine« Koper, ki se z raznimi poglavji vleče že vse iz devetdesetih let. V nekem smislu se mi vedno bolj zdi simbolna – za razvoj konstitucionalizma pri nas, v Sloveniji. V smislu uveljavljanja ustavne demokracije kot »nadgradnje« parlamentarne oziroma majoritarne demokracije. Nikoli usklajena odločba o neustavnosti »prevelike« občine Koper je pravzaprav postala sinonim za neizvršitev odločb Ustavnega sodišča s strani Državnega zbora.

Pri tej zgodbi z zdaj že dolgo brado puščam politične, ekonomske lokalne (ali tudi državne) interese ob strani; zanimajo me pravni vidiki. Četudi sem v javnem pismu enega izmed zgoraj omenjenih profesorjev prebral, da gre v ozadju deklaracije za ponovno vzpostavitev močne občine Koper, ki naj edino kot taka kljubuje obmejni italijanski »grožnji«. Nekakšen boj za Luko Koper – proti Trstu. In to v Evropski uniji 21. stoletja? Zapis me je prej spomnil na večdesetletno funkcijo napisa »Tito« na Sabotinu. Pri tem pa ostaja grenak priokus po slabo izkoriščenih obmejnih potencialih, ki jih to območje daje.

Ne vem, morda sem nekoliko naiven, a način, da se z neko deklaracijo skuša »upreti« odločbi ustavnega sodišča me nikakor ne prepriča! Oprostite, a še toliko manj se mi zdi to primeren pravni manever, ki bi se ga šel profesor ustavnega prava. Kot sem iz medijev uspel razbrati, je takšen pravni argument v hipu sesula že pravna svetovalka Državnega zbora. In ga tudi predsednik DZ z lahkoto ni kupil, četudi ni pravnik.

Seveda tudi ustavno sodišče v sistemu delitve oblasti ni »božja instanca« in lahko kiksne, tudi tako da prekomerno poseže v zakonodajno vejo oblasti. A moderna ustavnopravna teorija pozna določena »pravna sredstva«, kamor neka pravno nezavezujoča deklaracija nikakor ne spada. To je seveda predvsem ustavni amandma, ki smo ga v slovenski ustavnopravni zgodovini že uporabili. Tudi nekakšen ustavni zakon bi tu bil bolj primeren. Celo sprejem zakona z neko novo vsebino, ki ne bi očitno kršil že sprejete ustavnosodne odločbe, bi morda lahko šel skozi – čeprav zelo težko verjamem.

Deklaracija kot politični akt me spominja prej na resolucijo. Za resolucije pa vemo, da imajo svojo zgodovino. Še posebej pri nas! Kot izjemno učinkoviti predvsem politični, ne toliko pravni akti, ki so še posebej učinkovite, če za njimi stoji izjemna (vojaška) moč. To je tudi resnica današnjega mednarodnega javnega prava.

Tudi argument, da Ustava jasno določa, da se občina ustanovi (le) z zakonom, in da torej ustavna odločba pomeni prekomeren poseg v zakonodajalčeve pristojnosti, se mi zdi nadvse črkobralski, formalističen. Primeren za pojmovanje ustave iz nekih drugih časov, ko še nismo govorili o ustavni demokraciji. Predvsem pozablja drugi del zgoraj omenjenega stavka iz Ustave, ki se nadaljuje »po prej opravljenem referendumu, s katerim se ugotovi volja prebivalcev na določenem območju«. Pozablja tudi na to, da je ustavnosodno odločanje v zelo pomembnem delu tehtanje med ustavno zavarovanimi vrednotami. In da je funkcija sojenja predvsem v pragmatičnem reševanju sporov med sprtimi družbenimi akterji – glede na pravno besedilo – in da tako ustava in njeno besedilo nista sama sebi namen.

Sicer pa me vedno bolj mika misel, da ta neposrečeni poskus neizvršitve ustavne odločbe z deklaracijo sploh ni imel pravnega namena. Temveč predvsem politični. Kdo ve, morda celo tudi ekonomski? Saj se takšne pravne avanture sicer ne bi šli tako ugledni profesorji ustavnega prava.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

ENCJ v tej deklaraciji, ki se navezuje tudi na enega izmed zadnjih projektov posebne delovne skupine v zvezi z neodvisnostjo in odgovornostjo sodstva, poudarja, da sta tako neodvisnost sodstva kot celote kot posameznih sodnikov v jedru samega načela pravne države, kajti brez neodvisnosti to ne more izpolniti svojega temeljnega poslanstva. A neodvisnost sodstva, nadalje poudarja ENCJ, ne obstoji povsem samostojno kot načelo, saj ga pomembno neposredno dopolnjuje odgovornost sodstva. Sodstvo, ki zase terja neodvisnost, a ki zavrača svojo odgovornost do ljudstva oziroma družbe, v kateri in za katero deluje, ne bo uživalo družbenega zaupanja ter tako posledično tudi ne bo doseglo neodvisnosti, ki jo tako zelo zagovarja.

ENCJ je povsem prepričana, da si je neodvisnost treba prislužiti in nikakor ni avtomatična. Sodstvo dosega svojo legitimnost ter spoštovanje državljanov prek odličnega izvrševanja svoje funkcije, ki se odraža v nepristranskosti ter dobri utemeljenosti svojih odločitev. Najboljše jamstvo neodvisnosti je odlično ter transparentno delovanje. Le na takšen način sodstvo izpolnjuje svoj družbeni mandat. Četudi so se napake v delovanju sodišč vedno dogajale in se tudi bodo dogajale, bo neodvisno ter odgovorno sodstvo vedno odprto za upravičene kritike ter se bo učilo na napakah. Po mnenju ENCJ takšen mehanizem ustvarja močno povezavo med neodvisnostjo in odgovornostjo.

Takšna povezava med neodvisnostjo ter odgovornostjo sodstva je za moderno državo ter njen političen sistem pravzaprav že klasična. To vzajemno pogojenost navsezadnje zagotavlja tudi naša Ustava. Ta v 125. členu jamči sodnikom neodvisnost, vendar jih hkrati zavezuje k spoštovanju zakonov in Ustave, kjer med drugimi prednjači tudi ustavno načelo suverenosti ljudstva iz 3. člena Ustave, ki je sodstvu na podlagi te družbene pogodbe podelilo mandat za izvajanje sodne oblasti v državi. Ker je sodstvo po Ustavi prejelo mandat za izvajanje te vrste oblasti od ljudstva, mu je tudi odgovorno za svoje delovanje, kar se kaže na različne načine v ustavnem sistemu zavor in ravnovesij (npr. prek izrekanja sodb v imenu ljudstva, sodelovanja porotnikov pri sojenju, volitev sodnikov s strani parlamentarnega telesa kot predstavnikov ljudstva, določanje proračuna za sodstvo). Za svoje kakovostno delovanje potrebuje družbeno odgovorno sodstvo neodvisnost od raznoraznih političnih vplivov na odločanje.

Kako pa je moč razumeti to vzajemno delovanje pravno-političnih načel neodvisnosti ter odgovornosti sodstva v kontekstu trenutno v Sloveniji najbolj razvpitega pravnega primera – seveda primera Patria? Zanima me predvsem, kako trenutno »stojijo« sodni akterji, ki so bili vpleteni v to zgodbo, glede na spoštovanje obeh prej omenjenih načel. Kje so dobre, a tudi šibke plati njihovega delovanja? Bolj natančno – kje sta »zavlačevanje« Vrhovnega sodišča ter »politični pritiski« Janševih pristašev glede na prej omenjeni načeli neodvisnosti ter odgovornosti sodstva?

Razmišljam predvsem o hitrosti reševanja te »nesrečne« pravne zadeve, ki po izraziti večini pravnih strokovnjakov visi na tenki niti. Trenutno je žogica na strani Vrhovnega sodišča, pri čemer se zdi, da so nižja sodišča in Ustavno sodišče v nekih razumnih rokih odigrali svoje vloge. Še posebej Ustavno sodišče, ki je po svojih lastnih pravilih zadevo res prednostno obravnavalo. Zato je presija še posebej usmerjena na Vrhovno sodišče. Tu se seveda ne smemo vtikati v vsebinsko presojo Vrhovnega sodišča, saj ga varuje načelo neodvisnosti, a vprašati se je treba, ali ne bi morda ravnalo odgovorno, če bi se vprašalo o smiselnosti nastopa in prestajanja zaporne kazni prvaka opozicije neposredno v predvolilnem času, pri čemer že prima facie pregled zadeve nakazuje tudi na vsebinsko spornost te zadeve. Po drugi strani je takšno »nedelovanje« ali »počasno delovanje« tudi izraz dovolj velike mere odgovornosti? Je v tem primeru Vrhovno sodišče lahko nekakšen »slonokoščeni stolp« ali ima v tovrstni predvolilni situaciji nekakšno večjo odgovornost do volilne baze, katero precejšen del predstavljajo simpatizerji opozicije, ki jo Janša simbolno predstavlja?

Formalnopravno gledano Vrhovno sodišče ravna po pravilih, a zakon mu daje možnost, da bi ravnalo tudi drugače. Možnost odločiti ali vsaj odločati o prekinitvi izvrševanja zaporne kazni Vrhovno sodišče nedvomno ima – celo brez predloga samega obsojenca, kakor je predsednik Vrhovnega sodišča Masleša sicer zatrjeval. Takšna razlaga relevantnega člena ZKP, ki pravi, kot jo je zavzel, da bi rabili predlog obsojenca oziroma njegovega odvetnika, bi bila preveč restriktivna – še posebej zato, ker bi šlo za oženje možnosti obsojenca za (začasno) izpustitev. Četrti odstavek 423. člena ZKP namreč pravi: »Glede na vsebino zahteve lahko Vrhovno sodišče odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži oziroma prekine.« Res se to na prvi pogled ob jezikovni razlagi besede »lahko« zdi kot diskrecija Vrhovnega sodišča – a ob takšnih argumentih, ki so zgoraj nakazani, se tudi sam pridružujem mnenju, da bi odgovorno najvišje sodišče to celo moralo storiti. Sorazmerno z vsebinsko trhlostjo, ki iz te zahteve štrli, se namreč zdi, da se diskrecija sodišča vedno bolj spreminja v svoje nasprotje. Navsezadnje je Vrhovno sodišče vrh sodne veje oblasti in ne bi smelo bežati od »vročega kostanja«, temveč bi moralo tehtati posledice svojih (ne)odločitev. Vedno bolj se pri tem namreč zdi, da t. i. politični pritiski na njegovo neodvisnost ne govorijo le sami zase, temveč za vprašanje odgovornosti do celotnega! slovenskega polisa.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

             To je sicer »stara zgodba« in ne mislim je tu ponavljati. Razlogov, vzrokov in stališč glede teh vprašanj je nič koliko. Tu me zanima predvsem kratek pregled najširše palete družbenih (moralnih) vrednot, skozi prizmo katerih vidi ta naš svet slehernik – pa tudi ustavni sodniki. Že precej oguljena je tista misel, da se z abstraktnostjo pravnih določb veča tudi vpliv vrednostnega odločanja v pravu (s konkretnostjo pa torej niža). V ustavnem sodstvu so zgornje premise odločanja najbolj abstraktne v nekem nacionalnem pravnem sistemu, kolikor jih seveda ne zamejuje sodna praksa kot razlaga ustave.

             Že v moji prejšnji kolumni (»Talent za pravo ­– z vidika kognitivnih lastnosti posameznika«) sem se skliceval na ameriškega moralnega psihologa Jonathana Haidta. Ta je na podlagi sodobnih raziskav na področju nevroznanosti, genetike in socialne psihologije zatrjeval, da je moralno odločanje v bistvu intuitivno (tj. iracionalno), pri čemer je vsakršno (racionalno) upravičevanje takšnih notranjih percepcij le ex post facto. Pri tem je Haidt oblikoval šest kriterijev, na podlagi katerih se oblikujejo moralne vrednote v družbi. Imenoval jih je notranje moralne osnove, kamor je prišteval: (1) skrb; (2) poštenje; (3) lojalnost; (4) avtoriteta; (5) svetost; (6) in svobodoljubnost.

            Haidt, ki je bil v eni izmed prejšnjih predsedniških bitk v ZDA eden izmed svetovalcev demokratskega kandidata Kerryja, je na podlagi svoje obsežne psihološke študije glede politične morale (sicer v ZDA) ugotovil, da liberalno usmerjeni posamezniki – torej tisti, ki simpatizirajo z demokrati – izmed zgoraj omenjenih šestih moralnih osnov nadpovprečno cenijo predvsem skrb, poštenje in svobodoljubnost. Na drugi strani je po Haidtu pri konservativno usmerjeni populaciji poudarek na vseh šestih moralnih osnovah nekako enakomeren. Sicer te moralne osnove Haidt nadalje še secira, pri čemer naprimer v zvezi z vrednoto poštenosti, katere izraz je tudi enakost, ugotavlja, da demokrati bolj cenijo egalitarnost, republikanci pa sorazmernost.

            Te notranje moralne »resnice« Haidt primerja z arhetipi (po Jungu) ali z nekakšnimi vnaprej določenimi notranjimi idejami (v smislu evolutivne psihologije). Po njem je torej človeška morala prirojena – v grobem delu, a tudi naučena oziroma pogojena z družbenimi okoliščinami – v specifičnem delu. Je tako izraz narave-biologije, a tudi družbe, kulture in civilizacije.

            Na takšnem moralno-političnem zemljevidu se zdi družbeni soobstoj različnih moralno-vrednostnih opredelitev skoraj biološko pogojen (z možganskimi nevroni, nevrotransmiterji ter hormoni), zato se pluralistična družbena ideološka politična mavrica zdi nekaj normalnega. Tudi v pravu –  v smislu open texture pravnega besedila, ki ni nekakšen slonokoščeni formalističen zapis neke višje vsebine, temveč je družbeno pogojeno, saj sta pravo in pravno odločanje predvsem v funkciji družbenega odločanja.

            A četudi je pravo tudi na najvišjih (naprimer ustavnih) nivojih vsaj delno politično »kontaminirano« - po Dworkinu v smislu politične filozofije, kot izraza družbenega duha ali vrednostne usmeritve določenega sodnika, enačaja med pravo in politiko ne moremo (in tudi ne smemo!) potegniti, četudi ju pravna realnost najde skupaj. Kako poslej takšno ločevanje zagotoviti?

            S tem sem se znanstveno-poglobljeno ukvarjal že pred več kot desetimi leti in še vedno menim, da bi v vidu vrednostno-ideološkega uravnoteženja ustavnega sodišča morali vztrajati na nekakšni boljši sistemski rešitvi – v smislu poudarjanja zunanjih, sistemskih dejavnikov kot checks and balances. Ena od rešitev je naprimer že večkrat izraženo stališče, da bi bilo treba voliti ustavne sodnike z dvotretjinsko večino v parlamentu. A tudi v takšnem primeru se zdi realno, da ne bi mogli dobiti povsem vrednostno uravnoteženega ustavnega sodišča. Vedno lahko njegova zasedba malce »štrli« v eno ali drugo stran… Pa nič za to, saj to je družbena realnost in tudi narava njegovih odločitev, ki četudi še tako politično nevtralno zasnovane, vedno vstopajo v nek vrednostno razdeljen družbeni pejsaž.

            Tako še vedno menim, da gre ravnovesje (in tudi delitev) oblasti – tudi v ideološko-vrednostnem smislu – iskati v nekakšnem dialoško vzdrževanem (se pravi argumentativnem, civilizacijskem in kulturnem) sistemu nadzorov in ravnovesij med različnimi institucionalnimi (domačimi in tujimi) in neinstitucionalnimi (vključno s civilno družbo) akterji v neki širši politični skupnosti. Pri čemer nobena odločitev ni idealna in jo je mogoče v prihodnje še izboljšati, četudi je morda v nekem trenutku potrebna.   

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Etimologija te tujke je že starogrškega izvora (talanton v pomenu 'utežna in tej ustrezna denarna enota'), ki je nato prešla v latinski talentum – s podobnim pomenom. Kasneje pa se uveljavi tudi figurativni pomen te besede v smislu prirojene bistroumnosti in nadarjenosti.

Ljudska »modrost« pravi, da pomeni talent le kakšnih deset odstotkov celotne naložbe v uspeh na nekem področju. Ne vem, če je tovrstna modrost tudi kakorkoli znanstveno (empirično) potrjena, vsekakor pa se zdi, da takšen odstotek varira glede na različna področja dejavnosti.

Tu me predvsem zanima, kaj naj bi predstavljal talent za pravo. Sprašujem pa se z vidika Jungove psihološke tipologije, s katero se v povezavi z razumevanjem prava ukvarjam že zadnjih deset let. Pri tem naj dodam, da je Jung svojo psihološko tipologijo zasnoval na podlagi določenih izsledkov predhodnikov, a izvirno kot sistem že skoraj pred sto leti. Je pa še vedno aktualna, saj jo v večji meri potrjuje sodobna nevroznanost, ki se na eksperimentalni način, v laboratorijih ukvarja z opazovanjem in merjenjem reakcij človeških možganov glede na določene dražljaje.

Tako v tej zvezi trenutno vneto prebiram knjigo ameriškega moralnega psihologa iz leta 2012, Jonathana Haidta, z naslovom The Righteous Mind. Nanjo me je opozoril in mi njeno kopijo celo velikodušno priskrbel znani hrvaški pravni teoretik, profesor Ivan Padjen.

Tu se glede razumevanja talenta za pravo predvsem omejujem na dve kognitivni funkciji, ki se mi zdita ključni za izgradnjo kakovostnega pravnika oz. pravnice: mišljenje in intuicijo. Mišljenje, katerega ena izmed paradnih lastnosti, je bržkone logično razmišljanje, je pravzaprav stalnica v pravu, saj je o pravu kot sistemu logične kompulzije bilo prelitega že nič koliko črnila. Tako je v misli, da kdor ne zmore logično razmišljati, ne bo dober pravnik, vsaj pol resnice. Reševanje osnovnih (praktičnih) logičnih problemov se tako standardno vključuje v morebitne sprejemne izpite za vpis na pravne fakultete, kot je tudi spremljevalni del pri številnih predmetih na pravnih fakultetah. Mimogrede zapisano, so za tovrstno vajo dobrodošli raznorazni priročniki o logiki v pravu. Pri nas imamo na žalost le prevod Schneiderjevega učbenika, ki je zanimiv, a njegova slabost je ta, da ne vsebuje primerov iz slovenskega prava.       

Drugi del kognitivne »resnice« o pravu in talentu za pravo pa se nanaša na intuicijo. Furlan bi ji rekel 'prepoznava' – ko pravnik praktik izhaja: (i) iz spodnje premise življenjskega primera oz. dejanskega stanu in išče primerno zgornjo premiso; da ko jo najde, (iii) izlušči (najpogosteje) zakonski in konkretni dejanski stan; da bi končno (iii) sprejel sklep v smislu silogizma ujemanja obeh premis. Pri tem je stopnja iii gotovo edina, kjer gre za pravi deduktivni silogizem sklepanja v smislu formalne logike z rezultatom 1 (sequitur) ali 0 (non sequitur).

V fazah i in ii zgoraj omenjenega poteka pravniškega silogističnega razmišljanja pa je dedukcija močno napolnjena z intuicijo. Po Jungu je intuicija kot vrsta človeške zaznave (percepcije) iracionalna funkcija, zato je pravniško sklepanje v celoti (z izjemo formalnega sklepanja) del t. i. neformalne logike. Po Kaufmannu gre pri iskanju ustrezanja dejstev pravni normi v bistvu za analogijo, ki naj bi nadomeščala deduktivno odločanje. Za analogijo pa je značilno, da ni nikoli formalnologična, saj gre za verjetnost (judgement of probability), ne gotovost, da se dva primera ujemata, četudi mora iti za veliko verjetnost, če naj bo ujemanje bistveno.

Pri fazi i deduktivnega sklepanja gre za to, da pravnik nekako nagonsko, pravimo s pravnim občutkom, domala v trenutku pomisli na pravno normo ali njen del kot del pravne rešitve, prek katere v fazi ii intuitivno-racionalno (analitično) ovrednoti dejanski stan. Tu, torej v fazi i, je vloga t. i. ekstravertne intuicije ('ekstravertne', ker gre za prepoznavanje »izven subjekta«) najmočnejša. Nekoliko manjša je njena vloga pri ii, kjer gre tudi za logično analizo oz. iskanje ter začrtanje bistvenega ujemanja med spodnjo in zgornjo premiso.

Ena izmed ključnih lastnosti uspešnega pravnika je tako tudi zmožnost analognega razmišljanja, ki pride bistveno bolj v poštev v Kaufmannovem smislu kot pa pri t. i. zapolnjevanju pravnih praznin (v smislu treh znanih analogij: pravne, zakonske in intra legem), s katerimi se praksa redko ukvarja. Bistveno bolj redko kot pa z analogijo znotraj deduktivnega silogizma, kar je pravzaprav prisotno v vsakem primeru pravnega odločanja.

Res da se takšne dedukcijske analogije pravniki priučijo skozi kariero – če ne drugače, že avtomatično prek številnih primerov odločanja in obrazlaganja odločitev. Četudi bi osvetlitev (samo)refleksija) takšnega načina delovanja gotovo prispevala k še boljši uporabi.

Poleg zmožnosti formalnega logičnega razmišljanja se tako zdi, da bi se lahko tudi zmožnosti (v pomembnem delu) analognega razmišljanja lahko več posvetili ne le v fazi pravniškega izobraževanja, pri iskanju in rekrutiranju bodočih pravnikov, temveč tudi v fazi izpopolnjevanja (metodološkega) znanja.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tu se v tej zvezi zastavlja vprašanje, ali ne bi bilo smiselno, da bi tudi ustavno sodišče imelo tovrsten etični kodeks, ob sicer dolgoletni tradiciji tovrstnih kodeksov za (»splošne«) sodnike. Pri tem se seveda ponujata vsaj dve vprašanji: (a) ali je ustavno sodišče sploh sodišče ter (b) ali so ustavni sodniki sploh sodniki – v smislu, da bi takšen kodeks morali imeti? To v sistemu difuznega nadzora ustavnosti (npr. ZDA) nikakor ni problematično, saj ustavni nadzor izvajajo tako rekoč splošna sodišča, ki so integralni del sodstva. Tudi tam, kjer takšen ustavni nadzor izvajajo npr. posebni oddelki vrhovnih sodišč (npr. Nizozemska, Norveška), to ne bi smelo biti problem. Zadeva je namreč glede institucionalne odgovornosti precej podobna prvi situaciji. Najbolj se seveda to vprašanje zastavlja pri t. i. evropskemu (ali Kelsnovemu) modelu ustavne presoje, kjer gre za izrazito centraliziran nadzor ustavnosti in se v tovrstne državne organe kadrirajo tudi pravni strokovnjaki, ki ne izhajajo iz sodniških vrst in torej niso »vzgojeni« v duhu standardov sodniške etike, temveč so v svoji prejšnji karieri morali ravnali po drugih standardih poklicne etike (npr. akademskih, odvetniških, notarskih). Ti so sicer lahko precej podobni sodniškim standardom, ko gre za meje nekakšne povprečne družbene spodobnosti, manir in dobrega okusa, a hkrati so lahko tudi različni, saj so vezani na specifično problematiko določene profesije.

Tu se sicer ne odzivam na kakšen pereč problem glede naših ustavnih sodnikov in jih tozadevno ne kritiziram. Zadevo jemljem kot splošno. Res je, da bi že ob izvolitvi na funkcijo ustavnega sodnika kandidat moral prestati nekakšen test etične primernosti, četudi se ta izrecno ne zahteva. Pa bi se moral, saj ravno ustavni sodniki odločajo o najtežjih pravnih vprašanjih, kjer je ustvarjanje prava najbolj izrazito, vemo pa že iz pravne teorije, da ko gornjih premis umanjka, smo pogosto v povsem svobodnem polju, in ravno moralna pravila so že po Dworkinu tista, ki pogosto zapolnijo takšne praznine. Po njegovem mnenju so ustavni sodniki moralni zakonodajalci.

Mandat devetih let je razmeroma dolga doba, ljudje smo krvavi pod kožo, se tudi spreminjamo in marsikaj se lahko zgodi. Lahko pride do povsem nerodne situacije. Kako bi tedaj ravnali? Takšna mehka (soft law) pravna pravila, katerim se člani nekega organa zavežejo, pomenijo dodatno obljubo ter s tem večajo odgovornost do ljudstva, katerih predstavniki so jih imenovali oz. izvolili. To po drugi strani viša zaupanje ljudstva v nosilce takšne družbene funkcije. Da so neodvisni, nepristranski in ljudje z visoko mero integritete.

Tako npr. v poslovniku Ustavnega sodišča Litve najdemo posebno poglavje, ki v ducatu členov govori o pravilih poklicnega ravnanja oz. poklicne etike ustavnih sodnikov. Nadalje ima tudi Ustavno sodišče Kosova poseben kodeks sodniške etike, ki obsega devet členov s standardno vsebino siceršnjih standardov sodniškega poklicnega ravnanja. – Dobro, nekdo bi rekel, ne bomo se zdaj primerjali s Kosovom, toda pri tem je hkrati treba opozoriti, da gre v tem primeru za nadvse mlado sodišče, ki je -- po vzoru in z močnim intelektualnim sodelovanjem Zahoda -- še posebej uglašeno s sodobnimi trendi na tem področju. Razni načrti integritete, pravila družbene odgovornosti, kodeksi poklicne etike ipd. so v sodobnem razvitem svetu namreč precej in.

Iz časov svojega sodelovanja pri delu Ustavnega sodišča ter iz kasnejšega obdobja njegovega opazovanja se ne morem spomniti, da bi naše Ustavno sodišče imelo kakšen tovrstni kodeks. Toda zdi se, da bi ga moralo imeti. Navsezadnje gre za najvišje sodišče za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter varstvo človekovih pravic – celo instanco drugim sodiščem v teh zadevah. Če nek kodeks poklicne etike zavezuje okrajnega sodnika, bi moral podoben (oziroma lasten kodeks poklicne etike ustavnega sodišča) zavezovati ustavnega sodnika a fortiori.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Dejstvo, da je bilo ob zadnjem imenovanju novega predsednika KPK prelitega toliko črnila in spregovorjenih toliko bridkih, priča o tem, da ne gre le za še eno izmed državnih funkcij, ki prehaja iz rok ene v roke druge garniture oziroma za še enega izmed državnih organov, ki dobiva novo vodstvo. KPK ima še posebej izrazit pomen v naši družbi, na kar kaže to veliko razburjenje domala celotne družbe ob imenovanju njenega novega predsednika, ki po večinskem javnem mnenju vendarle ne ustreza metru, ki se za to funkcijo v naši družbi očitno zahteva. Tu me sicer ne zanima sam gospod Štefanec osebno, ki je v dneh neposredno po imenovanju gotovo bil na težki življenjski preizkušnji, česar mu res ne moremo zavidati, kot me tudi ne zanima njegova (delno zamolčana) politična pridanost. Bolj me zanima funkcija predsednika KPK kot takšna oziroma njen simbolni pomen v družbi.

Sama KPK se zdi precej popularen organ v naši družbi – predvsem iz že dveh dokaj izpričanih razlogov. Najprej je tu uspešno delo vodstva v odstopu, ki je nedolgo nazaj zamajalo naš politični prostor, toda to se ne bi zgodilo, če ne bi v naši družbi obstajalo posebej ugodno gojišče za takšne ali drugačne koruptivne prakse. O maloštevilčnosti naše družbe ter o nepotizmu in klientelizmu kot organskih tkivih našega družbenega organizma je bilo v tej zvezi že tudi ogromno rečenega.

Vse priča o tem, da dajemo tej komisiji izjemno velik simbolni pomen – zato toliko emocij in izbruhov jeze glede domnevnih nepravilnostih pri samem izboru njenega predsednika. Simbolno gledano kotira ta državni organ zelo visoko na družbeni lestvici. Toda družbeno nelagodje oz. nevroticizem se pokaže v tem, da ta simbolno pomemben državni organi nima dovolj trdnih oziroma realnih tal pod nogami. Realnost pa je poglavitno materialna. V realnem in materialnem smislu je torej poddimenzioniran – glede na njegovo simbolno težo. To pomeni, da njegov materialno-realni pomen ne dohaja simbolnega pomena, ki je pač takšen zavoljo omenjenega stanja v družbi. Na to je že v več svojih poročilih opozarjalo vodstvo v odstopu in morda je to tudi bil eden pomembnejših razlogov za njihov odstop.

Vzemimo tu plačo predsednika KPK, ki znaša približno 1800 evrov neto. V teh časih to ni slabo plačilo, a je hkrati prav gotovo garant, da v vodstvo ne bo tistih najbolj ambicioznih in sposobnih ljudi, ki so nekako vajeni tudi dobrega plačila. A ravno take bi naša družba rabila – in to na tej, ne na oni strani! Če je korupcija res precejšnje družbeno zlo in če bi se želeli zoper njo resno boriti, bi morali zvišati plačni razred tako predsedniku KPK kot tudi njegovima namestnikoma, kar bi terjalo korekturo v našem sistemu plač v javnem sektorju. To bi verjetno privabilo boljše kadre. Pa ne mislim tu na kakšno bogatenje, ampak bi morali plačilo vodstva KPK vsaj izenačiti s tožilci in sodniki, ki sicer tudi vsakodnevno »nosijo svojo glavo naprodaj«, a vendarle niso tako medijsko izpostavljeni.  

Tudi realna normativna pristojnost KPK je dokaj nizka, saj se ne more primerjati npr. z državnim tožilstvom. Navsezadnje lahko kazensko ovadbo na tožilstvo vloži že vsaka fizična oseba. Toda tu ne mislim, da bi morali takšno izvršilno-operativno pristojnost KPK okrepiti, da bi se približala njenemu visokemu simbolnemu pomenu. Tu bi ravnovesje z njenim simbolnim pomenom morali loviti v krepitvi njene preventivne in splošne osveščevalne funkcije. Tu se močno strinjam z našim »protikorupcijskim doktorjem« Dobovškom, zato bi na predsedniškem mestu pričakoval široko razgledano osebnost etične drže in ne toliko »policista po duši«, kar pa je v naši močno korupcijsko obarvani družbi žal tudi potrebno.

Vlada je sicer obljubila spremembe in okrepitve v tej smeri, videli pa bomo, kaj se bo dejansko zgodilo. Vse raziskave kažejo na to, da je obstoj korupcije obratno sorazmeren gospodarski in siceršnji uspešnosti družbe, zato pravzaprav nimamo izbire. Izenačiti materialno-realni s simbolnim pomenom KPK. In to čim prej.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Razlogov za spreminjanje zakonodaje je nič koliko: od spremembe vodilne politične garniture, morda celo le zamenjave ministra, do raznih lobijev in interesnih skupin, v zadnjih letih imamo tu še direktive Evropske unije. Nekemu zunanjemu opazovalcu bi se zdelo, da so poslanci Državnega zbora plačani po številu sprejetih sprememb zakonov, zato bi nekakšna zakonodajno-nomotehnična poslastica prav gotovo bila, če sem lahko ciničen, »sprememba na spremembo zaradi spremembe, ki je v bistvu dopolnitev spremenjenega zakona«. Še večji zakonodajni užitek je sprejem povsem novega zakona, ki drastično spreminja prejšnjega, kajti le ta je lahko »the« reforma vseh reform in njen avtor največja brihta v tej deželici.

V to centrifugo nenehnega zakonodajnega spreminjanja se je spet ujel tudi Zakon o visokem šolstvu (ZViS-1), ki je tik pred vstopom v zakonodajni postopek. Ob (ne)upravičenih odzivih na nekatere (nove) ideje tega zakona bi tudi sam rad pristavil svoje lonček modrovanj. Navsezadnje sem se pretekla tri leta tudi sam intenzivno ukvarjal s kakovostjo v visokem šolstvu kot predstavnih samostojnih visokošolskih zavodov v Svetu NAKVIS. Pri tem naj takoj pojasnim: nisem pristaš slabih samostojnih visokošolskih zavodov, vnet zagovornik dobrih samostojnih zavodov pa sem. In ravno isto menim glede (javnih) univerz. Slovenija vse od osamosvojitve tu žal ni naredila nekega mednarodnega preboja. Razen seveda nekaterih svetlih izjem, celota pa gotovo ne. In nekatere rešitve novega ZViS utegnejo pomeniti celo regresijo, ki si je nihče v bistvu ne bi smel želeti. Ne pravim, da v zakonu ni tudi kakšnih dobrih rešitev, toda tu je treba najprej opozoriti na nekatere škodljive določbe, ki utegnejo pahniti slovenski visokošolski prostor nazaj v obdobje fevdalizma. Četudi se po mojem mnenju iz tega še ni povsem izvil, da bi zaživel kot novodobni trg idej in konkurence znanja ter profesorjev kot je to na Zahodu.

Kaj je v prihajajočem ZViS v nebo vpijoče? Na te stvari so opozarjali že drugi pred mano, sam jim pritrjujem in dodajam še kakšno svojo misel.

Najprej predvideni skrajšani postopek za sprejem tega zakona. To je povsem v neskladju z URS, ki predvideva večfazni zakonodajni postopek, razen če so podani razlogi, ki so navedeni v Poslovniku Državnega zbora, ki terjajo skrajšani postopek. V tem primeru bi prišla v poštev uskladitev z odločbo Ustavnega sodišča, ki je terjala uzakonitev financiranja visokošolskega izobraževanja ter definiranje javne službe v visokem šolstvu. A novi zakon je še bistveno več, kot le to, saj na določenih področjih bistveno posega v pridobljene pravice in uvaja nove obveznosti. Zato bi takšen način sprejemanja zakona bržkone takoj padel pred Ustavnim sodiščem že iz zgoraj navedenega razloga kot zloraba pravice do skrajšanega postopka, ki pomeni kršitev URS. Sicer pa naj vsem nam v »ponos« opozorim na izsledke neke raziskave, po kateri je bilo večino slovenske zakonodaje tam nekako do leta 2005 sprejete po skrajšanjem ali nujnem postopku in je bil redni zakonodajni postopek prej izjema kot pravilo. Zato tokratni poskus glede novega ZViS ni pravzaprav nič posebnega, ampak bolj posledica vodilnega ustavnega načela pravne države, ki se še ni dovolj integriralo v (pod)zavest političnih akterjev.

Naslednji »ocvirk« je daljnosežne vsebinske narave. Gre na prvi pogled za nekakšen »nedolžen« »mali« redakcijski dodatek (po sistemu »sledi spremembam«). Ta se je iz ne vem kakšnega razloga pritihotapil v besedilo novega ZViS, ki je bil objavljen na spletni strani ministrstva za izobraževanje. Ta v 5. členu določa, da so samostojni visokošolski zavodi (le) visoke strokovne šole. Kaj to pomeni? Nič drugega kot neke vrste administrativni izbris magistrskih in študijskih programov samostojnih visokošolskih zavodov, ki bi slej ali prej vodil v izumrtje teh institucij. Tu gre za akreditirane študijske programe in za pridobljene pravice v tej zvezi. Če me spomin ne vara, niti prehodne določbe prihajajočega ZViS niso usklajene s to novo določbo, kar kaže na njeno izrazito arbitrarnost.

Nadalje je sporno tudi število zaposlenih, ki jih mora imeti zavod, da dobi akreditacijo. Načeloma v bistvu podpiram stališče, da mora imeti vsak visokošolski zavod neko jedro stalno oz. redno zaposlenih profesorjev za polni delovni čas. To seveda ni problem za javne zavode, je pa seveda za samostojne zasebne visokošolske zavode. Jasno, da je povsem nespremenljivo, da ni čisto nobenega redno zaposlenega visokošolskega učitelja na zavodu. To je seveda neresno. Tudi zbirati zaposlitve za 10 in 20% je neke vrste iskanje lukenj v zakonodaji in ni namenjeno ustvarjanju resne akademske skupnosti, od katere imajo največjo dobit gotovo študenti. A določitev ene tretjine je morda ravno tako sporna – od kje ta številka, morda iz Švice, kjer imajo takšne zahteve, toda mi se z njimi ne moremo primerjati. Velika večina samostojnih zavodov te višine ne bo mogla preskočiti.

To je ravno tako, kot če bi organizirali tekmovanje v skoku v višino, pri čemer bi v kvalifikacijah postavili letvico na višino 2 m, pri čemer že vnaprej vemo, da jo lahko preskočita le ena ali dve tekmovalki. Zakaj potem sploh organizirati takšno tekmovanje? Bistveno boljša je bila določba v merilih za akreditacijo NAKVIS, kjer se je zahtevala stabilna kadrovska struktura na zavodu, problem pa je bil, da tega ni bilo določenega v zakonu, in kako lahko podzakonski akt zaostruje pogoje, ki jih zakon ne postavlja. Bistveno bolje bi bilo, da se takšna določba – torej stabilna kadrovska struktura – zapiše v zakon kot nekakšen pravni standard, to pa bi se presojalo pri vsakokratni evalvaciji in akreditaciji zavoda. Tako bi NAKVIS lahko lažje spremljal in skrbel za razvoj ter kakovost praviloma majhnih samostojnih visokošolskih zavodov.

Nevarna je tudi določba, ki univerzam omogoča ustanavljanje t. i. odcepljenih podjetij. Nevarnost je v tem, da povzroči nekakšno legalizacijo že obstoječih angažmajev profesorjev v podjetništvu in njihovi posledični odsotnosti pri delu s študenti. Svetovni trendi v visokošolskem izobraževanju so v nižanju števila študentov na profesorja oz. večanju števila neposrednih pedagogov na študenta, omenjena določba pa bi lahko nevarno vodila v nasprotno smer.      

Skratka veliko določb novega zakona je že prima facie škodljivih za samostojne visokošolske zavode, zato bi bila smiselna njihova delna prilagoditev, ki bi omogočala ohranjanje teh zavodov in njihovo postopno napredovanje v razvoju in kakovosti. Navsezadnje je takšna konkurenca v prid tudi javnim visokošolskim zavodov, ki imajo vsaj kakšnih petdeset let prednosti pred novonastalimi institucijami. Vsaj takšna je bila politika Sveta NAKVIS v njegovi prvi triletki. Zakaj bi zakonodajalec zdaj v to nasilno posegal in rušil kontinuiteto delovanja te agencije za visokošolsko kakovost? Če morda obstajajo zlorabe zakonodaje s strani nekaterih izmed teh zavodov (npr. eklatantne zlorabe Zakona o zavodih, Zakona o delovnih razmerjih in Zakona o visokem šolstvu), je te mogoče sankcionirati že po obstoječi zakonodaji, pri tem pa se to nadzira tudi skozi postopke akreditacij zavodov in programov. Zakaj potem metati vse, dobre in slabe, samostojne visokošolske zavode v isti koš in jim vnaprej jemati možnost za preživetje? Komu je to pravzaprav v interesu?

Tudi zaradi tega je smiselno, da gre predlog zakona vsaj v redni zakonodajni postopek, kjer bo več časa za dodatno vsebinsko razpravo in za upoštevanje opozoril ustavnopravnih strokovnjakov. Pravnega voluntarizma imamo v tej državi že dovolj. Zakaj se skupaj ne usede celotna akademska skupnost na ravni državi in določi pravila, ki bodo veljala za daljši rok – ne pa le do prve spremembe vlade!    

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tudi vprašanje religije, ki naj bi bila »krščanski« Evropi, tuja, se ne zdi resno vprašanje, saj je, prvič, islam z milijoni svojih emigrantov že daleč, daleč v jedru Evrope, drugič pa je Turčija sekularizirana država z nekako najbolj liberalnim islamom. Konec koncev je tudi svoboda vesti človekova pravica in tu Evropa ne sme imeti dvojnih meril.

Problem je predvsem spoštovanje drugih človekovih pravic v Turčiji, nad kršenjem katerih bdita Svet Evrope s svojim sodiščem in EU. Tu sta bržkone v ospredju pravica do enakopravnega obravnavanja (glede manjšin – predvsem Kurdi in ženskega spola) ter svoboda izražanja.

Vendar se tu marsikaj spreminja tudi v Turčiji. Tu in tam se že javno spregovori o problemu kurdskega vprašanja, celo o potrebi soočenja s pokolom Armencev v zgodovini Turčije, ženske se vedno bolj emancipirajo, kjer pa so še precejšne razlike med mesti in ruralnim delom, četudi naj bi v mestih živelo več prebivalstva (60 %) kot na podeželju (40 %).

Ena od glavnih družbenih vlog, ki naj jamči spoštovanje družbenih vrednot, ki naj bi se v določenih pogledih približale »evropskim«, če naj Turčija vstopi v EU, je vloga sodnika, pravnika. Kako torej s turškim pravom, pravnim izobraževanjem oziroma njihovimi pravnimi poklici – ob ponovnem zagonu njihovega približevanja EU?

Osrednji pravni fakulteti, ki sta javni in imata že daljšo pravno tradicijo ter sta v tamkajšnjem okolju najbolj priznani, sta v Carigradu in Ankari. Carigrajska univerza je bila odprta že leta 1453, z modernim poučevanjem pa so pričeli v 19. stoletju. Seveda pa imajo Turki tradicijo pravniškega izobraževanja že od prej iz časov Otomanskega imperija, kjer je učenje prava potekalo že v srednji šoli, poznali pa so tudi precej izpopolnjeno pred-sodniško izobraževanje. Določena, tudi etična načela za opravljanje sodniške funkcije pa so tudi zapisali v civilni zakonik, sicer šeriatskega prava, z imenom Madžala. 

Z omenjenih dveh pravnih fakultet prihaja danes okoli 90 % vseh današnjih sodnikov in tožilcev v Turčiji. Sicer pa je tudi Turčija kot druge države na Balkanu bila v zadnjem času priča hipertrofiji pravnih fakultet, predvsem zasebnih. Zdaj jih imajo kakšnih 75 ali nekaj več, kar je približno eno na milijon prebivalcev. Če se ozremo malce po naši soseščini, to niti ni tako veliko: npr. pri nas tri na dva milijona, na Hrvaškem štiri javne pravne fakultete na štiri milijone in pol prebivalcev. Res pa je, da število fakultet na prebivalca sploh ni nujno pravi pokazatelj njihove kakovosti (npr. Washington D. C. jih ima pri približno milijonu prebivalcev vsaj tri velike, celotna njegova metropolitanska regija pa še veliko več – pa so vse dobre!). No, sami Turki menijo, da jih imajo preveč.

Na vseh turških pravnih fakultetah je približno 50.000 študentov prava, od tega jih letno diplomira kakšnih 6000. Od teh jih kakšnih 1000 pristopi k opravljanju državnega izpita pod okriljem Ministrstva za pravosodje, ostalih 5000 pa si poišče pot v odvetniško in drugo prakso. Študij prava traja štiri leta, razmišljajo pa o tem, da bi ga podaljšali še za eno leto. Družbeni položaj profesorjev prava v družbi je v stilu evropske kontinentalne pravne tradicije na precej visokem nivoju, spolna struktura študentov in študentk prava pa je približno 50 % žensk proti 50 % moškim, kasneje v sodniškem in tožilskem poklicu pa še vedno prevladujejo moški.  

Sicer pa je prehod s pravne fakultete v odvetniški poklic v Turčiji nekakšna anomalija v evropskem prostoru, saj je formalno popolnoma liberaliziran oz. neomejen z nikakršno zahtevano prakso oziroma izpitom. To je sicer po eni strani stimulativno za študente, saj brezposelnih diplomantov prava nekako niti ni, ker se tako ali drugače najdejo v odvetništvu, vendar se zdi, da takšna različica rekrutiranja novih odvetnikov ne daje strankam dovolj velikega jamstva glede minimalnega nivoja pravnega znanja. Navkljub takšni povsem liberalni različici prehoda v odvetniški poklic bi sicer lahko ceh sam postavil določena pravila, kjer bi takšne začetnike lahko postavili v določen »vrsti red« glede prevzemanja odgovornosti. Toda to je lahko učinkovito tam, kjer delujejo odvetniške družbe in sicer večje korporacije odvetnikov, če pa delujejo odvetniki kot posamezniki (npr. na podeželju) pa se zdijo stranke vendarle a priori premalo zaščitene.

Drugače je glede izbire tožilcev in sodnikov v Turčiji. Teh je v vsej državi skupaj približno 13.000. Tu velja ostra selekcija sodnikov, saj državni izpit opravi le vsak peti kandidat. To je precej bolj zaostreno kot pri nas, kjer je uspešnost kandidatov na pravniških državnih izpitih nekako dva od treh kandidatov. Sicer pa se zdi turško izobraževanje za bodoče sodnike precej resno, saj je organizirano v sklopu sodniške akademije, kjer so kandidati deležni polletnega intenzivnega izobraževanja, skupaj pa pred-sodniško izobraževanje traja eno leto. Sodniška akademija kot svojevrstna izobraževalna inštitucija s svojim campusom, kjer kandidati tudi prebivajo med izobraževanjem, ima dovolj finančnih sredstev in tako odlične pogoje za svoje delo. Letni proračun te akademije je več kot 6 milijonov evrov, ima 25.413 m2 prostorov, celotno posestvo te institucije pa znaša več kot 150.000 m2. Ima številne predavalnice za študij manjših skupin (40-50 študentov) ter številne sodne dvorane za simulacije sojenj, športne terene za izvenštudijske dejavnosti itd. Toda tisti, ki na koncu uspešno opravijo sodniški izpit, so lahko stari le od 22-23 let in že izpolnjujejo pogoje za imenovanje na funkcijo prvostopenjskega sodnika. Teoretično pa lahko celo 24 letni odvetnik zagovarja primer pred turškim Ustavnim sodiščem (katerega predsednik, kot zanimivost, sploh ni pravnik?!).

Sicer je položaj sodnika v turški družbi zelo cenjen in tudi solidno plačan. Poleg za naše razmere zelo solidnega plačila (2000 – 3000 EUR za prvostopenjskega sodnika) imajo tudi druge bonitete: npr. najem hiše po nekakšni neprofitni najemnini in številne druge ugodnosti.

Ali je potemtakem turška pravna profesija pripravljena za vstop države v EU? To je težko na splošno reči. Mislim, da je njihov Visoki svet za sodnike in tožilce (po evropskem mediteranskem, najbolj italijanskem zgledu), kot različica našega Sodnega sveta, ki so ga Turki bistveno reformirali leta 2010, na dobri poti in da počne dobre stvari v smeri izboljševanja kvalitete sodstva (in tožilstva). Navsezadnje ima za to tudi izdatna sredstva, a glede resnosti in zavzetosti pri tem se zdi, da jih ne zapravljajo po nepotrebnem. Turčija je velika država in tudi precej raznolika – tu se zdijo zelo velike razlike med velikimi mesti in podeželjem – tudi glede pravne profesije.

Pavšalno bi lahko sklepali, da določeni deli turške pravne profesije zagotovo so pripravljeni pridružiti se zvezi evropskih narodov, jasno pa je, da rabijo še nekaj reform, popravkov, izboljšav (npr. okrepitev meril za vstop v odvetniški poklic, dvigniti starostno mejo za imenovanje v sodniški poklic, resna akreditacijska merila in nadziranje ustanovitve in obstoja pravnih fakultet; večja internacionalizacija celotne profesije na vseh nivojih). A dejstvo je, da Turki prihajajo in trkajo na vrata Evrope. Če bo Evropa dovolj pametna, bo to znala izkoristiti.   

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

To se zdi celo nekakšen arhetip delitve dela med instancama, saj to pravilo ne velja le v evropskem kontinentalnem pravu, temveč tudi v anglo-ameriškem, kjer je resnici na ljubo to še strožje izpeljano, saj npr. ameriška pritožbena sodišča izključno razpravljajo le o pravnih vprašanjih.

A glej ga zlomka takšna »naravna« delitev dela med instancama je iz takšnih ali drugačnih razlogov postala resen problem za naše sodne postopke. Največji »greh« predstavlja tu razveljavitvena odločba pritožbenega sodišča, ki vrača zadevo na prvo stopnjo, da to o zadevi ponovno odloči. Takšen, oprostite besedi, ping-pong med instancama je bil prenekateri poglavitni razlog za večletne, nemara celo desetletne sodne postopke.

Da bi se zavoljo prevelikih sodnih zaostankov zadeve hitreje premaknile, je bila pred leti procesna zakonodaja delno spremenjena, delno pa so za izvedbo t. i. pritožbene obravnave obstajale možnosti že prej. Ideja je v tem, da skušamo hitreje priti do dokončne odločitve v zadevi, saj lahko pritožbeno sodišče neko nepravilno ugotovljeno dejansko stanje (ali procesno napako) sanira samo, s pomočjo pritožbene obravnave. Mislim, da se o tem strinjamo vsi, le v praksi do tega prihaja manjkrat, kot bi si vsi želeli. Sam s strani sodnikov še nisem slišal nobenega nasprotnega argumenta, ki bi pogostejši pritožbeni obravnavi oporekal, prej kritike o tem, zakaj njihovi instančni kolegi tega ne počno v večji meri. Menda pa, da se stanje počasi izboljšuje. 

Res, tudi meni samemu se mi zdi ideja o pogostejši pritožbeni obravnavi, da ne rečem o njeni množični uporabi, dokaj privlačna. A zavoljo česa? Predvsem je tu načelo ekonomičnosti in pospešitve postopkov. Toda v ozadju se lahko skriva cela kopica pasti in pomislekov. Eden od teh je vsaj ta, da se s tem prenaša večja mera odgovornosti na pritožbena sodišča in se s tem delo prvostopenjskih sodnikov vsaj nekoliko razbremeni. A nemara s tem obremenimo višje sodnike bolj, kot bi si želeli – in kaj smo potem naredili za sistem kot celoto? Smo nekaj:  ne prvostopenjskemu ne pritožbenemu sodišču se ni treba v takšnem primeru ukvarjati z isto zadevo dvakrat, ampak se mora pritožbeno sodišče pač (zgolj enkrat) bolj ukvarjati z zadevo, kot bi se sicer.

Prihranek za pravosodni sistem bi lahko tudi nekako izrazili z enačbo, pri čemer bi šteli, da je enkratno obravnavanje zadeve 1 enota.  Torej namesto: 2 + 2 = 4, bi se posledično enačba glasila: 1 + 1,5 = 2,5. Zelo poenostavljeno rečeno, prihranek je enoto in pol za pravosodni sistem. Seveda je to zgolj nekakšno praktično razumsko razmišljanje »zunanjega« opazovalca, insiderji bodo seveda našli kup problemov, na katere bi bilo treba sicer ustrezno odgovoriti.

Kaj pa še bolj drzna ideja, ki bi še bolj razbremenila močno obremenjeni pravosodni sistem? Denimo, da bi celo tako izboljšali ugotavljanje dejanskega stanja na prvi stopnji, da bi pritožni razlog iz njegove nepravilne ugotovitve celo prenehal biti redni pritožbeni razlog? Da bi se bilo možno pritožiti zoper takšno nepravilnost le izjemoma? Tu bi za pravosodni sistem potem bila možna enačba, če se malce izrazim pravno-ekonomistično, 1,5 + 0,5 = 2. Torej še dodatni prihranek v enotah energije. A kaj bi to podrazumevalo, kakšne so sploh predpostavke za takšno drzno razmišljanje?

Nekdo bi rekel, da je edina varianta za to, da uvedemo porotno sojenje po anglo-ameriškem vzoru in s tem sodnika razbremenimo glede odločanja o ugotovljenem dejanskem stanju, ki se na koncu izteče v odločanje o krivdi, kar je v izključni pristojnosti porote. Toda v Angliji in ZDA pride porotno sojenje v realnosti v poštev v zelo malem številu primerov, v Angliji pa so celo povsem prenehali s porotnim sojenjem v civilnih zadevah. Torej takšen argument ni odločilen. Poleg tega še načelo materialne resnice, ki je eden od temeljnih razlogov za ideal popolnega in s tem pravilno ugotovljenega dejanskega stanu, vsaj v kazenskem pravu izgublja še dodatno vrednostno zaslombo z uvedenim institutom procesnega mešetarjenja (plea bargaining) ali pogajanja o priznanju krivde in posledičnem znižanju kazenske sankcije (po B. M. Zupančiču pa materialna resnica tako ali tako ni bila nikoli dosegljiva sodiščem, ker gre za historično neponovljive dogodke primerov, ki se obravnavajo na sodiščih). S tem se kazenski postopek vsaj delno približuje pravdnemu postopku.     

A če je v grobem rečeno delitev dela med prvostopenjskim in pritožbenem sodiščem v smislu razlikovanja med dramo oz. teatrom človeških usod in kabinetno justico bolj ali manj geografsko univerzalna in časovno arhetipska, tako rekoč od vekomaj, čemu je potem pritožbena obravnava smiselna in zato upravičena? Je, saj pomeni hitrejšo pot do zaključka postopka in tako do pravice. Je pa le dodatno odprtje procesnega ventila, ki ne ruši vsebinsko utemeljenih in univerzalno utrjenih konceptov prve in druge sodne instance.   

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Glede na izkušnje iz časa študija na svoji slovenski almi mater studiorum, ki so bile (kot povsod) dobre in slabe, bi si človek želel, da bi tiste dobre stvari ostale, slabe pa bi se vsaj delno izboljšale. Ena od teh slabih je prav gotovo bila preveč učenja 'na pamet'. Seveda ne ravno povsod, in prav gotovo ne pri dobrih profesorjih, a nasploh žal prepogosto – zato odločno preveč! Kasnejše izkušnje pri študiju v tujini so bile ravno obratne: študija 'na pamet' skorajda ni bilo, če pa že kaj malega, pa pri najslabših profesorjih in najlažjih predmetih – pri t. i. closed-book izpitih. Idealni način izobraževanja je seveda (bil) problemski ob uporabi pridobljenega znanja na konkretne probleme (v aktualnih ali namišljenih pravnih primerih) – pa ne 'mehansko' ali rutinsko, kot to pogosto poteka v resničnem življenju ali pravni praksi, temveč kritično, razmišljujoče in poglobljeno kot pač gredo stvari tudi v praksi, a na najvišjih pravnih nivojih.

Pa slišim od (bivših) študentov ali njihovih staršev tožbe, da še preveč profesorjev na naših pravnih fakultetah, tudi najboljših, zahteva od študentov, da se določeno snov ali (večje) dele snovi naučijo na pamet. Ali je to še mogoče, si rečem. To ni dobro! To ne omogoča niti razvoja fakultet ne višanja nivoja znanja diplomantov, kar ima slabe posledice tudi za prakso – ali vsaj prelaga breme učenja pravnega mišljenja na kasnejše faze takšnih ali drugačnih dodatnih izobraževanj. Kar pa je najslabše – ne vodi k razvoju pravnika kot kritičnega intelektualca, temveč ga razvija v pravnika-uradnika, saj v njem razvija nagonsko (nekritično) vezanost na dogmatično-avtoritarne vzorce njegovih učiteljev.

A prepogosto je za takšnim načinom poučevanja oz. izpraševanja še neki drugi profil profesorja, ki danes s podobnimi metodami zamenjuje svojega predhodnika. Pa to ni kakšen avtoritarnež v svojem psihološkem portretu, kot morda njegov ded, temveč profesor, ki zavoljo raznoraznih materialističnih obveznosti enostavno nima dovolj časa za študente. Tako mu je lažje in hitreje izprašati študenta o nekih dogmatičnih sintaksah, ki jih je nekritično in dobesedno prevzel od zakonodajalca, vsi drugi ostali konceptualni prenosi vsebine s strani študenta pa so preveč časovno potratni, da bi se profesorju izplačali.

Toda tu takšen profesor prepogosto niti ni sam kriv. Je le sokrivec, hkrati pa tudi žrtev sistema izobraževanja, ki še ni dovolj napredoval. Očitno raznorazne ankete, evalvacije študentov in preverbe »strokovnjakov« v postopkih (ponovne) akreditacije visokošolskega zavoda ne zadostujejo in ne zaležejo. Ne pravim, da ni bolje kot denimo pred dvajsetimi leti, a v primerjavi z nekimi razvitimi okolji, smo še precej daleč.

Imeti v razredu kakšnih 20-30 študentov, dovolj ur predavanj in vaj za njih, da se gre lahko kritično skozi snov, študenti pa na koncu pišejo kakšen open-book izpit! Seveda že sama priprava takšnega izpita profesorju vzame veliko časa in tudi samo popravljanje. Veliko lažje in hitreje je izprašati študenta kakšna tri kratka vprašanja, pa tudi nezahtevna vprašanja so ne le lažja za študenta, temveč tudi za profesorja. Tako profesor na hitro opravi svoje obveznosti do študentov in mu ostane več časa za njegove »prave« aktivnosti, študenti pa se zato malo naučijo. A takšna bližnjica nezahtevnih študentov niti ne moti.

Tako volk ostaja sit, koza pa cela. Ker je tak sistem! Nepotizem, klientelizem, hermetična zaprtost so že njegove tradicionalne stalnice, v zadnjem času pa se je pritihotapil še neoliberalizem, ki (zavoljo kroničnega pomanjkanja finančnih sredstev) iz ozadja profesorjem nabija pedagoške ure ter mu veča število študentov, ki naj jih uči. A kdo je žrtev tega? Na kratki rok gotovo ambiciozni študenti in profesorji, ki jih sistem, naravnan na povprečje, želi izločiti. Na dolgi rok pa gotovo celotna skupnost, ki ne napreduje, ampak vsaj stagnira, če že ne nazaduje.

Kje pa je pri tem kakovost v visokem šolstvu, tako opevana kakovost, zavoljo katere smo pred dobrimi tremi leti ustanovili posebno agencijo (NAKVIS)? To naj bi jamčila nekakšna kultura kakovosti, ki naj bi pomembno temeljila tudi na nadzoru. Pa to deluje? Nadzor sicer je do neke mere prisoten, a je prešibek, premalo odločen, da bi bistveno napredovali. Tudi tu imamo vse lepo na papirju in v (pravnih) aktih, v praksi pa je tisoč in ena pot, kako to prepetnajstiti. In če so v visokem šolstvu inteligentni ljudi, so tudi tovrstne rešitve še posebej iznajdljive.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V začetku devetdesetih prejšnjega stoletja smo šli vsak svojo pot in v zadnjih dvajsetih letih smo se na različnih družbenih področjih razvijali različno. A kljub vsemu si zavoljo dobršnega dela skupne zgodovine ostajamo primerljivi in prav je, da se tudi drug od drugega učimo. Predvsem glede dobrih zgledov.

            Eden od takšnih zgledov prihaja iz sosednje Hrvaške, torej najmanj balkanske od Balkana, nam torej najbolj podobne dežele. Zakaj gre? Kje so tu kakšni zgledi?

            Vsakdo, ki je letošnje poletje dopustoval na hrvaški obali, je najbrž doživel nekaj podobnega, kot smo sami. Nekega dne smo se denimo krepčali v nekem bistroju, drugi dan, ko smo to želeli ponoviti, pa je bil ta že zapečaten. Da, prav berete: dobesedno zapečaten! Z rdečo vrvico čez režo med vrati in okvirom vrat in s pečatoma na vsaki strani. Zraven pa je viselo natisnjeno opozorilo Ministrstva za finance oz. pristojne davčne uprave, češ da poškodovanje ali uničenje tega pečata predstavlja kaznivo dejanje, za katerega je celo lahko izrečena tudi zaporna kazen. Pa to ni bil edini primer: podobna usoda se je pripetila tudi vsaj dvema manjšima pekarnama, kjer smo se na poti na plažo navadno ustavljali po kakšen rogljič ali slanac. In to v malem Puntu na otoku Krku, ki ne premoge kakšne pretirane turistične ponudbe. Ti lokali in trgovinice so bili denimo zaprti lahko le kakšen teden ali deset dni, toda vmes se je moralo zgoditi nekaj pomembnega, da je lastnik lahko zopet odprl lokal. Le kaj? Lahko le domnevamo: plačati je moral kakšen davek, s plačilom katerega je zamujal, nabaviti si t. i. fiskalno blagajno, pričeti dosledno izdajati račune – brez kakšnih viškov v blagajni.

            Zakaj to omenjam in kaj ima to opraviti z našo predrago podalpsko deželico? Gre namreč za neko odločenost naše sosede, da uredi določene stvari v državi, kar lahko pri nas pogrešamo. Da gredo do konca, da je izvršba ali izvršitev odločbe resna zadeva, ki jo je treba dosledno izvesti. Da je treba zakonodajo dosledno in brez izjeme spoštovati in zato nadzoru posvetiti veliko pozornosti: s tem tudi sredstvom in osebju. Da to ni le družbeno pravično, temveč da se tudi splača glede pozitivnih učinkov na nacionalno ekonomijo.

            Tu se zdi, da v tem smislu v zadnjem času le capljamo za našo sosedo: oni so se pred nami resno spopadli s korupcijo (najprej je bil primer Sanader, šele nato »naša Patria«);  že prej, pred nami so spreminjali kazensko zakonodajo glede zaplembe premoženja nezakonitega izvora; pred nami so objavili seznam največjih davčnih dolžnikov; pred nami so uvedli tudi t. i. davčne blagajne; že kar nekaj časa, celo nekaj let prednjačijo glede preganjanja črnograditeljev (mi pa smo šele v zadnjem času odkrili Jakličevo kmetijo in Türkovo vilo) itd. Toliko zadev, da to ni več le slučaj. Res se lahko kaj naučimo od Balkana – četudi od najmanj balkanskega.

            Kaj je torej botrovalo že večkrat omenjenemu prevzemanju tovrstne prve violine na Zahodnem Balkanu s strani Hrvaške? Verjetno po eni strani močan veter v krilih ob vstopanju v Unijo, po drugi strani pa precejšnja enotnost ali konsolidiranost naroda kot nujna posledica sicer tragične osamosvojitvene vojne.

            Kaj pa druga plat medalje oz. druga plat te odločne in učinkovite zgodbe, ki zadeva varstvo ali kršenje človekovih pravic? Denimo zaprtje pekarnice nadvse garaškemu Kosovarju, ki so mu v blagajni našli »višek« 10 lip? (Četudi govorici nekako ne verjamem in se mi zdi da jo je sproduciral sam nepošteni lastnik.) Prav lahko, da se dogodi tudi kakšen prekomerni ali nesorazmerni poseg v dobrine domnevnih kršiteljev. Tu je treba gledati od primera do primera. A zavoljo tega ne gre spodkopavati zagona in odločnosti, da se zadeve čim bolj uredijo.

            Enostavno bi tudi pri nas morala država narediti večji red na teh področjih, to pa bi zahtevalo njen večji vložek v okrepitev nadzora in angažiranje dodatnih nadzornikov. To bi bila investicija države, ki bi se ekonomsko splačala in bržkone poznala v državni malhi. Preveč je še pri nas kroničnih utajevalcev davkov, kršilcev delovnopravne, visokošolske, gradbene, finančne, in druge zakonodaje. Ti so še vedno tako uspešni v iskanju lukenj, da zgleda naš pravni sistem kot pravi švicarski sir. Da spravimo državo v red in povzdignemo načelo pravne države na višji nivo, niso dovolj le odmevni kazenski primeri z ulovljenimi tajkuni. Kaj pa »tajkunčiči«, ta podrast pravih tajkunov, ki morda na prvi pogled ne kršijo kazenske zakonodaje, vendar ni njihova sleparija glede davčne, delovnopravne, visokošolske, finančne in druge javnopravne zakonodaje nič manjša?

            To bi bil resnični nacionalni interes, ki mu je vredno slediti, saj bi tako iz Slovenije naredili bolj pravno urejeno okolje, ki bi bilo bolj privlačno tudi za tuje investicije. To bi bila investicija, ki se ne bi povrnila le duhovno, temveč tudi materialno. In hočeš nočeš nam pri tem ravno v preteklosti toliko podcenjevani Balkan nastavlja ogledalo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

To je bil čas, ko je bilo človeštvo še močno zavezano duhovnemu svetu in filozofiji. Skratka 'družbeni nadstavbi' v jeziku Hegla in Marksa. Danes se zdi družbeno okolje bolj materialistično, zato bi bil bolj primeren nekakšen paralelizem telesa in države, kot odnosov med 'družbeno bazo' in državo, njeno formo. Homo oeconomicus je namreč človek naše dobe. Prepogosto tudi tam, kjer naj bi bili zavezani predvsem duhovnemu poslanstvu. Tako so v jedru politike kot javnega udejstvovanja ljudi že po definiciji v ospredju ekonomske teme. Zdaj, v obdobju večletne gospodarske krize pa še toliko bolj. V smislu ekonomije je država največji 'gospodar' (gr. oikonomos, iz oikos doma, nomos zakon, pravilo) na nekem ozemlju. Če pa je že v slovenskem jeziku država ženskega spola, naj jo potem imenujemo 'gospodarica'.

Naj bo ta vitka, a zavoljo tega hkrati prevzetna in ošabna, da ne rečem skopuška? Ali pa naj bo zajetna, dobrodušna in radodarna? Skozi zgodovino so bili v modi njeni različni koncepti, ki se še danes zagovarjajo v času gospodarske krize. Vitko državo si predstavlja bolj (neo)liberalni ali desni politični pol, ki terja njeno varčnost in nižanje njenih odhodkov, bolj levi ali socialistični pol pa ima raje bolj zajetno gospo državo z njeno pomembno regulativno funkcijo. Kot alternativi sta ta koncepta seveda izraza dveh različnih zgodovinskih političnih idej: (a) laissez faire iz obdobja 18. stoletja in prve polovice 19. stoletja ter (b) državnega intervencionizma ali celo socializma iz druge polovice 19. ter 20. stoletja. Še posebej socializem je prinesel velik razrast države v vse družbene pore.

A danes po vseh teh zgodovinskih izkušnjah glede na vlogo države in njeno večje ali manjše poseganje v naše vsakdanje življenje se zdi, da rabimo nekakšen uravnotežen pogled, ki je nujno integralen ali celovit. V pogojih tržno-socialne države želimo gospodarico, ki naj ne bo ne previtka in ne predebela. Na eni strani naj na področju reguliranja in s tem obremenjevanja gospodarske pobude, delovanja trga, investicij, ustanavljanja podjetij in njihovega poslovanja ne bo preokorna, kar je nujno gospa, ki je preveč zajetna. Toda biti mora hkrati dovolj čvrsta in stabilna, da je ne premikajo sem ter tja nenehni vetrovi in valovi vsakodnevne tržne dinamike. To pa bo le, če bo dovolj zaužila. In če se bo dovolj nahranila ter napila, ne bo presuha, da bi dajala in bila radodarna tam, kjer trg ne bi nič dal ali bi dal le uspešnim, zdravim in bogatim (npr. sociala, kultura, regulacija v smislu delovanja pravne ureditve države). A predebela ne bo zdrava niti vesela, saj bo preveč jemala in morda na koncu celo od preobilja zbolela.

Skratka neko ravnovesje med ekstremi. Simetrija je bila že antični ideal. A opozoriti je treba še na en vidik – poleg telesne »teže«.

Najsi bo ne presuha in ne predebela, država ne bo lepa niti uspešna ali učinkovita, če ne bo hkrati tudi urejena. Kakršni koli predpisi na socialnem področju ne pomagajo, če se ne izvajajo dosledno in če jih pri tem ljudje izigravajo, ker ni dovolj nadzora. V tem pomenu je delovanje pravne države predpogoj tudi za uspešno delovanje socialne države. Primerno delovanje pravne države daje prepotrebno stabilnost tudi na socialnem področju. Zdi se celo bolje, da imamo manj ukrepov države na socialno-ekonomskem področju (npr. zdaj v času krize), pa da se ti dosledno izvajajo, kot pa njihovo večje število, če se ti izvajajo nekako polovičarsko. Predpogoj za vsakršno delovanje države je seveda pravna varnost kot glavno podnačelo načela pravne države, poleg načela pravičnosti.

Navsezadnje tudi urejenost prispeva k simetričnosti oz. je celo njen sinonim, saj pomeni nekakšno ravnovesje delov v celoti. Tu pa se paralelizma duše in telesa – tudi v primeru države kot njeni idejni-ideološki in materialistični (ekonomski) podstati – izogneta precepu, da bi se našla v preseku.           

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Krovna ustavna določba je bila tu seveda 74. člen URS, ki govori o svobodi podjetništva oz. gospodarske pobude ter prepovedi (nelojalne konkurence in) omejevanja konkurence. Na drugi strani pa smo želeli ohraniti pridobitve socializma v smislu socialne države, kar smo zapisali v drugi člen URS kot socialno državo in v številne druge določbe v zvezi z ustavnimi socialnimi pravicami. Pravzaprav smo se v ideološkem smislu želeli približati moderni zahodni evropski ureditvi glede tržno-socialne države.

Ker pa je bila v socializmu socialna država izjemno sistemsko zasidrana, je bila naloga predvsem, kako uvesti konkurenco v gospodarstvo in v druge družbene podsisteme, da bi hkrati pognali pozitivno tekmovalnost v podjetništvu in temu sorodnih panogah na eni strani, na drugi strani pa ohranili čim večji nivo socialnega varstva. Ocenjujem, da smo se v zadnjih dvajsetih letih tu precej lovili, se šli igro poskusov in napak, marsikaj še sploh ne izčistili ter postavili na zdrave temelje, upam pa, da čim manj zavozili. Vse te poskuse reform je nato presegala gospodarska kriza.

Osebno sta mi na lestvici vrednot socialna država in socialna pravičnost na zelo visokem mestu, vendar tudi zelo cenim zdravo konkurenco na čim več področjih in jo štejem kot tisto tekmovalnost, ki upošteva socialno komponento v smislu družbene odgovornosti. - Pridevnik 'socialen' seveda pomeni družben v smislu družbe kot celote z vsemi njenimi vidiki – tudi ali predvsem z najšibkejšimi oz. najranljivejšimi sestavinami, saj z 'individualizmom' navadno štejemo posameznike, ki so dovolj močni, da se »odlepijo« od družbe. Konkurenčnost pa je možna, če je vzpostavljen trg idej, produktov, storitev, sposobnosti, kadrov itd. Trg omogoča primerjanje in zdravi trg naj bi omogočal zdravo primerjanje, v smislu vladanja sposobnosti prek njenih rezultatov (t. i. meritokratičnost). Socialna država pa naj bi na drugi strani zdravila oz. rehabilitirala »stranske učinke« oz. odklone, ki jih iz takšnih ali drugačnih razlogov proizvede tržna igra. Tako naj bi pri distribuciji družbenega bogastva idealni trg sorazmerno več dajal glede na večje sposobnosti, socialna država pa naj bi več dajala sorazmerno glede na prizadetost.

Tudi dualizem javno-zasebno je nekako povezan z dualizmom sociala-trg. Ker sociala navadno pomeni družbeno dobro, se bolj povezuje s skupnim-javnim, zasebno pa je bližje pojmu individualno. Ni pa to vedno povsem nujno tako: npr. filantrop-zasebnik lahko naredi za socialo več kot neka družbena skupnost, pa tudi zasebni sistemi lahko omogočajo določene socialne produkte (npr. pokojninsko, zdravstveno zavarovanje). Seveda pa je nasploh socialna varnost in njeni sistemi (pokojninsko varstvo, zdravstveno varstvo, varnost invalidov, starševsko varstvo, varstvo revnih, brezposelnih, itd.) bolj zasidrana v javnem kot zasebnem.

Pa smo šli – še pred krizo – z reformiranjem tržnega gospodarstva in socialne države dovolj daleč? Če bi na nekaterih področjih šli še dlje glede spreminjanja družbenih vrednot, morda posledice gospodarske krize, ki nas je zajela v letih 2008 in 2009, ne bi bile tako hude? A zdaj je težko biti pameten za nazaj, treba je rešiti, kar se rešiti da, in državno ladjo spet odpremiti na odprto morje.

Morda pa je trenutna kriza tudi priložnost, da določene stvari postavimo na bolj zdrave temelje – da ob vzpostavitvi zdravega trga oblikujemo tudi zdravo socialo. Če se odrekamo s kazenskimi postopki prevarantskim akterjem na trgih, bi lahko tudi socialo očistili anomalij in lažnih predstav. Te namreč nekaterim dajejo (nezasluženo) potuho.

Dejstvo je, da bi nekaj trga in konkurenčnosti lahko še dodatno uvedli tudi v t. i. javni sektor – denimo v visoko šolstvo, ki je po svoji togi ureditvi še vedno postsocialistično in nekonkurenčno. To sicer ni neposredno povezano s socialo, toda še preštevilne pozicije v njem so »socialne«. To pa je zlagana socialnost, kvazi-sociala kot krinka in potuha za nesposobnost, ki dobesedno odžira kruh pravi sociali – kajti iz iste državne malhe, od koder se napaja visoko šolstvo, se hrani tudi sociala. Tudi tu bi namreč moralo priti do t. i. »prevrednotenja vrednot«. Kot je bilo pred leti masovno izkoriščanje socialnih prejemkov in transferjev za osebno bogatenje. To je bila lažna ali celo sprevržena, nemoralna sociala in močno upam, da tega ni več.

Na drugi strani prenapihnjeni javni sektor (pavšalne ocene pravijo, da je nekako tretjina zaposlenih preveč) igra pomembno socialno funkcijo, četudi naj to ne bi bil njegov namen. Predstavljajte si, da bi ta moral »shujšati« za približno tretjino, s čimer bi se resda uvedla večja konkurenčnost ter tudi kakovost njegovih storitev, kakšna socialna bomba bi to bila za stopnjo brezposelnosti v Sloveniji – ob že zdaj visoki številki. To bi sicer lahko storili, a le če bi lahko tem odpuščenim zagotovili druge službe npr. v gospodarstvu. Teh pa ne bo, dokler ne bo prišlo do tujih investicij ali investicij države, ki bi se dodatno zadolžila ali nova delovna mesta financirala iz odprodaje dela državnega premoženja.

Kaj se torej piše našemu trgu, kaj se piše socialni državi? Njuna usoda je vsekakor skupna. Ali naj čakamo na (svetovno) »čarobno palico«, ki bo rešila krizo, ali pa imamo še kakšne notranje rezerve? No, zdi se, da bi te s kakšno ali kakšnimi družbenimi prerazporeditvami lahko še našli. Če so v politiki ideje že izčrpane, pa naj se država obrne na svoje državljane. Si to upa država narediti in razpisati kakšen natečaj za raziskovalne projekte npr. z naslovom »Kako državo potegniti iz krize«? Morda bi tu padle za politiko predobre ideje.   

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V svoji doktorski disertaciji, ki je pred desetimi leti izšla v knjižni obliki z naslovom Delitev oblasti: medigra prava in politike, sem se znojil okoli vprašanja, kako pravzaprav ločiti pravo od politike na najvišjem nivoju v nekem pravnem sistemu – v ustavnem sodstvu. Že tedaj sem zaslutil nekakšen evropski kontinentalni oz. bolj pravnopozitivistično in formalistično usmerjen pogled na strožje ločevanje med pravom in politiko, na drugi strani pa predvsem ameriški pravnorealistični pogled na šibkejše ločevanje med tema dvema pojmoma. Ta drugi pristop potrjuje tudi dejstvo, da pogosto višji in vrhovni sodniki v ZDA, ki so tradicionalni steber neodvisnega (!) sodstva v tej državi, ki je zgled urejenega in kakovostnega sodstva vsemu svetu, prihajajo ravno iz politike. Seveda kot eminentni pravniki, ki v tej državi zelo pogosto delujejo v politiki. Na to me opominja osvežujoče lahkotno predpoletno prebiranje dela Law & Justice: An Introduction to the American Legal System, nekega ne preveč znanega ameriškega profesorja z imenom Howard Abadinsky. -- Sicer človek ob branju tega dela, ki naj bi bil nekakšen osnovnošolski učbenik ameriškega pravnega sistema, kaj hitro zavoha, da gre za pripadnika ameriškega, nekdaj močnega pravnega intelektualnega gibanja CLS. To je še posebej enačilo pravo s politiko. Pa dobro, saj gre za notorno znana dejstva o tem pravnem sistemu in avtor nas menda ne more zavesti!

Če uporabimo Cerarjevo sicer posrečeno metaforo, lahko ugibamo, da je pravnikova duša prodana, ko se ta izneveri svoji stroki in kot pravnik ravna politično. Seveda ima tu smisel govoriti o političnem delovanju pravnika, ko gre za strankarsko-politično delovanje in ne ideološko ali filozofsko politično delovanje pravnika, kot bi dejal Dworkin. Že učbeniška je tista, ki govori o lažjem ločevanju med pravom in politiko v lažjih primerih in težjem ločevanju med tema dvema disciplinama v težjih primerih. Še posebej v ustavnem sodstvu, kjer so najpomembnejši primeri vsi težki, četudi sodišče sproducira bistveno več odločitev v lažjih primerih. Iz zgodovine našega ustavnega sodstva sicer poznamo primere, ko se je dokaj jasno ustavno besedilo, kar bi slej ko prej ustrezalo definiciji lahkega primera, razlagalo na sila čudne načine. Imeli smo tudi zadevo izpred let, ko se je očiten(?) prekluzivni rok skušal razlagati kot instrukcijski.

V ZDA, od kjer je pravni realizem pravzaprav prišel in si utira pot na evropski kontinent, bi na stališče, da ni levih in desnih pravnikov, gledali kot na sila naivno in zastarelo gledanje. -- Toda tudi pri nas je že pred več kot tridesetimi leti Perenič pisal o relativni samostojnosti prava. -- Res da neka meja med pravom in politiko mora biti, saj potem v logičnem pojmovnem smislu sploh ne bi smeli razlikovati med tema dvema pojmoma, a ta meja je sila izmuzljiva – in sicer premočrtno: z naraščanjem splošnosti in abstraktnosti pravnega jezika, ki naj ga razlagamo. Pojem prava je bližje politiki v ZDA, kjer, prvič, politika ni tako zvulgariziran pojem kot pri nas in, drugič, ker je v politiki deluje bistveno več pravnikov kot pri nas.

Pa po vsem tem zgoraj rečenem sploh še gre lahko za pravnike, ki so »prodane duše«? Tako na eni politični strani kot na drugi, levi in desni? Tudi sam menim, da ja, vendar je test, ki naj da pravi odgovor, sila težko izpeljati. Kdor ravna – neodvisno – po svoji ideološki (ali idejni) vesti, pa naj si bo ta leva ali desna, in mu to pravno besedilo še dopušča, ni prodana duša. Četudi se to njegovo ravnanje sklada s stališčem določene politične stranke. Teoretično bi se lahko tako ujela v vseh pogledih! To bi bila platonska ideološka ali idejna simpatija, a katero ni po mojem nič narobe.  

Problem pa se pojavi v naslednjih primerih: (1) če pravnik prestopi mejo dobrega okusa v strokovni epistemološki skupnosti v zvezi z razumevanjem besedila; (2) če pri ideološkem prebiranju pravnega besedila ravna koristoljubno, pa ne bi smel (od določene politične stranke prejme neko korist, pa je v poziciji, ko to ne bi smel – npr. kot sodnik, član KPK, neodvisne agencije); (3) izda svojo ideološko-politično vest. V zadnjem primeru je zadeva bolj zapletena, saj je nekdo kot pravnik lahko tudi v demokratičnem sistemu siljen izdajati svojo ideološko vest s strani formalnega prava večine – seveda pa ima – a le če je sodnik! – pri svojem pravno-ideološkem oporečništvu možnost moralnega preizkusa pred ustavnim sodiščem.

Verjetno bi lahko našli še kakšen primer, ko gre lahko za prodano pravniško dušo. A ob vseh teh kategorijah bi še bolj ugotovili, da je stvar precej zamotana in kakršno koli etiketiranje prenevarno.

Toda ob zgoraj nakazanem prvem delu splošne formule za neodvisnost pravnika obstaja tudi njen drugi del: s premočrtno konkretizacijo in individualizacijo pravnega besedila pada možnost pravniškega odvisnega delovanja. Vsaj teoretično.   

Sicer pa, kot je že tudi znano, je že sama oznaka »levi« ali »desni« lahko le stereotip. Če nekdo ravna po svoji pameti in vesti, ima lahko enkrat liberalna, drugič pa konservativna stališča – npr. glede družinskega življenja, spolnosti, kulture je lahko konservativno usmerjen, glede vloge države, ekonomije, socialnih in delavskih pravic pa bolj liberalno. Pa tudi desno ni vedno konservativno in levo liberalno. Še bolj pri nas, kjer sta izraza levi in desni že tako ali tako pogosto čudno uporabljena. 

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Uradniške okvire je sodstvu najprej začrtala avstrijska monarhija, nadaljevala stara Jugoslavija, v določeni meri pa obdržala tudi nova Jugoslavija. Vedno je bila v ozadju izvršilna veja oblasti, bodisi kralj ali partija, s takšno ali drugačno možnostjo vpliva na neodvisnost sodstva.

Jasno je, da sedanje, demokratične situacije ne moremo enačiti s tedanjimi. Z osamosvojitvijo Slovenije so se postavile dobre osnove za razvoj resnično neodvisnega in kakovostnega sodstva. Vendar moramo glede njegove učinkovitosti žal priznati, da se dobri obeti niso povsem uresničili. To pa predvsem iz sila zapletenih razlogov, nekakšne izgubljenosti v sistemskem labirintu, iz katerega ne vidimo prave rešitve. Toda v skušnjavah, ki jih ponujajo raznorazni všečni recepti za izboljšanje te učinkovitosti, tiči nevarnost, da v razvoju lastne državnosti in njenih podsistemov ne napredujemo, temveč uberemo celo pot nazaj.

Gordijski vozel, v katerega se je zapletlo naše sodstvo, res ni lahko rešljiv. Toda odmotavati ga bo treba sistemsko, počasi in pretehtano, z nekim načrtom, vizijo in predvsem složnostjo pri reševanju. Vsaka solistična akcija, vsako zasebno vlečenje niti, lahko povzroči, da se vozel še bolj zaplete. Eno izmed takšnih preuranjenih načinov vlečenja niti, ki je politiki in laični javnosti na prvi pogled všečno, je tudi uvajanje t. i. pravosodne inšpekcije (ali bolj formalno: službe za nadzor nad delovanjem sodne uprave, ki jo predvideva novela Zakona o sodiščih). Sporna so že sama izhodišča tega ukrepa, ki so predstavljena v obrazložitvi predloga zakonskih sprememb.

Tovrstni institut se uvaja po zgledu upravne inšpekcije. Od kdaj je lahko upravna regulacija zgled za sodno, če želimo imeti sodoben sistem delitve oblasti!?! Že samo bežno poznavanje tega sistema in njegovih nadzorov in ravnovesij narekuje razumevanje, da so standardi poseganja v regulacijo sodstva veliko višji kot pri reguliranju upravnega delovanja. Uprava deluje hierarhično, tudi po političnih navodilih, sodstvo pa je vezano le na Ustavo in zakon, saj mora biti sodnik popolnoma neodvisen, če naj izpolni svoje pravo poslanstvo. Četudi Minister za pravosodje, ki uvaja spremembe, obljublja, da se sam oziroma »njegovi« sodni inšpektorji ne bo vtikali v vsebinsko delo sodnikov, pa že samo dejstvo, da bodo lahko po sodišču »hodili« in »pregledovali« prostore, zbuja skrb. Tovrstno skrb namreč, ki jo narekuje že prastara izkušnja iz Troje, ko so plemeniti in nedolžni živalci dovolili vstopiti v trdnjavo iz nje pa so poskakali do zob oboroženi sovražnikovi bojevniki.

V obrazložitvi predloga spremembe Zakona o sodiščih so tudi upoštevni primeri iz tujih pravnih ureditev predstavljeni zelo skopo, tako da bralec ne ve, ali se primeri sploh nanašajo na zadevo, o kateri tu razpravljamo. To velja predvsem za Avstrijo in Nemčijo, ki sploh ne poznata institucije sodnega sveta, vendar po besedah poznavalcev tega sistema ni nikakršnega govora, da bi lahko tovrstna inšpekcija delovala pri Ministrstvu za pravosodje. Glede Francije in Italije pa je situacija precej drugačna, kot pri nas, saj gre za južnoevropski tip sodnega sveta, katerega član je tudi minister za pravosodje, ki pa naj v njem ne bi izvajal političnega vpliva. T. i. pravosodna inšpekcija v primerjalnih pravnih sistemih sicer obstaja, vendar je v glavnem locirana pri sodnih svetih in ne pri ministrstvih za pravosodje. To je tudi v obrazložitvi predloga sprememb prikazano v primeru Bolgarije, zelo podobno pa je bilo tudi pri Turčiji, ko je takšno službo prevzel sodni svet, saj sta se ti državi želeli (ali morali?) približati zahodnim standardom nadzora nad delovanjem sodstva.

Ker Slovenija primerjalnopravno spada v podskupino vzhodnoevropskih držav, bi bila tudi pri nas bolj primerna rešitev iz omenjenih držav. Glede na zgodovinski razvoj in trenutno stanje naše pravne kulture se zdi predlagana rešitev lahko pravi trojanski konj za vpliv politike v sodstvu. Veliko bolj primerna se zdi obstoječa možnost nadzora ministra nad sodno upravo, če pa se že uvaja posebna služba za nadzor nad sodno upravo naj bo ta na Sodnem svetu.

Četudi naj bi t. i. službeni nadzor glede sodne uprave izvajal sodnik kot neodvisni akter, bi bil ta na »plačilni listi« ministra kot nosilca eminentne politične funkcije, tako da korak k možnim poskusom političnih vplivov na sodstvo ni več daleč. Tu primerjava z izvršilno-upravno vejo oblasti, kjer je na vrhu (politični) minister, uprava pa deluje povsem strokovno, ne zdrži, ker morajo biti kriteriji za poseganje v delovanje sodne veje oblasti bistveno višji. Nihče sicer ne pravi, da bo sedanji minister kaj takšnega dejansko poskušal in da ima dejansko slabe namene, toda za njim utegne priti nekdo drug, ki pa se tej skušnjavi ne bo zmogel upreti.

Res je seveda tudi, da mora biti sodstvo ne le neodvisno, temveč tudi odgovorno, in da če samo ne zmore biti dovolj učinkovito, ga je treba tu in tam k temu spodbuditi tudi z zunanjimi ukrepi. A cilj tu ne upravičuje uporabljenih sredstev in vsak način le ni pravi. Treba je izbrati boljšo rešitev od predlagane, če že kaj spreminjamo. Podoben učinek bi npr. dosegli z milejšim ukrepom, ko bi se takšna oblika nadzora oblikovala na sodnem svetu, ki že po sami definiciji ne spada v nobeno izmed vej oblasti in je nekakšna neodvisna državna agencija za nadzor nad delovanjem sodnikov. Sodni svet poleg predstavnikov sodnikov sestavljajo tudi predstavniki javnosti, prek članov različnih nesodnih pravnih poklicev. Sodniški predstavniki so v njem v večini z določenim namenom kot nekakšna varovalka – da nadzor in poseganje v delo sodnikov ne bi šlo predaleč, saj sta vrednoti njihove neodvisnosti in nepristranskosti svetinji. Ker je človek po naravi subjektivno bitje in je hitro dovzeten za njuno nespoštovanje. Zakaj je ameriška ustavna teorija sodstvo že zdavnaj proglasila za the least dangerous branch?

To je namreč prevladujoča ureditev v razviti tujini, ki ji kaže slediti. Zakaj spet izumljati nekaj novega in posebnega, se zopet iti nekakšen pravni voluntarizem, samo zato, da ima nekdo prav? Mar nimamo že dovolj tovrstnih rokohitrskih spreminjaj zakonodaje? Bomo spet morali obremenjevati Ustavno sodišče RS, da ponovno odmeri pravno pamet v tej državi, vmes pa bomo vsi nezadovoljni, na dveh bregovih, izgubljali dragoceni čas in energijo – namesto, da bi se usedli skupaj in skupaj našli rešitev?

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ustvarjalnost je značilnost človeka kot takega, vendar so se v zgodovinskem procesu delitve dela za njeno še posebej izrazito gojenje na najvišji ravni usposobile specializirane institucije akademskega sveta: univerze in fakultete. Te naj bi spodbujale neukalupljive oblike ustvarjalnosti na najvišjem nivoju. Stricto sensu pomeni ustvarjalnost napredek znanja, tj. nenehno pot naprej v razumevanju stvarnosti. A lato sensu pomeni ustvarjalnost tudi zakladnico preteklega in obstoječega znanja oz. njegovo uporabnost (t. i. prenos znanja) za reševanje rutinskih, tj. vsakodnevnih človeških problemov. V tej zvezi sta se v akademskem svetu globalno izoblikovala dva profila znanstvenikov, raziskovalcev in učiteljev: tisti, ki so bolj ustvarjalni ali 'produktivni' v smislu odkrivanja novega znanja glede resnice tega sveta, drugi pa so bolj reproduktivni glede varovanja zakladnice obstoječega znanja oz. njegovega prenašanja na druge, običajno mlajše ljudi (a s tem, da npr. pri študentih toliko ne iščejo oz. potencirajo ustvarjalnosti glede reševanja problemov). Oba profila sta v nekem smislu sicer potrebna.

Pri njihovem razumevanju so zanimive in bržkone uporabne Freudove ugotovitve glede dveh tipov osebnosti. V svojem znamenitem delu 'Predavanja za uvod v psihoanalizo' (Vorlesungen zur Einführung in die Psychoanalyse, 1917) je Freud razvil teorijo psihoseksualnega razvoja pri otroku, ki prek oralne, analne, falične, latenčne, vodi v genitalno fazo, ko se otrok razvije v zrelo odraslo bitje. Zdrav oz. normalen razvoj pri otroku vodi do t. i. genitalne faze, če pa iz takšnih ali drugačnih razlogov pride do zastojev v razvoju, pravimo, da ostane fiksiran na določeni fazi, na določenem obdobju svojega psihoseksualnega razvoja. Tu se za hip ustavimo pri t. i. analno-retentivni fazi psihoseksualnega razvoja.

Analni značaj izhaja iz Freudove psihoanalitične teorije in govori o osebi, ki je skrajno pedantna, rigidna in kompulzivno obsesivna. Takšna osebnost je pretirano natančna, redoljubna, pikolovska, dobrnjakarska, pretirano varčna, celo skopa, svojeglava, pogosto agresivna. Na drugi strani pa imamo odrasli, genitalni značaj, ki je sinonim za ustvarjalnost, saj razvija produktivnost na različnih področjih. Takšen analni značaj prav gotovo označuje to, čemur v pejorativnem smislu pravimo sholastika (po Vrbincu (iz lat. sholasticus šolski) »prazno, šolsko modrovanje ali abstraktno znanje, ločeno od življenja in prakse«). Sholast je tako »knjižni učenjak, čigar znanje nima prave zveze z življenjem«, pridevnik sholastičen pa pomeni »ločen, odtrgan od življenja, prazen in formalen, dlakocepski«.

»Analci« ali »sholastiki« niso preveč ustvarjalni, saj so preveč obsedeni z detajli, formalizmi, dlakocepijo v zvezi z manj pomembnimi stvarmi, težko ločijo pomembno od nepomembnega, spuščajo se v nerelevantne logične distinkcije, itd. So apriorni dogmatiki. Sicer veliko vedo, so načitani in prave »hodeče »enciklopedije«, a glede ustvarjalnosti so pravi palčki. Kaj je že naš Prešeren očital Matiji Čopu? Njihov največji ustvarjalni domet je zgolj kakšna bolj ali manj posrečena sinteza (tujih spoznanj). Neradi kaj veliko objavljajo, saj se pogosto bojijo, da so pozabili na kakšen vir, kakšno fusnoto. A za kakšne njihove nove ideje ali teorije pa v vsebini besedila energije zmanjka. No, zraven napišejo še kakšno spremno besedo. Toda, kje so lastne misli, ideje, koncepti, teorije, ki bi jih plasirali na svetovno tržišče, kajti biti prvi na vasi ni težko, še posebej, če je ta vas majhna? Tu bi se moral strinjati s profesorjem Boštjanom M. Zupančičem, da je za ustvarjalnost potrebna genitalna faza in »penetracija« v logos. O tem sta seveda pisala tudi Herbert Marcuse v svojem delu 'Eros in civilizacija', pa tudi Eric Fromm v 'Biti ali imeti'. 

Zdi se, da je v našem akademskem prostoru (vsaj kar se tiče družboslovja in humanistike) vse preveč »reproduktivcev« in premalo »produktivcev« - tistih pravih ustvarjalcev, za katere navadno ne najdemo prostora doma, jih pa izredno cenijo na razvitem Zahodu (tega ne pojmujem zgolj geografsko!), kjer jih sprejmejo z odprtimi rokami. Pa si upam trditi, da ni vse povezano le z denarjem! Se mar lahko sploh čudimo t. i. begu možganov iz naše preljube državice na razviti Zahod? Na ta način v znanstveno-raziskovalnem smislu vse bolj postajamo periferija in provinca Zahoda.

Naj še pojasnim svoje pojmovanje analno-genitalne dihotomije na primeru t. i. plagiatorstva. Povsem jasno je, da je plagiatorstvo zavržno dejanje, ki ga je treba preganjati, saj gre za intelektualno krajo. Vendar je po eni strani kraja (že po našem KZ) le tista, ki je storjena namerno, po drugi strani pa je treba ločiti pravo plagiatorstvo od njegove kvazi- oblike ali od plagiatorstva, ki naj bi to bilo, pa pravzaprav ni. Pravo plagiatorstva je kraja nekakšne temeljne ideje (ali vsaj pod-ideje) iz nekega znanstvenega dela, kot če bi oseba A denimo odkrila neko novo rastlinsko vrsto in to primerno protokolirala, oseba B pa bi to odkritje pripisala sebi. To bi denimo bilo »genitalno« pojmovanje plagiatorstva, ki je kršitev (prave) ustvarjalnosti ali produkcije (novega) znanja. Če se izrazimo po pravniško ali sodniškopravno, bi se pravo plagiatorstvo nanašalo na krajo nosilnih razlogov (ali tez oz. njihove potrditve glede) neke iznajdbe ali izuma. »Analno« pojmovanja plagiatorstva, ki je njegova kvazi oblika, pa dlakocepsko išče kršitev ustvarjalnosti v t. i. postranskih razlogih ali zapisih v nekem znanstvenem delu, ki nimajo nikakršne pretenzije po ustvarjanju novega znanja, temveč so povsem tangencialne narave. Seveda mora biti v celotnem delu predpisan red, a iz vseh problemov ni za delati v javnosti enakega buma. Je pa to oblika krasna priložnost za iskanje in preganjanje »čarovnic« v akademskem in političnem svetu, saj je to lahko gonja, ki jo je moč uperiti zoper vsakogar in kjer velja vsaj v svetu javnosti in medijske izpostavljenosti nekakšno obrnjeno dokazno breme. A na daljši rok je družba kot celota hvalabogu zmožna ločiti zrnje od plevela.

Naj še zaključim z ustvarjalnostjo. Mislim, da je njeno premajhno potenciranje v naši družbi pravzaprav širši problem kot le problem akademskega sveta. Začnimo z vrtci, osnovnimi in srednjimi šolami. Koliko je tu spodbujanja ustvarjalnosti? Koliko sploh vlagamo sredstev v spodbujanje ustvarjalnosti? Koliko razvijamo lastno ustvarjalnost, koliko pa zgolj kupujemo produkte tuje ustvarjalnosti in jih doma le reproduciramo?  Tu bomo namreč morali narediti bolj smele korake in bistveno več vlagati v ustvarjanje domačega novega znanja. In to na vseh družbenih nivojih, da dosežemo nek preboj. Ali pa bomo ostajali zaprti v lastno zatohlo provincialnost in nam bodo najbolj prodorni, najboljši kadri – češ, da se tu ne da nič storiti, nič popraviti, nič spremeniti, nič izboljšati! – odhajali ven?

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Res je, da glede prava velja rek, da so pravniki kot vino – starejši, kot so, boljši so. In da bi tudi kot sodniki morali nastopati le izkušeni pravniki in pravnice, seveda tudi z veliko znanja. Tisti na višjih instancah, kjer se zahteva največja modrost, pa morajo biti vsaj malo sivi, da so podobni Minervini sovi. A brez rednega in kontinuiranega dotoka sveže krvi v žile pravne profesije nasploh, se zdi, da si ta reže lastne korenine. Brez novih poganjkov se bo trta posušila. In iz suhe trte ne bo vina.

Nekaj faktov: mladi pravniki so med najštevilčnejšimi brezposelnimi, poleg ekonomistov. V sodstvu je še poseben problem glede (ne)napredovanja mladih: malodane zamrznjen je vstop v sodniški poklic, ukinjeno je sodno pripravništvo, tisti, zaposleni za določen čas oz. na projektu Lukenda, so morali oditi. Ne krivim pristojne v sodstvu, ki so bili prisiljeni v te korake, saj jim je država vzela precejšen kos pogače. Toda mladi v pravu menijo, da so nesorazmerne žrtve te krize.

Pa je za vse probleme res kriva le trenutna gospodarska kriza, ali pa se je ta neprebavljiva jed pripravljala že prej? Kajti zdi se, da je ta prenapihnjeni balon pravniškega trga zdaj le počil, napihoval pa se je seveda že nekaj časa.

V Sloveniji je študij prava postal bolj popularen po osamosvojitvi, ko smo dobili svojo državo in (vsaj formalno) avtonomni pravni sistem. Namesto formalnega odmiranja države in prava se je pričel uveljavljati liberalni meščanski koncept prava, ki so ga spodbujali na eni strani spontani demokratični vzgibi v smislu varstva človekovih pravic, na drugi strani pa domišljijski svet ameriških odvetniških telenovel. Slovenija je potrebovala nove institucije in nove pravnike. Kmalu je porastlo še število vpisnih fakultetnih mest za študij prava: povečevala so se vpisna mesta na Pravni fakulteti v Ljubljani, Pravna fakulteta v Mariboru je zaživela svoje polnokrvno življenje, pred sedmimi leti se je pridružila še novogoriška Evropska pravna fakulteta. Vprašanje je, ali je povečanje vpisnih mest predstavljajo dejanske potrebe po novih, svežih silah v pravu? Četudi so na teh fakultetah precejšnje selekcije pri napredovanju v letnikih, se zdi, da se je trg diplomantov enostavno zasitil.

Nekaj podobnega se je zgodilo na področju poslovnih ved. Nova liberalistična ideologija prostega trga, svobodnega podjetništva, menedžiranja je veliko mladih zvabila na poslovne visoke šole in fakultete. Nove poslovne šole so tako pognale kot gobe po dežju, danes pa se je tudi tu trg dodobra zasitil in ekonomisti so poleg pravnikov med najštevilnejšimi brezposelnimi diplomanti. 

Tako je nastal tudi na področju pravniškega trga nekakšen umetni balon, ki je s krizo počil. Država, ki je to napihovanje omogočala, pa si je zatiskala oči in se obnašala kot nekakšen speči nočni čuvaj. Z bolj keynesijanskim poseganjem v ta trg bi lahko to preprečila – in uskladila ponudbo s povpraševanjem. Jasno pa, da ne z vnaprejšnjimi monopoli, temveč z omogočanjem konkurence.

V časih, ko sem zaključeval pravni študij, v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja, že v samostojni Sloveniji, je bilo na letni ravni v celotni Sloveniji na fakultetni ravni kakšnih 100 diplomantov iz ene generacije. Danes je teh vsaj trikrat več! Resda se je glede na prejšnjo republiško ureditev razširilo tudi sodstvo in seveda javna uprava, toda vprašanje se zastavlja, koliko diplomantov prava dejansko potrebuje Slovenija na leto. Število prebivalcev Slovenije v zadnjih dvajsetih letih ni bogve koliko narastlo (če je sploh), res pa se je precej razširil javni sektor, pa tudi spori med ljudmi so se najbrž povečali. Prav zanima me, če so pri financerju tovrstnega izobraževanja bile napravljene kakšne resne analize o potrebnosti novih pravnikov oz. o letnem pritoku novih sil v ta poklic. Res so se letos vpisna mesta zmanjšala na državni ravni za kakšnih 50, a vprašanje je, če je to dovolj, da se izravna ponudba s povpraševanjem na tem področju. Je bila temu podlaga kakšna resna analiza ali bolj notorno dejstvo, da je pač družboslovcev preveč?

Toda situacija je glede na povedano za mlade v pravu še slabša: kljub povečevanju ponudbe, povpraševanje ni ostalo isto, temveč se je celo precej zmanjšalo – vsaj v sodstvu. Pa bodo mladi tako prepuščeni le stihiji delovanja trga ali ima država v rokah kakšno čarobno paličico?

Pa še nekaj mi v tej zvezi leži na duši… Pred leti, ko sem študiral v ZDA, sem opazil veliko skrb za kadre, veliko vlaganje v kadrovski potencial. Na področju prava, seveda. Že slabih dvajset let nazaj so ameriške fakultete imele karierne centre, za študente so organizirali intervjuje, delodajalci so se zanimali že na fakultetah za dobre študente. Pri nas vse to človek pogreša, torej večjo skrb za kadre, večje vlaganje v dobre kadre. Tudi tu bi Slovenija rabila nekakšno moralno prečiščenje. In tu bi profitirala celotna družba, ne le mladi. Kajti, ne pozabimo: na mladih svet svoji – ali pa na glavi!

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Po padcu železne zavese so se bivše socialistične države Evrope nekako vrnile »domov«, v zavetje svojih zgodovinskih pravno-kulturnih vplivov. V glavnem je to germanska pravna sfera (npr. v primeru Češke, Slovaške, Slovenije, Madžarske, Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine, deloma Rusije), Romunija pa se je denimo »vrnila« v romansko podskupino.

Pri oblikovanju glavnih skupin in podskupin so seveda najpomembnejša merila ali kriteriji, na podlagi katerih so takšne skupine oblikovane. Zgoraj omenjena avtorja izpostavljata tudi t. i. metapravne razmere, kamor spadajo denimo svetovnonazorske, politične in gospodarske danosti. Toda zdi se, da je pri takšnih merilih večji poudarek na razlikah v pravnih virih in dogmatskih strukturah v pravnih sistemih, kar so predvsem normativno-pravni elementi. Če tem merilom dodamo še sociološko-psihološke dimenzije, se zdi, da bi bila razdelitev v okviru evropskega celinskega prava lahko tudi deloma drugačna.

Tako se ob v primerjalnem pravu uveljavljeni delitvi evropskih celinskih pravnih podkrogov na tri skupine zdi, da na tej celini lahko soobstaja še nekakšna drugačna delitev, ki je utemeljena na nekih drugih kriterijih. To torej niso toliko normativno-pravna merila, temveč bolj psihološko-sociološka. Ta bi verjetno družino evropskega celinskega prava lahko razdelila na dva oz. posledično na štiri dele, če ne želimo »razbijati« že obstoječe delitve.

Najprej nekaj o psiholoških kriterijih razlikovanja. Ožje gre namreč za psihološki tipološki kriterij in zadeva dve vrsti racionalnosti, ki se zdi, da soobstajata v Evropi. V tej zvezi bi lahko govorili o formalni racionalnosti ter o materialni racionalnosti. To nima nikakršne povezave z Webrovim pojmovanjem racionalnosti.

Prvi tovrsten pravni kulturni krog temelji na formalni racionalnosti. Sem bi lahko spadali podskupini srednje-evropskega ali germanskega prava in skandinavskega prava. Tega zaznamuje mišljenje kot poglavitna racionalna ali evalvacijska kognitivna funkcija. Za mišljenje so značilne naslednje značilnosti: logičnost, razumnost, kritičnost, trdnost. To so lastnosti, ki jih navadno pripisujemo meta-kulturnemu načelu Logosa, katerega značilnosti so razlikovanje, razlogovanje, sojenje, ločevanje ter razumevanje. Kultura Logosa temelji na izražanju ideje, njeni določitvi in poimenovanju, oblikovanju konceptov. Ker je tu mišljenjska funkcija dovolj izdiferencirana, je pristop k razlagi oz. razumevanju prava lahko funkcionalističen, za razliko od formalizma, ki je bolj značilen za drugo pravno kulturo, ki jo opišemo spodaj.

Za drugi pravni kulturni krog bi tako lahko rekli, da temeljni na nekakšni materialni racionalnosti. Sem bi uvrstili zahodni-romanski, slovanski ali mediteransko-balkanski pravni bazen. Na tega bolj vpliva čustvovanje kot evalvacijska racionalna funkcija. Zanj je značilna sočutnost, empatija, prilagodljivost, sprejemljivost, nežnost. Močan kulturni koncept je tu Eros, za katerega je značilno sopripadanje, iskanje povezav, združevanje, puščanje stvariin suspenso. Ker v takšnem kulturnem okolju mišljenjska funkcija ni tako izdiferencirana kot v gornjem pravnem kulturnem krogu, je zato bolj prisoten formalizem.

Pravnosociološki kriteriji, ki to podskupino utemeljujejo, za razliko od srednjeevropske in skandinavske, so gotovo manjša organiziranost pravnega sistema, akterjev in institucij v njej, posledično tudi manjša učinkovitost in npr. sodni zaostanki. Tudi hipertrofija pravnih aktov. Verjetno pa tudi manjša normativno-pravna integracija v družbi kot posledica manjšega zaupanja v pravne institucije.

Tako omenjena psihološka in sociološka merila so razen za vzhodno pravno skupino deloma značilna tudi za zahodno romansko pravno skupino – predvsem bolj izrazito za njen mediteranski del.

Takšna evropska vzhodna pravna podskupina, ki bi sobivala ob zahodni-romanski, srednjeevropski-germanski ter skandinavski, bi bila sestavljena iz dveh – sicer dokaj različnih -delov: prvi del bi bil slovanski (z izjemo Madžarske), ki bi se delil v zahodni (germanski vpliv) ter vzhodni del (bizantinski vpliv). Za ta del je seveda skupna značilnost obdobje ex-socializma, katerega učinki so še vedno prisotni. Drugi del te skupine bi bil balkanski (Turčija in Grčija). Tu je skupna točka zgodovinski bizantinski vpliv ter nato tudi germanski. Zgoraj omenjeni psihološki ter sociološki vidiki pa se tu zdijo precej sorodni.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Namesto slepega sledenja takšnim zapletenim pravilom je pogosto treba uporabiti zdravo pamet. Sicer pa je zdrava pamet večna tema človeških debat in razmišljanj, tudi na strokovni ali znanstveni ravni, saj so se z njo ukvarjali že velikani filozofije, kot so bili Aristotel, Cicero, Locke, Descartes, Hume, Leibnitz itd.

Zakaj govorimo o zdravi pameti, kot da bi obstajala še tudi tista, ki ni zdrava? Pa ne mislim tu na nespametnost, slaboumnost ali preprosto neumnost, temveč bolj na tisto vrsto visoko tehnicistične, formalizirane, skratka t. i. »naučene« pameti, ki je potrebna, da se vzdržujejo vsi ti zapleteni družbeni sistemi in mehanizmi. Npr. v ekonomiji ob obstoju vseh vrst znanstvenih zakonitosti in pravil, ki veljajo v sodobnem kapitalsko in globalno naravnanem gospodarstvu, z vsemi mehanizmi vrednostnih papirjev, raznoraznih vrst kreditov, različnih možnosti transakcij in plačilnih instrumentov, najdemo zdravo pamet že v razmišljanju, da ni dobro porabiti več, kot ustvariš, saj te to utegne pripeljati v škripce.

Slovenci v tej zvezi pogosto govorimo tudi o kmečki pameti ali kmečki logiki, Anglo-Američani pa uporabljajo izraz commonsense. Tega navadno opredeljujejo kot npr. »preudarno sodbo o enostavnem zaznavanju situacije ali dejstev« (Merriam-Webster) ali nekakšen »temeljni nivo praktičnega znanja in razsodnosti, ki ju potrebuje vsakdo izmed nas, da preživi« (Cambridge Dictionary). Aristotel v razpravi O duši opisuje zdravo pamet kot nekakšno notranjo čutnost za razliko od petih zunanjih čutov, pri čemer ta zunanje čute naprej poveže, nato pa o njih presodi. Latinski prevod »Aristotelove« zdrave pameti se je glasil sensuscommunis, izraz, ki sta ga v svojih pisanjih uporabljala tako Akvinski kot Descartes. Jung pa je takšno začetno psihološko znanje nadalje razvil in bi v tem primeru rekel, da človek s pomočjo zdravega razuma iracionalno zaznava okolico s čuti, potem pa o njihovem pomenu presodi s pomočjo notranje racionalne evalvacijske funkcije. Gre torej za nekakšno vrsto naravnega razuma, preudarnosti, skratka za naravno pamet, naravno logiko, ki jo premore vsak razsoden človek na tej zemlji. V tem smislu je moč povsem benevolentno razumeti tudi Descartesovo misel iz njegove Razprave o metodi iz leta 1637: »Zdrava pamet je od vseh reči na svetu porazdeljena najbolj enakomerno: vsak namreč meni, da jo ima v tolikšnem obilju, da si je celo tisti, ki jih je v vsaki drugi stvari težko zadovoljiti, ne žele več, nego je premorejo.«

Po tem daljšem uvodu se moramo vprašati, kaj je torej pomen zdrave pameti za pravo in njegove postopke? Izreden je, neprecenljiv! Celo osnovni modus operandi in hkrati tudi vivendi v pravu. Pravno razsojanje je vrsta praktične racionalnosti, zato je še posebej pomembno, da se od zdravorazumske racionalnosti ne oddaljimo preveč. Pravnik ali pravnica se mora vedno znova vračati k osnovam takšnega načina razmišljanja, saj je pogosto soočen(a) z raznimi tehnikalijami in zapletenimi sistemi znanja, ko npr. odloča o kakšnih zahtevnih tehničnih ali strokovnih problemih, pa tudi v pravu kot stroki se je skozi civilizacijski razvoj uveljavila cela kopica posebnih institutov in postopkov, ki ga ali jo lahko zavedejo od bazičnega razmišljanja o problemu.

Po lastnih izkušnjah se mi zdi, da so v razvoju pravnika ali pravnice navadno tri faze strokovnega zorenja: prava faza je povsem laična, ko vstopamo v svet prava brez nekega predznanja o pravu in le srkamo vse mogoče znanje, ki ga srečujemo na tej poti. Naslednja faza je nekakšna faza strokovne zapletenosti, ko smo sicer že polni znanja, ki pa ga očitno nismo še notranje predelali ali privzeli, zato razmišljamo na preveč zapleten način o pravnih problemih. Tretja faza pa se vzpostavi tedaj, ko pričnemo o pravu in njegovih institutih ter postopkih razmišljati bolj enostavno, bolj preprosto. Ko tudi še tako zapleten pravni primer skušamo razdelati na nekakšne enostavne parametre in ga na njihovi podlagi tudi razvozlati. To je nekakšna nuja v pravnih postopkih, saj so sodniki pri nas (le) pravni strokovnjaki, v anglo-ameriških postopkih pa je tako ali tako porotno sojenje, kjer laiki odločajo o krivdi, tem pa je treba zadevo (še celo) bolj enostavno predstaviti, saj tudi pravnega znanja ne premorejo.

Zdravorazumsko naj bi v pravu razmišljali ne le na nivoju ustvarjanja, temveč tudi na nivoju uporabljanja prava. A tu so lahko resni problemi. Rudolfu von Jheringu pripisujejo misel, da naj bi dober zakonodajalec, torej ustvarjalec prava, razmišljal kot filozof, pisal pa kot kmet. Filozof predstavlja razmišljujočega ustvarjalca pravnih pravil, ki predvidi čim več možnih različnih situacij, kmet pa pisca, ki piše zdravorazumsko: torej jedrnato in predvsem jasno. Prepričan sem, da bi tega »kmeta« morali obdržati tudi za uporabljanje prava in bi dodali, da naj uporabnik oziroma razlagalec prava razmišlja kot kmet. Tu ciljam na t. i. kmečko pamet ali kmečko logiko.Ta bo slej ko prej prišla prava tudi v situaciji, ko nimamo takšnega dobrega ali celo idealnega zakonodajalca. Še posebej v množici zapletenih pravnih pravil, ki so še povrh tega slabo zapisana, je zdravorazumsko razmišljanje razlagalca in uporabnika prava pravi dragulj, četudi tudi potuha za slabo tovrstno normiranje.

Nadalje se lahko vprašamo, ali je argument zdrave pameti nekakšen poseben argument? Pravzaprav ne, saj je to način uporabe »kmečke«, torej osnovne logike, ki bi ji lahko rekli tudi naravna ali neformalna logika. V pravu so tu osnovni logični argumenti, ki jih pogosto zanemarimo: a contrario, peranalogiam, deduktivni argument, argument vzročno-posledičnega razmerja, razmerja med pogojem in posledico. Nekateri logični argumenti so tako močni, da jih imenujemo celo formalni logični argumenti, kar pomeni, da jamčijo za formalno resničnost. To je tudi namen logike kot načina pravilnega (formalnega) sklepanja. Z njimi lahko brez kakšnega večjega rizika zapolnimo marsikatero pravno praznino in pojasnimo zapleteno ter nejasno razmerje med različnimi pravnimi normami. Predvsem se lahko s temi »pripomočki« izognemo številnim neživljenjskim formalizmom, ki se zgodijo v določenih primerih, in poenostavimo postopke. Če smo v logičnem razmišljanju suvereni, potem bomo tudi bolj suvereni pri uporabljanju pravnih norm.

Naj prikažem način zdravorazumskega pravnega razmišljanja ter njegovega morebitnega antipoda na primeru, ki sicer v eni ali drugi situaciji ne bi imel nekih hudih posledic, pri tem pa se zavedam dejstva, da številni pravniki ali pravnice vsakodnevno srečujejo bistveno bolj kočljive situacije v praksi, kjer bi zdravorazumsko razmišljanje tudi lahko precej pomagalo. Torej v postopku neke agencije, kjer so izbirali direktorja, je bilo pred samim razgovorom s kandidati po formalnostih postopka treba najprej preveriti identiteto kandidata. Tudi pri tako »nedolžni« pravni situaciji pa se lahko odpre cel kup vprašanj, npr., ali je treba identiteto kandidata preveriti prav neposredno pred razgovorom ali pa bi to strokovni sodelavec, ki vodi postopek, kljub formalni določbi postopka to lahko storil tudi že prej, ko je prvič prišel v kontakt s to osebo (ko je npr. ta vstopila v stavbo organa). Nadalje se lahko postavi vprašanje, ali je treba identiteto preveriti tudi tedaj, ko to osebo dobro poznajo vsi udeleženi člani komisije, ali celo tudi tedaj, ko je ta splošno, tj. javno znana oseba. Povsem formalistično neživljenjsko postopanje bi lahko vodilo v absurdne situacije, zdravorazumsko ali kmečko-logično razmišljanje pa lahko vse to prepreči.

V izogib pretirani formalnosti in dobesednosti ter v prid funkcionalistični fleksibilnosti nam že osnovno logično razmišljanje o odnosu med vzrokom, tu tudi lahko pogojem (legitimiranje) in posledico (ugotovitev identitete) pojasni, da časovni faktor tu ne igra prav nobene vloge. Pod pogojem, da je listina veljavna (domneva veljavnosti za javno listino) in da je oseba prava, vzpostavimo formalno logično povezavo. Tudi s pregledom sankcijskih določb samega postopkovnika lahko denimo z argumentom a contrario ugotovimo, da bi takšna določba imela le instrumentalni pomen, kar pomeni, da je fleksibilnost dovoljena. Če pa logičnemu argumentu dodamo še namensko razlago pravnega pravila, potem smo lahko še bolj prepričani v svoj prav.

A tu se za konec lahko zastavi neprijetno vprašanje, ali naj se do tovrstnega načina razmišljanja prebije vsak pravni ali pravnica sam ali pa bi ga to moral nekdo že prej naučiti. 

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Te zgodovinske razlike med pravnimi družinami še vedno odzvanjajo iz naše dediščine. Ena izmed njih je npr. v gledanju na vlogo sodnika oz. sodišča v družbi. Če je na kontinentu dolgo prevladovalo formalistično gledanje na sodnikovo vlogo – v smislu Montesquieujeve sintagme »bouche de la loi«, pa je za angleški common law, ki se je razširil skoraj v tretjino držav na svetu, značilen bolj pragmatični in družbeno-funkcionalni pogled na vlogo sodnika. Ali je sodnik slepo zavezan pravni podlagi (tj. ustavni in zakonu), ki je osnova za njegovo odločanje, ali pa je sodnikova vloga predvsem v reševanju sporov v družbi – seveda ob uporabi pravne podlage. Imejmo pri tem v vidu, da so sodišča v Angliji dolgo časa razvijala pravo skoraj povsem samostojno, saj se je zakonodajalec vključil v to »igro« šele kasneje.  

Seveda je v sodobnem pravu forma v pravu pomembna, saj ta zagotavlja predvsem pravno varnost, kot izraz načela pravne države, in zato so tudi sodniki vezani na obstoječe pravo (ustavo, zakon, precedens), ki jim je podlaga za odločanje. Navsezadnje je to tudi odraz načela demokratičnosti, kot izraz nadzorov in ravnovesij, in v tem pogledu vezanosti sodstva. Toda razlika med formalizmom in funkcionalnostjo glede pravne norme je v tem, da formalizem to normo fetišizira, ji primarno pripisuje svoj samostojni namen in obstoj, na drugi strani pa je pri funkcionalizmu pravna norma v službi družbe oz. reševanja sporov v družbi. Problemi se pojavijo predvsem tedaj, ko pravna norma zataji. To so t. i. težki pravni primeri.

Dilema formalizem v. funkcionalizem se pojavi še posebej izrazito v ustavnem sodstvu. Če je formalizem nekoliko bolj razumljiv v primeru splošnih sodišč, katerih premise za odločanje so bolj izdelane, ta pogosto odpove prav na področju ustavnega sodstva. To so že po drugi svetovni vojni spoznala številna ustavna (in vrhovna) sodišča v zahodni in severni Evropi. Ta so bila v novejši kontinentalni pravni zgodovini pravzaprav skupaj z evropskimi tribunali glavni promotorji vzpona pomena sodne veje oblasti na kontinentu. V tej dilemi je pogosto tudi slovensko Ustavno sodišče: ali (slepo) slediti (zgolj) tekstu Ustave po nekakšni subjektivni metodi razlage ali pa na – objektivistični način razlage – na temelju Ustave (tudi) rešiti nek pomemben družbeni spor. Prvi pristop bi bil bolj formalističen, drugi pa funkcionalistično-pragmatični. Seveda je formalističen način lahko idealen, toda v realnosti je morda precej drugače.

Tako je anglo-ameriško okolje veliko prej sprejelo t. i. argumente pravne politike (legal policy) kot pravne argumente kot pa evropsko-kontinentalno, ki se jih nekako idealistično še vedno otepa. Bolj prevladuje pravni formalizem, manjša je dovzetnost do funkcionalističnih argumentov. Res je, da to niso idealni pravni argumenti v smislu deduktivne formalne logike, temveč so nekakšen nujni izhod v določeni družbeni situaciji. Toda so tudi pravni standardi. Če pri deduktivnem argumentu rešitev jasno sledi iz premis silogizma, pa je pri argumentu (legal) policy to nekako vprašljivo oz. vsaj nejasno. Argument legal policy je ciljno naravnan in je del t. i. ocenjevalno-ciljnih oz. funkcionalnih pravnih argumentov ali argumentov pravnih posledic, ki jih glede na teorijo pravne argumentacije lahko uporabljamo, ko smo izčrpali že vse prejšnje, bolj ugodne možnosti, ki so bolj formalistično usmerjene.    

Bistvena razlika med političnim argumentom (zgolj policy ali celo politics) in argumentom pravne politike (legal policy) je v tem, da je slednji lahko merilo ali standard za sodniško odločanje – še posebej, ko gre za odločanje v kontekstu ustavnega sodstva, kjer mora ustavno sodišče pogosto odločati funkcionalistično in ne formalistično, saj je skrb tovrstnega sodišča prej za delovanje splošnega pravnega in družbenega sistema kot pa nekakšen goli silogistični formalizem. Da takšen argument legal policy še vedno ostaja pravni argument, pa je treba izpolniti naslednjo zahtevo: biti mora v nujni povezavi oz. v okviru določenega pravnega načela ali pravnega pravila. Toda takšna povezava je lahko tudi precej ohlapna. Zato se takšne odločitve štejejo za aktivistične in izrazito vrednostne – toda drugo vprašanje je, ali gre za nedovoljeni ali vendarle dovoljeni sodniški aktivizem. Takšnih odločitev je bilo v zgodovini ustavnega sodstva cela vrsta – ne le v ZDA (začenši z Marbury v. Madison, Scott v. Sanford, Lochner v. New York, Brown v. Board of Education, Griswold v. Connecticut, Roe v. Wade, itd.), ampak tudi v Nemčiji (npr. ustavnosodno oblikovanje centralnega urada za sprejem študentov na univerze – 33 BVerGE 303 (1972).

V to kopico odločitev spadata med številnimi drugimi tudi odločitvi Ustavnega sodišča RS v zadevi Ankaran (ustanovitev občine) in zadnja referendumska o preprečitvi referenduma o slabi banki in državnem holdingu. Prva se je celo zdela contra constitutionem v smislu, da po naši Ustavi lahko občino ustanovi le Državni zbor, in bi to v čisto formalističnem branju Ustave lahko tudi bila, a je Ustavno sodišče očitno tehtalo tudi druge vrednote oz. določbe Ustave, da se je ob »sumljivi« dejavnosti Državnega zbora odločilo za tako skrajni ukrep. Njegova odločitev je bila funkcionalistično-sistemska, ko je s svojo odločitvijo rešilo nek ustavni družbeni zaplet. Čisto formalistično branje Ustave bi verjetno v tem primeru pomenilo pat pozicijo v delovanju ustavnopravnega sistema.

Manj problematična se zdi zadnja referendumska odločitev. Res je vrednostna odločitev in po moje tudi aktivistična, saj so četudi neposredne posledice, ki bi jih prineslo domnevno poslabšanje ekonomske situacije, zgolj ohlapno povezane s številnimi človekovimi pravicami, ki jih je Ustavno sodišče naštelo. Poslabšanje ekonomske situacije bi prineslo tudi poslabšanje politične situacije, hkrati pa je bilo to povezano tudi z nižanjem varstva številnih predvsem socialnih temeljnih pravic. Te pravice niso bile že kršene, ampak je šlo za ciljno odločitev, da se te ne kršijo oz. da se prepreči posledica njihovega ogroženja. Sicer pa že sama pristojnost Ustavnega sodišča glede odločanja o morebitni protiustavnosti zakonodajnega referenduma pomeni odkrito ciljno-posledično odločanje, ki nekako ni tipično za (navadno) sodniško odločanje.

V tem smislu je ta odločitev bila nekakšna pravno politično-ekonomska odločitev, toda moramo se vprašati, ali gre vendarle za uporabo argumenta pravne politike (legal policy) kot standarda in ne za čisto politično odločitev. Mislim, da je tu bil podan pravni standard – neposredna ogroženost izvrševanja številnih človekovih pravic, ki jih je Ustavno sodišče navedlo. V tem primeru je šlo za neposredno ogroženost teh pravic, v primeru dovolitve podobnega referenduma pred časom pa je bila ta ogroženost bolj oddaljena v prihodnost. Takšno sklepanje je sklepanje a contrario (ali po anglo-ameriško distinguishing), ki ga uporabimo, ko skušamo prikazati, da nek precedens v danem primeru ne velja in se tako izognemo potrebi po uporabi analogije. Toda če bi Ustavno sodišče tedaj preprečilo referendum o tedanjih zakonskih ukrepih, bi tudi tedanja odločitev bila sprejemljiva v smislu argumenta legal policy, toda ta argument bi bil bolj krhek, saj bolj ko se ogroženost določene pravice oddaljuje, manj jo lahko utemeljimo.

Sicer ne mislim, da kritika te odločitve ni bila nepotrebna. Mislim, da je dobro, da se prek javne kritike (sicer strokovne) ustvarja nekakšen check oz. balance tudi nad delom Ustavnega sodišča, kar je treba še posebej početi v primeru aktivističnih odločitev, saj je meja med dovoljenim in nedovoljenim sodniškim aktivizmom lahko precej tanka. Moj namen je bil predvsem opozoriti na dejstvo, da je možno tudi funkcionalistično ali bolj realistično branje ustave in da je ob številnih kritikah to odločitev moč tudi pravno razumeti in jo pravnoteoretsko upravičiti.   

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Če se pravne panoge že po klasični sistemizaciji ločijo na ustavno pravo, civilno pravo, kazensko pravo, upravno pravo, se pravniki še do nedavnega nismo. Kompleten pravnik (je) mora(l) poznati vsa ta področja – po možnosti čim bolje. A fortiori to velja za ustavno pravo, ki je v obdobju ustavne demokracije še pridobilo na pomenu. Poznavanje celotnega pravnega sistema je pomembno že zaradi tega, ker se posamezne pravne panoge kot niti pletejo v celoto. Če eno nit iz tega iztrgamo, se nitje lahko usodno razveže.

Še več, mar nismo danes, ob posebej izpostavljeni vlogi ustave kot najpomembnejšega pravnega akta, vsi pravniki tudi 'ustavni pravniki'? A če velja drugače, kaj torej daje tistim, še posebej označenim za 'ustavne' to lastnost?

'Ustavni pravnik' bi danes lahko pomenil tudi nekoga, ki v pravno-filozofskem smislu pristaja po mnenju tržaškega pravnega filozofa Barberisa na t. i. novo ustavništvo ali konstitucionalizem (nekateri to imenujejo tudi ne-pozitivizem), kot v zadnjem času najmočnejši antipod pravnemu pozitivizmu. V jedru tega »gibanja« je vse tja od Dworkinovih prvih pravnofilozofskih spisov moralna vloga ustave s temeljnimi pravicami in splošnimi načeli kot najvišje pravno najstvo in ustavno sodišče kot moralni zakonodajalec v družbi.

Pa mediji bržkone ne merijo tako daleč. Dvomim, da neposredno ciljajo na to. A posredno se, v skladu z duhom družbe in sodobnega prava, gotovo ne motijo. Duha časa bržkone zajamejo s tem, da s pridevnikom 'ustavni' dajejo pravniku strokovnjaku, ki ga npr. intervjuvajo, neko posebno legitimiteto. Takšno, ki jo »navadni« pravnik očitno ne premore. Vsaj tako verjetno menijo, ko pripenjajo tovrstno oznako. Tudi to po svoje pomeni visok nivo javne legitimnosti ustave kot temeljne družbene pogodbe in tovrstne lastnosti strokovnjakov, ki še posebej obvladajo poti skozi ustavnopravne labirinte.

Res se z razvojem družbe in civilizacije razvija tudi pravo in tudi pri nas se po vzoru čez lužo pravna profesija počasi vedno bolj specializira. Specializirajo se seveda sodniki, odvetniki, tako ali tako profesorji, in tudi drugi pravniki v gospodarstvu in javni upravi. Specializacija prej ali slej doleti tudi pravnike v posamezni pravni panogi. V tem smislu bi se zdelo smiselno, da je nekdo, ki morda bolje pozna ustavno pravo oz. ima tudi vsebinsko smisel razpravljati v duhu ustavnopravnih vprašanj, označen kot npr. 'ustavni pravnik'. Tako kot bi specialist za kazensko pravo bil 'kazenski', za upravno pravo 'upravni', za gospodarsko pravo 'gospodarski' pravnik itd. Toda, da bi bil takšen pogoj izpolnjen in oznaka tako smiselna, bi morali biti mediji dosledni in tudi druge pravne strokovnjake venomer označevati s pridevniki, ki jim pritičejo, ko jih za mnenje angažirajo glede določenega pravnega problema (z določenega pravnega področja, na katerem delujejo). Toda do sedaj se to ne dogaja in zato lahko takšno delovanje novinarjev upravičeno kritiziramo.

Kaj nam torej preostane? Kaj več kot ugotovitev, da omenjeni termin, ki ga uporabljajo mediji, torej ni strokovni (t. i. terminus technicus), temveč prej poljudni, za medijsko rabo? To pa jim dovoljuje svoboda njihovega poročanja in njeni strokovni normativni. Tu se pravna stroka ne bo vpletala, dokler je poročanje sicer korektno. Če je poročanje tako površno in nestrokovno, bo profesija zamahnila z roko, posamezni pravnik, 'ustavni' ali 'navadni' pa se bo le nasmehnil.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Problemov se zavedamo vsi – že nekaj časa, pobude za njihovo reševanje pa se pojavljajo občasno. Tako je nedavno Ministrstvo za pravosodje in javno upravo pripravilo strategijo Pravosodje 2020 in jo vključilo v vladni program 2013-2020, s čimer naj bi pripomoglo tudi k razvoju sodstva. S problemi v sodstvu se ex offo ukvarja tudi Sodni svet Republike Slovenije. Tako je v zadnjih priporočilih ta izpostavil tudi naslednje: »Nujno je treba (še) okrepiti lik sodnika kot neodvisnega, strokovno suverenega, odgovornega, visoko izobraženega in odločnega izvrševalca sodne oblasti. Sodniki naj še posebej z razvijanjem človeških vrlin, s spoštovanjem sodniških etičnih načel ter s svojo delavnostjo, poklicno predanostjo, prizadevnostjo in pogumom (o)krepijo svoj ugled in ugled svojega poklica«. (opomba: Četudi sem pred kratkim postal član Sodnega sveta, je spodnje pisanje zgolj osebno razmišljanje.)

Zdi se, da so za izboljšanje položaja sodstva v Sloveniji potrebni korenitejši posegi, kot so bili do sedaj vse tja od leta 1994, ko je prišlo do večje reforme sodnega sistema. To pa je bil čas postavljanja zakonodajnih temeljev slovenske države. Toda za stanje, ki ga trenutno imamo, ni kriva le sedanjost, temveč v precejšni meri tudi zgodovinska dediščina. Teza tega prispevka namreč je, da se slovensko sodstvo še ni docela profiliralo kot ena izmed samostojnih vej oblasti. To ne mislim za formalni, tj. ustavno-normativni ali de iure nivo, kjer je to z Ustavo jasno zapisano, temveč za vsebinsko dimenzijo, ki naj napolnjuje to ustavno formo: od vloge sodnika do strukture in delovanja sodstva v celoti. Zgodovinskega bremena se pri nas sodstvo namreč še ni povsem otreslo, saj bo za to treba storiti še kaj korakov.

Lakmusov test za to bi lahko denimo bilo vprašanje, ali Slovenci sploh imamo kakšnega sodnika – kot ljudskega junaka. Npr. kot Angleži Edwarda Coka iz 16. stoletja, ki je še angleškega kralja prisilil, da se je držal zakonov, in tudi parlamentu zažugal, da ne sme sprejemati nerazumnih zakonov. Ali Američani Johna Marshalla na prehodu iz 18. v 19. stoletje, ki je – brez ustavnih, kaj šele zakonskih podlag – po zgledu zgoraj omenjenega Angleža tlakoval pot temu, čemur danes pravimo ustavna presoja (constitutional review). Pri nas pa je habsburška monarhija gojila kult dobesedno imenovanega 'sodnega uradnika'. Tako je Zakon o ureditvi sodišč iz leta 1896 določal, da opravljajo sodno funkcijo pri zbornih in okrajnih sodiščih lahko samostojni sodni uradniki oz. sodniki in pomožni sodni uradniki. Pri tem je lahko sodni uradnik postal vsakdo, ki je končal pravni študij, triletno pripravništvo in sodniški izpit, kot je tudi sodni uradnik lahko postal javni učitelj prava na pravosolovni in državoslovni fakulteti. Kot del seveda tistega uradništva, ki je monarhu kot izvršni oblasti pomagalo vzpostaviti absolutno državno oblast. V takšnih pogojih je sodni uradnik izdajal sodbe »V imenu Njegovega Veličanstva cesarja« kot sicer tedanjega predstavnika legitimne oblasti. Iz primeža izvršilne veje oblasti se sodstvo ni izvilo niti v času stare Jugoslavije, ko so sodniki že po Vidovdanski ustavi iz leta 1921 sodili v imenu kralja.

V t. i. malih zadevah (npr. tatvine, klevete, »motenjke«) je bilo tedanje sodstvo resda neodvisno, toda pravi pokazatelj neodvisnosti sodstva so dejansko t. i. velike, predvsem močno politično obarvane zadeve. V teh zadevah so sodišča po tedanji zakonodaji preganjala politične oporečnike tako habsburške monarhije kot Kraljevine Jugoslavije že zavoljo 'verbalnega delikta', tako da o kakšnem varstvu tovrstnih človekovih pravic ne more biti govora.

Iz izvršne v zakonodajno vejo oblasti naj bi legitimna državna oblast prešla po drugi svetovni vojni, vendar so se tu pojavila dva problema. Na eni strani enotnost oblasti sicer pomeni suverenost in vladavino ljudstva, kateri naj bodo podrejeni vsi državni organi, kar vsaj nominalno ne vzpostavlja sodstva kot samostojne veje oblasti. Po drugi strani pa je bilo ljudstvo suvereno le na papirju, de facto pa je niti oblasti vodila komunistična partija – torej v nekem smislu spet izvršna oblast: monarha torej ni zamenjala demokratična oblast, temveč oligarhija, v nekem obdobju celo diktatura. To pa je kot v času monarhije imelo različen vpliv na različne sodne zadeve. V čisto 'navadnih', vsakdanjih sodnih zadevah je bila neodvisnost sodne veje oblasti verjetno zagotovljena, vprašanje pa se postavlja glede neodvisnosti v zadevah večjega državnega pomena.

V primerjalnem pravu velja, da je centralna pravna figura v anglo-ameriških pravnih sistemih common law sodnik, v evropskih kontinentalnih pravnih sistemih pa profesor prava. To bi lahko rekli tudi za nemško pravo, ki si ga v našem evropskem kontinentalnem pravnem sistemu pogosto postavljamo za vzor. Ob številnih slavnih nemških profesorjih prava iz zgodovine, pozna kdo kakšnega nemškega sodnika kot veliko zgodovinsko osebnost? No, kljub podobnim strukturnim zgodovinskim izhodiščem glede uradniškega pedigreja nemškega sodstva pač ne moremo metati v isti koš z našim, kajti zahodne evropske demokracije so skupaj s sodstvom doživele precejšnje spremembe v obdobju po 2. svetovni vojni in nadalje v času 20. stoletja, medtem ko sta pri nas uradno 'odmirala država in pravo'.       

Z osamosvojitvijo se je v Sloveniji pričela razvijati zakonodajna veja oblasti, ki se je do določene mere prvič v slovenski zgodovini etablirala kot samostojna veja oblasti tako navzven kot navznoter. Tako je zakonodajna veja oblasti dobila pristojnost tudi glede imenovanja sodnikov in seveda sprejemanja zakonodaje za izvajanje sodne funkcije. V zadnjih dvajsetih letih lastne državnosti kakšnih zapletov med zakonodajno in sodno vejo oblasti kljub temu ni bilo zaznati. Zakonodaji je celo uspelo v Zakon o sodiščih umestiti tudi t. i. lustracijsko določbo, katere 'žrtev' je bil presenetljivo le sodnik Grgič. Toda Slovenija je svojo samostojno zakonodajno vejo oblasti dobila v času krize posredne demokracije, ko je težišče dejanske oblasti pravzaprav na izvršilni veji oblasti – še posebej to velja za parlamentarni sistem v zvezi s kooptiranjem vlade z vladajočo koalicijo. V tej zvezi je prihajalo do tenzij predvsem med sodno vejo oblasti in izvršilno vejo – v glavnem zavoljo manjše učinkovitosti sodne veje oblasti ter tudi plač sodnikov. Tudi v smeri večje učinkovitosti sodstva so se vseskozi spreminjale pravne podlage za njegovo delovanje, a zdi se, da so to bolj ali manj kozmetični popravki, ki v jedro problema ne sežejo.

Bistveno bolj učinkovite bi bile spremembe, ki bi sodno vejo oblasti vsaj delno približale anglo-ameriškemu modelu. Toda ne na način, kakor se anglo-ameriškemu modelu akuzatornega postopka približuje zakon o kazenskemu postopku, ko se na izvirno inkvizitorni postopek lepijo nenehne reforme v smeri akuzatornega postopka. Poleg tovrstnih reform se zdi pomembno poudariti, da so bile v preteklosti storjene tudi določene napake. Ena izmed takšnih je bila ex constitutione  podelitev trajnega mandata kar vsem sodnikov in sodnicam ob osamosvojitvi. Bistveno bolje bi se sodna veja oblasti izgrajevala, če bi se v trajni mandat ekipirala postopoma – po sistemu, da bi trajni mandat podelili najprej le tistim bolj izkušenim in z boljšimi ocenami, ostali pa bi vanj vstopali postopoma glede na zgoraj omenjena kriterija.     

Naš sodni sistem in tudi delovanje sodne veje oblasti bi bilo veliko kvalitetnejše, če bi imeli manj sodnikov, pa te bolj sposobne. To bi denimo dosegli, če bi se spremenil koncept sodniške funkcije, ki ne bi bila več karierna – torej »uradniška«, ampak bi bili najkvalitetnejši pravniki bodisi voljeni ali imenovani (to ni usodna razlika) zavoljo svojih zaslug v že dosežni, npr. kakšni 20 let dolgi karieri v enem izmed pravnih poklicev. S tem bi gotovo dobili kritično maso bolj kvalitetnih sodnikov, ki bi dvignili ugled sodniški funkciji v družbi. Seveda bi bilo treba takšne sodnike tudi bolje plačati – celo tako dobro, da bi bila to prestižna funkcija. Ob dobrem delovanju tudi sodnega sistema bi se prav gotovo v državno malho nateklo dovolj pobranih davkov in drugih prispevkov, da bi si to lahko privoščili. Obenem bi lažje zadeve lahko prenesli na njihove pomočnike in strokovne sodelavce. Seveda bi ob tem moralo »pravo« sodno varstvo biti zagotovljeno. 

Problem evropskega kontinentalnega sistema delovanja sodne veje oblasti, kar je še posebej pereče v državi s podobno zgodovino, kot je naša, zaradi zgoraj omenjenih dejavnikov, je tudi nekakšno »dvoglavo« vodstvo sodne veje, kar pomeni, da sodna veja oblasti kot enotnost nekako razvodeni in to škodi predvsem njej sami. Če si je predvsem ustavno sodstvo v zadnjih desetletjih na splošno zagotovilo visok družbeni ugled in to slej ko prej velja tudi za našo državo, se ta ugled v zadostni meri ni nekako uspel preliti v samo (redno) sodstvo. To za samo sodno vejo oblasti ni najboljše.

To je le torej nekaj utrinkov ob ponovnem premisleku o nekaterih problemih naše sodne veje oblasti. Naj bodo iztočnica za ponovno razmišljanje in morebitno debato o izboljševanju sodne veje oblasti, ki se zdi naslednja na vrsti, da poleg izvršilne in zakonodajne veje oblasti tudi sama doživi neke vrste primerno izpeljavo v našem ustavnem sistemu delitve oblasti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pri tem je sicer znana Webrova tridelna delitev na (1) metafizično pravo, ki je bilo značilno za stari vek in deloma tudi srednji vek; (2) tradicionalno pravo, ki je obstajalo v srednjem in začetku novega veka. (3) Racionalno pravo pa je bilo bodisi značilnost starega veka (v obliki rimskega prava) ali pa je to tipična poteza t. i. modernega ali novoveškega prava. Pri tem gre lahko bodisi za kazuistično (tj. sodno) pravo anglo-ameriškega tipa ali sistematično (kodifikacijsko) pravo evropsko-kontinentalnega tipa.

            O tipičnih značilnostih modernega kot novoveškega prava je v našem prostoru pisal že Miro Cerar v svojem delu (I)racionalnost prava, kjer naniza tudi določene sodobne izzive modernemu pravu. O določenih potezah postmodernega prava je pisal tudi Anton Perenič, še prej pa seveda Artur Kaufmann v slovenski jezik prevedenem delu Uvod v filozofijo prava. Skupno vsem tem zanimivim zapisom, ki so nastali na podlagi opazovanja družbenega dogajanja v zvezi s sodobnim pravom, je porajanje nekakšnega novega koncepta prava, ki dopolnjuje njegovo moderno pojavnost. Če je moderno pravo splošno in abstraktno, sistematično, logično, formalno – skratka instrumentalno-racionalno v smislu razumevanja latinskega pojma ratio, gre vsaj pri delu postmodernega prava za dopolnjevanje teh klasičnih potez.

            Tu se pravzaprav ne ukvarjam s celotnim postmodernim pravom, ki je precej kompleksno in se nanaša na najrazličnejša, včasih tudi povsem diametralna področja, kot so npr. globalno in nadnacionalno pravo, humanizacija kazenskih sankcij, pa tudi njihova postrožitev zaradi boja zoper terorizem, razmišljanje o globalni socialni državi, a hkrati tudi njeno krčenje zavoljo gospodarske krize. Postmoderno pravo bi tako bil skupen pojem za sila heterogene pojave v sodobnem pravu. Toda že sam izraz postmoderna je v teoriji sporen in pomeni lahko vse, kar pač ni značilnost moderne, oz. njeno nadaljevanje. Nekateri filozofi celo trdijo, da je postmoderna neopredeljiv pojem. Pravno področje, pri katerem se na kratko zaustavim, je vsekakor del postmodernega gibanja v pravu, a je hkrati njegov ožji del.

V sodobnem času je ne le popularno, temveč tudi nadvse pomembno področje alternativnega reševanja sporov (ARS), ki ga predstavljajo različni postopki mediacij, poravnav, konciliacij itd. Kako pa se ta nova različica prava razlikuje od modernega ali  novoveškega prava? Poglejmo si njuno razliko skozi prizmo psihološke tipologije.

Za klasično pravo je značilna predvsem mišljenjska racionalna evalvacijska funkcija, ki sloni na logični analizi z osredotočenostjo na objektivnost in nepristranskost ter je blizu binarnemu razmišljanju. Tako nekdo npr. pravdo dobi, drugi izgubi, nekdo je kriv ali ni kriv kaznivega dejanja, nekdo je zavezan plačevanju preživnine ali pač ne, kajti v teh primerih praviloma velja, da  tertium non datur. Pri alternativnem reševanju sporov pa gre za drugačen način evalvacije oz. odločanja. Tu je bolj odločilna t. i. čustvovalna (tj. feeling) funkcija kot evalvacijska funkcija, kjer se izstopa iz okvirjev logične racionalnosti in formalnosti ter vstopa bolj v vode empatičnosti, harmoničnosti, kompromisa, medsebojnega prilagajanja itd. Tu ne gre za »borbeno« binarno (črno-belo) rešitev kot v klasičnem sodnem načinu reševanju spora, temveč za »mirno« iskanje sivih con kompromisnih rešitev, s katerimi se reši nek spor. Podobno kot v smislu določenega terapevtskega postopka. Alternativni reševalec spora torej ni »hladno-logično« objektiven, nepristranski sodnik, ki je odmaknjen od obeh strank, temveč je bolj svetovalec: subjektiven in pristranski – a seveda do obeh strank enako, zato da bi ju »pripeljal skupaj,« ne pa oddaljil od njiju samih po sistemu zmagovalcev in poražencev. Toda v slednjem primeru gre še vedno za racionalno kognitivno funkcijo v smislu ocenjevanja in odločanja glede na dana dejstva. Čustvovanje namreč ne smemo enačiti s čustvenostjo oz. emocionalnostjo, ki je iracionalna. Še vedno pa je čustvovanje bližje čustvom kot mišljenje.

V ZDA, kjer je takšen način razreševanja sporov dodobra že uveljavljen in se še nadalje razvija, k ARS poleg že zgoraj omenjenih oblik prištevajo še preventivno pravo, terapevtsko jurisprudenco, sodišča za razreševanje problemov, metode kreativnega reševanja sporov itd. Pravnikom, ki se ukvarjajo s temi področji reševanja sporov, gre predvsem za dobrobit človeških odnosov, vrednot, ciljev, potreb, čustev, kar je precej tipično za zgoraj omenjeno čustvovalno kognitivno funkcijo ali za t. i. etiko skrbi ali sočutja. Ti pristopi poudarjajo predvsem altruizem, nematerializem, netekmovalnost in so nasprotni adversarnim bitkam na sodiščih, kar je (bilo) značilno vsaj za moderno pravo. Namesto za črno-bele izide sodnih »spopadov«, ki razrešujejo spore predvsem glede preteklih dejstev in konfliktov, gre pri ARS za bolj holističen pristop, ki je usmerjen tudi v prihodnost.

Pri tem razvijanju alternativnega prava pa se lahko vprašamo, ali utegne enkrat v prihodnosti v celoti nadomestiti moderno pravo? Sam menim, da ne v popolnosti, kajti kljub zgodovinskemu napredku se zdi, da človek v svojem bistvu ostaja glede svojih bistvenih značilnosti isti, spreminja se le njihovo medsebojno razmerje in poudarki. V smislu projekcije bi to veljalo tudi za človeško družbo.

Tako je nekako jasno, da ARS ne bo v celoti nadomestilo klasičnega sodnega načina razreševanja sporov med ljudmi, saj je to, lahko bi rekli, arhetipsko – tj. od nekdaj, in ni pričakovati, da se bo človeška družba korenito spremenila. Je pa ARS gotovo dobrodošlo dopolnilo klasičnemu načinu sodnega razreševanja sporov.

Toda če se vrnemu k izvorni problematiki glede tipologije prava, se lahko vprašamo, ali takšen, torej alternativni način reševanja sporov že lahko zasluži ime pravo oz. poseben tip prava. A če pogledamo v preteklost, ko je bilo »pravo« ali vsaj del prava vse od ordalij, pa do torture in povsem ustnih pravnih običajev, potem lahko ugotovimo, da je ARS vsaj del tega, čemur lahko rečemo pravo. Navsezadnje je celo vse bolj kodificirano, je državnega porekla, torej institucionalnizirano (npr. sodišču pridružene oblike ARS, dogovori v obliki pravnih aktov, poravnavanje celo v ZKP), kar mu vsaj po mnenju nekaterih daje vse atribute prava – tudi v modernem smislu.

Seveda pa se postavlja vprašanje, ali lahko ta tip prava primerjamo z velikimi tipi metafizičnega, tradicionalnega in modernega prava? Gotovo alternativno pravo (še) ni na nivoju velikih zgodovinskih tipov prava. Je pač del nečesa, čemur bi lahko rekli sodobno ali postmoderno pravo, kar pomeni določeno razliko z modernim pravom. Prav gotovo je že podtip. Ali se bo tudi razvilo v samostojen tip? Na to vprašanje je trenutno še nemogoče zanesljivo odgovoriti. Sam bi rekel, da to ni muha enodnevnica, da je to trend, ki napreduje. A tudi, če se kdaj uspe razviti v samostojen tip, bo še vedno ob njem soobstajalo klasično mišljenjsko pravo z vso tradicijo logičnega in temu podobnega načina razreševanja sporov.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Nedavno mi je neka tujka, ki že dalj časa živi v Sloveniji, dejala, da je slovenski pravni sistem zanič: ker je preveč formalizma tam, kjer bi morala delovati zdrava pamet, in tudi tisti, ki pravo poklicno udejanjajo, nenehno le komplicirajo in sami sebe zapletajo ter težko ali prepočasi rešujejo probleme.

To je le nekaj utrinkov iz vsakdanjih kritičnih pogledov na pravno državo. Pa tu ne gre le za pravno državo kot takšno oz. za njeno načelo. S pravno državo bržkone razumemo pravo kot celoto, tj. pravni sistem in vso njegovo piramidalno strukturo, katere zlato kapico pomeni ravno načelo pravne države. Pravna država ali vladavina prava je v resnici rdeča nit celotnega prava.

Kje so torej problemi? Kaj je v naši državi narobe? Zakaj pravni sistem ne deluje tako, kot bi lahko ali moral? Smo mar z novo, lastno državo stopili v prevelike škornje, saj se zdi, da se je dojemanje oz. zavedanje lastne države in prava le komaj kaj spremenilo v primerjavi s socialističnimi časi, ko je bila skupna država vsaj deloma tuja našemu narodu? V vsakem primeru se zdi, da pri nas normativni obstoj prava, saj imamo relativno pravno urejeno državo, prehiteva zavedanje njegovega pomena, namreč njegovo ponotranjenje ali normativno integracijo, kot bi dejali pravni sociologi. Pravna zavest državljanov je na prenizki ravni – to pa na žalost a fortiori še bolj velja za elite. Ni čudno, da se med ljudmi gleda na že samo sodelovanje v nekih elitnih združenjih kot na konspiracijo. Vedno so in vedno bodo vlekli le lastni zgledi, dejanja, ne pa govoričenja. Vse to, ta disrepanca pa seveda vpliva na učinkovitost prava kot njegovo družbeno dimenzijo, ki zaostaja za svojo normativno osnovo.

Na probleme, izpostavljene zgoraj, skušam gledati kot pravni teoretik. Pri tem mi je najbližje pogled tridimenzionalne integralne teorije prava, ki jemlje sestavine prava, kot so pravne norme, družbene vrednote in družbene odnose, kot integralno celoto. To pomeni, da ni moč razumeti posameznega od teh elementov samostojno – temveč jih lahko razumemo le kot celoto: vsako dejstvo v enem od teh pravnih svetov (tj. pravnih norm, pravnih vrednot in pravnih odnosov) samo po sebi vpliva na druga dva svetova. Vse se vrti v krogu. Vsak del zadeva celoto stvari in obratno. Npr. če država v pravno-normativnem smislu uvede t. i. protikrizni davek, s katerim obdavči nepremičnine, vredne več kot milijon evrov, bo to pozitivno vplivalo na vrednostno dojemanje socialne pravičnosti družbe, vpliv pa bo imelo seveda tudi na pravne odnose ali razmerja med državo in davkoplačevalci.

Teza tega prispevka je namreč ta, da naš slovenski problem glede pravne države ni toliko normativno-dogmatične narave. Naš pravni sistem v normativnem smislu sicer ni idealen, toda to ni največji problem. Kot vsak sistem ima določene pomanjkljivosti, ki pa bi se jih dalo rešiti z inteligentno, tj. zdravorazumsko interpretacijo oz. z zapolnjevanjem pravnih praznin. Pogoj za to pa je seveda kakovostno sodstvo kot, po mojem, najpomembnejši akter pravne igre.

Problem v zvezi s prešibkim delovanjem pravne države v Sloveniji je dvoplasten. Najprej torej sociološki. V pravnosociološkem smislu gre za diskrepanco med pravno normativnostjo in pravno stvarnostjo. Na eni strani imamo pravni sistem, ki sankcionira najrazličnejše odklone od družbeno zaželenega, na drugi strani pa so takšne norme, primerljive z zahodnimi standardi, slabo ali vsaj slabše učinkovite. Npr. v državi imamo številne socialne prejemke, ki jih ljudje masovno neupravičeno izkoriščajo, a ni dovolj nadzora, da bi se to dovolj preprečilo oz. sankcioniralo. Tu se lahko najprej vprašamo, ali imamo pri tem dovolj nadzornikov, ali ti dovolj uspešno opravljajo svoje delo? Nekaj podobnega je s prisotnostjo ali odsotnostjo policije s cest in kršenjem cestno-prometnih predpisov. Je to res problem dovolj velikega števila nadzornikov in izterjevalcev? Ali je problem pravzaprav globlji?

Iz pravne sociologije namreč vemo, da je za učinkovitost pravnega sistema pomembnejša od nadzora t. i. pravna kultura, ki spodbuja samodejno ravnanje po predpisih – seveda če obstaja nek konsenz, nekakšno pravilo o pripoznanju pravnega sistema kot demokratičnega oz. legtimnega. O tem uči že prej omenjena teorija normativne integracije. Kjer je ta slaba, ne bo k večji učinkovitosti pravnega sistema pomagal še ne vem kako velik nadzor in sankcioniranje. Toda kako bi tovrstno situacijo izboljšali? Stanje glede zavedanja ljudi o pravni državi je nemara vendarle nekoliko boljše, kot je bilo v socializmu, četudi je resnici na ljubo ekonomsko-socialna kriza za večino ljudi bolj boleča od politične, a zdi se, da smo še vedno na pol poti v primerjavi z nekimi zahodnimi civilizacijskimi standardi. Tudi pravna kultura se zdi spremenljiva, kar pomeni, da se lahko izboljša.

Toda problem se v tem smislu le površinsko kaže kot sociološki. V ozadju, v drugi plasti kolektivne družbene zavesti se namreč zarisuje vrednostno ali etično vprašanje, ki zadeva predvsem nosilce vodilnih funkcij v družbi – tako v politiki kot v pravu oz. sodstvu kot poslednjemu arbitru o dobrem in zlem na nivoju tkiva družbene zunanjosti. Da morajo biti nosilci političnih funkcij moralno »brezmadežni«, je standard zahodnih družb in tu Slovenci še nimamo dovolj državljanskega poguma, da bi kot odgovorni državljani dosledno sankcionirali njihove odklone. Raje smo pasivni ali sarkastični – pač politična »vzgoja« iz prejšnjega sistema.

Kaj pa nosilci najvišjih pravnih oz. sodnih funkcij, ki so poslednji arbitri družbene sprejemljivosti? O njih npr. 8. člen Zakon o sodniški službi (ZSS) poleg vseh strokovnih kvalifikacij zahteva še osebnostno primernost. Kot izključitveni razlog za izpolnjevanje tega poslednjega pogoja pa se šteje, da: »Ni osebnostno primeren za opravljanje sodniške funkcije tisti, za katerega je na podlagi dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja utemeljeno sklepati, da sodniške funkcije ne bo opravljal strokovno, pošteno ali vestno ali da kot sodnik ne bo varoval sodniškega ugleda, nepristranskosti in neodvisnosti sojenja ...« Čisto pravno-tehnično so vsi pogoji za sodnika oz. sodnico določeni kumulativno, kar pomeni, da imajo vsaj v normativnem smislu povsem enako vrednost, a v simbolnem smislu je gotovo pomemben tudi vrstni red. Še huje je v primeru Zakona o Ustavnem sodišču, ki za sodnico oz. sodnika Ustavnega sodišča zahteva (le) državljanstvo Republike Slovenije, »status« pravnega strokovnjak in starost najmanj 40 let. Ne duha ne sluha v pravno-normativnem smislu o nekakšni osebnostni primernosti, čeprav ustavni sodniki odločajo o najpomembnjših družbenih vprašanjih, pri čemer pa se zgoraj omenjeni člen ZSS ne uporablja subsidiarno pri ZUstS. Že notorno dejstvo je danes v pravni teoriji, vsaj tja od Dworkinovih pionirskih del dalje, da pri težkih primerih gre tudi za pomembno moralno odločanje.

Tudi v primeru ZSS ta sankcionira le odklone od nekega moralnega povprečja, prav gotovo pa ne išče najbolj moralnih osebnosti. Tu pa nas lahko zaskrbi, da je denimo študija glede moralnega razvoja po Kohlbergovem testu, ki je bila že pred leti opravljena na Ljubljanski univerzi, pokazala, da so se študentje prava zelo slabo odrezali. Poleg tega tudi ameriška profesorica prava in psihologije Susan Daicoff v svojem znanem delu Lawyer, Know Thyself ugotavlja, da smo po meritvah moralnega razvoja po Kohlbergu pravniki statistično nekje na (srednji) institucionalni fazi tovrstnega razvoja.

Toda, ali se nismo tu ujeli v nekakšno pravnopozitivistično zvijačo, po kateri naj bi bilo vsakršno pravno odločanje objektivno, nevtralno, zato je za strokovnjaka potrebno le pravno znanje, ki je edini garant dobrih (in pravičnih) pravnih odločitev. Modrost in etičnost za pravo nista potrebni, ker nista znanstveno preverljivi. Pravni sistem je kot takšen popoln in za reševanje pravnih problemov tako znanje zadostuje. A vemo, da je ekskluzivni pravni pozitivizem danes večinoma presežen. Tako se zdi, da bomo kot družba naredili določen razvoj, če bomo predvsem elitam, tako tudi političnim in pravnim, nastavili karseda izostreno ogledalo in izrabljanje visokih funkcij na škodo javnega dosledno sankcionirali. Predvsem pa bi bilo v te elite – vsaj kar se prava tiče in tu ciljam predvsem na sodstvu – treba pridobiti tiste z vrha Kolhbergove moralne piramide. Kajti poslednji odločevalci o družbenih antagonizmih morajo biti avtoritete. To pa bodo vzpostavile le močne moralne osebnosti, ne pa kakšni sodni uradniki.

Seveda pa status quo ni zabetonirana danost. Možen je razvoj in izboljšanje. Celo pri nas, četudi se radi ogrinjamo z narcisističnim pesimizom, samo da ne bi bilo treba nič storiti. Toda za večjo kakovost - tudi pravne države - bomo morali (še) bolj paziti na kakovost izbire vodilnih, jih prebrati, dobro plačati, a jim zato neutrudno gledati pod prste ter strogo sankcionirati njihova odklonska ravnanja.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Večina avtorjev, ki se (je) ukvarja(la) s simboli oz. simboliko, poudarja njihov globlji pomen in vrednost. Simboli naj bi svojo vsebino sporočali v ne povsem logično-racionalnem, vsekakor ne-ekzaktnem jeziku. Za njihovo prepoznavanje je bolj značilen racionalno-intuitivni, zato delno iracionalni jezik. Simboli segajo onkraj očitnega pomena, v sebi torej skrivajo latentni pomen ter so nabiti s čustvenostjo in dinamiko. So na intelektualni ravni idej. Po Jungu starejši, kot je simbol, bolj je kolektiven in univerzalen in bolj, kot je abstrakten, diferenciran in specifičen, manj ima svoje bistveno univerzalne lastnosti. Za Junga sicer simbolične celote tvorijo arhetipe, ki so globoko zapisani v nezavedno ter se izražajo s posebnimi simboli, nabitimi z veliko energetsko močjo.

Bolj očitni od simbolov so znaki ali znamenja, iz katerih izhaja njihov očitni pomen. Med znamenja ali znake bi spadali emblemi, atributi, alegorije, metafore, analogije, simptomi, parabole ali prilike, analogije. Ti ne presegajo ravni neposrednega pomena, ki ga prenašajo. Ta sredstva igrajo vlogo ogledala, vendar ne stopajo iz okvira predstavitve. Sem bi spadali tudi matematični in znanstveni simboli. Tako abstrakcija simbol prazni in spočenja znamenje. No, nekaj je jasno: pravičnost z vsemi preštevilnimi upodobitvami skozi zgodovino in tudi v današnjem času gotovo izpričuje pomembno simbolno razsežnost.

Tudi nekateri slovenski pravni akademiki so se ukvarjali s simboliko. Tako je pravni zgodovinar Sergej Vilfan nakazoval na globlji pomen oz. »globlje korenine« nekaterih simbolov, omenjal je tudi »iskanje globokoumnih simbolnih razlag«. Metod Dolenc, kot začetnik preučevanja pravne simbolike na Slovenskem, pa naj bi se ukvarjal s preučevanjem slovenskih pravnih simbolov z vidika »spoznavanja duševnosti slovenskega naroda«. Nihče od omenjenih pa ni analiziral razvoja simbola pravičnosti skozi (predvsem zahodno) zgodovino. To imenitno delo je opravila študija yaleovih profesorjev, Resnikove in Curtisa, z naslovom Representing Justice.

Kako je torej na kratko potekal zgodovinski razvoj simbola pravičnosti, ki so jo večinoma poosebljale različne boginje?

Že več tisoč let pred našim štetjem, v starem Egiptu, je bila personifikacija boginje pravičnosti egipčanska boginja Ma'at. Kot univerzalno etično načelo je ma'at sicer pomenilo  resnico, uravnoteženost, red, pravo, moralo ter pravičnost, tudi nekakšen popoln red, h kateremu teži človeštvo. Glavni zaščitnik ma'at v starem Egiptu je bil faraon, ki naj bi spoštoval to načelo kot red prek sprejemanja pravil in med sojenjem.

Stari Grki so poznali dva vidika pravičnosti: na eni strani načelo temida (ali temis) kot bolj metafizični koncept ali ideja nekakšne božje odločitve ali ugotovitve, skratka božansko pravo. Na drugi strani pa je načelo dike kot zemeljsko pravo, ki imitira temido. Če je Temida kot boginja bolj božanske narave, se Dike kot njena hči kaže skozi sodbe sodnikov, je bolj praktično načelo. Razvoj iz Temide v Dike kaže na delno sekularizacijo starogrškega pojmovanja pravičnosti. Temida kot boginja jim je predstavljala univerzalno, tudi kozmično božanstvo, medtem ko so imenovali Dike, kot hčerko Zeusa in Temide, kar je zemeljsko pravičnega. Tako je bila pogosto kot simbol pravičnosti upodobljena boginja Dike, ki drži v rokah (le) tehtnico.

Tudi stari Rimljani so za simbol pravičnosti uporabljali personifikacijo, in sicer v boginji Iustitiji. To so uprizarjali s tehtnico v levi roki ter mečem v desni roki, toda še vedno z nezavezanimi očmi. Oči ji »zavežejo« v znak objektivnosti ter nepristranskosti nekako šele ob koncu srednjega veka, v 15. stoletju. Sicer pa od renesanse naprej, ko ponovno odkrivajo pomen antične dediščine, postane antična boginja pravičnosti zopet pogost predmet upodobitve. Toda v 19. stoletju, v obdobju velikih kodifikacij civilnega prava in posledičnega vzpona pozitivističnega gibanja, so ji ponekod pričeli izpuščati zavezane oči, namesto tehtnice pa se je pojavila v njeni levi roki razprta knjiga.

Toliko o preteklosti, kaj pa sodobni pogled na ta simbol? Četudi se ta v poosebljenju ženskega božanstva danes še vedno pojavlja ob številnih starejših stavbah, predvsem raznih sodiščih, jo precej radi vključujejo tudi ob kakšnih novih institucijah pravnega značaja. Tu gre za najrazličnejše kombinacije izvirnih, predvsem antičnih simbolov. Toda tu gre slej ko prej bolj za okras, nekakšno znamenje, ki je izgubil naboj simbola in je »zdrknil« na raven znaka. Tu mislim seveda na personifikacijo simbola pravičnosti v ženski boginji, ki ima danes bolj umetniško-zgodovinsko vrednost kot pa pravo vsebinsko-simbolno.

Kaj pa je sploh pomenila personifikacija pravičnosti v sicer božanstvu ženskega spola, vse od staroegipčanske, starogrške in starorimske kulture. Ženskost kot simbol je v okoliščinah politeizma tem starim družbam pomenil nekakšno harmonično zavetišče hiše ali mesta kot nekakšnega javnega prostora, v katerem vladata pravičnost in mir. Pravičnost je tudi modrost, vrlina, ki najbolj uspeva v razmerah kulturne kohezije in civilizacije. Temu bi v starodavnem daoizmu dejali yin. Antipod temu pa je agresivnost, spopad, vojna kot simbol moškega počela (yang).

Kljub »zbledenju« simbolne vrednosti personifikacije pravičnosti v ženski boginji v današnjem sekulariziranem in racionaliziranem svetu simbolna vrednost pravičnosti v pravu seveda ostaja. Ta se danes kaže predvsem v tehtnici. Le poglejte si spletne strani današanjih najpomembnejših pravnih institucij, kot so npr. ameriški Supreme Court, nemški Bundesverfassungsgericht, Sodišče Evropske unije, pa tudi slovensko Ustavno in Vrhovno sodišče. Da ne omenjam raznih oznak na sodniških togah in drugih mestih, kjer je pomembno poudariti ta simbol oz. simbolno vrednost pravičnosti. Povsod je namreč (le) tehtnica kot simbol pravičnosti.

Takšen »izhod« iz personifikacije pravičnosti ima sicer dve plati. Dobra plat je v tem, da oseba, ki sodi, ni toliko izpostavljena z lastno projekcijo v simbol pravičnosti, kajti danes gledamo na pravičnost in pravo bolj objektivno, saj nam subjektivnost pomeni lahko tudi arbirarnost sojenja določene osebe kot sodnika ali sodnice. Bolj v ospredju je danes pravni akt kot ustava in zakon, pravni sistem in pravne institucije. Pravičnost kot simbol je nekako vkomponirana v sam pravni sistem. Tehtnica kot simbol pravičnosti se pojavlja na stavbi sodišča, na njegovi spletni strani, na sodniški togi. Sodnik deluje in sodi pravično (šele) znotraj pravnega sistema.

Tako gledamo na simbol pravičnosti danes in to štejemo za človeški napredek. Toda v ozadju takšnega pogleda se lahko skriva tudi senca tega simbola, namreč situacija, ko je pravičnost kot simbol vse bolj del sistema in ne toliko poudarjeno simbol osebe, ki sodi. To pa lahko tudi pomeni, da sodnik ne prevzema toliko osebne odgovornosti za svojo odločitev, kot bi jo moral, in se lažje »skrije« za sistem, ki ga predstavljajo sodišče, zakon, država. 

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

To še toliko bolj velja v pogojih ustavne demokracije, ko je sodnik vezan ne le z zakonom, temveč tudi z ustavo (npr. 125. člen naše Ustave). Ustava, konkretno tudi naša v 156. členu, v okviru t. i. konkretne presoje ustavnosti, namreč daje možnost, da sodnik, če meni, da je nek zakon nepravičen (beri: neustaven), prekine postopek in zahteva od Ustavnega sodišča, da odloči o njegovi ustavni skladnosti. Gre namreč za to, da se sodniki ne morejo več sklicevati na »črko zakona« v primeru absurdnih ali celo nemoralnih, zato tudi nepravčnih zakonodajnih rešitev, kajti imajo možnost – prek Ustavnega sodišča – odpraviti ali vsaj bistveno prispevati k odpravi tovrstnih anomalij v pravnem sistemu. Če gre za ustavno anomalijo, torej ni več treba nujno čakati na poseg zakonodajalca. Seveda pa je ključen problem v tem, ali bodo sploh prepoznali takšno anomalijo in tako nadalje »zapletali« postopek. Pri nas je takšno poseganje sodnikov z ustavnimi argumenti v »pravosodne« postopke preredko, saj Ustavno sodišče prejme le kakšnih 4-5 tovrstnih zahtev letno.

Ob tem ne morem tudi mimo članka češkega profesorja prava Zdeneka Kühna, z naslovom New European Judges, ki je bil objavljen v American Journal of Comparative Law in je bilnapisan pred leti, ob vstopanju Češke v EU. V njem avtor govori o tem, da je v zahodni Evropi sodstvo že v času po drugi svetovni vojni počasi zapustilo pravni pozitivizem kot poglavitno sodniško »ideologijo«. K temu je bistveno prispeval tudi razvoj jurisprudence ustavnih sodišč kot moralnih zakonodajalcev ali branikov človekovih pravic. Toda to po Kühnovem mnenju naj ne bi veljalo za trenutno delujoče sodnike ex socialistične srednje in vzhodne Evrope, ki so še globoko v pravnem pozitivizmu. K temu naj bi nedvomno prispeval tudi socialistični pogled na pravo in vlogo sodnika v njem. Pred leti mi je nek slovenski profesor zavrnil ponudbo glede prevoda tega članka in njegovo objavo v domači pravni periodiki, češ da naj zapisano ne bi veljalo za Slovenijo, saj da je bila situacija pri nas bistveno drugačna kot v drugih socialističnih državah. Tu mislim predvsem na pravni pozitivizem in formalizem. V nadaljevanju se lahko vprašamo, če je imel prav. Seveda ni bil Kühnov namen enačiti sedanje razmere s tedanjimi, temveč opozoriti na ostanke, torej pereč problem še vedno pretežne veljave pravnega pozitivizma v omenjenih sistemih. V tem me še dodatno utrjuje misel predsednika Ustavnega sodišča, profesorja Petriča, ki je v nagovoru študentom ob finalu Pitamičevega moot court tekmovanja menil, da so naši sodniki, seveda na splošno (vsa čast izjemam!), vse premalo osebnostno močni, pokončni ter tako pripravljeni vzeti odgovornost za odločitev v svoje roke. Zato naj bi tudi šepala njihova (moralna) avtoriteta pred demokratično javnostjo.

Zdaj pa k srži problema, ki je navdahnil, bil povod za tole pisanje. Nisem mogel mimo tega, da ne bi tudi sam pristavil pisker k zadevi Vaskrsić, četudi je bilo o tem že prelitega veliko črnila. Morda pa je to t. i. landmark case, torej simptomatična zadeva, in črnilo ne bo le zbledelo?

Kje je torej kritična meja med ekskluzivnim pravnim pozitivizmom ter njegovo modernejšo inkluzivno inačico, ali celo nepozitivizmom?

Dejstva tega primera so menda naslednja – citiram Betetto, Sapienti sat, Pravna praksa z dne 22. 3. 2012: »Zoper dolžnika se je začel postopek izvršbe zaradi izterjave glavnice 124,38 EUR, in sicer na njegovo premično premoženje. Ker je bil postopek izvršbe na premičnine ustavljen s sklepom sodišča, je upnik eno leto po začetku izvršilnega postopka predlagal nadaljevanje izvršbe na nepremičnino dolžnika. Ta je bila pol leta pozneje prodana na drugi javni dražbi za polovico tržne cene. Upnik, ki je sicer med prvo in drugo javno dražbo predlagal izvršbo na dolžnikova sredstva pri banki in rubež njegove plače, izvršbe nikoli ni omejil na posamezna sredstva izvršbe. Tega tudi ni storil dolžnik, čeprav mu to pravico daje splošno in posebno pravilo ZIZ. To možnost je imel, saj so mu bili vsi sklepi izvršilnega sodišča (ne samo s fikcijo!) po ugotovitvah višjega sodišča pravilno vročeni in je bil torej o postopku (večkrat) obveščen...« V izsledkih svojega službenega nadzora pa je Vrhovno sodišče zapisalo: »Sodišče lahko na predlog dolžnika izvršbo omeji le na nakatera sredstva, vendar dolžnik takega predloga ni podal. Dolžnik lahko tudi predlagano sredstvo izvršbe zamenja z drugim, če to zadošča za poplačilo terjatev. V tem postopku pa dolžnik takega predloga ni podal ves čas trajanja postopka niti ni v njem aktivno sodeloval.« (Vir: Teletekst TV SLO z dne 20. 3. 2012).

V redu: dolžnik se ni primerno vedel in je, v pravnem smislu, tudi samemu sebi škodoval, sicer pa tudi upnik ni bil bistveno bolj aktiven, da do zapleta ne bi prišlo. Kje pa je bilo sodišče? Sodišče je sicer ravnalo pravnoformalno korektno – v skladu z zakonom. Torej »po črki zakona«. Saj je to civilni postopek, kjer (skoraj) ni ex offo udejstvovanj in ZIZ to potrjuje. Toda, ali ni to povsem pravno-pozitivistična ugotovitev, v smislu strogega, zakonskega pozitivizma, ki je bil značilen predvsem za 19. stoletje? Vtis namreč ostaja, da bi lahko sodišče naredilo kaj več – predvsem v vsebinskem smislu. Že v 20. stoletju se je namreč razmahnilo ustavno sodstvo in poslej sodniki vsaj moralno niso mogli več reči – zakon je zakon!, saj so imeli možnost prekiniti postopek in zahtevati presojo ustavnosti zakona, če je bil neživljenjski oz. je kršil ustavne vrednote. V našem primeru je to najmanj načelo sorazmernosti (med terjatvijo in zaseženo nepremičnino) kot podnačelo pravne države iz 2. člena URS, kar je v tem primeru, kot se spomnim, zatrjeval docent Bošnjak.

Tu sploh ni pomembno (ne)ravnanje dolžnika, saj v moralno spornih zadevah ne gre več za dispozitivnost, ne gre več za subjektivno percepcijo dogajanja, temveč za kogentno oz. objektivno nezaslišanost, ki jo je treba nedopustiti po uradni dolžnosti. Tudi to je filozofija civilnega prava oz. njegova rdeča nit, da se država ne bo vmešavala v zasebne zadeve posameznikov, dokler te ne presežejo meje dostojnega. In dobrih sto evrov za hišo res ni dostojno! Če že zakonodajalec pri nas za to (še) ni poskrbel, naj poskrbi vsaj (ustavno) sodišče, da ne bo poseganja na nepremičnine zavoljo bagatelnih zneskov.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Slabše ali celo slabo pravo prav gotovo ne more biti proizvod dobrih, še manj odličnih pravnikov  kot tistih, ki so polni znanja ter tudi pokončni kot močne osebnosti v svoji veri v prav. Tudi slaba organizacija pravnikovega dela ali pravnega organa ne more biti rezultat dobrih pravnikov. Namreč slaba organizacija tudi pomeni nenadzorovano množenje števila pravnikov oz. njihovo neoptimalno vkomponiranje v sistem. Enačba: neučinkovit pravni sistem = dobri pravniki se formalno logično ne izide.

K slabši učinkovitosti pravnega sistema je prispevala tudi slabša kakovost pravnega znanja v nekaj sivih desetletjih prejšnjega stoletja oz. negativna selekcija v pravniški poklic. Zavoljo komunistične ideologije o odmiranju države in prava je bil pravniški poklic v prejšnjem, komunističnem sistemu, v precejšni meri degradiran. Posledica tega je bila – razen seveda izjem – splošna negativna selekcija študentov oz. kadrov v pravniškem poklicu. Med študenti Filozofske fakultete je tedaj celo krožila šala, da če študent tamkajšnje fakultete ni bil prav uspešen, so mu profesorji dejali, da bo za Pravno fakulteto še vedno dovolj dober. Nadarjeni študenti so namreč raje študirali naravoslovne znanosti, kjer je bil vpliv politike gotovo manjši kot v družboslovju in humanistiki.  Po osamosvojitvi Slovenije se je to sicer precej spremenilo. Pravni študij je postal bolj privlačen, za določen čas so se celo uvedli sprejemni izpiti, ki so pomenili selekcijo za študij prava bolj nadarjenih študentov. Na pravni študij so se pričeli vpisovati najbolj nadarjeni srednješolci. Po osamosvojitvi je tudi veliko več študentov kot prej nadaljevalo svoj študij v tujini in njihova vrnitev v domovino je poslej pričela žlahtiti slovensko pravno profesijo.

Toda polpretekla negativna selekcija se gotovo (še v določeni meri) odraža v številnih sodnih zaostankih, kajti bolj nadarjeni, bolj ustvarjalni šele prihajajo in potrebno bo še nekaj časa, da bomo začutili sadove njihovega dela.

Ta začetni zagon renesanse pravnega poklica in pravne stroke v domovini po osamosvojitvi pa se zdi, da je v zadnjem času nekoliko usahnil. Pri tem je še posebej pereč podatek, da je vedno več pravnikov brez službe, da je njihov delež na zavodih za zaposlovanje domala največji – poleg ekonomistov. Tega bremena ne olajša niti dejstvo, da sta oba profila tudi najbolj zaposljiva.

To vsekakor priča o posebni hipertrofiji pravnikov in pravnic, katerih produkcija na pravnih fakultetah ne ustreza trenutnim družbenim potrebam. Tu je treba naše visokošolsko izobraževanje pravnikov deloma posuti s pepelom. Problematično je predvsem število diplomantov, še bolj vpisanih študentov, problem pa je tudi način študija oz. poučevanja. Gotovo so k hipertrofiji ali hiperprodukciji pravnikov v preteklosti prispevale predvsem državne pravne fakultete, ki so jih množično vpisovale, saj so bile financirane po »glavi« študenta, in je želja po zaslužku najbrž prevagala nad dejanskimi potrebami slovenske družbe. Povsem jasno pa je tudi, da je k temu še bolj prispeval tisti, ki je to financiral – torej država. Pri tem bi bil očitek, da je tudi nova zasebna pravna fakulteta prispevala k hipertrofiji pravnikov, povsem neustrezen, saj je ta v primerjavi s številom vpisnih mest na obeh državnih fakultetah pravi palček, obenem pa prispeva k večji decentralizaciji in regionalizaciji ter konkurenci pravnega študija v Sloveniji, kar gotovo dviga kakovost. Tako in tako je trend v skladu z bolonjsko reformo več učiteljev na fiksno število študentov oz. manj študentov na posameznega učitelja. Vsaj glede na evropske trende, če tu že ne naštevamo ameriške vzore, so velike predavalnice s 300 do 400 študenti že povsem mimo, ravno tako stari način ex cathedra predavanj. Namesto tega naj bi se delalo z manjšimi skupinami, in tudi čim bolj individualno, torej tutorsko, sodobne metode poučevanja pa favorizirajo vse prej kot omenjena ex cathedra predavanja. Na področju prava je zanimiv način uporaba sokratične metode. To pa vse priča o nujnosti vsaj delnega izobraževanja bodočega učiteljskega kadra v tujini, kjer se ta sooči z uporabo novejših metod poučevanja, ki jih lahko nato, ko se vrne, uporabi doma. Nekatere svetovne fakultete za svoj pedagoški kader celo zahtevajo obvezno opravljanje vsaj dela študija v tujini.

Zdi se, da se v prihodnosti določenim omejitvam vpisnih mest na pravnih fakultetah, morda tudi s sprejemnimi izpiti, ne bomo mogli izogniti. Toda to ne bo pomenilo le varčevanje države, temveč tudi prispevek k večji kakovosti pravnega študija. V vidu bolj kakovostnega študija se zdijo sprejemni izpiti še kako smiselni. Kakovostni sprejemni izpiti podrazumevajo verodostojen preizkus znanj in naravnih sposobnosti študenta. Bolje je pred samim vstopom študentov na fakulteto napraviti že prej izbor in se nato z več energije posvetiti tistim, ki so za študij prava bolj nadarjeni od ostalih, kot pa izgubljati prepotrebno pedagoško energijo s tistimi, ki za tovrstni študij in kasneje polic niso nadarjeni. Potem to izgleda kot »masaker« ob prehodu iz prvega v drugi letnik, ki ne služi pravemu namenu študija, ampak je le nujno zlo za profesorja, da ohranja dostojnost stroke, ki jo goji. Tu se zdi pristop na ameriških pravnih fakultetah boljši – bodoči študentje gredo skozi dokaj rigorozen sprejemni izpit, potem pa redko padajo izpite, saj so tisti bolj sposobni enostavno bili že prej »prebrani«.

V tej zvezi pa je treba omeniti še nekaj – namreč to, kar nam OECD venomer pripoveduje – namreč potrebo po uvedbi šolnin. Sam kot pedagog v visokošolskem izobraževanju gledam na to predvsem kot na psihološki učinek, namreč tak, ki prispeva k bolj resnemu študiju tudi na področju prava. Nikoli ne bom pozabil svojih sošolcev v ZDA, ki so prišli poslušati predavanje profesorja zgolj 10 minut pred koncem, ker prej niso utegnili, saj so bili na nekem intervjuju. Jasno, da so hoteli uloviti še teh zadnjih 10 minut ne zato, ker bil profesor tako briljanten, temveč zato, ker so točno vedeli, koliko dolarjev to pomeni. Ne rečem, da bi morali tudi pri nas uvesti tako visoke šolnine, ker se te za naše evropsko, bolj socialno okolje od ameriškega ne zdijo razumne. Poleg tega pa je to priložnost, da država nadomesti primanjkljaj sredstev za visokošolsko izobraževanje. Če bomo že morali doplačevati za nujna zdravila, se a fortiori zdi smiselno, da bomo doplačevali tudi za študij (naših otrok).

A konec koncev, kljub problemom s prevelikim številom pravnikov, slabši kakovosti njihovega študija, problemom glede njegovega financiranja, plačevanja študija, finančno krizo itd., je nekaj prav gotovo jasno. Pravniški poklic kot neke vrste arhetipski poklic je stalnica, da ne rečem – večen. Že v prvobitnih skupnostih so poleg zdravnikov, duhovnikov in učiteljev obstajali ljudje, ki so se ukvarjali z družbenimi pravili ter spori med ljudmi. In kakor slednji ne bodo zamrli, ravno tako ne zamrla potreba po pravniškem poklicu. Najbrž ga bo njegova kriza le še okrepila.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

            Razraščanje birokratske države z vedno večjo hipertrofijo prava pa ima seveda svoje razloge. Tu naj naštejemo vsaj dva, ki sta vsaj deloma povezana med seboj: Najprej moramo priznati, da je sodobno življenje vedno bolj zapleteno, zato se pojavlja potreba po vedno večjem normativnem urejanju. Z razvojem družbe, z naraščanjem števila prebivalcev, z novimi tehničnimi iznajdbami, z novimi produkti na trgu, z več menjave narašča tudi število potencialnih sporov med vedno večjim številom prebivalcev. Vendar preobilica predpisov in odsotnost celovitega razmišljanja vodita k temu, da postaja pravni red čedalje slabše urejen in čedalje manj harmonična celota. Tako tradicionalne sociološke teorije govorijo o tem, da možnosti za uspešno integracijo upadajo z naraščanjem obsega in zapletenosti neke družbe. Bolj kot je pravni sistem zapleten, manjša je torej možnost, da ga bodo ljudje jemali resno. Posledica dejstva, da je nek pravni sistem zapleten, ker ga sestavljajo številni težko razumljivi pravni akti, je stališče mnogih državljanov, da jim je takšen sistem tuj, saj jim po svoji zapletenosti ni podoben. Bržkone ga imajo za produkt ozkih političnih elit, zavest državljanov pa načenja vprašanje njegove demokratične legitimnosti.

            Drugi razlog za razraščanje prava in njegovih pravil pa je povezan z določenim moralnim razkrojem sodobne družbe ali njeno anomijo. Za razliko od tradicionalnih družb v sodobnih odtujenih družbah pravu vzporedne družbene norme, kot so moralne norme in običajne norme, ne zmorejo več odigrati svoje vloge, kot so jo v tradicionalnih družbah. Ne pozabimo, da so do pojava modernih pravnih kodifikacij – šele! –  v začetku 19. stoletja ljudje po celem svetu stoletja in nemara celo tisočletja živeli v glavnem po nenapisanih običajnih pravnih normah, ki so bile pogosto prepletene z moralnimi normami. Danes pa takšnih nenapisanih pravnih običajev skorajda ni več in zato rabimo vedno bolj koncizno zapisana pravna pravila, ki naj preprečujejo  nastanek sporov in omogočajo njihovo reševanje. Zato potreba po, danes praviloma pisanem pravu še vedno narašča.

            Problem hipertrofije pravnih pravil je seveda nujno povezan z vprašanjem, kaj je prava mera pravnega normiranja. Torej, kdaj moramo poseči po pravni normi, kdaj pa to ne storimo in pustimo raje situacijo pravno neurejeno ali da jo ureja neka druga družbena norma, ki je pravni vzporedna (npr. običajna ali moralna norma). Temu je tudi blizu vprašanje, kako podrobno naj opredelimo pravno premiso – naj odločevalca s tem popolnoma omejimo ali naj mu pustimo več prostega preudarka. Kot bomo videli v nadaljevanju, je mera pravnega normiranja sorazmerna z mero zaupanja v tistega, ki bo pravno pravilo uporabljal.

            Že zgoraj sem poudaril, da je iz pravne zgodovine znano, da stabilne družbene ureditve niso bile nagnjene k pretiranemu pravnemu normiranju. Morda iz tega izhaja ugotovitev, da so bile bolj homogene, ker so bolj temeljile na medsebojnem zaupanju kot nekatere nestablilne družbe, ki jih (je) razkraja(la) prevelika družbena nesložnost? V tistih časih je obstajal nek grob korpus zakonodaje, veliko diskrecije pri odločanju pa so imeli neposredni odločevalci – bodisi sodniki ali preprosto starešine, ki so odločali o sporih. Res je, da so to bile bolj enostavne družbe in da so danes problemi bistveno drugačni in bolj kompleksni. Toda poudarek glede obsega pravnega normiranja je lahko tudi drugje.

            Iz zgodovine rimskega prava je znano, da je to najbolj cvetelo v t. i. klasični dobi, ko so delovali klasični pravniki (npr. Gaj in Ulpijan), ki jih je podpiral cesar Avgust v dobi principata. Ti pravniki so se odlikovali z jasnim in pronicljivim slogom pisanja svojih pravnih mnenj in so lahko celo dajali mnenja s cesarjevo avtoriteto. Toda v postklasični dobi, dobi dominata, pravnikom več niso podeljevali privilegija dajanja mnenj s cesarjevo avtoriteto. Zakonodajna oblast je poslej bila le v cesarjevih rokah. Dikcija zakonov, ki so se poslej množili, je postajala čedalje bolj dolgovezna in nejasna.

            Stabilne družbe tudi niso bile nagnjene k pretiranemu spreminjanju zakonodaje oz. drugih pravnih pravil. V dobi razcveta starogrške kulture je znano, da so bili stari Grki zelo nenaklonjeni spreminjanju zakonov. Splošno nagnjenje k stabilnosti in trajnosti zakonov je izpričano že v starogrškem leposlovju (Ajshil, Tukidid, Aristotel) in s pravili, ki so urejala postopek predlaganja novih zakonov. O najbolj ekstremnem primeru te vrste je poročal Demosten, in sicer o ljudstvu Lokrijcev, dorskega porekla, ki so živeli na repu italijanskega škornja, in kateri naj bi prvi izmed Grkov sprejeli pisan zakon. Ti so vsakemu, ki je predlagal spremembo zakona, zataknili vrv okoli vratu, in če je bil predlog zavrnjen, so vrv zategnili. Atenci sicer niso imeli tako skrajnih zahtev glede spreminjanja zakonodaje, toda tisti, ki je predlagal nov zakon oz. njegovo spremembo, je moral vložiti nekakšno vrsto obtožbe (graphe) zoper stari zakon in je tvegal, da bo preganjan zaradi neustavnega ravnanja, če je npr. spregledal kakšno formalnost pri tem ali če je bilo moč šteti, da je s tem kršil kakšno temeljno vrednoto. Sicer pa se je proti zatonu atenske dobe takšen postopek močno sprostil, novi zakoni so se nebrzdano množili in zakonodajni postopek je degradiral na nivo mašine za politično obračunavanje, pri čemer je tudi beleženje zakonov postalo kaotično, tako da je postalo pogosto nejasno, ali nek zakon velja ali ne ter ali lahko povsem nasproten zakon velja ob drugem zakonu.

            A ni treba iti tako daleč, bodisi časovno ali geografsko, saj primere skrbi za stablilnost in trajnost prava najdemo bližje – tako časovno kot prostorsko. Npr. v Piranskem statutu iz leta 1307 je obstajala določba, da naj se statut piranskega komuna ne popravlja ali spreminja do poteka petindvajset let.

Bi danes pri nas – ali tudi drugje v sodobnem svetu – lahko sploh kdo vzel resno predlog, da sprejmemo neko ustavno ali zakonsko določbo, ki bi prepovedovala spreminjanje zakonodaje npr. vsaj eno, morda tri leta? Pri tem moramo vedeti, da v sociologiji prava obstaja zakonitost, ki pravi, da ne le družba proizvaja pravna pravila, temveč imajo tudi pravna pravila povratni vpliv na družbo. In če bi dosegli stabilizacijo in trajnost pravnega sistema, bi morda vsaj nekaj prispevali k stabilnosti in trajnosti ter zaupanju v družbeni skupnosti.

             Kar sem zgoraj našteval, so predvsem problemi, ki tarejo zahodno civilizacijo, katere del smo tudi mi. So torej splošni zahodni problemi. A zdi se, da je glede hipetrofije prava zadeva pri nas še bolj pereča in še bolj poudarjena kot na Zahodu. Poleg splošnih civilizacijskih vzrokov za hipertrofijo pravnih aktov kot družbeno malaise imamo tudi svoje posebne probleme ali vzroke, ki so še posebej pereči. Eden od teh je prav gotovo razklanost družbe oz. njena nestabilnost. Po vzoru Platona bi lahko iz njegove Države povlekli paralelo s človeško dušo in bi lahko govorili o določenem nevroticizmu slovenskega družbenega telesa. Za nevrozo je značilna nekakšna »skreganost« med dvema poloma duše in ozdravitev pomeni homogenizacijo ali integracijo obeh polov v neko celovitost na višjem nivoju. Zdi se, da v Sloveniji manjka nekakšna homogenizirana zlata družbena in politična sredina, ki bi pomenila dovolj veliko stabilnost družbe v njenem razvoju in bi bila nekakšen imunski sistem zoper družbeno razklanost. Kajti ta razklanost se dobro pokaže npr. ob menjavi politične oblasti, ko npr. vsaka nova opcija, leva ali desna, ko pride na oblast, takoj spreminja določene zakone že zaradi tega, ker je prejšnje sprejela nasprotna opcija. Vedno bolj tudi sam prihajam do tega, kar je zapisal Aristotel v svoji Politiki, da je namreč za uspešen polis (beri: državo) potreben močan srednji sloj, ki bo v mnogočem varovalka zoper nezdrave družbene antogonizme. Pri tem je povsem jasno, da se ti nezdravi antagonizmi še kako poznajo v pravu, ki posledično hipertrofira.

            Prehitro, pogosto ne dovolj preudarno spreminjanje zakonodaje se denimo kaže v novelah Kazenskega zakonika (KZ). Zadnja je bila potrebna tudi zaradi očitno ne dovolj premišljene novele tega istega zakonika pred tremi leti. Tu imam v mislih predvsem določene definicije iz splošnega dela KZ, pri čemer je izstopajoče predvsem dejstvo, v zvezi z definicijo malomarnosti, da smo šli z zdajšnjo novelo po 3-letnem »eksperimentu« spet povsem blizu tisti iz leta 1994. Bi pač morali v tej zvezi spet uvesti institut, ki so ga poznale starejše družbe, in se je nanašal na t. i. poskusno uveljavitev neke zakonske spremembe? Tedaj se je neka sprememba uveljavila le začasno, da so videli v določenem času, ali je koristna, in če so ugotovili, da ni, so jo razveljavili, pri čemer je obveljala prejšnja ureditev.

            Ob siceršnji prelahkotnosti spreminjanja zakonodaje, ki gotovo precej odstopa od praks naših zahodnih sočlanic v evropskem združenju, se zdi smiselno, da bi tovrstno hitenje vsaj do neke določene mere omejili. To je prvenstvena naloga samih zakonodajalcev oz. predlagateljev zakonov. Toda če ti že doslej niso ravnali ustrezno, se zdi iluzorno pričakovati, da se bo v prihodnje spremenilo kaj bistvenega. Morda bi bilo v tej zvezi smiselno, če bi vsaj Ustavno sodišče RS kot državni organ, ki uživa v državi eno izmed najvišjih stopenj zaupanja, v svoji sodni praksi nakazalo na skrb za večjo stabilnost zakonodaje. V tej zvezi bi bila nadvse smiselna ugotovitev, da je del načela pravne države kot rdeče niti celotnega prava, tudi podnačelo stabilnosti zakonodaje (stabilitas legis) oz. stabilnosti prava nasploh (stabilitas iuris). Nekako tako, kot velja v kanonskem pravu že stoletja. Pa ne zaradi njegove (religiozne) vsebine, temveč povsem formalno in procesno: zavoljo večje statičnosti prava, saj se prepogosto zdi, da je njegova dinamičnost ušla z vajeti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Kje so torej problemi? Napake? Kje smo ga v Sloveniji polomili?

Temeljna ideja bolonjske reforme kot skupnega projekta EU je bila narediti evropsko visoko šolstvo bolj učinkovito in konkurenčno predvsem ameriškemu, saj so ameriške univerze po drugi svetovni vojni prav gotov prevzele svetovni primat. Gre torej za nekakšno homogenizacijo visokošolskega prostora na nivoju EU. V simbolnem smislu gre za vračanje h koreninam visokošolskega izobraževanja v celotnem Zahodnem svetu, v daljne leto 1088, ko je bilo pravo prva disciplina, s katero so pričeli univerzitetno izobraževanje in raziskovanje v Bologni. Med poglavitnimi cilji tovrstne reforme gre izpostaviti predvsem tri. Najprej je tu mobilnost študentov v okviru evropskega visokošolskega prostora. Poenotenje stopenj študija in njegovega kreditnega sistema omogoča študentom dragocene izkušnje ob študiju v tujini, kjer lahko študirajo le nekaj mesecev, da pridobijo določene kreditne točke, ki se jim bodo priznale doma. Druga ideja Bolonje je bila skrajšati študij, kar bi pomenilo hitrejšo vključitev študentov v »proizvodni« proces prakse, saj naj bi se mlad strokovnjak »naredil« predvsem s pridobitvijo dragocenih izkušenj iz prakse. S tem se zdi povezan tudi večji poudarek na povezavi med teorijo in prakso: teoretični izsledki naj bodo bolj praktično uporabljivi, po znanem starodavnem reku Teoria sine praxis sicut rota sine axis. Kdo ne bi ob tem pomislil na stereotip diplomiranega elektroinženirja, ki ne zna zamenjati žarnice. Prav gotovo nas Evropejce na potrebo po večji praktični uporabnosti teoretičnega znanja spominja bolj uspešen in učinkovit visokošolski izobraževalni sistem v ZDA.  

Tako se sama bolonjska reforma zdi več kot dobrodošla in problema ni videti v njej sami. Prej se zdi, da smo si probleme zakuhali sami. In to s tem, kako smo bolonjsko reformo udejanjili. Tu si je pač treba nastaviti ogledalo. Pri vzrokih za nastalo zmedo ob vsej spoštljivosti do domače pameti prej pomislim na različne lobije v ozadju in okostenele strukture statusa quo, ki so se na vso moč upirale reformi, da ta ne bi preveč ogrozila obstoječe, večinoma pridobljene monopolne pozicije.

Ker »le čevlje sodi naj kopitar«, torej poglejmo predvsem na področje prava.

 V popolnem nasprotju s temeljno idejo bolonjske reforme smo študij prava v Sloveniji celo podaljšati! Ne pa skrajšali, kar bi pomenilo hitrejšo vključitev diplomantov v prakso. Namesto prejšnjih štirih let plus absolventski staž, imamo zdaj tri plus dva ali štiri plus ena, k temu pa je treba dodati še možnost dveh absolventskih stažev na obeh stopnjah. Torej vsega skupaj sedem let, namesto prej štiri in pol. Pri tem pa sploh ni nujno, da bo znanje študenta po sedmih letih akademskega izobraževanja kaj večje od tistega s štirimi leti in pol. Tudi če bi študirali pravo deset let na fakulteti, to ne bi nikakor moglo nadomestiti dragocenih izkušenj iz prakse. Pravnik se dela in kali predvsem v praksi pri reševanju aktualnih pravnih problemov. Že pred časom sem pisal o tem, da je intenzivni triletni študij prava, ki pokriva vsa temeljna pravna področja, dovolj za vstop diplomanta v prakso – to pa seveda ne pomeni, da bo takoj postal sodnik ali vrhunski odvetnik. Ne. Bo začetnik v praksi, ki bo pričel pridobivati izkušnje in dodatna znanja. Po nekaj letih prakse pa se je smiselno vrniti na fakulteto še npr. za dve leti, da se znanje nadgradi oz. specializira v smislu: Praxis sine teoria sicut rota sine via. Izkušnje s študenti, ki že imajo nekaj praktičnih izkušenj, so namreč odlične. Če je za Angleže in Američane dovolj tri leta intenzivnega! izobraževanja, ne vem, zakaj ne bi bilo tudi za nas, Kontinentalce. Smo mar manj sposobni? Poleg tega tudi študenti v ZDA opravljajo t. i. bar exam (neke vrste pravosodni izpit) neposredno po koncu fakultete – brez formalne prakse, pri čemer obiskujejo eno-in-polmesečni intenzivni seminar, pri nas pa imamo bistveno daljše in dokaj neučinkovito pripravništvo.

V duhu Bolonje bi bilo v sam študijski proces smiselno vključiti več praktikov, pri čemer bi se jim podelilo nekakšen status predavatelja (kot so npr. v ZDA adjunct professors). Smiselna je tudi večja povezava fakultet s stanovskimi organizacijami (sodniki, odvetniki, tožilci itd.). Praksa naj tudi bolj organizirano generira teme za doktorske naloge, ki so potem financirane s strani države – nekako tako, kot velja v naravoslovju in tehniki.

Po sedanjem sistemu je nek praktik lahko izvoljen le v asistenta, docent in s tem nosilec nekega predmeta pa je lahko le, če ima opravljen doktorat. Morda bi kazalo tudi uvesti neke vrste obvezno prakso za študente, ki bi jo opravljali med študijem. Toda pri tem bi bilo treba povsem izkoreniniti miselnost, da je praktikant le breme za mentorja oz. da pride prav le za kuhanje kave, kar se je v preteklosti prevečkrat dogajalo. A družba je celota in je ne smemo jemati parcialno. Vse te slabe bližnjice na rovaš družbene neodgovornosti, ki so bile ubrane v preteklosti, nas zdaj namreč tepejo po glavi z vsemi sodnimi zaostanki in z manj učinkovitim prav(osod)nim sistemom.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.