Seveda je jasno, da do določenih sprememb v ZKP mora priti že zaradi tega, ker je Ustavno sodišče sprejelo več odločitev, ki to terjajo. Pri tem mislim zlasti na odločbo št. U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023, o kateri sem že pisal. Potem so tukaj še razne direktive, ki jih je treba prenesti v domačo zakonodajo »po defaultu«. Vse to seveda razumem, gre za neke vrste organsko rast kazenske procesne zakonodaje.

Se pa med predlaganimi rešitvami pojavijo vedno znova kakšne cvetke, ki pri meni povzročijo najmanj dvignjeno obrv ali pa željo, da na glas izrečem nekaj neprimernih besed. Takšna cvetka je po mojem predlog, da se v ZKP doda nov 143.d člen, ki pravi naslednje:

Odločbam, ki se izdajajo po tem zakonu, se lahko priloži obrazložitev v lahkem branju s pojasnilom, da ni pravno zavezujoča.

Predlagatelj v zvezi s tem navaja: »V skladu s sodobnimi trendi […] se sedaj dopušča tudi možnost, da se odločbam, ki se izdajajo po ZKP, priloži obrazložitev v t. i. lahkem branju, s pojasnilom, da ni pravno zavezujoča. Na ta način se bo povečalo razumevanje postopkov in posledično zaupanje v pravo (2. člen Ustave), ne nazadnje pa tudi spoštovanje človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave).«

Predlagatelj ne obrazloži natančneje, kaj naj bi pomenil pojem lahko branje, razen v smislu, da gre za »sodobni trend«. Tako ne preostane nič drugega kot zadevo poiskati na spletu. Tako sem na spletu, natančneje na spletni strani lahkobranje.si, našel naslednjo definicijo tega pojma: »Lahko branje rečemo tistim besedilom, ki jih lažje beremo in razumemo.« In da je »lahko branje namenjeno osebam, ki težje berejo«. In še, »da imamo vsi pravico do informacij v nam dostopni obliki«.

S sporočilom, ki ga lahko vidimo na navedeni spletni strani, seveda nimam nikakršnih problemov. Ne nazadnje, vsa zakonodaja in sodni akti naj bi bili razumljivi predvsem za naslovnika, torej obdolženca v nekem kazenskem postopku ali stranke v nekem civilnem. Spomnimo se lahko tudi na znani rek Rudolf von Jheringa, da mora zakonodajalec razmišljati kot filozof, govoriti pa kot kmet (»Der Gesetzgeber soll denken wie ein Philosoph, aber reden wie ein Bauer«). Če govorimo o tem, da je sodnik »zakonodajalec za posamični primer« in se dandanes vse bolj prepoznava pomen t. i. sodniškega prava (glej prispevke v A. Novak, M. Pavčnik: Sodniško pravo, zbirka Pravna obzorja, GV Založba, 2023), potem je jasno, da morajo biti vse odločitve sodišča razumljive čim širšemu avditoriju.

Imam pa ob tem tudi močne zadržke, ki izhajajo predvsem iz slabih izkušenj. Najprej, takšno lahko branje, na primer sodbe, je v našem kazenskem postopku tretji način, na katerega sodnik sporoči razloge za svojo odločitev. Najprej je tukaj razglasitev sodbe na glavni obravnavi, na kateri sodnik sodbo prebere in »pove na kratko njene razloge« (drugi odstavek 360. člena ZKP).Nato je seveda tukaj pisna obrazložitev, pri kateri mora sodišče v obrazložitvi navesti »določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank, in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obtoženca in pri uporabi posameznih določb kazenskega zakona glede obtoženca in njegovega dejanja« (sedmi odstavek 364. člena ZKP).

Sedaj torej dodajamo še obrazložitev v »lahkem branju«.

Zadeva, kakor sledi iz besedila člena, je sicer fakultativna, a izkušnje mi pravijo, da se bo pričakovalo, da imamo pri vsaki sodbi še takšno verzijo. Še zlasti če bo šlo za kakšne ranljivejše udeležence v postopku, tujce in podobno. Navaja se tudi, da ta obrazložitev ne bo pravno zavezujoča.

Kot prvostopenjski sodnik ocenjujem, da bo to spet kvarno vplivalo na sojenje kot delovni proces. V Republiki Sloveniji imamo namreč določen fetiš na obrazložitve vseh mogočih pravnih aktov, sodb pa še zlasti. Še iz časov, ko sem se ukvarjal s postopki za priznanje mednarodne zaščite, se spominjam, da so moji odločevalci pisali več deset strani dolge obrazložitve. Moje sodbe in sklepi tudi niso med najkrajšimi, rekorder je ena s skoraj 500 stranmi. In to oprostilna, v kateri naj bi sodnik navedel »zlasti, iz katerih razlogov iz 358. člena ZKP […] se oprošča«,kar bi lahko razumeli v smislu, da naj bi bila manj obsežna od obsodilne. Skratka, pisanje sodb in sklepov v smislu njihove obrazložitve predstavlja praktično pretežni del sodnikovega dela. Sam se včasih pošalim, da na Okrožnem sodišču v Ljubljani, še zlasti če imaš t. i. tedensko dežurstvo, napišeš več teksta na mesec, kot ga je kdo prebral v življenju. In resnica ni daleč od tega. Dodajanje še neke vrste teksta, ki ga bo moral sodnik posebej prilagoditi, torej gotovo ne bo lahko delo in spet se nihče ne vpraša, kaj bo to pomenilo za sojenje kot delovni proces. To namreč ni zanemarljivo delo in osebno imam največ težav (in pri tem gotovo nisem edini) spisati sodbo v nekih razumnih rokih.

Samo kot medklic, zakonodajalec je recimo glede sodb v ZKP pustil rok iz prvega odstavka 363. člena, ki pravi, da mora biti sodba pisno izdelana v 15 dneh, če je obtoženi v priporu, v drugih primerih pa v 30 dneh. Hkrati pa je podaljšal rok pritožbe na 30 dni pri sodbah zaradi ocene, da je 15 dni prekratek rok. Logika naše zakonodaje je torej, da je nekaj lažje in hitreje napisati kot prebrati. Roka iz prvega odstavka 363. člena sta resda instruktivna, a vendar.

Obrazložitev sodbe v Sloveniji, kot je verjetno jasno že iz okoliščine, da je pisanje sodb pomemben del državnega pravniškega izpita, ter zaradi cele vrste literature in izobraževanj na to temo, ima ekstremno težo. Po moji oceni predstavljajo kršitve procesne zakonodaje v zvezi s tem glavni razlog razveljavitev sodb. Zloglasna 11. točka 371. člena, ki je v praksi relativno široko tolmačena, skorajda avtomatično pomeni ponovno sojenje in ta so, takšen je pač moj občutek, vedno precej tečna stvar. Sploh če gre za zdrse, ki se pri pisanju teksta, dolgega več deset strani, relativno lahko zgodijo. Sam se recimo spomnim primera, ko je bil eden od razlogov dejstvo, da sem namesto termina »zadnjih vrat« avtomobila coupe izvedbe napisal, da je obdolženi iz »prtljažnika« vzel zavitek (prepovedane droge). Ker je mobilna skupina v poročilo zapisala »zadnja vrata«, je inštanca to ocenila kot »protispisno« in s tem podano kršitev zgoraj navedene določbe. Takšna so pač pravila igre.

V zakon se seveda zlahka zapiše, da obrazložitev v »lahkem branju« ne bo imela pravnih posledic, a v praksi se to lahko hitro sfiži. Razen tega bo treba tudi dodatno pojasniti in usposobiti sodnike za pisanje v takem stilu. Vprašanje je seveda, ali je tak stil pri kompleksnejših sodbah sploh mogoč. In seveda to hkrati pomeni, da bo sodnik pisal še eno obrazložitev oziroma njeno verzijo. Kot vse dosedanje spremembe ZKP se torej na pleča prvostopenjskih sodnikov vedno znova nalaga, ne da bi se razmislilo, kaj to sploh pomeni. Uvedba, recimo, dodatnih pravnih sredstev v primeru nestrinjanja preiskovalnega sodnika, pa tudi institutov začasnega zavarovanja, Zakona o policijskih pooblastilih in kar je še tega, je v zadnjih desetih letih povečala obseg dela kazenskega sodnika za najmanj 15–20 %.

In če sem malo sarkastičen, tega nihče ni pripravljen tudi plačati. In če dodam malo zlobice, pojem lahko branje predvideva tudi uporabo sličic oziroma ilustracij za lažje razumevanje, kakor je razbrati iz predstavitve tega. Sodba v stripu, recimo. Bilo bi zanimivo poskusiti.

In spet, za božjo voljo, tudi o resnih stvareh se lahko malo pošalimo, ne zamerite mi.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zadeva ima namreč dolgo brado. Ko se zdaj celotna razprava osredotoča na zadnjo odločbo Ustavnega sodišča, se pozablja, da je o neprimernem plačnem položaju sodnikov Ustavno sodišče odločalo že pred mnogo leti in ugotovilo, da je materialna neodvisnost eno temeljnih jamstev sodniške neodvisnosti (odločitev Ustavnega sodišča U-I-60/06-200, U-I-214/06-22, U-I-228/06-16 z dne 7. 12. 2006), ter takrat ugotovilo celo vrsto neskladnosti predpisov, ki so pomembni za zagotavljanje te vrste neodvisnosti, vključno z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju.

Torej gre za vprašanje, ki je zdaj staro že osemnajst let, in ne zgolj šest mesecev. Med zadnjenavedeno odločitvijo Ustavnega sodišča in tisto iz začetka se je seveda zgodila cela vrsta »izrednih« dogodkov, ki so materialni položaj sodnikov (in tožilcev) še dodatno materialno prizadeli. Zloglasni Zakon za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) in povezani predpisi so povzročili, da smo sodniki (pa tudi drugi zaposleni v javni upravi z višjimi plačnimi razredi) izgubili nekaj plačnih dodatkov in kar nekaj let dobivali letni regres v višini 50 EUR. Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 (ZIUZEOP) je plače tožilcev oklestil celo za 30 % in seveda je inflacija prav tako pobrala svoje. Pri zadnjem primeru, kjer je zakonodajalec bil vsaj dovolj razumen, da se je sodnikom izognil, je moralo spet poseči Ustavno sodišče, da je zmanjšanje tožilskih plač razglasilo za neskladno z Ustavo RS (odločitev Ustavnega sodišča U-I-432/2020 z dne 2. 2. 2023). Zdaj so lanske poplave najbolj priročen izgovor za (ne)ureditev nesporno neustavnega stanja na področju materialnega položaja sodnikov (in posledično tožilcev).

Sam bi šel še dlje. Materialno stanje zaposlenih v pravosodju je namreč težavno vse od sodnega osebja, pravosodnih policistov in vse do tožilcev in sodnikov. O vsem tem in kaj to pomeni za delo sodne veje oblasti, sem že pisal in se ne mislim ponavljati. Če se mene vpraša, tudi sedanja reforma sodišč in predlogi okoli uvedbe t. i. enovitega sodnika niso nič drugega kot poskus iz polpraznega napolniti prazen žep in s tem preprečiti ali vsaj odložiti kolaps celotnega sodnega sistema. Ob neupoštevanju dejstva, da je sodni postopek v bistvu delovni proces, in vedno novih nalog, ki jih procesna zakonodaja postavlja pred sodnike, je namreč ta praktično neizbežen. Sodna veja bo seveda delovala, ker še vedno temelji na osebni zavzetosti sodnikov, a bo to vse težje. Prej ali slej se bo podobno kot v ZR Nemčiji postavilo vprašanje, kje sploh dobiti nove sodnike in tožilce. Po navedbah nekaterih nemških avtorjev (Jens Gnisa, Das Ende der Gerechtigkeit, 2017; Patrick Burow, Justiz am Abgrund, 2018) manjka v tej državi okoli 1500 do 2000 tožilcev, razlog za to pa je, da so sodniške plače nizke, delo pa naporno in odgovorno, tako da se pravniki raje odločajo za druge poklice. Nemčija je morala zaradi tega celo znižati nekdaj zelo visoke zahteve za sodnike in v sodniške vrste sprejemati tudi tiste, ki so državni izpit opravili s slabšimi ocenami. Pri nas je trend gotovo v tej smeri, saj se recimo za delo strokovnega sodelavca, zlasti na kazenskih oddelkih, odloča vse manj ljudi, pa še ti kaj hitro poiščejo zaposlitev drugje. Prav slednji pa so glavni »vir« bodočih sodnikov.

Ne nazadnje gre pri odločitvah v vseh poklicih tudi za analizo stroškov in koristi, ki jo vsak opravi v svoji glavi. Pot do črne toge namreč ni kratka. Če pomislimo samo na starostno omejitev, torej, da lahko nekdo postane okrajni sodnik šele z napolnjenimi 30 leti in tremi leti prakse po opravljenem državnem pravniškem izpitu, poleg tega pa mora praviloma prestati še dobro prevetritev skozi postopek imenovanja, je jasno, da bo dobro razmislil o tem, ali se mu to izplača. Če k temu prištejemo še prepoved opravljanja drugih pridobitnih dejavnosti, omejitve, ki se tičejo zasebnega življenja (uporaba družabnih omrežij itd.), ter javno izpostavljenost, je jasno, da bo atraktivnost tega poklica vse manjša.

Ker je v Sloveniji kratkovidnost politike očitno kronična bolezen, zadnje navedbe seveda nikogar ne bodo zaskrbele. Vsaka vlada v naši državi je v bistvu prehodna in si lahko čestita, če ji uspe celi preveslati celoten mandat. Zato tudi ni interesa, da bi se zadeve, ki imajo dolgoročne posledice, uredile. To lahko razumemo, vendar se takšno razmišljanje lahko vrne kot bumerang. Poseganje oziroma opuščanje aktivnosti, ki zadevajo in zagotavljajo neodvisnost sodstva, ima lahko tudi hujše posledice. Ne smemo pozabiti, da so posegi v sodniško neodvisnost nekatere države že stali finančnih sredstev Evropske unije (Poljska, Madžarska). Do zdaj v EU še ni bilo precedensa, ki bi zadeval posege v materialno neodvisnost sodnikov, a ker (p)ostaja tovrstna problematika pereča tudi v drugih državah, recimo sosednji Hrvaški, Španiji in še kje, se zna zgoditi, da bo naša država utrpela tudi takšne posledice.

Da se politika ne loti teh vprašanj, ji seveda omogoča javno mnenje. To je že kar nekaj časa, pravzaprav že iz rajnke SFRJ, napeljano tako, da temelji na sporu med javnim in zasebnim sektorjem, po načelu divide et impera, in je tako najlažje prikazati javni sektor kot prilepke na upognjena pleča trpečih težakov. Ker sem nujno spadajo tudi funkcionarji oblasti, je rezultat predvidljiv. Dovolj je prebrati nekaj komentarjev pod objavljenimi članki, ki so obravnavali temo sodniških plač, da je jasno, da se lahko za zdaj tisti, ki imajo škarje in platno, zadovoljno hahljajo. Pri tem so mi zlasti »všeč« komentarji, ki kažejo na »odlično« razumevanje vloge sodne veje oblasti, recimo: »Kaj jim bomo [sodnikom, o. p.] plačali, če pa niso uspeli obsoditi nobenega od težjih zločincev.« Upam, da bralcem te kolumne ni treba razlagati, kaj je narobe pri zgoraj poudarjeni izjavi. To pove dosti o vrednosti javnega mnenja glede vloge sodstva. Hkrati pa se hitro pozablja, da je recimo prav sodna veja (redna sodišča in na koncu Ustavno sodišče) onemogočila nadaljevanje protiustavnih ukrepov v času epidemije COVID, še zlasti glede kazni za prekrške, ki so bile povezane s tem in zaradi katerih mora zdaj država vračati plačane globe. Skratka, da je preprečila zlorabo izvršilne in zakonodajne veje oblasti v tistem času. In takih primerov je seveda še več, ker gre za ključno vlogo, ki jo izvaja sodna veja oblasti.

Ko se torej manipulira z javnim mnenjem glede protesta sodnikov zaradi neizvršitve odločitve Ustavnega sodišča o plačah sodnikov, je treba dobro razmisliti, ali lahko oblast na tako trhli veji sedi dalj časa. Če kdo misli, da zadrževanje določitve ustreznih plač sodnikom in izvršitve odločbe Ustavnega sodišča koristi proračunski porabi, se seveda moti. Če bi zdaj poskušal parafrazirati Gustava Radbrucha: »Ne, ne smemo reči: vse, kar ljudstvo misli, da mu koristi, je pravo, temveč je treba reči ravno narobe: samo to, kar je pravo, koristi ljudstvu.«¹

Kaj je pravo in prav v tem primeru, je povedalo Ustavno sodišče in določilo tudi rok. In ta se je iztekel.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ker ne želim, da bi me ljudje vsevprek popljuvali, se raje vzdržim svojega zaključka o tem, od kod izvira ta navdušenost. Raje bi povedal, da glede na ugotovitve študije ni mogoče iti preko tega, da obstaja razmerje med delavnostjo in storilnostjo, ki nam po moje ni v prid. Če se ceni druga brez povezave s prvo, se kaj lahko zgodi, da se koga označi celo za lenuha. Tako imamo raje delavnost pred storilnostjo, ker je ta bolj manifestativna, večja storilnost pa skrajno suspektna stvar. Po domače povedano, če se nekaj prehitro naredi, potem, tako naš vrli narod, nekaj gotovo ni v redu, zelo verjetno pa, da je treba nekomu povečati obremenitev z delom. Da se razumemo, to sklepanje je seveda lahko pravilno, a vprašanje je, v kakšnih primerih.

Da podkrepim z anekdoto iz svoje prejšnje službe v takratnem Sektorju za azil Ministrstva za notranje zadeve. Malo po našem vstopu v Evropsko unijo, mogoče kak mesec kasneje, gotovo pa ne več, se je na vratih moje pisarne pojavila, kar tako, brez napovedi, delegacija avstrijske BFA (Bundesamt für Fremdenwesen und Asyl, prosti prevod: Zvezni urad za tujce in begunce). Vljudno so me pobarali, ali imam kaj časa, in seveda jim tega nisem mogel odreči. Ob pitju kave in po pogovorih o vremenu, poti z Dunaja v Ljubljano in podobnih vljudnostih so kaj hitro pojasnili razlog svojega obiska. Evropska zakonodaja (t. i. Dublinska uredba) na tem področju je namreč omogočala, da se države članice same dogovorijo za olajšanje nekaterih formalnih zahtev pri izvajanju te uredbe, zlasti v smislu pospešenja postopkov medsebojnih »izmenjav« oseb, ki so zaprosile za azil oz. mednarodno zaščito. Skratka, manj formalnosti pri posredovanju dokumentacije, načinu obveščanja, koordinacije in kar je še teh reči.

Zadeva se mi je zdela seveda primerna, zakonodajna podlaga je bila, toda (in glede tega sem pravi Slovenec) da bi se kar tako dogovoril za sodelovanje, se mi je zdelo neprimerno mojemu položaju državnega podsekretarja. Da so Avstrijci pričakovali takojšnjo sklenitev vsaj neke zaveze, je bilo jasno, a sem jih moral razočarati.  Razložil sem jim, da mora o tem odločiti nekdo »od zgoraj«, in poslovili smo se v prijaznem vzdušju. Po pravici povedano, zaradi dolgoletnega sodelovanja z avstrijskimi varnostnimi organi nisem bil presenečen. Za državo, katere prednica (avstroogrska monarhija) je slovela po svoji birokraciji (spomnite se Kafke), so bili vedno izredno operativni in neformalni, nižjemu uradništvu pa je bila prepuščena presenetljiva svoboda pri ravnanju. Nekatere zadeve, ki smo jih lahko še v rajnki Jugoslaviji počeli na meji ob tem, so dokaz za to. Deportacije, zavračanja oseb in vozil na meji so bile zelo neformalna zadeva. Kaj se je dogajalo ob osamosvajanju in dokler sem delal tam, pa je sploh vredno posebne knjige. Na hrvaški meji, kjer sem bil kasneje, je bila popolnoma drugačna pesem. A o tem mogoče kdaj drugič.

Skratka, po obvestilu takratnemu ministru o obisku se je sprožila čisto slovenska procedura. Zadeva je šla vse do Vlade RS in na koncu sem se znašel, čisto formalno določen, kot član v vladni pogajalski skupini, ki je zajemala še predstavnike Ministrstva za zunanje zadeve, Policije in ne vem več koga. Tako se je naša veččlanska delegacija oddrncala na Dunaj, kjer smo se srečali z malce zaprepadenimi avstrijskimi predstavniki in nato začeli diplomatske pogovore. Cela zadeva je trajala nekaj mesecev in na koncu je bil dejansko sproduciran neki sporazum, ki je bil nato celo predstavljen v Bruslju, kot primer dobre prakse.

Vseeno mi je po celi zadevi ostal malce grenak priokus. Zadevo bi namreč lahko rešili na bistveno bolj operativni ravni in brez vseh ceremonialnih priveskov. Nič ne rečem, Dunaj vedno rad obiščem in celoten postopek je bil tudi v družabnem smislu prijeten, a vendarle. Nekako sem imel občutek, da so naši sogovorniki imeli občutek, da preveč kompliciramo. Njim je šlo predvsem za to, da čim hitreje rešujejo zadeve, nam, tako se zdi, bolj za pravilno formo.

Če se vrnem na začetek, jasno je, da se lahko naredi več ob manj dela in da se to ne sme šteti zgolj za poskus, da se nekdo neupravičeno reši svoje dolžne tlake. Na žalost je iskanje rešitev, ki bi to omogočalo, pogosto vprašanje zavzetosti posameznikov, ki si praviloma zaradi tega nakopljejo celo vrsto kritik. Pa četudi prispevajo k storilnosti in zmanjšanju stroškov.

Na zadnji šoli za kazenske sodnike (jap, vsako leto gulimo klopi tudi sami) je kolega, vodja t. i. X oddelka, ki obravnavna najtežje kazenske zadeve, predstavil t. i. (r)evolucionarno formulo. Glasi se nekako takole:

če V/P > S + N potem Δ 

Raztolmačil jo je nekako v smislu, da če sta vizija ali potreba večji od navade in strahu, pride do sprememb. Dr. Keršmanc ima vsekakor dobre razloge za svojo trditev. Po zaslugi njega in drugih vodstvenih kadrov našega sodišča se je v letih, kar sem tukaj, uvedlo precej sprememb te vrste. Od predobravnavnih sodnikov, t. i. fast track sojenja do čuda informatike, kot je program za prepoznavo glasu, ki omogoča neposredno zapisovanje diktiranega in posnetega, pa še marsikaj, kar še ni doživelo uresničenja. S tem nikakor ne izničujem naporov in rezultatov Vrhovnega sodišča in pravosodja nasploh, ki tudi vlaga precej naporov v modernizacijo, izražam zgolj ponos, da lahko delam v tem okolju. Bilo bi pošteno, da bi potrebo ali vizijo, ki so jo imeli ti ljudje, delili tudi tisti, ki bi morali (že zdavnaj) poskrbeti za spremembe na sistemski ravni. Zato da bi ne manj delali, temveč več naredili.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Seveda to hkrati pomeni, da si soočen tudi z izzivi, ki jih takšna interakcija vsebuje. Artikulacija tega, kar nekdo ve ali želi povedati, je odvisna od tega, koliko je posameznik intelektualno opremljen, elokventen in seveda pripravljen povedati. V prejšnjih časih, ko ni bilo snemalnih naprav, pa je to bilo povezano še s tem, koliko je prejemnik, beri sodnik, znal ubesediti v nareku na zapisnik. Sam sem s slednjim vedno imel težave, za razliko od nekaterih kolegov, ki so me na začetku sodniške poti presenetili s skorajda popolnimi povzetki tudi večurnih zaslišanj prič. Prav zaradi tega sem bistveno bolj kot nekateri naklonjen zvočnem snemanju obravnav, pa četudi so magnetogrami (ali »prepisi zvočnega zapisa«) kasneje bolj zahtevni za branje, ker niso tako strukturirani in organizirani, kot so lahko kvalitetni povzetki. Ker pa se lahko zaradi snemanja bolj posvetim zaznavanju udeležencev, je ta slaba lastnost magnetogramov nekaj, kar pač vzamem v zakup.

Zanimivo je pravzaprav, da se tehnike zasliševanja, kljub temu da sem svojo pot začel kot policist, oz. kot se je temu reklo takrat, miličnik, nisem nikoli učil oz. nas tega niso učili. Bilo je sicer nekaj te snovi v okviru kriminalistične taktike in metodike ter psihologije, kar sta bila predmeta v takratni srednji šoli, vendar ne v takšni meri, ki bi bila verjetno potrebna. Če pri tem računamo še našo takratno starost, za katero je značilno, da šele išče ustrezno formo splošnega komuniciranja, je jasno, da se kaj dosti niti ni bilo mogoče naučiti. In ne, niso nas učili niti znamenite »tretje stopnje« zaslišanja – saj veste, tisto z lučjo, usmerjeno v obraz osumljenega, privezanega na stolu v zakajeni policijski pisarni, s prisotnimi kriminalisti z zavihanimi rokavi srajc.

Tako je bila tehnika »zbiranja obvestil« v predkazenskem postopku pač prepuščena praksi, to je temu, kar si potem na terenu poskušal izvedeti od različnih oseb in potem pisal različne uradne zaznamke o zbranih obvestilih. Kaj hitro sem ugotovil, da mi takratna introvertiranost ni pretirano koristila pri tem. Moji takratni mentorji, t. i. vodje varnostnega okoliša, kot so bili Traper, Črepinko, Ribaš, Golob in še nekateri, so k zadevi pristopali bistveno bolj sproščeni, lahko bi rekel, na ljudski način in znali ne samo poslušati, ampak tudi slišati tisto, kar so jim ljudje govorili. A tudi ta kvaliteta je izvirala iz njihovih osebnosti, ker so bili tudi sicer komunikativni in radi v družbi, in ne iz nečesa, kar bi se učili oz. naučili. Vsakemu te lastnosti pač niso dane.

Ko sem se kasneje lotil študija prava, spet tej problematiki ni bilo namenjeno kaj dosti pozornosti. Če bi se izrazil pravno teoretično, se pri študiju prava praviloma giblješ na ravni zgornje premise pravnega silogizma, beri razumevanju pravnih besedil, in ne na ravni spodnje, ki terja razumevanje pravno relevantnih dejstev življenjskega primera. Vse, kar se praviloma naučiš, je prepoved določene vrste vprašanj (sugestivna, kapciozna), ne da bi se kaj dosti poglabljal v to, kako od spoznavnega vira sploh pridobiti informacijo, ki jo za odločanje potrebuješ. A ker se da skozi študij zlahka priti brez tega, me to kaj dosti niti ni motilo.

Tako sem šele takrat, ko sem sedel za sodniški pult, ugotovil, kako pomanjkljivo je moje znanje na tem področju. Še zlasti v primerih, kjer je bilo jasno, da so določene razlike med lično zapisanimi uradnimi zaznamki o zbranih obvestilih in zapisniki zaslišanj v preiskavi ter tistim, kar je priča ali obdolženi pripovedoval na glavni obravnavi. Tako sem občasno bil prav obupan, ko mi te stvari nikakor niso »šle skupaj«, in hlepel po materialnih dokazih, ki bi te nejasnosti odpravile. Seveda je slednjih praviloma manj, kot si želiš, in je kazenski, pa tudi kak drug sodni postopek, še vedno bolj vezan na izpovedi prič.

Mačehovski odnos do problematike ugotavljanja dejanskega stanja, na katerega je opozarjal že v času študija prof. Boštjan M. Zupančič se je na srečo v zadnjih desetletjih začel spreminjati. Zaradi vse več adversarnih elementov v kazenskem postopku je postala potreba po tem vse bolj izrazita. Pojavilo se je več literature, ki se ukvarja s tem, tudi pri izobraževanjih je bilo zaznati več poudarka tej temi in upam, da se bo ta trend nadaljeval. Literatura na to temo se namreč hitro razgrabi – tako recimo ni nikakršne možnosti, da bi še kje našli kak izvod knjige Katje Šugman Stubbs in Primoža Gorkiča Dokazovanje v kazenskem postopku. V sodstvu imamo sicer interno literaturo, ki se imenuje Opomnik za vodenje kazenskih postopkov, ki pokriva večino teh vprašanj, a le-ta ostaja v elektronski obliki, ki je sam, ki sem še dokaj analogen in imam raje fizično knjigo v roki, ne cenim kaj dosti.

Zato sem bil resnično zadovoljen, da se je avtor Janko Marinko, sicer višji sodnik, odločil izdati knjigo z naslovom Pod katerim drevesom si ju videl? – Ugotavljanje dejanskega stanja (Izbrana poglavja),¹ ki se ukvarja prav s temi vprašanji. Pretežni del precej obsežne knjige (čez 400 strani) je namreč posvečen prav problematiki zaslišanja ter obravnava tehniko samih zaslišanj in tudi opozarja na možne napake oz. okoliščine, ki vplivajo na priče in zasliševalce, ko poskušajo pridobiti za postopek pomembne informacije. Pri prebiranju sem zlahka prepoznal nekatere napake, ki sem jih sam storil, pa tudi nekatere zadeve, ki sem jih po intuiciji dobro izvedel. Dobro je vedeti, da lahko intuicijo nadomestiš z znanjem, če le imaš ustrezno literaturo.

Dokazni postopek v okviru glavne obravnave je, če povzamem, postal bistveno bolj pomemben kot nekoč. Ne nazadnje se praviloma šele na glavni obravnavi lahko »razpravljajoči« sodnik, pa tudi obramba, posveti videnju tožilstva in virom oz. podlagi obtožbe in jih sama preizkusi. Priče oz. pridobivanje informacij od prič, naj bo še zaradi takšnih in drugačni razlogov pomanjkljivo, bodo še vedno tvorili glavnino dokaznega postopka in je zato več kot potrebno, da se posvečamo tudi tehniki tega.

Sam se bom gotovo okoristil s tem znanjem. Edino, kar si moram resnično izbiti iz glave, je, da naučeno ne uporabljam pretirano doma. Skušnjava je velika. (In za božjo voljo, ne jemljite zadnjega stavka pretirano resno.)

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Osrednje vprašanje, vsaj kakor sam berem to odločitev, je seveda vprašanje praga, ki ga mora doseči obravnavanje nekega kaznivega dejanja, da se poseže po sredstvih, ki omogočajo razkrivanje posameznikove, recimo temu virtualne identitete. Verjetno obstaja kak drug izraz za to, sam pa ga uporabljam kot termin za sklop podatkov, ki v digitalnem svetu predstavljajo odtis posameznikovega življenja v realnem svetu. Ta identiteta oz. skladnost podatkov z resničnimi dejstvi, kot to opredeljuje Fran, je, tako kot sicer življenje drugega, zaznava posameznikovega ravnanja in vedenja oz. podoba, ki si jo opazovalec ustvari na podlagi odtisov v digitalnem svetu. Zaradi sodobnih sredstev komuniciranja in lastnosti, ki jih imajo, se stopnja ujemanja med tem, kar človek počne v realnem svetu, in njegovim digitalnim odtisom nujno povečuje. Kot je to že znano, večina osrednjih aplikacij, recimo Google, predstavlja zgolj transmisijski vmesnik, ki omogoča »prodajo« podatkov o posamezniku in njegovem življenju, in tako postane posameznik »proizvod« po lastni volji. Sam recimo ne poznam vseh načinov, na katere se to izvaja, in ne vem, kaj vse to zajema, a jasno mi je, da ko mi recimo »teta Google« pokaže zastoje na relaciji, na kateri potujem, tega ne izračuna na podlagi satelitske slike, temveč iz podatka, da uporabniki telefona na določenih točkah stojijo ali se gibljejo počasneje. Tako mi recimo omenjena aplikacija, ker pač imam to vklopljeno, mesečno po elektronski pošti sporoči, kje vse sem bil, koliko kilometrov sem prevozil in celo v katero oštarijo sem zavil, koliko od tega sem hodil in koliko od tega sem se vozil. Včasih me celo med obiskom kakšnega lokala aplikacija pobara, ali bi poslal na splet kakšno fotografijo in kaj napisal o tem lokalu ali kraju. Iz podatkov, koga vse sem poklical in kdo vse je klical mene, je mogoče relativno enostavno določiti moje povezave z različnimi osebami, ne da bi bilo treba vedeti vsebino te komunikacije. Če k temu dodamo recimo še podatke iz mojega online računa na banki, pravzaprav ne ostane kaj dosti, kar bi bilo prikrito ali ostalo zasebno.

Ta kratki opis, kaj vse je mogoče najti o posamezniku in njegovem življenju, po mojem mnenju zadostuje za utemeljitev stališča, ki ga je izrazilo Ustavno sodišče v omenjeni odločbi, in sicer, da je dopustno pridobiti takšne podatke za ožje opredeljena kazniva dejanja, kot jih sedaj določa četrti odstavek 149.a člena ZKP, da bo treba določiti (oz. zamejiti) obdobje, za katero je mogoče pridobiti takšne podatke, in seveda določiti višji dokazni standard za prag uporabe teh preiskovalnih možnosti.

So far so good, bi rekli Američani. Problem je seveda, ker ob ugotovljeni neskladnosti Ustavno sodišče razveljavlja določbe z učinkovanjem v roku enega leta od objave odločitve v Uradnem listu (glej 3. točko citirane odločbe). Tako se znajdemo sodniki v konkretnih primerih v neke vrste vmesnem prostoru, ko bo nujno opraviti presojo parametrov za posamezni primer uporabe teh določb, če hočemo doseči, da bo naša odločitev prestala kasnejšo instančno in ustavno presojo. Kar te pri tej stvari jezi, je seveda to, da je že dolgo znano, da »razlogi za sum«, kot najnižja raven dokaznih standardov, resnično niso primerni za kazensko pravne posege, ki resneje zadevajo posameznikov ustavnopravni položaj.

Pravzaprav bi moral zakonodajalec takrat, ko se je prvič pojavil standard »utemeljenih razlogov za sum« (ustavna odločba U-I-25/95), prevetriti določbe ZKP in sprejeti spremembe pri teh posegih. Sam se namreč dobro spomnim, da je teorija, beri sedanja ustavna sodnica dr. Katja Šugman Stubbs, kakšnih 10 let nazaj na usposabljanjih izpostavila problem prenizkega dokaznega standarda pri pridobivanju komunikacijskih podatkov. Vsi, ki se ukvarjamo s to problematiko, smo se lahko prepričali, kakšno sliko posameznika si policija lahko ustvari na podlagi t. i. analitičnih poročil, ki jih na podlagi teh podatkov izdela. Pa tudi, kakšne napake se lahko pri tem pojavijo in kako občutno vplivajo na odvijanje zadeve, recimo trigonometrija na podlagi podatkov baznih postaj v par znanih primerov umorov.

Pri vseh spremembah kazenske zakonodaje, ki so pri nas v Republiki Sloveniji resnično (pre)pogoste, se, tako se zdi, vse preveč izhaja iz zahteve po učinkovitosti pregona in vse premalo iz ustavnopravnih omejitev pregona. Pri tem se tudi, hote ali nehote, zapostavljata pomen in hitrost sprememb na področju komuniciranja in elektronskih naprav, ki postajajo bistveno pomembnejši del našega vsakdana. K temu lahko dodamo še vse večje opiranje organov pregona na te vire podatkov in zmanjševanje »klasičnih« načinov zbiranja obvestil, kar predstavlja problem tako iz preventivnih kot represivnih vidikov.

Prav te problematike se loteva Projekt Innocent, ki se ukvarja z razmerjem med domnevo nedolžnosti in elektronskimi dokazi, o katerem sem že pisal. Obravnavana odločitev Ustavnega sodišča samo izraža zavedanje te problematike in pravočasno odzivanje nanjo je za uspešno delovanje sodišč ključno.

Težava tega ni samo strokovno vprašanje in predmet znanstvenih razprav. Ko kak odmevnejši primer zaradi odločitev Ustavnega sodišča doživi neslaven konec, se nujno zmanjša zaupanje javnosti v sposobnosti pregona kaznivih dejanj.

In to je vse prej kot akademsko vprašanje.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Roki so praviloma kratki, 48 ur, tri dni itd., pogosto skrajšani še s kakšno drugo okoliščino, recimo z iztekom pripora obdolžencu, tako da kaj dosti manevrskega prostora ni. Potem so še tudi »luštne« zadeve, kot so hitra vročanja, pa prevodi pod »nujno« in tako naprej in tako naprej. Še najbolj tečno je, ko ti v petek malo pred 16. uro vložijo kakšno novo obtožnico, s predlogom za podaljšanje pripora, ki terja odgovor obtoženega in zagovornika v roku 24 ur in nato odločanje v treh dneh po odgovoru (drugi odstavek 272. člena ZKP). To ti dežurstvo podaljša še v naslednji teden, ko se poskušaš vrniti v rutino vsakodnevnega dela. Pošteno povedano, bi moral, če bi bilo kaj poštenja na tem svetu, po kakšnem posebej dinamičnem dežurstvu imeti možnost prostega dne ali dveh. A takle mamo, bi rekli mladi.

Delo v teh senatih se je v zadnjih 10 letih povečalo za kakšnih petindvajset ali več odstotkov, to lahko mirno trdim. Zgoraj navedeni postopek je recimo tak primer. To seveda nobenega kaj prida ne zanima, ker prvostopenjski sodniki itak zlahka opravljamo vse dodatne naloge in pišemo tako ali tako »iz glave« in nimamo sicer kaj boljšega početi. In ker je to tako, tudi ni treba razmišljati o nekih povračilih za takšno dodatno delo. Na tej točki bom s sarkazmom zaključil.

Eden izmed postopkov, ki je tudi novejšega datuma, je odločanje o nestrinjanju preiskovalnega sodnika s predlogom za odreditev hišne in osebne preiskave. Teh odločanj o nestrinjanju preiskovalnega sodnika je po novem še nekaj (glej npr. 156.a člen ZKP) in vsa odločanja so vezana na kratek rok 72 ur, pogosto v okoliščinah, ki postavljajo posebne zahteve (ravnanje s tajnimi podatki) z vročanjem, obravnavanjem itd. Pri prikritih preiskovalnih ukrepih je to še posebej zahtevno, ker obsegajo praviloma več dejanj, obdolžencev/osumljencev itd.

Instituta nestrinjanja nikoli nisem resnično vzel za svojega. Pri odločanju o uvedbi preiskave ali odreditvi pripora smisel naknadnega odločanja izvenobravnavnega senata še nekako razumem, ker gre za osnovno izhodišče kazenskega postopka in pomemben ukrep za odvračanje nevarnosti za ljudi in premoženje. Pri posameznih dejanjih, ki tega značaja nimajo, te potrebe ne vidim. Prepričan sem namreč, da preiskovalni sodnik popolnoma adekvatno oceni, da pogoji za izvedbo takšnega dejanja niso podani. Pomembneje je, ali je njegova ocena pravilna takrat, ko se odredi takšen ukrep, in za to so pač potrebne naknadne sodne presoje. Zavrnitev predloga pa se mi zdi manj problematična, vsaj če sledimo smislu ZKP.

Da bo to bolj razumljivo. Nekaj časa nazaj smo morali odločati o nestrinjanju preiskovalnega sodnika o tem, da se opravi osebna, hišna in preiskava vozila pri osumljenem, kjer je predlog temeljil zgolj na domnevno zaznanem gibu osumljenega, ki naj bi nekaj skril na sebi, in dejstvu, da je že bil predkaznovan za kaznivo dejanje. Preiskovalni sodnik se s tem ni strinjal in je sestavil obrazložitev, v senatu pa smo potem odločali o tem, ali ima prav. In potem napisali dve ali tri strani dolgo obrazložitev, zakaj ima prav. Osumljeni je bil v pridržanju, zunaj pa pripravljene ekipe, da se spravijo preiskovati njega, avtomobil in stanovanje. Ni treba razlagati, zakaj je potem treba hiteti in »sejati« posebej hitro, pa čeprav bi tudi laiku moralo biti jasno, da takšna zadeva, če vsaj malce resno jemljemo ustavno opredeljene pravice, ne more »iti skozi«.

Organe pregona seveda razumem; če bi se dalo, bi vsakega, ki se sumljivo obnaša, pretipali, pregledali vozilo in stanovanje. To izhaja iz narave njihovega dela in v praksi se neprestano iščejo rešitve, kako se izogniti zahtevam, ki jih za takšne posege predvideva ZKP. Popularna »rešitev« je nekaj časa bil, recimo, poziv »da oseba sama izroči prepovedane predmete«, ki je vedno privedel do presenetljivih odkritij, pa čeprav so bile kasneje v postopku ugotovljene nenavadne okoliščine takšne »prostovoljne« izročitve. Pri vsem zaupanju, ki v Republiki Sloveniji velja za policijo in tožilstvo, je vendarle treba razumeti, da tudi oni (kot vsi mi ostali) niso angeli in nezmotljivi. Odločanje o nestrinjanju preiskovalnega sodnika je lahko v določenih primerih tudi iskanje ugodnejše odločitve za organe pregona pri senatu in računanje na to, da se bo vendarle našel nekdo, ki bo »požegnal« želje policije. Da to dodatno obremeni delo sodišča, tako ali tako nobenega ne zanima.

Podobno je bilo že nekajkrat s poskusi, da bi policija dobila vpogled v komunikacijo osumljenega (149.b člen ZKP). Prometni podatki osumljenega, oškodovanca ali tretjih so seveda ekstremno zanimivi in zato želja po pridobitvi slednjih zelo velika. Iz prakse vem, da so bile utemeljitve pogosto hudo pomanjkljive, celo za raven razlogov za sum, ki je dokazni standard za takšen poseg. Nestrinjanje je pač tudi tukaj ponudilo možnost, da se najde kdo, ki bi bil bolj pripravljen prisluhniti željam policije in tožilstva. Kar popolnoma razumem, jaz bi tudi kdaj rad pogledal v stike, komunikacijo in lokacijo, recimo moje življenjske sopotnice – »ziher je ziher«. A to še ne pomeni, da smem.

Da zaključim, zgoraj navedeno je seveda povezano z najnovejšo odločitvijo Ustavnega sodišča U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023. Slednje je poudarilo, kar je relativno jasno, da podatki, pridobljeni po 149.b členu ZKP, omogočajo ugotovitve o mnogih vidikih zasebnega življenja zadevnih oseb, kot so vsakodnevne navade, kraj prebivališča, dnevne ali druge poti, dejavnosti, družbeni odnosi in okolja, ki jih obiskujejo, in podobno. Poleg tega je Ustavno sodišče v navedeni odločbi razveljavilo še nekaj določb, posledica pa bo verjetno zakonodajna ureditev z višjim dokaznim standardom in dodatnimi postopki, ki bodo verjetno spet zadevali odločanje na začetku omenjenih senatov.

Ne dvomim, da bo to spet dodatno obremenilo delo senata po šestem odstavku 25. člena ZKP. Ob okoli sto in nekaj spisih, ki terjajo redno delo, in t. i. rednih Ks-zadevah, ki jih rešuješ ob tem, sem seveda zaskrbljen. Vedno znova se namreč kaže, da je kazenski postopek kot delovni proces še vedno nerazumljen tako do stroke kot od zakonodajalca.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Takšne zadeve te kot starša vedno spravijo v zadrego. Pri metuljih in podobnih zadevah je zlahka pričakovati, da se lahko spravijo na varno v naravo, a pri ostalih zadevah je stvar nekoliko drugačna. Zahtevajo skrb in zavetje, hrano in tako naprej. Na Googlu se sicer hitro najdejo nasveti za vse možne reči, tudi to, a postavlja se vprašanje, kaj je v konkretnem primeru prav storiti. Pustiti naravi svojo pot ali poslušati notranji glas, ki pravi, da je treba pomagati šibkejšim. Dilema ni enostavna, pogled otroških oči, njihovo pričakovanje, da veš, kaj storiti, na eni strani in izkušnja krute realnosti in zavedanja o tem, da so določene stvari pač take, kot so, na drugi.

Poseganje v naravni tok stvari je vedno problematično. Če poslušam nasvete, ki jih dajejo strokovnjaki, je najbolje najdeno žival pustiti tam, kjer jo lahko mati najde, in čim manj posegati v dogajanje. Narava pač ima instrumentarij, ki se je oblikoval skozi milijone let, in tudi za take primere je rešitev mogoča. Še najbolje je, da poskušaš najti varno izhodišče in omogočiti, da se stvari rešijo na tak način.

Pravo na določen način deluje podobno. Človek je resda marsikaj naredil, spremenil in se skozi zgodovino odločil, da bo življenje živel tako, kot mu narekuje razum. Zato se zavedamo potreb po obvladovanju strasti, preprečevanju konfliktov, urejenosti za človeka nevarnih položajev in tako naprej. To je osnova kazenskega prava, obligacijskega prava in recimo prometnih pravil, če vsakemu naštetemu položaju pridamo ustrezno pravno panogo.

A v principu moramo srž človeškega življenja pustiti, da teče po svoji poti. Nihče si verjetno ne želi, da bi na primer vsakokratno romantično doživetje pravno formalizirali. Recimo poletno romanco, ko cvrčanje škržatov in vonj po morju pripeljeta dve osebi skupaj in se začno stvari odvijati, kot se pač po naravi stvari morajo … Bi pričakovali ali si želeli, da začneta ti osebi nemudoma pravno formalizirati svoje druženje? Recimo s podpisom pogodbe o delitvi stroškov skupnega doživljanja poletnega sobivanja (z 2. členom pogodbe se stranki zavežeta, da bosta večerjo plačali vsaka za sebe, po 3. členu stroške skupnega bivanja v apartmaju, šotoru v času intimnega druženja stranki krijeta solidarno itd. (civilisti naj mi nujno banaliziranje pogodbenih določb oprostijo)).

Verjetno ne, s tem bi vzeli iz človekovega življenja tisto nujno draž, ki ga dela tako lepega kot tudi žalostnega. Recimo, ko se pojavi postavni Luigi/Astrid in se dama/možakar odloči, da bo nadaljevanje poletja lepše v njegovi/njeni družbi. Osebke in spole seveda lahko dandanes poljubno zamenjamo. Kasneje, ko minejo leta, so lahko žalostna doživetja mogoče bolj vtisnjena v spomin kot tista, ki so se iztekla z držanjem rokic ob sončnem zahodu, takšno je pač življenje. Dajo ti pač neko življenjsko izkušnjo.

Kazenske razsežnosti puščam tukaj ob robu, ne nazadnje sem na dopustu. Ker tukaj so meje jasne in začrtane tako, da se nujno vključijo tretji – beri: organi pregona. Te meje se pač nikoli ne smejo prečkati.

Če pogledam še tretjo razsežnost – prometna pravila. Ker se v teh mesecih potikamo naokoli po morju s svojo več kot štirideset let staro Karpuzlo (sovražno-ljubeče ime za barko z registrskim imenom Carpe Diem), ne morem spregledati pomena, ki ga ima pravo v navtiki. Pravila srečevanja, recimo, upoštevanje prednosti jadrnic z razpetimi jadri, marsikaj je relativno jasno in nedvoumno napisano v pomorskih zakonikih in drugih predpisih. Letošnje leto je na Hrvaškem pokazalo, da se marsikaj od tega ne spoštuje, in posledice so bile tragične, bilo je tudi nekaj smrtnih žrtev. S tem se bodo spet ukvarjali organi pregona.

A popolnoma druga stvar je vezana na tisti del navtike, ki ne nazadnje ni omejen s pravnimi pravili – ali se boš odločil in tvegal pot ob vremenski napovedi, ki ni najbolj ugodna, ali boš raje, kot sam praviloma počnem zaradi ta mlajših, ostal na varnem privezu v marini. Ali boš, ker razumeš drugega, z motornim čolnom glisiral razumno oddaljen od jadrnice, ki se prebija v vetru in resnično ne potrebuje še vala, ki ga to povzroči, ali boš raje šel bližje, zato da posadka na jadrnici vidi, kaj si lahko privoščiš. Ta občutek imam pogosto, ko se mi mimo »pridrajsajo« kakšnih 10 metrov stran sredi Kvarnerskega zaliva, kar sicer ni nevarno, je pa neprijetno. Ali boš pomagal začetniku pri sidranju ali ga zgolj nadiral, da ti ne vrže sidra čez tvojega. Ali pa napeljal toliko verige po dnu, da se v tistem zalivu sploh nihče ne bo več mogel zasidrati. Situacij je vedno več, kot jih lahko pravo sploh zajame, so pač del nekega navtičnega bontona, in če smem reči, del tega načina preživljanja prostega časa.

Bi se dalo kaj od tega tudi pravno urediti? Seveda bi se, a kaj bi potem bila sploh draž in lepota tega? Določene stvari je treba pustiti s pravom pri miru. Prilagoditi se je pač treba potrebam trenutka in izhajati iz razumevanja drugih. Tega se s pravnimi pravili ne da v celoti urediti.

Kaj je bilo z lastovico z začetka te zgodbe? Po preučitvi nasvetov iz spleta smo jo nahranili s pretlačeno mačjo hrano (ne sprašujte me, od kod ta ideja, tako pač je) in jo, spet po nasvetu, pustili v drevesni duplji oljke. Zjutraj je več nismo našli. V mojem scenariju jo je našla mama in sta odleteli nazaj v gnezdo, a maček iz marine mi je malce sumljiv, nekako na ravni dokaznega standarda razlogov za sum. Naj ostane pri tem …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Motiv, nagib, kar Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje kot nekaj, kar povzroča kako dejanje, ravnanje, ima v pravu praviloma minoren pomen, ker redko stopi v ospredje. V civilnem pravu je njegov pomen nasploh obroben, medtem ko v kazenskem pravu pogosto služi v podkrepitev ocene zavržnosti dejanja in kot element kvalificirane oblike dejanja prispeva k višji oz. strožji kazni. Da nisem edini, ki ga to vprašanje v kazenskih zadevah muči, izhaja tudi iz okoliščine, da je monumentalno delo Motivi za kazniva dejanja napisal vrhovni državni tožilec Andrej Ferlinc. Skozi zajetno knjigo (544 strani) se, ob kroničnem pomanjkanju časa, poskušam prebiti in v času, ko to pišem, še nisem tako daleč, da bi lahko ustrezno povzel glavne ugotovitve. Vsekakor pa je mogoče reči, da se tematika motiva močno navezuje na večno vprašanje o tem, kakšen je pravzaprav človek, ki stori kaznivo dejanje. Kar seveda ni nič novega in kar je celo naslov enega izhodiščnih del kazenskopravne teorije Italijana Cesara Lombrose – Človek zločinec (L’uomo delinquente, 1876).

V naravi dela kazenskega sodnika je sicer tako, da najprej ugotavljamo, ali je nekdo s svojim dejanjem izpolnil »objektivne elemente oz. znake« kaznivega dejanja, šele nato pa se posvetimo »subjektivnim« elementom, pri čemer mislimo na prištevnost in seveda obliko krivde (naklep ali malomarnost). Zadeve seveda niso vedno v popolnosti ločene, še zlasti če se v razumevanje, kaj se je v resnici zgodilo, vpletejo subjektivni elementi. Dinamika glavne obravnave in dokaznega postopka pač nikoli ne sledi jasni strukturi – izostanek kakšne ključne priče ali izvedenca, časovni presledki med naroki, več hkrati odprtih zadev in drugo lahko močno porušijo izgradnjo predstave o dejanju. A načeloma je mogoče počasi oblikovati prepričanje o tem, kaj je mogoče dokazati in česa ne, in s tem postaviti osnovo za odločitev. Ključne so, vsaj pri meni, končne besede strank, ki lahko v idealnem primeru omogočijo uvid v perspektivo obtožbe in obrambe ter na neki način potrdijo ali omajajo prepričanje, ki si si ga ustvaril v določenem primeru. Včasih je mogoče odločitev sprejeti kmalu za tem, včasih potrebuješ več časa, da premisliš. Osebno sem prepričan, da je sedanji rok treh dni, kljub temu da je instruktivne narave (prvi odstavek 360. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)), občutno prekratek, sploh če je bil dokazni postopek obsežen. Ne nazadnje naj bi ob razglasitvi ubi et orbi »na kratko« povedal razloge za odločitev (drugi odstavek 360. člena ZKP). Kako naj bi to storil, recimo po tem, ko so končne besede strank trajale po par ur, ni čisto razumljivo. Še zlasti v sodobnih časih, ko se v odmevnejših primerih tvoja razlaga skorajda ad verbatim pojavi v novicah takšnih ali drugačnih medijev. Kakorkoli že obrnemo, je javnost pomemben element garancije zakonitosti kazenskega postopka in razglasitev sodbe in »kratka« obrazložitev razlogov spada k temu.

Ta problem se izpostavi prav takrat, ko je obtožba poudarjeno naslonjena na domnevne motive, nagibe in izjave obdolženega. Izkušnje so mi pokazale, da čim bolj trhla je obtožba, tem bolj se opira na to, kakšni motivi so vodili obdolženega do dejanja. Dokazovanje se tako osredotoči na siceršnje življenje obtoženega, njegov odnos do drugih, do pravnih norm, kaj je kdaj izjavil, kaj je trdil in tako naprej in tako dalje. Takšna obtožba je seveda javno zelo učinkovita in mediji jo praviloma sprejmejo z odprtimi rokami. Popolnoma človeško je namreč pripisati dejanje nekomu, ki se nam tudi sicer zdi zaradi svojih izjav in drugih osebnih okoliščin »slab« človek. Drug element učinkovitosti take obtožbe je, da si motive nasploh delimo, ker so del naše človeškosti. Vključno s tistimi slabimi. Kdor te zanika, v bistvu zanika samega sebe. Ni torej težava v motivih, težava je v tem, ali jim sledimo oz. le-ti privedejo do dejanja. Kot pravi Ferlinc v zadnji knjigi, samo ravnanja, in ne misli in trditve, spadajo v strukturo splošnega pojma kaznivega dejanja.¹ Svoj pomen pa pri sodnem ugotavljanju, ali je nekdo storil kaznivo dejanje, dobijo zgolj in šele takrat, ko obstaja dovolj ugotovljenih dejstev oz. okoliščin, ki kažejo na to, da je nekdo dejanje resnično tudi storil. V obratni smeri je sicer mogoče postopati pri začetni fazi preiskovanja kaznivih dejanj, da se zoži nabor možnih storilcev, a to je tudi vse. Kakšne hude napake se lahko storijo, če se potem ne zna izstopiti iz prepričanja »ker je imel motiv, je tudi storil«, je bilo že mogoče opazovati, tudi v slovenski sodni praksi. Od tod tudi humorna trditev, da če dejstva ne ustrezajo našim predstavam, toliko slabše za dejstva.

Od vsega je javnosti najtežje pojasniti prav to, da prepričljiv motiv obdolženca ne dokazuje dejanja. Sploh v značilni hipokriziji današnjih dni, kjer se skoraj vsak prodaja kot ena sama blažena nedolžnost tako v mislih kot dejanjih. Kot da ne bi nikoli nikogar sovražil, mu želel zla, mu zavidal itd. … Ni kar tako, brez veze svetopisemska »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo« (Jn 8,7). Danes pa se zdi, da velja bolj montypythonovska različica iz Life of Brian (Brianovo življenje), kjer vsi komaj čakajo, da kamen vržejo. Sam imam, priznam, motivov dovolj za kar nekaj dejanj, ki bi jih lahko našli v Kazenskem zakoniku, tako kot preostalih 7,9 milijarde ljudi na tem planetu. A bistveno je, da tem motivom ne sledim, tako kot je to bistveno tudi za vse druge ljudi.

Bi pa bil skrajno previden z ljudmi, ki trdijo, da takšnih motivov nimajo …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V okviru mednarodnega projekta Innocent Project, pri katerem sodelujem, se poskuša na vprašanje elektronskih dokazov gledati skozi načelo domneve nedolžnosti in oblikovati načine za zagotovitev njihove ustrezne ocene in preprečitev morebitne zlorabe.¹ Sam projekt se resda osredotoča predvsem na srednje- in vzhodnoevropsko pravosodje, a teme, ki se obravnavajo, so zanimive tudi za druge, zahodne evropske države.

V okviru projekta je tako pred kratkim potekal spletni seminar, na katerem je Michael Rothärmel, ki sicer dela za ministrstvo za pravosodje Bavarske, predstavil nekatere izkušnje pri obravnavi elektronskih dokazov, ki izhajajo iz uporabe kriptiranih komunikacijskih sredstev, konkretno sistema Encrochat.

Problematika kriptiranih komunikacij in obravnava slednjih je več kot pereča. Živimo namreč v času, ko so komunikacijska sredstva izredno pomembna, saj prek njih, največkrat po mobilnih telefonih, izvajamo številna opravila, dobesedno vsakodnevno. Pri tem uporabljamo številne aplikacije in to daje posebno kombinacijo in pomen pravzaprav dveh elementov, ki jih ureja kazenskopravna zakonodaja. Še ne tako daleč nazaj so bila tajno opazovanje, prisluškovanje telefonov in prestrezanje pošte redki prikriti preiskovalni ukrepi, katerih izvedba in analiza je bila tudi na operativni ravni izredno zahtevna. A to je bil pogosto edini način, da se prestreže komunikacija med storilci kaznivih dejanj. Že z uvedbo mobilne telefonije so se stvari občutno spremenile, s pojavom interneta in pametnih telefonov pa sploh. Zgoraj našteti prikriti preiskovalni ukrepi (tajno opazovanje, prisluškovanje in prestrezanje pošte) se lahko danes izvajajo zgolj z nadzorom pametnega telefona. To ni nikakršna skrivnost oz. to dejstvo je jasno vsakomur.

Medalja ima seveda dve plati. Pri vseh takšnih ukrepih gre za hude posege v številne, sicer konvencijsko in ustavno zavarovane človekove pravice, zato se lahko po njih poseže le pri sumu (naj)težjih kaznivih dejanj. Poleg različnih (višjih) stopenj suma je pri najtežjih posegih potrebna odredba sodišča, ki lahko nevtralno oceni potrebnost in sorazmernost takšnih ukrepov. Organi pregona tako po teh sredstvih ne morejo poljubno posegati.

Seveda tudi »druga« stran ne miruje. Spet, še ne tako daleč nazaj se je recimo na tajno opazovanje in sledenje odgovarjalo s »kontrasledenjem«, na prestrezanje pošte z javkami in na prisluškovanje s povečanjem glasnosti radia ali gramofona. In ne nazadnje, tudi ljudje, ki sicer nimajo ničesar s kriminalom, vendarle ne želijo, da bi bila vsaka stvar dostopna vsakomur. Še med zakonskimi ali zunajzakonskimi partnerji se dostopne kode in komunikacija po telefonih skrivajo kot kača noge. Dandanes imamo tako številne aplikacije, prek katerih lahko komuniciramo z drugimi, ki celo ponujajo določeno vrsto kriptiranja ali časovne omejenosti, ki oteži ugotavljanje vsebine komunikacije. O klasični pošti dandanes itak nima smisla govoriti, njen pomen je občutno zmanjšan.

Zakonodajalec je seveda novim oblikam komunikacije in elektronskih virov sledil. Določbe ZKP v Republiki Sloveniji so prav iz teh razlogov dobivale dodatke z oznakami a, b, c itd. (recimo 149.a do 149.e, 150.a in 150.b, 219.a člen). V prihodnosti bo verjetno potrebnih še več prilagajanj.

Pred dvema letoma je tako odkritje in delovanje organov pregona pri uporabi omrežja Encrochat imelo precej odmeva. Ponudnik te storitve je ponujal na poseben način kripitrane mobilne naprave, ki so imele največjo možno sposobnost zagotavljati zasebnost komunikacije. Jasno je, da so prav zaradi tega bile posebej pripravne tudi za člane organiziranih kriminalnih združb, na določen način tudi zato, ker je bila uporaba povezana s precejšnjimi stroški. V letu 2020 je v obsežni operaciji organom pregona uspelo prikrito nadzorovati to komunikacijo in posledično razbiti več kriminalnih združb.² Pridobljene podatke v tej komunikacijski shemi so si nato organi pregona posredovali med seboj v okviru sodelovanja držav Evropske unije v kazenskih zadevah. V kazenskih postopkih so se seveda takoj pričela pojavljati vprašanja o tem, ali so bili postopki organov pregona zakoniti oz. ali je bila podana ustrezna zakonodajna podlaga. Različne države so se odzvale na različne načine, zadeva pa bo po vsej verjetnosti dobila epilog tudi pred ESČP.

Nemška izkušnja, ki jo je na prej navedenem spletnem seminarju predstavil Michael Rothärmel, je pravzaprav dvojna. Na eni strani je nemško zvezno sodišče v zadevi BGH 5 StR 457/21 z dne 2. 3. 2022³ določilo, da so tako posredovani podatki ob ustreznem preizkusu dopustni v kazenskih zadevah pred nemškimi sodišči, in s tem vsaj na videz v Nemčiji razpravo zaključilo. Na drugi strani pa je berlinsko deželno sodišče oktobra lani podalo predlog za sprejetje predhodne odločbe v skladu s prvim odstavkom 98. člena Poslovnika Sodišča Evropske unije glede Direktive 2014/41/EU, ki je ena od podlag, na katero se opirajo tudi zakonodajne ureditve posameznih držav glede sodelovanja v kazenskih zadevah, npr. pri nas Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije.⁴ Predlog se nanaša predvsem na to, ali je pri posredovanju pridobljenih podatkov med državami članicami potrebno delovanje oz. odredba sodišča kot neodvisnega organa, in še druga vprašanja, ki so podrobneje opredeljena v samem predlogu.⁵

Osnovni zadržek v razpravi glede medsebojnega posredovanja podatkov med organi pregona in posledično uporabo podatkov v kazenskih zadevah je bila možnost zadeve, ki jo sam imenujem »data shopping«: možnost v državi, kjer so procesne garancije nižje ali zakonske možnosti po takšnih posegih dostopnejše, pridobiti goro podatkov in nato poljubno deljenje tako pridobljenih podatkov med organi pregona brez ustreznih odredb sodišč. Glede tega bo, kot izhaja iz prej omenjenega predloga, očitno potrebna ustrezna odločitev.

Slovenska javnost, delno pa tudi pravna stroka, je glede ureditve dopustnosti dokazov močno zadržana. Enostavneje povedano, stopnja zaupanja v etičnost ravnanja organov pregona je relativno visoka. To je na eni strani dobro, po drugi pa je vendarle treba razumeti, da ureditev pravne države pravzaprav temelji na nezaupanju do oblasti in njenih mogočih zlorabah. Najmanj, kar je potrebno, je torej ustrezna zakonska ureditev in predvsem anticipacija razvoja. To je tudi osnovna ideja pravne države, vnaprejšnja ureditev zakonskih pooblastil in njihove sodne kontrole. Še zlasti pri elektronskih dokazih, s katerimi je relativno preprosto manipulirati. S pojavom umetne inteligence, kot povedano že na začetku, se bodo možnosti teh zlorab še povečale. Opozorila glede tega prihajajo pravzaprav iz vseh smeri.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Če bi hotel najti razloge, zakaj postaja ta problematika spet pereča, bi rekel, da sta glavna razloga časovna oddaljenost tega dogajanja in predvsem sodobne komunikacijske možnosti. Ena generacija pred mano se je večinoma jasno zavedala, kakšne so posledice, moja in naslednje pa to vidijo manj jasno. Kar je pravzaprav, glede na celotno dogajanje po letu 1991 na območju bivše Jugoslavije, čudno. Ali pa mogoče ne, saj v končni fazi sodobna družba nekako deluje po principu divide et impera, ker se poskušajo razlogi za takšne ali drugačne težave pravzaprav naprtiti nekomu drugemu. To je verjetno ena izmed najbolj človeških reakcij. Ko se znajdeš v težavah, je pravzaprav naravna reakcija, da hočeš vzroke za te težave najti zunaj samega sebe. Recimo, da ne najdeš službe – lažje kot okoliščino, da delodajalcu nisi osebnostno ali strokovno ustrezal, je mogoče najti boljše razloge, kot so, da so tvoji konkurenti imeli »veze«, da so raje vzeli »cenejšega tujca« ali kaj podobnega. Ne trdim, da te zadeve včasih niso podane, poskušam samo prikazati človeško reakcijo. Če poskusim še drugače – plača se ti zdi prenizka, delodajalec ti reče, da je kriva država, ker preveč jemlje in nato plačuje lenim birokratom v državni upravi. Skratka, kaj hitro se lahko srd usmeri na druge, ne nujno krive ljudi ali skupine. Ne nazadnje celotno politično življenje temelji na tem, da so za težave krivi »oni drugi«, rdeči, beli, črni ali kdorkoli že. Če že ne sedaj, potem zaradi tega, kar so počeli v preteklosti.

Vedno mi ob tem pride na misel Balaševićeva pesmica Namčor (Godrnjavec), katere celoten tekst je pravzaprav seznam stvari, ki jih pevec ne mara. Balašević seveda nima sporočila sovraštva, gre za prikaz osebe, ki ni zadovoljna z ničimer, razen s svojo ljubljeno žensko, da ne bo kdo mislil drugače. A predstavlja dober prehod v drugi element, namreč sodobne možnosti svoje nezadovoljstvo tudi javno obelodaniti. V eni od kitic omenja »šizove i nervne bolesnike« in pravi, da so jih prej iz ustreznih ustanov spustili samo za vikend, danes pa jih »pravo pred kamere« (kar pred kamere). Spet, ne gre za dejanske osebe z duševnimi boleznimi, temveč za občutek, da nekateri javno izražajo stališča, ki jih lahko prepoznamo kot vsaj neumna, če že ne kaj drugega. Sodobne možnosti, bodisi komentiranje pod članki bodisi objave na družabnih omrežjih, so možnosti javne objave svojih stališč, podane daleč preko televizijskih kamer.

Posledica tega je, da ima nekaj, kar je bilo včasih gostilniško kvantanje dveh zapitih možakarjev ob šanku, ki so ga praviloma vsi preslišali ali se neumnostim nasmejali ter nadaljevali z življenjem, lahko bistveno hujše posledice. Predhodnega filtra, ki ga je recimo predstavljala redakcijska politika časopisov in ne nazadnje televizij, preprosto ni več ali pa je močno omejen. Še zlasti na zasebnih profilih in računih družabnih omrežij.

Seveda je na drugi strani vprašanje svobode izražanja, kot jo predvidevajo Ustava Republike Slovenije in mednarodne konvencije, in glede tega obstaja cela vrsta judikatov Evropskega sodišča za človekove pravice. Tudi literatura glede vprašanja sovražnega govora in odnosa do svobode izražanja je precej obsežna, tako da ni dvoma, da gre za zanimivo strokovno vprašanje.

Seveda pa je največji problem sama praksa, še zlasti na področju kazenskega prava. Tukaj si ne morem kaj, da ne bi opozoril na znameniti prizor iz filma po predlogi Toneta Partljiča Moj ata, socialistični kulak, v katerem se oče pogovarja s komisarjem: »Kaj ti misliš, da je res tako nevarno? Kaj te jaz vem, lahko je, lahko spet ni. Hudič, zdaj je svoboda. V svobodi nikoli ne veš, kaj lahko in kaj ne. V diktaturi vsaj veš, kaj je prepovedano. V svobodi pa nikoli ne veš, kaj lahko govoriš in kaj ne smeš. Lahko te zaprejo za eno napačno besedo, lahko te zaprejo za eni kos mesa.«

Prvi del, kjer se omenja negotovost o tem, kaj se sme in kaj ne, je precej znan in pogosto uporabljen kot opravičilo, ko kdo preseže mejo. A zame je pomembnejši drugi del pogovora, kjer pravi, da se v diktaturi ve, kaj je prepovedano. Ker prav v tem je kleč. Diktatura ima zaradi svojega neposrednega vpliva na vse pore družbenega življenja »prednost«, ker vsakdo ve, da je najbolje biti tiho in ne reči ničesar. Ne zgolj zaradi delovanja kazenskega sistema, temveč zato, ker nikoli ne veš, kdo te bo »denunciral«. In si zato pač pametno tiho. A te »prednosti« si danes nihče več ne želi. Vsaj upam, da je tako.

Težava pri tem je seveda, da kazensko pravo temelji na principu lex certa, se pravi, da mora biti določno opredeljeno, kaj se ne sme oziroma katero ravnanje izpolnjuje znake kaznivega dejanja. Pri sovražnem govoru pa prav zaradi omenjenega razmerja med svobodo izražanja in mejo, ki jo predstavlja sovražni govor, čisto jasne črte ni.

Primer, ki pri tem vprašanju pogosto stopa v ospredje, je sodba Vrhovnega sodišča I Ips 65803/2012 z dne 4. 7. 2019. Bistveno pri tej sodbi je, da je sodišče določbo 297. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) razložilo tako, da je poudarilo, da so javno podane grožnje, zmerjanja in žalitve po svoji intenziteti enakovredne drugemu zakonskemu znaku iz tega člena, to je potencialni ogrozitvi javnega reda in miru (»lahko ogrozi ali moti javni red in mir«). Zadostuje zgolj potencialna, in ne konkretna možnost ogrožanja javnega reda in miru. Zadošča, tako Vrhovno sodišče, da je dejanje po vsebini, naravi, kraju ali drugih okoliščinah, v katerih je bilo storjeno, sposobno povzročiti konkretno nevarnost, ki se kaže v ogrozitvi oziroma motenju javnega reda in miru.

Iz tega, tako Vrhovno sodišče, izhajajo naslednje dolžnosti sodišča, in sicer, da v okviru opisa dejanja ugotovi, ali je bilo storilčevo ravnanje sposobno pripeljati do konkretne nevarnosti. Pri presoji mora ovrednotiti relevantne dejavnike obravnavanega življenjskega primera, kot so narava, vsebina, oblika, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, ozračje v družbi in podobno.

Za kaj je pravzaprav šlo?

Torej, v obtožnem aktu je bila opredelitev očitanega kaznivega dejanja naslednja (povzemam jo po drugostopenjski odločitvi): obtoženi NN je 15. 2. 2011 ob 11.16 na spletnem portalu Radio K. pod objavljeni članek z naslovom »Podjetnik, tarča vlomov in kraj« zapisal in na spletu javno objavil svoj sovražni komentar, uperjen zoper romsko skupnost, ki ima po 65. členu Ustave poseben položaj in posebne pravice, ki se je glasil: »Par palc amonala, par bomb M75 in par AK-47 za vsak slučaj, mislim, da drugače ne bo šlo. Ali pa tista varianta eden po eden bi tudi šla, da se malo zamislijo. K. prosim za glasbeno željo: Korado/Brendi, kam so šli vsi cigani. Hvala.«, s čimer je v škodo romske skupnosti spodbujal narodnostno sovraštvo, nasilje in nestrpnost.

Z navedenim dejanjem naj bi po obtožnem aktu storil kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po prvem odstavku 297. člena KZ-1.

Ko gledamo opis kaznivega dejanja iz tega obtožnega akta, se nam očitnost sovražnega sporočila ne zdi sporna. Prav to je verjetno tisto, kar nam je pri odločitvi Višjega sodišča, ki je obtoženega oprostilo, najbolj nenavadno in pade v oči. Sam se ne morem upreti temu, da mi ne bi prišla na misel izjava ameriškega sodnika Potterja Stewarta v primeru Jacobellis v. Ohio, v katerem so se ukvarjali z vprašanjem, ali je film Louisa Malla Ljubimca (Les Amants) trda pornografija. Stewart je takrat izjavil – če parafraziram – da trde pornografije ne more določneje definirati in da je verjetno tudi nikoli ne bo mogel. Vendar pa jo lahko prepozna, ko jo vidi (v konkretnem primeru je ni videl).

Sam bi ocenil, da je Višje sodišče v Ljubljani, vajeno vsega hudega in nenavadnega, restriktivneje ocenjevalo v obtožnem aktu opredeljeno ravnanje in iz tega razloga sprejelo odločitev, da obtoženega oprosti. V končni fazi pri odločanju v takšnih primerih pomembno okoliščino predstavlja vključenost v kontekst siceršnjega delovanja. Vrhovno sodišče, ki ima največ opravka z bistveno bolj abstraktnimi vprašanji, se je lahko zadeve lotilo z večjo intelektualno oddaljenostjo in sprejelo obravnavano odločitev. Na drugem koncu spektra, torej na ravni odločanja prvostopenjskega sodnika oziroma sodnice, si zlahka predstavljam, da je poznavajoč lokalne okoliščine sprejela odločitev, da obtoženega spozna za krivega kaznivega dejanja, prav zato, ker se je zavedala potencialnih učinkov na lokalno populacijo. Gre seveda za špekulacijo, za katero nimam dejstvene opore. A izkušnje so mi pokazale, da je v krajih, kjer obstajajo tenzije med posameznimi etničnimi skupinami, občutljivost prvostopenjskih sodnikov za te zadeve bistveno večja.

Če se vrnem na napotek Vrhovnega sodišča, da mora (prvostopenjsko sodišče) v okviru opisa dejanja ugotoviti, ali je bilo storilčevo ravnanje sposobno pripeljati do konkretne nevarnosti, Vrhovno sodišče torej nalaga, da sodišče pri presoji ovrednoti relevantne dejavnike obravnavanega življenjskega primera, kot so: narava, vsebina, oblika, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, ozračje v družbi in podobno.

Po moji oceni se tukaj, vsaj, kar se delovanja sodišča tiče, gibljemo na spolzkem terenu. Verjetno je komu že znano, da sem sam zelo skeptičen do koncepta materialne resnice in stojim na stališču, da sedaj razumljeni koncept prenaša na sodišče breme, ki ga ne bi smelo imeti. V konkretnem primeru, kot je razbrati iz odločitev, se je dokazni postopek vrtel pretežno okoli tega, ali je navedeni komentar napisal obtoženi. Glede same izjave pa je prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče, »da ni nobenega dvoma, da komentar izraža sovražen, nasilen in nestrpen odnos do pripadnikov romske skupnosti, ki ima po Ustavi poseben položaj in pravice ter hkrati tudi javno poziva in spodbuja takšen odnos do romske skupnosti«. Poudarilo je tudi, »da besedila ni mogoče razumeti drugače kot poziv, naj se povzroči smrt pripadnikom romske skupnosti z uporabo razstreliva in strelnega orožja«.

Da je sodna odločitev vrednostna, je v teoriji prava dokaj znano in se glede tega ne bi posebej opredeljeval. Ob izhodiščni pomanjkljivosti, dejstvu, da nisem imel vpogleda v konkreten spis, seveda ne morem vedeti, kakšen je bil glede zgoraj navedenega zaključka dokazni »input«. Vsekakor pa smatram, da bi bilo pravilneje izpostaviti, da je tožilstvo dolžno prepričati sodišče o tem, da narava, vsebina, oblika, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, ozračje v družbi in podobno utemeljujejo odločitev, da je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno.

Vprašanje, ki se mi postavlja, je seveda vprašanje ustreznih dokaznih sredstev. Kot je razvidno iz sodb, je bila osnovna težava ugotavljanje, ali je komentar resnično sestavil obtoženi. Glede tega dokazovanje po svoji zasnovi ne bi smelo biti problematično. Ugotavljanje naslova IP, podatkov elektronskega profila in zavarovanje vsebine so dandanes relativno standardni postopki. To seveda ne pomeni, da niso problematični.

Popolnoma druga zadeva pa je presojanje »narave, vsebine, oblike, okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, ozračja v družbi in podobno«. Verjetno nihče ne želi ali pričakuje, da bi ugotavljanje teh okoliščin potekalo v dejstvenem vakuumu, torej brez ustreznih dokaznih sredstev. Ne nazadnje je, kot je v obravnavni sodbi tudi ugotovilo Vrhovno sodišče, treba zagotoviti ustrezno obrambo obdolženega.

Tukaj stopa v ospredje tudi problem artikulabilnosti, torej, v kakšni meri je navedene okoliščine sploh mogoče artikulirati oziroma ubesediti in na kaj se pri tem opreti. V okoliščinah slovenske sodne prakse, ki skorajda fetišizira obrazložitev sodnih odločb, bi znalo priti do precejšnjih težav. V konkretnem primeru bi verjetno sklicevanje na kakšen podoben dogodek (recimo Ambrus) in specifike družbenega okolja (sobivanje z romsko skupnostjo) kriterijem zadostovalo, ker pa so seveda možna drugačna dejanja, takšni primeri pri utemeljevanju recimo »ozračja v družbi« ne bi bili mogoči.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Možakar, ker o mrtvih pač ni lepo govoriti kaj slabega, naj ostane neimenovan. Bil je pravzaprav izjema od pravila, ker so bili ostali »varovanci« večinoma zelo prijetne osebe. Moj »varovanec« pa je bil znan po tem, da ni prav rad videl miličnikov, ki so postopali pred njegovim prebivališčem, in po legendi, ki je krožila med posadko, si lahko dočakal tudi kako vedro hladne vode, če si bil opažen in v dometu. Zato smo se trudili ostajati izven dometa, še zlasti pozimi. Kakorkoli že, prijazna soseda je imela za nas mladeniče priprta vrata veže, kamor si se lahko zatekel pred dežjem, pogledom varovanca in njegovim vedrom. Tam je torej, ob zvokih zgoraj omenjene glasbe, praviloma potekala moja šesturna izmena. Seveda je bilo to prepovedano in disciplinska kršitev itd., a takrat še nihče ni prav resno razmišljal o atentatih, terorizmu in podobnih rečeh. No, vsaj jaz, pri svojih dvajsetih letih, ne. Pa tudi sicer bi s svojo takratno pokalico lahko zgolj zganjal kak hrup, kaj več škode ali koristi ne bi bilo.

Takrat si ne bi mislil, da bo Nenina najbolj znana pesem, 99 Luftballons (99 zračnih balonov), skoraj 40 let kasneje imela skorajda preroško vrednost. Če povzamem besedilo, se glasi nekako takole: nekega dne se je na nebu pojavilo 99 balonov, in ko so jih ljudje zagledali, so jih imeli za zunajzemeljska bitja in takoj nanje poslali lovska letala, prevzetni piloti pa so takoj začeli streljati nanje. Še bolj preroško zveni kitica, ki se povzeta glasi nekako takole: zbralo se je 99 ministrov za vojno, ki so se imeli za zelo pametne, zavohali so bogat plen, začeli kričati »Vojna« in želeli oblast.

Dogajanje z baloni, ki se je odvijalo pred kratkim v ZDA, tako nenavadno spominja na ta tekst, ki je opozarjal na nesmiselnost vojne in posledice neumnih odločitev, da je skorajda neverjetno. Za tiste, ki so dovolj pametni, da se brigajo za svoja posla, in ne za dogajanje po svetu, naj dogajanje kratko povzamem.

Konec januarja je bil opažen neznan večji balon, ki je na večji višini vstopil v ameriški zračni prostor. Enaintridesetega januarja je priletel nad ozemlje osrednjih ZDA, natančneje nad severni Idaho. Prvega februarja je bil o tem obveščen predsednik Biden, za zadevo so izvedeli mediji in sprožil se je plaz ugibanj, novinarskih in političnih komentarjev o tem, ali gre za kitajski vohunski balon, ocen, kakšna je ogroženost ZDA, obtoževanja Kitajske in zahtev po vojaškem posredovanju in sestrelitvi balona. Medijski in politični cirkus je potekal vse do 4. februarja, ko so balon končno sestrelili z najboljšim (in najdražjim) lovskim letalom ZDA, F-22 Raptor. Sledil je še divji lov z vojaškimi sredstvi na vse možne neznane leteče predmete, ki so jih nazadnje Američani sestrelili, skupaj šteto štiri. Za vse »objekte« se je ugotovilo, da resnične vojaške, vohunske ali podobne nevarnosti niso predstavljali. Nekaterih niso niti prepoznali, pa je bila posledica enaka. Za enega izmed objektov se je nato, recimo, ugotovilo, da gre najverjetneje za balon, ki ga je uporabljalo neko amatersko društvo, ki za zabavo spušča takšne balone v zrak in z njimi zbira meteorološke podatke.

Nekdo je za ta zadnji primer izračunal vrednost sestrelitve tega balona, ki je stal nekje od 30 do 100 dolarjev. Sestreljen je bil z raketo, ki je bila vredna slabega pol milijona dolarjev, in da je komedija še večja, je ena od takšnih raket balon celo zgrešila. Če se izračunajo še stroški letov skupno šestih letal, ki so sodelovala v »akciji«, je samo ta dogodek stal okoli 2 milijona dolarjev. No, posledica tega kitajskega in drugih balonov so odkriti pogovori o pravi vojni s Kitajsko (leta 2025 ali 2027), kar dokaj javno razglašujejo nekateri vojaški poveljniki v ZDA, politične zahteve po povečanju proračuna za obrambo ZDA itd. Baloni sami so, kot vedno pri takšnih dogodkih, počasi izginili iz javne razprave, a drugo je ostalo.

Kdo bi zamahnil z roko in rekel, da vsi vemo, da Američani niso čisto pri pravi. To je seveda res, a takšne ameriške, dobesedno histerične in emotivne reakcije oblasti, ki bi jih prej pripisali kakšnemu otroku iz vrtca, dobivajo domovinsko pravico tudi v Evropi. Na določen način je to celo mogoče razumeti, čustvene reakcije so pristne in neposredne. V tej naši družbi so, tako bi si upal trditi, celo osrednji moment družbenega življenja. Čemu drugemu kot pozitivnemu ali negativnemu čustvenemu odzivu so namenjene recimo objave na družabnih omrežjih? Slike muc in kužkov, pa trpečih posameznikov, skupin in naravnih katastrof, da ne naštevam dalje.

Težava urejanja skupnega življenja je, da ne more in ne sme temeljiti pretežno na čustvenih reakcijah. Še zlasti pri pravu, ki ni nič drugega kot racionalno krotenje moči, ki je bistvo oblasti. Kot pravi akademik Kranjc v svojem prispevku o latinskem reku Aequam memento rebus in arduis servare mentem, čustva prevladujejo, dokler se človek ne nauči racionalizirati in dogodke umeščati v širši kontekst.[1] Za sodnika, upravnega uradnika itd. naj velja, tako Kranjc, da če bo pustil, da ga pri sprejemanju odločitev vodijo čustva, se bo to slabo končalo za stranko in za pravni red.

Problem moderne politike je, da se je iz na videz dolgočasnega parlamentiranja, razpravljanja v postopkih sprejemanja splošnih odločitev spremenila v predstave, katerih cilj je predvsem izzivanje čustvenih odzivov in reakcij. Le te namreč omogočajo ponovno izvolitev, ker, pošteno rečeno, kdo še danes sploh bere programe političnih strank. Pomembneje je, kakšna je podoba in nastop političnih kandidatov.

Še večji problem predstavljajo krizne situacije, kot jih je bilo v zadnjih desetletjih kar nekaj. Nepremišljenost oblastnih reakcij na finančno krizo konec prvega desetletja 21. stoletja (vsi se verjetno spomnimo ZUJF-a), ukrepov v pretekli pandemiji in seveda potez, ki jih tako nacionalna kot evropska oblast vleče ob sedanji krizi – vojni v Ukrajini, ima dolgoročne posledice. In ta nepremišljenost ima svoj vzrok prav v pretirano čustveni reakciji, ki je bila temelj sprejemanja političnih in posledično pravnih odločitev. Šele potek časa je omogočil racionalen uvid in nato odpravljanje posledic, recimo z odločitvami ustavnega in rednih sodišč. Nihče ne trdi, da ne smemo imeti čustev, niti ne, da jih je treba zatreti v sebi. Če se vrnem k akademiku Kranjcu, gre za vprašanje razmerja med čustvi in razumom. Življenje brez čustev bi bilo pusto in dolgočasno, brez razuma pa nepredvidljivo in nevarno, pravi Kranjc.

Pri tem se je treba zavedati, da je čustvena reakcija toliko večja, kolikor večji in močnejši je impulz, ki jo je povzročil. Impulz, ki zadeva samo eksistenco, kot je recimo vojna, povzroči toliko burnejšo reakcijo in s tem tudi večjo odsotnost razumnih odločitev ali, če želite, več nerazumnih odločitev. Ko se potem zbudimo iz tega, je lahko že prepozno. Kot pravi na koncu pesmi Nena, če povzamem tekst, na koncu vojne ni bilo prostora za zmagovalce, ni bilo več ministrov za vojno in svet je bil v ruševinah – in to vse zaradi navadnih balonov.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Celo pri kaznivih dejanjih tudi na, kot temu pravimo, kontinentu, se zna zgoditi, da pride do dejanja, ki sicer izpolnjuje znake kaznivega dejanja, vendar se nam lahko zazdi poseganje kazenskega prava pretirano ali pa celo neustrezno. A stoletja vztrajanja pri dokaj enovitem naboru kaznivih dejanj kazenskih zakonikov v Evropi omogočajo, da do tega pride relativno redko. Tako so v veljavi kazenski zakoniki, ki praktično nespremenjeni ostajajo že več kot sto let. K temu v veliki meri prispeva sama kompleksnost zakonodajnega postopka, pa tudi določena potreba po zadržanosti pri spreminjanju zakonov, integrirana zlasti v miselnost pravne kulture Zahodne Evrope. Pogosto je najti sklicevanje na Montesquieujevo navodilo, da »če ni nujno oblikovati zakona, je tudi nujno, da se ne oblikuje«. Čeprav je moderna družba v tehnološkem smislu sposobna produciranja enormne količine zakonodaje, vendarle nekje v vrednotnem ozadju ta misel ostaja.

Zaradi drugačnega pravnega sistema v anglosaškem svetu, predvsem pomena sodnih precendensov, je tam tega, še zlasti »čez lužo« bistveno več. Velikost ZDA, sama ustavna ureditev z zakonodajnimi možnostmi posameznih zveznih držav in zgodovinske okoliščine, v katerih so posamezni predpisi nastajali, so pač takšne, da se najdejo pravna pravila, ki nam izvabijo določeno nejevero, pogosto pa tudi nasmeh. Vsake toliko, ko v dnevnem časopisju manjka kakšna vrstica teksta, se pojavi kakšen primer takšnih pravnih posebnosti.

V dobi interneta se zlahka najdejo spletne strani z zbirkami takšni pravnih pravil, napisanih ali bolje narejenih je bilo tudi kar nekaj knjižnih izdaj, kjer si je kak avtor vzel čas in napaberkoval te pravne cvetke. Razlogi za takšno zbiranje so različni. Lahko so zelo resni – takšna je recimo zbirka znanega ameriškega pravnega teoretika in sodnika Richarda Posnerja: Sex Laws in America (prosti prevod bi nekako bil: Zakoni, ki urejajo spolnost v ZDA), ki je nastala kot neke vrste spremljajoča literatura k njegovemu obsežnemu delu Sex and Reason (Spolnost in razum). V slednjem se je ukvarjal z vprašanjem pravne ureditve spolnosti, potreba po tem pa je pravzaprav izvirala iz primera, ki so ga obravnavali na sodišču, kjer se je pokazalo, kot sam pravi v navedeni knjigi, »da sta golota in erotika emocionalni temi celo za starejše sodnike in tiste srednjih let«. V konkretnem primeru je šlo za vprašanje ustavnosti zakona, ki ga je nižje sodišče razlagalo, češ da striptizetam prepoveduje slačenje do popolne golote. Prav takšni primeri nenavadnih pravnih pravil, ki so se izoblikovali v ZDA, so zaradi svoje »žgečkljivosti« najbolj popularni.

Drug motiv za zbiranje teh pravil je seveda zabava in tega je največ. Sam sem pred kratkim v roke dobil knjigo Romana Leuthnerja: Strogo prepovedano se je tuširati gol (Nackt duschen streng verboten), ki vsebuje, kot navaja avtor: »najbolj nore zakone sveta«, ki je v tem pogledu zabavna prav zaradi tega, ker ob sicer najobsežnejšem delu iz ZDA obravnava takšne nenavadnosti tudi iz drugih delov sveta.

Iz obsežnega nabora pravnih nenavadnosti iz navedenega dela je nehvaležno zajemati. Če je še mogoče pametno vedeti, da se na primer v Iowi s partnerico ne smete poljubljati v javnosti več kot pet minut, v Marylandu pa celo ne več kot eno sekundo, je vprašanje, kaj je pravzaprav najbolj nenavadno ali vredno omembe. Osebno mi je recimo zanimiv predpis iz mesta Coeur d'Alene v Idahu, ki policiste, če zalotijo kak parček pri početju v avtomobilu, zavezuje, da vozilo parkirajo za vozilom akterjev, trikrat uporabijo avtomobilsko hupo, nato počakajo dve minuti in se šele po tem postopku lahko približajo avtomobilu. Glede na vsakodnevne izkušnje me prav zanima, ali je treba ob nespoštovanju tega pravila morebitne naslednje dokaze v kazenskem postopku izločiti.

Lažje mi je s prepovedjo iz Iraka, po kateri je prepovedano jesti kače v nedeljo, in celo s tem, da je v Uzbekistanu prepovedan biljard, bolj pa me kot ljubitelja ribolova zanima, ali resnično drži Leuthnerjeva navedba, da je treba v Nemčiji ribo, ki dosega zakonsko mero, če se ujame, tudi vzeti in se ne sme vreči nazaj v vodo. Ob popularnosti tako imenovanega »catch and release«, se mi zdi ta določba resnično nenavadna.

Slovenije v zbirki nisem našel, od sosednjih držav pa le Italijo in Madžarsko. Nekega dne, ko bo več časa, bi se kazalo lotiti iskanja slovenskih pravnih posebnosti. Nekega dne … Medtem pa samo opozorilo, da je na Madžarskem treba med posteljnimi aktivnostmi ugasniti luč.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Članek Kathrin Stiebellehner z Inštituta za kazenskopravne znanosti Univerze Johana Keplerja v Linzu me je pritegnil primarno zaradi statistike v zvezi s kaznivim dejanjem ogrožanja varnosti ljudi z nalezljivimi bolezni po par. 178 in 179 avstrijskega kazenskega zakonika (StGB). V njem namreč navaja, da v obdobju 2012–2019 obsodilne sodbe za dejanje po par. 178 niso presegale števila dvanajst. Že v letu 2020 jih je bilo petnajst, leta 2021 pa kar 124. Za dejanje po par. 179 so v primerljivem obdobju bilo okoli tri obsodbe, v letu 2021 pa že devet. Obravnava teh dejanj je seveda v jasni korelaciji z izbruhom covida-19.

Razlika med členoma oziroma paragrafoma je v tem, da gre pri dejanju po par. 178 za naklepno, pri par. 179 pa za kaznivo dejanje, ki se stori iz malomarnosti. Sama uvrstitev kaznivega dejanja in njegov opis se sicer v določeni meri razlikujeta od naše določbe 177. člena Kazenskega zakonika, ki podobno kaznivo dejanje opredeljuje kot naklepno v prvem odstavku in kot malomarnostno v tretjem odstavku. Natančnejša analiza razlik, ki obstajajo, bi seveda občutno presegala obseg kolumne. Dejanje je že samo po sebi kompleksno, kar dokazuje tudi dejstvo, da mu Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika namenja skoraj 30 strani razlage. Zato tega ne bom niti poskušal. Dejanski stanovi, ki bi jih lahko subsumirali pod določbo našega Kazenskega zakonika ter zgoraj navedenih paragrafov 178 in 179, pa so dovolj podobni, da ponujajo podobne zaključke.

Kakšne so torej praktične izkušnje in rezultati sodne prakse v Avstriji v tem obdobju? Objektivni pogoj kaznivosti pri dejanju pod zgoraj navedenima paragrafoma je v tem, da se nanaša na nalezljive bolezni, ki jih je treba prijaviti. Takšno dolžnost opredeljuje avstrijski zakon o epidemiji (Epidemiegesetz, primerljiv z našim Zakonom o nalezljivih boleznih) v par. 1; seznam je sam po sebi dolg. V drugem odstavku pa predvideva tudi izdajo podzakonskega akta ministra za zdravje Republike Avstrije, ki lahko doda posamezne bolezni, kar je bilo glede covida tudi storjeno, in je obveznost prijaviti okužbo s covidom postala zavezujoča konec januarja leta 2020.

Ker je osrednji element kaznivega dejanja naklepno ogrožanje ljudi z nalezljivo boleznijo, je po stališču Vrhovnega sodišča Avstrije slednja »logično predpostavljena sposobnosti ogrožanja«. Sodišče tako mora ugotavljati obstoj ustreznih povzročiteljev bolezni. Samo, če so slednji zaznani, torej če oseba v sebi nosi povzročitelje bolezni, ki jo je dolžna prijaviti, se pravno presoja, ali je ravnanje, ki se ji očita, dejansko predstavljalo ogrožanje v smislu določbe par. 178. Če torej s testiranjem osebe ni mogoče ugotoviti prisotnosti povzročiteljev bolezni, kaznivo dejanje ni podano.

Vendar pa po stališču avstrijske sodne prakse, oblikovane v času pandemije, ne zadostuje zgolj okuženost povzročitelja, temveč je treba pred presojo ravnanja, ki predstavlja ogrožanje drugih, ugotavljati tudi sposobnost okužbe drugih (kužnost). Tako je Višje deželno sodišče v Linzu izhajalo iz v bistvu obrobne določbe zgoraj omenjenega podzakonskega predpisa ministra za zdravje (4. uredba o varnostnih ukrepih, 4. COVID-19-Schutzmaßnahmenverordnung, z dne 14. 3. 2021), ki je v par. 10 določala ukrepe v domovih za ostarele, zdraviliščih in podobnem. Ta določba je predvidevala, da se lahko v te ustanove vstopa tudi, če je nekdo testiran pozitivno, vendar če 48 ur po okužbi nima simptomov oziroma če je iz medicinskolaboratorijskih ugotovitev, še zlasti če je CT vrednost večja od 30, mogoče sklepati, da možnost okužbe ne obstaja več. Tako je sodišče postavilo omenjeno laboratorijsko vrednost CT > 30 kot mejo, pri kateri sposobnost ogrožanja ni več logično podana. Avtorica pričakuje, da bo takšno stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče Avstrije. Glede na odprte primere se torej svetuje, da se ob testiranju osumljenih opravi tudi meritev vrednosti CT.

Avstrijska sodišča so sicer izrekla sodbe, s katerimi so spoznala za krive storitve tega kaznivega dejanja, v različnih primerih. V zborniku Die Corona-Pandemie II² Birkenbauer navajajo naslednje primere: 1200 EUR denarne kazni za inficirano žensko, ki je z masko v času ukrepov odšla na sprehod, čeprav je pot izbrala tako, da ne bi nikogar srečala. Moškemu, ki je odšel na delo kljub okužbi, je neko dunajsko sodišče izreklo celo pogojno kazen šestih mesecev in nepogojno denarno kazen. Enako kazen je dobila inficirana ženska, ki je hotela na pošto nakazati denar bolni vnukinji v Bosni, potem ko to njenemu prijatelju ni uspelo urediti. Sodba, ki je prinesla zgoraj opisani kriterij kužnosti, se je nanašala na moškega iz Linza, ki je osem dni po pozitivnem testu in dva dni pred potekom odrejene osamitve šel na upravno enoto, da bi prijavil prebivališče.

Zagrožene kazni za navedena dejanja po par. 178 in 179 so višje kot pri našem 177. členu (do tri oziroma do enega leta zapora, pri nas do enega leta oziroma do šestih mesecev). Glede na vso zmedo v zvezi z Zakonom o nalezljivih boleznih je verjetno, da bi bilo v sodnem smislu v Republiki Sloveniji še bistveno bolj pestro. Podatka o morebitnem pregonu pri nas sicer nisem našel.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pa vendarle, vsako leto prinese kakšno stvar, po kateri si ga zapomnimo. Če sta leti 2020 in 2021 pretežno zaznamovala covid-19 in ves teater, ki smo ga ob tem zganjali, je letošnje leto zaznamovano z dogajanjem v Ukrajini in spet, in naj se mi to ne zameri, s teatrom, ki ga spremljamo sedaj. Oba dogodka sta si podobna predvsem v tem, da smo se s sicer znanimi težavami, ki pestijo našo civilizacijo – vojne in bolezni – lotili na neki nov način. Epidemije z masovnimi izolacijami in praktično zaustavitvijo svetovnega gospodarstva in vojne s sankcijami, ki spet zadevajo delovanje gospodarstva, oboje s praktično nepredstavljivimi posledicami za prihodnost. Za obe stvari je, takšno je pač moje mnenje, značilno, da je mogoče zaznati precej čustvene reakcije, za katere se pogosto izkaže, da niso najboljša pot.

Po drugi strani se pokaže, da smo ljudje pripravljeni pretrpeti kar precejšnje posege v svoje življenje, če nas le ustrezno »preparirajo«. Drži, da obstaja tudi precej odpora, a povprečno gledano se kaj hitro sprijaznimo z omejitvami takšne ali drugačne vrste. Ko nato pogledamo nazaj, vidimo sicer, da je bilo precej napačnih ali nepotrebnih potez, a pravih posledic za tiste, ki so jih vlekli, pravzaprav ni. V ZDA, temu cirkusu ali Babilonu sodobnega sveta, se recimo zadnje mesece ponekod razglablja o covidni amnestiji. Pojem naj bi zajemal odpuščanje za morebitne napake in pretirane reakcije do drugače mislečih v času pandemije, kot so pretirano poudarjanje nošenja mask, »socialnega distanciranja«, obravnavo nasprotnikov ali dvomljivcev glede cepljenja itd. Dejstvo je, da so pretežno zagreteži za te ukrepe imeli na razpolago dovolj vzvodov, saj jih je podpiralo uradno medicinsko in oblastno stališče. Nasprotnike so tako, v medijih in javno, hitro ožigosali kot neprimerne in jih celo izločali iz javne razprave, da ne govorim o konfrontacijah na čisto osebni ravni. Zdaj ko smo to bolezen, ki je še vedno prisotna, vendar brez vseh možnih semaforjev in rednih obveščanj ter preštevanj mrtvih, nekako sprejeli, naj bi po zgoraj navedeni ideji amnestije bilo vse zgolj »voda pod mostom«. Se pravi nekaj, kar se je pač zgodilo, in nima smisla, da bi se na to obešali.

Američani so mi zaradi takšnih stvari vedno zabavni. Odkar imamo svetovni splet, spremljam dogajanje na oni strani luže, ker so, po svoje in dokler te neposredno ne zadeva, pri svojih reakcijah precej zabavni. Televizijski voditelji in oddaje bodisi leve bodisi desne provenience so tam eno samo igranje na čustvene reakcije ljudi. Zato so tudi reakcije praviloma pretirane, pa naj se to tiče bolezni ali razumevanja drugega sveta. In ko se potem prah poleže, praviloma sledi, če sploh, tiho priznanje, da so napravili napakico, a da to nima pravega pomena in gremo dalje (move on). Ker so na svoji celini, ker jih nihče teritorialno ne ogroža, ker imajo v rokah skorajda absolutno ekonomsko moč in seveda najmočnejšo vojno silo na svetu, si to lahko privoščijo. Težava je, ker mora, ko se to zgodi, praviloma preostali svet pospravljati posledice za njimi. Pa naj bodo to ekonomske posledice, kakršne so bile po krizi leta 2008, ki so jo sproducirali v ZDA, mi pa smo potem imeli ZUJF, »sanacijo« bank itd., ali takšno ali drugačno igračkanje ZDA po Bližnjem vzhodu, ki se je končalo z valovi beguncev v Evropo. Drugega »uvoza« ameriških problemov v Evropo niti nočem omenjati, ker bi se zameril čisto preveč ljudem. Recimo sedanje (in kasno) spoznanje Evropske unije, da ZDA s svojimi protiinflacijskimi ukrepi neposredno škodujejo gospodarskim interesom EU. Nekoč bo zaradi tega spet prišlo kakšno spoznanje tipa »oopsy daisy« in svet se bo vrtel v istem ritmu dalje.

Takšno je moje gledanje in razmišljanje ob tem prehodu v leto 2023. Na osebni ravni me to na srečo (za zdaj) ne prizadeva preveč. Bolj me opominja, da se je bolje, ker se zadev seveda ne da spremeniti, osredotočiti na lastne zadeve. In te so se v letošnjem letu do neke mere obrnile na bolje. Prenehanje ukrepov je najprej omogočilo, da so sodišča začela spet normalno poslovati, čeprav bo potrebnih verjetno nekaj let, da se bo uspela sanirati luknja, ki je nastala zaradi tega, ker so izpadle obravnave. Po drugi strani je procesna zakonodaja spremenjena tako, da na podobne izzive lahko ustrezneje odgovarjamo. Tako od pandemije ostajajo le pleksipregrade pred sodnikom in razkuževalniki v bližini dvoran za obravnave, če odmislimo še priporočljive odmore med obravnavo in seveda še vedno pogosta opravičila strank, da so zbolele za covidom.

O negativnih zadevah na koncu leta ne kaže pisati, bolje je ostajati pozitiven. Recimo glede tega, kako se nam bodo končno po petnajstih letih junija naslednje leto končno uredile plače, ker je takšna obljuba aktualne oblasti. Kdo ne bi ob tej obljubi pozitivno vstopil v 2023?

Pravniki smo vedno malce sarkastični, ne?

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Že nekaj časa je moje prepričanje, da se s spremembami materialne zakonodaje, beri Kazenskega zakonika, poskušajo reševati po svojem bistvu procesni problemi, beri težave, ki izvirajo iz koncepcije kazenskega postopka. Zame ni nobene dileme, da so se opredelitve določenih kaznivih dejanj spreminjale prav zato, ker jih v okviru obstoječe dikcije ni bilo mogoče ustrezno dokazati (kar je procesni problem) in so se zato poskušale dodajati in dodajati nove reči v opredelitvi, da bi potem »zadeve šle skozi«. Dokaz za to vidim v kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (240. člen KZ-1), katerega opredelitev se je v času veljavnosti slovenskih kazenskih zakonikov verjetno najbolj spreminjala, pa v uvedbi nekaterih kaznivih dejanj, npr. poslovne goljufije (228. člen KZ-1).

Kolikor spremljam, se bodo sedaj v skrajšanem postopku, ki ga pri spreminjanju sistemske zakonodaje vedno sprejemam z nelagodjem, določbe Kazenskega zakonika (spet) spreminjale. Tokrat tudi v splošnem delu, ki tvori sistemsko podlago celotnega razumevanja posameznih kaznivih dejanj in kazni zanje. V javnosti so predlagane spremembe že dobile svoj odziv.

Če na kratko povzamem Poročilo ob podanem predlogu, ki navaja razloge za sprejetje sprememb, je ob nekaj evropskih direktivah in seveda vsem drugem eden izmed razlogov tudi poročilo Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) iz leta 2019, ki dejansko predlaga uvedbo (druga točka priporočil poročila¹) »criminal law provision expressly considering racist motivation as an aggravating circumstance for any criminal offences« (prosti prevod: določbo kazenskega zakona, ki upošteva rasistične nagibe kot oteževalno okoliščino kaznivih dejanj). Temu predlog sledi z uvedbo dodatnega odstavka, ki se po predlogu glasi:

(3) Če je bil nagib za storitev kaznivega dejanja narodnostna, rasna, verska ali etnična pripadnost oškodovanca, njegov spol, barva kože, poreklo, premoženjsko stanje, izobrazba, družbeni položaj, politično ali drugo prepričanje, invalidnost, spolna usmerjenost ali katerakoli druga osebna okoliščina, se to vedno upošteva kot obteževalna okoliščina.

Pripombe, kot se danes popularno reče, »deležnikov« so v smeri, da je sprememba v tem smislu nepotrebna, ker sedanja določba drugega odstavka 49. člena KZ-1 že določa »nagibe, iz katerih je storilec dejanje storil,« kot okoliščino pri odmeri kazni, in da je poseben odstavek pravzaprav nepotreben. Tukaj je mogoče zanimivo izpostaviti, da je takšno stališče podobno pri Odvetniški zbornici in Vrhovnem državnem tožilstvu. Tožilstvo je edino mnenja, da bi kazalo primeroma navesti tipične sovražne nagibe, »katerakoli druga osebna okoliščina« pa se jim zdi preveč pomensko odprta.

Popolnoma razumem vrednotno podlago predlaganih sprememb, problematika »zločinov iz sovraštva«, ki jih Poročilo k predlaganim sprememba izrecno navaja, je kompleksna in vse bolj izražena v sodobni družbi, za katero je značilno tudi, da postaja manj homogena in terja sobivanje različnih kultur, ras itd. Na to se je treba odzivati, tudi s skrajnim sredstvom kazenskega prava. Nič nimam proti temu.

Me pa bolj zanimajo praktična vprašanja, na katera še nimam pravih odgovorov. Že na več mestih sem opozarjal, da nisem najbolj navdušen nad mešanjem subjektivnih in objektivnih elementov pri kaznivem dejanju, še zlasti ne tistih, ki zadevajo nagibe. Tukaj gre za psihična gibala, ki so storilca vodila pri izvršitvi kaznivega dejanja in praviloma niso vključena v storilčev naklep.²

V praksi se je pokazalo, da so to vedno problematične zadeve, ki jih je težko dokazovati, ker moraš na notranje dogajanje sklepati iz zunanjih, objektivno zaznavnih manifestacij. Za rasizem, recimo, je dokaj znano, da ni vedno tako jasno zaznaven, je bistveno bolj subtilna zadeva, kar za kazensko pravno obravnavo ni ravno prednost. Pri nekaterih kaznivih dejanjih, kot so kazniva dejanja zoper življenje ali telo, bo, ker jih lahko spremlja spontano izražanje takšnih nagibov (npr. prebutal te bom, da bo kri špricala, ti …. (vstavi poljubno osebno okoliščino)), dokazovanje lažje, a kako dokazovati takšne nagibe recimo pri dejanjih zoper premoženje ali celo gospodarstvo (npr. poslovna goljufija iz takšnih motivov mi je popolnoma predstavljiva). Kam je treba ta element v obtožnem aktu postaviti, kdaj v postopku ta element obravnavati, kako dokazovati itd., so seveda vprašanja postopka in tu bo morala spet sodna praksa odgovoriti na številna vprašanja.

Prav zadnje pa spet zadeva sodnike. Kot pravi dr. Barbara Nerat v komentarju splošnega dela Kazenskega zakonika,³ je »sodna odmera kazni […] ena najpomembnejših nalog sodišča«. Tukaj se spet vrnemo k problematiki, na katero sem že prav tako opozarjal, namreč k določanju višine kazni v predpisanem okviru, ki pri nas ni ravno dobro razdelano, enotno ali vsaj ni uživalo posebne pozornosti sodne prakse. Uvedba takšne oteževalne okoliščine zgolj zaradi generalne prevencije pa spet ni v skladu s konceptom kaznovanja, kot ga predvideva Kazenski zakonik (glej 45.a člen).

Strinjam se s stališčem Sodnega sveta v tem, da pri takšnih spremembah splošnega dela Kazenskega zakonika ne bi smeli hiteti ali jih sprejemati po skrajšanem postopku. Sodni svet celo meni, da sedaj predlagano dopolnitev 49. člena lahko razumemo »kot izraz nezaupanja sodnikom, da samostojno presojajo, katere okoliščine so v konkretnem primeru obteževalne, kar bi lahko šteli za poseg v sodniško neodvisnost«.

Sam ne bi šel tako daleč, a nekaj je dejstvo – skrajni čas je, da se pri pripravljanju sprememb zakonodaje upošteva, kaj bo to pomenilo za sodnikovo delo in zahteve postopka. Če bi bil malce zloben, bi to uvedel kot prilogo k predlaganim spremembam, kot tisto glede administrativnih bremen, za katere konkretni predlog navaja, da naj jih ne bi bilo.

»You wish,« bi rekli v Ameriki …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ribaš je bil precej korpulenten možakar, bivši vojaški padalec in vodja varnostnega okoliša, doma nekje iz Prekmurja. »Poooočasi, pubec,« mi je rekel, »kam si se zaleto?« »V Haložanu se tepejo, grem na intervencijo!« sem mu, ves nestrpen, odvrnil. »Nikam ne boš šo. Si vprašo, koliko jih je, se samo tepejo, so kaki noži vmes, zakaj gre in to?« »Nisem,« sem poklapano priznal. »Te pa počaki, bom jaz to napravo.« Po klicu, ki ga je opravil, sva se sprehodila čez ulico do lokala in vsakič, ko me je potegnilo v drnec, me je Ribaš malce povlekel nazaj. »Poočasi, pubec, poočasi!« V lokalu je bil že mir, nekaj (malce obtolčenih) možakov je sedelo vsak za svojo mizo in žulilo kozarce s špricerji. Ribaš je stopil do šanka, naročil svojo skrivnostno pijačo, ki jo je iz meni neznanih razlogov imenoval »Veliki A«, se obrnil in nagovoril prisotne: »No, kaj je blo? Pa da mi ne bi dosti lagali ...« Zakaj so se stepli, ne vem več, a kaj posebnega že ni moglo biti. Vsekakor so se možakarji, ki so se prej stepli, že pobotali. Čez kakšne pol ure sva se že vrnila na postajo, napisala poročilo in noč se je nadaljevala brez drugih dogodkov, vsaj ne takih, da bi mi ostali v spominu.

Dogodek me je nekaj naučil, čeprav ne bom trdil, da sem temu nauku v življenju vedno sledil. Preden začneš zadevo, ki lahko ima težje posledice, se malce zadrži, preveri vse okoliščine in šele po premisleku ukrepaj. Dejstvo je, da pri večini dogodkov, zlasti takih, ki pomenijo neko nevarnost, najprej reagiramo izredno močno. To je popolnoma normalno, najprej, tako bi verjetno to pojasnili nevrologi in psihiatri, se pri nas vklopi najstarejši del možganov, ki ima samo dva reakcijska modusa »beži ali bori se«. Za preživetje je nujen in nas je verjetno v evoluciji ohranil kot vrsto. Daleč za njim, prek čustvenega odziva, ki tvori naslednjo točko, se šele pojavi sposobnost oziroma možnost razumnega pristopa. Ta postavi zadeve v kontekst sedanjosti in prihodnosti.

Danes, tako se ne dozdeva samo meni, se ustavimo na čustveni reakciji in sploh ne dopustimo premisleka. Dejstvo je, da imamo na razpolago bistveno več informacij kot nekoč, a kljub temu ostajamo v emocionalni reakciji, ki ne dopušča rezultata, ki bo zadeve umestil v kontekst prihodnosti, beri posledic odločitev. Razlogi so številni, tudi čisto komercialni, saj so čustvene reakcije zaradi čisto fizioloških posledic (adrenalina, dopamina, serotonina in kar je še teh reči) intenzivnejše in s tem bolj doživete. Glede tega priporočam knjigo zdravnice Anne Lembke: Dopamine nation, Finding Balance in the Age of Indulgence (grobo prevedeno: Dopaminski narod: iskanje ravnotežja v dobi nestrpnosti), ki kaže, kako odvisni postajamo od vseh teh izrazito emocionalnih »inputov«. Prav zaradi tega nič ne kaže na to, da bi si prizadevali za uravnoteženost, delujemo po načelu »vse ali nič« in še marsikaj takega.

To seveda vpliva na pravo. Na zadnji kazenskopravni šoli za sodnike je akademik prof. dr. Kranjc poudaril ta obrat od razumnosti (ratio) k čustvenosti (emotio), ki se izraža tako v zakonodajnih rešitvah kot pri pričakovanjih glede sodnih odločitev. Pravnik, sodnik pa še zlasti, bi moral biti po Krajnčevem mnenju »razumnik, ki mu ni vseeno«. Naj obrnemo tako ali drugače, gre za ravnovesje med razumom in čustvi. Tako kot si ne želimo hladnega avtomata, ki bi odločal o usodi ljudi, tako si ne želimo odločevalca, ki bi svoje odločitve gradil na svojem čustvenem odzivu. Glede sodnikov sem že večkrat navedel, da je stabilnost delovnega okolja, kamor spadata razen logistike tudi materialna podlaga (beri: dohodek) in ustrezna logistika, ključna. Če k temu pripomore še razumevanje te funkcije v javnosti, toliko bolje.

Sprašujem se, koliko je to sploh mogoče v kontekstu sodobne družbe. Eksistencialne krize na splošno, materialni položaj, negotovost ekonomskega okolja današnjega časa, mednarodne razmere itd. pomenijo kontekst, iz katerega tudi pravniki niso izvzeti. Prav iskanje notranjega miru, ki ga v tem okolju nikakor ni mogoče najti, je osnova večine sodobne literature, ki se osredotoča na osebno rast, samopomoč in kar je še takšnih reči. A vprašanje je, koliko je to mogoče doseči in komu je sploh dostopna možnost, da se izključi iz tega okolja. Žal kaj več kot tega vprašanja ne morem postaviti. Odgovora ne poznam.

Če se vrnem na začetek. Če bi takrat, ves mlad, poln adrenalina in željan akcije, sam pridivjal z gumijevko v roki v bife Haložan, bi se stvari verjetno slabo končale. Vseeno je bilo tam okoli deset krepkih dedcev in malo verjetno je, da jih sam ne bi »fasal«, zadeve bi se zapletle, zelo verjetno s kakšnimi kazenskimi postopki (dandanes je presneto dosti obtožnic zaradi kaznivih dejanj po 299. in 300. členu KZ-1). Še marsikaj drugega bi zaradi nepremišljenosti lahko šlo narobe. 

Na srečo tega ni bilo in tako ostaja dogodek samo zanimiva anekdota iz preteklosti. Bifeja Haložan že dolgo ni več. Na zidu zgradbe, v kateri se je nahajal, je videti samo obrise zdaj zazidanega nekdanjega vhoda. Tudi zgradbe, v kateri je bila postaja milice, ni več, namesto nje je steklena poslovna zgradba neke zavarovalnice. Upam samo, da Ribaš uživa nekje svoj »penzion« in da še kdaj naroči svoj »Veliki A«.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Na ta film sem se spomnil, ko sem se v nekem primeru ukvarjal s problemom kazenskopravne obravnave duševno manj razvitih oseb. Ta nikakor ni majhen, gre za težavo, ki ni zanemarljiva, in se mi nujno poraja vprašanje, ali imamo na razpolago ustrezne instrumente za spopadanje z njo.

Za tiste, ki filma niso gledali, zgoraj navedeni in na žalost prezgodaj umrli Michael Clarke Duncan (umrl je leta 2012, star 54 let) je bil izredno velik in korpulenten temnopolti igralec, visok nekaj manj kot dva metra. Verjetno se ga mnogi spominjajo po vlogi Beara (Medveda) iz Armagedona. Ustvarjalci filma so ga verjetno izbrali prav zaradi izrazitega kontrasta med njegovo fizično pojavo in osebnostjo lika, ki ga je v filmu upodobil. Dejanje, ki se mu je očitalo, je bilo posilstvo dveh deklet, zaradi česar mu je bila izrečena smrtna kazen. Človek zato ob srečanju z njegovim likom avtomatsko poveže in si upraviči izrečeno kazen, ker preprosto ustreza manifestaciji očitne fizične nadmoči in krutosti dejanja, ki naj bi ga storil (pri tem puščam ob strani učinek, ki ga zaradi barve polti verjetno ima (beli) pripadnik ameriške družbe). A tako, kot se odvija film, počasi spoznavamo njegovo osebnost, ki je s to pojavnostjo v ostrem kontrastu – očitna duševna zaostalost, rahločutnost in nežnost. Povrhu tega, zaradi boljšega učinka, še magična sposobnost zdravljenja, s katero najprej obudi miško, domačo živalco nekega drugega zapornika, ki jo iz zlobe ubije sadistični paznik. Kljub temu da ozdravi še nekega drugega paznika in celo na smrt bolno ženo drugega paznika, ga usmrtijo na električnem stolu.

Film nam daje seveda več iztočnic za razmislek, kar nekaj jih je bolj za ameriško družbo (od zgoraj omenjenega odnosa do temnopoltih do grozljivosti smrtne kazni), a ena izmed teh, ki se me je ob zgoraj navedeni problematiki posebej dotaknila, je kontrast med fizično pojavnostjo in duševno razvitostjo. Slednji ima gotovo učinek, ko kazenskopravno obravnavamo osebe, osumljene ali obdolžene, da so storile neko kaznivo dejanje.

Gre za temeljno vprašanje, ki se dotika samega smisla človeka. Pravna sposobnost neke osebe, torej možnost, da je neki pravni subjekt nosilec pravic in dolžnosti, pri človeku posamezniku danes ni vprašljiva, pomembnejša pa je sposobnost za dejanja. Slednja je intelektualna in voljna sposobnost, da posameznik sam s svojimi dejanji pridobiva pravice in prevzema dolžnosti in – za našo temo pomembneje – da tudi odgovarja za svoje vedenje in ravnanje. Znotraj slednje je treba poudariti odgovornost za kršitve in v kazenskem pravu je ta meja začrtana pri štirinajstih letih, čemur sledijo specifični prijemi za mladoletnike vse do polnoletnosti in še malce naprej, do enaindvajsetega leta (t. i. mlajši polnoletniki). Zgoraj navedeni starostni mejniki so seveda zgolj orientacijske točke, ki imajo neko izkustveno in znanstveno podlago. Sama polnoletnost kot osnova poslovne sposobnosti je pravna domneva, in ne naravno dejstvo.

Da se ne bi preveč zaplezali v teorijo, ne nazadnje obseg kolumne tega niti ne dopušča, v kazenskem pravu večino odstopanj pokrije reševanje vprašanja krivde (glej tretji odstavek 1. člena Kazenskega zakonika). Pri tem je osrednje vprašanje prištevnosti oz. neprištevnosti, ki med biološke pogoje šteje tudi duševno manjrazvitost. Pri tem, spet, vprašanje duševnih motenj kot drugega biološkega pogoja za to temo ni toliko pomembno, ker so postopki v zvezi s tem dokaj utečena stvar, varnostni ukrepi pa ustrezno razdelani in jih psihiatrična stroka že dolgo uspešno izvaja.

Večja težava se mi zdi vprašanje duševne manjrazvitosti. Ta se klasificira po inteligenčnem količniku, kjer je lažja duševna manjrazvitost podana pri količniku 70 in manj (do 50), nato pa si sledi nekaj kategorij do težke, ki je pod količnikom 20 (klasifikacije niso čisto poenotene). Že blago (ali lažjo) duševno manjrazvitost lahko primerjamo s funkcionalnostjo devet do dvanajst let starega otroka, druge kategorije pa bistveno manj.¹ Problem, ki se pojavi, je v tem, da morata za oceno prištevnosti biti podana dva pogoja, torej (v našem primeru) duševna manjrazvitost in psihološki pogoj neprištevnosti, torej da storilec, na kratko, ni razumel pomena dejanja ali imel v oblasti svojega ravnanja. Teorija sicer opozarja, da je pri slednjem pomembna vrednostna ocena sodišča, in ne zgolj upoštevanje golih psiholoških dejstev.² Na vprašanje glede tega izvedenec psihiater pri duševni manjrazvitosti čisto preprosto ne more dati enoznačnega odgovora. Enostavno povedano, lahko zgolj reče, da se je obvladal in dejanje razumel, kot bi ga razumel recimo dvanajst let star otrok.

Ker je, kot navedeno zgoraj, potrebno, da sodišče sprejme oceno, je izpostavljeno tudi zgoraj navedenemu kontrastu med fizično pojavnostjo in duševno razvitostjo. Enostavneje povedano, pred sodnikom se znajde fizično popolnoma odrasla oseba, katere pojavnost je lahko celo ocenjena kot grozeča, a se zanjo ugotovi, da je duševno manj razvita. Samo dejstvo, da je obdolženi osumljen ali obtožen kaznivega dejanja, pogosto celo hudega, povzroča dilemo glede nevarnosti, ki jo predstavlja za okolje. Ta vprašanja niso zanemarljiva in instrumentarij, ki ga imamo na razpolago, ni vedno primeren, saj v teh primerih psihiatričnega zdravljenja niti ni oz. ni potrebno.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tako me je nekega dne, ko sem čakal da se »naredi vreme«, brezdelnega zasačil pod hrasti. »Tine,« tako mi je rekel, »najdi par ljudi in pometite hangar!« O tej zahtevi seveda ni bilo kaj razpravljati in začel sem iskati potencialne žrtve. Pričakovano ni bil nihče prav navdušen in prijateljska prošnja ni bila dovolj. Vsi so imeli kaj »pametnejšega« za početi in tako sem se pač sam napotil v hangar, prijel za metlo in se lotil dela. Če se prav spomnim, je šlo za manjši hangar od dveh, ki jih premore mariborsko športno letališče, in po kakšni uri sem bil nekje na polovici, ko je Erjavca spet prineslo okoli. Na moje presenečenje ni pohvalil mojega dobro opravljenega dela, temveč mi je ostro zabrusil: »Nisem ti rekel, da to opravi sam, rekel sem ti, da najdi ljudi in počistite hangar skupaj! Tvoja naloga je, da poskrbiš, da bodo to tudi storili.«

Takrat nisem najbolj razumel njegove graje, saj sem sam vendarle pridno (po)čistil hangar, a kasneje v življenju sem se na ta dogodek dostikrat spomnil. Šlo je namreč za vprašanje vodenja in organizacije dela. S prvim sem imel v karieri verjetno največ težav. Prisiljevanje ljudi v nekaj, česar v bistvu ne želijo početi, mi nekako ne gre najbolje od rok. Če se že nekaj mora opraviti, vedno izhajam iz tega, da se sodelujoči zavedajo pomena in teže naloge in imajo tudi razumevanje za druge. Zlasti za tiste, ki bodo to morali opraviti namesto njih. Prav tako ne najdem nekega drugega motiva za ukazovanje drugim, npr. občutka lastne pomembnosti, dominance nad drugimi ali podobnega. To se mi je vedno zdela svojevrstna psihopatologija, pa tudi ne pretirano koristna pri vodenju.

Pravno gledano je vsako delo skupaj z nalogami, ki se izvajajo v njegovem okviru, pravzaprav enostavno – opredeljujejo ga sklenjena pogodba, naloge iz opisa delovnega mesta, sankcije, kršitve, ki jih opredeljujejo zakonodaja in akti, ki določajo disciplinske kršitve, in sistematizacija delovnih mest, ki delavca umešča v širši sistem. Če zaposleni ne izvaja nalog, za katere je plačan, se pač sprožijo ustrezni postopki in se mu izrečejo takšne ali drugačne sankcije.

Seveda ni vse v tem, kar omogoča pravo. Pravo je praviloma ukrojeno po sistemu aut–aut oz. tako bo in nič drugače, kar ni ravno značilnost medosebnih odnosov, še zlasti danes in še zlasti na delovnih mestih, kjer pravzaprav in na žalost preživljamo večino življenja. Obstaja širok spekter sivin, katerih obvladovanje se ne da zapisati v pravno obliko. Pogosto se sposobnosti obvladovanja tega spektra ne dajo niti naučiti niti priučiti.

Težava je v tem, da dobrega vodje ni mogoče določiti z običajnimi meritokratičnimi prijemi. Torej, če je nekdo priden in uspešen na nekem področju, niti približno ne pomeni, da bo tudi dober vodja. Zgoraj navedeni primer dokaj jasno izraža takšen položaj. Išče se pač popolnoma druga kvaliteta, sposobnost motiviranja drugih, moč usklajevanja različnih mnenj in kanaliziranje skupnih sil v enoten cilj. Prepoznava teh sposobnosti zahteva čas in dober vpogled ter razumevanje tudi neformalnih odnosov v neki skupnosti.

Izkušnje so mi pokazale, da je vodenje toliko bolj zahtevno, kolikor bolj samostojni so posamezni deležniki v neki skupnosti. V primeru vodenja sodišč je to verjetno najbolj izpostavljeno, ker so sodniki ob ustavno določeni neodvisnosti praviloma osebe z izrazito individualnostjo in pravzaprav pooblaščeni in prepuščeni, da svoje zadeve (ob določbah Sodnega reda) rešujejo po svojem razmisleku. Vodenje sodišča in njegovih oddelkov zato zahteva izredno občutljivost. Sam zato nikoli nisem imel nikakršnih ambicij v tej smeri. Danes se dosti govori o »toksičnih« odnosih znotraj delovnega okolja in vplivu slednjih na storilnost. V sodstvu bi bila posledica slednjih še toliko težja, ker zadeva najširši krog ljudi v neki državi.

V naslednjih vrsticah stopam na zelo tanek led … Predvsem zato, ker bi lahko kdo pisanje razumel kot svojevrstno dobrikanje sedanjemu vodstvu mojega sodišča. Pa to resnično ni namen in zaradi relativne samostojnosti funkcije sodnika niti nima pravega smisla. A po drugi strani ne morem spregledati truda in naporov, ki jih relativno mlada ekipa vodij vlaga v izboljšanje delovnih pogojev in načina dela. Pomanjkanje strojepisk z iskanjem računalniških rešitev, pošiljanje pobud na Sodni svet in druge pristojne, da se izboljšajo delovni pogoji, oblikovanje protokolov, celo sicer nadležno preverjanje ustreznega izvajanja dela je izvedeno z občutkom. Delal sem tudi v drugačnem okolju, zato to toliko bolj cenim. Edino, kar me skrbi, je, koliko zunanje okolje in sistemski dejavniki, torej tisti, ki zagotavljajo materialne pogoje za delo sodstva, razumejo, koliko osebnega angažmaja in strokovnega dela se vlaga v to, da zadeve delujejo in celo izboljšajo. Daleč prek pravno določenih možnosti in zahtev delovnih mest. Če kaj ubije smiselno prizadevnost, je to, da ne dobi ustrezne podpore in razumevanja. Tudi zato se mi zdi potrebno, da se javno pove, kako pristopajo k delu – vodenju.

Ne morem si kaj, da ne bi zaključil z Erjavcem. Tako sem nekega dne par ur loščil krila takrat najboljšega jadralnega letala – jantarja st. 2, ki so ga lahko uporabljali zgolj najboljši tekmovalci. Letalo mi je bilo všeč in sem se odločil, da ga dodatno spoliram, ne da bi mi kdo to naročil. Spet je prineslo mimo Erjavca, a tokrat je pristopil z drugačnim razpoloženjem: »Izpolni eksploatacijo [podatke o lastnostih letal] in ga potisni na štart.« Tistega popoldneva sem s širokim nasmehom, ob zavidanju mnogih, poletel z njim.

Nauka mi verjetno ni treba pojasnjevati.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tipični primer so recimo ločitve v civilnem postopku in seveda nasilje v družini v kazenskem postopku. Izkušnje kažejo, da je komunikacija z ljudmi v teh primerih za pravnika ekstremno naporna. Predvsem zaradi tega, ker bo prizadeti (ali oba) na široko razlagal zadeve, za pravnika pa bo le malo tega uporabnega. Sploh v času, ko so čustva močno razgreta. Tukaj je pogosto tako, da tudi, če želiš dobro in hočeš preprečiti nadaljnje stroške in muke osebe, ki bi rada rešila problem, pogosto naletiš na gluha ušesa. Najpogosteje se vedno znova vračamo na izhodišče, kdo je kriv za nastalo situacijo: »Ona/on me je prevaral-/a.« Pa potem spet: »On/ona mi ni posvečal-/a dovolj pozornosti.« In potem navadno krene pravni boj do bridkega konca, kjer se, ko se duhovi pomirijo, vsi prijemajo za glavo in sprašujejo: »Le kaj mi je bilo tega treba.« Nekako tako se zdi, da poteka komunikacija o sedanji situaciji, kjer vse kaže, da drvimo v katastrofo resnično epskih razsežnosti. Vse preveč razglabljanja o tem, kdo je komu kaj in kdaj.

Zgodovina kot znanost nam ex post facto navadno pokaže točke, ki so bile ključne za razvoj v eno ali drugo smer. Recimo atentat v Sarajevu kot točko, ključno za začetek prve svetovne vojne, ali sporazum iz Münchna kot trenutek, ko bi stvari pred drugo svetovno vojno bilo mogoče še speljati drugače, pa recimo daytonski sporazum na območju bivše Jugoslavije (te poenostavitve naj mi zgodovinarji oprostijo). Zadeve seveda niso tako enostavne, vendar dajejo pogosto neko oporo za razmišljanje, kaj bi bilo, če do teh dogodkov ne bi prišlo ali bi se odvili drugače. Zanima me, kje bo ta točka sedaj in kaj bo prinesla.

Iz pravnega študija mi je med drugim ostala v spominu trditev profesorja Boštjana M. Zupančiča, da se ljudje začnejo pogovarjati takrat, ko se jasno zavedo, da lahko v nekem sporu vsi izgubijo. Ne vem natančno, zakaj se pri večini tistih, ki v rokah držijo škarje in platno, to jasno zavedanje še ni vzpostavilo kljub jasnim dokazom, da je to tako. Spirala nasilja, ki se jasno kaže na vzhodu Evrope, nas je s svojimi zunanjimi krivuljami že dosegla – z višjimi cenami energentov, grožnjo ekonomske krize, gospodarske recesije itd. Tisti, ki nekaj vedo o teh zadevah, so že večkrat povedali, da bo samo še slabše in izboljšanja niti ni pričakovati. Kot kaže, se načrtno preprečuje tudi možnost, da bi imeli izhode v skrajni sili, in povečuje pritisk, da se še preostale države Evrope potegne v to norijo, polno resentimenta in travm iz preteklosti. To smo na našem prostoru že videli in doživeli, podobnosti so pravzaprav srhljive in imajo na območju naše nekdanje skupne države celo neposredne učinke.

Pri zgoraj navedenih primerih, na primer ločitvah, je pogosto tako, da stranke celo najdejo neke osnove za rešitev in prihodnje življenje, pa jih raznorazni prišepetovalci omajajo v prepričanjih, jim rešitve prikažejo kot neugodne zanje in podobno. Kolegi, ki se ukvarjajo z mediacijami, bi verjetno znali o tem precej povedati. Preneseno na obravnavano tematiko je takšnih subjektov precej in mi jih verjetno ni treba (ali pametno) naštevati ali imenovati. Od medijev do zastopnikov takšnih ali drugačnih interesov, ki jim položaj ustreza in celo daje neposredno materialno ali nematerialno korist. Slepota, ki jim preprečuje spoznanje, da tudi oni ne bodo mogli uteči slabim posledicam, je naravnost grozljiva.

V primeru ločitve skorajda nikoli ni popolne zmage ene strani, če je o tem sploh mogoče govoriti. Kakorkoli se že razreši, vedno ostanejo grenak priokus in rane, ki se dolgo ne zacelijo in pogosto prenesejo v nova razmerja. Vseeno pa se preprečijo hujše posledice in omogoči nadaljnje življenje ter celo, čeprav okrnjeno, sobivanje. In to je samo po sebi tudi vrednota.

Neki nauk bi lahko potegnili iz tega. Dokler je še čas.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

K temu bi bilo treba dodati še bistveno bolj profano stvar, razumevanje pravnega odločanja kot delovnega procesa. Še zlasti sodnega odločanja, oziroma bolje, razumevanja delovanja sodišč kot delovnih enot. Zagotavljanje pravilnosti in poštenosti pravnega odločanja je gotovo osrednji moment dela sodišč in mora ustrezna zakonodajna ureditev za to nedvomno poskrbeti. V praksi se izkaže, da je razmišljanje o pravilni in ustrezni rešitvi neke zadeve resda osrednji (in strokovno še najbolj izpolnjujoči) element sodnikovega dela, a, vsaj na prvi stopnji, podrejen popolnoma praktičnim zadevam, ki ga pogosto onemogočajo.

Recimo, da gre za obsežno in zapleteno kazensko zadevo z nekaj obtoženimi in celim kupom prič in izvedencev in listinskih dokazov. Recimo, da si sodnik iz obsežnega gradiva izdela t. i. delovni spis (ključne listine, kot so zapisniki zaslišanj v preiskavi, in drugi dokumenti, ki jih bo v okviru dokaznega postopka izvajal), preuči nekaj sto ali tisoč strani spisa in si zastavi, da bo za zadevo potreboval dva do tri naroke. Naroke razpiše na par zaporednih dni, ko ima na razpolago sodno dvorano, preuči vse zapisnike, da ugotovi naslove, kamor naj se pisanja pošiljajo, razmisli, kako naj jih vroča (po pošti ali vročevalcu), določi zadosten čas, da se lahko obtoženi ustrezno pripravijo na obravnavo in da se lahko morebitne neuspešne vročitve pisanj sanirajo (določitev novega načina vročanja itd.). Nato napiše odredbo in logistika sodne uprave poskrbi za njeno izvedbo, poštarji in vročevalci uspešno vročijo strankam pisanja, vse je ustrezno listinsko »izkazano«. Na dan začetka glavne obravnave v dvorano prispejo vsi, pravosodni policisti privedejo obtoženega, sodnik oziroma senat jih pričaka svež, spočit in pripravljen za nekajdnevno delo in tehtanje premišljenih argumentov. Če slučajno kdo od obtoženih ne pride točno ta dan na sodišče in se ne opraviči, sodnik ali senat ukrepa po določbi prvega odstavka 307. člena ZKP in odredi, da se takoj privede s silo. Policisti pristojne postaje nemudoma odidejo do prebivališča obtoženega, ga primejo in privedejo pred sodišče, obravnava pa hitro steče dalje. Ker so prišle tudi vse priče, jasno, tudi oškodovanec in morebitni izvedenci, in ker so predlagatelji listinskih dokazov absolutno pripravljeni in jih v skladu z določbo prvega odstavka 339. člena ZKP preberejo in predstavijo, se obravnava zaključi že na prvem naroku, preostala dva razpisana pa sodnik uporabi za druge zadeve, ki so odprte.

Realnost sojenja kot delovnega procesa je, da ima sodnik praviloma v delu hkrati okoli sto zadev. Pri tem je vrstni red reševanja resda formalno predviden (tako, kot so prispele do sodnika), vendar obstaja vrsta izjem, ker se vmes pojavijo zadeve, ki jih je treba reševati posebej hitro (pripor), ker imajo prednost pred običajnimi (npr. gospodarske), ker je zanje izdana odredba za prednostno obravnavo, ker grozi zastaranje itd. Če k temu dodamo še praktično zaustavitev celotnega sistema v času pandemije, ki je izpostavila dodatno potrebo po podiranju običajnega vrstnega reda, je jasno, da je že zgolj »sortiranje« zadev precej zapletena reč, kaj šele planiranje v prejšnjem odstavku opisane idealne sheme. O vročanju in o tem, v kakšni meri (državna) pošta še sploh uspe izpolnjevati naloge na tem področju, bi bilo treba napisati kak poseben članek. Vsekakor pa je pokazatelj že denar, ki se porabi za plačila zasebnim vročevalcem – namig: znesek ni majhen.

Pisal sem že o tem, s kakšnimi težavami se soočajo sodišča, ker ni mogoče zaposliti dovolj osebja, ki poskrbi za izvršitev večine odredb sodnika. Mizerne plače strojepisk, kjer prihaja celo do tega, da jim država plačuje nadomestilo do minimalne plače, seveda ne prispeva k atraktivnosti takšnih delovnih mest, menjava strojepisk pri posameznem sodniku pa zaradi različnih pristopov sodnikov lahko povzroči tudi resne procesne zaplete. V zadnjem času, od epidemije dalje, se kaže, da še v zadevah, kjer si lahko računal vsaj na to, da bo obtoženi zagotovo prišel – t. i. pripornih zadevah – to še zdaleč ni samoumevno. Zgoraj navedena možnost, da senat odredi, da obtoženega privedejo policisti, verjetno deluje samo še na kakšnih manjših sodiščih. Moje izkušnje so, da če se predhodno ne dogovorim z vodstvom pristojne policijske postaje, je verjetnost, da takšen privod uspe, relativno majhna. Pri pripornih zadevah se pokaže smiselnost nekdanje gradnje sodišč, ki so bila dobesedno zraven zaporov – vse pogosteje, zaradi kritičnega pomanjkanja pravosodnih policistov, dobim pred samo obravnavo sporočilo, da odredba ne bo realizirana, ker zapori nimajo paznikov, ki bi lahko pripeljali obtoženega. Tudi tam, kot berem, je težava predvsem v nizkih plačah, ki odvračajo ljudi od tega, da bi se prijavljali na ta delovna mesta. In na koncu so seveda še posledice pandemije – zdravniška opravičila zaradi suma na covid ali podobna obolenja so tako pogosta, da je preverjanje upravičenosti izdaje skorajda nesmiselno. Pošteno povedano, sam sem zadovoljen, če iz zgoraj navedenih razlogov od treh ali štirih dnevno razpisanih obravnav izvedem vsaj eno ali pa vsaj zaslišim kakšno od prič izven obravnave.

Nauk, ki ga lahko iz tega potegnemo, je pravzaprav preprost. Če hočemo, da pravo deluje, moramo zagotoviti, da delujejo vsi koleščki zapletenega sodnega sistema kot delovnega procesa. Iz zgoraj navedenih razlogov je jasno, da to ni več stvar zakonodaje sodnega odločanja, temveč realna ureditev delovnih pogojev vseh, ki v tem kolesju delujejo. To med drugim pomeni zadostno zaposlitev, ustrezne plače in delovne pogoje pravosodnih policistov, strojepisk, strokovnih sodelavcev in ja, ne nazadnje tudi sodnikov. Že leta bi bilo treba tudi na tem področju vsaj slediti odločitvam Ustavnega sodišča ali pa vsaj vrniti zadeve, ki so bile odvzete. Sodniška zadržanost, kot element sodniške etike, očitno vpliva na to, da se o teh težavah ne govori kaj dosti in se zato vsakokratna vlada lahko izogne potencialnim konfliktom in reševanju tega vprašanja. Preprosto reče: »Sedaj ni pravi čas za to.« In ker sodniki razumemo, da obstajajo resne težave, in želimo biti državotvorni, smo tiho in čakamo na boljše čase. To čakanje traja že več kot petnajst let. Sedaj se zgradba kruši, kot pojasnjeno, od spodaj navzgor in še zgoraj streha pušča. Kmalu ne bomo mogli in smeli biti več tiho.

--------------------------------
Opomba:
¹ Marijan Pavčnik, Aleš Novak: Teorija prava – Prispevek k razumevanju prava, 6. izdaja, Lexpera, Ljubljana 2020.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Verjetno bi večino dolgočasil z razlago, kako se je razvijal sodobni koncept suverenosti, ki ga danes ne postavljamo pod vprašaj, ampak ga skorajda predpostavljamo. Bodin je koncept suverenosti kot absolutne in trajne oblasti v razpravi Šest knjig o republiki oblikoval prav zaradi tega, ker je šele absolutna oblast v smislu absolutističnega monarha preprečevala kaos takratnih verskih vojn v Franciji. Z Bodinovim konceptom suverenosti se je začelo ustvarjanje oziroma oblikovanje sodobne države z enotno oblastjo. Sam se v tej zvezi vedno spomnim simpatično arhaičnega Pitamičevega jezika iz njegove Države:

Francoska beseda »souverain« izvira iz latinske besede »superanus«, ki pomenja »višji«. Tako so se nazivali fevdalni gospodje, kojih oblast ni izvirala od drugih fevdalnih gospodov.[1]

Poznejši razvoj je bolj kot osnovni koncept suverenosti, torej splošno moč (države), da samostojno obvladuje ter usmerja sebe in vse druge osebe oziroma družbene entitete v nekem prostoru, v ospredje postavil vprašanje nosilca suverenosti (monarha, države, naroda itd.). Ključno pa je to, kar danes spoznavajo študenti prava v prvem letniku – bistvo suverenosti, ki se kaže v neodvisnosti državne oblasti. Pri tem naj opozorim zlasti na razumevanje zunanje in notranje suverenosti države; zunanja se kaže v neodvisnosti države nasproti drugim državam oziroma organizacijam enake ali podobne vrste, notranja pa pomeni vrhovnost državne oblasti kot pravne nadrejenosti države vsem subjektom na njenem ozemlju.

Da sta navedeni razsežnosti relativizirani, je jasno in se tudi v pedagoškem procesu vedno poudari. Posamezna država ne obstaja v nekakšnem vakuumu, temveč sobiva z drugimi (suverenimi) državami. Pri tem jih vežejo takšna in drugačna pravila, v nekaterih primerih se način izvrševanja suverenosti lahko prenese tudi na mednarodne subjekte. Vse to je seveda znano. Še pred časom so bili mednarodnopravni okviri bolj ali manj opredeljeni z izhodišči, zajetimi v dokumentih Organizacije združenih narodov, in nadalje razčlenjeni z viri različnih regionalnih mednarodnih organizacij. Če k temu dodamo še Evropsko unijo in njen pravni red, je bilo vse skupaj precej predvidljivo, pa čeprav je zadevalo vprašanje zunanje suverenosti neke (tudi naše) države. Preglednost teh (pravnih) ureditev je bila vedno vprašljiva, zato so pravniki, ki so se na to področje resnično spoznali, od nekdaj imeli malce poseben status. Ureditev na ravni Evropske unije se počasi spreminja v preplet pravil, ki zahtevajo specialistično znanje, ker je tega preprosto preveč. Samo občasno se pojavi kak predpis, ki povzroči zanimanje javnosti (kot na primer uredba o registraciji kokoši, še prej pa so bile znamenite kumarice in banane). Na mednarodnopravni ravni precej živahne debate sproža besedna zveza rules-based order, kar grobo lahko prevedemo kot na pravilih utemeljen red – pojavlja se namesto mednarodnega prava, pri katerem se pravzaprav ne ve natančno, kaj naj bi zajemal. Kar pa zadeva notranjo suverenost: če je resnični cilj države urejanje zadev v skladu z voljo nosilca suverenosti – ljudstva, zakaj potem pravni red večinoma ne sledi ugotovljenim interesom večine, temveč se pogosto uveljavljajo partikularni interesi, praviloma ekonomsko močnejših skupin?

Zaznavanje te relativnosti suverenosti je v Veliki Britaniji vodilo tudi v njen izstop iz Evropske unije. Takšno je vsaj moje osebno prepričanje. Ne gre za nič drugačen pojav, kot je vznik tako imenovanih suverenističnih populistov, kamor spadajo voditelji držav, ki poskušajo uveljaviti lastno voljo. Čeprav je glede tega mogoče zaznati tako vzpone (na primer Orban) kot padce (na primer Babiš), je dejstvo, da bodo ekonomske in varnostne krize v ospredje spet postavile vprašanje, ali se državam izplača odreči (delu) svoje suverenosti ali bo bolje pri tem iskati lastno pot.

Angležem je morda lažje, saj je pri njih vsaj očitno, kdo nosi žezlo. Če ne drugega, lahko gledajo pisane povorke livriranih kočijažev, pripadnikov aristokracije in kronano glavo, pa četudi brez resnične moči. Toda včasih je podoba pomembnejša od vsebine.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Takih prizorov se jasno spominjam iz preteklosti, zdaj pa je realnost počitnic vsaj v mojem primeru drugačna. Z lokacijo ni posebnih težav in idiličnih prizorov ne manjka, je pa peza odločitve, da si razmeroma pozno v življenju omislimo otroke, precejšnja in omejuje sposobnost zatopiti se v resnejšo literaturo. Nenehna pripravljenost, da živi mladeži preprečiš lažje ali hujše poškodbe, in reševanje konfliktov med njimi pač zahtevata svoje. Če k temu dodamo še odvisnost od nepretrganega toka informacij iz sodobnega pametnega telefona, ki nam riše eksistencialno stisko … Hja, nekako si ni mogoče obetati tiste prave zdolgočasenosti, ki poglobljeno branje pravzaprav omogoča.

Letos me je najprej razveselila knjiga Zakonodajna politika prof. dr. Albina Igličarja. Ker sem jo prejel že okoli božiča lani, dejstvo, da je prišla na vrsto kot poletna literatura, samo za sebe govori o tem, kako hitro minevajo meseci. Zanimiva se mi zdi že zaradi tega, ker se ukvarja s ključnimi vprašanji, povezanimi z zakonodajo in – pošteno povedano – z našim odnosom do urejanja življenja s predpisi nasploh. Posebej pomembne so v tej knjigi dobro obrazložena in pojasnjena načela zakonodajne politike; načela potrebnosti normiranja, samoomejevanja, sorazmernosti, odgovornosti, določnosti, dostopnosti, poenostavitve in transparentnosti namreč tvorijo vrednotno podlago, ki bi morala biti znana dobesedno vsakomur. Sploh ker danes še vedno preveč tehnicistično gledamo na zakonodajno urejanje in ne spoštujemo njegovih meja. Vse to je bilo videno tudi v času epidemije. Zdi se, da svetovne okoliščine ustvarjajo nevaren prostor, kjer bo še kako pomembno razumeti nekatera izhodišča, zlasti človekove pravice, kot vrednotno jedro zakonodajne politike. Ker se v delo Državnega zbora in lokalnih skupnosti vključuje vse več političnih in pravnih novincev, upam, da ta monografija postane njihova obvezna literatura.

Prve mi verjetno ni treba posebej predstavljati, ker je že desetletja pomemben vir tudi v pravni praksi. Pravzaprav nisem čisto pošteno zapisal, da ju nisem prebral, kajti ne mine leto, da ne bi v Argumentacijo vsaj malce pokukal. Letošnja izdaja ni izjema.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Kaj je Bach s tem mislil, sem spoznal par let kasneje, ko mi je moj učitelj Kuhar, sedeč za mano, prav tako ukazal, da sem Blanika, jadralno letalo na katerem sem se šolal, spravil v vrij. Ali kovit, kot smo to reč imenovali. Zadeva res ni bila prijetna, gre pač za podrtje sil, ki letalo držijo v zraku in letalo se divje zavrti okoli vseh osi in izvesti moraš dokaj kontraintuitivni manever – pritisniti pedal nasproten strani vrtenja in palico rahlo pritisniti naprej, da letalo spet spraviš v kontroliran let. A ta del šolanja je bil nujen, Blanik pa na srečo letalo, ki se je zelo dobrohotno odzivalo na ukaze. Nujen zaradi tega, ker je letenje pri minimalnih hitrostih pač nevarna reč in se še dandanes precej nesreč zgodi zaradi tega, ker pilot v kritičnem trenutku „prevleče“ letalo, recimo v fazi poleta ali pristanka. Takih stvari je bilo v letalstvu kar nekaj, recimo vaja „otkaza motorja“ mi je vzbujala enake občutke, še zlasti na nizkih višinah. A spet, bilo je nujno.  Ali kot še nekje pravi v isti knjigi Bach glede pravil, ki veljajo pri letenju (spet citiram po spominu): „Spoštuj me in doživel boš lepoto letenja, ne spoštuj me in ubil se boš.“

Tale krajši letalski uvod je pravzaprav namenjen čisto drugi temi. Bolj dopustniški, na te misli sem namreč prišel pri letošnjem doživljanju plovbe po Jadranu. Po pravici povedano, ne samo letos, že nekaj časa je očitno, da se tudi pri navtiki dogajajo reči, ki terjajo resnejše razumevanje fizikalnih lastnosti in posledic, ki jih kršenje slednjih prinaša. Plovba je definitivno postala dostopnejša širšemu krogu populacije, zlasti s številnimi možnostmi izposoje plovil. K temu lahko dodamo še razvoj tehnike, ki je omogočil, da se na krmah plovil pojavljajo motorji, ki zmorejo več kot sto konjev in plovila poženejo daleč preko hitrosti, ki so bile nekdaj običajne. Ko sem se sam v prejšnjem stoletju spoznal s tem, recimo mu načinom preživljanja prostega časa, je šlo praviloma za kakšen gumenjak ali pasaro, na katere krmi je bil pritrjen legendarni Tomos 4, gliserje, ki so zmogli kakšnih 40 konjev pa si na krajih, kjer si preživljal dopust, lahko preštel na prste ene roke. Danes se po akvatoriju preganjajo „gumice“, ki imajo na zadnjem delu pritrjene motorje, ki presegajo moč 100 konjev in ski jeti, katerih hitrost na vodi bi lahko primerjal z hitrostjo športnih motorjev na kakšnem Grobniku. Ob  hitrosti se je povečala tudi velikost plovil; v charterjih je mogoče zlahka najeti jadrnico, katere dolžina daleč presega nekoč standardnih 30 čevljev in katamarane, ki so dobesedno velikosti čisto solidne hiše. Da o višini jamborjev, ki jih ta plovila imajo, niti ne govorim, kar potem povzroča zanimive prizore zaletavanja v mostove, recimo v prehodu med hrvaškima otokoma Pašmanom in Ugljanom.

Priznam, da so določene zadeve pri tem lahko malce škodoželjno zabavne. V kakšni marini je lahko povsem zanimivo opazovati nerodnosti in zaplete, ki se dogajajo ljudem, ki najetih bark ne obvladujejo najbolj, še zlasti, če se vmeša kak neugoden veter. Pristajanje v takšnih pogojih je neprijetna reč in tudi, če imaš kar nekaj izkušenj, se stvari lahko zapletejo. Naša barka, dobrih 43 let stara jadrnica Carter 30, ki sva jo z življenjsko sopotnico pred kakšnimi 10 leti obnovila, se recimo zelo togo vede, ko plove vzvratno, kar je pomembno, ko jo, kot je običajno, „na krmo“ pelješ v odrejeno mesto v marini. V Vodicah pred leti, ko je pihala niti ne tako močna burja, se je naše pristajanje odvijalo ob precejšnjem vpitju in prestavljanju odbojnikov na ogrožena mesta. Ko se je vse končalo in sem bil varno privezan, sem se ves poklapan „marinaju“ (mornar, ki pomaga pri pristankih v marinah) rekel, da sem danes gotovo prvi na  lestvici slabih pristankov. Pa mi je popolnoma resno odvrnil, da ne pridem niti med prvih dvajset. Kaj je s tem mislil, sem lahko opazoval kasneje in je vse skupaj malce spominjalo na tisti del lunaparka, kjer se zaletavajo z električnimi avtomobilčki. Je pa res, da sem po tem dogodku zaprosil izkušenega mornarja Emilia v domači marini in sva potem vadila vožnjo vzvratno, dokler zadeve nisem obvladal do te mere, da mi je ta del plovbe bistveno lažji, čeprav ga še vedno ne maram in se mi pri tem še vedno precej dvigne utrip.

Vse je torej stvar razumevanja določenih principov delovanja in spoštovanj lastnih sposobnosti. Če imaš možnost upravljati nekaj, kar lahko povzroči precejšnjo materialno škodo ali celo ogrozi življenja, moraš, čisto enostavno, biti dovolj samokritičen in pripravljen v obvladovanje vložiti nekaj časa in občasno pogoltniti nekaj ponosa. Ali pa, če govorimo o barkah, najeti nekaj, kar lahko  obvladaš in ne zgolj to, kar lahko dobiš. Tako sem letos na Cresu opazoval par, ki si je, očitno popolnoma neizkušen, privoščil najem 46 čevljev (dobrih 14 m) dolge jadrnice, ki izpodriva kakšnih 12 ton. Inercija takšnega plovila je seveda enormna. Meni in ženi, ki sva že dala nekaj skozi, na kraj pameti ne pride, da bi si sama kaj takega sposodila, ker zahteva posadko najmanj štirih, ki vedo kaj delajo in kaj je njihova vloga. Rezultat je bil seveda pričakovan, obupan lastnik motornjače, v katero sta prav nič kaj elegantno tresnila in seveda cel show s tekanjem po palubi, gumenjakom marine, ki je poskušal kljun barke odriniti tako, da ne bi povzročila še več škode in seveda nujnim vpitjem, tekanjem po palubi in prelaganjem odbojnikov (fenderjev). In zmedenim labradorcem, ki ga je vrli par prav tako prevažal na barki. O dogajanju na sidriščih raje ne bi govoril, tam so zadeve še bolj obupne, letos so privedle celo do tega, da sem raje, kot da bi si delil zaliv z neko motornjačo, tvegal nočno vožnjo v drug zaliv.

Kot pravnik seveda začneš nujno razmišljati o tem, ali bi bilo mogoče s zakonodajo rešiti nekatere tovrstne probleme. Načelno je tako, da sicer za upravljanje teh plovil potrebuješ dovoljenje in moraš opraviti izpit, zadeve so torej pravno urejene. Tudi če pustimo ob strani dejstvo, da je v nekaterih državah pridobitev takšnega dovoljenja milo rečeno, dokaj nezahtevna stvar, ključnih zadev samo zahteva po ustreznih izpitih in dovoljenjih ne rešuje. Tudi nadzor in kontrole policije in ustreznih  organov so omejene, obvladovanje akvatorija v državah, kjer je največ navtičnega dogajanja je izjemno zahtevna stvar. Nekaj največjih groženj, recimo hitre vožnje ob obalah, kjer je več kopalcev, mogoče še lahko do neke mere preprečiš, kaj več pa je praktično nemogoče. Ostane torej zgolj čisto človeško razumevanje sebe in lastnih omejitev ter spoštovanje drugih. Ker je to v današnji narcisoidni in egoistični družbi nekaj, kar nima prave cene ali bolje rečeno, vrednosti, nisem optimističen.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Kar se tega tiče, moram priznati, da imam z beleženjem delovnega časa težavo že od rane mladosti. Ko sem opravljal prvo počitniško delo, nekje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je bila ena izmed najbolj tečnih stvari tista papirnata kartica, ki je bila zataknjena v nosilcu pri vratarju in si jo moral vstaviti v napravo ter potegniti ročko, da se je odtisnil čas prihoda. Ker so vsi delavci takrat drli v tovarno, se kaj dosti odlašati nisi smel, saj si takoj požel kakšno žolčno izjavo. Stvar se je seveda ponovila, ko so vsi drli iz tovarne v prosti del dneva. Takrat sem bil še precej majhne postave in je bilo to hektično početje v gneči zelo neprijetna stvar.

Kasneje kar nekaj let nisem imel težav s tem. Ko sem še delal v milici oz. kasneje policiji tako ali tako podobnega beleženja delovnega časa ni bilo. Zamenjal si predhodno izmeno ali prišel na jutranji posvet, delovni čas pa se je končal pač takrat, ko se je pojavil nekdo drug in te zamenjal ali ko si, pogosto kasno po izteku delovnega časa, opravil svoje delo na terenu in napisal poročilo. Res pa je tudi, da v mojem času nikoli ni bila težava s tem, da ne bi dodatnih ur plačali. Praviloma do določene višine, ostalo pa si „pokompenziral“,  beri, izkoristil kot dela prost dan, kar mi je bilo takrat tako ali tako bolj pomembno. O tem sploh nikoli ni bilo razprave, pa čeprav ni bilo nobenega „elektronskega beleženja časa“.

Kasnejša, predvsem študijska leta, so koncepcijo točno določenega časovnega razpona, v katerem naj opravim svoje delo, povsem porušila. Miselno delo, kar študij pač je, namreč ni stvar nekega časovnega razdobja, temveč stvar možnosti in razpoloženja. Tudi kasneje, ko sem bil zaposlen na fakulteti, sem resnično delo – priprave na vaje, ki sem jih izvajal, opravljal praviloma v urah, ki niso bile predvidene, še največ v nočnem času, ko se svet okoli tebe umiri in ni različnih motenj. Same vaje ali predavanja so seveda druga stvar, a akademsko življenje ima pač prednost, da delovnega časa praktično ne pozna. Bolje rečeno, delaš pravzaprav neprestano, ker si neprestano v razmišljanju o določenem problemu, ki je predmet tvoje raziskave ali preučevanja. Rezultat, ki je praviloma neka razprava ali članek, je zgolj materialna oz. zunanje zaznavna manifestacija tega. Časa, ki je bil porabljen za to, pa skorajda ni mogoče izmeriti, žal glede na sedanja plačila takšnih del tudi ne ovrednotiti.

Vračanje na klasično, elektronsko beleženje delovnega časa, ki sem ga potem ponovno imel „čast“ spoznati pri delu v državni upravi, me je, po pravici povedano, takoj za medosebnimi odnosi, najbolj motilo. Po tako dolgem času akademske svobode, se mi je zdelo beleženje časa, preživetega v službi, najbolj duhomorno.

Sodniška funkcija je glede tega neka kombinacija dela v državni upravi in dela na univerzi. Dejstvo je, da nekako polovico potrebnega časa za neko zadevo največkrat porabiš na delovnem mestu – obravnave, logistika obravnav, seje in podobno. Za drugo polovico, včasih celo več pa ni nujno, da je pisarna najboljše mesto, kjer se lahko delo opravi. Pisanje obsežnejše sodbe je zahtevno opravilo, podobno pisanju znanstvene razprave ali članka in neprestano zvonjenje ali trkanje na vrata, ter te in one malenkosti, ki se nujno pojavijo na tvojem delovnem mestu prekinejo tok misli, ki jih moraš „spraviti na papir“ in potem imaš kar nekaj časa težavo, da spet „prideš notri“. Rešitve so seveda možne, ostajanje v službi, ko ostali odidejo ali delo v pisarni med vikendom, kar nikakor ni redka stvar.

V času Covida se je uveljavilo delo na domu in če ne bi bilo težav pri izvajanju obravnav, bi bila to za pisanje sodb skorajda najboljša rešitev. Nekateri izmed sodnikov seveda še vedno raje delajo v svojih kabinetih, ljudje smo si pač različni, a meni, ki sem bolj „nočna ptica“, to bolj ustreza. A izredne razmere so prenehale in sedanja ureditev dela na domu je takšna, da se mi, pošteno povedano, ne da ukvarjati s formalizmi, ki jih terja. Tako bo še vedno lažje, kot doslej, vzeti par dni dopusta in vsaj dokončati zadevo doma, kar je bil modus operandi mnogih sodnikov, tudi mene, pred to nesrečno epidemijo.

Kot funkcionarji smo sodniki, kar se tiče delovnega čas v specifičnem položaju, kar je včasih v redu, včasih pa spet ne. Kar se tiče drugih in novele Zakona  o evidencah na področju dela in socialne varnosti, je na začetku navedeno razmišljanje verjetno upravičeno, a spet ne za vse vrste in oblike dela. Tako da predlagatelje v bistvu razumem, se pa mi zdi pomembna perspektiva, ker lahko pretirana togost vpliva na različne poklicne skupine različno.

Upam, da vsaj novih izrednih razmer ne bo, ker te, bolj kot predpisovanje evidentiranja delovnega časa, vplivajo na delo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Kar zadeva delo, je pač tako, da če že nisi ravno popolnoma samostojen in ne ustvarjaš dobička zgolj zase, v bistvu prodajaš svoje sposobnosti in znanja, ker je zanje nekdo pripravljen plačati. Tu ni velike filozofije. Denar ali ugodnosti, ki izvirajo iz prodaje lastnega znanja in časa, porabiš za svojo eksistenco in eksistenco svoje družine. Če delaš nekaj, kar te razen tega še veseli ali zanima, je to zgolj bonus. Tako je pod črto. Vse ostale zadeve, ki se pletejo okoli tega, so zgolj ideološka navlaka, ki omogoča družbeno kohezijo. Če poistovetiš prodajo svojih sposobnosti in znanj s svojim življenjem, postaneš prej ali slej svojevrsten sociopat. V poklicih, ki terjajo še poseben osebni angažma, prekinitev delovne kariere pogosto povzroči izgubo smisla in precejšnjo travmo.

Ko dosežeš določeno starost, pogosto nisi več uporaben za delodajalca in to, kar si prodajal, ni več zanimivo. Tak poklic je recimo policist, kjer je vez s službo precej intenzivna in posameznik je že tradicionalno zavezan delovati kot policist tudi zunaj delovnega časa (glej npr. 27. člen Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol)). Težave, ki nastopijo po prenehanju dela v tem poklicu, so precej znane in se jih lotevajo na različne načine, recimo z gradualnim zmanjševanjem delovne obveznosti ob ali pred izpolnitvijo pogojev za upokojitev, s svetovanjem, z ustanavljanjem posebnih združenj ali klubov itn. – rešitve so različne in odvisne od posamezne države.

A to je seveda težava takrat, ko se takšne službe zapušča in odhaja v pokoj. Obstaja pa še pomemben del aktivnosti, ki bi bile potrebne že v času trajanja službe, da se sploh lahko zagotovi ustrezno delovanje. Zgoraj naveden poklic (in še nekaj je takšnih) uživa določeno stopnjo razumevanja, ker ga je pogosto mogoče prikazati s fizičnim naporom. Če se poskuša recimo utemeljiti beneficirana delovna doba policista, je enostavno pokazati sliko premočenega in premraženega policista, ki usmerja promet ali kaj podobnega. Javni odziv je zlahka ali pa vsaj ustrezno zagotovljen in to je ključno. Pa čeprav zgoraj omenjena možnost hitrejše upokojitve bolj izhaja iz čisto psihičnih naporov tega poklica – neprestanega soočanja s travmami ter konfliktnimi in stresnimi situacijami.

Ti aspekti posameznih poklicev sodijo v notranje dogajanje človeka, ki v naši družbi nekako še ni našlo ustreznega odziva. V razloge se tukaj ne nameravam spuščati, prepuščam jih zgodovinskim in sociološkim analizam. Pogosto je mnenje, da, če delaš v topli pisarni, tako ali tako ne smeš negodovati. A dejstvo je, da relativno novejše ukvarjanje z integriteto, kot zaželeno kvaliteto delovanja predvsem v javnem sektorju, temelji prav na notranjem dogajanju in razumevanju vloge, ki jo posameznik ima v takšnem sistemu. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZintPK) opredeljuje integriteto kot „pričakovano delovanje in odgovornost posameznikov in organizacij pri preprečevanju in odpravljanju tveganj, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi“ (3. točka 4. člena ZintPK).

Temeljno razumevanje tega v naši družbi je seveda tipično slovensko – iskanje že ugotovljenih kršitev in ex post facto sankcioniranje storilcev korupcijskih dejanj. Gre za nikoli premagano prepričanje, da bo sankcioniranje samo po sebi generiralo strah pred takšnimi ravnanji. Poenostavljeno rečeno, ne gre za nič drugega kot za Slovenijo tipično stališče, da bo knuta, če se dovoljkrat uporabi, že dosegla, da se bodo ljudje upognili in spoštovali pravila. Svet seveda ne deluje na tak način, iskati je potrebno vzroke in proaktivno stopiti nasproti ravnanjem in razlogom, ki lahko povzročijo kršitve integritete. K slovenskemu stanju duha, če se mi dovoli malce sarkazma, lahko stopimo nasproti še z nečim, kar povzroči večje upoštevanje. Z nasveti iz tujine - ti se vedno bolj primejo, kot na lastnem zelniku zrasle rešitve.

In v tujini te zadeve jemljejo bistveno bolj resno. Globalna mreža za integriteto sodstva (Global Judicial Integrity Network) je tako pred kratkim za sodnike izdala študijo, v kateri je raziskovala povezave med  dobrim počutjem in integriteto v sodstvu (Exploring Linkages between Judicial Well-Being and Judicial Integrity). Raziskava temelji na podatkih pridobljenih od 758 sodnikov iz 102 držav. Zanimiva pri tem je relativno visoka stopnja soglasja glede temeljnih problemov, ki vplivajo na dobro počutje sodnikov. 76 odstotkov izprašanih je mnenja, da ni dovolj časa za to, da se bi vzpostavljalo ali ohranjalo dobro počutje, 92 odstotkov jih je navedlo, da je za poklic pogosta izpostavljenost stresu, predvsem zaradi dobesedno ekscesne delovne obremenitve. Ob tem, da je duševno zdravje v sodstvu še vedno tabu (tako meni 69 odstotkov izprašanih) jih je kar 89 odstotkov navedlo, da so jim znani primeri, ko so kolegi doživljali stres in celo anksioznost. Pričakovano jih 83 odstotkov pravi, da v pravosodju glede tega ni ustrezne podpore in kar 97 odstotkov jih je mnenja, da bi bilo dobremu počutju nameniti več pozornosti. Pričakovano, vsaj zame, je bila večja izpostavljenost prvostopenjskih sodnikov [1].

Težave na tem področju niso zgolj osebne narave. Po mnenju udeležencev iz tega izvira slabša učinkovitost sodstva in sodne uprave (80 odstotkov), manjša kvaliteta odločitev in sodb (68 odstotkov), sledijo pa še: manjše zaupanje javnosti v sodstvo, slabši dostop do sodišč, manjša integriteta sodnikov in sodstva ter celo zmanjšana postopkovna pravičnost. Rešitve, ki se jih ponuja, so v ospredje postavile predvsem razumevanje in zavedanje o težavah, ki lahko vplivajo na dobro počutje in posledično integriteto sodnikov ter vzpostavitev ustrezne podpore.

Nobena posebna raziskava ni potrebna glede tega, da je potrebno poskrbeti tako za materialne kot nematerialne potrebe, ki bremenijo delovanje sodnega sistema. Obeti krize, vsaj pri meni, vzbujajo negativne občutke, da se bo k zadevam, ki bremenijo delovanje sodnikov, spet pristopilo na napačen način. Mogoče bi bilo dobro, da bi kdo kdaj pogledal na lestvico potreb, kot jo je zasnoval Abraham Maslow, da bi videl, kaj vse je potrebno, preden se lahko od posameznika sploh pričakujeta ustrezna sposobnost reševanja tujih problemov in etično ravnanje. Pri nas še dna lestvice, kljub odločitvam sodišč (sic!) nismo znali in zmogli udejanjiti. 

Ob predstavitvi študije je bila v videu (glej povezavo), kjer so razpravljavci predstavili nekatere pristope v tujini (Avstralija, Karibske države), omenjena tudi joga, kot način premagovanja stresa in težav v sodniški službi. Ker je zgornji tekst absolutno preveč duhomoren, naj zaključim zgolj z vprašanjem, ki se mu nisem mogel upreti – ali jogo izvajati s togo ali brez ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Do sedaj sem že nekajkrat pisal o odhodu članov mojega „teama“, kot rad imenujem trojico, v kateri delujem – strojepiska, strokovni sodelavec/ka in sodnik. Vsak dosedanji odhod mojih sodelavk je bil povezan z dvojnimi občutki. Praviloma je šlo za napredovanje in odhod na boljše delovno mesto. S sodelavkami sem leta, v katerih smo bili skupaj, dobro deloval, stkali smo dobre delovne odnose, zato sem bil zadovoljen, da jim je uspelo napredovati. Ta občutek je bil, kljub občutku izgube, ki jo je odhod predstavljal za moj „team“, prevladujoč.

Tokrat, ko je odšla moja zadnja strojepiska, tega pozitivnega elementa žal ni bilo. Kolegica je, vsaj kolikor sem to uspel razbrati, ocenila, da je delo prenaporno. Za razliko od ostalih je odšla, ne da bi sam v resnici izvedel za vse razloge, ki so privedli do njene odločitve. A tako pač je, kljub vsemu gre za delovno razmerje, kjer naši osebni motivi in počutje ne igrajo prevladujoče vloge. Važno je zgolj delovanje, ki mora dosegati zahtevane rezultate in spoštljiv odnos - kar je več, je zgolj bonus.

Težava pri tem je že okoliščina, da zamenjava kadra vedno pomeni določeno obdobje, ko se je potrebno prilagoditi drug drugemu, pogosto tudi uvesti človeka v delo in podobno. Te zadeve otežijo že tako zapleteno delovanje pri organizaciji izpeljave sodnih postopkov. V mesecu juniju, ko vse zadeve dobesedno drvijo, ker se stremi k temu, da se zaključijo pred sodnimi počitnicami, je to še posebej izrazito. V sedanjih okoliščinah, kjer na delo še vedno vplivajo elementi, ki so v času epidemije delo skorajda onemogočali, je logistika, ki jo sodnik potrebuje, še posebej pomembna. In ta je praviloma v rokah sodnega osebja - brez njih bi bilo naše delo skorajda nemogoče.

Že nekajkrat sem opisal, kako pomembno delo ima sodno osebje. Že sama manipulacija s sodnimi spisi terja ogromno, čisto fizičnega, dela. Prenašanje in hramba spisov, zaradi posebnosti sodnega spisa, kot elementa našega pravnega sistema, ni enostavna stvar. Da bi slehernik to razumel, bi moral pogledati v naše pisarne z vpisniki. Še najbolj spominjajo na tisto znamenito skladišče v filmu Indiana Jones in skrinja zaveze, le da so namesto zabojev zloženi kupi spisov.

Vsak od sodnikov ima v obravnavi več kot 100 zadev, dostop do spisov oz. „vpogleda“ v njih imajo po zakonu različne osebe, zato spisi dobesedno fizično krožijo po zgradbi in izven zgradbe sodišča. In tu govorim samo o prenašanju in hrambi nekaj tisoč map, ki vsebujejo listine, pomembne za sodno odločanje. Nič čudnega, da so naši kurirji praviloma zelo mišičasti dedci.

Strojepiska, ki ima formalno, kot zapisnikar na kazenskem oddelku, v Zakonu o kazenskem postopku opredeljeno vlogo (recimo 79.člen ZKP), ki je celo podvržena pravilom o izločitvi (44.člen ZKP), igra pri tem ekstremno pomembno vlogo. Ker sem o vsem, kar opravlja, že večkrat pisal, se na tem mestu ne bom ponavljal. Nekje sem že zapisal, da bi bil izraz poslovna tajnica verjetno bolj ustrezen, vsekakor pa je daleč od „tipkarice“, ki bi zgolj mehanično zapisovala zadeve na pisalni stroj. Po pravici povedano, je to še najmanj pomemben del njenega dela.

Zakaj to navajam? Ko sem seveda pobaral, kakšni so obeti za novo, lastno strojepisko, je bil odgovor, da bo težko. Na razpise se namreč čisto enostavno ne prijavljajo, odpovedi pa so številne. Temu se pravzaprav ni za čuditi. Ne samo, da je delo ekstremno zahtevno, napake lahko povzročijo hude zaplete. Recimo, napačno poslano vabilo lahko povzroči preložitev glavne obravnave, kar je lahko hudo draga stvar, celo resen pravni problem. Plačilo pa je, roko na srce, mizerno. Plača strojepiske je opredeljena z 22. plačnim razredom, kar pomeni cca. 780 EUR neto. Da se še sploh kdo prijavi na to delovno mesto, je tako pravzaprav čudež. Vem, da že nekaj let potekajo aktivnosti, da bi se to popravilo, a pravosodje je, kar se tiče plač, recimo temu, zadržano (zaradi sodniške, z etičnim kodeksom zapovedane zadržanosti, kaj več ne bom rekel).

Se bodo seveda našli tisti, ki bodo ob branju tega rekli, da takšno sodno poslovanje ne ustreza več možnostim sodobnega časa. Spisi v fizični obliki, vabila po pošti, pa kje vi živite, slišim komentarje... Ne rečem, da se na tem področju nič ne spreminja, daleč od tega. Sodstvo je v zadnjem desetletju na tem področju naredilo res ogromno, večina v gospodarstvu pozna „digitalizirane“ postopke na področju izvršb in še marsičesa. Spremembe ZKP so v zadnjem času omogočile tudi izvedbo narokov na daljavo (glej npr. 304.a člen ZKP) pa tudi določene načine elektronskega poslovanja (npr. 117.a člen ZKP). Dejstvo je, da tudi na sodišču, kjer sem zaposlen, naše, tehnološko naprednejše in prodornejše vodstvo skrbi za napredek, recimo s programom za prepoznavanje govora, ki zvočne posnetke avtomatsko zapiše. Včasih se čudim, kaj vse so uspeli v zadnjih letih, z lastnim entuziazmom narediti in kakšne možnosti vse obstajajo. Upam, da se jim bo to obrestovalo in ne bo ostalo pri alanfordovskem principu le: „Jedno veliko Hvala i tapšanje po ramenu“.

A kljub temu, vloga strojepiske se s tem ne spreminja kaj dosti, se kvečjemu povečuje, še zlasti pa se povečujejo kvalitativne zahteve za to delovno mesto. Podobno kot pri medicinskih operativnih posegih zdravnik, tako tudi sam med sojenjem potrebujem nekoga, ki skrbi, da je vse pravilno zabeleženo in vse odredbe, ki jih dam, tudi ustrezno izvršene. Sam imam čisto preveč dela s tem, da se osredotočam na izvajanje dokaznega postopka (zasliševanje, poslušanje, skrb za disciplino na obravnavi) in seveda na pisanje obrazložitev sodb in sklepov, ki so zaradi specifik našega sistema, postale dobesedno fetiš za udeležene v postopku in to na vseh ravneh. Če pustim ob strani, da to vlogo zapisnikarja, čisto enostavno, zahteva Zakon o kazenskem postopku.

Nekaj se bo pač moralo spremeniti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Osnovna dilema je namreč, ali sme zasebni detektiv zbirati informacije tudi tako, da se premika za določeno osebo, da bi ugotovil določene informacije. Če koga bega nenavadna dikcija zgornjega stavka - uporabljam jo zanalašč, ker zadeva nikakor ni jasna. Če bi bil neposreden, bi preprosto rekel, da je dilema v tem, ali lahko zasebni detektiv sledi določeni osebi. A prav v tem je kleč.

Isti zakon namreč v 32. členu zasebnim detektivom izrecno prepoveduje uporabljanje prikritih preiskovalnih ukrepov, ki so v domeni policije, Slovenske obveščevalno varnostne agencije in Obveščevalno varnostne službe ministrstva, pristojnega za obrambo. Med prikrite preiskovalne ukrepe, ki jih lahko v kazenskem postopku na podlagi določbe 149.a člena ZKP uporablja policija, sodi tudi tajno opazovanje. Zakon o kazenskem postopku podrobneje opiše, da gre pri tajnem opazovanju za „neprekinjeno ali ponavljajoče opazovanje ali sledenje z uporabo tehničnih naprav za ugotavljanje položaja in gibanja ter tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu, fotografiranjem ter video snemanjem, ki je osredotočeno na spremljanje položaja, gibanja ter aktivnosti“ (3. odstavek 149.a člena ZKP) osebe, za katero obstojijo utemeljeni razlogi za sum, da je izvršila, izvršuje, se pripravlja, organizira katero od t.i. „kataloških“ kaznivih dejanj (prvi odstavek navedenega člena).

Pošteno povedano je s tem v praksi težava predvsem v dokaznem standardu „utemeljenih razlogov za sum“, ko se izda določena odredba bodisi državnega tožilca bodisi preiskovalnega sodnika (5. in 6. odstavek 149.a člena ZKP). Enostavneje - ko se presoja zakonitost tega dokaza se sodišče osredotoča bolj na podlago, na kateri je bila izdana ustrezna odredba (ali je bil predlog za izdajo odredbe ustrezno podprt s podatki), kot pa na samo izvajanje ukrepa. Ta je praviloma del t.i. „policijske taktike in metodike“, o vsebini katere policisti na zaslišanjih praviloma zelo neradi govorijo, če sploh.

In tukaj v zgodbo pride moje delo izpred 40 let. Takrat še ves nadobuden mladec, star vsega rosnih 18 let, sem namreč leto in pol opravljal delo prav takšne osebe, ki izvaja ta „prikriti preiskovalni ukrep“. Na skrivaj ali za hrbtom so nas imenovali „vogalčkarji“, bolj pogosto oziroma poluradno pa je bila oznaka za to delo „sledilec“. Srž naloge, ki jo je sledilec opravljal, je bila predvsem v tem, da je opazoval določeno osebo, jo spremljal in opazoval na njeni poti, seveda tako, da ga oseba ni opazila, po potrebi ali na zahtevo predstojnikov fotografiral osebo ali njene kontakte in tako dalje. Po pravici povedano je v praksi zadeva precej dolgočasna in duhamorna, kljub temu, da jo v filmih pogosto prikazujejo kot napeto dogajanje. Še najbolj so mi iz tistega časa ostali v spominu avtomobili, ki smo jih uporabljali, saj so bili boljši od službenih vozil policije. Razlika med patruljiranjem v „fičeku“ ali „stoenki“ in vožnjo v „golfu“ je bila seveda precejšnja. Ker avtomobila sam v tistem času nisem niti imel, je to pravzaprav razumljivo.

Kaj dosti o pravnih podlagah za izvajanje tega dela nisem vedel oziroma spominjam se, da so nam rekli zgolj to, da je zadeva urejena v t.i. „tajnih Uradnih listih“, kasneje pa me to, ali in na kak način je bilo to urejeno, niti ni več zanimalo. Po letu in pol sem namreč iz te službe odšel oz. povedano po resnici, mi iz neznanih razlogov niso podaljšali pogodbe. Časi so bili pač taki, kaj dosti o tem nisi spraševal, sploh pa so ti ob odhodu dali v podpis izjavo, da o metodah službe ne smeš govoriti, sicer boš odgovarjal. Danes me na to spomni le še kakšna izjava politika, sicer prejšnjega kolega, ki se mu o tem, iz meni neznanih razlogov, zdi vredno govoriti, da sem to delo opravljal. Od pridobljenega znanja pa sem kasneje uporabljal samo še t.i. „kontra sledenje“, torej ravnanje, ki preprečuje, da bi sledilec lahko osebo opazoval. Ali sem razloge za to imel, ne vem, a v osemdesetih in začetku devetdesetih let, se mi je to občasno zdelo potrebno.

Potreba po dejavnosti, ki je – recimo temu – namenjena javni varnosti, je predvsem zaradi razvoja kriminala pripeljala do tega, da so bili v kazenski postopek uvedeni prikriti preiskovalni ukrepi. To je danes razmeroma pogosta dejavnost policije, posledično pa se s tem precej ukvarjajo tudi sodišča, ki opravljajo nadzor nad njo.

A da se vrnem na začetek.

Težava razlikovanja med „osebno zaznavo“ po Zakonu o detektivski dejavnosti in „tajnim opazovanjem“ po Zakonu o kazenskem postopku je realna. Iz redkih odločitev sodišč sem razbral, da je težko potegniti jasno ločnico in ne morem se upreti misli, da nihče noče jasno začrtati meje. Tako je višje sodišče v neki odločbi reklo, da bi moral prekrškovni organ, ki nadzira delo detektivov (Inšpektorat RS za notranje zadeve), „s konkretnimi očitki utemeljiti razliko med osebno zaznavo po ZDD-1 in takim ravnanjem, ki že predstavlja prikrit preiskovalni ukrep“ in „zgolj dejstvo, da je obdolžena sledila opazovanemu tako, da je vozila za njim, ne zadošča za sklep, da je prekoračila detektivska upravičenja“.

Dejstvo namreč je, da „tajno opazovanje“ v smislu določbe 149.a člena ZKP zelo široko zajema dejavnost, ki jo opravlja današnji „sledilec“, zakonodajalec pa si z uporabo različnih terminov pri tem ni naredil prav nobene usluge. /Opazovanje/, /osebna zaznava/, /sledenje/ in nenazadnje /zalezovanje/ so termini, ki zgolj po jezikovni razlagi ne omogočajo jasne razmejitve, vsaj če gledamo po SSKJ.

Nenazadnje, in takšno je moje mnenje, je potrebno imeti pred očmi določeno stopnjevitost dogajanja in predvsem sorazmernost posega, ki ga vsakršno opazovanje drugega predstavlja. Kot je navedlo višje sodišče v zgoraj omenjeni zadevi – prikrito opazovanje in sledenje predstavljata hud poseg v človekovo zasebnost. Vendarle pa so takšni posegi lahko upravičeni, predvsem če gre za ogrožanje pravic drugih in če se pri tem upošteva tudi sorazmernost takšnega poseganja.

Se bi pa lahko morebitnim težavam ognili z jasnejšimi definicijami in sistemskim pristopom že pri oblikovanju zakonodaje. Tisti, ki izvršujejo takšne naloge, morajo nenazadnje imeti jasno začrtane meje, ne da bi morali vsakokrat izvajati resno pravno analizo tega, kar počnejo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Vprašanje, ali se sam(i) nahajam(o) na „pravi“ ali „napačni“ strani zgodovine, je resnično zanimivo, mogoče celo ključno. Pred kratkim sem naletel na zanimiv skeč, ki so ga pravzaprav sposobni narediti le Britanci. Če na kratko povzamem, gre za prizor, kjer se dva pripadnika nemške vojske med drugo svetovno vojno pogovarjata o tem, ali sodita med „baddies“ - torej negativne like v filmu, predvsem zaradi tega, ker so na njunih uniformah oznake z likom lobanje (glej povezavo). Zelo subtilno, čeprav resnično ne bi rad zatrjeval, da je imel avtor takšne cilje, se s tem odpira vprašanje, ali ljudje v času vojnih konfliktov vedo, da so na „napačni“ strani zgodovine. Seveda ne samo tisti, ki so na fronti, tudi tisti, ki ostajajo doma in skrbijo za to, da vojni spopad prejema svojo hrano – oskrbo, orožje in seveda človeški material ali, kot so mu včasih rekli, „kanonfuter“.

Kar nekaj literature se je ukvarjalo z miselnostjo Nemcev v drugi svetovni vojni, ki je omogočala nacistični Nemčiji to, kar danes soglasno razumemo kot zlo. Ukvarjanje s temi vprašanji je včasih, kot kažejo vsebine nekaterih televizijskih kanalov, že prešlo v svojevrsten fetiš, kjer je bolj kot resnično razkrivanje razmer v nemški družbi v ospredju vzpodbujanje čustvenih odzivov. V resnici gre za bistveno kompleksnejši problem in zdi se, da se poskuša izogniti zaključku, da je bila pač velika večina ljudi v Nemčiji mnenja, da je vse, kar je počel Hitler, mogoče tudi moralno upravičiti. „Prepoznala“ se je v intelektualni, kulturni in rasni superiornosti ter kot razumne sprejela razloge, zaradi katerih je nacistična Nemčija (in seveda tudi njeni zavezniki) osvajala nova ozemlja in iztrebljala druge narode. „Drang nach Osten“, iskanje „Lebensrauma“ in podrejanje drugih je bilo v očeh večine Nemcev pač moralno opravičljivo, vsaj zame o tem ni dileme. Je pa bilo potem, ko je bilo potrebno Nemčijo reintegrirati nazaj v evropski prostor, moteče in se je zato, razen obsežne „denacifikacije“ dogajalo marsikaj, tudi prikrivanje zgoraj navedenega.

Seveda lahko rečemo, da zgodovina nima moralne komponente in gre zgolj za sebične interese narodov, ki se jih zavije v moralni celofan. S časovno oddaljenostjo se tudi ta celofan, ker se ne enačimo več z ljudmi, ki so živeli pred stoletji, odstrani, ker nima več pomena. Še ne tako dolgo nazaj sem večkrat (prevečkrat) zapisal, da živimo v zanimivih časih. Danes časi niso več zanimivi, so dobesedno zgodovinski, svet se spreminja s svetlobno hitrostjo in posledic ne znamo več ali pa nočemo predvideti. Ključno je, da je v celotno dogajanje vrinjena, recimo temu materialna komponenta – prava vojna na obrobju evropskega prostora in naša udeležba v njej (če se kdo slepi, da dobava orožja eni od strani ni sodelovanje v vojni) ter seveda ekonomska vojna, ki jo kot stran v spopadu neposredno bijemo. Ker v evropski politiki vendarle še obstaja določena, čeprav vedno manj izražena, zadržanost, v državnih in evropskih telesih ne razglašamo na ves glas, da smo v vojni z Rusko federacijo (kot recimo to izrecno govorijo nekateri ameriški senatorji in politiki), a de facto smo pač tam. S čem vse to utemeljujemo, ne rabim kaj dosti pojasnjevati in tudi ne, kakšne ideje imamo za čas potem, ko bomo (ker smo na pravi strani zgodovine?) zmagali. Naložitev plačila reparacij Ruski federaciji, razkosanje Ruske federacije na več delov in seveda trajno uničenje njene vojaške moči. Vse te ideje so dokaj odkrito objavljene in temu smo se hote ali nehote zapisali. Putin je pač Hitler, z njim se ne pogovarja in to je to. Vsaj tako je za razbrati iz pisanja tistih, ki ustvarjajo javno mnenje.

Osebno me vprašanje, ali sem (smo) na pravi strani zgodovine, pošteno priznam, muči. Gre namreč za podobne dileme, ki so jih imeli pripadniki našega naroda v preteklosti. Dovolj kazenskih spisov iz tistih časov sem videl v okviru svojega dela, da sem se soočil s to problematiko. Ljudje, ki so v času med in po drugi svetovni vojni, morali sprejeti odločitev o tem, na katero stran se postaviti, so bili v nezavidljivem položaju. Zaradi „napačnega“ koraka so doživeli osebne tragedije in trpeli posledice, ki jih kasneje ni bilo več mogoče odpraviti. Kazenski postopki, ki so tekli in še potekajo bodisi pred Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju bivše SFRJ in nacionalnimi sodišči so tudi odraz tega, ker so ljudje sprejeli odločitve in delovali pod premiso, da so na „pravi“ strani zgodovine. Kot se je pokazalo, stran, ki so jo izbrali, pogosto ni bila prava, ali pa so vsaj narobe razumeli upravičenja, ki naj bi izvirala iz te odločitve. Zato je marsikatera sodna odločitev imela za posledico proteste v posameznih državah na območju naše bivše države.

Paradoksalno je, da se recimo v zadnjem času pogovarja o prenovi Evropske unije, ki predvideva večjo moč evropskih organov, večinsko odločanje in podobne zadeve. Zadeva zelo spominja na ideje, ki so bile med razlogi, zaradi katerih smo odšli iz SFRJ. Takšne spremembe bi nas toliko bolj vključile in obremenile z interesi večjih držav, ki pogosto niso najbolj v skladu z našimi lastnimi interesi. Vključno z njihovimi zgodovinskimi zamerami, predsodki, predstavami in interesi. Ker smo še vedno dokaj privrženi evropskim idejam, se mi zdi, da tudi na tem področju še ni pravega razmisleka o tem, ali je to za nas dobro ali ne. Kljub temu, da smo se v zgodovini celo v vojnah bojevali za različne gospodarje in prenašali posledice tega.

Vprašanje torej ni samo, ali smo na pravi strani zgodovine, temveč ali „ta pravo za nas“ sploh znamo najti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Vprašanje, ali prekinitev nosečnosti urediti na ravni ustavne ureditve in ji s tem v bistvu podeliti najvišjo možno stopnjo pravne zaščite, je problematično v skorajda vsaki državi. Kot vsa vprašanja, ki se dobesedno tičejo življenja in smrti, tudi ta institut vedno prinaša s seboj precej burne in s čustvi nasičene reakcije ter razprave. Slovenija pri tem ni izjema. Če si recimo privoščite branje gradiv Komisije za ustavna vprašanja (konkretno II zvezek knjige Nastajanje slovenske Ustave, str. 568 – 641), lahko ugotovite, da je bila razprava na čase zelo burna in ni manjkalo precej čustvenih reakcij (vključno z zapuščanjem seje in zanj značilnih posegov dr. Franceta Bučarja). Sedanje besedilo 55. člena Ustave RS je tako rezultat resnično kompleksnega soočanja mnenj in stališč. A vendarle je potrebno ugotoviti, da je bila, zlasti na začetku, razprava na resnično visoki intelektualni ravni in posvečena iskanju vsem sprejemljivega kompromisa.

Na tem mestu se seveda na spuščam v utemeljenost takšnih ali drugačnih argumentov za in proti. Opažam, da se je s potekom let moj odnos do vprašanja prekinitve nosečnosti, tako kot do vseh vprašanj povezanih s pojmom življenja (in s tem nujno tudi smrti) spreminjal. Že iz tega razloga ocenjujem, da mora vsaka splošno veljavna ureditev zajemati in upoštevati različna stališča, tako po medgeneracijski kot tudi splošno družbeni plati. Predvsem pa, da je potrebno vložiti bistveno več napora, da se obravnavanje takšnih zadev ne sprevrže v vsesplošno histerijo, katere osrednja značilnost seveda je, da nihče nikogar več ne posluša in še zlasti ne sliši.

V ZDA se je v zvezi z Roe v. Wade v zadnjih par dnevih dogajanje razvilo prav v takšno smer. V javnost je, kakor je verjetno marsikomu znano, pricurljal osnutek odločitve, ki jo je pripravljal vrhovni sodnik Samuel Alito, objavil pa jo je najprej precej znani medijski portal Politico (glej povezavo). Iz skoraj 100 strani dolgega dokumenta izhaja, da se Vrhovno sodišče ZDA nagiba oz. je pripravljeno odstopiti od ureditve, ki jo je zagotavljal primer Roe v. Wade, in prepustiti ureditev tega področja posameznim zveznim državam. Ker je prav to bila srž prvotne odločitve, torej preprečevanje bolj restriktivnih ureditev na ravni posameznih zveznih držav, je bila reakcija skorajda takojšnja.

Razlika med prejšnjimi javnimi reakcijami in zdajšnjim dogajanjem v ZDA je, da se je v marsičem spremenila družbena realnost. Če so prebivališča posameznih sodnikov prej ostajala praviloma neznana in so ostajali že iz tega razloga, vsaj v osebnem življenju, bolj ali manj zavarovani, se je z večjo dostopnostjo različnih podatkov to občutno spremenilo. Ne vem, kako se glasi slovenska beseda za to, kar se v angleščini imenuje „doxing ali doxxing“ (če sploh obstaja), a razkritje in objava osebnih podatkov posameznih sodnikov Vrhovnega sodišča ZDA je privedel do tega, da se sedaj nasprotniki razkrite (potencialne odločitve) zbirajo pred domovi tistih sodnikov, za katere domnevajo, da so prispevali k tej odločitvi, in izražajo svoje nezadovoljstvo. V konkretnem primeru so to sodniki, ki so bili imenovani s strani republikanskih predsednikov (razen Alita še Clarence Thomas, Neil Gorsuch, Brett Kavanaugh in Amy Coney Barrett).

Ameriška zakonodaja sicer predvideva kot kaznivo dejanje že demonstracije pred sodišči (18 U.S. Code § 1507 – v prostem slovenskem prevodu: Kdor z namenom vmešavanja, omejevanja ali oviranja izvrševanja pravosodja ali z namenom vplivati na kateregakoli sodnika, porotnika, pričo ali sodnega uradnika v izvrševanju svoje dolžnosti, demonstrira (picketing) ali paradira v ali v bližini zgradbe, v kateri je sodišče Združenih držav, ali zgradbi ali domu takšnega sodnika, porotnika, priče ali sodnega uradnika, ali s takšnim namenom uporablja vozilo z zvočniki ali podobno napravo ali demonstrira v ali v bližini vsaki podobni zgradbi ali domu, se kaznuje z globo ali zaporom ne več kot enega leta ali oboje (glej povezavo). V zadnjem času pa so nekatere zvezne države začele razmišljati tudi o posebnem kaznivem dejanju, ki bi zadevalo tudi zgoraj omenjeni doxing za sodnike. Vse to je v redu in prav, a sam nikakor ne morem sprejeti, da moramo vsakič posegati po kazensko pravnih instrumentih, da bi nekaj spremenili.

Težava, ki jo sam vidim, je pravzaprav nerazumevanje osnovne vloge organov države, ki morajo sprejemati splošno zavezujoče odločitve. Marsikdo razmišlja, da je prav, da se „pritisne“ na te institucije, da bi sprejele drugačno ali s strani posameznih družbenih skupin ali posameznikov želeno odločitev. Kar tako počez tega stališča ni mogoče zavreči, a vendarle je potrebno upoštevati tudi to, da so demokratični sistemi odvisni predvsem od umirjene razprave in da rezultati slednje ne morejo zadovoljiti vseh. V zgornjem primeru bi bilo seveda mogoče zaobiti odločitev (ki navsezadnje še sploh ni bila sprejeta) z recimo, spremembo same Ustave ali sprejetjem zvezne zakonodaje. Pravne rešitve imajo to dobro lastnost, da se jih lahko spremeni, če se za to najdejo dobri razlogi in je treba vztrajati pri vzdrževanju ustreznih forumov, ki omogočajo iskanje in razpravo. Posebna nevarnost je podana, če se udeležence teh forumov potisne v položaj, ko bodo njihove odločitve temeljile na skrbi za osebno varnost in varnosti njihovih bližnjih. Včasih je bilo to popolnoma razumljivo in imamo za to tudi ustrezne ter preizkušene rešitve.

Vsekakor bo zanimivo opazovati, ali bo junija (kot je napovedano) dokončna odločitev kaj drugačna. In če bo drugačna, zakaj in iz katerih razlogov.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Posegi v ustavno zavarovane pravice, ki jih je terjala pandemija, so odražali nekaj, kar je prisotno že desetletja, vendar ni bilo problematizirano, ker so zadeve lahko potekale tako, da je državni, pravzaprav pravni sistem, deloval do določene mere inertno. Enostavneje povedano, stvari so potekale, ne da bi se država morala aktivneje vključevati v celotno dogajanje. Prav zaradi tega so v prejšnjih časih ideje o nepotrebnosti marsikaterega segmenta državne organizacije imele določeno težo. Odstranjevanje ovir, debirokratizacija, deregulacija itd., edina ovira do svetle prihodnosti se je pravzaprav zdela prav država in njen aparat.

A časi krize zaradi pandemije in nenazadnje obdobje, ko bo potrebna odprava vseh težav, ki jih je ta povzročila, so terjali večjo aktivnost prav državnega aparata. Ravno tistih segmentov, ki bi naj sploh ne bili potrebni. Javno zdravstvo, javno šolstvo, socialna pomoč in aktivno ustvarjanje podlage za uspešno delovanje gospodarstva, vse to se je zahtevalo in terjalo iz vseh koncev. Pokazalo se je tudi, da je od vseh stvari najlažje aktivirati represivno stran države ter da vsa represija ne more v celoti obvladovati javnega mnenja in še manj vzdušja. Sodišča sedaj marsikaj tega, kar je represivni aparat uveljavljal brez pravega razmisleka, odpravljajo. Nekaj posegov je moralo spodrezati že tekom izvajanja celo Ustavno sodišče in to v primerih, kjer bi moral to preprečiti relativno enostaven uvid v smisel in sporočilo ustavne ureditve.

Človek bi pravzaprav pričakoval, da se bomo iz vsega nekaj naučili. Da bo na neki točki prišlo do spoznanja, da krizne razmere samo določneje pokažejo trdnost celotne državne strukture in da je potrebno zelo razmisliti, kako jo izgraditi, da dosega svoje cilje na splošno sprejemljiv način. Predvsem pa, da ni igračka v rokah vsakokratne garniture, ki ji je zaupana v vodenje v nekajletnem mandatu.

Ko gledam predvolilno dogajanje in nastopanje političnih strank, ne vidim (žal) ničesar, kar bi me prepričalo, da obstaja neko koherentno razmišljanje o pomenu in namenu delovanja države. Sicer si že dolgo ne delam več utvar o tem, da bi kdo, ki je aktiven na političnem parketu, resnično razmišljal „za narodov blagor“. Osebno poznam kar nekaj ljudi, ki so v politično dogajanje neposredno vpleteni ali celo zasedajo vidne funkcije na lokalni ali celo državni ravni. Komunikacija z njimi me na žalost ne prepriča, da se nam lahko v kakršnikoli smeri nekaj pametnega obeta.

Skoraj dve desetletji je, kar sem ob zaključku študija citiral nemške avtorje, ki so govorili o problemih t. i. "demokracije za glasove volivcev" oz. "Stimmungsdemokratie". Slednje se je opisovalo kot dejstvo, da poslanci, kot predstavniki posameznih političnih strank, namesto da bi delovali kot govorniki določenih interesnih grupacij, raje delujejo preko praznih ideoloških obrazcev, zgolj z namenom pridobivanja glasov. Da gre za t.i. "televizijsko" demokracijo, katere osrednji moment je redukcija javnih debat na golo diskreditacijo drugih v očeh javnosti.

Danes smo daleč od tega, kar je recimo domneval Radbruch.1 Ta je dejal, da stranke, tudi če upoštevamo, da izhajajo iz lastnega interesa (torej uspeha pri volitvah), „ne morejo drugače kot ostati vezane na idejo, ki predstavlja njihovo oporno točko, se pravi, da v trenutku, ko se interes sklicuje na neko idejo, povzroči slednja, da se delovanje stranke odvija po logiki te ideje, tudi proti interesu, ki je idejo sploh obudil k življenju“. Radbruch je takrat tudi zapisal, da je ideja, ki vodi izoblikovanje in oblikovanje interesa, tako kot duhovi, ki jih sicer lahko prikličeš, a kar tako poslati nazaj, jih ne moreš, kot je to izraženo pri Goethejevem Faustu.

Danes bi se vprašal, kakšne ideje sploh so, ki se jim sledi? Še zgoraj navedenih „praznih ideoloških obrazcev“ ni zaslediti. Namesto tega imamo obraze in like, ki naj jim sledimo in upamo, da se za temi obrazi skriva neka poduhovljena oseba, ki nas bo popeljala v svetlo prihodnost.

Še več, ideje, ki bi, prosto po Radbruchu, terjale od tistih, ki jih proglašajo, ustrezno ravnanje, se lahko pokažejo kot, ne samo politično, temveč celo pravno tveganje. Pri tem mislim na odločitev Ustavnega sodišča Ps-1/22-39 z dne 10. marca 2022, ki je moralo pojasniti, da ideje, kot take, potrebujejo svoj prostor in da je:

„Eden od bistvenih pogojev za obstoj in delovanje demokratične družbene ureditve ... vzpostavitev in omogočenje svobodne javne razprave o vprašanjih, ki jih izpostavljajo različni svetovnonazorski in politični tokovi ob soočanju različnih mnenj. Ta razprava lahko vključuje tudi izražanje grobih in provokativnih stališč, ki v delu družbe niso sprejeta z odobravanjem. To so zahteve pluralizma, strpnosti in splošne razgledanosti, brez katerih ni mogoče govoriti o demokratični družbi.“2

Da se razumemo, ne propagiram idej strank, ki so bile deležne posega pred Ustavnim sodiščem. Gre za to, da je za marsikatero politično stranko „pametneje“, da ostaja pri ideoloških puhlicah, ki je sploh ne morejo spraviti v podobne težave. Tako je bolje, da porine naprej neko persono, za katero ustrezne PR službe s telefonskimi anketami ugotovijo, da se lahko dobro „proda“ in se nato čaka na ustrezne rezultate. Vse kar je je potem „luk i voda“ in nič, kar bi imelo kakršnokoli že substanco. Ta prava substanca je skrita med vrsticami in razkrita zgolj v neformalni komunikaciji, kjer vsi vedo, kaj „naši“ v resnici mislijo, ker „javno seveda tega ne smemo, bi nas križali“.

Vse kaže, da prihajajo nad nas še večje težave, kot je bila pretekla pandemija, volitve po svetu pa tudi, da je potrebno razmisliti tudi o tem, kako vključiti eksistenco lastne države in njenih interesov v svetovno dogajanje. Pri tem prazno govorjenje in medosebni obračuni, ne pomagajo prav nič.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ostane pa vsem, ki so dali takšno izkušnjo skozi, tako si mislim, določena fascinacija z dejanskim dogajanjem na bojiščih. Če poskušam pojasniti svoje občutke; doživljanje borbe je povezano z zelo jasnim zavedanjem sedanjosti ter nepomembnosti preteklosti in bodočnosti. Ko se danes ponujajo razni načini osebnostnega razvoja, zlasti t.i. „čuječnost“ (mindfulness), se verjetno malokdo zaveda, kako izražena je osredotočenost na sedanji trenutek v vojnem okolju. Ne govorim o neposredni uporabi orožja in borbi, mislim na celotno bivanje na bojišču. Ta osredotočenost privede do zelo nenavadnih učinkov, še zlasti po tem, ko se zadeva zaključi. Ne vem, kako so drugi doživljali trenutek, ko se je pri nas na Šentilju bojevanje končalo, in smo, zbrani pod streho starega mejnega prehoda, izvedeli, da so vojaki pregnani iz pozicij, iz katerih so nas ogrožali. Vem pa, kako sem to doživel sam – hipno in vseobsegajoče sproščanje napetosti, nabrane v tistih kritičnih dnevih. Nenavaden občutek, ki ga nisem doživel ne prej in ne kasneje.

Ko se stvari spet utirijo v stare okvire, začneš pogrešati to intenzivnost in osredotočenost, vsaj takšna je bila moja reakcija. Čisto resno sem razmišljal, kljub temu da sem bil v času dogodkov tudi intenzivno prestrašen, da bi nadaljeval in se vključil v neka druga bojišča. Na srečo mi je te idiotske misli, moje družinsko okolje kmalu izbilo iz glave, kar nekaj ljudi pa sem poznal, ki so odpotovali proti jugu na bojišča, ki z našim niso bila povezana. Kaj se je z njimi dogajalo, je že neka druga zgodba.

Vojna ne gre kar tako iz tebe, ostaja v tebi. S takratnim svakom, ki je prav tako bil tam, sva doma še kar nekaj časa buljila v temo (z orožjem nekje v bližini) in poslušala novice s front na Hrvaškem. Novice so vedno bolj kazale, kako bistveno drugačna vojna se je bila tam – izrazito sovražna do nasprotnika, z večjim izničevanjem nasprotnikove človečnosti in podobno. V tistih časih smo pogosto po službenih zvezah tudi poslušali pogovore med vojaki tam in pogovori so te okoliščine jasno izražali z vsebino, ki ni za slabe želodce in je tukaj ne bom navajal.

Po vojni ali recimo borbi (na tem mestu ne mislim razlikovati med za znanost vojskovanja in mednarodno pravo, pomembnimi termini), dogajanje nujno kaširamo, ker je realnost čisto enostavno, preveč banalna in brutalna. Chris Hedges, ki je kot novinar preživel veliko časa na bojiščih, pravi, da je travma vojne nekaj, kar je težko prebaviti. Zato lažje verjamemo v mite o vojni, razburljivo odzivanje klicu k dolžnosti časti, pogumu in slavi, abstraktnim pojmom, ki so tako prazni v samem spopadu (Chris Hedges: What Every Person Should Know about War, Kaj bi moral vsakdo vedeti o vojni). K temu sodi tudi poenostavljanje in tipiziranje strani, v smislu druga stran je zlo, naša je dobro, o čemer sem že pisal v kolumni o vojni propagandi. 

Nikakršne dileme ni, da s temi „čistimi“ miti prekrivamo preprosto dejstvo, da je smisel celotnega vojaškega usposabljanja, kot to ugotavlja Chris Hedges, sklicujoč se na povsem uradno vojaško doktrino ZDA, enostavno razvitje borbeno pripravljene sile, ki je psihično in fizično izurjena, da se bori in preživi, trening in disciplina pa omogočata, da se v boje lažje vključiš in ubijaš. Pri tem je pomembno spoznanje, da si bolj pripravljen in usposobljen za ubijanje, kadar te vodi močan, spoštovan poveljnik in če imaš tesne vezi s soborci, ki se ob tebi bojujejo in ubijajo (prav tam, str. 28). Zanalašč, tako kot Chris Hedges, izpostavljam ubijanje. Ker v končni posledici gre samo za to, pa naj se to prekriva s takšnim ali drugačnim plaščem časti, domoljubja in kar je še tega.

Kulturno, etično in nenazadnje pravno imamo sicer ljudje privzgojeno prepoved ubijanja. Da se ta prepoved krši, seveda ni nič neobičajnega, a pretežno na začetku omenjeni okviri to preprečujejo. Zato je posebej pomembno, da se razčloveči nasprotnika, da se ga zvede na skupni imenovalec, ki mu odvzame človeško bistvo. Nihče ne govori rad o oznakah, ki jih vojaki hote ali nehote začnejo uporabljati, da bi v sebi opravičili dejanja, ki kršijo globoko privzgojeno normo. Za ameriško vojsko je znanih kar nekaj takšnih izrazov, recimo „gooks“ iz vietnamske vojne, „hadjis“ za vojne na Bližnjem vzhodu in tako dalje. Sedaj so aktualne označbe, kot so orki za Ruse (za tiste, ki niste gledali ali brali Gospodarja prstanov, gre za popolnoma brezdušne in nasilne negativne like) in Ukropi ali kar nacisti za Ukrajince.

Moderna družba in sodobna sredstva komunikacije so brutalnost dogajanja ob takšnem razčlovečenju bolj neposredno prinesla med običajno populacijo. Že prej si lahko na YouTubu našel kakšne posnetke iz raznih spopadov, tudi na območju bivše Jugoslavije, ki so daleč odstopali od slike, ki se po vojni kaže ljudem o bojih. Pobijanje ranjenih ujetnikov in civilistov ter izživljanje nad njimi - vse to, kar je običajno bilo prikrito oziroma se je po vojni samo šepetalo ali molčalo, lahko danes na območju Ukrajine spremljamo skorajda neposredno. Posnetki likvidacij ruskih vojnih ujetnikov, pribijanje še živih na križe, ki jih nato še zažgejo, ter klanje in iztikanje oči so samo del tega, kar se v ozadju resnično dogaja. Ponižujoči intervjuji z ujetniki, se ob tem zdijo skorajda normalni (čeprav gre najverjetneje za kršitev 13. in 14. člena Tretje ženevske konvencije).

Pravni okviri mednarodnega prava oboroženih spopadov (glej npr. Danilo Türk, Temelji mednarodnega prava, str. 429 - 478) so sicer znani ali bi vsaj morali biti znani vsem, ki sodelujejo v bojih, a ker se v ospredje postavlja predvsem sposobnost ubijanja ob sočasni razčlovečenosti, v resnici kaj dosti ne pomenijo. Temu občutno prispeva krvoločnost splošne javnosti, ki kot na tribunah aren antičnega Rima hrepeni po krvi sovražnikov. Posnetki teh grozodejstev zato hitro postanejo „viralni“, ker tudi običajnim ljudem, prežetim z namensko ustvarjeno nastrojenostjo zoper „sovražnika“, vzbujajo strasti bodisi v eni bodisi v drugi smeri. Pomembno pa je razumeti, da s tem trgajo tudi naše človeško bistvo in odpirajo nevarno Pandorino skrinjo ter začarani krog maščevanja in povračilnih ukrepov.

S stališča kazenskega prava je seveda vsa zgoraj navedena dejanja mogoče opredeliti po 102. členu Kazenskega zakonika (Vojna hudodelstva) in jih tudi preganjati. Na določen način prav razširjanje tega po spletu omogoča tudi lažji pregon in dokazovanje. A kaj dosti tistim, ki so takšnega ravnanja deležni, to ne pomaga. Še več, kasnejša sojenja „narodnim junakom“ so povezana s številnimi težavami, o čemer smo se lahko prepričali pri delovanju Mednarodnega sodišča za zločine ne območju bivše Jugoslavije.

Eden izmed svobodnih novinarjev, ki se potika po bojiščih, je svoj kanal na enem od družabnih omrežij in Youtubu naslovil „War Gonzo“. Verjetno še nisem slišal za boljšo označbo posnetkov borb in s tem povezanih dogajanj, vključno s prej opisanimi. „Gonzo“ je v tem kontekstu izraz za novinarstvo, ki se osredotoča na osebno izkušnjo in občutke, ob tem pa se ne ukvarja kaj dosti z objektivnostjo. Podobno kot to velja za t.i. „gonzo pornografijo“, ni potrebnih nikakršnih scenarijev, kulis in make upa, v ospredju je golo dejanje, ki dviga in vzburja naše najnižje, bazične občutke. Napisal bi živalske, a bi bilo žaljivo za živali. Kaj bo to prineslo, kakšne posledice bo to imelo na psihologijo ljudi, ki bodo morali v prihodnosti bivati skupaj, si ne znam predstavljati.

Če se vrnem na začetek - da, imel imel srečo, bilo je prekratko, da bi lahko resnično sovražil.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Navedena odločitev avstrijskega ustavnega sodišča je vzdignila precej prahu in odzivov, predvsem v medicinski stroki. Pri ustavni pritožbi je namreč šlo za več pritožnikov, ki so poskušali doseči, da bi bila omogočena pomoč pri zaključku življenja, ne da bi bili pomočniki inkriminirani. V prvem primeru je šlo za 55 let starega avstrijskega državljana, ki je trpel za multiplo sklerozo in je bil popolnoma poslovno sposoben, v drugem primeru pa pa za sicer popolnoma zdravega 75 letnika, ki pa je želel, da takšno možnost ima, saj je bil sam obravnavan za to kaznivo dejanje, ko je pomagal pri smrti svoje hudo bolne žene. Tretji je trpel za Parkinsonovo boleznijo, četrti pritožnik pa je bil zdravnik, specialist intenzivne medicine in anesteziologije.

Določba prej navedenega člena je bila v delu, ki določa pomoč pri samomoru, ukinjena, od 1. januarja 2022 pa sta zadeve (delno) uredili tako sprememba kazenskega zakonika kot tudi sprejetje zakona, katerega naslov mi je bilo nemogoče prevesti (Sterbeverfügungsgesetz). Slednji določa možnosti in podlage za odobritev pomoči pri končanju življenja. Če najprej na kratko povzamem določbe tega zakona, se lahko za takšno pomoč odloči avstrijski državljan ali oseba s stalnim bivanjem v Avstriji, ki je polnoleten in poslovno sposoben. Sposobnost odločanja mora biti nedvoumna. Pri tem mora iti za neozdravljivo, smrtno bolezen ali težko trajno bolezen s takšnimi simptomi, ki negativno vplivajo na življenje in povzročajo trpljenje, ki ga ni mogoče odvrniti.

Obstoj takšne bolezni morata ločeno potrditi najmanj dva ustrezna zdravnika, eden od njiju mora imeti medicinsko znanje paliativne medicine. Notarji nato sestavijo ustrezno listino, ki ima veljavnost enega leta, v okviru katerega lahko takšna oseba dobi ustrezen preparat, ki zaključek življenja omogoča. Listine se ne izda prej kot v dvanajstih tednih oz. izjemoma v dveh tednih, kadar zdravnik potrdi, da gre za neozdravljivo bolezen, ki vodi v smrt in je prešla v terminalno fazo (smrt bi predvidoma nastopila v roku šestih mesecev).

Zaradi odločitve avstrijskega ustavnega sodišča se je spremenil tudi na začetku omenjeni § 78 kazenskega zakonika, ki mu je dodan drugi odstavek, ki še vedno kriminalizira pomoč, če se nudi nepolnoletni osebi, če se nudi drugemu iz zavržnih nagibov ali osebi, ki ni obolela v smislu zgoraj navedenega zakona, ki ureja izdajo ustrezne notarske listine.

Še največ strokovne debate povzroča rešitev, da se navedeni preparat, beri učinkovina, ki povzroči smrt, zaužije v zasebnem okviru. Zakonsko namreč ni predvidena nikakršna zdravstvena ali podobna ustanova, ki bi to tudi izpeljala. V okviru Avstrijskega združenja za etiko in pravo v nujni medicini (ÖGERN) je potekal novembra 2021 posvet, pri katerem se je obravnavala navedena tematika (Zbornik Samoodločba v mejnih situacijah – reanimacija, oskrba in pomoč pri samomoru, št.9/2022 – Selbstbestimmung in Grenzsituationen – Reanimation/Unterbringung/Suizidassistenz). Avtorica Gloria Burda, asistentka Inštituta za kazensko pravo in kriminologijo, ki je objavila razpravo na to temo, navaja, da je prepustitev jemanja preparata zasebnim osebam brez strokovnega znanja problematična prav zaradi težav pri doziranju, ki lahko privedejo do mučne smrti, odpira pa tudi pot morebitnim zlorabam.

Vsekakor je odločitev Ustavnega sodišča Avstrije zanimiva, sploh če pogledamo, da je dikcija ustrezne kazenskopravne določbe praktično identična z našo. Zanimive so tudi posledične zakonodajne rešitve. Pri celotni stvari je presenetljivo to, da je država z izrazito katoliško tradicijo, ki ima močne zadržke do samomora, sprejela takšno odločitev. Na okoliščino strukture verskih prepričanj se sicer Ustavno sodišče Avstrije izrecno sklicuje (točka 94. obrazložitve), hkrati pa ugotavlja, da je tudi pri verujočih mogoče opaziti močno nagibanje k rešitvi vprašanja, ali omogočiti pomoč pri samomoru. Za ustavno sodišče je bilo ključno razumevanje pravice posameznika do svobodne izbire, ki po mnenju sodnikov zajema tudi pravico do dostojne smrti, prav tako pa tudi pravico, da si pri tem posameznik priskrbi ustrezno pomoč. Zakonodajalec, tako ustavno sodišče, pa mora ta izhodišča upoštevati. Razlogovanje gre v smeri, da če je dopustno, da pacient zavrne medicinske postopke, ki mu ohranjajo življenje, potem mora biti dopustno tudi to, da življenje po svoji izbiri zaključi.

Kar je seveda ključno pri zadevi je inkriminacija pomoči pri tem. Vprašanje je, kako se bo razvijala miselnost pri nas in posledično realnost inkriminacije po 120. členu KZ-1. Sam v praksi še nisem imel opravka s to problematiko. Verjamem pa, da bi bilo odločanje pri tem precej zahtevno. Ali bi bilo v določenih primerih mogoče najti rešitev v tem, da se sicer nekoga spozna za krivega, se pa okoliščine upoštevajo pri določitvi kazni, ali bolje, kar bika zgrabiti za roge in predlagati ustavno presojo. Sam sem vedno naklonjen temu, da se težavam stopi nasproti, če je nekje, kjer je podobna vrednotna struktura, problem že rešen. Ker potem se lahko tako kot na zgoraj navedenem posvetu osredotočimo na druga pomembnejša vprašanja.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ko si mlajši, vemo, je naše premišljevanje o posledicah naših ravnanj, manjše. Tako kot leta minevajo, prihajajo izkušnje in se gradi zavedanje o tem, kakšne so bile posledice. Nekaj tega se naučiš iz lastnih napak, nekaj iz napak drugih. Učni učinek seveda ni enak – lastne napake so pogosteje vir resničnega spoznanja. Preizkusni pilot Mark Galaj je v knjigi Čez nevidne ovire napisal verzijo reka, da se učimo na napakah v smislu, da mora vsak svoje napake narediti sam. Idealno bi bilo, da bi se učili na napakah drugih in napakah iz preteklosti, a se najpogosteje ne.

Pri delu kazenskega sodnika si pogosto soočen s takšnim ravnanjem, včasih na strani obtoženega, včasih oškodovanca (in ustreznih nasprotnih strankah v pravdah). Ob tem mi na misel najprej pride primer, ki sem ga pred leti obravnaval v Celju. Mladi moški, ki je zjutraj hitel na delo, je na klancu proti neki vasi občutno presegel hitrost ter malo po nepreglednem delu ceste zadel pešca, ki je hodil ob robu ceste. Bilo je zgodaj zjutraj in tako kot on, je tudi pokojni hitel na delo oz. na železniško postajo v vasi. Krivda je bila nesporna in odgovornost prav tako, a ko sem zadevo obravnaval, sem manj kot pravni aspekt imel v mislih, kako hitro se lahko nekaj zgodi. Spomnil sem se dni, ko sem se vozil domov, ujet v lastne misli in pogosto nisem prav zaznal, kdaj in kako sem prispel na nek kraj. Zgolj zato, ker sem razmišljal samo o sebi in svojih težavah.

V obravnavanem primeru je tako samo trenutek nepremišljenosti povzročil, da je imela zadeva grozovite posledice. Sojenje je bilo izredno čustveno, z jokom vseh ter presenetljivim in redkim razumevanjem sorodnikov. Svojevrstno je bilo tudi ravnanje obtoženega v vmesnem času od dogodka do sojenja – umaknil se je v samoto, se zakopal v študij in končal doktorat, pri tem pa, kolikor me spomin služi, še iskal odpuščanja pri sorodnikih žrtve. A nič, prav nič, ni moglo odpraviti posledic trenutka nepremišljenosti. Nenazadnje tudi ne izrečena kazen.

Zdi se, in glede tega obstaja gotovo velika količina znanstvene literature s področja psihologije, da je osredotočanje na lastne koristi povezano tudi s stopnjo nepremišljenosti v ravnanju do drugih. Ne bi se drznil postavljati trditev, ki presegajo moje znanje, a verjetno se ne motim kaj dosti. Vsekakor pa je utemeljeno stališče, da težje kot so lahko posledice naših ravnanj, manj nepremišljenosti si lahko privoščimo. Ko danes svet drvi po cesti, ne da bi upošteval, kakšne so lahko posledice, me najbolj moti lahkotnost in nepremišljenosti ravnanj ter potez, ki se vlečejo. Ljudje so razburjeni, prestrašeni, in jezni, to pa je podlaga, ki je ustvarjena za to, da se takšne nepremišljene poteze zlahka uveljavijo.

Nisem neumen, da bi se postavljal množici na pot, zato kaj več ne bom napisal. Samo to bi rekel, da bi v primeru, ki sem ga opisal zgoraj, zadostovalo, kar je kasneje ugotovil izvedenec, da če bi obtoženi za 10 km/h zmanjšal hitrost, do posledic ne bi prišlo.

Sapienti sat!

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

To gotovo ni prvi primer, ko je postala vloga tiska, danes bi rekli medijev, ključna za začetek ali vzdrževanje takšnih ali drugačnih spopadov, prav gotovo pa tudi ni zadnji. V vmesnem času so takšne vplive zgodovinarji večkrat analizirali in preučevali njihov prispevek, verjetno najbolj izpostavljeno glede medijev v nacistični Nemčiji. Nemara le malokdo še ni slišal za časopis Volkischer Beobachter (Ljudski opazovalec), strankarsko glasilo Nacionalsocialistične stranke Nemčije, v katerem je pod uredništvom Alfreda Rosenberga na veliko objavljal verjetno najbolj znani avtor sovražne propagande Joseph Goebbels. Ali še bolj izrazit primerek – časopis Der Stürmer (Jurišnik) Juliusa Streicherja, ki je pripeljal sovražno, zlasti antisemitsko pisanje do svojega katastrofalnega vrhunca. A tudi manj izpostavljeni nemški tisk tistega časa ni kaj dosti zaostajal za navedenima primerkoma.

Glede nacistične Nemčije vsaj nekaj ni sporno, obsojanje režima, njegovo delovanje in posledice so dandanes splošno sprejeti, zato je tudi njihova kritika in raziskovanje v bistvu dokaj enostavno. Tudi temu je mogoče pripisati resnično preštevilne oddaje in izdaje, ki se ukvarjajo s to temo. Ali kot se je nekoč šaljivo izrazil komik Ricky Gervais, da lahko na televizijskem kanalu Discovery izveš resnično prav vse o dveh stvareh – morskih psih in Hitlerju. Če kdo ne verjame, lahko katerikoli dan v tednu po osmi zvečer izbere kanale Viasat History, Discovery, History Chanel. Verjetnost, da na programu do polnoči ne boste našli oddaje o tej tematiki, je izredno majhna.

Primerljivo je analiza delovanja medijev držav zmagovalk v tem istem obdobju, še bolj pa v modernejšem času, razen v strokovnih krogih, bistveno manjša. V teh zadevah namreč nihče ni brez greha. Če že kaj, je znano to, da se je novinarstvo, kar se tiče vojn v času od vietnamske vojne dalje bistveno spremenilo. Ko sem prej navedel, da so mediji omogočali vzdrževanje vojne, sem povedal le del resnice – v nekaterih primerih so omogočili tudi njeno končanje. Pisanje novinarjev o vietnamski vojni je občutno prispevalo k temu, da se je javno mnenje obrnilo v prid njenemu končanju. Eden takšnih novinarjev je bil recimo Seymour Hearsh, ki si je Pulitzerjevo nagrado leta 1969 prislužil s pisanjem o masakru v My Laiu, tega so izvedli ameriški vojaki. Avtor, ki je kljub visoki starosti še vedno aktiven, je kasneje razkril še marsikaj v zvezi z vojno v Iraku in drugih spopadih, v katerih so bile udeležene ZDA.

Marsikaj se namreč razkrije šele post factum, ko zvok orožja preneha in se preštevajo mrtvi ter izračunava škoda. Mislim, da sem nekoč že pisal o tem, kako so ameriško in tudi svetovno javnost o upravičenosti vojaških posegov prepričale zgodbice, ki so se kasneje izkazale za lažne oz. ustvarjene bodisi s strani obveščevalnih služb bodisi celo za te namene najetih podjetij za stike z javnostmi. Če nisem, naj opozorim samo na pričanje Nayirah al Sabah pred ameriškim kongresom, o tem kako naj bi iraški vojaki ob okupaciji Kuvajta metali otroke iz inkubatorjev, kar se je izkazalo vsaj za nepotrjeno, če že ne popolnoma lažno. K verodostojnosti ni prispevala tudi okoliščina, da se je šele kasneje izkazalo, da je bilo dekle hči kuvajtskega veleposlanika v ZDA. Ali pa znamenito mahanje z „epruveto antraksa“ Colina Powella pred Varnostnim svetom Združenih narodov, kar je kasneje sam ugotavljal, da je madež na njegovi karieri.

Nobena skrivnost tudi ni, da se poskuša tok informacij, kadar gre za te občutljive zadeve, usmerjati na različne načine. Tiskovni predstavniki pristojnih vladnih služb vsakodnevno dajejo izjave, ki jih novinarski zbor nato ustrezno prenese. Še bolj ekstremni način obvladovanja informacij na potencialnih in pravih bojiščih pa so ZDA izvajale tako, da so z vojaki potovali t.i. ugnezdeni (imbedded) novinarji. Seymour Hearsh je nekoč v nekem intervjuju povedal, da na tak način vključeni novinarji ne želijo poročati o negativnih stvareh, da ne bi bili „nefer“ do fantov, ki so jih spremljali v boje in jih v tem času dobro spoznali.

Ni potrebno pojasnjevati, da se tema te kolumne vrti okoli sedanjega dogajanja na mejah Ukrajine. Kako se bodo stvari končale, zaenkrat ne ve nihče. Napovedovanje invazij, „napadov pod napačno zastavo“ in sovražnih prevzemov oblasti je toliko, da se nihče več kaj dosti ne znajde, večina pa jih prihaja prav onkraj luže. Problematično zame je predvsem to, da tokrat ne gre, pa naj se sliši še tako cinično, za morebitni spopad nekje v puščavah Bližnjega Vzhoda. Gre za potencialni spopad v Evropi, katerega posledic prav nihče ne zna predvideti in v katerega bo Republika Slovenija ter njeni državljani, pa če to hočejo ali ne, nujno vključeni.

Aktivnosti medijev so pri tem ključne. Osebno sem to spoznal, ko mi je leta 1986, ko sem pravkar prišel na študij v Ljubljano, moj „mrzli“ stric Franci Pečan povedal, da bo v kratkem v Jugoslaviji vojna. Takrat mi je bilo to tako nedojemljivo, da mu nisem hotel verjeti. A opozoril me je, da naj berem tudi srbski tisk, da bi dobil uvid v stvari. Moj drugi stric Borut Slokan, ki je za Pavliho spremljal pisanje tega tiska, mi je nato pokazal članke, ki so potrjevali, da se oblikuje javno mnenje, ki je bilo obrnjeno proti Slovencem. Najbolj se spomnim članka „Tiki leti u nebo“, v katerem se je zatrjevalo, da v Sloveniji proizvajajo bojlerje, ki so narejeni tako, da v Srbiji eksplodirajo, in članek o tem, kako je elektrarna v Đerdapu zgrajena z namenom, da se po potrebi jez zapre in tako poplavi potencialno uporniško Srbijo. Leta 1991 sem nato že bil s puško v jarku in gledal nasprotnika prek muhe na njej.

Danes se zadeve odvijajo bistveno bolj subtilno, a nič manj nevarno. Zato je primerno, da se informacije zbirajo z več koncev in se bere vire na vseh straneh, na dobljene informacije pa se gleda izrazito skeptično. Pri tem ni odveč, če si pred oči prikličemo načela vojne propagande, ki jih je izoblikovala v svojem delu pod istim naslovom Anne Morreli (Die Prinzipien der Kriegspropaganda, Zu Klampen Verlag; 1st edition (1 Sept. 2004):

1. Ne želimo si vojne, samo branimo se.
2. Za vojno je izključno odgovoren naš nasprotnik
3. Naš nasprotnik je poosebljeno zlo in spominja na hudiča!
4. Branimo plemenito stvar, ne naših egoističnih interesov
5. Nasprotnik namenoma izvaja vojna hudodelstva; če storimo napake so te nenamerne
6. Sovražnik uporablja nezakonita orožja
7. Sami imamo le malo žrtev, sovražnikove izgube so velike!
8. Ugledni intelektualci in umetniki podpirajo naše napore!
9. Naša stvar je sveta!
10. Kdorkoli meče dvom na našo propagando pomaga sovražniku in je izdajalec.(1)
    

Vse preveč je indicev, da je na delu kar nekaj naštetih načel. In to ima lahko hude posledice.

Kot je rekel Cicero: Silent enim leges inter arma – V času vojne pravo obmolkne. Zato je potrebno zoper njo usmeriti vso razpoložljivo moč. Ker v njej se znajdemo vse prehitro in praviloma, ne da bi prav vedeli zakaj.

Nenazadnje je potrebno na take zadeve tudi glasno opozarjati. Če ne, postanemo sokrivi za vojno. Bolje kot je to povedal Balaševič, ne znam:

Nisu krivci depresivci, lude i psihopate,
što su rušili pa sada nama nude lopate. Krivi smo mi.
Nisu krivi sedativi što ih nisu sputali.
Sorry matori, krivi smo mi koji smo ćutali.

(Niso krivi depresivci, norci in psihopati, ki so rušili, zdaj pa nam ponujajo lopate. Krivi smo mi. Niso krivi sedativi, ki jih niso omejili, sorry stari, krivi smo mi, ker smo molčali.)

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Za današnjo temo je pomembna informacija, da je bil Rachett v sodnem postopku oproščen iz t.i. tehničnih razlogov, procesnih napak, kamor sodi tudi izločitev nezakonitih dokazov. To je povzročilo ogorčenje in bes prizadetih, ki so družino Armstrong poznali in jih privedlo do tega, da so se odločili za to, da vzamejo pravico v svoje roke. Zarotnikov je bilo dvanajst, kot je število porotnikov v ameriškem sistemu, in vsak od njih je v kupeju navedenega vlaka po enkrat zabodel omamljenega, a še živega Rachetta.

V izvirniku zgodbe ni navedeno, da bi glede tega Poirot imel kakšne moralne pomisleke. Iz samega dejstva, da je ponudil dve možnosti rešitve nekako izhaja, da je hotel upravičenemu dejanju in storilcem pustiti izhod. Ko direktor Bouc izjavi, da sprejema verzijo o uspešno pobeglem neznanem morilcu, Poirot lapidarno izjavi: „Ker sem vam povedal, kakšna je rešitev tega primera, imam čast, da se iz njega umaknem."

Filmskih različic tega filma je bilo kar nekaj in umetniška svoboda je marsikaj iz izvirne različice spremenila, a ker zgodba odpira določena, tudi pravnofilozofska vprašanja, ostaja aktualna še danes. Pred kratkim, ker na programu Pickbox TV poteka serija Poirot, sem pogledal različico, kjer vlogo Poirota igra nepozabni David Suchet. Trivia o tem igralcu pravi, da je dobesedno tedne, celo zunaj snemanja serije, vlogo Poirota tudi živel, vključno z oblačili in vedenjem. Vloga je vsekakor odigrana izjemno prepričljivo, a mogoče so bolj pomembne razlike v scenariju ob zaključku zgodbe. Poirot pri klasičnem razkritju, značilno za tovrstne romane (saj veste, na koncu se vsi akterji zberejo v prostoru, slavni detektiv pa razkrije pravega storilca in na kak način je prišel do rešitve), stopi v zanimivo razpravo s storilci dejanja, vsemi dvanajstimi, zbranimi v jedilnem vagonu Orient ekspresa. Tako potekajo nekateri od zanimivih dialogov:

Hercule Poirot: [jezno] Vi ljudje! Z vašim kenguru sodiščem,(1) vašo kenguru pravičnostjo! Niste imeli pravice jemati zakon v svoje roke!

Hildegarde Schmidt: Monsieur Poirot, imela je samo pet let!

Caroline Hubbard: Bili smo dobri, civilizirani ljudje in nato se je zlo priplazilo preko zidu. V pravu smo iskali pravičnosti in pravo nas je izneverilo.

Hercule Poirot: Ne! Ne, če se vedete tako, bomo postali zgolj... divjaki na ulicah! Da bi se porote in rablji izbirali sami sebe! Ne, to je srednjeveško! Vladavina prava mora biti nad vsem, visoko jo moramo nositi in če pade in nas izneveri, jo moramo vzdigniti še višje! Če se izniči, nobena družba, noben civiliziran človek, ne bo več imel zavetja!

In še:

Greta Ohlsson: Obstaja višja pravičnost kot vladavina prava!

Hercule Poirot: Potem pustite, da jo izvaja Bog... in ne vi!

Greta Ohlsson: In kaj če je ne? Kaj če ustvari pekel na zemlji za tiste, ki jim je bila prizadeta krivica? Če duhovniki, ki naj delujejo v njegovem imenu oproste, kar nikoli ne sme biti oproščeno? Jezus je rekel, »naj tisti, ki je brez greha, vrže prvi kamen«. 

Hercule Poirot: Oui!

Greta Ohlsson: No, mi smo bili brez greha, monsieur! Jaz sem bila brez greha!

Avtorjem scenarija nadaljevanke se lahko zahvalimo za zanimiv uvid v vprašanje, kaj storiti, če se nekdo izmakne pravični kazni, ker se v kazenskem postopku »izmaže« iz procesnih ali t.i. tehničnih razlogov (technicalities). Da se razumemo, ti dialogi ne opozarjajo samo na vprašanje razmerja med pozitivnim in naravnim pravom v povezavi z vlogo vladavine prava, temveč načenjajo še precej več pravnofilozofskih dilem, toda ker je navedeno vprašanje aktualno, se osredotočam bolj nanj.

Grozovit umor Daisy Armstrong, nedolžnega petletnega otroka, je avtorica verjetno izbrala prav zaradi tega, ker je teža tega dejanja taka, da sploh omogoča omejeno opravičilo dejanja dvanajstih zarotnikov. Ne pravno, a moralno opravičilo, ker umor v kazensko pravnem smislu ostaja umor. Vendar je Poirota, ko omeni, da naj pustijo Boga, da izvršuje to »višjo« pravičnost, lahko razumeti tudi v smislu, da je mogoče drugačno vedenje do storilca, kot zgolj pravna sankcija. Mogoče je moralno sankcioniranje, kot so recimo prezir, kritika ali bojkot (glej. npr. Pavčnik, Teorija prava, 2020, str.273), pri katerem smo odgovorni sami in prevzemamo nase vlogo tožilca, sodnika in rablja. Te sankcije so pogosteje težje, kot v sodnem postopku izrečena kazen. Zahtevajo več napora in odgovornosti do samega sebe in drugih, nekaj, kar dandanes ni prav zaželeno. Še zlasti zaradi tega, ker je potrebno živeti naprej z drugo moralno sankcijo, ki se dogaja znotraj nas – pekljenjem vesti (Pavčnik, prav tam, str. 273).

Drugo vprašanje pa je torej, ali opustiti ureditev, ki terja izločitev dokazov, pridobljenih na način, ki je v nasprotju s sedanjo pozitivno pravno ureditvijo, recimo v drugem odstavku 18. člena ZKP. Prejšnja ureditev, govorim v času bivše skupne države, ker je bila narava in razumevanje kazenskega postopka drugačna, ni imela takšnega poudarka pri izločanju dokazov, čeprav so te možnosti bile. Prav tako se je spreminjalo družbeno okolje, spreminjale so se tehnične možnosti posegov v človekove pravice. Tako kot se je spreminjalo vse to, se je spreminjal tudi odnos do tega, kakšno težo imajo kršitve, ki jih storijo organi pregona v zbiranju dokaznega materiala. Sodišča, zlasti najvišja, do tega vprašanja ne pristopajo zlahka. Enostavneje rečeno, nihče noče, kot je to izpostavil že ameriški sodnik Cardozo v sodbi People v. Defore iz leta 1926, kar počez postaviti pravila, »če ga policist polomi, kriminalec odide na prostost« (The criminal is to go free because the constable has blundered).

Dejstvo je, da je s povečanimi pričakovanji do nepristranskosti sodišč ter povečanimi (potencialnimi in dejanskimi) možnostmi zlorab policijskega delovanja in razvoja tehnike postala potreba po preizpraševanju dopustnosti posegov v posameznikove pravice bolj izražena, kot je bilo to še pred kratkim. Odvetniki pri tem igrajo posebno vlogo, ker opozarjajo na nevarnosti, ki jih sodišča in tožilci pogosto spregledajo. Če se spomnimo, je Ustavno sodišče že zelo zgodaj izkazalo veliko zadržanost do posegov v komunikacijsko svobodo in temeljev, na podlagi katerih je sodišče lahko odredilo take posega (glej. npr. U-I-25/95 z dne 27.11.1997, U-I-158/95 z dne 2.4.1998). Ker so se možnosti teh posegov s tehničnim razvojem povečale, je logično, da prihajajo v ospredje še drugi vidiki, kot je recimo nepristranskost odločevalcev o prikritih preiskovalnih ukrepih. Vse to prispeva k temu, da so pravila delovanja državne oblasti jasna in predvidljiva – in prav v tem se ureditev razlikuje od arbitrarne uporabe moči, ki jo nudi oblast. Ugotoviti resnico za vsako ceno, nikoli ni bil cilj kazenskopravne ureditve (tako izrecno Nemško zvezno sodišče v sodbi iz leta 1960 (BGH, 14.06.1960 - 1 StR 683/59)). Na koncu koncev je torej vedno vprašanje, kakšno ceno smo pripravljeni plačati za to.

In ker se osrednje dogajanje romana zgodi na območju bivše skupne države, bi kazalo v zvezi s tem izpostaviti še en citat iz filma. Xavier Bouc, lastnik vlaka pravi Poirotu:

Poirot, smo v Jugoslaviji, hmm? To ni dober kraj, če imaš neko težavo (problem)! To je zadnjica Evrope! To je Divji Zahod! (2)

Vsaj to smo, tako upam, presegli ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ogled filma vsekakor priporočam, a za tiste, ki ga še niso pogledali, samo kratek sinopsis. Film se začne s prizorom, ki smo ga v takšni ali drugačni različici videli že nekajkrat, verjetno sta najbolj ostala v spominu filma Armagedon in Deep Impact (Zadnji udarec). Znanstveniki odkrijejo komet, ki se približuje Zemlji in grozi z njenim uničenjem, in se podajo na pot, da bi opozorili pristojne na to nevarnost. Za razliko od zgoraj navedenih primerov, kjer se tako ali drugače razkrije, da je državna oblast na takšne scenarije bolj ali manj pripravljena in ima v rezervi skrite adute, ki se uporabijo in omogočijo rešitev civilizacije (bodisi kakšnega Bruca Willisa ali super tajno orožje), v tem filmu naletijo na najbolj banalne ovire oz. razmišljanja, ki so dejansko značilni za naš čas.

Predsednico najbolj skrbi učinek na bližajoče se volitve, televizijsko voditeljico bolj kot vsebina sporočila zanima seks z Leonardom DiCapriem, takoj se pojavijo teorije zarot in ko se končno poskuša doseči rešitev z državno intervencijo (nekje se najde karikiran heroj in ustrezno vesoljsko plovilo), se vmeša še mega kapital v obliki osebka, ki je nekak amalgam Steva Jobsa, Jeffa Bezosa in Elona Muska, ki zadevo vidi kot poslovno priložnost. Vseeno ne bi rad preveč pokvaril gledanja filma, a ključno je, da se zadeva ne konča kot običajno. Na tej poti se vse inštitucije, na katere se opiramo – od državne oblasti prek medijev in nenazadnje javnost oz. človeštvo samo, pokažejo kot neustrezne, nesposobne in slepe za resnične probleme.

Film je povzročil precej burne reakcije, nepričakovano so ga močno „popljuvale“ kritike priznanih časopisnih hiš od New York Timesa do The Guardiana, celo v našem Delu sem naletel na članek, ki se je ukvarjal predvsem z vprašanjem, ali takšen film, ki človeštvo prikazuje, kot nekaj kar niti nima smisla reševati, res potrebujemo. Nihilizem, kot se taka reč običajno imenuje, se v resnici zdi precej neprimerna zadeva za današnji čas.

Eden od piscev, katerega priimek – Sirota (David) ima pri nas pač poseben pomen, je v nekem intervjuju povedal, da film seveda aludira in karikira naš odnos do številnih problemov, ki so izziv za človeštvo - predvsem je imel v mislih okoljsko problematiko. A dejstvo je, da je sedanji čas še toliko bolj občutljiv na takšne poglede, ker nenazadnje opozarja na neustreznost in predvsem zmedo, ki se kaže v odzivanju inštitucij na epidemijo. Po mojem je prav zaradi tega nehote pritisnil na živec in so reakcije pravzaprav posledica tega, da je mogoče film gledati tudi v tej luči, čeprav epidemije ni imel v mislih. Večina kritike, vsaj tako jo razumem sam, izhaja iz razmišljanja, da je takšen prikaz v določeni meri subverziven in da dodatno ruši zaupanje v že tako ali tako načeto avtoriteto struktur, ki omogočajo sobivanje. In to je najmanj, kar v sedanjih okoliščinah potrebujemo.

Na določen način se s tem strinjam, a zgolj deloma. Strinjam se predvsem v delu, ki govori o zaupanju v to, da inštitucije in mehanizmi, ki omogočajo skladno delovanje in nenazadnje preživetje, delujejo. Dejstvo je, da ljudje potrebujemo to vero. Moramo verjeti, da nekje obstaja skrivnostno, tajno orožje, ki ga bo človeštvo uporabilo, ko bo res prišlo do krize. Potrebujemo takšne „specialne space shuttle“, kot so v Armagedonu, potrebujemo leteče krožnike iz Dneva neodvisnosti in potrebujemo vero, da človeštvo, ko je res ključno, „stopi skupaj, premaga razlike in reši svet“. Potrebujemo vero v tisto luč oz. svetlobo na koncu tunela, sposobno oblast, ki v kritičnih trenutkih potegne pravilne poteze in skrbi za nas, medtem ko sami dajemo svoj doprinos z izvajanjem vsakodnevne rutine. Ali kot ob najavi, da prihaja komet, ki grozi z uničenjem, Morgan Freeman v vlogi predsednika ZDA (Zadnji udarec) pove: „nadaljevali boste z delom in plačevali račune, kot do sedaj“ in hkrati sporoči, da ne bo dopustil neupravičenega kopičenja dobrin, vojnega dobičkarstva in divjanja cen.

Film ima še eno bodico, ki, ali načrtno ali ne, izpostavlja še eno značilnost uveljavljenih rešitev v filmih – posamezniki, ki jim je običajno dana vloga glavnih rešiteljev človeštva, niso primerni. Od zapitega in ne ravno inteligentnega pilota space shuttla Benedicta Draska (izbrali so igralca Rona Perlmana, znanega iz serije Sons of Anarchy) do prej opisanega milijonarja Petra Isherwella, ki pobegne s zasebno vesoljsko ladjo na nov planet, se kažejo kot neprimerni in nerazumevajoči za pomen skupne koristi. Prav slednja se mi zdi še posebej pomembna, ker razkriva to naše večno iskanje posameznika, ki ima odgovore na vsa naša vprašanja in rešitev za vse naše težave. Kako daleč lahko gre takšna zadeva, nam je zgodovina že zdavnaj odgovorila. Kljub temu pa se nekaterim še vedno zdi, da so takšno osebo našli ali pa se nahaja prav za vogalom in čaka, da nas reši (pred par dnevi so me tako v neki anketi spraševali, ali bi volil stranko nekega politika, ki stranke niti nima, in o njem ali njegovih načrtih, ne vem (in tudi drugi ne) prav ničesar).

Iz enakih razlogov se že leta trudim dopovedovati, da je treba tudi na sodnike gledati predvsem, kot na ljudi, z vsemi možnimi napakami in slabostmi (ob vsekakor prisotnih vrlinah in krepostih). Na žalost je individualistično usmerjeno razumevanje današnjega časa poseglo tudi na področje prava in se od „razsvetljenih“ posameznikov pričakujejo rešitve, ki jih ti, čisto enostavno, ne morejo dati. Nenazadnje avtoriteta prava ne izvira iz takšnega posameznika, ki ima v rokah oblastno moč. Kot je to recimo napisal dr. Aleš Novak v svoji disertaciji Narava in meje zavezujoče moči prava (ki bi, če se mene vpraša, morala doživeti tudi knjižno obliko), se avtoriteta prava kaže v prvi vrsti v njegovi zavezujoči moči oz. naši moralni dolžnosti, da pravo spoštujemo (str. 10). Nenazadnje pravna filozofija in teorija te avtoritete nikoli nista razumeli skozi odločitve konkretnih posameznikov.

Sam sem, priznam, od malega verjel, da pač „oni tam zgoraj“ vedo, kaj delajo. Težava je seveda v tem, ker bolj kot sem prihajal bliže tem mističnim bitjem, bolj sem spoznaval, da so ljudje iz mesa in krvi, podvrženi vsem hibam in skušnjavam, obremenjeni s svojimi prepričanji in predsodki. Dandanes sodobna sredstva komunikacije, družabna omrežja in podobno to vero rušijo že bistveno prej. Zato je toliko težje vzpostaviti zaupanje in vero v to, da se bodo stvari dobro iztekle. Obravnavani film to okoliščino tako jasno vzpostavi, da ostane na koncu resnično slab občutek.

Človek bi se lahko tolažil s tem, da bodo takšna dela ljudi prebudila in vzpodbudila k temu, da se na novo spopadejo z izzivi današnjega časa. A takšnih zadev je bilo že nekaj. Spomnimo se, Slavoj Žižek je pričakoval, da bo izvolitev Trumpa povzročila streznitev in reformo razmišljanja in odnosa do stvari v skupnem interesu. To se ni zgodilo, še več, težave so se še poglobile.

Nekam bo potrebno pogledati in videti rešitev – mogoče res ne navzgor, mogoče na stran in navzdol. K sočloveku in tistim, ki so (še) odvisni od nas. Se pa sprašujem, ali smo tega še sposobni, ko vse na nek način zgolj spreminjamo v „selfie“.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Prav pred zaključkom lanskega leta sem, ker je bilo v zadnjih dveh tednih pred novim letom malce mirnejše, zaključeval zadeve, ki sodijo v pristojnost t.i. „izvenobravnavnega“ ali tudi „zunajobravnavnega“ senata, ZKP ga navaja kot „senat iz 6. odstavka 25. člena ZKP“. Šlo je je za „redne“ zadeve, ki se razlikujejo od „dežurnih“, ki jih moraš reševati v zelo kratkih rokih, praviloma dnevu ali dveh. Na srečo mi je uspelo v pretežni meri zadeve odkljukati in stopiti v 2022 kolikor toliko tekoče. Dežurne zadeve navedenega senata so seveda še za kanček bolj naporne in jih sploh ni mogoče odlašati, ker te vežejo zgoraj navedeni roki. Praviloma si po tednu dežurstva, če se le da, vzamem kak dan dopusta, še posebej če je bilo dogajanje bolj burno. Na naši sodniji so te zadeve namreč lahko resnično naporne. Lansko leto mi je recimo ostal v spominu ugovor zoper par sto strani dolgo obtožnico, kjer sem potreboval dva dni, da sem se v tekstu sploh znašel. Priprava poročila za senat in pisanje sklepa pa so me resnično izmozgali do konca. Dežurstvo tukaj bi res lahko opredelili kot adrenalinski šport. V leto 2022 sem stopil ravno na tak način, kot član dežurnega senata.

Ker je sicer delo sodnika kontinuirano, obrat v nov začetek leta nima takšnega pomena kot v drugih službah. Je pa vseeno nek nov začetek in čeprav imam za januar ter naslednjih par mesecev že dokaj načrtovane in razpisane zadeve, je na mestu razmislek, kako zastaviti delo za naprej. Če sem še upal, da se je s cepivom in počasno vključenostjo vseh smiselnih ukrepov v naše delo zadeva vsaj malce stabilizirala, me je, tako kot verjetno marsikoga drugega, začelo rahlo skrbeti, ali se ne bodo zaradi „omikronov“ in podobnih naslednikov, stvari ponovno zakomplicirale. Ni nikakršnega dvoma, da delovni „izplen“ zadnjih dveh let, zaradi tega nesrečnega covida, ni takšen, kot bi moral biti. Na kazenskem področju, kjer je osrednji problem vedno bila udeležba na glavnih obravnavah, se je to po mojem najbolj odrazilo. Popolna ustavitev dela in nato pogoj PCT sta že sama po sebi povzročala, da so glavne obravnave odpadale kot po tekočem traku.

Relativno pogosto je, da vabljena oseba, ki ni ravno pri volji priti na sodišče, ugotovi, da jo malce praska po grlu in se ne počuti dobro ter nato dobi ustrezno zdravniško opravičilo. V običajnih okoliščinah imaš možnost preverjati upravičenost takih opravičil prek Zavoda za zdravstveno zavarovanje, pri tej bolezni pa to ni niti smotrno, ker je razlog izdaje bolj previdnost in manj resnična diagnoza. In če manjka samo ena oseba je že dovolj, da ti „razmeče“ koledar razpisanih obravnav. Dodajmo še prepovedi ali omejitve potovanj iz tujine in je slika dokaj jasna. Žal je bilo kar nekaj primerov, ko je bila razlog odsotnosti smrt bližnjega zaradi navedene bolezni. V enem primeru celo smrt obtoženega, ki pa ima seveda čisto drugo procesno posledico, ki deluje v obratni smeri od odsotnosti.  

Določene stvari je seveda mogoče zaobiti, predvsem z uporabo sodobne tehnike, ki jo sedaj opredeljuje tudi Zakon o kazenskem postopku, a uveljavitev takšnih postopkov zahteva čas ter postavlja več dodatnih vprašanj in iskanja rešitev. Ker gre za neka nova stanja, je potrebna precejšnja inovativnost in iznajdljivost, a take stvari kvarijo rutino in ustaljenost delovanja. Če se bo takšno stanje nadaljevalo, bo treba bistveno prenoviti postopek, drugače enostavno ne bo šlo 

V tem mesecu imam recimo načrtovanih 23 narokov glavnih obravnav. Po osnovnem stališču naj bi se glavna obravnava začela in končala na enem naroku. Tako bi teoretično moralo mojemu načrtu slediti 23 sodb, a vsak, ki se ukvarja s tem, se ob tej izjavi samo prizanesljivo nasmehne. Že v teh dveh dneh letošnjega leta sem moral preklicati dve obravnavi iz opravičljivih razlogov. Zdaj samo upam, da mi nadaljnjih dni ne poruši še kakšna nepredvidena zadeva, kot so recimo napovedovani ukrepi v zvezi s povišanjem obolevnosti zaradi nove različice virusa.

Mogoče napisano ni pretirano zanimivo, vsekakor ni poduhovljeno ali znanstveno, a realnost sodniške funkcije je pač taka in ko se koledar obrne, v ospredje najprej stopi opisani razmislek. A ker je vendarle začetek vsakega leta tudi priložnost, ostajam pozitiven – ne po PCR ali podobnem testu, da ne bo narobe razumljeno.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zakonodajalec je v Kazenskem zakoniku (KZ-1) določil vrednosti, ki predstavljajo mejo, recimo med majhno, večjo in veliko škodo ali koristjo (500, 5.000, 50.000 evrov – glej 99. člen KZ-1), a podobnih meja se sodna praksa praviloma izogiba in raje določi kriterije, ki so pomensko bistveno širši in s tem tudi nedoločnejši in terjajo vsakokratno oceno, ki je odvisna od »okoliščin posameznega primera«. To presojo, recimo sorazmernosti nekega pripora, je potem potrebno dodatno utemeljevati v obrazložitvi odločitve.

Odločitev sodišča je pri striktni normi seveda bistveno lažja, ker ima jasno mejo, ki sama ne potrebuje dodatnega pojasnjevanja, ker temelji na avtoriteti najvišjega sodišča. V veliki meri torej odvzame težo odločitve o tem, ali nek element obstaja ali ne in kakšne posledice ima.

Da je odločanje pravzaprav osrednja točka sodnega delovanja, vse ostalo pa recimo logistika sporočanja teh odločitev, ni nova ugotovitev. Problem pri tem je, da  se še vedno za osnovo jemlje ideja, da kopičenje in kvaliteta inputa, ob večji kvaliteti akterja odločanja, avtomatično generirata pravilno odločitev. Na žalost, kot ve vsak, ki sprejema odločitve (sprejemamo pa jih vsi), zadeve ne delujejo ravno tako.

Nemški sodnik Thorsten Schleif, ki sem ga v eni od prejšnjih kolumn že omenjal, je v lanskem letu izdal knjigo Končno pravilno odločati (Sodnik razkriva svoje najboljše strategije) – Endlich richtig Entscheiden (Der Richter verrät seine besten Strategien). Ob vsem zanimanju za delo primerljivih sodnikov v Nemčiji, me je k branju najbolj pritegnila izjava avtorja novinarki, da na leto odloči v okoli 400 kazenskih postopkih. Ob tem odloča še o dodatnih zadevah, kot so pripori in podobno (gre za podobne postopke, ki jih v naši ureditvi sprejema bodisi preiskovalni sodnik ali t.i. izvenobravnavni senat). Ob tem številu, kljub temu, da gre za sodnika, ki sodi tudi v postopkih za prekrške, je moje zanimanje za strategije, ki jih za dosega tega cilja uporablja, občutno naraslo. Koga pa ne bi zanimali razlogi za prislovično nemško storilnost?

Ob branju navedenega dela pa se je kar hitro pokazalo, da nekateri razlogi, za katere avtor ocenjuje, da ovirajo promptno odločanje, obstajajo tudi pri nas. Recimo, Schleif opozarja, da se velik poudarek daje na dvigovanje kvalitete in znanj odločevalcev, zanemarja pa se odpravljanje ovir za uspešno odločanje in psiholoških dejavnikov, ki vplivajo na odločitve. Sam izpostavlja potrebo po razumevanju spoznanj psihološke stroke. Po pravici povedano, da obstaja psihologija odločanja, torej znanstveno raziskovanje odločanja, kot enega temeljnih kognitivnih procesov človeškega vedenja, mi, ob vsem zanimanju za psihologijo, ni bilo prav znano. Prav spoznanju tega pa Schleif pripisuje poseben pomen in meni, da bi ga v usposabljanje sodnikov bilo nujno vključiti. 

Spoznanja psihologije odločanja so namreč tudi v tem, da pri vsakem človeku obstaja prirojena težnja oz. odpor do sprejemanja kompleksnih odločitev, kot tudi do sprejemanja več odločitev hkrati. Takšnemu delovanju evolucija namreč ni ustrezno prilagodila naših umskih sposobnosti. Potrditve za to pravzaprav ne rabimo dolgo iskati, poglejmo zgolj na to, kako se pristopa k cepljenju. Odločanje v sodnih postopkih, kjer obstaja ogromno elementov, ki jih je potrebno vključiti v (končno) odločitev, je seveda izredno kompleksno.

K temu dodatno prispeva družbeni odnos do storjenih napak, kjer strah pred družbeno kritiko hromi sposobnost odločanja. Po Schleifu, ki se sklicuje na nekatere raziskave, je Nemčija na predzadnjem mestu po toleranci oz. razumevanju napak, kot nujnih posledic odločanja. Domnevam, da je Slovenija na zadnjem mestu. (Malo za šalo in malo zares, podatkov teh raziskav žal nisem našel na spletu, sem pa naročil knjigo, ki o tem govori). Dejstvo pa je, da se temu, namreč odnosu do napak in učenju na njih, v zadnjem času in na nekaterih področjih posveča bistveno več pozornosti. Sam sem bil, kot sem že napisal na tem mestu, vključen v takšne pobude na področju letalstva, posredno pa bil seznanjen tudi z dogajanjem na področju medicine.

Sam ocenjuje, da je potrebna krepitev moči volje (Willenskraft), ker je le ta omejena in se, če je obremenjena s sprejemanjem več obstranskih odločitev, zmanjša in preprečuje ali otežuje sprejemanje res bistvenih odločitev. Za vsakega sodnika, ki je dnevno soočen s tem, ko mora ob sami vsebini sojenja, skrbeti še za občutno logistiko priprave obravnav, dokaj znana zadeva.

Ker se leto bliža koncu, bi kazalo zaključiti to kolumno z zanimivo ugotovitvijo, da na našo sposobnost odločanja vpliva količina sladkorja v krvi. Če pade pod določeno raven, pade tudi moč volje sprejemati odločitve. Ugotovitev temelji na raziskavi, opravljeni v Izraelu, kjer so ugotovili, da so bili sodnik bolj naklonjeni pomilostitvi obsojenega v času, ko je bila raven dokaj visoka, recimo zjutraj in po kosilu. Bolj kot je potekal čas od zadnjega obroka, manj so bili sodniki naklonjeni prošnjam in so raje ohranjali status quo – torej kazen. Schleif v šali priporoča, da prosilci za pomilostitev ob prošnji pošljejo še kak kos torte.

Kar se mene tiče, bi moral, glede na raven sladkorja v krvi, imeti neverjetno moč volje. Glede na obete prazničnih kosil in večerij pa bom v 2022 verjetno stopil kot Superman. Vsekakor bo novo leto čas za resne odločitve.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Verjetno je za slovensko družbo dovolj značilno to, da je v Kazenskem zakoniku (KZ) najprej sprejela ureditev, ki takšno kazen predvideva, šele čez nekaj časa pa čemu kaznovanje sploh služi. Kazenski zakonik, ki ga danes označujemo s KZ-1, je bil sprejet 20. maja 2008, uporabljati pa se je začel 1. novembra 2008. Ena izmed bistvenih novot je bila uvedba dosmrtnega zapora za nekaj kaznivih dejanj, kot to določa drugi odstavek 46. člena KZ-1. Šele leta 2017, skratka skoraj desetletje kasneje, je s spremembami KZ-1E bil v besedilo vključen 45.a člen z naslovom „Namen kaznovanja“. Ta pravi, da:

»S kaznovanjem po določbah tega zakonika država varuje temeljne vrednote in načela
pravnega reda, vzpostavlja zavedanje storilca kaznivega dejanja in drugih o nedopustnosti
izvršitve kaznivih dejanj, predvsem pa ob spoštovanju človeškega dostojanstva in osebnosti
storilca kaznivega dejanja omogoča, da se storilcu z ustrezno sankcijo omogoči dostojna
vključitev v skupno družbeno okolje.«

Medtem, ko sta prva dva dela, torej varovanje vrednot ter specialna in generalna prevencija dokaj jasna in ne potrebujeta posebnega razčlenjevanja, je drugi del, ki se osredotoča na možnost rehabilitacije storilca, v praksi bolj težaven. Moje razumevanje te določbe je pač tako, da moramo pri izbiri in izrekanju kazni, ob upoštevanju obdolženčevega človeškega dostojanstva, razmisliti oz. dati občutno težo tudi ugotavljanju osebnosti obdolženega in njegovih okoliščin ter posebej razmisliti, na kakšen način bo izvršitev kazni omogočila ponovno vključitev v skupno družbeno okolje.

Najprej je potrebno razmisliti, v kakšni meri kazenski postopek v sedanji obliki takšen premislek sploh omogoča. Da ga zahteva, je jasno razvidno že iz 1. člena ZKP,  ki v drugem delu nalaga, da se storilcu kaznivega dejanja pa izreče kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa kazenski zakon in na podlagi zakonitega postopka. Kot sem že nekoč prej napisal, se v praksi sodišča bistveno bolj ukvarjajo z vprašanem krivde obdolženega, kot pa tega, kakšna kazen mu v resnici gre. Struktura kazenskega postopka je namreč še vedno taka, da je v primeru glavne obravnave to vprašanje v ozadju.

Paradoksalno je edina za to primerna ureditev v fazi predobravnavnega naroka, ki ga zakon jasno razmejuje na dva ločena segmenta v primeru priznanja krivde. Prvega, kjer obdolženi prizna in se to priznanje sprejme, in drugega, ki je namenjen izreku kazenske sankcije, kjer je sklep o sprejemu priznanja osnova, narok pa v celoti namenjen ugotavljanju okoliščin, pomembnih za izrek kazenske sankcije. Čeprav se v večini primerov izvede neposredno po prvem naroku, je v praksi, vsaj tako opažam pri sebi, že pogosteje, da se za ta narok predlaga izvedba dejanj, ki potrebujejo posebno pripravo naroka, tudi s predlogi za izdelavo mnenja izvedenca klinične psihologije, z zaslišanjem oseb iz ožjega obdolženčevega okolja in podobno. Zaslišanja na naroku za izrek kazenske sankcije so, ker je pač odpravljeno vprašanje, ali je obdolženi storil kaznivo dejanje ali ne, bolj sproščena (če lahko to tako označimo), vsekakor pa nudijo večji vpogled v osebnostno strukturo in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro ustrezne sankcije.

Sedanje določbe, ki bi eksplicitno urejale delovanje sodišča v fazi glavne obravnave glede teh okoliščin, so skope. Obstaja pa, zame nenavadna določba 182. člena ZKP, ki je v bistvu namenjena ugotavljanju okoliščin potrebnih za izrek kazenske sankcije, ta med drugim določa, da pred koncem preiskave preiskovalni sodnik razen osebnih podatkov in podatkov o predkaznovanosti, vedenju med prestajanjem prejšnjih kazni, „po potrebi ... priskrbi podatke o prejšnjem življenju obdolženca in o razmerah, v katerih živi, o njegovem osebnem dohodku v zadnjih treh mesecih, kot tudi o drugih okoliščinah, ki se tičejo njegove osebnosti“. Preiskovalni sodnik lahko v te namene tudi odredi medicinske preglede ali psihološke preiskave obdolženca, če je treba dopolniti podatke o njegovi osebnosti.

V vmesnem obdobju, če odmislimo zgoraj opisani narok za izrek kazenske sankcije, torej med delovanjem preiskovalnega sodnika in nastopom kazni, v rednem postopku takšnih zahtev ni, po pravici povedano pa tudi ni na razpolago kaj dosti časa. Zahteve iz Kazenskega zakonika namreč v okviru določbe 49. člena določajo, kaj ugotavljati, ne pa tudi, kako naj sodišče postopa, ker je načelo proste presoje dokazov še vedno dominantna maksima. 

Tako šele pri prestajanju kazni zapora, ko se za obsojenega izdela t. i. „osebni načrt“, se na ustreznejši način ugotavljajo okoliščine, ki so pomembne za dosega cilja iz 45.a člena. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij v 10. členu navaja, kaj je tak osebni načrt -individualiziran program prestajanja kazni zapora, ki se izdela na podlagi ocene potreb in tveganj obsojenca za čas prestajanja kazni zapora in po odpustu, s ciljem, da se ga usposobi za življenje na prostosti, v skladu z družbenimi normami in odprave tveganj ponavljanja kaznivih dejanj (označil M.J.) Pri kazni dosmrtnega zapora je sicer v KZ-1 (tretji odstavek 88. člena) predvideno, da je lahko pogojno odpuščen s prestajanja kazni, ko je prestal petindvajset let zapora. To pomeni tudi, da zakonodajalec z uvedbo dosmrtnega zapora ni opustil osnovnega cilja.

Izrekanje najvišjih kazni je posebej kočljiva zadeva, še zlasti, ker so pogosto povezane z okoliščinami, ki so nam v veliki meri zakrite. O kaznivem dejanju umora in nekaterih ključnih okoliščinah, kot so morilska sla, brezobzirno maščevanje in „drugi nizkotni nagibi“, sem že pisal. Sprejemanje odločitev o tem, ali so ti vzgibi podani, je v praksi zahtevno, ker dokazno ni popolnoma dostopno. Ker tem dejanjem lahko sledi najvišja možna kazen, tudi dosmrtni zapor, je to še posebej problematično.

Ključno v zadevi je namreč, ali resnično priznavamo legitimnost obrambe v kazenskem postopku. Na višino kazni, to je jasno, občutno vpliva pravočasen kritičen odnos obdolženega do kaznivega dejanja. Priznanje krivde v preiskavi ali recimo na predobravnavnem naroku, je recimo takšna okoliščina. A recimo, da zagovornik sklepa, da je dokazna podlaga prešibka, ali pa je tožilstvo izhajalo iz zmotnih kvalifikatornih okoliščin, npr. kot pri zgoraj navedenih vzgibih, in obdolžencu svetuje, da naj s priznanjem počaka, ali poda zagovor kasneje. Obtoženi tvega, da bo s tem izgubil pozitivni moment, ki omogoča izbiro manjše oz. primernejše kazni, kljub temu, da je pri njem podano tako obžalovanje, kot kritičen odnos do svojega ravnanja in s tem osnova za kasnejšo rehabilitacijo.

Razen tega je težko, če že ne nemogoče, navajati morebitne olajševalne okoliščine, ki jih lahko razkrije le obdolženi, hkrati pa se braniti v smislu, da dejanja ni storil. Obdolženi se tako nahaja med Scilo in Karibdo, sodišče pa tudi ostaja brez pravega vpogleda in možnosti za izbiro ustrezne kazni. V praksi, pri rutinskih primerih, sodniki razumejo takšne dileme in te praviloma nimajo posledic za obdolženega. A pri zahtevnejših zadevah, kjer grozi obdolženemu visoka zaporna kazen, katere značilnost je bolj izražen retributivni učinek, bi si sam želel, da se z določitvijo višine kazni ne bi ukvarjal hkrati z odločitvijo o tem, ali je bilo dejanje obdolženemu dokazano ali ne.

Sistemsko bi bilo, glede na zasnovo kazenskega postopka, to seveda težko doseči. Mi pa je sedaj bolj razumljiva anglosaksonska delitev postopka na dva segmenta, pri čemer je t. i. „sentencing“ tudi bolj kompleksen in prilagojen cilju izbrati najbolj ustrezno sankcijo. Ta del postopka nekako ustreza našemu naroku za izrek kazenske sankcije. Kaj podobnega bi mogoče morali imeti v primerih, kjer se lahko izreče kazen 30 let ali kazen dosmrtnega zapora.

Vem, da takšna razmišljanja v današnjem svetu in družbenem okolju niso ravno popularna. Velik odstotek prebivalstva celo ne bi imel, kot sem to že enkrat napisal, težav s ponovno uvedbo smrtne kazni. Pogosto mi kdo v podobni debati tudi navrže, da bi nekoga pač zaprl in vrgel stran ključ. Takšen pogled izhaja pravzaprav iz nenavadno nekritičnega odnosa do samega sebe. Takšen pogled je danes precej običajna stvar, ker se poskuša celotno strukturo človeštva slikati v kontrastu belo-črno. A dejstvo je, da je vmes celo več kot 50 odtenkov sive in da se lahko vsakdo nekoč znajde v kazenskem postopku. Nimam nobene težave z izrekom obravnavne kazni, če bom lahko ustrezno ocenil, da jo dejanje in okoliščine obdolženca terjajo. A o tem moram biti prepričan in zahteva kazenskega postopka je, da bom o tem lahko prepričal tudi druge.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

O procesnem zakonu, ki ga uporabljam, sem presipal že precej prahu iz laserskega tiskalnika (sem napreden in ne prelivam več črnila), predvsem v smislu, da bi bilo potrebno konceptualno stvari spremeniti. Kar se Kazenskega zakonika (KZ-1) tiče, pa je moja temeljna kritika ta, da se zdijo vsakokratne spremembe bolj odraz problemov procesne zasnove in se poskuša z materialno kazenskimi določbami reševati procesne probleme. Kot take vidim zlasti spremembe, ki so zadevale kazniva dejanja zoper gospodarstvo, kjer se je opis najpogostejšega dejanja – zlorabe položaja - pogosto spreminjal. Enako stališče imam tudi glede koncepta kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki po mojem rešuje težave popolnoma druge panoge prava in njej lastnih sodnih postopkov.

Sedanje spremembe Kazenskega zakonika, ki so, čeprav gre pravzaprav za drugi kazenski zakonik v tridesetih letih obstoja naše države, označene že s črko I. Tako se število sprememb počasi bliža polovici abecede, kar glede na to, da je bil novi KZ-1 sprejet maja 2008, pomeni, da se ta sistemski zakon spreminja ali dopolnjuje nekako na leto in nekaj mesecev. Dinamika družbenih sprememb je resda velika, vendar zadeve niso tako nepredvidljive. Razumljivo je tudi prenašanje zahtev nekaterih evropskih direktiv, vseeno pa pri zahtevah kazenskega prava spreminjanje ni prav zaželena dejavnost.

Kar se tiče najbolj odmevnih zadev pri teh spremembah, je to gotovo določitev nove kvalificirane oblike kaznivega dejanja prisiljenja v 132. členu KZ-1, ki bo imel nov drugi odstavek, ki se glasi: »(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka zoper uradno osebo z namenom ustrahovanja, tako da uradna oseba v mejah svojih uradnih pravic opravi uradno dejanje, ki ga ne bi smela opraviti, ali ne opravi dejanja, ki bi ga morala ali smela opraviti, se kaznuje z zaporom do dveh let.«.

Iz poročila k predlaganim spremembam je razvidno, da naj bi se dejanje uvedlo „glede na naraščajoč pojav groženj samih, kot tudi takih z namenom, da bi določeni funkcionarji oziroma uradne osebe države nekaj storile (glasovale, odločile in podobno) ali ne, je tako iz generalno-preventivnih kot tudi specialno preventivnih razlogov ustrezno še na nivoju kaznivih dejanj pokazati zavržnost takih dejanj“. Zakonodajalec se zaveda povezave z drugim kaznivim dejanjem (299. člen KZ-1), a navaja, da s tem širi nabor prisiljenj uradne osebe z namenom ustrahovanja.

Druga takšna odmevna sprememba je spreminjanje procesnih predpostavk za prej navedeno kvalificirano obliko kaznivega dejanja Prisiljenja in  kaznivega dejanja Grožnje po 135. členu KZ-1. Pri slednjem, katerega opis se ne spreminja, se pa (v kolikor je storjeno „zoper koga od najvišjih predstavnikov države, poslanca, člana državnega sveta, člana vlade, sodnika ustavnega ali vrhovnega sodišča ali zoper njegovega bližnjega“)  tako kot pri prvem, dejanje preganja po uradni dolžnosti. Razlogi za to so, kot je razbrati iz gradiva, ker se v zadnjem času intenzivirajo grožnje poslancem in drugim visokim predstavnikom države, da so te javno znane in povezane z njihovim delom in je tako „iz generalno in specialno preventivnega vidika  ustrezno, da se primeri groženj opredeljenim predstavnikom države in njihovim bližnjim obravnavajo po uradni dolžnosti“.

Osnovni zadržek, ki ga imam pri tem je, da je pri obeh dejanjih dokaj pomemben subjektivni element občutka strahu, vznemirjenja ali prisile, odvisno na katero dejanje gledamo. Prav iz tega razloga je, po mojem mnenju, izbira predloga, kot načina, da se izrazi volja nekega oškodovanca do pregona, pri takšnih dejanjih vedno bila smiselna. Uradna dolžnost pač pomeni, da državni organi samostojno in v državnem oz. javnem interesu začnejo in vzdržujejo kazenski pregon, volja oškodovanca pa pri tem nima pomena. Pri teh dveh dejanjih to praktično pomeni, da bodo organi pregona pozorno spremljali in sami ocenjevali, ali pregon sprožiti in/ali ga vzdrževati. To ni zanemarljivo za tiste, ki prakso pregona poznajo.

Predvsem pa se sprašujem, koliko in v kakšni meri je ravnanje, ki je sedaj dobilo večjo težo, odraz konkretnih in upam prehodnih družbenih razmer. Kazensko pravo naj bi vseeno bilo uporabljeno kot skrajno sredstvo, ko so iztrošene druge možnosti prava. Verjamem namreč, da sedanje okoliščine generirajo pojave agresije tudi na področjih, kjer sicer v „običajnih“ razmerah teh ne bi bilo. Ljudem se govori, da je potrebno malce potrpeti, da zadeva mine, požreti tudi marsikaj, kar ne bi, če ne bi bilo te bolezni in ukrepov povezanih z njo, ter prilagoditi svoje ravnanje. Ta splošna zahteva bi lahko imela tudi vpliv na tiste, ki sedaj uživajo dodatno zaščito. In če bo vse minilo, kot se zatrjuje, bo minila tudi potreba po takšni kazensko pravni ureditvi.

Na srečo s temi kaznivimi dejanji nimam dosti opraviti. Ker pa je takšne dejanske stanove, ki so opredeljeni sedaj zlasti v kaznivem dejanju grožnje, morala stroka (znanost in sodna praksa) temeljito prevetriti in na novo vzpostaviti kriterije že ob sprejemu KZ-1, kolegom nikakor ne zavidam.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Če se najprej usmerim v prvo razsežnost. Iskanje smisla državne ureditve in delovanja države je predmet razmišljanj pravzaprav že od začetka civilizacije. S tem se študenti družboslovnih znanosti seznanijo že zelo zgodaj na študijski poti in na tem mestu nima smisla, da bi se s tem ukvarjal. A dejstvo je, da mnogi razumniki poudarjajo potrebo po novem „razsvetljenstvu“, predvsem v smislu iskanja novih načinov delovanja in usmerjanja življenja državno organiziranih skupnosti. Dejstvo je namreč, da so se okolje in družbene razmere spremenile in da je nenazadnje razvoj znanosti in tehnologije omogočil še do pred kratkim neznane oblike povezav. Ideja, da bo prav slednje, vključno s  proizvodnjo dobrin samo po sebi pripeljalo do boljšega načina življenja in sobivanja, ki je bila osrednja ideja marsikaterih mislecev vseh mogočih vrednotnih izhodišč, se zaenkrat kaže kot vprašljiva. Tiste luči na koncu predora, ki jo recimo omenja Slavoj Žižek, za katero ne vemo, ali je obet svetle prihodnosti ali pa lokomotiva, ki prihaja proti nam, sam še ne vidim.

Kar je mogoče videti, in zaradi majhnosti Slovenije toliko bolj izrazito, je pomanjkanje občutka in zavedanja o smotru delovanja pri izvrševanju funkcij države. Človek lahko razume, da nekdo sodeluje pri tem zgolj iz lastnega interesa. Lahko se celo razume, da na primer kljub nerodnosti položaja, v katerega je postavljen zaradi odločitev, ki so za skupno dobro škodljive, vztraja, ker je recimo vzel kredit in želi še nekaj časa uživati malo višji dohodek, ki bo ta kredit izplačal. Po človeški plati lahko to razumem – sodobna družba in položaj v njej še vedno temeljita na materialnem, a želel bi si vsaj določeno priznanje teh banalnih vzgibov in ne le prozornega sprenevedanja. Nič čudnega, da se ljudem zdi, da se nekdo iz njih dela norca. Hudič je, ko še največ iskrenosti zaznaš v sodni dvorani, kjer mi kak obtoženi pošteno pove, da je pač kradel, ker je potreboval denar za drogo, in je pripravljen sprejeti posledice, ki iz njegovih dejanj izhajajo, ter ob tem celo izrazi razumevanje za tistega, ki ga je z dejanji oškodoval.

Sam se vedno spomnim na Christiana Thomasiusa, ki je ločeval med etiko, pravom in politiko na tak način, da je vsakemu od njih pripisal določeno vrednoto in njej pripadajoče zapovedi. Etika, ki po njegovem zajema dolžnosti, ki jih ima nekdo do samega sebe, notranjo čast in mir, je stvar posameznika in v mojem razmišljanju danes pravzaprav nima posebnega pomena. A za drugi dve področji se kaže spomniti na njegove misli. Za politiko pravi, da naj jo opredeljuje dostojnost (decorum) in pri tem naj bo osnovno merilo „pozitivno zlato pravilo“: „vse kar želite, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim“. Danes smo na tem področju daleč od dostojnosti. Za pravo pa velja „negativno zlato pravilo“: „za kar nočeš, da bi ljudje storili tebi, tudi ti ne stori nikomur drugemu“.(*1) Če nekdo že v odnosu do samega sebe ne čuti potrebe, da bi sledil notranjemu vodilu, bi lahko sprejel vsaj te dve, za sodelovanje v delovanju države nujni in za večino primerov ustrezni vodili. Jasno je, da obe izpeljanki ne nudita dokončne in edine zveličavne rešitve. Družboslovne znanosti so od takrat bistveno bolj napredovale in razkrile momente in faktorje, ki vplivajo na delovanje v državi. A ker se je iskanje pravih rešitev ustavilo na naravoslovnemu podobnem raziskovanju dejanskih družbenih razmerij, si človek prav zaželi starih časov in iskanja odgovorov, ki dajejo tudi vrednotno utemeljene napotke.

Priznati si namreč moramo, da obstoječi državni ustroj, ki ustreza standardom zahodne družbe, v veliki meri temelji na, včasih naivnem, zaupanju, da nosilci funkcij, delujejo v skupno dobro. Iz različnih vrednostnih pozicij, a s skupnim ciljem. To, do določene mere naivno zaupanje, je pravzaprav resnično vezno tkivo. Če ga ni, se ljudem prej ali slej zazdi, da je taka država, če si sposodim Avguština, zgolj velika roparska tolpa. In tukaj se tudi neha spoštovanje odločitev takšne države. Vse deviacije v zadnjem času, tako se mi zdi, je mogoče pripisati takšnemu pomanjkanju zaupanja.

V večji meri, in tukaj stopi v ospredje razvoj tehnologije, to stopnjo nezaupanja, povečujejo razkritja delovanj v ozadju politike. Če se je včasih precej stvari odvijalo v lobijih predstavniških teles in raznih pisarn ter so te stvari ostajale prikrite, zdaj zaradi možnosti zvočnega ali slikovnega snemanja, ki jo ponuja sodobna tehnologija, marsikaj pride na plano. Kar se zgodi pri takšnih zadevah ni problematično samo glede posameznikov, ki so vpleteni v takšne pogovore. Bolj je škodljiv videz, ki se s tem pušča. Gostilniško kvantanje in hvalisanje s takšnim ali drugačnim vplivom, vključno z metaforičnim zagotavljanjem lomljenja raznih delov moške anatomije, ni pomembno (samo) za dejanske posledice v nekem konkretnem primeru. Pri vsem potencialno kaznivem delovanju pa takšna razkritja povzročijo večjo škodo z učinkom, ki ga ima takšno kvantanje na splošno zaupanje ljudi v državo in odločevalce. Ljudje začnejo verjeti v možnost takšnih vplivov tudi tam, kjer tega ni ali kjer sam pravni red poskrbi, da do takšnih vplivov, vsaj trajno, ne pride.

Vsak ve, da je konec nekega prijateljskega ali partnerskega odnosa blizu, ko se načne zaupanje vanj. Ta občutek je nekaj, kar se ne da doseči niti s pravnimi pravili niti z zakrivanjem oči pred resnico. Tudi če ga nadomesti odnos z drugo osebo, bo nezaupanje ostalo in potrebno bo precej časa, da se ponovno vzpostavi. To je tisto, kar me skrbi.

Ne morem pa se upreti naslednji izjavi. Glede na to, da sodniki odločitev ne sprejemamo z delom človeške anatomije, ki je zadnje čase v javnosti popularen, mi ni treba ponujati ščitnikov (zadnje čase se mi to občasno zgodi). Kako daleč je to od razumevanja pravnega reda in razuma nasploh, pa mi verjetno ni potrebno posebej pojasnjevati.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Nekega dne je iz enega izmed teh potovanj prišel domov precej razkurjen. Namreč, ne samo, da se je tam postavljala tovarna, politična odločitev je tudi bila, da se tja prenese najnovejša tehnologija. Takrat so v proizvodnjo uvajali tako imenovane CNC stroje, ki so bili precej napredna stvar, saj so, recimo stružnice, upravljale računalniške enote. V primerjavi z današnjo tehnologijo je bilo to precej drugače in, če sem ga prav razumel, je šlo v bistvu za spoj med sicer dokaj klasično stružnico in računalniško krmilno nadgradnjo. Nekak hibrid med analognim in digitalnim, kot marsikaj takrat.

Njegova jeza je izvirala iz okoliščine, da so delavci, namesto tega, da bi se naučili delati s temi zadevami, ob prvi priložnosti, te krmilne enote preprosto odstranili. In nato delali dalje na stružnici, kot so bili navajeni – z ročnim upravljanjem. Da so s tem izničili tolerance in v bistvu smisel celotne operacije, mi verjetno ni potrebno pojasnjevati. Oče je bentil predvsem zaradi tega, ker je njegov matični obrat v Sloveniji moral delati z bistveno starejšimi stroji. Nekateri so bili celo iz časov pred drugo svetovno vojno. Ko sem nekaj let za tem v Letalskem centru Maribor sam rezal navoje na stari stružnici, ljubkovalno imenovani „vagnerca“ (s tem smo si zaslužili za letenje), sem se pogosto spomnil tega pogovora. Stroj je bil še iz predvojnih časov, služil pa je še dolgo v osemdeseta leta.

A zakaj pravzaprav ta anekdota? Predvsem zaradi tega, ker je pokazala določeno razliko v dojemanju tehnološkega razvoja. Visoko tehnoloških rešitev ne moreš, ne da bi pri tem doživel precej rezistence, vpeljati v sisteme, ki niso vsaj deloma, mentalno pripravljeni za njihov sprejem. Po mojem mnenju so takšni preskoki mogoči na dva načina. Eden je čisto enostavno evolucija miselnosti, ki seveda traja precej časa, drugi so krizne okoliščine, ki takšne rešitve nujno terjajo.

Ni mi potrebno razlagati, kakšne tehnološke skoke so omogočili krizni dogodki. Na žalost najpogosteje vojne, ker smo ljudje očitno najbolj iznajdljivi takrat, ko je potrebno ubijati. A nenazadnje, tudi sedanje stanje je povzročilo precejšnje tehnološke preskoke, celo tam, kjer tega ne bi prav pričakovali. Nekaj sem o tem že pisal, a tokrat se bolj ukvarjam s tem, koliko smo sploh v sodstvu pripravljeni na sprejemanje modernejših tehnologij. Če pustimo ob strani finančne možnosti, je mogoče sedaj resnično čas za velik preskok, ker nas k temu silijo tudi okoliščine.

Rezistenca bo verjetno precejšnja. Niti ne tako daleč nazaj, ko sem prišel na ljubljansko sodnijo, sem si omislil svoj prvi tablični računalnik. Pri slovenskem založniku sem si, opogumljen z izkušnjo prebiranja elektronskih knjig, „naložil“ Zakon o kazenskem postopku in Kazenski zakonik ter v dvorano prihajal s tem pripomočkom. Ker je, kar danes vsak pozna, na računalniku tudi rokovnik, sem še obravnave načrtoval na njem. Skratka, počutil sem se ekstremno moderno in napredno, težav pa ni bilo, dokler sem bil v „svoji“ dvorani. Ko pa sem bil sosodnik v neki zadevi in sem prav tako prikorakal v dvorano s to „opremo“, je kolegica, ki je zadevo vodila, izrazila izredno nezadovoljstvo z mojim pripomočkom, češ, da bodo ljudje v dvorani mislili, da igram igrice in da naj to zadevo takoj pospravim. Moje dokazovanje in prikazovanje možnosti, ki jih ponuja, ni pomagalo nič, po kuloarjih in na kavicah, je nemudoma zaokrožilo, da se igram na tablici med obravnavo. Ko mi je takratni vodja vljudno priporočil, da naj, zaradi božjega miru, v dvorano raje nosim zakonodajo v analogni obliki, sem pač temu sledil. Ker je bila izkušnja s slovenskim založnikom zakonodaje, kljub visoki ceni v bistvu izredno slaba in se kvaliteta, tudi po malce žolčnim dopisovanju med mano in odgovornimi, ni spremenila, sem dejansko čez čas presedlal nazaj na preizkušene pripomočke, beri zakone v papirni obliki. Zvišani stroški življenja so tudi zmanjšali možnosti nabave nove tehnologije in razen pametnega telefona, kaj drugega od elektronike v dvorano ne nosim več.

Prav zaradi tega mi je, kakšno leto nazaj, šlo kar malce na smeh, ko je nek mlajši in bistveno bolj tehnološko (in priznam tudi strokovno) naprednejši kolega, kazal, kaj vse lahko počne na svojem tabličnem računalniku. V celoti skeniran sodni spis, z opombami in razporejenostjo dokumentov glede na pomen in potrebo sojenja, možnostjo takojšnjega priklica relevantnega dokumenta, s podčrtovanjem in vsemi, kot pravijo Američani „bells and whistles“. Zadeva se je prijela pri kar nekaj mlajših kolegih in mislim, da je zgolj vprašanje časa (in finančnih možnosti, seveda), ko bo tega na sodiščih videti več.

Različne projektne skupine v slovenskem pravosodju se s precejšnjo mero zavzetosti trudijo, da sodstvo stopa v korak s splošnim tehnološkim razvojem. Dejstvo je tudi, da se vedno bolj pogosto na moji mizi namesto spisa v papirni obliki, najde skeniran spis na podatkovnem nosilcu, zaenkrat večinoma na CD-ju.

Dejstvo pa je tudi, da so elektronski zapisi spisa v svojem bistvu še vedno „analogni“. Po domače povedano: skozi skener se preprosto pošlje „vse po spisku“, ne da bi stvari pri tem digitalno razporedili na način, ki bi olajšal pripravo na delo. Dejstvo je tudi, da vse več komunikacije poteka na elektronski način, še vedno pa se uporablja tudi tehnologije, za katere mlajša generacija že skoraj ne ve več, da obstajajo – recimo faks. O Wi-Fi omrežju sploh nima smisla govoriti, ker tega na sodiščih preprosto ni (pri tem gre resda večinoma za varnostne razloge).

Vse to kaže, da smo nekje na prelomnici med analognim in digitalnim pravosodjem, kjer je, podobno kot pri na začetku omenjenih CNC strojih, mogoče odstraniti krmilni del in delati na „klasičen“ način. Vprašanje, ki se mi postavlja je, ali ne bi bilo mogoče bolje potegniti jasno črto in radikalno (vendar sistematično) preiti na modernejše poslovanje, podobno kot je v lastni režiji in na lasten strošek storil zgoraj omenjeni kolega. Skušnjava vračanja nazaj ali po status quo je po mojem velika. Generacije sodnikov in strokovnih sodelavcev, ki prihajajo za mano, so takšnega dela bistveno bolj vešči in njim pripada prihodnost, zato bi kazalo prav njim prepustiti načrtovanje. 

Čeprav sam še vedno rad listam po knjigah, moram priznati, da sedaj vendarle pogosteje prebiram napisano na ekranu mojega telefona, kot tisto, kar je na papirju. Papirnati sodni spis, kot je običajen sedaj, mi pa tako ali tako že od začetka „gre na jetra“, ker je po mojem mnenju popolnoma nepregledna zadeva in ostalina nekih davnih časov, o čemer sem že pisal. Čas je, po mojem zaradi vseh okoliščin, ki izhajajo iz omejitev, ki jih prinaša obstoječe stanje, primeren. Če kdaj, zdaj.

P.S.
Ena izmed takšnih stvari, ki mi včasih, kot pravijo v Mariboru, „dvigne dekl“, je še vedno arhaično vročanje sodnih pisanj. Če pustimo ob strani bolj eksotične možnosti, ki se ponujajo – recimo vročanje preko socialnih omrežij, bi se dalo kaj postoriti kje drugje. Recimo, če kupim kakšno neumnost preko nekega kitajskega veleprodajalca, lahko sledim pošiljki dobesedno na uro. Kar te posebej razjezi je okoliščina, da ti Kitajci! po aplikaciji javijo, kdaj se je začel carinski postopek v Sloveniji in kdaj zaključil. Sam pa še vedno čakam, da se v spisu pojavi en košček rjavega papirja s podpisom, da je nekdo pošiljko sprejel.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Če gledamo definicijo, ki jo ponuja Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) v svojem drugem členu, naj bi bil javni red in mir „stanje, v katerem je zagotovljeno neovirano izvrševanje pravic in dolžnosti po ustavi in zakonih“. Že na tej definiciji je jasno, da zlahka pride do kolizije različnih pravic, ki jih imajo posamezniki v našem ustavnem redu. Na eni strani so gotovo pravice, ki jih imamo posamezniki v okviru ustavno zagotovljenih pravic in svoboščin ter na drugi strani pravice ali bolje pooblastila, ki jih imajo na drugi strani nosilci državne prisile - praviloma organi pregona. Smisel celotne koncepcije javnega reda in miru je torej v tem, da lahko le v njem izvršujemo pravice in dolžnosti po Ustavi in zakonih. V zadnjem času se ta pojem najbolj omenja v okviru množičnih protestov, čeprav so kršitve javnega reda in miru več ali manj vsakodnevna stvar.

Ustava je glede uporabe pojma javni red in mir v bistvu skopa, v 32. členu se recimo uporablja izraz „javni red“, kot okoliščina na podlagi katere se lahko omeji gibanje, v 42. členu pa se uporablja izraz „mir“ v opredelitvi pravice do zbiranja in združevanja, ker je zagotovljena pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj. Največkrat se torej red in mir omenjata v okviru možnosti omejevanja določenih ustavno zagotovljenih pravic in svoboščin. Prav pravica do zbiranja in združevanja je v kontekstu sedanjih dogajanj najbolj zanimiva. V komentarju Ustave RS (Izdala Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 460) lahko preberemo, da sodi pravica do svobodnega združevanja v sklop tistih temeljnih ustavnih vrednot, ki jih je potrebno posebej spoštovati in dosledno zagotavljati njihovo resnično udejanjanje. Kot navaja avtor dr. Lovro Šturm je to razumevanje toliko bolj pomembno, ker je „komunistični režim po prevzemu oblasti od leta 1945 … navidezno zagotavljal svobodo združevanja ... v resničnem življenju pa so komunistične oblasti delovanje opozicijskih političnih strank na vse možne načine z represivnimi ukrepi popolnoma zatrle in jih dejansko izločile iz političnega življenja“. Glede na navedbe avtorja je za razumeti, da nam je, tako rekoč že v zibelko državnosti položeno, da bodo reakcije na omejevanje teh pravic bolj burne, kot v kakšni drugi državi.

Ta svoboda do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj pripada vsakomur in je tudi pravica do demonstracije. Kot navaja isti avtor v nadaljevanju (str.462), je omejitev zbiranja in omejevanja v zahtevi, da mora biti zborovanje (beri demonstracija) mirna. Zbiranje pa je mirno, če ni ogrožena varnost ljudi in premoženja ter ob nemotenem poteku obstoječega procesa zagotavljanja materialnih in nematerialnih dobrin. Zbiranje ljudi z orožjem ali nasilno zbiranje ljudi ni takšna pravica, njeno omejevanje pa je sicer pogojeno z razlogi varnosti države, javne varnosti ali varstva pred širjenjem bolezni. Kot pravi Šturm, gre za izredno občutljivo poseganje v temeljne ustavne svoboščine, ki jih je mogoče upravičiti le z varstvom svobodne demokratične družbe kot celote (str.463). Vse navedeno kaže na to, da je pri tej ustavno zagotovljeni pravici, potrebno posebej rahločutno obravnavanje ljudi, ki to pravico izvršujejo na protestih. Uporaba prisilnih in drugih represivnih sredstev je torej dopustna le, kot to navaja Šturm, ob zgoraj navedenih okoliščinah in še takrat mora že zakonodajalec!, zato pa še toliko bolj izvrševalec zakonsko določenih pooblastil, spoštovati načelo sorazmernosti.

Demonstracije so za večino od nas, če smo pošteni, nadležna zadeva. Še tisti, ki se jih udeležujejo, tako sem prepričan, bi verjetno raje počeli kaj drugega. Tisti, ki smo zaposleni v bližini izpostavljenih lokacij, kjer se demonstracije odvijajo, smo, kar je še najmanj, ovirani pri odhodu in prihodu na delo, včasih pa tudi pri delu. A te zadeve je pač potrebno razumeti. Zanimivo je, kako neutemeljeno se nam zdi, ko v Rusiji policija razžene „neprijavljene shode“ in kako benigno gledamo na razganjanje podobnih demonstracij v državah, ki se ponašajo z demokratično ureditvijo. Pogosto zaradi pozornosti in t.i. „framinga“, ki ju tem dogodkom posvečajo mediji. A večina se nas bo strinjala, da vsi imamo radi mir, večinoma tudi red.

Če poskušamo v SSKJ poiskati pomen obeh besed - red in mir, naletimo na zelo široko paleto pomenov, predvsem v smislu nekonfliktnega stanja (mir) oz. urejenosti s pravili (red). Ob tako široki paleti pomenov je jasno tudi, da so percepcije, kaj sodi v red in mir, lahko zelo različne. V družbi, kjer so konflikti pravzaprav srž bivanja in ureditve, je jasno, da prihaja zlahka do zamenjave perspektiv glede na obravnavano družbeno temo demonstracij. Nenazadnje naša družba temelji na ne-miru - konkurenci gospodarskih subjektov in nenazadnje političnih interesov, ki tekmujejo med seboj za prevladujočo pozicijo, bodisi na področju ekonomije bodisi politike. Logično torej je, da „popoln“ mir kot tak niti ni zaželeno stanje in so nasprotja pravzaprav integrirana v družbeno podstat in državno ureditev. Ker izhajamo tudi iz razumevanja svobode posameznika je tudi red, kot posebna dobrina omejen s svobodnim poljem delovanja človeka in vice versa. Demonstracije ob takšnih konfliktih postanejo zato skorajda nujen pojav, še zlasti če v okviru pravil, ki vplivajo na sprejemanje splošno veljavnih odločitev, prebivalstvo ne najde poti.

Če se vrnem na bolj prozaična vprašanja. Nesporno je, da so za primere, ko demonstracije niso več mirne in začnejo ogrožati varnost ljudi in premoženje, dopustni prisilni oblastni posegi. Od uporabe prisilnih sredstev policije do glob in kazni. Zakon o javnih zbiranjih (ZJZ) in Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) imata jasne opredelitve prekrškov, kot skrajno sredstvo pa so v Kazenskem zakoniku (KZ-1) opredeljena tudi kazniva dejanja zoper javni red in mir. Stopnjevanje uporabe tega instrumentarija je tako vgrajeno že v sam pozitivni pravni red. Ločnica prestopa iz območja prekrškov v kazniva dejanja bo pri tem praviloma konkretno nasilje in konkretno ogrožanje varnosti ljudi in premoženja. Dejanja, ki sodijo v to poglavje Kazenskega zakonika sicer v praksi niso redka, še zlasti Kazniva dejanja po 299. in 300. členu KZ-1 (Preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi in Napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti), a so praviloma vezana na postopke s posamezniki ali manjšimi skupinami. Hujskanje k upiranju pa sodi že skoraj v kazenskopravno eksotiko in je tako mogoče najti en sam omembe vreden judikat (Višje sodišče v Ljubljani II Kp 26132/2012 z dne 12. maja 2015), kjer je obtoženi pozival skupino ljudi, da „policiste razbijejo“ in je dejansko prišlo do poškodovanja policijskega vozila.  Kljub temu pa gre za dovolj tipičen primer, ki lahko služi za orientacijo pri pregonu po tem členu Kazenskega zakonika.

Nenazadnje je treba izhajati tudi iz razumevanja, kaj zajema pojem upiranja, ker je slednji pojem pogosto uporabljen kot ločnica pri uporabi prisilnih sredstev. Na primer, po 83. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) je le izjemoma dopustno uporabiti palico ali plinski razpršilec pri pasivnem upiranju in šele aktivno upiranje, ki je po definiciji „upiranje z orožjem, nevarnim orodjem, drugim predmetom ali snovjo, živaljo ali s telesno silo“ (12. točka 3. člena ZNPPol), omogoča uporabo hujših prisilnih sredstev. Verjetno bi bilo v prihodnje koristno na zakonodajni ravni uskladiti razumevanje pojma upiranja, da bi bila jasnejša razlika med pasivnim, aktivnim in nasilnim upiranjem, ker se te povezave sedaj sistemsko ne pokrivajo.

A ključno je, da so vsi ti posegi, ker gre v končni fazi za izvrševanje ustavnih pravic, izredno tankočutni in predvsem sorazmerni. Kot je napisal Pavle Čelik, verjetno eden večjih strokovnjakov na tem področju že leta 2003 (Revija za kriminalistiko in kriminologijo, letnik 54, št.2, 2003), je prav zaradi tega, ker je ravnanje policije na javnih prireditvah ali shodih lahko ocenjeno različno (ker so za nekatere policisti preveč nasilni, za druge pa premalo odločni), nujna večja preudarnost. Sam se je takrat posvetil porajajočemu se vplivu antiglobalističnih (anarhističnih) gibanj v Evropi, a njegova zaključna misel zveni kot jasno opozorilo:

„Kršitve reda, ki jih ob protestih zagrešijo razbijaško, anarhistično usmerjeni posamezniki ali skupine, so kot naročene za policijo. To ji daje opravičilo za primerne ali manj primerne varnostne ukrepe, vse pod okriljem odvračanja nevarnosti. Od tod naprej je le še korak do policijske provokacije: če razbijačev na protestu ni, jih je treba ustvariti iz lastnih vrst. Tako policija ustvari podlago za „varnostno pretiravanje““ (str. 184)

Skušnjava pri uporabi prisile je pač velika, še zlasti, če imaš na razpolago tako široko paleto prisilnih sredstev. Američani imajo rek Če imaš kladivo, se ti vsaka težava zdi kot žebelj, ki izvira v bistvu iz raziskovanj ameriškega psihologa Maslowa. Osrednje sporočilo tega reka je, da se pogosto ne vidi ustreznejše rešitve, če se človek preveč opira na posamezno orodje, metodo ali ne zna prebiti okvirjev določene miselnosti. Verjetno bi bilo bolje, če bi se kladivo kdaj odložilo in razmislilo, kako do rešitve priti na drugačen način. A bojim se, da za to ni ne volje in ne časa, še razumnega uvida ne.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Mislim, da sem na tem mestu in še marsikje drugje jasno izrazil svoje stališče, da je pravo kot nekaj, s čimer se poklicno ukvarjam, ultima ratio ali skrajno sredstvo družbenega urejanja. To načelo skrajnega sredstva praviloma velja za opredelitev kaznivih dejanj, a sam mu dajem bistveno večji pomen. Enostavneje povedano, v pravni teoriji je stališče, da je opredelitev določenih človeških ravnanj kot kaznivih in določitev kazni zanje, zadnjih izhod, s katerim človeška družba išče načine za sožitje. Sam dodajam, da ne samo to, nasploh mora nosilec oblasti pri pravnem urejanju z oblastnimi pravnimi akti ostajati zadržan in na tak način poseči v razmerja med posamezniki zgolj takrat, ko drugih načinov ni mogoče najti.

Težava pri tem je seveda v neznosni privlačnosti te možnosti. Preprosto razmišljanje o pravu je pač takšno, da če želimo doseči neko ravnanje, ki naj služi takšnemu ali drugačnemu cilju, to zapovemo z oblastnim ukazom (beri ustreznim pravnim aktom), določimo sankcijo in abrakadabra, ljudje se začnejo ravnati, kot si želimo, in vse teče po tirnici, ki smo jo postavili. Takšno stališče je žal v modernem času prevladujoče in večinoma izhaja iz podmene, da morebitne težave, ki izvirajo iz takšnega pristopa, v zadostni meri odvračata sistem demokratične ureditve (in s tem povezane legitimnosti) in sanacijski potencial, bodisi rednih sodišč bodisi Ustavnega sodišča. Pri tem se pozablja, sta tako demokratična ureditev kot sodstvo za pravočasen odziv na prestope pravnega urejanja preokorna, saj oba terjata čas in pogosto zgolj pogasita goreče ruševine medčloveških odnosov, ki se s takšnim delovanjem porušijo.

Izhodišče naše ustavne ureditve, ki seveda nikakor ni unikatno in temelji na zahodni civilizacijski dediščini, je, da Ustava dopušča vse, česar izrecno ne omejuje ali prepoveduje. Posledično je torej potrebno izhajati iz maksimalnega razumevanja človekove svobode, torej možnosti, da si sam uredi svojo eksistenco v vseh razsežnostih. Primarno je seveda, da s tem ne posega v enake možnosti drugih. Vse znamenite zgodbe o nevarnostih drugačnega dojemanja od Orwellove Živalske farme do Huxleyega Krasnega novega sveta izhajajo iz te miselne zasnove. Ker marsikdo ni najbolj privržen branju takšnih klasik, lahko poseže po bolj humorno akcijskem prikazu, ki ga ponuja film Uničevalec (Demolition man) s Silvestrom Stallonom in Sandro Bullock v glavnih vlogah. Eden izmed upornikov zoper idealno družbo, kjer nihče ne preklinja in se prepušča mesenim užitkom, na vprašanje, zakaj noče živeti v taki čudoviti družbi, odgovori nekako v smislu, da si želi pravico, da se kdaj tudi zmoti in potegne zanj slabo potezo v življenju (Edgar Friendly Speach). Nenavadno pravzaprav je, da tega miselnega izhodišča nekako nismo najbolj ponotranjili in smo še vedno pripravljeni dopustiti, da pravo prodira v vse pore našega življenja. Zgornje misli bi bilo možno seveda bistveno širše utemeljiti, a naj zaenkrat zadostuje.

Začetek epidemije je označevala precejšnja negotovost o samem značaju bolezni, prenosljivosti in ukrepih, zato je bila bolj izražena potreba, da se zadeve uredijo z nujnimi oblastnimi posegi. Glede tega nisem imel zadržkov, čeprav mi že od samega začetka ni bilo jasno, zakaj se ni sledilo dokaj jasnim določbam Ustave glede načina uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin (15. člen URS) in sprejemalo ustrezne zakone. Časa, možnosti in politične pripravljenosti je bilo, vsaj tako ocenjujem, v tistem času dovolj. Ustavno sodišče je potrebovalo relativno kratek čas, da je zahtevalo upoštevanje sorazmernosti pri uporabi omejevalnih ukrepov, kar ni nič drugega, kot zahteva po zadržanosti oblastnega urejanja. Razumevanje bolezni in ostalih s tem povezanih zadev, razpoložljivosti zaščitnih sredstev, še zlasti pa iznajdba cepiv in povečanje možnosti cepljenja, obratno sorazmerno vplivajo na uporabo omejevalnih ukrepov. Da so se ti zmanjševali pogosto šele na jasne pritiske tako splošne javnosti kot ekonomskih subjektov, je bilo jasno vidno.

Uvedba PCT kriterijev, še zlasti pa PC kriterija za opravljanje dela, pa po moji oceni sploh ne sodi več v zgoraj dopustne posege, ker ima popolnoma drugačen cilj. Gre za cilj doseči čim večjo precepljenost prebivalstva in posredni ali celo neposredni pritisk na posameznike, da dopustijo posege v svoje telo. In to je izvorni greh te ureditve, mimo tega preprosto ne gre.

Vse skupaj me malce spominja na znameniti Stanfordski eksperiment, kjer so poskušali preučevati obnašanje ljudi in so študente razdelili v zamišljene vloge paznikov in zapornikov ter simulirali dogajanje v zaporu. Po zgolj šestih dneh so morali eksperiment prekiniti, ker so se začeli tisti, ki jim je bila dodeljena vloga paznikov, dejansko izživljati nad tistimi, ki so igrali vlogo zapornikov. Kar je bilo najbolj zaskrbljujoče, je bilo spoznanje, kako glede zadržanosti v medosebnih odnosih zlahka zadeve uidejo iz rok. Mogoče najbolj grozljivo pri tem eksperimentu je bilo, da se udeleženci v času poteka niso znali distancirati od vlog, ki so jih igrali. Kaj več verjetno ni potrebno reči.

Na žalost je tudi nesporno, da dopustitev takšnega posega, v tem primeru cepljenja, vsaj zaenkrat ne more temeljiti na nečemu, kar se označuje z informirano privolitvijo pacienta, saj ta pomeni jasno zavedanje možnih posledic cepljenja. Preprosto iz razloga, ker slednje še vedno niso v celoti znane. Znana sintagma, ki se pojavlja je, da naj bi bila korist cepljenja bistveno večja, kot je nevarnost resnih nezaželenih učinkov, a to za marsikoga le stežka predstavlja argument, ki bi omogočal jasno privolitev. Ob takšnem argumentu je jasno, da posredno prisiljevanje, na način, kot se izvaja sedaj, nima ustrezne legitimnosti (o legalnosti pa itak nima smisla govoriti). Tudi poniglavo sklicevanje na Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), češ saj gre za enako zadevo, kot je zahteva po nošenju čelade na delovišču, me niti najmanj ne prepriča, besedilo tega predpisa se namreč jasno izogiba posegom v človekovo telesno integriteto.

Zaključek tega razpredanja je torej, da bi bilo pametno odstopiti od zahteve po PC in s tem tudi dopustiti, da ljudje sami in svobodno sprejmejo odločitev o tem, ali naj se cepijo ali ne. Sam sem to storil že nekaj časa nazaj, ob precejšnjem premisleku in posvetu s svojim zdravnikom, ki je opravil tudi določene preglede glede potencialnih rizikov. Stranskih učinkov (zaenkrat) nisem imel, razumem pa ljudi, ki jih te stvari skrbijo do te mere, da (dejansko obstoječega) tveganja nočejo prevzeti nase. In to je pri vsem skupaj najbolj pomembno. Pravna prisila, neposredna ali posredna, ne more terjati od ljudi, da prevzemajo takšne rizike. Če pa je razen tega posredna prisila še prikrita, pa že gre za zlorabo prava. Lepe besede gor ali dol.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Najbolj znan primer tega je prekrivanje opisov kaznivih dejanj s prekrški, kjer smo imeli več kolizij in kjer se je izrazila jasna potreba po določeni specifični razliki med opisoma. Takšen je bil recimo  položaj, o katerem je odločilo Ustavno sodišče v sodbi U-I-88/07 z dne 8. januarja 2009, ko je razveljavilo takrat določbo takrat veljavnega prvega odstavka 310. člena Kazenskega zakonika (KZ), ki je zadeval posest orožja. V tej odločitvi je Ustavno sodišče tudi poudarilo potrebo po določnosti pravnih pravil, kot elementa pravne države, ki izhaja iz 2. člena Ustave RS.

Naj najprej povem, da bi bilo mogoče vprašanje, ali predlog opisa prekrška (amandma k 4. členu predloga novele ZJRM-1B) iz drugega odstavka 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru izpolnjuje to zahtevo, obravnavati bistveno bolj analitično in znanstveno, kot to omogoča oblika kolumne. Kot je mogoče sedaj opazovati je stroka dokaj kritična do predloga in sicer v več smereh. Primarno seveda glede pomena za izvrševanje demokratične ureditve, svobode govora in kar je še tega. Te zadržke delim tudi sam. A na tem mestu me moti še marsikaj drugega. Recimo sama dikcija:

„kdor se prepira, vpije ali se nedostojno vede do uradne osebe pri uradnem poslovanju ali v zvezi z uradnim poslovanjem ali do najvišjih predstavnikov države, poslanca, člana državnega sveta, člana vlade, sodnika ustavnega ali vrhovnega sodišča ali zoper njegovega bližnjega, s takšnim vedenjem pa lahko povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine ali škoduje njegovemu ugledu in takšno vedenje pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa osebno zazna na kraju kršitve„

Čisto nomotehnično je takšno kopičenje subjektov varovanja, naštevanje izvršitvenih načinov in še učinkov (lahko povzroči „vznemirjanje, razburjenje, ogrožanje“), milo rečeno, nekaj čemur se bi morali na področju kaznovalnega prava izogibati v širokem loku. Kar se tiče vsebine je še meni, ki se s tem kar nekaj časa ukvarjam, potrebno precej časa, da razdelam, katera ravnanja ta opis prepoveduje in zoper koga in zaradi česa imajo za posledico plačilo globe. A v končni fazi to že pomeni, da, sploh ker ne gre za kaznivo ravnanje, ki ga lahko storijo le kakšni posvečeni in pravno izurjeni adresati, sedanji opis ne izpolnjuje bazične zahteve kaznovalnega prava po lex certa.

Sam sem skeptičen do razvoja prekrškovnega prava, ki je „odnesel“ nekdanje sodnike za prekrške, a takšen je pač zgodovinski razvoj. Prav pri kršitvah javnega reda in miru, pa so nekdaj veljavni postopki, vsaj po mojem mnenju, bolj ustrezali zahtevam pravne države.

Potrebno je razumeti, da sodijo prekrški zoper javni red in mir med resnično težje prekrške, katerih opisi so bili nekakšna predsoba kaznivih dejanj. Tako je recimo dejanje po prvi točki 10. člena rajnkega Zakona o prekrških zoper javni red in mir (Uradni list SRS, št. 16/74 z dne 26. 4. 1974 in naslednji), opredeljeval prekršek, kjer se nekdo "... pretepa ali sodeluje v pretepu ali vede na posebno drzen, surov, nesramen ali žaljiv način". To pa je samo korak od kaznivega dejanja po 136. ali 137.člena KZ (Sodelovanje pri pretepu ali Ogrožanje z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru). Ustreznice so seveda tudi v sedanj veljavni zakonodaji (6. člen Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) in 126. ter 127 KZ-1).

Staro zakonodajo omenjam predvsem zaradi tega, ker sem svojčas 10. in 11. člen takrat veljavnega Zakona o prekrških zoper javni red in mir (ZJRM) moral znati na pamet in je tega še kar nekaj ostalo v možganskih sinapsah. Tako lahko še dandanes sredi noči zrecitiram takratno besedilo, sedaj problematične določbe:

„kdor se nedostojno vede proti uradni osebi pri uradnem poslovanju, ali zaradi uradnega poslovanja ali ne upošteva na kraju samem odrejenega zakonitega ukrepa uradne osebe; (11/2 ZJRM) „

Tudi sedaj veljavna opredelitev prekrška je nomotehnično čista:

„Kdor se prepira, vpije ali se nedostojno vede do uradne osebe pri uradnem poslovanju“ (7/2 ZJRM-1)

Če primerjamo torej predlog s prejšnjo in sedanjo ureditvijo jasno vidimo razliko med tem, kaj pomeni lex certa in kaj ne. In to že po nomotehnični analizi, kaj šele vsebini.

Vsebinsko pa se predlagana ureditev „skrega“ s toliko določbami drugih predpisov, da bo to nedvomno povzročilo precej težav, recimo z določbami kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime iz Kazenskega zakonika. Da ne govorimo o tem, da takšen opis prekrška terja izrecno tehtanje in oceno ravnanj in posledic, ki jih izvaja „pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa“, kar po moji oceni daleč presega pristojnost takšnih oseb, ki nenazadnje sodijo v izvršilno vejo oblasti. Prostor mi tega ne dopušča, a treba je vedeti, da so opredelitve pojmov „vznemirjenje, razburjenje ali ogrožanje posameznika, škodovanje ugledu“ pravno izredno zahtevne in še v rednih sodnih postopkih praviloma terjajo obsežno dokazovanje.

Že po stari dikciji in ureditvi se je pogosto zgodilo, da so bili policisti, ko so podali predlog sodniku za prekrške in podali prijavo zoper posameznika, ker se je „nespodobno vedel zoper uradno osebo“, z odločitvijo sodnika razočarani, ker določene nesramnosti po njegovi oceni niso dosegale teže prekrška. Ta zadržanost je verjetno izvirala tudi iz dejstva, da se je lahko takrat za prekršek izrekala kazen zapora (za konkretni prekršek do 30 dni), pa tudi iz razumevanja, da mora biti do določene mere koža „pooblaščene uradne osebe“ bolj debela. Nenazadnje, ravnanje posameznika do takšne osebe praviloma ni usmerjeno zoper posameznika, ki opravlja funkcijo policista, temveč zoper oblast, ki jo slednji izvaja. O posamezniku, ki to funkcijo opravlja, kršitelj praviloma ne ve nič, niti ga ne pozna. Kot bi lahko parafrazirali Don Corleona „it is nothing personal, I just hate the Goverment“. To ne pomeni, da tako ravnanje zagovarjam, daleč od tega.

Je pa res nekaj, bolj kot se pri posamezniku brišejo ločnice med njegovim življenjem in službo (ker moramo v kapitalizmu ljubiti svoje delo) ali celo funkcijami, bolj je lahko pri takšnih situacijah osebno prizadet. Nekateri pač ne zmorejo razumeti, da če v političnem prostoru prodajaš sebe in svoj image, da s tem v areno vržeš sebe kot celoto. In glede na stanje, ko je v tej areni vse več lačnih živali (pa tudi publika ni ravno sita), tvegaš, da te požrejo. „Živeti“ svojo funkcijo pač ni najbolj pametno ...

Ob nejasni dikciji predlagane spremembe opisa prekrška me po svoje zabava, da pa je v tem členu Zakona o varstvu javnega reda predlagana tudi dodatna opredelitev prekrškov, ki se tičejo razkazovanja spolnih organov in spolnih odnosov v javnosti, pa tudi izjeme, kot takšno razkazovanje ni prekršek. Vsaj glede tega je sedaj marsikaj bolj jasno.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ko sem kot mladostnik prišel v stik s tehnologijo, ki jo je uporabljala takratna  državna oblast, sem doživljal neke vrste tehnološki šok. Iz srednje šole sem bil vajen prenašanja kak kilogram težkih radijskih postaj (Rakalk, kot smo jih imenovali) ali pa še vedno za manjšo opeko velikih „motorol“. V tem poslu pa so bile na razpolago za škatlico cigaret velike zadeve, ki si jih zlahka skril v oblačila. Tudi fotoaparati (znani Minox) so bili enakih dimenzij in so bili skriti bodisi v škatlo cigaret (takrat se je na veliko kadilo) bodisi v takrat priljubljene moške torbice (povedati, kako smo jih v resnici imenovali, bi danes bilo politično nekorektno), objektivi pa skriti za enosmernimi ogledali. Ta tehnika je seveda potrebovala tudi ljudi, ki so jo prenašali naokoli in neposredno izvajali opazovanja. Verjetno je že takrat obstajalo kaj, kar je bilo bistveno bolj sofisticirano, a vseeno, zame je bilo vse to precejšnje presenečenje.

Danes se moj mlajši igra in pogovarja s svojimi sovrstniki na par kilometrov razdalje z walkie talkiem, ki je nekje enake velikosti kot zgoraj omenjena radijska postaja, stane pa par deset evrov v vsaki trgovini z igračami. Kvaliteta prenosa je pri tem celo boljša. Preko aplikacije Family Link lahko spremljam, kje se otroci nahajajo, Google pa mi predrzno pošilja podatke o mojem gibanju v tednu dni. Da ne govorim o tem, kako z veseljem nekateri po družabnih omrežjih posredujejo podatke o pretečenih ali prevoženih kilometrih in natančni poti po kateri so šli, kar omogočajo različne aplikacije za zdravo življenje. Na enakih krajih najdemo še fotografije, ki zlahka omogočajo analizo gibanj in socialne mreže posameznikov ter vseh povezav, ki jih imajo, in tako naprej. Kakšna je sedaj komunikacijska tehnika in obveščevalni pripomočki, ki jih uporabljajo tajne službe, lahko samo ugibam, a dejstvo je, da ob zgoraj navedenih in splošno znanih zadevah, so dostopne stvari, o katerih se je lahko nekdaj samo sanjalo, in sicer od GPS sledilnikov, kamer, mikrofonov do različnih testov za ugotavljanje prisotnosti telesnih tekočin (zelo popularna zadeva po navedbah prodajalca). Podobnih zadev je danes na razpolago veliko več in po nižji ceni, kot je nekdaj bilo rezervirano za obveščevalne službe. Če koga zanimajo te zadeve, se z lahkoto najde popolnoma legalna spletna stran, ki te reči prodaja.

Razlika med preteklostjo in sedanjostjo tako na področju zbiranja informacij o posamezniku torej ni več v namenu, ki je bil prej pogosto osredotočen v državi oblasti, temveč bolj v dostopnosti tehnologije za zbiranje informacij. Enostavneje rečeno, da bi se zbiralo podatke o posamezniku, je bil včasih potreben materialni in dobesedno fizični napor, ki so si ga lahko privoščile le države ali drugi ustrezno ekonomsko močni (in tudi redki) subjekti. Danes je to, kot marsikaj, bolj dostopno in zaradi tega tudi bolj razpršeno.

Manj kot tehnika pa so se spremenili cilji zbiranja podatkov. Ti ostajajo enaki, kot že od davnih časov in pogosteje gradijo na iskanju slabosti posameznikov, kot na razkrivanju ne vem kakšnih tajnih načrtov. Vsak od nas te slabosti ima in vsak od nas, če ne živi resnično samotarskega življenja, ima kakšno zadevo v preteklosti ali sedanjosti, na katero ni prav ponosen ali pa si ne želi njenega razkritja. V preteklosti so tako obveščevalne službe imele dostikrat močne vire informacij v javnih hišah in podobnih krajih, kamor ljudi privede, ko sledijo željam in interesom, ki jih splošna javnost ne sprejema kot običajne. Razkritja, ki iz takšnih zadev sledijo, so lahko uničujoča, v zadnjem času imamo priložnost spremljati dogajanje v ZDA v zvezi z Jeffreyem Epsteinom, pred desetletjem so bili to dnevniški zapisi in vprašanja okoli Heidi Fleiss. Marsikatera afera iz preteklosti je bila sprožena ob pravem trenutku in kraju s tem, da se je uporabilo na tak način predhodno zbrane podatke, čakalo pa na pravi trenutek. Spolne deviacije so seveda zgolj en aspekt, obstaja še cel nabor podobno „sočnih“ zadev, ki lahko posamezniku škodijo.

Kar je problematično v sodobnem času, je torej predvsem dostopnost sredstev in načinov zbiranja informacij. Če je državne akterje v zbiranju podatkov mogoče pravno zamejiti, kot je to recimo z zakonodajo, ki ureja delovanje obveščevalnih služb ali določbe zakonov, ki določajo stroge pogoje za uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov policije (glej npr. določbe ZKP čl.149 do 155), in ustreznim nadzorom (kot so recimo organi parlamenta) je takšno delovanje pri „zasebnih“  subjektih bistveno težje.

Da posamezne interesne skupine oblikujejo dobesedno lastne obveščevalne službe, ne moremo dvomiti. Preveč znakov je, ki kažejo, da se uporabljajo vzvodi in prijemi, ki vplivajo na vedenje tudi javno izpostavljenih posameznikov, od nenavadnega ravnanja do nenadnih sprememb odločitev. Da gre za nezakonito dejavnost ni nikakršnega dvoma, saj je neposredno zajeta s številnimi določbami Kazenskega zakonika (recimo členi 137., 138., 139, 141 KZ-1), posredno pa še z drugimi kaznivimi dejanji, ki se recimo tičejo odločanja ali izvrševanja nalog in seveda klasičnega dejanja, ki je s takimi postopki povezano – izsiljevanja po drugem odstavku 213.člena KZ-1 in posledično še s celo vrsto kaznivih dejanj. Problematično je, ker razkritje takih dejanj privede do enake posledice, kot jo ima osnovna aktivnost – razkritje prav tistega podatka, ki bi ga oseba – tarča te dejavnosti, rada zakrila. Ne dvomim, da je zato število neodkritih kaznivih dejanj tudi danes zelo visoko. Mogoče ne po številu, a po teži gotovo.

Kot nekdaj, ostaja marsikakšno dogajanje v ozadju zakrito in cilji neznani. Resnično me zanima, kdaj in kje se bo razkrilo, kakšne so razsežnosti tega početja v Republiki Sloveniji.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tukaj ne govorim o pobojih drugače mislečih s strani vojaških zmagovalcev, čeprav se ti nedvomno dogajajo, temveč o tem, kar počnejo drugi, popolnoma običajni ljudje, ki niti niso povezani s  katerokoli od bojujočih si strani. Sosedi, s katerimi so živeli popolnoma običajno in niti ne nujno v sporu, vstopajo v hiše, ki so jih posamezniki, mogoče zgolj začasno, zapustili in plenijo stvari, ki se v njih nahajajo. Mogoče celo prijavljajo ali, kot se je včasih reklo „denunicirajo“ talibanom sosede, ki so se jim zamerili na tak ali drugačen način, da bi se sami bodisi izognili lastni pogubi ali se prikupili zmagovalcem. 

Zadeve niso nove in niti ne značilne za Afganistan. Od nekdaj so ljudje ob vojni pokazali svoje najslabše in hkrati svoje najboljše plati, ob tem bi si drznil trditi, da prve bolj kot druge. Kdorkoli si dela iluzije, da je to rezervirano za „necivilizirane“ narode ali neko daljno preteklost, se seveda bridko moti. Kar sem navedel zgoraj, velja tako za začetek druge svetovne vojne kot za njen konec, tudi na območju Slovenije. Še po vojni za osamosvojitev Slovenije, ki je v pretežni meri in po zaslugi dejstva, da je trajala zgolj kratek čas, ni bilo za spregledati (bil sem temu priča osebno), da se je marsikaj odneslo iz objektov, ki jih je zapustila JLA, marsikdo pa je imel dosti za povedati, kaj naj bi kak posameznik vse počel, da bi se prikrilo lastno delovanje. Marsikaj sem slišal takrat. Zelo jasno se spominjam tudi občutka negotovosti, preden sem odšel „na fronto“.  Moja prva reakcija, ker sem pričakoval, da bo zadeva trajala dolgo (par let), da sem se šel ostriči in dvigniti vso gotovino iz banke. Ker sem bil na „pravi“ strani, kasneje nisem imel več skrbi, a zlahka si predstavljam negotovost „poražencev“. A v Sloveniji smo res imeli srečo, večjo kot se je zavedamo. Kljub temu pa so bila potrebna desetletja, da so se ponovno uredila nekatera pravna vprašanja tistih, ki niso bili na „pravi“ strani. 

Zgolj par deset kilometrov južneje in kulturno ne tako oddaljeno so zadeve bile že bistveno drugačne. Mogoče najboljša knjiga, ki sem jo o tem prebral, je delo Slavenke Drakulić: They would never hurt a fly (Še muhi ne bi storili žalega). Ne toliko glede njene analize posameznih zločincev, kjer Drakuličeva, podobno kot Hannah Arendt v Banalnosti zla, pride do ugotovitve, da so te zločine storili sicer popolnoma običajni ljudje (in ne neke po naravi nemoralne pošasti), temveč bolj ugotovitve o ravnanju drugih ljudi, ki same zločine niso bili vpleteni. Tako so recimo sovaščani, ki niso nujno bili sovražni do pobitih, iz njihovih hiš odnašali televizorje, hladilnike in druge vrednosti. Pogosto z izgovorom, da pokojnim to tako ali tako ne škodi ali koristi, oz. zadev ne bodo več potrebovali. Tudi zaradi tega je kasneje o samih zločinih marsikaj ostalo neodkrito in še dandanes obstaja neke vrste zarota molka. Paralele je seveda mogoče vleči na marsikaj, tudi iz slovenske zgodovine.

Vojna pač pomeni konec prava, prav tako povojno dogajanje, preden se vzpostavi pravni red. Kaj vse in kje vse je mogoče (se opravičujem, ker se znova sklicujem na literaturo), dobro opiše zgodovinar Keith Lowe v knjigi Savage Continent (Divji kontinent), ki opisuje dogajanje v različnih državah Evrope neposredno po drugi svetovni vojni in brezpravje, ki je bilo takrat prisotno v večini držav.

Če kdo hoče opozoriti na vojno pravo, res je, obstaja, a tako, kot se spreminja narava vojnih spopadov, ki vse od druge svetovne vojne dalje nima več začrtanih jasnih meja med vojsko in civilno populacijo, tako se relativizira njegov pomen. Predvsem zaradi izjem glede odgovornosti največjih vojaških sil (nepriznavanje mednarodnih sodišč in podobno) in seveda razlogov, zaradi katerih se danes izvajajo vojaške intervencije. Vojne se, kot pravi eden izmed poznavalcev narave sodobnih vojska Sean McFate, privatizirajo in se s tem dodatno rahlja nadzor nad delovanjem oboroženih sil, profesionalizacija vojsk pa prepreči tudi odpor do nesmiselnih vojn, ker prebivalstvo ni več izpostavljeno rekrutaciji (Danny Sjursen), s tem pa se tudi izmika, podobno kot zasebni kapital nasploh, oblastnemu nadzoru. 

Ob povedanem ni čudno, da so velikani filozofije prava pogosto imeli pred očmi prav izkušnjo nasilja, ki ga prinesejo spopadi med ljudmi. Vojna je tako postala miselni impulz pri iskanju bistva prava – Thomas Hobbes s svojo „vojno vseh proti vsem“, ki karakterizira „naravno stanje“, se nam prikliče kot prvi, a tu je še recimo Heglovo soočenje z bitko pri Jeni, pa nenazadnje Radbruchova formula, kot produkt razmišljanja po grozoti druge svetovne vojne.

Ko danes gledamo dogajanje v Afganistanu, bi si mogoče morali (ob pričakovanem in normalnem čustvenem odzivu) priklicati še misel o tem, kako hvaležni smo lahko za dobrino, ki jo predstavlja delujoč pravni red in pravna varnost, ki jo prinaša. Ob vseh pomanjkljivostih, ki jih ima v moderni družbi. In nenazadnje tudi, kako krhka je ta dobrina in kako zlahka se izgubi.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

A možakar, ki to povprašuje in se ob zadregi lastnikov bark očitno zelo zabava, ni kar tako. Doštudiral je filozofijo in diplomiral na temo, povezano z eksistencialistom Sørenom Kierkegaardom. To sem slučajno izvedel, ker mi je to zaupal nek izobražen kolega, ki je svoj duševni mir prav tako našel na tem otoku. V tem seveda ni edini, na različnih, od sveta odmaknjenih mestih, najdete čuda ljudi, za katere se bolj pričakuje, da jim je mesto v visokih družbah urbanega okolja. Kot da se želi od te banalnosti urbanih družbenih elit pobegniti.

Kakorkoli že, zapletla sva se v pogovor in, priznam, ujel je tudi mene. Če še za Carpe Diem vem, da izvira od Horacija, me je »snel« z vprašanjem: Kdo je rekel: "Dvije stvari me ispunjavaju sve većim strahopoštovanjem i udivljenjem što ih više promišljam - zvjezdano nebo nada mnom i moralni zakon u meni"? (Dve stvari me izpolnjujeta z vse večjim strahospoštovanjem in občudovanjem, kolikor bolj o njih razmišljam – zvezdno nebo nad mano in moralni zakon v meni). Ker sem se pred tem malce pohvalil, češ, tudi jaz občasno kaj preberem v zvezi s filozofijo prava, je pač postavil vprašanje, na katero bi, kot nekdo, ki se ukvarja s tem, moral izstreliti odgovor. In čeprav se mi je svetlikalo, si odgovora, da gre za Kantovo misel, nisem upal dati takoj. Ker je medtem oddirjal premakniti neko večjo barkačo, sem naskrivaj »poguglal« in potrdil svoj odgovor. Kolebal sem, a naj to mojo »goljufijo« priznam ali odblefiram zadevo. Na koncu koncev sem, nenazadnje gre prav za vprašanje moralnega zakona, to tudi priznal.

V čem je morala te zgodbe? V življenju srečamo kup ljudi. Presojamo jih po raznih kriterijih, pogosto po zunanjosti ali delu, ki ga opravljajo. A moja izkušnja in verjetno marsikoga drugega tudi je, da so to preskromni parametri za prepoznanje prave vrednosti sočloveka. V svetu smo dandanes opredeljeni s temi formami našega bivanja bolj kot z našo vsebino. Včasih si sami ne dopustimo, da bi bili odkriti in odprti in prepoznali ljudi okoli sebe v vseh njihovih razsežnostih. A prav to se globoko na intimni ravni pogreša. Zato so dopust, pripadnost neki subkulturi, udeležba na rock koncertu ali življenje na nekem zakotnem otoku ali vasi tako privlačni. Odpadejo forme, ki nas opredeljujejo v vsakdanjem življenju, ki so vsiljene za to, da obdržimo ali pridobimo želeno eksistenco. V te podobe vlagamo preveč energije in se izgubljamo kot ljudje.

Ne vem, mogoče imam zato tako rad plovbo, letenje in vožnjo z motorjem … tu ni medčloveških igric – si ali nisi, ne glede na to, kakšno sliko daješ drugim. In interakcija z drugimi, ki jih pritegnejo podobne stvari, je skoncentrirana prav na te izkušnje. Ostalo ni pomembno. Vrednost postane prav tvoja ničnost v odnosu do izkušnje vožnje leta ali plovbe. Zato so tudi ljudje, ki jih ob tem spoznaš, bolj človeški, pristni. In prav to je možakarja z začetka te zgodbe, kot mi je zaupal, privedlo, da je po študiju svojo eksistenco našel na zakotnem otoku.

Pripadnost ali življenje v neki manjši skupnosti, oddaljeni od drugih, recimo na takšnem otoku, na katerem živi, če ni turistične sezone, kakšnih 50 do 100 ljudi, ima verjetno enake učinke. In to ima določeno povezavo tudi s pravom. Kjer je družba ljudi, je tudi pravo, pravi stari rek – ubi societas ibi ius. Vendar je to pravo, če se odmisli občasni vdor pravnih zahtev zunanjega sveta, bistveno bolj povezano z drugimi normativnimi sistemi, kot sta morala in običaji. Dojemanje »pravnih« pravil je tako bistveno bolj intimno in tudi izrazito vrednostno opredeljeno. Pravil se ne spoštuje zgolj zato, ker so napisana v nekem zakonu, temveč, ker je tako tudi »prav«.

Ne gre za neko novo spoznanje, podobno recimo razmišlja znani pravni filozof Herbert L.A. Hart v svojem Konceptu prava (izvrsten povzetek njegovih misli Aleša Novaka najdete v knjigi Uvod v filozofijo prava – 44 knjiga pravnih obzorij), resda na ravni neke zamišljene prvobitne družbe. Ta mora biti tesno prepletena (close knit society), da vsaj določen čas vzdržuje neko samoumevno notranjo ureditev, kjer pravo pravzaprav samostojnosti niti ne potrebuje. Ker tudi ni velike kompleksnosti življenja v taki družbi, ima človek nenazadnje občutek, da je življenje tudi po tej plati enostavnejše in zato, ker smo s tem v bolj urbanem okolju neprestano soočeni, tudi lepše in lažje.

Seveda ne gre vsega idealizirati, tudi manjše skupnosti lahko razvijejo pravila in medsebojen odnose, ki zunanjemu opazovalcu dvignejo lase pokonci. Na pamet mi tako pride film Zadnja dolina (The Last Walley) z nepozabnima Michaleom Cainom in Omarjem Sharifom, ki govori o tem, kako se skupina vojakov, zaznamovanih z grozotami tridesetletne vojne, znajde v takšni izgubljeni in osamljeni vasi, kjer je na prvi pogled vse idilično in odmaknjeno od surovosti vojne. A se kasneje pokaže, da krutost in nepravičnost ne obstajata samo »tam zunaj« temveč tudi v navidezno idiličnih skupnostih. Ljudje smo pač čudne živali. A želja po tej preprostosti življenja verjetno ostaja v vseh nas, še zlasti sedaj, ko smo tako opredeljeni z raznimi zahtevami in omejitvami, ki izvirajo iz te nenavadne situacije, v katerih se je znašel svet.

Letošnja plovba se bliža počasi h koncu in počasi se pripravljam na vstop v kaos in napore sodobnega življenja. A pred mano je še vendarle nekaj dni, preden zaplujem v matično luko. Prav zanima me, koga vse bom še srečal, kaj spoznal in kaj postavil pod vprašaj.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

To mi kaže že razprava na družabnih omrežjih, kjer nekateri iz mojega kroga odkrito priznavajo, da pravzaprav ne vedo, kaj je narobe in zakaj pravzaprav gre. Odločitev pa je v obliki, ki bo predmet  prihajajočega referenduma prav v enoznačni zavrnitvi nekega zakona, kot bi rekli Nemci „ohne wenn und aber“. Ob nerazumevanju osnovne problematike pravne ureditve, je takšna odločitev torej bolj stvar emocionalnega razpoloženja in seveda, kar je jasno vsakomur, bolj izraz strinjanja oz. nestrinjanja z oblastnimi odločitvami oz. izražanje podpore ali zavračanje trenutne oblasti.

Glavni problem, ki ga izpostavljajo zagovorniki zavrnitve sprememb Zakona o vodah naj bi bila povečana možnost gradnje in posegov v priobalna zemljišča in s tem potencialno ogrožanje vodnih virov. Varovalke, ki naj bi preprečevale nastanek škode, naj bi bile predvsem stroka, nadzor in inšpekcije.

Glede prvega, torej gradenj in posegov v vodna in priobalna zemljišča imam nekaj zadržkov. Namreč, sam sem velik ljubitelj plovil in njihove rabe.  Živim prav na vodovarstvenem območju, v prostem času pa, če že ne popravljam ali obnavljam moje jadrnice, izdelujem kanuje in si občasno uspem privoščiti kakšno plovbo po res prekrasni Ljubljanici. To strast si verjetno delim z mnogimi drugimi, saj je lani uvedena izposoja kanujev in supov na Vrhniki, vsaj kolikor sem slišal, naletela na relativno veliko povpraševanje. Čudim se temu seveda ne.

Pri tem pa sem vedno pogrešal določeno potrebno infrastrukturo. Obale tolmuna, ki ga uporabljam za splovitev kanuja, so takšne, da bi potrebovale nek načrten poseg. Očitno je, da so tako sedaj, kot tudi v preteklosti, ljudje poskušali zgraditi neke vrste pomole, na kar kažejo ostanki gradbenih odrov, različnih brvi in podobno. Opaziti je tudi čolne v takšnem ali drugačnem stanju, ki so neurejeno razmetani po obali. Podobno je opaziti tudi nizvodno, vse do Špice v Ljubljani. Celotno relacijo sem namreč tako preveslal, kot tudi preplul z različnimi plovili. Takšno stanje je nenazadnje mogoče videti tudi na morski obali, tam kjer ni ravno zgrajenih marin in podobnih objektov. Kanal Sv. Jerneja, ki so ga začeli urejati pred kratkim je „lep“ primer takšnih posegov v javno dobro, kjer so pomoli vzniknili na vsakem metru in očitno brez načrtovanja. Vsak, ki je imel možnost se je na tem „javnem dobru“ pač po slovensko „znašel“. 

To se pravzaprav navezuje na drugi problemski sklop in sicer varovalke, ki naj bi pretirane posege preprečile. Mislim, da je dr. Toman v intervjuju za Mladino najbolj jasno povedal, kakšna je vsebina zadržka. Rekel je, da inšpekcija ne more biti varovalka in nadaljeval: „Težav je več, od poznanstev do nekorektnega opravljanja nalog. Tudi v tem segmentu je velika težava neznanje, hkrati pa se inšpekcije praviloma napovejo in nadzorovani se nanje pripravijo.“ Razen tega je opozoril na problem pristojnosti med npr. kmetijskim in okoljskimi inšpekcijami. Na tem mestu se ne mislim spuščati v to, ali pristojne inšpekcije svoje delo opravljajo v redu ali ne. Kot tudi ne, če svoje delo uspešno opravljajo drugi nadzorni organi ali ne. Ostal bom pri floskuli, da večina svoje delo opravlja vestno in pošteno.

Gre v bistvu za širšo problematiko, za katero se mi zdi, da je povezana s splošnim slovenskim dojemanjem državne oblasti. Ta je v naši folklori tako ali tako kategorija, ki obstaja nekje zunaj nas, tam zgoraj in se ji je najbolje izogibati ali pa celo prenašati okoli (to se sploh zdi del nacionalne psihologije). Od plačila davkov do spoštovanja takšnih ali drugačnih predpisov, vse je bolj iskanje tega, kako nekako najti „luknjo“ ali nek obvod, ki bi nadležnosti, ki izvirajo iz prisilnih ureditev, odstranil. Nenazadnje je celo splošni pogled na pravno znanost in učenje prava takšen, da se pravniki učijo predvsem iskati „luknje v zakonu“ in da je uspešen npr. odvetnik tisti, ki mu to najbolj uspeva.

Na žalost je s tem povezano tudi videnje demokratične ureditve. Mogoče sem glede tega pesimističen, a zdi se, da tako na lokalni, kot na državni  ravni vedno poteka igra nulte sume, po kateri nekdo pač zmaga in drugi izgubi. Enostavno povedano, ko pridejo „naši“ na oblast, se vse spreminja s ciljem, da tokrat „naši“ uživajo blagodati in slasti oblasti, ki so jo do takrat uživali „vaši“ ali „drugi“, kdorkoli že to je. Iskanje skupne koristi vseh ali vsaj kompromisov, se zdi bolj  slabost kot vrlina. Sam recimo ne bom nikoli razumel potez oblastnikov, ki različne institucije, katerih konsistentnost in trajnost bi morala biti samoumevna, zreducirajo na avtobusno postajo, kjer se ob vsaki rotaciji zamenjajo ključni ljudje, ne glede na njihov pomen, uspešnost in/ali korist. Kot, da bi se pozabilo, da, če bodo te menjave olajšane, bodo tudi sami zlahka odleteli. Ali če se dopušča, da se prikroji ustanove vsakokratnim oblastnikom, tako, da se zmanjša njihova transparentnost, pristojnost in recimo odgovornost. Kako se ne razume, da bo to isto teplo prav te, ki takšne poteze potegnejo. Da vse to v končni posledici povzroči nezaupanje v „nadzorne organe“, me zato niti malo ne čudi. Dokazov je namreč vse preveč, spomnimo se samo zadnjih dogajanj v zvezi z komunalnim blatom. Zadržke, ki spremljajo zakon postavljen na referendumski preizkus, torej razumem. 

Glede objektov ob obalah vem, da se da tudi drugače. Če ne drugače, ker se občasno peljem po ribiškem kanalu v Tržiču (Italija). Nabrežina je urejena, zgrajeni enaki in tipski pomoli, skupaj z zelenicami za njimi, kjer je možno imeti (glede na to kar vidim) tudi kak piknik. Enake zadeve sem gledal tudi v sosednji  Avstriji, kjer so obale vseh večjih „šodrjam“ (jezer v popuščenih gramoznicah) delno naseljene, a je hkrati tudi del urejen tako, da je javno dostopen in namenjen rekreaciji. Lično, in vsaj zdi se okoljsko ustrezno. Vem, da obstaja projekt plovne ureditve Ljubljanice, ki tudi predvideva, vsaj meni, estetsko in okolju prijazno ureditev. Sam bi si njegovo uresničitev na eni strani želel, a sem po drugi strani spet seznanjen s psihologijo lokalnih oblastnikov. In slednja me plaši.

Ne bom delal reklame ne za DA in ne za NE. In tudi izdal, kako bom glasoval sam. A mogoče je ta referendum resnično bolj kot prejšnji - ker se tiče neke resnično skupne dobrine - razlog, da se prebivalstvo Slovenije zamisli nad tem, kam smo to državo pripeljali in kaj bo potrebno v odnosu do nje in oblasti spremeniti. 

Ker enkrat bo potrebno vendarle spoznati, da, kot pravijo Nemci, vsi sedimo v istem čolnu ("Wir sitzen alle in einem Boot" ). In ta izrek ima ob tem referendumu prav poseben zven.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Podobnosti so v delu, ki se tiče zastopanja obtožnic dovolj velike, da bi nekatere zaključke in rešitve, lahko razumeli tudi v kontekstu delovanja tožilstva v Republiki Sloveniji. Še zlasti glede razumevanja osredotočenosti na obtožno tezo in posledično zakrčenosti pri sprejemanju nasprotnih argumentov. Slednje ima lahko resne posledice. Zlasti v primerih, ko se sodstvo, ki mora ravnati v okviru instrukcijske maksime, sili v aktivnosti potrjevanja teze obtožbe in to dobesedno „po uradni dolžnosti“.

Spremembe Zakona o državnem tožilstvu iz leta 2020, ki so postavile dodatne pogoje za zavrženje kazenske ovadbe (nov drugi odstavek 169. člena določa, da je potrebno v to vključiti vodjo državnega tožilstva oz. še dva tožilca, če gre za težje kaznivo dejanje), mogoče res preprečijo, da se zavrže kakšna utemeljena ovadba manj, a hkrati imajo za nujno posledico določen psihološki učinek. Ta je ravno v tem, da se v izogib zgoraj navedenemu vztraja pri obtožbi in kazenskem postopku tam, kjer slednji ni smotrn ali ima manjše možnosti za tožilski uspeh – obsodbo. To pa ima posledice za že tako ali tako zapletene sodne postopke. Seveda se lahko motim in so učinki zgolj pozitivni. A nekako se mi bolj zdi, da bo posledica večja uveljavitev znanega načela „pređi brigu na drugoga“ (preloži odgovornost na drugega – v prostem slovenskem prevodu), ki ima tudi v Sloveniji skorajda domovinsko pravico.

Vendar pa obstajajo za Slovenijo specifični elementi glede sedanjega delovanja tožilcev, ki imajo izrazito slabe psihološke in dejanske učinke. O neimenovanju evropskih tožilcev je bilo napisanega že dosti in se tej razpravi ne nameravam pridružiti. Bistveno bolj me vznemirja zamik pri napredovanjih tožilcev, ki so očitno nekakšna kolateralna škoda tega dogajanja.

Karierno napredovanje ima razen neposrednega rezultata, povišanja plače, močan motivacijski učinek, na katerem se pravzaprav gradi vsako delovno razmerje, še zlasti v javni upravi. Zasebni sektor ima na razpolago več stimulativnih elementov in je pri tem bistveno manj omejen, kot je to v javni upravi. Tukaj so takšne motivacijske poteze omejene s preverljivimi postopki in nujno vrednostno omejene. Napredovanje je namreč vezano na presojo in mnenje Državno tožilskega sveta in v primeru Vrhovnega državnega tožilca še Vlade RS. Glede na prvega, ki razen samih tožilcev zajema še druge pravne strokovnjake, ki jih imenuje Državni zbor, je napredovanje daleč od tega, da bi bilo arbitrarno ali zlahka doseženo. Splošna javnost je navadno slabo seznanjena s tem, kako se oblikujejo mnenja o ustreznosti za napredovanje v sistemu javne uprave in kakšne posledice lahko imajo – tako pozitivne kot negativne. Napredovanje tako pomeni ne samo materialno temveč tudi psihološko vzpodbudo k odgovornemu in kvalitetnemu delu. Zanemariti tudi ni mogoče tudi učinka, ki ga ima napredovanje na druge sodelavce v pozitivnem smislu, saj je neposreden dokaz, da se trdo in dobro delo izplača.

Seveda se zgolj na nematerialnih učinkih ne da graditi učinkovitega delovanja. V zvezi s tem je že dolgo aktualna razprava o primernih plačah zaposlenih v pravosodju. Sodniške plače so že bile predmet ustavno sodne presoje in o tem je že bilo kar nekaj napisanega. A ker se tukaj osredotočam na tožilce, naj ostanem pri tem. Drugim prepuščam tudi razpravo o tem, ali je sedaj določena višina plač ustrezna ali ne. Toda, ključno pri osebah, zaposlenih v javni upravi nasploh in v pravosodju posebej je, da je glavni razlog sprejemanja določene plače v njeni zagotovljenosti in predvidljivosti. Če bi za vsako pripombo, zakaj ne delam v zasebnem sektorju, ker bi tam imel več denarja, pobiral po pet eurov, bi si lahko že zdavnaj kupil Harley Davidsona iz „big block“ kategorije. A moja odločitev za javni sektor je odraz osebne previdnosti in izkušnje mojega očeta, ki je imel nasprotno stališče. V času gospodarskih kriz in podobnih zadev je takšna zaposlitev pač prednost, prav v tolikšni meri, kot je zaposlitev v zasebnem sektorju prednost v okoliščinah konjukture in ugodnih razmer na trgu. Če se to razume, se tudi razume, zakaj je neprestano vzbujanje antagonizma med zasebnim in javnim bolj stvar uveljavljanja načela „deli in vladaj“, kot pa česa drugega.

Še zlasti je ta predvidljivost pomembna pri delovanju pravosodja. Negotovost glede plače vsakega od nas spravi v stanje, ko je problem reševanja eksistenčnih pogojev nujno v ospredju. Tega si verjetno pri funkcijah, kot sta sodnik in tožilec, ki se morata ukvarjati s problemi drugih, gotovo nihče ne želi. Pri tem je potrebno izhajati tudi iz tega, da obe funkciji opravljajo čisto običajni ljudje, ki so tudi del splošne problematike prebivalstva, vključno z za sodobno družbo značilno, stopnjo zadolženosti. Enostavno povedano imajo tako tožilci kot sodniki, kot velika večina drugih prebivalcev, kredite in verjetno v enakem povprečju. Te kredite so najeli ravno ob razumevanju trajnosti in stabilnosti svoje zaposlitve kot garancije, da bodo obveznosti lahko izpolnjevali. Tako pač je.

Vedno se mi je zdela neumna ideja z zmanjševanjem plač funkcionarjem. Če štejemo, da je značilnost slednjih, da se izvolijo za opravljanje funkcij državne oblasti, si počez rečeno verjetno želimo, da bi bili neobremenjeni glede svojih dohodkov in s tem povezanih eksistencialnih težav. Včasih se je prodajala ideja, da naj takšne funkcije opravljajo tisti, ki imajo sicer presežek lastnega premoženja in s tem čas, da se posvetijo funkciji v celoti, a se je na praktični ravni to praviloma pokazalo kot slaba izbira. V primeru „poklicnih“ funkcij, kamor nedvomno sodita sodnik in tožilec, pa je zmanjševanje njunih dohodkov še posebej škodljivo. Že v zadnji krizi, leta 2008, so nekatere države prav pravosodje pri varčevalnih ukrepih izvzele, sam vem, da je Avstrija v pravosodje usmerila celo dodatna sredstva. Nekateri pač vedo, da dobro delujoče pravosodje potrebujemo prav v času krize.

Sodniki smo se lani zmanjševanju plač v okviru varčevalnih ukrepov že zaradi tega, ker sicer zaostajamo, izognili. A tožilci se niso in njihova plača je bila v okviru ukrepov zmanjšana za slabo tretjino in na letni ravni so tako izgubili skoraj eno celo plačo. Kaj to ob zgoraj navedenih okoliščinah za posameznika pomeni, mi verjetno ni potrebno pojasnjevati. Zdi se, da je ta razmislek razviden tudi v odklonilnem ločenem mnenju ustavne sodnice dr. Katje Šugman Stubbs (ki se ji je pridružila ustavna sodnica dr. Špelca Mežnar) k zadevi U-I-94/20 z dne 17.5.2020: „Vsako znižanje plač enemu delu pravosodnega sistema, še posebej tako radikalno, je občutljivo in posega v delikatna razmerja med različnimi državnimi podsistemi“.

In sedaj so, kot bi rekli Američani, „to add insult to injury“, zaradi neznanih razlogov že dalj časa zaustavljena še napredovanja tožilcev. Zmanjšati plače in ustaviti napredovanja - ne vem po kateri logiki naj bi navedeno privedlo do angažiranega delovanja. Pri tem pa gre za ljudi, ki naj bi pred sodišči v imenu države preganjali tiste, ki so izvršili kazniva dejanja in dosegli njihovo obsodbo.  Glede na krizne razmere je pričakovati tudi veliko zapletenih in težkih postopkov. V takih razmerah bi si kot državljan želel zbrano, ustrezno podprto in motivirano ekipo. Ne glede na vrsto, barvo in druge značilnosti tožilcev in obtoženih.

Da ob vsem tem še vedno, kot se lahko dnevno prepričam, ustrezno in zagnano opravljajo svojo funkcijo, je pravzaprav presenetljivo. A vse ima svoje meje...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Najprej glede vrstnega reda zadev in zakaj določene zadeve obravnavamo prej in nekatere spet kasneje. Najprej nas k temu zavezuje pravna ureditev poslovanja sodnika od Zakona o sodiščih, Zakona o sodniški službi, Sodnega reda in postopkovnih predpisov (v mojem primeru zlasti Zakon o kazenskem postopku). Določbe glede vrstnega reda zadev so se spreminjale tako po aktu, kjer so bile urejene, kot po sami vsebini, sedaj je recimo v Zakonu o sodiščih določba 13.a člena, nekako v ospredje postavlja prednostne zadeve, glede drugih pa, da sodnik „lahko upošteva, poleg časa pripada zadeve na sodišče, tudi vrsto, naravo in pomen zadeve“. Gre za spremembo, ki jo je terjal čas in je nadomestila relativno togo gledanje, ki je temeljilo na striktnem spoštovanju vrstnega reda pripada. Vse lepo in prav, a ne gre spregledati, da Zakon o sodniški službi še vedno vsebuje določbo 81. člena, ki kot dejanje, ki pomeni kršitev sodniške dolžnosti oziroma neredno opravljanje sodniške službe, navaja tudi „kršitev z zakonom in sodnim redom določenega vrstnega reda oziroma prednostnega obravnavanja zadev“. Čeprav ne sodi med težje kršitve, pa vendarle predstavlja okoliščino, ki je lahko problematična na številnih nivojih, tudi pri sodniški oceni.

Da bi razumeli postopanje sodnika, je potrebno torej izhajati najprej iz tega pravnega okvirja. Če to razumemo, vidimo, da bo sodnik gotovo največ pozornosti namenil prednostnim zadevam. Glede tega seveda ni vse vedno „jasno kot beli dan“ in prav pred kratkim je bila sprejeta odločitev Vrhovnega sodišča (I Ips 44042/2017 z dne 15. aprila 2021), ki se je ubadala s tem, katere zadeve je bilo sploh mogoče soditi v času, ko je zaradi ukrepov v zvezi s COVID-19 sodišče delovalo v modusu „sodnih počitnic“ (83. člen Zakona o sodiščih). Sem je recimo sodilo vprašanje, kaj velja pri kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo, saj je bila mogoča tudi interpretacija, da med nujne zadeve na podlagi 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS (druge zadeve, za katere tako določa zakon) v zvezi 143.c členom ZKP, spadajo tudi kazenske zadeve, v katerih se obravnava kaznivo dejanje zoper gospodarstvo.

Vrhovno sodišče se je izreklo zoper takšno stališče in s tem razčistilo dilemo, ki je bila med sodniki prve stopnje prisotna že od same spremembe ZKP, ki je za gospodarske zadeve uvedlo prednostni režim. Da bo razumljivo tudi za tiste, ki se s temi zadevami ne ukvarjajo; takoj, ko je bilo to sprejeto v ZKP, so nekateri prvostopenjski sodniki že hoteli, da bi te gospodarske zadeve, zlasti poslovne goljufije (228. člen KZ-1) sodili med sodnimi počitnicami. Spomnim se poskusa moje kolegice v Celju, daleč nazaj, ki pa ga je tamkajšnje Višje sodišče zavrnilo. Okoliščine delovanja sodišča v razmerah „COVID odredbe“ Vrhovnega sodišča je te tendence ponovno obudilo in so sedaj dobile svoj epilog.

Zakaj to pojasnjujem? Da se bo razumelo, da so sodniki iskali rešitve, da bi lahko kljub omejitvam obvladali svoj „pripad“. Zato so poskušali najti načine, kako spraviti skozi, razmeram navkljub, vsaj nekaj zadev, da ne bi bili soočeni s tem, da ko se to obdobje konča, pisarne popolnoma zatrpajo nerešeni spisi. Ne gre za vprašanje kršenja prava, gre za različne interpretacije, ki so v pravu pogoste in, ki jih je pač potrebno avtoritativno razrešiti s sodbami najvišjega sodišča. Lahko bi se to sicer rešilo že vnaprej, a zakaj se to ni zgodilo je seveda vprašanje zase in bi terjalo neko drugo razpravo.

A zakaj so se sploh posamezni sodniki odločili za to pot? Specifika dela sodnika je v tem, da je znotraj državnega aparata, neke vrste samostojni podjetnik. Podobnost z njim je zlasti v tem, da nihče drug ne more končati njegovega dela, z izjemo premestitve, razrešitve in smrti. Zadevo dobi po pravilih o pripadu (zakoniti sodnik) in je, dokler opravlja svojo funkcijo, ne more reševati nihče drug. To pomeni, da vse bolniške odsotnosti, dopusti in podobno povzročijo, da te po njih še vedno čaka kup spisov oz. zadev, ki jih moraš končati. Enako je s to epidemijo – zadeve, ki se niso mogle reševati, so pač čakale, kar je pri vsakem od nas povzročalo - milo rečeno - nelagodje. Že tako ali tako se, brez vseh do sedaj naštetih problemov, zaradi fluktuacije kadra obravnavanje zadev pogosto popolnoma zameša. Nek sodnik odide recimo na Višje sodišče ali kam drugam, spisi se ponovno predodelijo in tako na program pride spis sedaj bivšega kolega, ki je nujen, grozi zastaranje ali kaj podobnega. To nujno podre shemo, ki si si jo vzpostavil in načrtoval mesece, zbiral vročilnice, rezerviral dvorane, da bi ja bilo vse po „reglcih“ in tako naprej.

Pri tem je potrebno razumeti, da se delo sodišča lahko abruptno zaustavi – obravnave se prekličejo, obvesti se stranke in to je to. A zagnati delo sodišča ponovno je popolnoma druga zadeva – potrebno je poslati vabila, najti razpravno dvorano in ustrezni termin, razporediti ponovno vse in zagotoviti dovolj časa za pripravo zagovornikom in drugim. Ob znanih slovenskih „posebnostih“ v zvezi s sprejemanjem priporočenih pošiljk in ne ravno navdušenjem obtoženih za udeležbo na naroku, je to prav posebne sorte početje. Na nek način imamo „srečo“, da je bil pri odvetnikih med epidemijo opazen upad zaslužka in je to povzročilo večjo pripravljenost vskočiti tudi ob pogojih, ki jih redno poslovanje ne bi omogočalo. Posledice epidemije so sicer še vedno tu (pojavnost okužbe pri obtoženih je nenavadno pogosta) in posledično tudi neudeležba na obravnavah. Verjetno mi ni potrebno pojasnjevati, da je vsak takšen preklic poseben problem.

Še vedno ostajajo tudi ukrepi in potrebno je povedati, da to dodatno vpliva na delo sodišč. Vzdrževati razdalje, izvajati zračenje prostorov, vse to nosi za seboj celo vrsto zamikov in zamud z enakimi posledicami, kot jih je imela prekinitev sama. Da je k temu problemu pravosodje odločno stopilo nasproti nenazadnje kaže, da se je za potrebe delovanja „mojega“ sodišča dobesedno napravila nova dislocirana enota na Gospodarskem razstavišču, ki omogoča, da večje skupine strank obravnavamo ustrezno zahtevam. In to v, za Slovenijo skoraj rekordnem, času par mesecev.

V debati, ki sem jo poslušal, so se ukvarjali s tem, kakšni so vzgibi sodnikov, da ene zadeve obravnavajo in drugih ne ter zakaj so neki primeri na „sporedu“ ali ne. In se je insinuiralo, da obstajajo neki globlji, celo politični motivi, in pametovalo, kaj bi kdo storil, če bi bil na našem mestu. Zgoraj navedeni razlogi so tisti, ki vplivajo na to, da ima kdo včasih občutek, da nekaj ne deluje, kakor bi bilo treba. Da bi kdo od zunaj pomislil na to, seveda ni pričakovati, ljubše so zgodbe o temačnem zakulisju in seveda slovenski temeljni presumpciji o lenobi.

V bistvu pa je vse bolj ali manj vprašanje logistike in organizacije dela na sistemski ravni – oboje pa v našem prostoru ni prav domače. Če se že išče globlje razloge; organizacijo in delovanje države smo dobili kot „template“ od tistih, ki so na podlagi več stoletij trajajočega razvoja z vzponi in padci prišli do teh rešitev. Nastale so kot rešitve za neposredno zaznane težave gospodarjev, ki so gradili svojo zgradbo s krvavo pridobljenim razumevanjem, da koristi samo tisto, kar koristi vsem. Od demokratične ureditve, do delitve oblasti in do človekovih pravic ter seveda delovanja pravosodja. Nimam občutka, da smo to ponotranjili.  

V vsem času, kar sem sodnik, so to težave, ki jih naša država nikoli ni znala ustrezno rešiti in katere mi povzročajo ne samo sive lase, temveč vedno bolj prisotno plešo. Drugih nagibov ni, ali kot sem hotel zatuliti v ekran: „Gospoda draga, za takšne in drugačne igrice v našem poslu preprosto nimamo časa!“

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Da je Kafka za pravnike zanimiv, je sicer jasno. Prvič zaradi tega, ker je sam bil pravnik, in drugič, ker njegova literatura, še zlasti zgoraj navedeno delo, daje resnično obilo materiala za razmišljanje o pravu. Pri nas je tako izšlo delo Janka Ferka Pravo je proces, (Pravna Obzorja 34), na COBISSU pa tudi najdete kar nekaj zadetkov del, ki se ukvarjajo s temi povezavami.

Osebno me je vedno begala parabola „Pred postavo“, ki jo vsebuje Proces, a bolj zaradi pojma „postava“, ki ga v slovenskem pravniškem jeziku skorajda ne uporabljamo. S tem pojmom sem se še najbolj miselno zabaval, ko sem svoj čas raziskoval vprašanje zakona. V nemščini je namreč pojem postava bolj striktna sopomenka našemu razumevanju zakona, kot pravnega akta, ki ga sprejema zakonodajalec. „Gesetz“ v prevodu pomeni prav „postavo“ in ga je zato lažje enačiti z nečim, kar je bilo oblastno postavljeno in v tem smislu „pozitivno pravo“. Tudi v nemškem jeziku ni tako čisto, a vendarle bolj povezano s tem pomenom. Pri nas pa beseda postava ostaja bolj arhaični izraz, ki označuje širše razumevanje norm, ki urejajo naše življenje. SSKJ tako med primeri izrecno navaja „nenapisane postave tovarištva, lovske postave“ itd. Postava ostaja tako povezana z nekaterimi terminološkimi problemi, ki jih imamo, ko se soočamo s prebiranjem tujih pravnih in drugih tekstov. Tukaj tega problema ne mislim niti načenjati niti postavljati zavezujočih trditev.

Pred nekaj leti (2019) je v Avstriji izšel zbornik „Pred Postavo“ - Pravno znanstvene perspektive k Kafkovi legendi o vratarju (Christoph Bezemek (Hrsg): Vor dem Gesetz - Rechtswissenschaftliche Perspektiven zu Franz kafkas „Türhüterlegende“, MANZ, München), v katerem se kar 33 avtorjev ukvarja z vprašanji, ki jih odpira ta parabola. Nekako se je znašel v mojih rokah in branje tega zbornika mi je, priznam, bistveno bližje, kot „predmet“ s katerim se avtorji ukvarjajo. Verjetno zaradi tega, ker je navezovanje na vsakdanje probleme, s katerimi se srečuje naša stroka, domače in zelo primerljivo. Recimo glede vprašanja razumevanja in dostopnosti prava „možu iz dežele“. Ta izraz, kot se pojavlja v slovenskem prevodu (izhajam iz prevoda Jožeta Udoviča iz leta 1998), po mojem ni čisto enak izrazu „Mann vom Lande“, vsaj tako se mi zdi. Drznil bi si tukaj postaviti trditev, da gre za soočenje med „zdravo kmečko pametjo“ in „postavo“ ter njenim varuhom, v katerem nekateri vidijo pravnike spet drugi oblast. 

Magdalena Pöschl v navedenem zborniku recimo ugotavlja, da je razočaranje „človeka iz dežele“, ki se ne najde v postavi, vsajeno v samo moderno razumevanje zakona. Zakon na eni strani stremi k splošnosti in abstraktnosti, na drugi strani pa je soočen s pričakovanjem ljudi, da priznava vsakega posameznega človeka v njegovi singularnosti in prepoznavanju njegovih posebnosti do zadnjih podrobnosti, da bi lahko bil pravičen v vsakem posamičnem primeru. Miselna izpeljava je jasna – teža se prenese na tiste, ki morajo odločati v posamičnih primerih, še zlasti v tistih primerih, ki sodijo med težje. Pot od splošnega k posamičnemu seveda ni enosmerna (vsak študent prava se bo verjetno spomnil Pavčnikovega navajanja Engisheve prispodobe o „Hin- und Herwanderung des Blickes“) in poteka na več nivojih in praviloma med več akterji, a na koncu se mora vrniti k izhodišču - postavi.

To seveda ni nič novega in v okviru kolumne nujno površno razmišljanje. A ob soočanju z razmišljanji v navedem zborniku, se mi je utrnilo, da je vračanje k celotni kakofoniji Kafkovega procesa, z akterji in prizorišči, ki se zdijo absurdne vendarle bolje, kot pogledi na pravo, ki njegove procese in pomen pretirano poenostavljajo.

Če gledam na moderno dobo, je pogosto tako, kot je bilo nekdaj z uporabo kalkulatorja. V osnovni šoli so nam ta, takrat nov izum, prepovedovali, ker smo morali račune izpeljevati sami. Morali smo poznavati in prikazati celoten postopek. Praktično in pragmatično to ni bilo, a vzpostavljalo je miselno izhodišče do problemov. Danes jih sprejemamo in se matematične rešitve najdejo prej in z manj napakami. A vmes se je izgubila izkušnja iskanja, razlogov in razumevanja izhodišč. Podobno je s prevlado poenostavljenih vzorcev, ki jih recimo ponuja Hollywood, katerega vpliva na sodobno razumevanje sveta ne moremo zanikati in je pravzaprav pri večini ljudi nadomestil „dolgočasno in zapleteno„ literaturo. Jasno opredeljeni liki na ločnici dobro/zlo, kjer vedno zmaga dobro, najpogosteje v katarzičnem nasilnem dogodku, ki zlo izniči in spravi s sveta. Primerjava s pravom, zlasti kazenskim, in njegovo sankcijo se ponuja sama po sebi in s tem tudi pričakovanja do prava. A pri tem se izgubijo pomembne sivine in nianse, ki jih vsakdanje življenje premore, na katere pravo ne najde vedno odgovorov.

Ob takšni naravnanosti, se nam še bolj izpostavljajo stvari, ki so, zlasti v sodnih postopkih, nenavadne in v neskladju s pričakovanji. Ob vsesplošni povezanosti in skorajda javnem življenju ter sobivanju z drugimi, se nam recimo zdijo nenavadne „zgode in prigode“ z vročanji sodnih pošiljk, sodnimi zapleti z izločanjem dokazov in sodnikov, z na videz nenavadnimi zaključki procesov in tako dalje. Neposredno lahko zaznavam, kako izgubljen je lahko posameznik v postopku, ki se nam, ki ga izvajamo, zdi popolnoma samoumeven in skorajda rutinski, posamezniku, ki nastopa v njem, pa dobesedno krojimo nadaljnjo usodo, ne da bi ga spoznali v celoti njegovega bitja. Danes nam je kot slehernikom to dogajanje bistveno bolj približano kot nekdaj in s tem tudi tisto, kar je „možu iz dežele“ nenavadno, nespoznavno in nedostopno.

A v bistvu se pravo in z njim povezana oblast nista spremenila. Naše videnje je tisto, ki je drugačno in pravni procesi so bolj prepoznavni. A vedenje o njih, na žalost ostaja enako, tako kot pri Kafki, „nekak soj, ki neugasljiv sveti skozi vrata Postave“.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Še najtehtnejši se mi zdi v tem pogledu pristop, ki ga je ubral Jens Gnisa, sodnik iz Bielefelda v nemški zvezni deželi Severno Porenje Vestfalija, nekaj časa tudi predsednik nemške zveze sodnikov. V svojem delu Konec pravičnosti - Sodnik bije plat zvona (Das Ende der Gerechtigkeit – Ein Richter schlägt Alarm) predlaga spremembe na treh področjih: pri politiki, pri pravosodju in pri sleherniku. Temu zlahka pritrdim. Dejstvo je namreč, da lahko pravosodje uspešno izvršuje svojo funkcijo zgolj in samo, če ima jasen položaj in utrjenost na vseh nivojih družbenega življenja in je z njim tudi ustrezno prepleteno. Premetavanje odgovornosti in nebrzdana kritika enega segmenta do drugega vodi samo do erozije sistema (pravne) države. Prav vsi nemški (prvostopenjski) sodniki, katerih dela sem prebral (Jens Gnisa, Thorsten Schleif, Patrick Burow, Stephan Zantke) so prepričani, da upadanje zaupanja v pravno državo predstavlja resen problem, ki mu je potrebno stopiti odločno nasproti. Ker imajo, tako kot naši sodniki, neposreden vpogled v stanje v družbi, ki se izraža prav v soočenju z ljudmi, ki iščejo takšno ali drugačno pravico na sodiščih, so njihova stališča gotovo pomembna. Predstavljajo namreč, kot se je nekoč nekdo izrazil, roko na žili utripalki neke družbe.

Vsa dela, ki sem jih navedel zgoraj, so nastala po letu 2017. Nesporno jih močno označujejo trije mejniki, in sicer masovni priliv beguncev, teroristični napadi v Nemčiji in dogodki v Kölnu na Silvestrovo 2015/2016, saj jim vsi avtorji namenjajo velik pomen. Zaradi tega naj jih na kratko povzamem.

Odločitev nemške vlade, ki je s suspenzom nekaterih predpisov, tudi evropskih (zlasti t.i. Dublinske uredbe), sprostila vstop tujcev v Zvezno republiko Nemčijo, ocenjujejo, kot resen prelom s pojmom pravne države, ker se je država na tak način odrekla prav spoštovanju pravnega reda. Motivi, tako avtorji, naj bodo še tako dobri, takšne poteze ne opravičujejo. Sploh zato, ker tujska zakonodaja ne omogoča sprotnega reševanja primerov in zlasti odstranitve tistih, ki se jim zaščita odreče (Gnisa ocenjuje, da bo število takšnih v Nemčiji naraslo na 450.000 (leto 2017). Drugi mejnik, teroristični napadi (Burow navaja, da je bilo v letu 2017 uvedenih 1200 postopkov zaradi dejanj s tega področja) postavlja pred nemško pravosodje izziv prav zaradi kompleksnosti, varnosti pri delu in seveda mejnih posegov v človekove pravice. Tretji mejnik, dogajanje na silvestrsko noč v Kölnu 2015 pa kaže predvsem na to, kakšne posledice lahko nastanejo, ko varnost in zaščita ljudi, ki jo nudi pravo, odpove. Dogodki v Kölnu tega leta so bili obravnavani v medijih tudi pri nas, a je bila zadržanost pri poročanju precejšnja. Na svoj način je razumljivo – kot se je pokazalo, naj bi zgolj v eni noči in na relativno omejenem območju centra Kölna, bilo storjeno okoli 1000 kaznivih dejanj zoper premoženje in spolno nedotakljivost. Storilci so bili skoraj v celoti moški z območja Severne Afrike, ki so se nahajali v takšnih ali drugačnih postopkih v zvezi z urejanjem statusa tujca. Nemoč države v takšnih ekscesnih primerih pride še zlasti do izraza, najprej iz čisto kazenskopravnih težav (obdelava podatkov, preiskava, obravnava), nato pa še iz potrebe po preprečevanju potencialnih izbruhov nestrpnosti do tujcev. Na podlagi teh mejnikov in njihovih posledic je mogoče tudi razumeti, da navedeni avtorji posvečajo precej pozornosti težavam, ki so s tem povezane. Za Slovenijo to (še) ni toliko zanimivo, ker se takšni ekscesi še niso pojavili. Nekateri očitki izhajajo tudi iz nemške federalne ureditve, ki so nam, ki smo jo še doživeli, znane. Partikularizacija sodne prakse in neenotni pristopi do problematike, specifičnost posameznih zveznih dežel in tako dalje, so nekaj, kar sicer v Sloveniji ni toliko prisotno. Ob tem ozadju pa so nekatere stvari, ki bi jih bilo mogoče razumeti tudi v kontekstu slovenske države in družbe.

Navedeni avtorji tako glede sprememb, ki bi jih morala upoštevati politika, navajajo predvsem to, da bi morala sodna veja oblasti biti bolj samostojna. Ob nemški specifičnosti imenovanja sodnikov in tožilcev, ki je še bolj kot pri nas odvisna od politike (zlasti izvršilne veje oblasti), je tu še vprašanje samostojnosti sodne uprave, zlasti financiranja njenega delovanja. Varčevanje na tem področju je v ZR Nemčiji privedlo (tako avtorji) do izrazito slabega stanja sodne infrastrukture, ukinjanja manjših sodišč, zmanjševanja osebja in podobno, kar vsi izrecno kritizirajo. Finančna samostojnost in povečanje sredstev sodne uprave se vsem avtorjem zdi ključna. Tukaj nekaterih paralel s Slovenijo ni mogoče zanikati. Zanimivo je mogoče to, ker se tudi v Sloveniji pojavlja trend ukinjanja manjših sodišč, da navedeni avtorji temu nasprotujejo in ocenjujejo, da neposreden stik ljudi s sodiščem v kraju približa delovanje sodstva uporabniku in s tem prispeva k krepitvi pravnega reda.

Gnisa npr. izpostavlja, da se mora politika sama najbolj držati pravnega reda in jasno kazati zavezo do svoje pravno začrtane omejenosti. Od politike terja tudi „razbremenitev prava“, kar pojasnjuje s tem, da naj pravo ureja resnično pomembne zadeve, politika pa naj ne posega s pravnimi pravili prav na vsako področje, še zlasti ne z instrumentarijem kazenskega prava. Mišljeni so zlasti prekrški, še posebej pa so avtorjem v želodcu prekoračitve hitrosti, katerih obravnava je pogosto namenjena zgolj polnjenju proračuna. Prepričani so, kot marsikdo v sodniških vrstah v Sloveniji, da naj politika doseže spremembe na področju sodnih postopkov v smislu enostavnejših in krajših postopkov. Za primer pogosto dajejo kazenski postopek zoper 26 neonacistov pred Deželnim sodiščem v Koblenzu, ki se je končal po petih letih in 337 obravnavah, v katerem je bilo podano 400 procesnih predlogov, 240 dokaznih predlogov in 500 predlogov za izločitev. Postopek se je prekinil, ker je predsednik senata odšel v pokoj. Na takšne postopke opozarjajo prav vsi navedeni avtorji, verjetno pa bi našli precej somišljenikov tudi pri nas. Sam še zlasti opažam, da ZKP preprosto ni namenjen obravnavi večjih skupin in je takšne postopke skorajda nemogoče voditi. Razlog, zakaj zakonodajalec ne uspe takšnih sprememb doseči, navedeni avtorji vidijo v lobiranju interesnih skupin, zlasti odvetnikov, saj je sedaj veljavni sistem v ZRN bolj lukrativen zanje. Kar pa se tiče instančnega sojenja, Gnisa predlaga zanimivo spremembo v smeri „kontrolne funkcije“, ki bi sprotno odpravljala napake prve stopnje in s tem preprečevala razveljavitve zaradi kršitve postopkovnih pravil.

Nadalje je pri avtorjih izraženo stališče, da mora politika zagotoviti modernizacijo informacijske infrastrukture, predvsem z uvedbo elektronskega poslovanja, vključno z elektronskimi spisi. Slovenija ima glede tega očitno določeno prednost, saj poteka razvoj na tem področju relativno kontinuirano. Je pa zanimivo, da Gnisa predlaga pravosodju, naj namesto upiranja aktivno pristopi k sprejemanju rešitev, ki jih ponuja umetna inteligenca na področju pravosodja. Dejstvo je, da se pojavlja software, ki bo lahko anticipiral sodne odločitve in pravosodju se lahko zgodi, da ga bo razvoj prehitel. V zvezi s tem opozarja, da se mora pravosodju omogočiti prilagoditev „realnemu svetu“, kjer komunikacija ne poteka več prek poštnih pošiljk in telegramov. Smiselno enaka stališča ponavljata tudi prej navedena Burow in Schleif.

Kar se tiče sodstva samega, pa Gnisa meni (smiselno pa tudi drugi navedeni), da mora sodstvo izkazovati več samozavesti v javnosti in celo čutiti dolžnost, da se javnosti bolj izpostavi. Nujne se mu zdijo zadeve, kot so dnevi odprtih vrat, družbena angažiranost, razumljive ustne obrazložitve sodb ter objava in razlaga odločitev v javnih medijih. Javnost ne sme imeti občutka, da sodniki sedijo v slonokoščenih stolpih in so odtujeni od življenja. Po eni strani je personalizacija sodstva v smislu, da javnost pač zanima, kdo so sodniki, nepovraten proces, po drugi strani pa je prav v tem mogoče videti tudi priložnosti. Tudi sodstvo mora storiti vse, da v okviru možnosti pospeši postopke in poveča pretok informacij med posameznimi sodišči, predvsem z zagotovitvijo enotnega obravnavanja in pristopov.

Mogoče je še najbolj pomemben zaključek Gnise o tem, kaj naj storimo vsi, da ohranimo dobrino, ki jo predstavlja pravna država, in sicer da cenimo pravo in njegov pomen za delovanje družbe, ker je njegovo nasprotje preprosto nebrzdana samovolja, ki nam je vsem v pogubo. Da je pa ob tem potrebno razumeti tudi omejitve prava, zlasti da ne moremo na vsako krizo reagirati s sprejetjem zakona, ker pravo pač potrebuje svoj čas za učinkovanje, in da nenazadnje ohranimo zaupanje v pravno državo, čeprav potrebuje čas, da se uveljavi. Saj čas praviloma pokaže, da je delovala.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Recimo, ker ljudje pričakujemo od določenih družbenih sistemov, da skrbijo za urejenost našega sobivanja, pogosto pripisujemo ljudem, ki svojo vlogo v teh sistemih opravljajo, posebno etično kvaliteto. Poskušamo jo zagotoviti s takšnimi ali drugačnimi pravili in prijemi, ki naj to v največji meri zagotovijo. Ena izmed takšnih zahtev je na primer izobrazba, ker temelji (tudi) na ideji, da razumevanje in vedenje o nečem, vzporedno vzpostavlja tudi zaželeno etično držo. Takšno je recimo tudi zanimanje za dosedanje življenje kandidatov, ki se kaže skozi zahtevo, da ljudje preden prevzamemo takšne vloge, posredujemo svoj življenjepis. Potem so tukaj seveda še, kot smo jim nekdaj rekli, „preverke“, pri katerih se z zbiranjem informacij od soljudi ali sodelavcev poskuša ugotoviti, kako delujejo, kakšen vtis puščajo in tako dalje. Dejstvo je, da vsem prijemom navkljub, ni mogoče videti vsega ter tako zajamčiti pravilne izbire in delovanja ljudi, ki nato takšne funkcije opravljajo. Problem (in kvaliteta hkrati) je pač v tem, da so ljudje.

Mark Godsey se v svoji knjigi Blind Injustice (Slepa krivica), ki sem jo na tem mestu že omenjal, ukvarja z zanimivim aspektom delovanja oblastnih organov, ki ga imenuje „korupcija z dobrim namenom“ (Noble cause corruption). Gre za posledico t.i. tunelskega vida vpletenih, ki pri obravnavi kaznivih dejanj zaradi različnih razlogov ne zmorejo videti drugih okoliščin, ki so lahko ključne. Godsey navaja, da je seveda popolnoma jasno, da je med glavnimi poklicni akterji v kazenskem postopku tudi nekaj „gnilih jabolk“ in navaja primere, kjer so se ugotovila huda kazniva dejanja, ki so jih pri izvajanju svoje službe storili tako policisti pri izvrševanju pooblasti kot tudi sodni izvedenci – forenziki, odvetniki in sodniki.

A sam vidi težavo v tem, ker je največ nepravičnosti v kazenskem postopku posledica dejanj „dobrih“ ljudi, ki zaradi trdnega prepričanja, da so prepoznali pravega storilca kaznivega dejanja, začnejo ubirati bližnjice ali pa celo izvajati nepoštena ravnanja. Vse z namenom, da bi dosegli rezultat, za katerega vedo, da je pravi - torej doseči obsodbo določene osebe. Policiste in tožilce, ki se zapletejo v takšne vrste korupcijo, motivira njihov občutek, da opravljajo službo, katere namen je zaščititi javnost. „Gre za ciljno usmerjeno preiskovalno kulturo, ki vzpodbuja preiskovalce, da postanejo slepi za lastna neprimerna ravnanja in da sprejemajo takšna ravnanja kot legitimna v prepričanju, da sledijo pomembnemu javnemu interesu,“ citira Godsey. Za razliko torej od „običajne“ korupcije, kot je recimo sprejemanje podkupnine, da bi se kakšno obtožbo opustilo, akterji pri tem ne iščejo osebne koristi, temveč verjamejo, da to počnejo iz plemenitih razlogov varovanja soljudi.

Takšno delovanje se lahko kaže na različne načine. Od podtikanja dokazov, prikrojevanja procesnih pravil pri izvajanju dejanj, ki sodijo v bistvu pod prikrite preiskovalne ukrepe, do skrivanja ali prikrivanja razbremenilnih dokazov. V ZDA, kjer je po sodbi Vrhovnega sodišča Brady v. Maryland, tožilstvo dolžno razkriti za obdolženega ugodne dokaze, je kršitev zahtev te sodne odločitve še vedno precej. Toliko pravzaprav, da je njihov sodstvo že opozorilo, da imajo te kršitve že skoraj značaj epidemije. Za policiste, ki prispevajo k takšnim primerom, se je uveljavil izraz „Brady policisti“ in ponekod obstajajo celo seznami tistih, ki pri tem posebej izstopajo. Kot takšni so označeni za neverodostojne pri svojih nastopih na sodiščih. Paradoksalno se tako doseže prav nasprotni učinek tistemu, ki so mu sledili.

Casey opozarja, da so seveda prisotni še bolj subtilni primeri tega pojava, kot so „sintetizirana“ pričanja. Slednja nastanejo kot posledica nezavednega pritiska policistov, ki niso zadovoljni s prvo izpovedbo, ker se ta pač ne sklada z vnaprej ustvarjenim mnenjem. Tako se pogosto zgodi, da se ponovno zbira obvestila od iste priče, da bi lahko njeno izpoved lažje razvrstili v vnaprej predstavljeno sliko. Priče lahko po tem spremenijo ne samo svojo izpoved, temveč, ker gre za kompleksno psihološko dogajanje, celo prilagodijo svoje spomine. Nenazadnje se takšne subtilne zadeve lahko dogajajo tudi pri izvedenskih mnenjih, kjer se včasih prikrije kakšna pomanjkljivost metod ali vstopnih podatkov, da bi se dosegel ustrezni cilj.

Pošteno povedano, Godseyevo pisanje odraža precej tega, kar sem sam v teh letih zaznal. Tako je bilo v nekem primeru prav zanimivo opazovati, kako se je, iz prvotno za obtoženega benigne izjave, vsebina „Uradnega zaznamka o zbranih obvestilih“ bodoče priče, potem, ko se je policist trikrat vrnil in ponovno „zbiral obvestila“, spreminjala v obremenilno. V spomin se mi je tudi trajno zarezala izjava nekega izvedenca, ki sem ga potem, ko mi ni bila jasna neka zadeva v mnenju, po telefonu pobaral, ali je možna tudi druga razlaga. Njegov odgovor Seveda je možna, a potem obdolženca ne morete obsoditi, je povedal vse. Da je v primeru potem nastopil drugi izvedenec, mi verjetno ni potrebno razlagati. A prepričan sem, da je njegova izpustitev možne (in za obdolženca ugodnejše) razlage temeljila na želji, da bi s svojim prispevkom prispeval k obsodbi osebe, za katero je bil prepričan, da je kriva.

Nekaj takšnih kršitev in potez organov pregona se da sodno zamejiti, nekaj jih ostaja sodišču neprepoznavnih, ker mnogi dejanskega delovanja policije „na terenu“ niti ne poznajo. Tudi ne značilnosti policijske subkulture, ki nesporno obstaja. Nenazadnje, tudi sodstvo, še vedno vpeto v kontinentalno mentalno kulturo materialne resnice, na takšna odstopanja ni imuno. Vse to pravzaprav kaže na to, kako pomembna je prav procesna struktura kazenskega postopka in v okviru tega tudi, če ne zlasti, posebej kritični pogled na ugotavljanje dejanskega stanja v njem.

Smešno je, kako skozi prakso dokončno dobiš potrditev pravilnosti tistega, kar je nekoč spraševal profesor kazenskega procesa (B. M. Zupančič) na fakulteti. Vprašanje: Kdaj ne bi potrebovali kazenskega procesnega prava? Odgovor: Če bi sodil Bog.

Kot vemo, ne policisti, ne tožilci, ne odvetniki, ne sodniki, to niso. Še angeli ne ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Realnost življenja je seveda v tem, da ga v veliko večji meri opredeljujejo napačne, kot pravilne odločitve. Dejanja ali izbire, ki prinesejo negativne posledice in občutke, imajo bistveno večji učinek kot tiste, kjer izkušnja privede do nečesa pozitivnega. Stari reki, kot so, da se na napakah učimo, da se je motiti človeško in tako dalje, to jasno izražajo.

A v obdobju širjenja svoje pojave na družabnih omrežjih in pokritosti javnega delovanja z mediji, se človek razkriva v bistveno večji meri, kot je to bilo nekdaj običajno. Pri tem se lahko ustvari podoba, ki daleč odstopa od realnosti, ker je popolnoma logično, da v okviru zahtev moderne dobe, opisanih v prvem odstavku, na teh družabnih omrežjih prikazuje le tisto, kar je dobro in lepo ter posledica potez, ki so imele pozitiven učinek.

Težava je seveda, če začneš zaradi stotih všečkov in podobnih reči sam verjeti v to podobo. Zavedanje, da si v večji meri opredeljen s svojimi napakami, je nujno, ker je v realnem svetu večja verjetnost, da te opredeljujejo prav te. A dejstvo je, da ljudje bolj sprejemajo „feedback“ iz teh virov, kot pa blagohotna opozorila tistih, ki jih resnično sprejemajo kot ljudi iz mesa in krvi. Vojskovodje iz antičnega Rima so ob triumfalni povorki pogosto imeli ob sebi sužnja, ki jim je na ušesa neprestano šepetal memento te mortalem esse (prosti prevod: vedi, da si navaden smrtnik) in na ta način preprečeval, da bi se preveč prevzeli. Ta element, tako se zdi, manjka. Mogoče bi bilo dobro, če bi aplikacija, ki je prinesla zadovoljstvo, ki ga nudi všečkanje, preden se zapre, na ekran projecirala blagohotno vprašanje: Saj veš, da to ni resnično, kajne? Ali angleško - You know it's not real, don't you? In pri tem mislim tako na Facebook, kot Twitter in Instagram.

Obstaja seveda nebroj študij in literature, ki se ukvarjajo s fenomenom samopodobe sodobnega človeka in sam nikakor nisem strokovnjak na področju bodisi psihologije bodisi antropologije. A dejstvo je, da me prav v sedanjem času, ki dobesedno terja, da delamo eno napako za drugo, preseneča, kako se poskuša zanikati, da so bile napake storjene in da bo storjenih še mnogo. Zadeva je sicer razumljiva – toliko smo na piedestal postavljali strokovnjake na različnih področjih in nenazadnje tudi sam način sprejemanja odločitev, da smo sedaj v veliki meri pretreseni, ker nam ne dajejo enoznačnih rešitev, kako naj ravnamo. Po drugi strani pa tisti, ki so nase sprejeli to družbeno priznanje, pogosto ne znajo in ne zmorejo priznati, da so storili napake, in še bolj, da jih bodo naredili še kar nekaj, preden se stvari umirijo.

Redka izjema je bila recimo v Evropi Angela Merkel, ki je pred časom, na presenečenje mnogih, priznala, da je bila storjena napaka in celo, kar je za politika ekstremno nenavadno, da je šlo za njeno napako. Ko se je ponekod ugotovilo, da je to priznanje imelo pozitiven učinek, so podobno ravnali celo nekateri drugi politiki. Na žalost se je to kmalu vrnilo na stara pota ustvarjanja podobe nezmotljivosti in krivde drugih. Zadeva me je rahlo spominjala na prizor iz filma Schindlerjeva lista, kjer Schindler za kratek trenutek prepriča Amona Götha, da je odraz resnične moči odpuščanje napak. Ko se naslednjič Göth odloči za takšno odpuščanje, mu to ne prinese satisfakcije in se vrne nazaj k njemu bližjemu pristopu – ubijanju. Miselni kontekst se očitno ne more spremeniti z racionalnim argumentiranjem – potrebna katarza, na žalost, praviloma zraste iz hudega lastnega trpljenja.

Če verjamete ali ne, obstaja precej znana knjiga na to temo. Knjiga avtorjev Carol Tavris in Elliota Aronsona: Napake so bile storjene (a nisem jih storil jaz), Zakaj opravičujemo neumna prepričanja, slabe odločitve in boleča dejanja (Mistakes Were Made (but Not by Me): Why We Justify Foolish Beliefs, Bad Decisions, and Hurtful Act), ki je v letu 2020 doživela že tretjo izdajo. Ideja avtorjev je nekako v tem, da pri sprejemu napačne odločitve poskušamo odpraviti notranji psihološki razkol s samo upravičevanjem (self justification). Pri tem je razkol toliko večji, kolikor višja je lastna podoba o tem, kakšno vlogo opravljamo. Če smo prepričani v to, da smo pametni, dobri in lepi, se toliko bolj zatekamo k absurdnim razlogom, zakaj smo potegnili takšno ali drugačno potezo, ki se je izkazala za napako.

Zadeva seveda ni omejena zgolj na politiko, tudi stroka in znanost nikakor nista imuni na to dogajanje. Na knjigo sem pravzaprav naletel, ko sem se ukvarjal z vprašanjem krivičnih obsodb in zlasti s težavami, ki so povezane z odpravljanjem njihovih posledic. Ravnanje in dojemanje pravosodja je pogosto povezano z odvračanjem možnosti, da je do takšno napake prišlo, in iskanju razlogov, ki utemeljujejo prvotno – napačno odločitev. Razlog je seveda prav v prepričanju, da smo tisti, ki izrekamo sodbe (in vlagamo obtožbe), na pravi strani in služimo dobremu. Lahko potrdim, da je občutek, kjer se izkaže, da je bila obtožba neupravičena, za sodnika resnično nenavaden, ker je zaradi značaja obtožnice – obstoja utemeljenega suma (najbolj preprosto povedano: večje verjetnosti, da je nekdo storil kaznivo dejanje, kod da ga ni) – določena potreba, da se to stališče v nadaljnjem postopanju potrdi in je nujen precejšen napor obrambe (včasih bistveno večji kot obtožbe), da se takšno stališče spremeni. Da ne govorimo o obnovi postopka, ki je namenjena odpravi pravnomočne odločitve – tam so zadržki nujno še večji. A o tem mogoče kdaj drugič in bolj argumentirano.

Dejstvo je, da so naše življenje v zadnjem letu bolj označevale napake kot pravilne odločitve. To je bilo pravzaprav pričakovano in bi bilo popolnoma iluzorno prepričanje, da se ta veriga ne bo nadaljevala. To, da padajo oblastne odločitve pred Ustavnim sodiščem, da se ukrepi izkažejo kot neučinkoviti in da cepljenje prinese tudi skrajno nezaželene posledice, ni odraz nesposobnosti, temveč popolnoma običajna pot človeškega delovanja. Po mojem mnenju, bi bilo potrebno izpostaviti prav slednje - napake so bile storjene in narejeno jih bo še mnogo, preden se bodo zadeve spravile na pravi tir. In ni ga junaka v tej zgodbi, ki bi bil nezmotljiv in jih ne bi storil.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ena izmed redkih zadev, za katero imam pri tem še določeno mero razumevanja, so ankete in raziskave javnega mnenja. Tu pač gre za to, da predstavljajo te reči dokaj uveljavljene metode, ki se uporabljajo tudi na področju prava, da se pridobi uvid v določeno pravno problematiko, zlasti pri panogah, ki imajo sociološko izhodišče. Tako si praviloma za te zadeve vzamem čas, nenazadnje tudi zaradi tega, ker se mi zdi pomembno, da se pridobi ustrezne podatke za, včasih zelo pomembne, odločitve.

Zadnjič sem tako prejel nek tak klic in ko sva s prijazno gospo začela pogovor, je začetek obetal, da gre za relativno preprosto tematiko o „evropskosti“ v smislu, koliko se počutimo Evropejce, kaj nam pomeni evro itd. itd. Potem pa sva prešla na vprašanja, ki so me začela resnično motiti. Eden od sklopov je bil namreč namenjen odgovoru na vprašanje, ali si želim reforme. Sledil je nabor področij, ki jih je bilo precej. Tiste, ki so mi ostale v spominu, so bile zdravstveni sistem, delovna razmerja, pokojninski sistem, bilo pa jih je še nekaj. Na tej točki sva se s sogovornico morala malce bolj zaplesti v pogovor. Odgovori so bili namreč strukturirani na način, da si pri posameznem področju na vprašanje ali potrebujemo reformo, odgovoril od ena do pet – od „se popolnoma strinjam“ do „se popolnoma ne strinjam“.

Metoda ankete lahko seveda da določene koristne rezultate, a pri takšnem vprašanju in sedanjih družbenih okoliščinah, je spraševanje po tem, ali je potrebna sprememba (kar reforma je), po mojem nepotrebno. Skorajda prepričan sem, da bodo odgovori v veliki meri bili v prid sprememb. Rezultati takih anket pa lahko služijo tudi opravičevanju posegov in sprememb, ki si jih v bistvu ne želimo. Od tod tudi vprašanje, ki sem ga sam imel za mojo izpraševalko – kdo je naročnik. Odgovora sicer nisem dobil, le pojasnilo, da gre za vseevropsko anketo. Torej, ne znam si predstavljati, da anketa ne bo podala jasnega rezultata v smislu, da so reforme zaželene ali celo zelo zaželene. Razglašeno bo, da javnost močno podpira reforme in sprožili se bodo ustrezni mehanizmi političnega delovanja. A gre za vprašanje vsebine želenih sprememb.

Ob tem se vedno spomnim reka Variatio delectat, enega prvih latinskih rekov, ki sem ga po zaslugi prof. Ivanjka spoznal, mislim da v prvem letniku fakultete. Vem, da ga je takrat uporabil bolj hudomušno, češ ljudje imajo radi spremembe in to v kontekstu pretiranega spreminjanja predpisov v tistem času. Spremembe razveseljujejo ali spremembe so všečne, kot bi lahko rek, ki ga pripisujejo Ciceru, prevedli. Rek sporoča, da pravzaprav nihče nima rad monotonije in so zato spremembe dober način, da se ponovno pridobi pozornost. Težava je seveda v tem, da zgolj navdušenje nad spremembami in terjanje le teh, ne povesta ničesar o njihovi vsebini. Jaz si recimo lahko želim sprememb mojega telesa, a ko to rečem, mislim pri tem, da bi se za malenkost zmanjšal moj „kurji britof“, ne pa tudi, da mi odpade še tisto malo las, kar jih premore moja glava.

Taka vprašanja me zato razjezijo, ker ni podatka prav o vsebini sprememb, ki naj bi si jih zaželel. Če sprememba pomeni, recimo v pokojninskem sistemu, podaljševanje dobe, ko naj bi delal, sem proti, če pomeni obratno, sem za. In tudi to ni čisto enoznačno, ker ob tem ne želim, da se pokojnina zmanjša. Kako torej enoznačno odgovoriti, da sem za spremembe? In to je samo en primer, do katerega pač imam relativno jasno stališče. Obstajajo številni drugi, do katerih stališča niti ne morem zavzeti, ker nisem seznanjen ne z vsebino, ne s posledicami takšnih sprememb.

Izkušnje z do sedaj izvedenimi reformami tudi ne kažejo, da so bile izvedene z upoštevanjem interesov vseh ali v korist vseh, celo na ravni najnižjega skupnega imenovalca, kar bi nekako od urejanja v državni ureditvi pričakoval. Bolj se je izkazalo, da je šlo za kratkovidne posege, ki so praviloma zadovoljili zgolj parcialne interese. Ob takšnih posledicah in zmedi, ki jo sicer spremembe povzročajo, je seveda nujno vprašanje, ali je bolje ostajati ob starem ali tvegati z novim. V teoriji prava takšne dileme poznamo in gre za podobno stvar, kot je odnos med pravno varnostjo in pravičnostjo.

Če izpustim recimo Naomi Klein in celo Miltona Friedmana glede kriz in priložnosti za spremembe, je mogoče relativno hitro ugotoviti, v katero smer bodo šle. Nemški avtor Albrech Müller je že pred časom, leta 2004 izdal knjigo Die Reformlüge: 40 Denkfehler, Mythen und Legenden, mit denen Politik und Wirtschaft Deutschland ruinieren (prosti prevod: Laži o reformah: 40 miselnih napak, mitov in legend z katerimi politika in gospodarstvo uničujeta Nemčijo), v kateri je navedel 40 udarnih gesel, pod katerimi se opravičujejo reforme. Na razpolago nimam prostora, da bi glede vsake pojasnil njegove misli. Dejstvo je tudi, da obstajajo glede določenih resni pomisleki o upravičenosti njegovih trditev, a marsikaj od naštetega je znano tudi pri nas, kot na primer stroški dela so previsoki, nefleksibilnost trga delovne sile, živimo prek svojih zmožnosti in potrebna je privatizacija. V geslih, ki jih Müller omenja, se najde pravzaprav vse, kar smo poslušali tudi pri nas. Pogosto s sklicevanjem, da bomo bolj podobni prav tistim državam, kjer naj bi bilo to mnogo bolje (recimo Nemčija). Od vsega navedenega je to še najbolj zanimiva okoliščina.

Takšne spremembe temeljnih pravno urejenih družbenih sistemov imajo seveda posledice. Ne samo na področju, ki ga spreminjajo, temveč tudi na drugih področjih, ker je družbeno življenje nujno prepleteno. Če se ne upošteva vseh dejavnikov in interesov, se samo poveča nestabilnost, negotovost in potencialno ogrozi celo eksistenco države. A nekako se zdi, da je slednje izven dometa razmišljanja tistih, ki imajo v rokah moč, da se spremembe tudi izvedejo.

Z mojo sogovornico, ki seveda ni sestavljala vprašanj, sva se na koncu pač strinjala, da „takle pač mamo“ in podobno kot verjetno večina prebivalstva sva stoično ugotovila, da kot posameznika „itak ne moreva ničesar spremeniti“.

Če prav pomislim, mogoče bi pa prav sprememba teh najinih zaključkov, bila korak v pravi smeri. Takšna sprememba bi bila bistveno bolj všečna.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Od tu dalje pa si moramo zastaviti nekaj resnih vprašanj. Nekaj na ravni pravil splošnega ravnanja človeške družbe in nekaj na ravni odločanja v kazenskih zadevah. Prvi segment zadeva vse nas, zadnji bolj tiste, ki se s tem ukvarjamo v okviru svojih poklicev.

Naj začnem na, za večino nenavadnem, začetku. Spolnost, kot atribut mojega lastnega odraščanja, je v moj fokus stopila relativno pozno. Danes, ko gledam lastne otroke, se zavedam, da je bila prisotna že veliko prej, a njena artikulacija je zahtevala dobesedno preskok na višjo raven bivanja, ki jo prinese odraščanje. Konkretno, nekje v sedmem ali osmem razredu osnovne šole sem sam od moških sošolcev izvedel za samozadovoljevanje in njegov učinek in svet nikoli več ni bil enak. Čustveno vzburjenje ali močna čustva do pripadnic nasprotnega spola so seveda obstajala že prej. Dokaj jasno se spomnim velike afinitete, ki sem jo čutil do neke Sabine na koncu vrtca in nekje malce pred časom zgornjega spoznanja, sem pisal z lastno krvjo (v resnici z rdečo tinto) ljubezensko pismo neki sošolki Bojani iz Sernčeve 9. A povezava najprej navedenega ravnanja z drugim je bila definitivno stvar kasnejšega razvoja.

Da se razumemo, biologija in zgodba o „čebelicah in cvetovih“ mi je bila jasna, a vseeno je obstajala ločnica med mojimi „ljubezenskimi“ občutki in prebujajočo se spolnostjo. Preseganje te ločnice je bil proces in ne katarzično spoznanje in ta proces, če sem pošten, nikakor ni zaključen, ker se kontekst tega spreminja, kot se spreminjamo sami. Tako, kot puberteta prinese prve interakcijske izzive na tem področju, jih vsa starostna obdobja na novo konceptualizirajo. Če je recimo prvo obdobje obdobje izpraševanja, kako se spolno udejanjati (enostavneje povedano, kako naj sploh pride do spolnosti), se kasneje oblikuje vprašanje, kako jo oblikovati in živeti znotraj monogamne skupnosti in, kar se bo prej ali slej zgodilo, kako do nje vzpostaviti odnos ob učinkih staranja. Tempora mutantur, nos et mutamur in illis, pač.

Od nekdaj sem imel navado, da svoje znanje poskušam najprej črpati iz literature. A če sem resnično pošten, na nobenem drugem področju človeškega življenja, ni diskrepanca med literaturo in življenjem tako velika, kot prav na tem področju. Nikjer ni objektivnega vira, ki bi lahko odraščajočemu človeku pomagal do jasne orientacije. Ker je to področje tako odtegnjeno od vsakodnevne interakcije, je nabor literature v tako širokem spektru, da nazadnje od dreves ne vidiš gozda. Od kakšnega romana Thomasa Hardya do zvežčičev pornografije, ki sem jih zasegal še kot 15 letni kadet v Sežani, je vse bolj prispevalo h konfuznosti, kot dajalo jasne okvirje.

Pri 14 letih sem se tako zlahka naučil, kako ubiti sočloveka z orožjem ali celo z golimi rokami, spoznaval taktiko, kako lahko to počnem v skupini, kako uporabljati nasilje za podrejanje drugih – za vse to je obstajala vrsta priročnikov, trenerjev, učiteljev, praktičnih vaj in ponavljanje ob vsaki uri in dnevu. Obstajala je vrsta zelo konkretnih in grafičnih knjig z ilustracijami, filmi, borilne veščine, prostori za trening - „nema šta nema“, kot bi včasih rekli. Kako sestaviti „mino presenečenja“, kako zabosti človeka tako, da njegovi kriki ne bodo zbudili njegovih soborcev, kako uporabiti prijem „hadaka jime“ in „uspavati“ nasprotnika ter podobno. Pri petnajstih sem tako teoretično in praktično že znal na več načinov ubiti ali poškodovati soljudi in nihče ni imel nobenih zadržkov me o teh stvareh učiti ali se z menoj iskreno pogovarjati.

Odnosi z nasprotnim spolom in spolnost sama pa sta ostajali na neki abstraktni, nedorečeni ravni in kar je še najhuje, pogosto v močni diskrepanci med izjavljenim in doživetim. Pogovori z drugimi stanja niso kaj izboljšali. Kot vsak mladenič v tej dobi, sem se seznanil z vsemi možnimi „recepti“, vključno z: „ne, v bistvu pomeni ja“, o „lahkosti  Korošic“, da o kakšnih, ki se jih ne da javno napisati, niti ne govorim. Po drugi strani je bil s strani učiteljev prava, jasno začrtana linija – ne, pomeni ne, tema kaznivega dejanja posilstva pa večkrat in podrobno strokovno obdelana. Pogovori z dekleti te dobe, niso prinesli kaj bistveno več informacij, kot adaptacije romantične literature v raznih različicah in pogosto, kar me je še posebej presenetilo, z diametralno nasprotnim vedenjem.

Moja prirojena previdnost je tako povzročila, da je do spoja spolne potešitve in odnosa z nasprotnim spolom prišlo relativno pozno, ko sem ravno zapuščal najstniška leta. Specifična je verjetno prav ta moja izkušnja med odraščanjem, ko sem že zgodaj spoznaval kazenskopravno obravnavo ravnanj na tem področju. To je nekaj, kar je večini v tem obdobju prihranjeno, zato morajo pri tem izhajati iz drugih virov. Prav tako moja začetna spoznanja izhajajo iz konteksta neke čisto drugačne družbe in družbene ureditve. Družba se je medtem korenito spremenila. Vendar pa me je tudi kasneje ta nenavadna diskrepanca med izjavljanjem in doživljanjem precej zaposlovala in sem jo poskušal razumeti tudi s prebiranjem feministične literature. Pravzaprav je moj prvi poskus napisati resno znanstveno razpravo bilo delo „Feministična jurisprudenca“, ki je temeljilo na precej obsežni, zlasti ameriški literaturi, vključno s precej radikalno Andreo Dworkin. Objavil je nisem in ne bom, pa tudi pravna znanost s tem ni kaj bistvenega izgubila, da se razumemo.

Ta daljši uvod je po moji oceni potreben zaradi tega, ker razkriva veliko stopnjo hipokrizije v komunikaciji o spolnosti. Ta je, po moji oceni, kljub vsem družbenim spremembam, še vedno močno prisotna. Izkušnje kažejo, da tudi pri daljših partnerskih odnosih, ob nespornem konsenzu za spolnost, še vedno ostaja precejšnja zadržanost pri razkrivanju afinitet znotraj samega spolnega akta. Ne gre samo za to, česar v tem okviru nočeš, to se v resnično intimnem odnosu izrazi relativno enostavno. Včasih je bolj pomembno, a tudi težje, izraziti, kaj si pri tem (resnično) želiš. Ali, kot to pravi Louis CK, komik, ki je zaradi specifične spolne preference ob izrecnem soglasju, doživel kritiko in dobesedno ostrakizem, vsak ima „svojo stvar“. Ali jo znamo ali upamo tudi artikulirati, je seveda posebno vprašanje. A to je ključno prav pri vzpostavitvi soglasja med spolnima partnerjema ali partnerji.

Ti komunikacijski problemi namreč postavljajo precej vprašanj v odnosu do nove koncepcije kaznivega dejanja. Ta bo namreč temeljila na izhodišču, če prav razumem sedanjo razpravo, koncepta afirmativnega soglasja (ja, pomeni ja) in ne modela prepoznavne zavrnitve (ne, pomeni ne). Slednji daje, pri tem citiram avtorje empirične študije pravosodne prakse v zvezi s kaznivimi dejanji posilstva, spolnega nasilja in spolne zlorabe „jasnejše napotke naslovnikom za ravnanje: upoštevaj veto in se ustavi.“ Kar je zame, kot sodnika, še bolj pomembno – spet citat: „Z vidika rekonstrukcije dogodka v sodnem postopku je vprašanje jasno izražene zavrnitve bistveno bolj čvrsta oporna točka, kot razprava o tem, ali in zakaj je bilo v danih okoliščinah mogoče sklepati na obstoj soglasja“.

Kot navajajo avtorji omenjene študije, naj bi bil za nekatere model afirmativnega soglasja v moralnem in vzgojnem smislu primernejši in v tej smeri očitno gremo. A sam sem že pri pretiranem opletanju s pravno ureditvijo izrazito zadržan, pri posegih kazenskega prava, ki je ulitma ratio ali skrajno (pravno) sredstvo, pa še toliko bolj. Pravo lahko, kot to kaže recimo ideja o socialnem inženiringu (social enginering) Roscoa Pounda, razumemo kot sredstvo udejanjanja in usklajevanja posamezne vrste družbenih interesov, a je potrebno pri tem biti zelo rahločuten.

Dovolj izkušenj imam s sojenjem v teh zadevah, da lahko rečem, da so še posebej težavna. Izpovedi udeleženih so nujno nepopolne, ker se morajo boriti s številnimi družbenimi tabuji in osebnimi zadržki, dojemanje dogajanja je že v osnovi praviloma drugačno, zaradi številnih drugih okoliščin, tudi zaradi nesporno psiholoških in bioloških procesov, ki potekajo ob spolnem dogajanju, če izpustimo običajne krivce, kot so alkohol in podobne substance. Pri tem mora biti sodnik tudi posebej obziren do žrtve in nenazadnje do drugih udeležencev v sodnem postopku. In tudi drugi akterji pri tem imajo podobne zadržke in značilnosti, ki ovirajo neomejeno in ključno komunikacijo. In ta je za razumevanje dogajanja nujna.

V bistvu je pogosto tako, da je še najmanj sporno reševanje vprašanja, ali je prišlo do penetracije spolnega uda, to se da razrešiti z enostavnim odgovorom. Več težav pa povzroča prav ugotavljanje ostalih okoliščin, ki pa jih je treba ugotoviti, pa če to hočemo ali ne. Na primer, če sprašujem oškodovanko o okoliščinah ropa, bo ta zlahka navedla vse ostalo, kar se je dogajalo pred in po tem, ker je že v osnovi bila „porinjena“ v dogajanje, ki ga je usmerjala volja storilca. Pri oškodovankah ali oškodovancih teh kaznivih dejanj pa poteka predhodno preizpraševanje in pogosto prikrijejo nekatere okoliščine, ker se bojijo, da bi bile razumljene kot nekaj, kar je prispevalo k storilčevemu ravnanju. To pa posledično povzroča določeno neprepričljivost ali pomanjkljivost izpovedi. Tog in formalni postopek in sam nastop pred popolnimi in namrgodenimi tujci ter ob prisotnosti potencialnega storilca so že same po sebi okoliščine, ki vplivajo na izpoved. Kako šele pri dejanjih, ki razkrivajo nekaj, kar pogosto sami sebi ne želimo v celoti priznati ali razkriti. Verjetno vam ni potrebo razlagati, kako težko je ustvariti pri taki priči vzdušje, da se sprosti in izpoveduje brez zavor, brez občutka vnaprejšnjega obsojanja, kar je seveda naloga sodnika. Da to predstavlja poseben napor, mi verjetno ni potrebno razlagati.

Ugotavljanje obstoja izjave volje do spolnega odnosa bo takšne zadeve, tako ocenjujem, še dodatno izpostavilo. Miselni eksperiment si pravzaprav vsak, ki je imel spolne odnose z drugim, napravi sam. Pomisli naj, kdaj točno je bilo v dogajanju s strani obeh jasno izraženo, da obstaja pripravljenost do spolnega odnosa. Je bilo to povedano eksplicitno – greva sedaj seksat ali s konkludentnim ravnanjem (dejanje, na podlagi katerega je mogoče sklepati o obstoju in vsebini volje)? Mimogrede, slednje je potencialno lahko že samo po sebi kaznivo. In sedaj poskusite to povedati svojemu partnerju in ga vprašajte o istem.

Da bi koncept takšnega dejanja „uspel“ v kazenskopravnem smislu, bi pravzaprav bila potrebna temeljita sprememba v medčloveški komunikaciji. Ne vem, mogoče je celo prisotna, pa mi še ni razkrita, ker pač nisem več v „obtoku“, doma pa smo lahko eksplicitni. Dejstvo je, da se je odnos do spolnosti spremenil, da se je spremenila vloga obeh spolov, da so se povečala (tako vsaj upam) opolnomočenja žensk in istospolno usmerjenih, da smo iskreni do lastnih spolnih referenc in da je spolnost izven družbenih tabujev.

Tako lahko samo upam, da ne gre zgolj za reakcijo, ker si je, kot pravi Damjan Korošec v Pravni praksi „slovensko pravosodje ... grdo zakuhalo neobvladljivost nepatološkega spanja žrtve spolnih deliktov s kontraproduktivno neobičajno restriktivno razlago zakonskega znaka slabosti človeka in posledično še vse analogije intra legem v inkriminaciji spolnega napada na nemočno osebo iz člena 172/1 KZ-1 ("slabost ali kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se [žrtev] ne more upirati")“. Da gre za nekaj, kar ima podlago v družbeni stvarnosti in komunikacijski realnosti. Da ni nekaj, kar se v Sloveniji pogosto pojavlja, da v bistvu kazensko procesno problematiko (problem dokazovanja) poskušamo sanirati s preoblikovanjem znakov kaznivega dejanja (KD), torej na materialno pravni način (tipični primeri so spreminjanje opisa KD zlorabe položaja po 240. členu KZ-1, oblikovanje KD poslovne goljufije iz 228. člena KZ-1 in podobno).

Mogoče je čas že zrel za to, pa sam tega ne prepoznam. A če lahko danes oba spola enakopravno, brez problema in dobro usposobljena prerežeta vrat „teroristu“ ob obrambi slovenske demokracije v Hindukušu(1), kaj pa vem, smo mogoče že res tam, da si znata jasno povedati in izraziti voljo po spolnem odnosu. Ker to bo sedaj ključno.


(1) Parafraziram izjavo pokojnega obrambnega ministra ZR Nemčije Petra Strucka, da se varnost Nemčije brani tudi na Hindukušu (Die Sicherheit der Bundesrepublik Deutschland wird auch am Hindukusch verteidigt)

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Osnova kritike je pravzaprav nekaj, kar me zanima že od nekdaj, in sicer razlogi za napačne sodbe. Patrick Burow na tem področju velja za eksperta in njegove ugotovitve bom verjetno v kratki prihodnosti predstavil, a tudi Thorsten Schleif, kateremu se bom posvetil danes, v tem vidi osrednji problem. Glavni razlog za padanje ugleda sodstva v Zvezni republiki Nemčiji naj bi bile predvsem krive in, kot jih imenuje, „škandalozne“ sodbe. Schleif odločno navaja, da ne glede na to, da obstaja cela vrsta zunanjih dejavnikov, pravilnost sodbe bo in ostaja odvisna od sodnika. Kritičen pogled na lastni stan je zato kljub nevarnosti, da bi ga kdo označil za „onesnaženje gnezda“ (nestbeschmutzung) potreben.

Na tem mestu izrecno poudarjam, da primerjave med situacijo niti eksplicitno niti implicitno med Republiko Slovenijo in ZR Nemčijo na tem mestu ne podajam. Kar se tiče statistike glede zaupanja v sodstvo - ker je teh podatkov resnično ogromno in se tudi razlikujejo - stopnja zaupanja med obema državama niti ni tako zelo različna. Druži nas tudi podoben kazenski postopek (kar je pravzaprav osnovni razlog, zakaj se rad ukvarjam z nemškimi avtorji) in s tem tudi podobne težave. A v nadaljevanju bo beseda o nemških in ne naših težavah. Primerjave si pa naj napravi vsak sam, jaz jih ne bom.

Če gremo torej po vrsti, Schleif navaja, da na ugled sodstva vplivajo primarno najprej krivične sodbe oz. t.i. sodne zmote, ki so praviloma obsodilne sodbe nedolžnih ljudi v kazenskem postopku. Odmevnih primerov te vrste je bilo v nemški sodni praksi kar nekaj, že nekaj let pa močno odmeva navedba sodnika zveznega sodišča Ralfa Eschenbacha, da naj bi bila vsaka četrta izrečena sodba te vrste. Nič manjši problem so po Schleifovem mnenju „škandalozne“ sodbe, kot označuje praviloma kazenske obsodilne sodbe (ne pa izključno), ob katerih je bilo sodišče nenavadno milo do obdolženega, in sicer tako, da je sodba „nasprotovala naravnemu občutku za pravičnost“ tako splošne kot strokovne javnosti. Te vrste sodb je občutno več in za večino njih se niti ne ve. Oba opisana pojava sta torej ključna za naraščanje nezaupanja v delo sodnikov in sodišč, tako Schleif.

Razlog za to najprej vidi v padanju vstopnih pogojev za kandidaturo sodnikov. Sodniki so lahko v preteklosti postali zgolj tisti študenti, ki so oba državna izpita napravili s tako imenovano predikatno (predikatsexamen) oceno, to je z oceno „popolnoma zadovoljivo“ (vollbefriedigend) ali višjo (dobro ali zelo dobro). Za ilustracijo - po javnih podatkih oceno „zelo dobro“ doseže pri drugem državnem izpitu le 0,1 odstotka študentov, oceno „dobro“ 2 odstotka in oceno „popolnoma zadovoljivo“ 17,4 odstotka študentov. Sodniki so tako sodili med 20 odstotkov najboljših študentov prava v državi. Zaradi padanja števila vpisanih na pravne fakultete in predvsem okoliščine, da so velike odvetniške pisarne v lovu na sodelavce bolj aktivne, so morale nekatere zvezne dežele že spustiti raven zahtev na oceno „zadovoljivo“ (ki jo sicer doseže približno 40 odstotkov študentov), prisoten pa je tudi lov na kandidate za sodnike v drugih zveznih državah.

S tem povezana je tudi problematika dojemanja smisla zaposlitve pri novejših generacijah. Atraktivnost poklicev, ki zahtevajo večjo prisotnost v pisarnah in dolge delovnike v njih, pri novejših generacijah pada. Mladi iščejo ravnovesje med zaposlitvijo in prostim časom in tudi njihovo povezanost, ki jim omogoča, da svoje delo opravljajo na prenosnem računalniku doma ali v naravi, ne da bi bili vezani na službene prostore. Ta tendenca se nadaljuje in generacija Y (rojeni med 1980 in 2000) je dobesedno rojena v takšno razumevanje zaposlitve.

Materialni pogoji za delo sodnikov, ki jih kritizira Schleif, v Nemčiji prav tako občutno odstopajo od tistih, ki jih lahko študenti prava dosežejo v zasebnem sektorju. Prvi tak pogoj je seveda plača. Prvostopenjski sodniki sodijo v plačno skupino R1, plača pa se v tej skupini, ki ima 12 stopenj razteza med 4358,44 in 6722,25 evra. Schleif odkrito navaja, da kot prvostopenjski sodnik z dvanajstimi leti prakse sprejema 3998 evrov neto plače, od katere plačuje približno 261 evrov zasebnega zdravstvenega zavarovanja, torej „dobi ven“, kot pravimo 3737 evrov. Razlike so sicer tudi med zveznimi državami in je recimo začetna plača sodnika na Bavarskem (4235 evrov bruto) tudi za 800 evrov višja od primerljive plače sodnika na Saškem (3347 evrov bruto). Schleif je sicer sodnik v zvezni deželi Severno Porenje-Vestfalija. Da bi razumeli njegove frustracije – velike odvetniške pisarne, ki „poberejo“ najboljše študente naveden zgoraj, nudijo začetnikom po Schlefiovih navedbah tudi do 140.000 evrov letne bruto plače, ob tem pa še pogosto obsežen dodaten program usposabljanja. Prav pri slednjem vidi Schleif največje pomanjkljivosti na kazenskem področju, zlasti odsotnost izobraževanja glede psihologije zasliševanja.

K tem osnovnim problemom in posledicam pa po navedbah Schleifa sodi še siceršnja slaba materialna opremljenost sodišč, zlasti na področju informatike, pa tudi sodnega osebja, zaradi česar morajo sodniki sami pisati sodbe in zapisnike, nositi spise, kopirati in faksirati in v nekaterih drastičnih primerih celo osebno vročati sodna pisanja. Prav tako kritizira sodniško normo, vzpostavljeno s sistemom izračuna potreb po osebju (ena izmed tistih luštnih dolgih nemških besed: Personalbedarfsberechnungssystem Pebb§y), ki ni realen, ker je vzpostavljen po povprečju zahtevnosti zadev in zato nujno neenakomeren za različno obremenjena sodišča. Sam obravnava na teden povprečno 12 kazenskih zadev, primerljivih z našo okrajno pristojnostjo. Na regionalnem sodišču (Landesgericht), primerljivem z našim okrožnim sodiščem trije senati s po tremi sodniki obravnavajo okoli 80 zadev letno (tako Schleif).

Schleif izrecno izpostavlja še nenavadne odnose med sodno upravo in sodniki. To razmerje je takšno, da sodnikom pogosto svetujejo, da ne uveljavljajo pravic, ki bi jim sicer po zakonu pripadale (recimo povrnitev stroškov za selitve), in je zgolj trma posameznikov tista, ki omogoča, da se to doseže. Se pa takšne zadeve nato pokažejo, kot ovira pri napredovanju. Pri napredovanjih nasploh ga moti, da se napredovanja pogosto izvedejo ob dogovarjanju izven uradnih kanalov in se neželenim kandidatom to tudi posredno in neformalno pove oz. se jim odsvetuje, da bi vztrajali. Nadalje tudi opozarja, da se nihče resno ne ukvarja s pojavom izgorelosti, ki je pri sodnikih dokaj pogosta.

K vsebinskim razlogom, zakaj se nemški sodniki odločajo za milejše kazni, ki nato predstavljajo pogosto zgoraj navedene „škandalozne“ sodbe, priljubljenosti pogojnih obsodb in izrecni zadržanosti pri odrejanju pripora se bom verjetno vrnil v naslednji kolumni.

Na začetku sem izrecno opozoril, da ne dajem primerjave med našim in nemškim sodstvom in razmerami pri njih, temveč zgolj navajam, kar piše Schleif. Na tem mestu se bom vendarle pregrešil –  podobnost, ki je tako izrazita, da si ji ne morem izogniti, je v nečem, kar Schleif označuje s „sodniško mantro“. Ta se glasi nekako takole: „Pa saj nam gre v bistvu dobro“ (Eigentlich geht uns doch gut!). Ta mantra, tako Schleif, se cepi sodnikom vsak dan, teden za tednom in leto za letom ... In potem ni potrebna diskusija o težavah.

In tukaj bom postavil piko.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Še danes se spomnim vsakega koraka na poti med dolgo mizo na desni in študenti na levi strani, ki je vodila do govorniškega pulta. Tudi tiste nenavadne tišine, ki je to pot spremljala, vse do trenutka, ko sem stopil za njega, odložil zapiske na podstavek in končno dvignil pogled, da sem pred sabo ugledal publiko. Strah je nadomestil globok občutek domačnosti in svoj prvi nastop sem dobesedno odsanjal. Tema je seveda bila Pravno pravilo, ker je s tem pač najlepše začeti, a to ni bistveno. Kako so me dojemali slušatelji, seveda ne morem oceniti, a kar nekaj let sem v predavalnico rad odhajal. Po pravici povedano še danes, če le lahko ostajam pri svojem klasičnem repertoarju.

Neverjetno skorajda pa je, kako se je spremenil način podajanja snovi. Takrat, ko sem začel, je bila glavni pripomoček velika dvojna tabla, ki si jo lahko premikal tako, da je ena ploskev drsela za drugo. Malce kasneje sem se sam sebi zdel neverjetno napreden, ko sem si natisnil prosojnice in tiste nesrečne folije metal na grafoskop. Danes ga verjetno v nobeni predavalnici ni oz. mladež za to napravo sploh ne ve več. Nato je prišel „neverjetni“ Powerpoint in projektorji iz računalnika, pa prenosni mikrofoni in kar je še tega. Tu nekje, priznam, sem se mentalno ustavil. Ker so mi takšna predavanja redkejši dogodki, je to še vedno zadostovalo tako zame kot za študente oz. druge slušatelje. Vmes so bila določena usposabljanja, kjer si izvedel za kakšne dodatne aplikacije in prijeme, a ker se držim pravila, da „če ni pokvarjeno - ne popravljaj“, so moje datoteke ostale več ali manj enake. Primeri iz doživete prakse in življenjske izkušnje (in teh je bilo vedno več), vpletene v predavanja in vaje, so ostajale kot nek poseben dodatek, ki so ga dobili tisti, ki so te poslušali „v živo“. Kot drobne skrivnosti, ki si jih včasih delimo tisti, ki nas druži skupno zanimanje za neko temo. Te zadeve so ostale kot oblački v spominu slušateljev, občasno kot drobna stranska notica v kakšnih zapiskih, a praviloma ne kaj več kot to.

A pogosto so prav te posebnosti ostale v spominu in kar nekaj moji nekdanjih študentov me občasno podreza, da jih je najbolj „vrglo“, ko sem na začetku napisal na tablo „Micka je k..ba“ in nato še pet vrednostnih sodb, ki prikazujejo prehod med moralnimi in pravnimi vrednostnimi sodbami. Vzete izven konteksta predavanja bi seveda lahko bile razložene na različne načine. Danes še toliko bolj, ker se tudi pri nas že nakazuje nekaj, kar v ZDA imenujejo „woke“ in s tem povezano „cancel“ kulturo in pomeni, enostavno povedano, da te lahko kakšna neustrezna izjava spravi tudi ob možnost javnega nastopanja in občutno okrni celo zasebno življenje. Ob tem se mi znova in znova pojavlja v mislih tisti prizor iz Partljičevega dela Moj ata socialistični kulak, v katerem oče pravi: „sedaj je svoboda, sedaj moramo biti previdni!“ oz. v neki različici „sedaj je svoboda, zdaj moramo biti tiho!“. Danes je pač potrebno paziti, kaj se reče, ker se to lahko razlaga na različne načine in to redko na benevolenten način.

Sedaj, ko so se predavanja in skorajda celotna siceršnja medosebna komunikacija prenesli na medmrežje, družabna omrežja, Zoome, MSTeamse, Skype in kar je še tega, se je svet resnično spremenil. Če je včasih v oštarijah družba malce „pošimfala“ čez oblast in se ob tem zgolj malce ozirala čez ramo, če se v bližini ni nahajal kak Ivo Balila (tisti ki ne ve, naj „pogugla“), je danes mogoče vsako tovrstno debato ali izjavo natisniti, „deliti“, „retvitati“ itd. itd. Posledice so seveda lahko hude in ko se enkrat plaz sproži, se je težko potegniti nazaj. Pošteno povedano, danes ti tudi kaj dosti ne pomagajo opozarjanja na kontekst, okoliščine in kar je še takšnih reči. Tudi, če se doseže celo sodna odločitev in objava, je takrat ta stvar že tako daleč, da zdravilnega učinka ni več. Primerov za to najdete celo vrsto in kaže, da bo zgolj še huje.

Zdi se mi, da je to v pravni znanosti še posebej nevarno. Ko se pogovarjamo recimo o koncepciji kaznivega dejanja posilstva, ki je v zadnjem času ponovno aktualna, si zlahka predstavljam, da bi koga, ki ni iz „naših krogov“ celo znanstvena razprava resnično zmotila. Kakšna neprevidna ilustracija ekstremno kompleksnih dejanskih stanov v tej zvezi, bi zlahka privedla do ekscesa, pa čeprav je takšna razprava pomembna in nujna. V pedagoškem delu, kjer moraš zadeve pogosto karikirati in jim dati poudarke, ki sicer ne pridejo do izraza, je to še toliko bolj delikatno. A študentom moraš prikazati včasih hudo in pretresljivo realnost, da bi lahko razumeli, da pravo ne obstaja zgolj kot umetelni in nevtralni pravni pojmi ter besedne zveze v knjigah in drugih pravnih virih. Takšna je pač narava prava, ki pogosto razkrije najbolj temačne plati človeškega življenja.

Ko sem ob  tem usposabljanju spoznal, kako lahko uporabljam razne pripomočke, kot so Jamboard, Kahoot, Prezi itd., seveda vidim izrazite prednosti pri podajanju snovi in vključevanju slušateljev v dogajanje. V predstavitve lahko dodajaš nešteto slikic, interakcijskih vsebin, filmčkov, oblikuješ kvize itd., karo prispeva k dinamiki in verjetno dojemanju tistih, ki jih poskušaš vzpodbuditi k razmisleku. A zlasti pri predavanjih, ki potekajo na daljavo in se celo snemajo, takšen občutek me pač preveva, sem bolj „sterilen“, ker pazim, da se ne bi v stvar vpletla kakšna informacija, ki si jo lahko v svojevrstni intimi predavalnice, še lahko posredoval. Ta zadržek obstaja tudi, ko komuniciraš preko raznih klepetalnic in se odzivaš na vprašanja.

Ne dvomim, da bo sedanjost in bližnja prihodnost odprla mnogo novih pravnih problemov na tem področju. Del bo povezan tudi z zgoraj načetimi vprašanji in potencialnimi tožbami. Po mojem ne tako daleč naprej, mogoče z oblikovanjem algoritmov in podobnih reči, ki bodo na podlagi posnetih predavanj nekega profesorja, generirali njegovega robotskega dvojčka in paradoksalno vzpostavili virtualno (in nujno sterilno) konkurenco živim predavateljem. Ker je danes profit maksima vsega, bo kdo gotovo zavohal, da to hkrati pomeni, da se ni potrebno ukvarjati s vsemi človeškimi napakami zaposlenih v teh poklicih, ne njihovimi kapricami, ne z njihovimi fizičnimi sposobnostmi, da o plačah niti ne govorimo. Prvi korak zaradi zgoraj navedenih zadržkov smo že naredili, ker s takšno sterilnostjo in samocenzuro na nek način postaneš svojevrsten hologram brez prave, brez človeško nenavadne in celo sporne vsebine, ki spremlja vsakega od nas.

Kakšne ljudi bodo v pedagoškem procesu „naredili“ ti hologrami, ve samo prihodnost. Sam, po pravici povedano, po sedanjih predavanjih na daljavo nikakor ne doživljam enakih občutkov kot prej. Resda ni več fizične utrujenosti (včasih sem ob kakšnem peturnem predavanju izgubil celo nekaj telesne teže), a tudi ni tistega polnega občutka miselne povezanosti z resničnimi ljudmi iz krvi in mesa ter zadovoljstva nad svojim prispevkom.

AI različica predavatelja ne bo imela ne enega ne drugega. Dobro zanj ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Podobna situacija je z osebami, ki nastopajo v javnem življenju, ali popolna glorifikacija ali popolno zaničevanje, ne da bi se poskušalo razumeti, da je vsak človek zaznamovan s temnimi in svetlimi platmi. Nobena od osebnosti, ki so zaznamovale zgodovino, ni bila zgolj zla ali zgolj dobra. Vprašanje je, če sploh lahko operiramo s takšnimi parametri, ker je marsikaj pogojeno z zgodovinskim, kulturnim in še kakšnim kontekstom, znotraj katerega so delovali. Šele mnogo kasneje, praviloma par generacij, ko ostanejo zgolj sled na platnu preteklega časa, je mogoče vzpostaviti do tega razumen kritičen odnos. Določene osebe imajo lahko namreč tako velik pomen – npr. nacionalni, religiozni ali kulturni -, da tudi ko že zdavnaj ni nikogar, ki bi osebno poznal te ljudi, njihov spomin ostaja nedotakljiv. Verjetno mi jih ni potrebno naštevati, a tudi slovenska zgodovina jih pozna.

V torek, 2. februarja 2021, je Moskovsko mestno sodišče preklicalo pogojno obsodbo Alekseju Navalnemu in mu izreklo kazen zapora. Kolikor lahko razumem iz poročanja različnih medijev, se je sodišče tako odločilo, ker se ni redno javljal pristojnim organom v času preizkusne dobe. Po hitrem pregledu ureditve takšne kazni v Kazenskem zakoniku Ruske federacije (če sem prav razumel določbe njihovega kazenskega zakonika, zlasti 53. in 73. člen) je to, če se sledi striktni črki zakona, pravzaprav nujna posledica. Sodbe sam nisem našel, da bi vedel, kateri od navedenih členov je bil pravzaprav uporabljen, a pri obeh so posledice podobne. Sodišče je bilo, ne glede na to, kaj si mislimo o siceršnji politični ureditvi, postavljeno v položaj, ko mora predvsem tehtati upravičenost nespoštovanja pogojev sodbe (in ne krivde obdolženega za kaznivo dejanje). Glede tega ostaja vprašanje, kaj je na koncu premaknilo tehtnico. Sam, za razliko od večine medijev, ne bi takoj skočil na vprašanje političnega vpliva – vprašanje je, kakšne podatke je imelo sodišče na razpolago in koliko se je bilo pripravljeno izpostaviti kritiki, da je sledilo nepreverjenim informacijam ali zatrjevanjem strank.

Popolnoma enako zato gledam na podoben primer v Združenem kraljestvu, kjer je bil Julian Assange obsojen zaradi kršitve pogojev varščine leta 2019. Zanj je bila v okviru ekstradicijskega postopka na Švedsko, zaradi očitkov kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, določena varščina v višini 240.000 funtov. Po odločitvi, da se odobri njegova izročitev Švedski, se je zatekel v ekvadorsko ambasado in s tem seveda kršil pogoje varščine. Kljub dejstvu, da so bili očitki zoper njega s strani Švedske umaknjeni in več ali manj splošnemu vedenju o njegovem bivanju v ambasadi, ki je pomenilo neke vrste samokaznovanje, to ni imelo vpliva. Dejstvo je, da je v ambasadi preživel skoraj 7 let – verjetno več, kot bi za dejanje dobil kazni zapora, a to ni prepričalo sodnika Michaela Snowa, da mu ne bi izrekel kazni 50 mesecev zapora po Zakonu o varščini iz leta 1979 (Bail Act 1976). Namenil mu je celo dokaj ostre besede, češ, da je narcis, ki sledi egoističnim interesom, in da ni niti približno prikazal upravičenosti svojega nespoštovanja pogojev varščine. Izjavo seveda povzemam po medijskih virih.

Oba primera sta podobna predvsem zaradi tega, ker ne gre toliko za vprašanje krivde po očitanih kaznivih dejanjih, temveč bolj odnosa do, imenujmo to akcesornih odločitev, sodišč. Iz samih okoliščin, zaradi katerih so nastale posledice za oba obdolžena, namreč ne moremo skočiti na utemeljenost ali neutemeljenost očitkov kaznivih dejanj in posledično etičnosti ali neetičnosti bodisi obdolžencev bodisi državnih ureditev. Takšna sklepanja so, kot to pogosto pravimo v sodnih odločitvah, „preuranjena“.

Sam do teh zadev ohranjam kritično distanco. Prvič, zaradi tega, ker se zavedam težavnosti odločanja v samih sodnih zadevah, tudi pri preklicih pogojnih obsodb ali izrekanju ukrepov „za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka“ (XVII. poglavje ZKP). Sklepanje javnosti zgolj na podlagi teh dejanj sodišč, je pogosto varljivo. Če je nekomu bil odrejen pripor, npr. še ne pomeni, da je kriv – miselni preskok, ki je za našo družbo dokaj značilen, ima lahko hude posledice ne samo za obdolženega temveč tudi za odnose v družbi sami. Drugič, zaradi tega, ker je prikazovanje okoliščin kazenskih postopkov pogosto povezano z utrjevanjem predstav o takšnih ali drugačnih državnih ureditvah in državah. Ali je to zadnje namensko ali zgolj neke vrste inercija, je seveda vprašanje. Problem je, ker lahko služi za opravičevanje mnogo bolj zloveščih ravnanj.

A o tem bo morala spet presojati zgodovina in ta premore, razen na začetku navedenih ločnic, številna bistveno bolj niansirana stališča.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pred leti, ko sem pisal magistrsko nalogo sem izhajal iz teze, da karakterizirata pravo prav aspekta interesov in komunikacije ter pri tem ugotavljal, da je privlačnost prava v moderni družbi prav v omejenosti normativnih modalitet. Za razliko od običajne interakcije med ljudmi, ki ima številne nianse, odvisne tako od jezikovnega, kot tudi kulturnega in še kakšnega okolja, je pravo pravzaprav zelo skopo – prepoveduje, zapoveduje in dovoljuje (slednje je vedno malce pogojno zraven, ker dovolitev prej ali slej trči na prepovedi in zapovedi). Ta omejenost komunikacije pa je tudi, ob nesporni prednosti, ki jo ima v kakofoniji vsakdana, njena slabost. Zato pravno urejanje ni vedno primerna reakcija na družbeno dogajanje in se je potrebno zanesti na paralelne, praviloma samonikle normativne sisteme, kot sta morala in tradicija. Da bi se slednja lahko razvila, pa jima pravo mora dati prostor, v katerem delujeta.

Ena izmed temeljnih ugotovitev glede interneta je že dolgo, da je kar nekaj časa bil podoben Divjemu Zahodu, tistemu iz starih vesternov, v katerih je zmagal tisti, ki je znal hitreje potegniti pištolo in kjer si se lahko zanesel samo nase ter na najožje prijatelje. Regulacija svetovnega spleta je zato gotovo eden izmed večjih podvigov za pravo, še zlasti zaradi tega, ker njegovo delovanje ni vezano na ožji teritorij nacionalne države z jasno določeno in vidno učinkovitostjo državne oblasti. Za nekaj zadev sicer obstaja konsenz na svetovni ravni, a pogosto na ravni resnično najnižjega skupnega imenovalca. Proti temu, glede na to, da sam zagovarjam stališče, da je pravo ultima ratio glede urejanja družbenega dogajanja (in ne samo pri kazenskem pravu, za katerega ta maksima sicer velja), pravzaprav ne morem biti.

Če torej izhajamo iz ugotovitve, da je sedanje življenje, še zlasti v okoliščinah epidemije in raznih „lock downov“, pretežno odvisno od komunikacije na platformah družabnih omrežij, pa je vendarle ugotoviti, da se bo moralo krepko premisliti, kako dalje. Za razliko od mnogih, ki so bili navdušeni nad dejstvom, da so Donaldu Trumpu zaprli („do življenjsko“, če prav razumem) njegov Twitter račun, sem sam do te poteze bolj skeptičen. Tako, kot sem bil pred tem skeptičen pred zaprtjem možnosti komuniciranja številnim drugim osebam, na različnih straneh političnega spektra, ki se je bolj subtilno odvijalo na recimo Youtubu in Googlu.

Kot vedno se tukaj zastavi vprašanje, kaj je še mogoče razumeti kot zasebno in javno. Velike družbe, ki upravljajo s temi družabnimi omrežji, so načeloma pravni subjekti zasebnega prava in zaradi tega je pravno urejanje notranjih odnosov zasebna stvar. Ljudje, ki na teh omrežjih sodelujejo, se ob nastopu strinjajo s pogoji, ki jih le ti postavijo in tako tudi s tem, da jim bo določen način komunikacije onemogočen in tudi, da bodo ob kršitvah izključeni. Podobno, kot pri športnih društvih in podobnih zadevah. V pravni praksi se pogosto odpirajo vprašanja, ali je pri tem resnično možno dopustiti tudi ureditve, ki udeležencem ne omogočajo na nek način demokratične udeležbe.
Pri nas se je recimo takšno vprašanje že reševalo pri ureditvi študentskih organizacij.

Kot demokratično udeležbo mislim na ureditev, ki upošteva standarde, ki sicer veljajo v državni organizaciji, zlasti človekove pravice. Na družabnih omrežjih bo to seveda primarno svoboda govora. V javnem prostoru je slednja omejena s pravicami drugih in tako v pozitivni kot negativni smeri ustrezno pravno normirana – torej pravo tako omogoča, da se svoboda govora lahko udejanja, kot tudi določa, katere so njene omejitve. Oboje celo z instrumentarijem kazenskega prava, kot skrajnega pravnega sredstva. Seveda so posledice prekoračitev meja svobode govora tudi v sankcioniranju kršiteljev, recimo pregona kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime ter civilnih tožb, a zagotavljanje prostora delovanja na družabnem omrežju (javno) pravo zaenkrat ne omogoča.

V tem smislu me resnično zanima, kako se bodo stvari na koncu uredile. Po logiki, s katero se je s pomočjo države reševalo družbe, ki so bile „too big to fail“, bo verjetno prej ali slej prišlo tudi do tega, da bodo te družbe morale dopustiti vpliv države. Nenazadnje si politični aparat ZDA, ki je velike pretrese doživel prav zaradi interneta in družabnih omrežij (o tem ni nobenega dvoma), sploh ne more privoščiti, da bi dopustil takšno stanje. Pri tem se sam vedno spomnim tistega reka - „če seješ veter, boš požel vihar“. Obama je bil prvi predsednik, ki je prišel na oblast in obdržal oba mandata z aktivno uporabo možnosti interneta – Trump je zadevo samo pripeljal do, po mojem zgolj začasnega, ekscesnega vrha. Zgolj cenzura Trumpa in njegovih privržencev preprosto ne bo zadostovala. Jasno je edino to, da bodo način pravne ureditve diktirale ZDA, zaradi izrazite skepse do državnih posegov v zasebne strukture, pa bo to tako dolg kot kompleksen proces.

Pa pustimo pravno ureditev ob strani. Če odstraniš političnega nasprotnika iz javnega prostora, tvegaš, da se bo dogajalo nekaj drugje, s čemer ne boš seznanjen. Znameniti citat don Corleona iz filma Boter, da moraš imeti prijatelje blizu, sovražnike pa še bližje, govori v prid temu, da je treba slediti (sic!) tudi in še zlasti tistim, ki so na nasprotni strani tvojih interesov - za tiste, ki so na tvoji strani, to tako ali tako veš. Že iz tega razloga se cenzura največkrat ne obnese.

Druga stvar pa je seveda odnos do spornih izjav – njihove pomembnosti resnično ni potrebno potencirat z lastno reakcijo. Glede Trumpa recimo nekateri že ugotavljajo, da bo sedaj pri večini glavnih medijev prišlo do upada gledanosti, ker se pač ne bodo mogli zgražati nad njegovimi potezami in s tem pritegniti publike. Zadeva je jasna in znana - če ti sosedov Joža v oštariji pijan razlaga, da je videl v hosti vampirja, je najbolje, da ga potrepljaš po rami, poveš, da so časi pač hudi in se posloviš. Če pa boš to, kaj ti je Joža povedal, tudi z opozorilom, da je bil pijan, povedal vaški opravljivki Micki, bo naenkrat tretjina vasi hodila naokoli z venci česna okoli vratu in glogovim kolom v roki. Takšna je pač naša narava in za posledice ne moreš kriviti Jožeta, temveč sebe. 

Načelno sem torej še vedno za svobodo na družabnih omrežjih, pričakujem namreč, da se bodo vzpostavili samonikli mehanizmi, ki bodo uredili komunikacijo na njih. Ekscese v realnem življenju lahko relativno uspešno preprečujemo in saniramo s klasičnimi pravnimi sredstvi in s tem bi se morali zadovoljiti. 

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Problem literature procesnega kazenskega prava je v tem, da precej dolgo nismo imeli osrednjega dela, ki bi služil kot učbenik in izhodišče za nadaljnji študij. Udetova knjiga Civilno procesno pravo je na področju civilistke ta cilj dosegla, drug temeljni sodni postopek – kazenski pa te sreče ni imel. Razlogi so različni, eden izmed njih je bil, da je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem odšel na študij v Ljubljano, precej ponosno oznanjano, da Pravna fakulteta v Ljubljani pač ni „učbeniška šola“ in da je študij pač kaj drugega, kot „dudlanje“ učbenika pri nekem predmetu. Kritika je takrat letela na Višjo pravno šolo v Mariboru, iz katere sem prihajal in ki se je v smeri izdelave takšnih del precej trudila. Študij kazenskega prava je pač precej kompleksna zadeva, še zlasti razumevanje postopka, ki naj bi ga krasila določena rigidnost in formalnost. Hkrati pa je tudi jasno, da življenje vedno znova postavi pred tiste, ki izvajajo določbe procesnega zakona, situacije, ki jih zakonodajalec čisto enostavno ne more jasno predvideti.

Moj učni proces glede kazenskega prava se je sicer resda začel že v srednji šoli in marsikaj, še zlasti osnovne definicije silobrana, skrajne sile in podobnih institutov, so mi še danes v spominu, čeprav se je tudi tukaj marsikaj spremenilo. A če se razume, da smo polni najstniških hormonov imeli za učiteljico inšpektorico Natašo Ilc, ki je upravičeno nosila vzdevek „najlepše noge Balkana“, je jasno, da nekega poglobljenega teoretičnega znanja niti ni moglo biti. Iz tistega časa se še najbolj spominjam, da smo poskušali vedno znova napeljati učiteljico na razpravo o kaznivem dejanju posilstva po takratnem 100. členu Kazenskega zakona, zlasti na vprašanje, zakaj ženska tega dejanja ne more storiti (tudi to se je spremenilo). Nameni so bili seveda daleč od strokovnih. V procesnem delu smo se večinoma vrteli okrog institutov predkazenskega postopka ter preiskave, in sicer na zelo pragmatično-praktični ravni. Za potrebe dela je bilo dovolj.

A če se vrnem nazaj na študij. Na Višji pravni šoli v Mariboru smo takrat imeli Požarjev učbenik Kazensko procesno pravo in skupaj s predavanji je to omogočalo prve korake k bolj poglobljenim vprašanjem. Prvo, kar si na Pravni fakulteti v Ljubljani slišal, je bilo, da naj se te knjige raje ne omenja, še zlasti ne, „da si študiral po njej“. A dejstvo je, da je kot osnova služila mnogim, ki so kasneje študirali tudi za tedanji pravosodni izpit oz. sedanji državni pravniški izpit. V njej je bil predstavljen sistemski pregled problematike in struktura, ki jo pač potrebuješ pri vsakem predmetu pri študiju prava. Zaradi tega, ker ljubljanska Pravna fakulteta v tistem času ni imela takšnega dela ter tudi zaradi pristopa, ki ga je ubiral prof. dr. Boštjan M. Zupančič, je bilo nujno obiskovati njegova predavanja. Ki pa, vsaj po mnenju tistih, ki smo bili prepričani, da nekaj vemo o tem, s prejšnjimi izkušnjami niso imela kaj dosti. Doktrina sadežev zastrupljenega drevesa, teorija milnih mehurčkov in podobno, preučevanje razlogov in argumentacije z ameriškimi primeri, o katerih je odločalo Vrhovno sodišče, so bili tako nenavadni in eksotični, da je bila zadeva precej frustrirajoča. Po pravici povedano, sem moral sam dobesedno prekucniti osnovne zamisli, da sem ujel miselni tok in se študiju prilagodil. A dejstvo je, da je po tistem, skoraj vsaka debata med študenti v Zlati ladjici bila povezana s tem, kakšna „odštekana“ zadeva je bila na sporedu pri BMZ-ju in kako jo razumeti.

Vse to pa ni zadostovalo, da bi v prvem poskusu izpit tudi opravil, priznam. K temu je prispevalo gotovo dejstvo, da sem ga opravljal malo po osamosvojitvenih dogajanjih, ki niso bila motivacija za študij. Za dodatna predavanja tudi ni bilo časa in tako sem pač po zelo nenavadni poti in s pomočjo sošolca prišel do temeljne literature, ki jo pogosto uporabljajo v ZDA - knjige Modern Criminal Procedure avtorjev Kamisarja, LaFave in Israela. Ko sem jo predelal, sem tudi uspel „zvoziti“ izpit. Knjigo imam še danes, v ZDA pa je doživela že 15. izdajo. Skozi leta so se ji pridružila podobna angleška in nemška dela (recimo „obvezni“ Roxin).

Na srečo je kasneje na tem področju tudi v Sloveniji krenilo navzgor, najprej s knjigo Boštjana M. Zupančiča in soavtorjev Ustavno kazensko procesno pravo, z delom Zlatana Dežmana in Anžeta Erbežnika Kazensko procesno pravo in drugimi deli, ki se ukvarjajo s posameznimi segmentni kazenskega procesnega prava, npr. Dokazovanje v kazenskem postopku, Katje Šugman in Primoža Gorkiča. Za na začetku omenjeno knjigo Temelji kazenskega procesnega prava upam, da bo tako, kot njena „materialna“ sopotnica Kazensko pravo, Ljuba Bavcona in Alenke Šelih (in kasnejših soavtorjev), doživela  še mnogo izdaj. Potencial ima, pa čeprav sami avtorji ugotavljajo, da bo „zaradi izredne dinamike“ lahko kaj hitro zastarela. Če upoštevamo, da bo počasi zmanjkalo črk v abecedi za spremembe ZKP (decembra je bila sprejeta ZKP–O), je to res možnost, a glede na to, kako je knjiga zastavljena, je bolj malo verjetno. Se pa jo bo dalo odlično dopolnjevati in glede na to, da sta dva od avtorjev sedaj tudi praktično delujoča sodnika na Vrhovnem in Ustavnem sodišču, tretji pa stari tožilski maček, praktičnih izkušenj ne bo manjkalo.

Če sem se kaj naučil v teh letih, sem se tega, da se moram vedno znova vračati k temeljnim vprašanjem. In prav v tem je pomen opisane pravne literature. Če bi mi v osemdesetih letih govorili, da bom nekega dne v praksi iskal rešitve, ki izvirajo recimo iz doktrine „plain wiev“ ali „sadežev zastrupljenega drevesa“, bi se verjetno smejal. Danes pa je te navedbe, ker so se stvari tako spremenile, celo v angleškem izvirniku, mogoče najti v sodbah slovenskih sodišč. Tako bo verjetno tudi v prihodnosti.

In še spomin na izpit pri BMZju: „V kakšnem primeru procesnega prava ne bi potrebovali?“ Odgovor: „Če bi sodil Bog.“ in nato – utemeljite, prosim. Pivo v Zlati ladjici po tem izpitu je bilo zelo osvežujoče ... in potrebno.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ob izvolitvi Trumpa v ZDA je v nekem javnem nastopu Slavoj Žižek izjavil, da je mogoče na to gledati tudi pozitivno, ker bo to prebudilo neke progresivne sile in vzpostavilo nov kritičen odnos do delovanja države in družbe. V smislu, sedaj pa je vrag vzel šalo, dajmo nekaj spremeniti. Navedena misel je parafrazirana, a poanta je v predvidevanju, da bo nek kritičen dogodek na določen način prebudil ljudi in vzpodbudil nove vrste delovanja, ki bo preseglo probleme preteklosti. Zgodovinsko spoznanje je pač, da so vsi močni pretresi rodili neko, pogosto pozitivno spremembo ali spremembe. Vojne so dale in omogočile velike preskoke v tehnologiji, nekatere ekonomske krize so omogočile spremembo v dojemanju vloge države, npr. znameniti Rooseveltov New Deal ali recimo enormne spremembe glede človekovih pravic in mednarodno pravne ureditve po drugi svetovni vojni.

Seveda najkasneje od znamenitega dela Naomi Klein Doktrina šoka dalje vemo tudi, da se takšne krize pogosto izkoristijo za druge, nikakor pozitivne spremembe. Tako se lahko krize končajo z vedno večjo razslojenostjo prebivalstva, predvsem v smislu naraščajočih premoženjskih razlik in ukinitvi ali oslabitvi tistih sistemov, ki blažijo socialne neenakosti. Ni potrebno biti prav genialen, da ugotoviš, da bo sedanje stanje povzročilo pravi pogrom med tistimi, katerih življenje je bilo zasnovano brez potencialnih kriznih rezerv, pa naj bodo to zaposleni z minimalnimi dohodki ali pa tisti podjetniki katerih delovanje je bodisi na začetku, bodisi poslujejo z minimalnim dobičkom. Sem sodi seveda še kakršnakoli dejavnost, ki temelji na mobilnosti ali družabnem udejanjanju prebivalstva – turizem, gostinstvo itd. Kljub vsem ukrepom, ki jih lahko sprejme država, bi bili, če bi se kriza končala jutri, našteti še vedno porinjeni v položaj, v katerem so ranljivi. Praviloma zato takšnim dogodkom sledi pojav, v katerem „velike ribe pojedo male“, večja koncentracija premoženja v rokah velikih igralcev in seveda močne eksistencialne krize posameznikov, ker se nujno zmanjša zaposlenost itd.

Zadevo lahko obračamo tako ali drugače, vrnitve nazaj v razmere pred pandemijo, po moji oceni, ne bo še dolgo časa in če poslušam medicinske strokovnjake, pravzaprav v takšni obliki, nikoli več.  Globalna mobilnost, kot je bila podana pred pandemijo, množični turizem in podobno, bodo še nekaj časa okrnjeni. Prisoten bo namreč še vedno strah, da se zadeve lahko, kljub cepivu, ponovno sprevržejo v podobno stanje in to bo nujno povzročilo spremembe na odnosih med državami. Zadnje dogajanje v zvezi s pojavom novega seva virusa v Veliki Britaniji, kaže na to, saj je veliko držav EU prekinilo pomembne povezave z njo. Tudi na mikro ravni, ki je ne zajemajo poročila dnevnika in medijev, je tako. Moj prijatelj, ki dela na trgovski ladji se, na primer, že dva meseca ni mogel nikjer izkrcati, niti za kratek čas, pa čeprav ga je pot vodila od Baltika do Indije in Afrike. Zdaj je za več tednov obtičal „na sidru“ pred Maputom v Mozambiku. Test gor ali dol, nihče noče tvegati in luške oblasti izhoda preprosto ne dovolijo. Po pravici povedano, tudi mornarji niso pripravljeni sprejeti tveganja morebitne okužbe, sploh ker je med posameznimi lukami včasih par tednov plovbe. Brez prave medicinske oskrbe in ob komplikacijah, je okužba v takšnih razmerah dobesedno obsodba na smrt.

Nastop novega leta 2021 je na žalost le formalni dogodek, zabeležen na koledarju in ne dejanska sprememba, ki bi stvari postavila na novo. Kvečjemu nastop poletja, zaradi naravnih danosti, višjih temperatur in večje količine UV žarkov, je tisto, kar na virus resnično vpliva. Tako smo prisiljeni spet slediti Naravi in njenim zakonitostim.

Seveda ima vse našteto vpliv tudi na delo v pravosodju. Prvič, kot sem navajal že na začetku te pandemije, je iz zgoraj naštetih razlogov, pričakovati povečanje kriminalitete, verjetno pa tudi drugih pravno pomembnih sporov. Bilo bi skrajno nenavadno, da te okoliščine ne bi imele takšnih posledic. V „materialnem“ smislu je tako pričakovati več sodnih zadev.

Pomembne so seveda tudi, imenujmo jih procesne posledice. Že na začetku leta, ko smo preklicali vse obravnave, ki niso nujne, je bilo jasno, da bo potrebno kasneje vse, kot pravimo „noter spraviti“. Najkasneje takrat, ko je postalo jasno, da se zadeva ne bo končala prav hitro, bi bilo potrebno ustrezno spremeniti tudi zakone, ki takšnih razmer preprosto niso predvideli. V kazenskem pravu, tako mislim osebno, bi bilo recimo potrebno dodati izjemo, ki bi omogočala prekinitev teka zastaranja. Da je prekinitev možna ali vsaj ustavno dopustna, kažejo ne samo določbe 3. in 4. odstavka 91. člena, temveč tudi odločba Ustavnega sodišča U-I-63/20-13, Up 253/20-12 z dne 5. 11. 2020. Glede na to, da se zna v prihodnosti primeriti še kaj podobnega, bi odpravili marsikatero nejasnost.

Glede same izvedbe kazenskega postopka je prav tako jasno, da dolgotrajnega stanja ne bo mogoče vzdrževati zgolj z improvizacijami in sanitarnimi ukrepi, ki jih izvajamo sedaj. Spet, potrebna bo zakonodajna aktivnost. Dobesedno bo potrebno zakonsko zasnovati potek kazenskega postopka na prvi stopnji s tehničnimi sredstvi, ki bodo fizično razmejevale udeležence - v celoti. To že zaradi tega, da bi se odpravile nejasnosti v zvezi s temeljnimi načeli kazenskega postopka – neposrednosti, javnosti itd. Če namreč teh načelnih vprašanj ne bodo reševale zakonske spremembe, tvegamo, da precej stvari ne bo prestalo ustavnosodnega preizkusa. Kot so rekli včasih v Jugoslaviji „bolje sprečiti nego lečiti“. Bojim se, da tega načela nismo uresničevali ne takrat in ne sedaj. 

Recimo, da so to moje poklicne želje za Božička in Dedka Mraza (ker smo doma ideološko pluralni, uživamo v obeh). Pa cepljenje seveda, rad bi že popil kapučino v kakšnem „kafiču“...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ko se občasno pogovarjam o tej temi s tistimi, ki so še pripravljeni razpravljati, se pogosto pojavlja argument, da bi v naši populaciji to privedlo do še večje stopnje obsodilnih sodb. Argument gre nekako v smeri, da bi laike bilo bistveno lažje prepričati o krivdi nekoga, ki je obdolžen kaznivega dejanja. Argument ima svojo težo, ker se zdi, da smo Slovenci nagnjeni k hitremu sklepanju o tem, da je nekdo kriv storitve določenega kaznivega dejanja. Eden izmed razlogov temu je relativno trajna in visoka stopnja zaupanja v organe pregona, zlasti policijo. Drugi razlog, ki predstavlja okrepitev takšnega stanja, pa je specifičen pogled na odvetništvo, za katerega se zdi, da javnosti bolj predstavlja oviro v kazenskem postopku, kot pa pomemben vsebinski člen v izvedbi kazenskega postopka. Kako se bodo stvari spreminjale v prihodnosti, je težko napovedovati, sam pa ne bi računal na to, da bo zgoraj opisano stanje vzdržalo preizkuse večje družbene razslojenosti.

Iz tega vidika me je torej na začetku navedeno stališče Chrisa Dawna presenetilo. A zgodovinski razvoj anglosaksonskega kazenskega postopka to pravzaprav potrjuje. Dawn opisuje znameniti angleški primer Bushell (Bushell's Case) iz leta 1670, ki predstavlja enega izmed mejnikov v razvoju anglosaksonskega prava. Gre za primer, ki je zadeval Williama Penna in Williama Meada, oba predstavnika kvekerjev, zaradi nezakonitega verskega združevanja. V same okoliščine primera se na tem mestu nima smisla spuščati. Povedno pa je v zvezi s temo ravnanje sodnika, ki je očitno pričakoval obsodilno sodbo. Neposredno po tem, ko porota ni spoznala navedenih za kriva očitanega dejanja, je člane slednje sodnik zaprl preko noči brez hrane, vode in ogrevanja z grožnjo: “ali boste izrekli obsodilno sodbo ali pa boste stradali, dokler je ne boste”. Ko kljub temu niso sprejeli obsodilne sodbe, je člane porote kaznoval z globo zaradi omalovaževanja sodišča. Bushell, po katerem ima zadeva ime, je bil eden izmed porotnikov, ki kazni ni hotel plačati. Porota od tega primera naprej v Veliki Britaniji ni več mogla biti kaznovana zaradi svoje odločitve. Gre pravzaprav za to, kar poznamo kot imuniteto pri sodnem odločanju tudi pri nas, o čemer sem pred kratkim pisal. A sporočilo v obravnavani temi je, da se porotniki niso uklonili zahtevi, ki je bila v nasprotju z očitnim prepričanjem o krivdi, ki ga je imel sodnik.

Dawn navaja, da se spominja mnogih primerov, ko se mu je klient pritoževal, da sodnik posega v  postopek, da bi zmanjšal možnosti obrambe ali da bi podprl tožilstvo. V vsakem od teh je klienta pomiril na enak način: "Pustite to, bolj očitno kot to počne, bolje za nas – porote nimajo rade, če se sodnik očitno postavlja na eno stran." Praviloma se je ta njegov pristop izplačal in je porota prepoznala slabosti v dokazih obtožbe. Prav to pa je pogosto razlog, zaradi katerih se kritizira ureditev, ki v pretežni meri kazenske postopke zaključi s sporazumom med tožilstvom in obdolžencem (plea bargain).

Pravzaprav sem vedno presenečen, ko v literaturi naletim na precejšnjo zadržanost porote pri sprejemanju obsodilnih sodb. O tem, da je na to držo vplivala krščanska etika, sem že pisal. Vpliv te etike je bil tolikšen, da je bilo potrebno to zadržanost dobesedno preseči z uvedbo ustreznega dokaznega standarda – onkraj razumnega dvoma. Takrat, ko je bil dosežen, je porota morala sprejeti takšno sodbo in to velja še danes.

Nujno vprašanje, ki se mi ob tem postavlja je, zakaj se mi zdi argument, da bi v Sloveniji porota obsojala kar vsepovprek, sploh tehten. Ne morem se upreti misli, da s priznavanjem tehtnosti tega argumenta odrekam moč tistemu, kar tvori srž demokratične ureditve – zaupanju v odločitve ljudi, ki karakterizirajo neko demokratično ureditev. Tako postavljam na drugo stran tehtnice vero v pravilnost odločitve pravnih strokovnjakov. A pri tem odločanju pravzaprav ne gre za pravo, gre za dejstva in spoznanja slednjih niso pridržana pravni stroki. Ali res lahko trdim, da je moja odločitev o tem, ali na primer verjeti neki priči, da je resnično videla obdolženca ali mogoče koga drugega, kaj bolj pravilna od tega, kar si misli nekdo, ki s pravom nima opraviti kaj dosti? Ker to vprašanje se mi postavlja bistveno bolj pogosto, kot tista, kateremu kaznivemu dejanja ustreza neko ugotovljeno dejansko stanje. Tema tako ostaja odprta.

Sicer pa se Chris Dawn odločno zavzema za temeljito prenovo kazenskega sistema, celo v smeri odprave kazni zapora. O tem mogoče kdaj drugič. Trenutno moja naravnanost ne dopušča popuščanja v tej smeri. Razlog je enostaven - zdaj, medtem ko delam od doma, mlajša otroka s svojim početjem v meni prebujata skorajda vogonsko mentaliteto (preberite Štoparski vodnik po Galaksiji). Med pisanjem te kolumne, sta se kregala najmanj petkrat, zlomila krožnik in nastlala dnevno sobo z vsem možnim od lego kock do posteljnine. Želja po strogem kaznovanju mi tako nikakor ni tuja. To pa vsekakor ni dobra popotnica za preučevanje teze o odpravi zapora.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zakonodajalec, ki ob podpori strokovnih pravnih služb sprejme predpis, lahko z njegovimi določbami krši kakšno ustavno kategorijo in Ustavno sodišče bo recimo takšen predpis na tak ali drugačen način prepoznalo kot neskladen z Ustavo. To nujno ne pomeni, da je šlo za akt – dejanje, ki je imelo v osnovi neko malevolentnost, pogosto gre samo za spregled širšega vrednostnega okvirja ali tudi nerazumevanje dejstev, ki so terjale pravno ureditev. Podobno je z upravnimi odločbami, akti lokalnih skupnosti in seveda s sodbami. Prav zaradi tega imamo celo vrsto varoval, ki so nujen del oblastnega delovanja – checks and balancies.

Večji problem je, kako ob takšnem spoznanju napake odpraviti njene posledice. Nekatere takšne napake namreč povzročijo posledice, ki so čisto konkretne in vplivajo na eksistenco človeka v realnem življenju. Pri kazenskih sodbah lahko tak človek preživi neupravičeno nekaj časa v zaporu, pri upravnih odločbah je lahko recimo onemogočen pri podpori, ki jo država zagotavlja v ustavni kategoriji socialne države, ali celo odstranjen iz države, nezmožen dobiti zaposlitev in tako naprej in tako naprej. Pri tem se pogosto izkaže, da je po ugotovljeni napaki pred osebo, ki je posledice utrpela, še dolg križev pot, da pride do povračila za pretrpljeno, naj bo to izraženo v denarju ali kako drugače.

Sam sem bil v preteklosti že strokovno soočen s tem vprašanjem. Ko sem tam nekje leta 2003 oz. 2004 začel delo vodje sektorja za azil pri Ministrstvu za notranje zadeve, me je takratni visoki funkcionar vprašal, kaj menim glede odločitve Ustavnega sodišča o t.i. „izbrisanih“. Kar se mene tiče (takrat me je še na veliko opredeljevala določena akademska naivnost), sem odvrnil, tu ni kaj dosti razmišljati. Glede na vse, kar je Ustavno sodišče reklo, bi bilo najbolje izvesti nek postopek, podoben vrnitvi v prvotno stanje (restitutio in integrum), vzpostaviti stare evidence, izdati dovoljenja za stalno prebivanje in konec besedi. In upati, da odškodnine ne bodo prevelike.

Raje ne bom razlagal, da moja enostavna rešitev nikomur ni bila po godu in potem se je ta nesrečna zadeva vlekla še nadaljnjih par let. Ker sam sicer za to področje nisem bil odgovoren in je šlo v bistvu za neformalen pogovor na teoretični ravni, si tudi nisem več belil glave s to problematiko. Še vedno pa mislim, da  bi bilo takšno ravnanje najbolj pravno čisto in celo bistveno ceneje kot tisto, kar se je dogajalo kasneje. K ceni je namreč prišteti tudi delo nebroja upravnih delavcev, državnih odvetnikov in sodišč, ki so se nato še dolga leta ukvarjali s tem.

So me pa presenetili neformalni pogovori, ki sem jih takrat imeli z nekaterimi ključnimi akterji. Nima jih smisla imenovati, ker to za zadevo ni pomembno. Razlogi, ki so jih navajali proti zgoraj navedeni rešitvi, so bili skorajda bizarni – od nekih nenavadnih političnih razlogov do ne vem kakšnih lastninskih vprašanj in še kaj bi se našlo. A v ozadju je bila nekako ideja, da bi s tem omogočili nekim sumljivim likom pravice, ki bi jih bilo tako ali tako potrebno vzeti, še zlasti pa ne nagraditi nekih potez, ki naj bi jih vlekli v škodo naše države.

V ozadju je bilo mogoče prepoznati, da gre za svojevrstno željo, da bi se s to hojo po tankem ledu pravnega odločanja na meji ustavnosti in zakonitosti sledilo neki nenavadni ideji dobrega ali bolje rečeno, da bi se na tak način odvračalo domnevno zlo tistih, ki so se nekako „pravno izmazali“, vendar tega niso etično vredni. Ta občutek, da bi s tem, ko bi sledili jasnemu pravnemu sporočilu, nekako priznali poraz ali dali vrednost nekomu, ki si tega „ne zasluži“, je produciral neke vrste zakrčenost v zadevah, ki bi sicer morale biti relativno enostavne.

Na tem mestu je potrebno povedati, da kljub popolnemu razumevanju domneve nedolžnosti in njene razsežnosti, ne morem zanikati določene vrste nelagodja, ki se pojavi, ko moraš sprejeti recimo oprostilno sodbo iz razlogov, ker ni dokazano, da je nekdo storil kaznivo dejanje, ali celo takrat, če ni podano kaznivo dejanje, je pa šlo recimo za moralno sporno, če ne celo sprevrženo dejanje. Moje ravnanje ali odnos se seveda v takšni zadevi na zunaj ne bo prepoznal. Da bi pa zanikal takšne občutke, bi bila najmanj hipokrizija – nenazadnje tudi sam sem človek. Tako seveda ne morem trditi, da bi bil popolnoma izvzet iz zgoraj opisane psihologije in vsaj občasno se dogajajo pri tem precej močne notranje borbe. Takšna je pač narava tega poklica in s tem se moraš spopasti.

Pred kratkim sem bral zanimivo knjigo Marka Godseya: Slepa Krivica, v kateri nekdanji tožilec razkriva psihologijo in politiko napačnih obsodb (Blind Injustice: A Former Prosecutor Exposes the Psychology and Politics of Wrongful Convictions), ki opisuje včasih bizarno, vsekakor pa nenavadno ravnanje sodišč (in tožilstev) v obnovah postopkov, kjer se poskuša dokazati, da je bila prvotna obsodba nepravična, ker je bila dokazna podlaga bodisi nepravilna ali zmotna, pogosto tudi zaradi neobstoja ustreznih kriminalistično tehničnih možnosti. Praviloma bo tukaj šlo za recimo naknadne analize DNK, ki jih v času storitve kaznivega dejanja ni bilo ali pa ni bilo vzorcev, na katerih bi se ta analiza izvedla. Kljub tem analizam, ki so v posameznih primerih nesporno pokazale na drugega storilca, so namreč sodišča in tožilstva počela nenavadne stvari, da se sodba ne bi razveljavila oz.  postopek vsaj zavlekel.

Godsey takšno ravnanje pripisuje trem psihološkim faktorjem – kognitivni disonanci, administrativnemu zlu in dehumanizaciji. Glede kognitivne disonance je bilo kar precej napisanega, posplošeno in na kratko v bistvu pomeni, da ob neskladju misli te poskušamo uglasiti tako, da močnejša prevlada in šibkejša izgine. Enostavneje, v kazenskih primerih to pomeni, da je obsodilna sodba prevladala do te mere, da morebitna nedolžnost sploh nima mentalnega prostora, v katerem bi jih bil pripisan pomen in jo zanikamo. Soočenje s tem lahko privede do poskusa, da se z dodajanjem včasih resnično čudnih elementov, ohrani prvotno tezo. Recimo, v primerih posilstev, kjer je DNK test pokazal, da obsojeni ni mogel biti darovalec vzorca semenske tekočine, se je v ZDA pojavila teza o „neobtoženemu sostorilcu“, po kateri sta pri dejanju morala biti dva – že obsojeni in tisti, ki je potem pustil opisano sled (neformalno se je je to imenovalo unindicted co-ejaculator). Ta element je v kazenskih postopkih, ki temeljijo na sumu storitve, kar izraža obtožnica, pravzaprav do določene mere razumljiv in prepoznan že dolgo nazaj. Podobno je s tretjim elementom Godseyeve teze o dehumanizaciji, kjer se poskuša osebi tako ali drugače odreči ali zmanjšati njegovo človeškost, ker bi se sicer morali nujno soočiti s tem, da je pravzaprav vsak sposoben kaznivega dejanja.

Zanimiv pa je pojem administrativnega zla (administrative evil, lahko bi rekli tudi administrativne zlobe). Gre za fenomen, opredelila sta ga avtorja Guy B. Adams in Danny Balfour, ki ga nekako označuje okoliščina, da običajni ljudje v okviru svojih običajnih poklicnih in administrativnih vlog lahko sodelujejo v dejanjih in aktivnostih, ki so zla (ali moralno vprašljiva), ne da bi se zavedali, da je to, kar počnejo, v bistvu narobe. Celo več, opazovalci lahko njihova dejanja ocenjujejo kot dobra. Ne morem se upreti misli, da je znamenito "pošiljanje nekam", ki je v javnosti naletelo na presenetljivo pozitiven odziv, delovanje v okviru tega pojava.

Godsey za sodnike in tožilce tako pravi, da je prepričan, da zgoraj navedeno delovanje ni posledica neke inherentne zlobe, temveč zgolj prepričanje, da je treba „sestreliti“ zahteve „slabih ljudi“, ne da bi pri tem sploh imeli lastno refleksijo o moralnosti takšnega ravnanja. Večina jih namreč svoje članstvo v organizaciji, v katere  naravi je, da se ukvarja z najskrajnejšimi deviacijami, vidi kot del širšega poslanstva in na določen način presumira prav takšno „pravilnost“ delovanja. V tej vlogi čisto enostavno niso sposobni stopiti izven sistema in nevtralno opazovati ali soditi o svojem početju.

Tukaj sem seveda že zdavnaj presegel obseg kolumne. Nekako pa se mi zdi, da se takšnim stvarem vseeno posveča premalo časa ali se poskuša najti na nek način bolj opravičljiv razlog, recimo politična ali ideološka prepričanja. A včasih, ko opazujem, kako se nekateri spreminjajo, ko nastopijo svojo vlogo v takšnih funkcijah, se mi zdi, da gre za globlje, psihološke razloge, recimo takšne, kot so predstavljeni zgoraj. Gotovo je, da obstaja tudi na tem področju nek esprit de corps, ki bi ga bilo dobro preučiti ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Izmed vseh odzivov je še najbolj zanimiva reakcija dela zdravnikov samih, ki so se javno izrekli zoper pobudo društva in navedli, da se s tem pozivom in z zahtevo po imuniteti „implicitno priznava, da se dela velika škoda pacientom in se želi pravna odveza za posledice“. Ob tem so opozorili, da je naloga vlade, da z ustreznimi ukrepi, kot sta financiranje in izobraževanje, poskrbi za zadostne zmogljivosti, opremo in usposobljen kader, ne pa da znižuje standarde varnosti pacientov v obravnavi, saj je „absolutno nesprejemljivo, da bi bila imuniteta kadarkoli izglasovana kot reševanje tega problema“. Pri tem so izpostavili, da v vseh okoliščinah, tudi v vojnih razmerah zdravnike zavezujejo etična načela, predvsem temeljni aksiom primum nil nocere (najprej, ne škodi!).

Slovensko zdravniško društvo je kot razloge za to pobudo navedlo, da je v Sloveniji že prišlo do preseganja kapacitet zdravstvenih sistemov, da je zdravstveni sistem bil podhranjen že pred epidemijo, da so zdravniki preobremenjeni, izgoreli, jim upada motiviranost in „narašča verjetnost, da vseh bolnikov ne bo možno niti optimalno niti pravočasno oskrbeti“.

Kot nosilcu funkcije, katere lastnost je tudi imuniteta za „mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču“ in zoper katerega se lahko kazenski postopek začne le na podlagi dovoljenja državnega zbora (134. člen Ustave RS), je prva misel pravzaprav, da so si zdravniki vsaj v določeni meri zmotno predstavljali možen obseg, ki bi ga takšna imuniteta imela.

Ko sem, čisto iz osebnega zanimanja pogledal, kateri naj bi bili vzgled iz tujine, na katerega se sklicujejo, je vsaj po površnem pregledu mogoče ugotoviti, da so bile podobne rešitve, zlasti v smeri odškodninske odgovornosti iskali in oblikovali v ZDA in Združenem kraljestvu in Irski. V drugih evropskih državah, kot to navaja recimo KennedyLaw, je „teh razprav le malo, če sploh“. Tako se zdi upravičena trditev avtorjev navedenega prispevka, da gre za države, kjer so odškodninske odgovornosti zelo stroge in imajo hkrati visoko smrtnost. A tudi v teh državah je poudarjeno sledenje pravilom stroke in gre predvsem za to, da se nastala škoda uveljavlja preko različnih jamstvenih shem. Glede slednjega v Sloveniji še nisem slišal nič, pa bi bilo treba.

Sam si sicer le stežka predstavljam dejanski stan kaznivega dejanja, ki bi ga v takšnih razmerah, lahko storil zdravnik, pa da  že sedaj obstoječi kazensko pravni instituti, ne bi upoštevali okoliščin, ki so privedle do prepovedane posledice. V bistvu imamo tri glavna kazniva dejanja, kot delicta propria, ki jih lahko storijo zdravniki, in sicer Opustitev zdravstvene pomoči (178. člen KZ-1), Malomarno zdravljenje (179. člen KZ-1) in Nedovoljena presaditev delov človeškega telesa (181. člen KZ-1). Zadnje k.d. je takšno, da je njegova storitev v okoliščinah boja proti COVID-19 verjetno izključena.

Glede malomarnega zdravljenja si le stežka predstavljam, da bi sama stroka to podpirala, ne glede na okoliščine in osebno se mi zdi, da je prav ta okoliščina privedla skupino, ki se je javno izrekla proti temu, da so opozorili na pravila etike in nenazadnje osnov zdravniškega poklica. Ne glede na vse okoliščine mora že iz interesa stroke biti vse izvedeno lege artis. Verjetno pa niti pobudniki niso izhajali iz predpostavke, da ne bi odločitev in izvedbe zdravljenja strokovno preverjali. Glede na kompleksnost tega kaznivega dejanja, zlasti glede opredelitve potrebne pazljivosti, lahkomiselnosti in drugih postavk subjektivnega elementa kaznivega dejanja, bi bilo to dobesedno strokovni samomor.

Ostane torej še kaznivo dejanje Opustitve zdravstvene pomoči, tega stori zdravnik ali zdravstveni delavec, „ki v nasprotju s svojo poklicno dolžnostjo ne pomaga bolniku ali komu drugemu, ki je v nevarnosti za življenje“. Korošec v svoji knjigi Medicinsko kazensko pravo (glej str. 324) izrecno navaja, da se „v teoriji kazenskega prava skorajda ne ukvarjajo z vprašanjem opustitve zdravstvene pomoči, kadar pomoč potrebuje več bolnikov ali ponesrečencev sočasno“ in da gre za vprašanja zdravstvene napake in ne splošnih pravnih inštitutov, kot je recimo skrajna sila. Pri tem opozori na triažna pravila, ki jih medicina pozna in so tudi dovolj podrobna. Kršitev takšnih pravil bi lahko pomenila ravnanje v nasprotju s poklicno dolžnostjo zdravnika. V tem delu je še najbolj upravičeno sklicevanje Slovenskega zdravniškega društva na objektivne okoliščine, kot so pomanjkanje „zadostnih zmogljivosti, opreme in usposobljenega kadra“.

Prostor mi ne dopušča, da bi se spuščal v razmejitve, ki jih je v tem pogledu potrebno opredeliti v smislu, do kod lahko prevzema odgovornost zdravstveno osebje in kje mora odgovornost prevzeti država kot pretežni nosilec tudi zdravstvene varnosti, še zlasti ob epidemijah. Ker slednje je resničen problem, ki ga zdravniška stroka ne more rešiti.

Pa vendarle, v sosednji Avstriji in Nemčiji se je razvnela razprava o morebitni pravni ureditvi zgoraj omenjenih triažnih pravil – po domače povedano, da se sprejme ustrezen predpis, ki bi določal vrstni red upravičencev do zdravstvene oskrbe. Takšna pobuda je bila nemškemu Zveznemu ustavnemu sodišču letos celo podana. V zadnji izdaji revije Journal für Medizin und Gesundheitsrecht (Revija za medicino in zdravstveno pravo št. 3/20209) so poskuse takšnega normativnega posega avtorji ostro napadli in to tako iz stališča pravne, kot tudi medicinske stroke.

Gre namreč za oceno, do kod sega domet zdravstvene stroke in do kod sme iti zakonodajalec. Če pogledamo natančneje, zakonodajalec z ureditvijo teh pravil ne bi napravil pravzaprav nič, kajti stroka mora to početi že po svojih strokovnih pravilih, še zlasti, ker bi moral predvideti okoliščine, ki se zakonodajalcu nujno izmikajo, da ne govorimo o, z zakonsko ureditvijo povezani, togosti pravnih pravil. Zdravniki si tega gotovo ne želijo, po pravici povedano pa pravniki še manj.

Je pa mogoče ugotoviti, da Wolfgang Kröll v že omenjeni reviji v prispevku Damoklejev meč triaže nad zdravništvom (Das Damoklesschwert der Triage über der Ärzteschaft) izpostavlja, da so takšne normativne pobude bolj odraz nerazumevanja triaže, kot nujnega in v bistvu vsakodnevnega postopka, ki je dodobra utrjen v medicinski doktrini. Iz njegovega prispevka pa je mogoče razbrati tudi nekaj drugega – iz statističnih podatkov, ki jih vsebuje članek, je razvidna relativno velika stopnja korelacije med številom bolniških postelj in smrtnostjo – več kot je slednjih, manj je smrtnih primerov. Nemčija in Avstrija sta tako lahko s številom postelj na 100.000 prebivalcev (538 in 546), ne samo dosegali manjšo smrtnost pacientov, ampak celo pomagali tako Italiji kot Franciji (273 in 339) pri obravnavi pacientov. Na to, da bi lahko v sili uporabljali nemške kapacitete, opozarjajo tudi nasprotniki pobudnikov imunitete in verjetno mi ni treba posebej pojasnjevati, katerim državam je v tem pogledu podobna Slovenija. Prav tako ni potrebno pojasnjevati, da „postelje“ zahtevajo tudi ustrezno število in kakovost osebja.

O podhranjenosti zdravstvenega sistema so govorili tudi pobudniki zahteve po imuniteti in v tem je kleč. Če se stalno iz razlogov, ki so, takšno je moje osebno mnenje, povezani z golim individualnim pohlepom in nerazumevanjem skupne koristi za celotno prebivalstvo države, ne zagotavlja ustreznih kapacitet, potem je nujno, da se pojavijo ideje o prevračanju ali celo zanikanju odgovornosti za stanje kakršno je. Ko pa, kot pravijo Američani, „shit hits the fan“ (iz spodobnosti ne bom prevajal), trpimo vsi.

In to je za Slovenijo že prav kronični pojav, katerega diagnoza je dobro poznana.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Osrednji problem je pač psihološka razgradnja sistema, ki ima svoje korenine v prejšnji družbeni ureditvi, kjer je „raison de etat“ bil porinjen v ospredje. Državni akterji, beri policija, tožilstvo in sodišče so pri tem bili pač bistveno bolj sistemsko in miselno povezani na premici, ki je tekla od policijskega – predkazenskega postopka do same sodbe. Odvetniki, da ne govorim o obtoženih, na tej premici v bistvu enakega položaja niso niti mogli imeti. Zgoraj opisano premico je „skupaj držala“ prav misel o zasledovanju v bistvu enakega cilja – pregona storilcev kaznivih dejanj. Pri tem izpostavljam, da takšna ureditev ni nujno slaba sama po sebi, odvisna je v veliki meri od etike in notranje drže in ta pogosto ni bila vprašljiva. Po moji oceni pa so se, skladno z rekom, časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi (Tempora mutantur, nos et mutamur in illis), družbene okoliščine spremenile v tolikšni meri, da je vztrajanje pri teh miselnih obrazcih samo še škodljivo.

Če bi hoteli orisati bistvo ključnih sprememb v pogledih na kazenski postopek, se je ta spreminjal s poudarjeno ustavno ureditvijo procesnega položaja obdolženega v kazenskem postopku in s tem nujno povečano močjo, ki jo ima tak posameznik v njem, in z vzpostavljanjem „enakosti orožij“, ki se kaže tudi v večjem poudarku na dokaznih standardih. Tretji element je poudarjanje nepristranskosti sodnika, kateri je zadnje čase posvečeno precej sodne prakse. Miselna pot je torej jasna – nepristranski sodnik in pred njim dve med seboj enakovredni stranki, če skrajno poenostavim. Miselna premica, navedena v prejšnjem odstavku, se tako prelomi in tega preloma ni mogoče več zanikati.

Kako težko je mentalno preseči to dejstvo, se pogosto izkaže na najbolj banalnih primerih. Sam sem bil deležen posebne pozornosti, ko sem v nekem bolj znanem primeru, naklonil nekaj (dobronamerne) kritike tožilstvu. Mediji kar niso mogli verjeti, da to lahko sodnik stori, in sledila so novinarska vprašanja o tem, ali sem prečkal mejo ali ne. V obratni smeri, če je kritika usmerjena v obdolženega ali celo odvetnika, vprašljivost takšnih opazk ni nikoli podana, pogosto celo pozitivno sprejeta. Logika te zadeve se razkrije, če je jasen zgoraj opisani mentalni sklop. Miselno lahko preverite tudi sami – kaj vam je bolj sumljivo, sodnik, ki sedi na kavi s tožilko (ali policistko) ali odvetnico? Poljubno zamenjajte spole, v tem ni poanta. Pa čeprav lahko gre za bistveno bolj enostavne razloge, ker se med seboj pogosto poznamo, smo bivši sošolci, pripravniki ali sodelavci. Po pravici povedano se temu pogosto izogibamo prav zaradi vtisov, ki jih lahko ljudje „zunaj sistema“ imajo. V bistvu pa je zgoraj navedeno pitje kave v obeh primerih enako narobe ali enako prav.

Nek drug problem je, tudi o tem sem že pisal, da se je po logiki stvari pričakovanje ljudi, ki seveda želijo, da storilci kaznivih dejanj dobijo zasluženo kazen, v celoti preneslo na sodišča in sodnike. Postuliranje ne vem kakšnih zahtev, ki naj bi jih osebe, ki opravljajo to funkcijo, izpolnjevale od popolne brezmadežnosti do absolutne strokovnosti, so danes že znane. Tudi o tem sem se že večkrat dovolj kritično izrekel, ker nekje so pač meje tega, kar je mogoče doseči.

Bistveno manj pa je govora o tem, kako opolnomočiti tiste, ki so pravzaprav v zadevi ključni. Ne sme se pozabiti, da sodišča praktično nobene stvari ne počnejo sama. Sodišča delajo na podlagi predlagalnih aktov, do vložitve takšnega akta pravzaprav vsebinsko ne odločajo. Če so slednji dovolj dobro oblikovani in imajo ustrezno podlago v dejstvih, je delo sodišča v bistvenem olajšano. Ne gre za novo ugotovitev – dabo mihi factum, dabo tibi ius (dajte mi dejstva in povedal vam bom, kaj je po pravu) - je osnova vsakega sodnega delovanja. In ta dejstva predložijo stranke, sodišče bi moralo pretežno ostajati pasivno. Gre za kvaliteto inputa, bi se danes izrazili.

Zato sem pravzaprav presenečen, da javnost ni bila bolj glasna ob občutnem zmanjšanju plače državnih tožilcev v sedanjih razmerah. Sodišče je odvisno od kvalitete dela tistih, ki oblikujejo dejstveno podlago za odločitev, v to ni dileme. V teh okoliščinah epidemije je jasno vsaj nekaj, da storilci kaznivih dejanj ne počivajo in omejitev ne spoštujejo. Še več, določena kazniva dejanja, kot je npr. področje prepovedanih drog, bodo doživela porast, enako je pričakovati za kazniva dejanja povezana z izvajanjem javnih pooblastil, kazniva dejanja zoper gospodarstvo in še katera. Ta dejanja se dogajajo tukaj in zdaj, najmanj, kar si želim, je tožilca, ki sprejema tretjino manj dohodka. Ker od njegovega dela je odvisno, ali bo zadeva ustrezno pripeljana do konca in to v ključnem – predkazenskem obdobju. Ob vsej časti, ki jo prinaša javna funkcija in vsem, kar sodi zraven, računov s tem pač ni mogoče plačati (oz. še več - ne sme se jih plačati na tak način). Da o psiholoških vplivih, ki jih ima lahko to na človeka, sploh ne govorim.

Spremembe, ki se pripravljajo, so zaradi pristopa Evropskega javnega tožilstva takšne, da vzpostavljajo v zadevah njihove pristojnosti položaj, ki bo specifičen, ravno v delu, ki se tiče preiskave. Enostavneje povedano, v teh zadevah bo mogoče voditi specifično tožilsko preiskavo, nekaj, kar se kot geneza ZKP, nakazuje že nekaj časa, a nimamo volje ali hrabrosti, da jo dokončno uredimo na ravni „navadnega“ postopka. Ukinitev preiskave in s tem povečana kontradiktornost kazenskega postopka je že nekajkrat spodletela, sedaj nas zahteve Evropske unije tako rekoč „prehitevajo po desni“. Namesto uvajanja takšnega specifičnega postopka, ki bo po moji oceni vnesel dodatno zmedo, bi bilo bolje vzpostaviti sistem brez sodne preiskave. To zahteva seveda ključno kadrovsko in materialno okrepitev tožilstva in dokončno ukinitev mentalne sheme iz začetka te kolumne. Časi so se pač spremenili.

P.S

Enako kot za plače tožilcev ocenjujem, da je pretirano tudi znižanje pri obračunavanju stroškov odvetnika pri uradni dolžnosti oz. v sistemu brezplačne pravne pomoči (BPP), kot jo določa peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv). Če pri BPP še nekako razumem, se moje razumevanje zmanjša pri zastopanju po uradni dolžnosti – tu vendarle gre za hujša kazniva dejanja in druge posebne okoliščine. Razen tega vrednost okoliščine, da pri tem ni potrebno konkurirati na trgu, zmanjšuje dejstvo, da je določitev zagovornika vendarle bolj aleatorična, kot pridobitev pooblastila. 

Da ne bo preveč duhamorno, verjetno vsi poznamo anekdoto o ameriškem odvetniku Clarencu Darrowu, ki je na vprašanje neke stranke, ki jo je uspešno zastopal, kako naj se mu sploh lahko zahvali, odvrnil: „Draga moja gospa, odkar so Feničani izumili denar, obstaja samo en odgovor na to vprašanje.“

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tale zadeva zadnjič pa mi je dala misliti. V Letalskem centru Maribor sedaj uporabljajo bistveno boljša šolska letala – Grobove Twin Astirje in „vitlo“, ki te, za razliko od stare, z lahkoto dvigne na okoli 400 metrov višine (stara le do okoli 250). Tudi samo letalo se obnaša občutno drugače in ko mi je učitelj predal komande, sem imel občutek, kot da sem prvič v zraku in ne v dobrih starih časih. Takrat sem v zraku preživel okoli 400 ur in obvladal še kakšne bolj zahtevne „plastike“, kot smo imenovali visokosposobna jadralna letala. Tako sem se tokrat, sam v sebi preklinjajoč, mučil s tem, kako uskladiti kretnje pedalov in krmilne palice, ne da bi letalo nepravilno drselo v ali iz zavoja in preveč nihalo v hitrosti. Ker je za mano sedel učitelj, ki je bil v mojih zlatih časih začetnik (sedaj pa tudi že sam rahlo osivel), me je bilo pri tem opletanju precej sram, priznam. Ko sem z letalom zavil v „finale“ na pristajanje, nisem več zdržal in sem ga preprosto prosil, da prevzame krmila. Za pristajanje moja tehnika pilotiranja milo rečeno, ni bila več primerna.

Iz kabine sem izstopil ves poklapan in ponižen. Učitelj, ki je ves čas leta lahko spremljal moje lomastenje po krmilih – zadeva ima pač podvojene „komande“ - je moje stanje dobro prepoznal. Pomirjujoče je navrgel, da je pač Astir malo bolj neobčutljiv po smeri (zahteva namreč precej pritiska na smerno krmilo). A oba sva vedela, kakšno je realno stanje stvari. Za ponovno obvladovanje tehnike, ki bi omogočala samostojno letenje, bi bilo potrebno kar nekaj časa. Tako pač je, leta odsotnosti so naredila svoje.

A vendarle, z drugim jadralnim letalom, je v zraku hkrati bil moj starejši sin in sva si, kot sem nekoč že sanjal, za trenutek delila nebo. Ta pozitiven občutek je prevladal. Bilo mu je všeč in tako sva, upam, stkala še eno vez med sinom in očetom. Je prave starosti in če se bo odločil za ta šport, bom resnično zelo vesel.

Verjetno je bralec sedaj vsaj poškilil, če je na pravi spletni strani, ker je ta namenjena pravu in na videz jadralno letenje s tem nima kaj dosti opraviti. Naj pomirim, stran je prava in jadralno letalstvo ter letalstvo nasploh ima še kako opraviti s pravom. Gotovo je ena izmed bolj pravno normiranih dejavnosti, da pa je stvar še bolj zanimiva, je pravna urejenost letalstva gotovo ena izmed bolj mednarodno pravno usklajenih. Pravna pravila, ki urejajo letalstvo, že zaradi njegovega tehničnega značaja, specifične nacionalne zakonodaje ne bi ravno prenesla. V zraku pač ni jasno začrtanih meja.

Določena specifika je tudi v tem, da ima lahko kršenje pravil za posledico dokaj pogosto čisto konkretne in nič kaj pravne sankcije. Pravna pravila, ki urejajo letenje, so namreč, kot sta nam, mladcem, zbranim na letališkem travniku, razlagala moja letalska učitelja Kuhar in Erjavec, „napisana s krvjo“. Nastala so kot posledica spoznanj ob letalskih nesrečah – od minimalnih višin do minimalnih vremenskih pogojev in podobnega – okoliščin, ki so bile posredni ali neposredni vzrok, da se je letalo zrušilo.

Richard Bach, ta veliki literarni in letalski romantik je takole napisal v Podarjenih krilih:

Letenje je eden izmed redkih športov, kjer je kazen za napako smrt. Na prvi pogled se to zdi grozno in pretresljivo, javnost se zgrozi ter je pretresena, ko izve, da se je ta ali oni pilot ubil, ker je zagrešil nedopustljivo napako. Toda pogoji, ki jih letenje postavlja pilotom, so pač taki: ljubi me in spoznaj me, pa boš doživel neskončno radost. Če me ne ljubiš in me ne spoznaš, se lahko najdeš v brezizhodni zagati.

Kar je navedel ni nič drugega kot spoštuj pravila, ne zaradi pravil samih, ampak zato, ker je od tega odvisno tvoje življenje – ne zgolj kot fizična pojavnost, temveč njegova vsebina in bistvo. Samoumevnost možne posledice je zgolj tista, ki grobo vzdržuje to strukturo, a to ni edina stvar, potrebno je več – ljubezen in spoznanje, da bi lahko resnično bil del tega. Bach tukaj odpre, zanimivo, v bistvu pravno filozofska vprašanja, ali je mogoče celotno naše bivanje urediti s pravnimi pravili in kaj je tisto, kar nas sili v njihovo spoštovanje. To dilemo dodatno razkrije v zgodbah Kaj sem odkril v Farizeji in Šola popolnosti iz iste knjige, kjer pokaže, da lahko preveč togo oblikovani predpisi privedejo do napačnih učinkov, če jih razumemo kot edino garancijo varnosti – „ne košček papirja, razumevanje“, pravi.

Če se vrnemo k pravu na splošno – utemeljenost pravnega urejevanja in spoštovanje postavljenih pravil, to vemo, ne temeljita zgolj na grožnji s prisilo. Njihovo spoštovanje je trdno povezano z zavedanjem smisla življenja v določeni življenjski skupnosti in bolj, kot je slednji oddaljen od adresatov, manj je samoniklega spoštovanja pravil. Zato pogosto ne sprejemamo omejitev, ki se nam ne zdijo smotrne. Primer z ukrepi ob COVID 19 se ponuja skoraj sam. A predstavljajte si, da bi virus namesto starejših bolj ogrožal otroke – ker je v naravi človeka skrb za naraščaj, bi bila stopnja samoumevnosti bistveno višja. Mogoče celo tako visoka, da pravnih pravil, ki bi to urejala, sploh ne bi bilo potrebno sprejemati.

A če se vrnem na letalstvo in pravo ... S tem je povezana zanimiva anekdota, ki povezuje mojo nekdanjo poklicno pot – asistenta za teorijo in filozofijo prava - z letalstvom. V sredini devetdesetih let, ko sem pričel s tem delom na Pravni fakulteti v Mariboru, mi je moj mentor in predstojnik (izrazi, ki preskromno pojasnjujejo njegovo vlogo) akademik Marijan Pavčnik, predlagal, da bi skupaj obiskala Arthurja Kaufmanna. Slednjega bralstvu verjetno ne rabim posebej predstavljati, ker je avtor Uvoda v filozofijo prava, knjige, ki jo pozna ali bi jo vsaj moral poznati vsak študent prava. (Mimogrede, sedanjo izdajo briljantno dopolnjujeta dodatka Marijana Pavčnika in Aleša Novaka). Ideja, priznam, mi je ob želji, da do srečanja pride, vzbujala tudi določeno stopnjo groze, značilne za človeka, ki se zaveda, da njegovo znanje še ni na ustrezni ravni. Tako nekako nisem najbolj vzpodbujal, da bi se to srečanje tudi udejanilo.

A leta 2001, ko je izšla Radbruchova Filozofija prava, sem skorajda z osuplostjo prebral njegov spremni spis Namesto uvoda oz. pismo njegovemu vnuku. V njem omenja, da bi se rad z njim pogovarjal o vojni, v kateri je služil štiri leta kot letalec, in jadralnem letalstvu, kot pravi „najlepši obliki letenja“.  Arthur Kaufman je žal, prav tega leta tudi umrl. Zamudil sem torej več, kot „zgolj“ srečanje z avtoriteto na področju filozofije prava, zamudil sem tudi srečanje z letalcem. Kako že pravijo – priložnost zamujena, ne vrne se nobena.

Vsekakor sam naslednje priložnosti za polet ne bom zamudil. In takrat bo „kroglica“*, prmojdunaj, v sredini in nos letala lepo na horizontu. Ker enkrat bi se rad vrnil tja gor po tisti neopisljiv občutek, ki ga lahko daje samo letenje.

(*„kroglica“ – instrument, ki v bistvu kaže, da pilot koordinirano uporablja pedala in krmilno palico)

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tako sem se silom prilike moral ukvarjati z določenimi vprašanji, povezanimi z izvršitvijo neke smrtne kazni. Da ne bo zvenelo preveč skrivnostno, zanimal me je podatek, na kakšen način in v kakšnih okoliščinah je bila slednja izvršena ter kateri akti oz. pravno pomembne listine so bile oblikovane oz. izdane. V teh primerih je tako, da hitro ugotoviš, kako je razpad bivše države povzročil precejšnje težave tudi z arhivskimi podatki in kako je precejšen del naše zgodovine še vedno v lasti neke druge države. Za slovenski prostor pravzaprav nič novega, podobne težave so verjetno nastajale tudi po razpadu Avstro-Ogrske.

Da ne okolišim, poskušal sem ugotoviti, kakšen zapis je bil izdan ob izvršitvi smrtne kazni in katere podatke je zajemal. In ko sem tako - neuspešno – lovil podatke, sem naletel na Navodilo o izvršitvi smrtne kazni (oz. dve Navodili – iz Uradnega lista SRS št. 26-316/74 z dne 12. julija 1974 in Navodilo (Ur. l. SRS, št. 3-179/1979) z dne 26.1.1979, ki je kot podzakonski akt urejalo izvršitev te kazenske sankcije, dokler je bila del veljavne ureditve na območju sedanje Republike Slovenije.

Splošno znano je verjetno dejstvo, da je bila na območju sedanje Republike Slovenije zadnja smrtna kazen izvršena 30. oktobra 1959 pri Hočah – oz. v tamkajšnji „šodrjami“ - gramoznici, ko je bil ustreljen Franc Rihtarič. Smrtna kazen je bila na našem teritoriju sicer odpravljena leta 1989 v okviru ustavnih sprememb, ki so kasneje pripeljale do osamosvojitve naše države. Ta odprava smrtne kazni, opravljena še v času, ko je za SFRJ še veljala, je bil eden izmed korakov k sodobni, na evropskih vrednotah utemeljeni družbi in kasneje ni bilo prav veliko razprave o tem, da bi se v tem pogledu vračali nazaj.

Danes mi je resnično nenavadno, da je moje obdobje seznanjanja z kazenskim pravom pravzaprav v celoti potekalo v času, ko je ta kazen še obstajala. Še več, obstajala je celo teoretična možnost, da bi bil sam med njenimi izvrševalci. Kazen so namreč izvršili pripadniki milice, pa čeprav o tem v kurikulumu Kadetske šole za miličnike, po pravici povedano, nikoli ni bilo govora. Kako so eksekucijski vod sestavljali mi sedaj ni več znano, zgoraj omenjeno Navodilo o tem zgolj navaja (5.člen), da Republiški sekretariat določi skupino pripadnikov enote milice za izvršitev smrtne kazni. Kako je to potekalo konkretno, je urejala vsebina drugih organizacijskih predpisov. Kakorkoli že, ob tej možnosti me danes spreleti srh. Upam, da v tem delim občutke vseh, če ne zaradi drugega, ker je celotni teritorij bivše države še vedno obremenjen z „eksekucijami“ - iz druge svetovne vojne in obdobja po njej in še iz časov vojn v devetdesetih na območjih, ki so sodile v SFRJ. Izvršitev smrtne kazni je namreč obremenjena s temeljnim problemom njene nepovratnosti in nezmožnosti, da bi se morebitne napake odpravilo. Že to mora zadostovati, če štejemo človekovo življenje res kot absolutno vrednoto.

Kot vedno se hudič skriva v podrobnostih. Zgoraj omenjeno Navodilo je, kot je to značilno za podzakonski predpis s tem imenom, opredeljevalo konkreten postopek. Na ravni splošne ureditve te kazenske sankcije v Kazenskem zakonu je bilo zgolj navedeno, da se izvrši z ustrelitvijo, a navodilo vsebuje konkretne napotke, ki zarisujejo zadnje trenutke obsojenega. Ta je moral biti, če odmislimo pravna sredstva, v tem času tudi psihično in telesno zdrav, odložitev smrtne kazni pa je bila zapovedana tudi v primeru nosečnosti.

Zadnji dnevi življenja obsojenega, nad katerim se je izvršila smrtna kazen po Navodilu, so potekali tako, da je bil obsojeni seznanjen s tem, da bo kazen izvršena, ker so izpolnjeni pogoji, nekje tri dni pred samo izvršitvijo. To je čas, ko je bila določena komisija za izvršitev te kazni. Obsojeni je lahko zaprosil za odložitev kazni za 24 ur. Sledila je možnost, da se obsojen sestane s svojci, zagovornikom in drugimi osebami, ki pa so morali biti končani najmanj eno uro pred izvršitvijo kazni. Zagovornik je sicer lahko bil pri izvršitvi kazni prisoten. Predsednik pristojnega sodišča je lahko ugodil tudi drugim upravičenim željam obsojenega. Komisija za izvršitev smrtne kazni se je vsaj eno uro pred izvršitvijo zbrala v zaporih in ugotovila istovetnost obsojenca, nato pa je upravnik zapora „izročil“ obsojenca skupini odrejenih pripadnikov milice, ki so ga odpeljali na kraj izvršitve kazni. Po Navodilu je bilo kazen potrebno izvršiti „praviloma zgodaj zjutraj in izven naselja“. Obsojenca se je privezalo in mu zavezalo oči.

Ko je zdravnik ugotovil smrt, se je štelo, da je smrtna kazen izvršena. A kazen je imela tudi posledice v tem, da je tudi njegovo truplo bilo v posebnem režimu in se ga je „praviloma pokopalo na pokopališču, ki je najbližje kraju, kjer je bila smrtna kazen izvršena“, javnost je bila pri pokopu izključena, če pa je bilo to „v interesu javnega reda in miru“, sodišče svojcev ni obvestilo o kraju pokopa.

Navedenih določb zavestno nočem posebej komentirati, ponujene so kot hladen pravni opis zaključka nekega življenja, ki se, tako kot vsa naša, bliža svojemu neizprosnemu koncu. Pri tem se moram nujno vprašati, v kakšni agoniji mora biti človek, katerega smrt bo posledica zmotne sodbe ali dejanj, ki jih danes ne bi več opredelili kot kazniva. Naj si vsak nariše svojo sliko.

Kar se izvrševalcev tiče – strelcev (delavci službe javne varnosti ali miličniki) je bilo najmanj osem in njihove puške so bile napolnjene pol s šolskim oz. manevrskim in pol z bojnim strelivom. Tako je bila verjetnost, da si resnično izvršil kazen v razmerju 50 : 50 in ne, da je takšno strelivo vsebovala le ena puška. Tudi ta okoliščina veliko pove.

O smrtni kazni na Slovenskem je bilo kar nekaj zapisanega. Marsikaj od tega sem tudi prebral. A vendarle, ko se ukvarjaš s konkretnim primerom, se ti te zadeve bistveno bolj razkrijejo tudi kot zgodbe tistih, nad katerimi je bila izvršena kazen. Vsekakor pa mi veliko pomeni, da živim v času, ko mi ni treba biti ne sodnik, ki obsodi na smrtno kazen, in ne rabelj, ki bi jo moral izvršiti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Razen navedene knjige septembra izide njegovo delo Patriotsko nestrinjanje – Amerika v dobi neskončne vojne (Patriotic dissent – America in the Age of Endless War), ki pa jo že piše kot civilist, s precejšnjim vplivom v določenem spektru ameriške družbe, zlasti zaradi predavanj in družbenih omrežij. Sjursenova pripoved o doživetem v Iraku je mešanica prizorov sodobnega načina bojevanja, kjer morajo vojaki, razen izkazovanja vojaške prisotnosti, opravljati še humanitarno delo v okolju, ki se kulturno močno razlikuje od domačega, ob nepoznavanju in nerazumevanju zgodovinskih in verskih kontekstov, v katerih morajo nastopati. Ob izgubi vojakov pod svojim poveljstvom, skrbi za njihovo varnost in težnji, da ne samo opravijo svoje vojaške naloge, temveč tudi preživijo, pri avtorju počasi vzklije zavedanje o brezmiselnosti njihovega početja in vprašljivosti ameriškega pristopa, tako v Iraku, kot tudi Afganistanu.

Razmišljanje o nesmiselnosti vpletenosti ZDA v vojaške konflikte po svetu in kritika trajne vojne, v kateri se nahajajo zadnjih dvajset let, je del močno razburkane politične klime v tem času pred predsedniškimi volitvami v ZDA. Paradoksalno pa je, da na ravni politične agende obeh ključnih strank, kar ni ravno izpostavljeno, da večinoma glede vojaškega delovanja ZDA v tujini obstaja pri obeh (bolj ali manj zadržana) podpora. Vendar pa je tudi nesporno, da je Trumpova izvolitev posledica tudi tistih glasov, ki so verjeli v njegove obljube, da bodo pod njegovim vodstvom ZDA prenehale s  tem početjem.

V zvezi s tem je kar nekaj prahu dvignila Trumpova izjava pred kratkim, da mu zmanjšanje vojaške prisotnosti v tujini preprečujejo določene politične sile, kar je ponovno izpostavilo vprašanje o moči t.i. vojno industrijskega kompleksa, na katerega je opozoril že Eisenhower v svojem znamenitem govoru ob odhodu iz funkcije leta 1961. V tej zvezi se največkrat omenja pojem »globoke države«, ki v ZDA pomeni predvsem to, da povezava politike zaradi konstantnega vpliva oboroževalne industrije in celo prehajanja ključnih funkcionarjev na vodilna mesta teh koncernov (in pogosto ob zamenjavi oblasti nazaj), preprečuje kakršnekoli bistvenejše premike v pristopu na tem področju. Enako ali podobno velja tudi za ustanove finančnega kapitala, ki pa deluje vsaj na bolj subtilen način, a z nič manj slabimi posledicami.

Dogajanje v ZDA se seveda dotika tudi nas – pri vseh disfunkcijah ZDA smo posredno ali neposredno vpleteni. Bodisi da pošiljamo svoje vojake na bojišča po svetu, kjer se »varuje demokracija«, in nabavljamo orožje, da bi ustrezno služili v zvezi NATO, bodisi da sodelujemo pri potezah, ki jih ZDA vlečejo in diktirajo na gospodarskem in finančnem področju. Če rečejo »hop«, pač skočimo, kaj dosti drugega nam pač ne preostane. Koliko bi bilo mogoče delovati drugače, je bolj teoretično kot praktično vprašanje. In ne gre za defetistično izjavo, dejstva in delovanje naše države in politike to samo potrjujejo.

A po drugi strani, človek pač mora gledati pozitivno, je ta nastrojenost vsaj predvidljiva. Razumevanje takšnega stanja se lahko vključi v lastne načrte in prilagodi okoliščinam. Kot vse na tem svetu je delovanje v neki skupnosti ali družbi vedno na neki način povezano s tem, ali vztrajati pri nečem, kar sicer ni najboljše, a je vsaj predvidljivo, ali se spustiti v negotovost z upanjem na nekaj boljšega.

Sjursenovo delo na nek način pokaže to večno dilemo, ko ugotavlja, da je invazija na Irak leta 2003 dodobra pretresla in podrla državno strukturo – javni sektor, npr. bolnice, oblastna podporna struktura, vse se je sesulo samo vase in se še leta, zaradi neprestanih konfliktov, ni vzpostavilo nazaj. Libija je še eden izmed takšnih primerov, našlo pa bi se jih zlahka še več. Na družabnih omrežjih najdete kar nekaj t.i. memov, ki kažejo stanje pred »prihodom demokracije« ter potem, in nujno postavljajo vprašanje, ali je sedaj kaj bolje. Rušenje starega v celoti pogosto pripelje do težav in to smo v zgodovini spoznali tudi v naši državi.

So pa takšni dogodki vedno priložnost za nova razmišljanja o smotru države in človeškega sožitja. Če gledamo zgodovinsko o razvoju misli o državi (in s tem o pravu), so takšni dogodki pogosto privedli do novih pogledov na  smisel države in prava. Hobbsov Leviathan je recimo nastal v zgodovinskem kontekstu državljanske vojne v Združenem kraljestvu in je po svojem smislu visoka pesem o vzdrževanju miru in preprečevanju konfliktov, ki sicer obstajajo v »naravnem stanju« človeka. Ta kontekst je imel večji vpliv, kot kaj drugega. Heglova Filozofija duha je nastajala v kontekstu bitke pri Jeni in ta bitka je tudi vplivala na njegove zamisli o smislu države. Enako je mogoče pripisati nekaterim drugim ključnim dogodkom tako na pravnem kot humanitarnem področju, recimo Konvencije o človekovih pravicah gotovo ne bi bilo brez izkušenj druge svetovne vojne, Rdečega križa ter povezanih mednarodnih ureditev ne brez izkušnje bitke pri Solferinu in takšnih zadev je še mnogo.

Razlika je seveda, ker je šlo za intimno doživete trenutke ključnih akterjev. Izkušnja, ki prebije ustaljenost ravnanj, mora očitno imeti določeno intenziteto, da bi jo lahko spremenili v ustrezno delovanje. Sjursen v svojih predavanjih recimo pravi, da je sprejemanje ravnanja ZDA in lahkotnost uporabe vojaške sile mogoče pripisati tudi dejstvu, da so se ZDA po vietnamski vojni odrekle nabornemu sistemu in je tako izkušnja vojaških spopadov in njihova nesmiselnost ostala pridržana osebam, ki jim je bojevanje poklic. Ta pa izključuje odpor, ki se pri »navadnih« ljudeh, ki niso zapisani vojaški tradiciji in poklicu, v primeru očitne nesmiselnosti spopada pojavi avtonomno. Nič čudnega torej, da (tudi v Evropi) ne moremo prebiti ustaljenih okvirjev. Sit lačnemu pač ne verjame.

Vsakemu, ki količkaj pozorno spremlja mednarodne dogodke, je jasno, da lahko v kratkem pričakujemo ponovno vojaško dogodivščino ZDA z nujnimi posledicami tudi za našo državo. Kakšne intimne izkušnje, ki bi vodila v novo kakovost družbene misli, vsaj na tak način, si ne želim. A spet, na to nimamo nobenega vpliva – zgolj upanje.

-----------
(1) Val označuje povečanje števila ameriških vojakov v Iraku leta 2007

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Delo ima pet sklopov: prvega, ki je zajema razlago in pojasnjuje nastanek ter nekatere dileme strokovnih priporočil za ravnanje zdravnikov v Nemčiji, Avstriji, Švici in Italiji; drugega, ki se ukvarja z normativnimi perspektivami etike in prava; sklop, ki se ukvarja s pomenom za družbo; sklop namenjen ranljivosti in duševni oskrbi; ter sklop, ki zajema religijske perspektive. Za naše konce je takšna mešanica naravoslovnih znanosti, filozofije, prava in teologije še vedno bolj nenavadna kombinacija, a zborniki iz te serije so večinoma zasnovani na tak način. In v okoliščinah te pandemije je jasno, da njene posledice presegajo zgolj medicinsko tehnično ali organizacijsko razsežnost – multidisciplinarnost in pogledi iz mnogih zornih kotov so tako skorajda nujni.

Problem, ki mi je pri tem najbolj izstopal, je seveda vprašanje medicinskih odločitev v primerih, ko je več čakajočih pacientov, medicinskih pripomočkov in drugih kapacitet pa premalo za vse. Kako določiti vrstni red, katere kriterije upoštevati pri odločitvah, koga priklopiti recimo na „ventilator“, ali celo koga odklopiti iz podpore, da bi rešili nekoga drugega, ali so t. i. triaže v teh primerih sploh dopustne in tako dalje. Etične komisije pri zdravniških zbornicah v naštetih državah so tako relativno hitro sprejele različne smernice in priporočila, kako ravnati in reševati različne konflikte vrednot, ki lahko v takšnih primerih nastanejo.

Vemo, da je pri nas na precej kritik naletelo, gotovo v mnogih aspektih sporno, zajemanje podatkov za paciente v domovih za starejše občane, ki naj bi bilo namenjeno določanju načina obravnave obolelih za COVID-19. V zadnjem času je bilo objavljenih tudi nekaj zgodb o neobčutljivosti in neprimernosti komunikacije v primerih, ko se je paciente seznanjalo z obeti in nadaljnjim postopanjem neozdravljivo bolnih, ki sicer niso povezani s pandemijo. Te stvari so mnogo bolj povezane, kot bi si človek mislil. In prav ta aspekt me najbolj zanima, saj nosi nekatere podobnosti z opravljanjem sodniškega dela.

Zdravniki so po naravi stvari pri takšnem delovanju nujno potisnjeni v moralne dileme, ki jih ni mogoče enostavno razrešiti. Gre namreč za delovanje, ki nujno izbira med dvema slabima opcijama, in sicer na točki, kjer ni mogoče enostavno postaviti na tehtnico dve različni vrednoti in sprejeti odločitev na podlagi teže, ki jo predstavljata. Človeško življenje je namreč vrednota, znotraj katere postavljanje npr. količine in perspektive, zaradi njegove absolutne vrednosti ni mogoče. Na področju prava poznamo tudi sodne odločitve, ki so na ravni ustavne presoje zanikale to možnost - recimo poskuse, da bi se zakonsko uredilo možnost sestrelitve ugrabljenega potniškega letala, da bi se preprečila smrt drugih potencialnih žrtev – takšne ureditve je recimo zavrnilo Ustavno sodišče Poljske v letu 2008, še prej pa v letu 2006 Zvezno sodišče Nemčije, verjetno bi se jih našlo še nekaj.

Ker je danes na področju Evrope smrtna kazen odpravljena, sodne odločitve s takšnimi dilemami praviloma niso obremenjene, vendar moralne dileme kot take, še vedno obstajajo. Poljski avtorji Kaczmarek, Kaleta, Labieniec in drugi so recimo leta 2018 izdali zanimivo delo Koncepcija dileme v pravni in sodni etiki (The Concept of Dilemma in Legal and Judicial Ethics), ki se ukvarja z vprašanji moralnih dilem v sodstvu. Na tem mestu seveda ni prostora, da bi se s tem podrobneje ukvarjal, primeroma lahko naštejemo takšne dileme v primeru dojemanja dejanskih okoliščin neke zadeve, prepričanju o nepravilnosti ali neustreznosti (ne pa nujno neustavnosti) zakonske ureditve, nasprotujočih mnenjih izvedencev, odločanju o priporu in tako dalje. V teh primerih je sodnik pač postavljen v situacije, kjer odločitve niso zgolj poklicno uokvirjene, temveč zajemajo tudi njegovo človeško in moralno razsežnost.

V zdravstvu so recimo, kot nujno posledico sprejemanja takšnih odločitev, prepoznali t. i. »moralni distres«, ki povzroča občutek nemoči, anksioznosti in celo depresijo, na fiziološki ravni pa se to lahko manifestira s prebavnimi motnjami, nespečnostjo, glavoboli in nočnimi morami. Ukvarjanje z vzroki, simptomi in načini razreševanja situacij, kjer lahko do njega prihaja, je na področju medicine, vsaj kolikor sem videl na prvi pogled, dokaj dobro razdelano področje in se s tem pojmom medicinska etika precej ukvarja. V zgoraj navedenem zborniku so nekatere rešitve podali z oblikovanjem smernic, recimo s kolegijskim odločanjem, kjer več oseb prevzame breme odločitve, pa tudi z ustrezno psihološko in versko podporo.

Razlogi za ukvarjanje z zgornjim fenomenom so, glede na strokovno okolje, ki je sicer usmerjeno v zdravje, pravzaprav logično in pričakovano. A vendar, zdi se, da ob takšni osredotočenosti, ni vedno občutljivo na širši kontekst – družbeno okolje, interakcijo z drugimi posamezniki. Kot sem navedel, je bilo kar nekaj primerov, kjer so ljudje, potem, ko so bili na kakšnem zdravstvenem konziliju obveščeni o neizogibnosti smrti, kot posledice neke bolezni, bili ogorčeni nad odnosom do njih. Osornost, cinizem, zavračanje dialoga, celo sarkazem, če povzamem nekatere očitke. Lahko sedaj razpravljamo o primernosti ali neprimernosti takšne komunikacije – nedvomno je, da na tem področju ne zadostuje zgolj ozka strokovna usmerjenost. Potrebno je še dodatno osveščanje in verjetno izobraževanje, ki bi to spremenilo.

A bistveno je nekaj drugega – po mojem prepričanju gre bolj za emanacijo moralne stiske človeka, ki mora sprejemati takšne odločitve in jih posredovati drugim. V primeru moralnih dilem je namreč ekstremno pomembna njihova subjektivna plat. Teža odločitve ni povezana zgolj s kognitivnim elementom, temveč z celim naborom čustev, ki se jim v običajnem življenju poskušamo v čim večji meri izogniti. Naša družba, ki v ospredje postavlja užitek, te občutke ob strokovnem odločanju, ki je povezano z moralnimi dilemami, tako zgolj potencira. Nič čudnega, da imamo v Sloveniji na veliko področjih težave prav s sprejemanjem odločitev in prevzemanju odgovornosti.

Drugi element je mogoče še hujši – po sprejetju odločitve ostaja nekaj, kar je posledica odločitve – zgoraj navedeni poljski avtorji govorijo o »moralni ostalini« (moral residue), saj gre za močno izkušnjo, ki za sabo pusti določen vtis, ki je pravzaprav nujen, ker se moraš odločiti med dvema ali več slabimi različicami. Naše življenje in osebnost pa je utemeljena prav na takšnih izkušnjah. Te »ostaline« se, tako kot v kakem čajnem kotličku, nabirajo in nosijo s sabo tudi vse možne posledice. Črni humor, cinizem, sarkazem, sumničavost in podobne pojavnosti kažejo pogosto na to, kako izkušnje vplivajo na posameznika in njegov odnos do okolice. Te relativno benigne pojavnosti same po sebi še niso težavne – a če jih vneseš v zasebno življenje, lahko pričnejo resno krhati partnerske zveze in še kaj drugega. V končni fazi se lahko zgodi tudi kakšen eksces, ki potem ni več problem posameznika ampak celotnega poklicnega področja. Sodstvo seveda pri tem ni izvzeto.

Pri nas je ravnanje s »človeškimi viri« pogosto zreducirano na iskanje rešitev, kako čim lažje najemati in še lažje odpuščati (ali bolje znebiti se določenih »kadrov«). Da bi kdo razmišljal kaj več od zgolj operativne logistične podpore, je za sedaj skorajda iluzorno pričakovati. A dejstvo je, če hočemo, da ključne odločitve v našem življenju sprejemajo ljudje, je potrebno upoštevati, da niso zgolj razosebljeni strokovni stroji. V krizi, tako pravijo, pridejo na plan tako najslabše kot tudi najboljše plati ljudi – verjetno bi se dalo s primernim pristopom urediti, da bi bilo zadnjega več.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Če pustimo ob strani, da bi glede na količino umorov v tej različici življenja v idiličnem in v bistvu zakotnem mestu, vsem odsvetoval bivanje, je premisa nadaljevanke v resnici napačna. Mimogrede, tudi Midsomer, izmišljena grofija v Združenem kraljestvu, kjer kraljuje inšpektor Barnaby, je verjetno izmišljena prav iz razloga, da ne bi kakšnemu resničnemu zakotju pripisovali takšne pogostnosti umorov in s tem povezane verjetnosti, da te kak sosed (iz kakršnegakoli razloga že) vrže iz cerkvenega zvonika, ustreli s puščico ali potolče do smrti z lopato.

Umori so, kakorkoli že obrnemo, v večini primerov resnično dokaj enostavna zadeva, vsaj kar se potencialnih storilcev tiče. Praviloma je namreč umor povezan z močnimi negativnimi čustvi, ki jih storilec ima do žrtve in to samo po sebi pomeni, da med njima obstaja odnos, ki čustva sploh lahko vzpodbudi. To pa nujno pomeni, da gre za človeka iz neposredne bližine. Še več, verjetno statistika kaže, da se največ umorov zgodi prav v družinskem krogu. Ker se praviloma pred samim umorom dogajajo različni ekscesi, je tudi identifikacija osebe, ki naj bi imela motiv, dokaj enostavna. In če najdeš motiv, imaš kmalu tudi storilca.

Policisti in kriminalisti, ki raziskujejo te reči, seveda to dobro vedo. Umori, ki bi bili, kot se to lepo pove v filmu Boter „biznis“ ali kakšna bolj čustveno nevtralna varianta, so redkejši in manj verjetnejši. Prav v teh primerih se tudi v policijskem „reševanju“ umora, stvari pogosto zapletejo in ima policija večje probleme. Težko je namreč z ustaljeno logiko pristopiti bolj kompleksnim povezavam in motivom. Prepričan sem, da je tako po vsem svetu in so prav zaradi tega nastali filmski liki, kot je zgoraj omenjena dama in Sherlock Holmes, saj se policija takrat pogosto izkaže za (neupravičeno, to je potrebno reči) nesposobno. Prav zaradi tega se kot zelo upravičena izjava ob preiskovanju kaže moto določenih filmskih likov (npr. Horatia Caina ali Gilla Grissoma iz CSI), da je prvenstveno potrebno slediti (kriminalistično zavarovanim) dokazom in šele nato sklepati na vpletene osebe. Kako pomembno je poudarjati, da policija v resnici temu ni kos, kaže specifična vloga preiskovalcev v omenjeni seriji, ki nekako niso pravi policisti - pa čeprav počnejo stvari, za katere si ne znam predstavljati, da bi jih počeli naši „kriminalistični tehniki“. Spet dodajam, v resnici se policija teh omejitev zaveda in je njena stroka tudi zgrajena na podobnih principih.

Iz navedenih razlogov so sojenja v zadevah, kje obtožnica očita obtoženemu storitev kaznivega dejanja umora, praviloma enostavna. Med nami rečeno, včasih se vodenje takih postopkov prav prileže, ker je vsaj v smislu ugotavljanja vzroka smrti, vzročne zveze in krivde storilca, relativno malo težav. Malo več je spremljajočega medijskega pompa, a to je stvar, ki se je na tem mestu relativno hitro navadiš.

Kar je pravno zahtevno, je zakonska opredelitev umora. Mislim, da sem nekoč že zapisal, da bi dal za kakšno mašo, če bi pri nas, podobno kot v Republiki Avstriji, imeli umor definiran v skladu z tako imenovano objektivno koncepcijo kaznivega dejanja. Na kratko povedano, avstrijski kazenski zakonik umor opredeljuje (§75 Kazenskega zakonika Republike Avstrije) tako: Kdor drugega ubije, se kaznuje s prostostno kaznijo od deset do dvajset let ali z doživljenjsko prostostno kaznijo (Wer einen anderen tötet, ist mit Freiheitsstrafe von zehn bis zu zwanzig Jahren oder mit lebenslanger Freiheitsstrafe zu bestrafen). Čeprav je nadalje opredeljenih nekaj kaznivih dejanj, ki imajo za posledico smrt, se z nagibi oz. motivi storilca njihov kazenski zakonik ne obremenjuje prav dosti. Seveda so te okoliščine pomembne za izrek kazenske sankcije, a to je v bistvu druga zadeva in je ugotavljanje izpolnitve znakov tega kaznivega dejanja povezano z bistveno manj težavami.

V Sloveniji imamo glede tega dejanja malce bolj kompleksno situacijo, ki je potem povezana s celim kupom težav na sojenju, ker se mora ugotavljati tudi kategorije, ki jih težko vedno umestimo v objektivno dojemanje. Če še nekako vozimo skozi grozovitost, zahrbtnost, se zadeve resno zapletejo, ko se obtoženemu očita „brezobzirno maščevanje“ ali oz. zlasti „druge nizkotne nagibe“.

Sam si sicer ne znam najbolje predstavljati, kako v sodobni civilizaciji koncipirati umor iz drugačnih nagibov, kot nizkotnih. SSKJ sicer pravi, da je nizkotnost pridevnik, ki označuje, da ima nekdo ali neko dejanje negativne moralne lastnosti, a to zadeve samo še dodatno zakomplicira. Dejanje, pri katerem nekdo naklepno drugemu odvzame življenje, je nujno nemoralno dejanje, ker krši primarna materialna vedenjska načela, ki veljajo v zahodni civilizaciji. Ne ubijaj - bolj določno se pravilo skoraj ne bi moglo glasiti. Teoretično je seveda mogoče zasnovati odvzem življenja iz plemenitih nagibov - recimo evtanazija ali umor tirana, a vendarle. Pomembno je, da se na ta način vpeljuje določene moralne in celo miselne kategorije, ki se praviloma izmikajo pravnemu vpogledu oz. terjajo subjektivno in ne objektivno oceno.

Mogoče je torej pri umoru precej stvari - pred kratkim sem recimo prebral, da v Združenem kraljestvu umor sprva sploh ni bil posebej opredeljen kot kaznivo dejanje in da je njegova definicija produkt t.i. „common law“ občega prava. Joshua Rozenbeg v svoji knjigi „Sovražniki ljudstva? Kako sodniki oblikujejo družbo“ (Enemies of the People? How Judges shape Society) navaja, da temelji na pisanju Edwarda Coka poznanega pod imenom Coke's Institutes in je bil iz tega dela povzet v pravno prakso. Vse do 1861 leta, ko je bila sprejeta ustrezna zakonodaja, tako celo ni bilo jasno, ali lahko britanski državljan odgovarja za umor storjen v tujini. Sam bi to okoliščino pripisal dejstvu, da je bil umor, kot kaznivo dejanje, popolnoma samoumevno in zaradi tega posebna zakonska ureditev ni bila potrebna.

Na drugi strani je nacistična zakonodaja z novelo iz leta 1941 uvedla novo opredelitev kaznivega dejanja umora (§211 nemškega Kazenskega zakonika), ki naslavlja osebo, ki je storila to dejanje, kot morilca in terja neposredno njegovo smrt: Morilca se kaznuje s smrtno kaznijo (Der Mörder wird mit dem Tode bestraft). Storilec se torej z izvršitvijo dejanja sprevrže v posebno nemoralno osebo - morilca, za katerega ni druge možnosti, kot eliminacija. Značilno je, da se ta, zelo kritizirana opredelitev poslužuje podobnih lastnosti, ki jih vsebuje naš kazenski zakonik - morilske sle in prej omenjenih „drugih nizkotnih nagibov". Posledica je torej bila takrat podobna talionskem načelu in dosmrtna ječa v zadnjem odstavku navedenega paragrafa zgolj izjema v posebnih okoliščinah. Takšen pristop, ki se usmerja neposredno na storilca in ne njegovo dejanje, je zgodovinsko specifičen, a kljub kritikam se je spremenila dikcija (leta 1953) zgolj v posledici, ki predvideva izrek dosmrtnega zapora (in ne več smrtne kazni). Pravno filozofsko bi seveda samo tej opredelitvi posvetili celo disertacijo.

A če se vrnem na začetek, motivi za umor so, v nasprotju s filmskimi predstavitvami, dokaj enostavna reč, kar se tiče kroga storilcev. Vsak od nas je, ker smo si pač v tem podobni, verjetno doživel negativne občutke, za katere je menil, da jih lahko poteši zgolj z eliminacijo ali poškodovanjem drugega. Prav zaradi tega je tudi soočenje s primeri, kjer ni mogoče najti takšne neposredne povezave, tisto, ki nas pretrese in vzpodbudi zanimanje. Občasno se (mi) sicer pojavi vprašanje, ali se niso preiskovalci preveč zaleteli v eno smer in zanemarili drugačno možnost - vsaj iz razloga, da bi lahko takšno možnost izključili. Verjetno bi bilo v tem delu potrebno poudariti ali izpostaviti, da je verjetnost drugačne razlage dejanja, nujno težava za razsojo, ker sodnika veže načelo in dubio pro reo. Prav slednje, tako se mi zdi, ostaja zunaj preiskovalne psihologije. Tako bi se izognili posledicam, ki so gotovo osnova na začetku navedenim kriminalkam in likom, kot so nesrečni šerif v Cabot Covu ali detektiv Lestrade v Sherlock Holmesu, če naštejem samo nekatere.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Kodeks sodniške etike nalaga, da mora biti sodnik umirjen, ne preoster. Da ne sme uporabljati nezmernega, tendencioznega ali provokativnega jezika o temah, glede katerih obstaja realna možnost, da bo moral soditi, celo več, v javnih političnih razpravah mora biti še posebej zadržan. A na drugi strani, kot pravi kodeks, so seznanjenost z družbenimi potrebami, različnostmi v družbi, njenim razvojem in problemi družbeno potrebna znanja, ki jih mora sodnik na določen način tudi posredovati in razumeti. A tukaj je potrebno reči tudi, kar je opisal že Dante v Tretji pesnitvi Božanske komedije (in pred kratkim na to opozoril Aleksander Čeferin), da je molčati enako narobe in za tiste, ki so popolnoma pasivni in nevtralni v času moralnih kriz, je rezerviran poseben prostor v peklu.

Da se nahajamo v času specifične družbene krize, verjetno ni sporno. Če izvzamemo vzroke, ki bi jih lahko pripisali višji sili – konkretno pandemijo, zaradi katere se vsaka država sooča z okoliščinami, ki so nekaj posebnega, so tu še razlogi, ki so produkt dalj časa trajajočega, čisto človeškega delovanja. Verjetno bi bilo bolje reči napačne politične evolucije.

Za človeka, ki je odraščal in se izobraževal v političnem okolju, ki je izhajalo iz enotne ideologije - samoupravnega socializma, kot smo ga imenovali, in tej generaciji nedvomno pripadam, je bil prehod v strankarski pluralizem gotovo velik mentalni preskok. A zadeve so se takrat zdele relativno enostavne. Konkurenca več ideologij (namesto političnega enoumja), ki bi naj ustvarjala boljše družbene rešitve, se je zdela logična rešitev. Zahodni svet, ki je v takšnem okolju obstajal že stoletja, se je zdel privlačnejše urejen in bolj opremljen za izzive novega časa.

Sam se sicer v tem nisem nikoli videl – pravo, v smislu relativno trajnega sistema pravnih pravil, se mi je zdelo privlačnejše prav zaradi določene kontinuitete. Civilno pravo in celo kazensko pravo se v svoji materialni razsežnosti ni prav dosti spremenilo in še danes ostaja relativno enako. V procesnem smislu in na mnogih pravnih področjih, ki so že v času študija imeli manj pomembno vlogo, je bila seveda stvar komaj kaj drugačna, in se ji je bilo mogoče prilagoditi z relativno majhnim naporom. Pravo ima pač, kot je to napisal dr. Miro Cerar v svoji knjigi (I)racionalnost modernega prava, poudarjeno konzervativno funkcijo, prav slednja pa daje pravnemu redu določeno trdnost in avtonomnost. Poenostavljeno povedano, v primerjavi s konkurenčnim bojem političnih idej, ki včasih deluje kot stežka nadzorovan kaos, je delovanje v pravu bistveno bolj umirjeno. S svojim najširšim okvirjem, kamor sodijo človekove pravice in ustavnopravna ureditev, je pravo predvsem ovira, da politika ne zaide na pota, ki so dokazano slaba za družbo, v kateri deluje. Politika je namreč glede svojih ciljev in delovanja omejena ravno s pravom – nobena politična rešitev ne more kršiti človekovih pravic ali posegati v ustavno ureditev – oz. je s tem vsaj v veliki meri omejena, dokler živimo v okolju, ki te najvišje standarde sprejema.

Če so te kvalitete prava tiste, ki so privlačne za ljudi, ki so bolj previdnega kova (med katere se prištevam), ni mogoče spregledati tudi privlačnosti politike in političnega delovanja. Vsak od nas je opremljen z naborom vrednot, ki jih šteje za ključne in za katere želi, da bi dobile splošno veljavnost in uresničitev. Politika daje možnost, da se te vrednote uveljavijo tudi ali celo predvsem s pravnim urejanjem določenega dela družbenega življenja. Sodelovanje ali aktivno delovanje pri tem, tako si mislim, mora biti nekaj posebnega. Pravo se praviloma ukvarja s partikularnimi rešitvami in zadevami, medtem ko so splošno veljavne rešitve pač v pristojnosti politično oblikovanih delov države, zlasti zakonodajnega telesa. Kar nekaj ljudi poznam, ki so z resničnim žarom odšli v politiko s takšnimi nameni. Na žalost so, zlasti tisti, ki so prej delovali na področju prava, kaj hitro ugotovili, da gre za popolnoma drugačno igro od tiste, ki so si jo predstavljali. Praviloma so ostali razočarani.

Politika je pač obrt posebne vrste. Skoraj dve desetletji nazaj (nekje okoli leta 2003), ko sem se še bolj aktivno ukvarjal s teorijo države, sem smatral navedbe Davida Helda v Modelih demokracije ali Manfreda Rehbinderja v Sociologiji prava za bolj pesimistične. Rehbinder je tako navajal Geigerja, ki je govoril o problemih t. i. "demokracije za glasove volivcev" (Stimmungsdemokratie), ki označuje dejstvo, da poslanci, kot predstavniki posameznih političnih strank, namesto da bi delovali kot govorniki določenih interesnih grupacij, raje delujejo prek praznih ideoloških obrazcev, zgolj z namenom pridobivanja glasov. Rehbinder je temu dodal še misli o "televizijski" demokraciji, katere osrednji moment je redukcija javnih debat na golo diskreditacijo drugih v očeh javnosti. A skorajda dve desetletji kasneje je očitno, da ni šlo za pesimizem, temveč za realizem. Kot razlog je Rehbinder navajal prav večjo razširjenost sredstev javnega komuniciranja. Če vemo, kako se je prav to področje razvilo v času, od kar so bile zgoraj navedene misli napisane, vemo tudi, kako potencirani so dandanes prav ti problemi. Da to deluje še posebej odvračalno na tiste, ki bi se radi preizkusili v politiki in celo od politične volje odvisnih funkcij, verjetno ni potrebno posebej dokazovati. Kam to privede ali je privedlo, pa tudi ni potrebno pretirano pojasnjevati. Vse pač v slogu radijske oddaje Želeli ste, poslušajte!.

Še večji problem je, ker v politiki tudi ni ostalo kaj dosti vrednostne vsebine. Če je še v začetku prejšnjega stoletja Gustav Radbruch zapisal, da se stranke, tudi če upoštevamo, da izhajajo iz lastnega interesa, ne morejo izogniti temu, da ne bi ostale vezane na ideje, ki so zapisane v njihovem političnem programu, in je celo v svoji Filozofiji prava podal pravnofilozofsko videnje strankarskega sistema in vrednot, ki se, kot tipične, kažejo v njihovi razporeditvi po strankah, tega danes enostavno ni več mogoče narediti. Zaradi iskanja všečnosti, opisane v zgornjem odstavku, so vse stranke bodisi iskale neko sredino bodisi odšle v skrajnosti, na katerih lahko gradijo svoj volilni uspeh (v zadnjem primeru potencialno celo v nasprotju s pravom).

Tako je vse skupaj pogosto „ne tič ne miš“ in se tako razvrednoti ravno tisti element, ki je ključen za delovanje strankarske demokracije – konkurenca legitimnih idej in vrednot. To seveda ni samo slovenski problem, celo dvostrankarski sistemi, tipični za ZDA in Veliko Britanijo so doživeli takšne preobrazbe. V ZDA je recimo Biden dobil predsedniško nominacijo prav zaradi svoje „izvoljivosti“ in ne več kot predstavnik idej, ki naj bi krasile demokratsko stranko. A vsaj glede tega se, kot kaže, lahko nekaj spremeni, saj se nekatere stranke spet jasno profilirajo okoli izvornih ideoloških izhodišč, tako desne kot leve provenience.

Če povzamem, za te zadeve nisem iz pravega testa in ne premorem dovolj dobrega želodca, ki ga očitno moraš imeti. Obstaja tak hudomušni vic, da v nekaterih državah uporabljajo pravnike za testne živali, ker obstajajo določene zadeve, ki jih niti podgane nočejo narediti. A tudi pravniki imamo svoje meje.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V njej sem našel opis dveh primerov, ki sta, ob mnogih drugih, razločno kazala, kam privede črkobralstvo, kot danes pogosto imenujemo striktno sledenje zakonskim določbam, brez upoštevanja konteksta in posledic pravnih odločitev. V času, ko je Kantorowitz s svojim spisom kritično nastopil zoper prevladujočo miselnost v pravni znanosti, zlasti zoper pojmovno jurisprudenco, so takšne odločitve predstavljale resen, dobesedno življenjski problem. Pojmovna jurisprudenca je namreč izhajala iz tega, da so pravni pojmi, ki jih nudijo zakonska besedila sami po sebi produktivni ali kot  je to navedel "zgodnji" Jhering, da "so produktivni, se parijo in ustvarjajo nove".

Konkretna primera, ki ju navede Kelly sta primer, ko ribiču niso priznali odloga izvršbe na lastninskem deležu ribiške barke, ker je zakon predvideval, da so iz izvršbe izvzete "stvari, ki jih ta potrebuje za svoje preživljanje", sodišče pa je ocenilo, da lastninski delež na barki pač ni "stvar". Drug tak ekstremni primer je bil zavrnitev veljavnosti oporoke, ker se podpis oporočitelja ni nahajal pod tekstom, temveč ob datumu in torej ni bil "pod-pis".

Navedena primera kažeta, kakšne grozovite posledice ima lahko neupoštevanje posledic in konteksta sodnih odločitev (ali pravnih razumevanj nasploh). Lahko bi rekli da gre za spervertirano razumevanje reka Fiat iustitia pereat mundus - če ga parafraziram: "Samo da je po črki zakona, pa tudi če pogine svet." Na prelomu iz 19. na 20. stoletje so številni spisi vplivnih pravnih teoretikov opozarjali na to - v tem času sta, iz drugih pozicij, nastala podobno borbena spisa Rudolfa Jheringa in Georga Jellineka.

Kantorowitz je v bistvu apeliral na "hrabrost" pravnika, zlasti sodnika, ki mora ob zakonskem besedilu upoštevati širše posledice svojih odločitev, prevzeti odgovornost zanje in stati za njimi z močjo, ki mu jo daje oblastni položaj in njegova osebnost. Sicer zmagajo tisti, katerih poznavanje zakonskih določil služi zasledovanju ciljev, ki jih pravo v bistvu mora zavrniti. Tiste, ki obvladajo zakonska določila v te namene, označuje z "razredom sumljivih poštenjakov", čisto konkretno pravi, da: „Oderuh, lopov, ki redno prisostvuje sodnim obravnavam, pokvarjeni opravljivi novinar in ustanovitelj sleparskih podjetij natančno poznajo določila, ki jih zanimajo.“

Vladimir Simič je napisal recenzijo, ki spremlja navedeno delo in je kritično navedel, da je marsikomu, zdi se, da je imel v mislih predvsem sodnike, še danes dobrodošlo skrivanje za striktno črko zakona. Iz osebne izkušnje lahko potrdim, da se v kazenskem pravu niti ne tako redko, občutek "pa kaj me briga, tako piše v zakonu", prikrade v misli. Nekje znotraj čutiš, da rešitev, ki se ponuja iz zakonskega besedila ni tista, ki bi jo tudi želel, če bi se postavil v opazovalčevo vlogo. Pričakovanja drugih, izkušnje glede instančne presoje, izpostavljenost v strokovnih krogih in krogih znancev in poklicnih kolegov, pogosto tudi strah pred vplivom na osebno eksistenco, so nekateri takšni dejavniki. Zadnji mogoče še najbolj v današnjem času, ko smo vsi praviloma ujeti v različna "upniško dolžniška razmerja", službe, kjer bi si lahko ohranil pričakovano in željeno eksistenco pa redke.

Američani pogosto uporabijo cinično humorni rek ignorance is bliss, na Balkanu pa brutalno različico kako je lepo biti glup. Uspeh marsikoga je tako odvisen od tega, da bodisi ne razmišlja pretirano o posledicah, jih v celoti odmisli in redkeje, zanje nima ne občutka in ne vedenja. Redkeje zato, ker sam še vedno mislim, da ljudje nekako začutijo, da nekaj, kar so storili narobe po splošnem vedenju, tudi zanje ni prav.

Vendar pa to odmislijo in odrinejo nekje v kotičke svoje duše ali opravičijo z razlogi, ki jih ocenjujejo kot dovolj močne, da prevladajo nad pomisleki. Nekatere dobro poznamo, npr. kar (spet) Američani označujejo z Whatabaoutism - češ, tudi drugi to počnejo, zakaj ne bi še jaz. Oblastne funkcije v naši državi (Slovenija v tem seveda ni izjema), tako se zdi, so s slednjim razumevanjem pogosto obremenjene. Saj so drugi tudi kradli ali pa, zdaj smo pa mi na vrsti - različic tega razmišljanja lahko najdete kar nekaj. Kot da se ne bi razumelo, da je vsako izvajanje oblasti namenjeno nam vsem skupaj in ne samo našim pristašem.

Malo sem zašel, a mislim, da je jasno, da je mogoče gledati na kritiko, ki jo je podal Kantorowitz tudi širše, ne samo v ozkem predmetu pravne znanosti. Kantorowitz stavi na osebnost sodnika, za katero je pričakoval, da se je v tistem času zaradi kulturnih vplivov že izoblikovala do takšne mere, da je sposobna prevzeti pezo in hkrati svobodo pri svojem odločanju. Kako hudo se je zmotil je spoznal tudi sam, ko mu je nacistična oblast odvzela profesuro in je na koncu moral emigrirati v ZDA. Danes, zaprti v intelektualni balonček, narcisistično mislimo, da smo glede človeškosti in etike dosegli dovolj spoznanja in da je prevladujoča pozitivna moralna nastrojenost množice in da imamo na razpolago obsežen oblastni instrumentarij, ki se lahko spopade z morebitnimi deviacijami v družbi. A če se mene vpraša, je položaj bistveno drugačen - nezadovoljstvo, jeza in stanje duha, sta evidentna z kratkim pogledom na forume, ki so danes na razpolago. Še huje je, ker nimamo oblikovanih alternativnih načinov kako se s tem spopasti. Ko se danes odvija debata o svobodi govora, se nanjo pogosto gleda iz pozicij pravnega formalizma in pravno dopustnega - a problem je globji, celo več, kot je navedel tudi Kantorowitz, določene zadeve pravo preprosto ne more urediti. Kdor misli, da lahko spodobnost doseže s pravom, živi v zablodi.

Nekje sem prebral, da na Danskem v osnovnih šolah učijo učence empatije. Kolega Andraž Teršek je v zadnjih izvajanjih poudarjal prav moč izobraževanja. Zdi se mi, da je s tem že zaznati rahlo svetlobo zarje, ki bi prinašala spremembo. A sprejeti je potrebno, da takšna rešitev ni nekaj kratkoročnega - gre za dolgotrajen proces. A v pravi smeri. Strinjati se je namreč, da je šele oblikovanje osebnosti, ki bo razumela in dojela posledice svojih in drugih odločitev tisto, kar bo omogočilo, da bodo tudi nosilci oblasti nosilci ustreznih kvalitet. Iz idealizma v tem upanju se je mogoče lahko norčevati, da gre za naivnost, a kaj drugega nam sploh preostane?

Zgolj upamo lahko, da ga ne prehiti živalsko nasilje, katerega vznik je prav tako mogoče slutiti ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Spremembe višine kazni pri kaznivem dejanju „Prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države„ po 308. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) so bile takšne narave. Že nekaj časa je priljubljena problematika prepovedanih prehodov državne meje, vse od dogajanja pred leti, ko je bil resničen naval zaradi dogajanj v Siriji. Kar nekaj političnih strank v Zahodnem delu Evrope ima to problematiko za osrednjo točko svojih političnih programov, ker je tam to resničen problem. A gre za rezultat več desetletij dolgega obdobja, ko so te države imele močan migracijski tok, ki je izviral pretežno iz zahtev kapitala. Tako je Zvezna republika Nemčija v šestdesetih in sedemdesetih letih intenzivno iskala tuje delavce, da bi tako pokrila težave, ki jih je imela s pomanjkanjem delovne sile. Rezultat je bila precej močna populacija „gastarbajterjev“ iz takratne Jugoslavije, Grčije in Turčije. Izkušnje teh ljudi so imele tudi propagandni učinek v državah izvora, saj je bil zaslužek visok, standard življenja pa praktično neprimerljiv z državami od koder so ti tujci prihajali. Prav ta učinek je tisti, zaradi katerega se državljani držav iz Bližnjega Vzhoda in Afrike še danes pretežno odpravljajo na pot - glede tega si ni potrebno delati iluzij.

V zadnjih desetletjih pa so se pojavile spremembe tako v državah izvora kot tudi v ciljnih državah, zato se je nekoč relativno neproblematično sobivanje tujih delavcev v ciljnih državah spremenilo v dejanski politični problem. A o tem se na Zahodu ni smelo pretirano govoriti iz različnih razlogov, bodisi (v Nemčiji) prejšnjih problematičnih političnih idej ali (Francija, Vel. Britanija) posledic kolonializma. V Nemčiji je tako pred  dobrim desetletjem kot bomba odjeknila knjiga nemškega politika Thila Sarrazina „Nemčija se ukinja“ (Deutschland schafft sich ab), ki je opozoril predvsem na slabe strani migracij, zlasti tujcev muslimanske vere. Knjiga je imela toliko večji učinek, ker je bil Sarrazin viden član nemške socialdemokratske stranke, ki je sicer do migracij imela pozitivnejši odnos. A argumentom iz knjige je težko oporekati. Očitno je, da sta sprememba in vpliv tako religije, kot odnosa do življenja v tuji državi, postala bolj problematična, kot se je še, vsaj uradno, mislilo do tedaj. V zadnjem času se je literatura na to temo in družbena diskusija v Nemčiji bolj odprla in je poteza kanclerke Merkel ob zadnjem migrantskem valu (namreč sprejetje večjega števila beguncev) doživela več kritik in povzročila tudi precejšen upad popularnosti njene stranke. Hans Jürgen Papier, predsednik nemškega Zveznega ustavnega sodišča med letom 2002 – 2010, je v svoji knjigi iz leta 2019 s pomenljivim naslovom „Opozorilo – kako se je pravna država izvotlila“ (Die Warnung: Wie der Rechtsstaat ausgehöhlt wird) opozoril na ravnanje oblasti ob migrantskem valu in na dobesedno kršitev pravnega reda, pa tudi na druge probleme, ki so povezani s tujci. Podoben razvoj pa je mogoče, kar potrjuje politično dogajanje, spremljati tudi drugje na Zahodu.

Od podobnih težav je po moji skromni oceni Slovenija še zelo daleč in je njena relativna nepoznanost v populaciji  izvornih držav, bolj prednost, kot slabost. Spomnimo se, kako zaprepadeni smo bili, ko je neka tujka iz vagona, ko so jo televizijci vprašali zakaj ne ostane v Sloveniji, v času najhujšega begunskega vala, rekla, da je ne zanima, ker je pač „poor country“. Značaj tranzitne države je po moji oceni Sloveniji zagotovljen še kar nekaj časa, kar tudi pomeni, da so naše težave bistveno drugačne od tistih, na katerih gradi zlasti desno usmerjena politika na Zahodu.

A to ne pomeni, da se ne smemo zavedati posledic, ki jih ima naše ravnanje ob tem. Sam imam s tem, lahko mirno rečem, veliko izkušenj na praktični ravni, vse od neposrednega policijskega dela do sojenja v teh zadevah. Kot policist na meji sem neposredno izvrševal prijetja tujcev, ki so hoteli prečkati državno mejo, bodisi iz takratne SFRJ v Avstrijo ali iz Hrvaške v Slovenijo, kot vodja sektorja za azil sem pa imel tudi ne samo neposreden pogled v problematiko beguncev, temveč tudi v upravne postopke, povezane s tem.

Ključna stvar tako po moji oceni ni kazensko pravna obravnava, ključni so, tako kot je to v pravu pogosto, tisti segmenti, ki zadevajo izvršitev posledic pravne obravnave. Tako v pozitivni smeri, recimo priznanju statusa begunca, kot negativni smeri – odstranitvi tujca iz države. Glede prvega sem vedno bil na stališču, da če nekdo izpolnjuje pogoje bodisi za bivanje bodisi priznanje statusa mednarodne zaščite, da ga dobi čim prej in brez odlašanja. Glede tega je vsako podaljševanje postopkov popolnoma nesmiselno.

Glede drugega pa sem mnenja, da je treba osebe, ki jih obravnavamo za kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1, čim prej odstraniti iz države in onemogočiti njihovo dejavnost na našem teritoriju. Dejstvo je namreč, da pretežno večino teh dejanj izvršijo tujci, ki imajo prebivališče v drugih zahodnih državah. Če se motim, se zlahka opravičim, a dejstvo je, da sem v primerih, kjer sem sodil, imel opravka pretežno z njimi – držav iz vljudnosti ne bom našteval, a šlo je bodisi za države nekdanjega Vzhodnega bloka ali pa državljane tipičnih držav izvora na Bližnjem Vzhodu. Za vse te je po mojem mnenju izrekanje visokih prostostnih kazni nesmiselno, ravno obratno, še najmanj si želim, da bi si ob prestajanju zaporne kazni pri nas olajšali bodoče delo, bodisi s tem, ker bi se naučili jezik in kar je še bolj verjetno, ustvarili v naši zaporniški populaciji ustrezne družabne povezave za prihodnja dejanja.

Prav pomanjkanje slednjega je namreč razlog, da se za izvrševanje, resda nižjih – prevozniških funkcij – v organiziranih združbah, ki se ukvarjajo s tem poslom, najema takšne osebe. Če jih bomo sedaj zapirali za tri in več let, bo po moji oceni učinek kontraproduktiven. Boljši učinek je tako še vedno dosežen z ukrepom izgona tujca (po možnosti neposredno v državo izvora), upravnimi ukrepi, ki onemogočajo prosto gibanje na območju države ali še bolje Evropske unije ali Schengenskega prostora, in z visoko denarno kaznijo. Glede prej navedenih zakonskih sprememb iz načelnih razlogov ne morem imeti nelagodja ob okoliščini, da je sedaj za t. i. „sprovajalce“ v tretjem odstavku 308. člena določena kazen, ki pomeni tudi obvezno obrambo z zagovornikom. Sam sem namreč mnenja, da noben obtoženec ne sme biti brez zagovornika v kateremkoli kazenskem postopku. Me pa malce moti relativno visoka spodnja meja kazni treh let. V organizacijskem smislu pa bo določene težave prinesla tudi kazen 15 let iz šestega odstavka tega člena, ker v bistvu terja sojenje v velikem senatu. Prav obtožnic po tem odstavku je sedaj precej, organizacijski problemi v zvezi s sojenji v velikem senatu, pa seveda nikogar ne zanimajo ...

Na generalno prevencijo ne bi preveč računal, saj ne verjamem, da bo populacija, ki jo obravnavamo, kaj bolj seznanjena z zagroženo kaznijo, kot je bila do sedaj. Večina je, tako imam pogosto občutek, prav zadovoljna, da ne doživlja razmer v zaporih in policijske ter sodne obravnave, ki jih imajo v državah izvora. A kdo sem jaz, da bi dvomil.

V zvezi s tem še mogoče anekdota – kako pomembna je bila čim hitrejša odstranitev tujca iz države za Avstrijce, sem spoznal že v osemdesetih letih. Vsak četrtek je na mejni prehod Šentilj pripeljal en tak prav grozeč avtobus sive barve, z registracijo BG (Bundesgendarmerie) in v njem so bili vsi, ki so bili obravnavani za podobne zadeve. Avstrijci so zadeve obravnavali tako, da so bile sodbe pogosto napisane kar na roko, v par stavkih na nekem obrazcu, potne listine tujcev pa opremljen zgolj z odtisom žiga, katerega so prav neceremonialno opremili z dvema črtama s kemičnim svinčnikom na vsaki strani (zadevo smo imenovali „fluge“ ali krilca po slovensko). To je pomenilo, da je trajno prepovedan vstop v državo. Skratka, glede tega so bili za naš okus že takrat kar malce preveč pragmatični.

Ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo (takrat sem bil vodja sektorja za azil) so se kak teden ali mesec kasneje uradni predstavniki Avstrije, prav nič kaj protokolarno pripeljali k meni v Azilni dom na Celovški cesti in pobarali, ali bi lahko sprejeli delovni sporazum, ki bi omogočal, da bi sprejemali ujete prosilce za azil brez dodatnih formalnosti. Ta delovni sporazum, ki ga je bilo mogoče sprejeti po Dublinski uredbi, smo kasneje tudi sprejeli in je bil prvi, vsaj kolikor se spomnim. A zabavno je bilo predvsem to, ker so Avstrijci naivno mislili, da lahko to naredimo kar na operativni ravni dveh odgovornih za to področje v obeh državah. Smo jih potem naučili, da to ne gre tako preprosto in se je oblikovala vladna pogajalska skupino s predstavniki dveh ministrstev in policije, ki smo nato odpotovali na Dunaj in tam dorekli zadeve ... Mi pač znamo vse bolje in bolj premišljeno, in je včasih treba tudi druge kaj naučiti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V okviru usposabljanj v takratni Kadetski šoli za miličnike smo namreč kar nekaj časa posvetili t.i. „policijski taktiki in metodiki“, kamor je sodilo tudi „obvladovanje množic“. Za najstnika so bili to dokaj zabavni dogodki, ker so zahtevali skupinsko delovanje in postopke, ki so se nam, v tistih bistveno mirnejših časih, zdeli skorajda eksotični. Tako smo v poletnih mesecih opravljali usposabljanje „na Ugarju“, kot se je imenoval kraj na Dolenjskem, kjer smo preživeli nekaj tednov. Kot vse, je tudi natančnejša krajevna umestitev sedaj precej oddaljena, a potekala je tako, da smo pač imeli neke vrste tabor in v tem času vadili ustrezne postopke. Kar se tiče „obvladovanja množic“ je ostala najbolj v spominu izkušnja, ko so nas vse nagnali, če se prav spomnim, v nek kamnolom, in nato sprožili t.i. Cs granate – bombe s solzivcem, nato pa smo morali skozi oblak tega plina teči na drugo stran, natikati plinske maske in podobno. Manj adrenalinska je bila vadba različnih formacij, kot so bile „brana“ in „kordon“, kjer smo se držali pod komolci ali za roke in na tak način predstavljali živo pregrado med namišljeno množico in varovanimi objekti ali osebami. Učili smo se tudi, kako nositi ščite in topotati z nogami ali, tukaj mi spomin lahko malce nagaja, udarjati z gumijevkami po ščitih, da bi tako ustvarili bolj grozeč vtis. Zadeva se mi je takrat, ker so bili resnično drugi časi, zdela, recimo temu nenavadna, ker si nisem resnično mislil, da bi jo kdaj bilo potrebno uporabiti. Je pa res, da je v tistem času šolo vodil, verjetno še danes eden izmed največjih strokovnjakov za to področje, danes skorajda legendarni Pavle Čelik.

V moji relativno kratki karieri v policiji sem to znanje „uporabil“ zgolj enkrat, pri neki nesrečni nogometni tekmi med Mariborom in Muro v začetku devetdesetih, ko sem moral vstopiti namesto poškodovanih pripadnikov Posebne enote. Po pravici povedano, si te izkušnje nisem več želel ponoviti, predvsem zaradi tega, ker je soočanje z agresivnimi množicami v tej vlogi precej neugodna izkušnja. Zlasti, če v resnici ne razumeš najbolj, v čem je problem in potreba po razjarjenosti ter agresiji – nogometne tekme mi namreč, se opravičujem zanesenjakom, ne pomenijo resnično nič, kaj šele, da bi se razburjal okoli tega, ali so pri tem zmagali „naši“ ali „njihovi“.

Se pa je že v tem kratkem obdobju od začetka osemdesetih do devetdesetih bistveno spremenila uniforma in oprema policistov – če smo takrat še vadili v popolnoma običajnih miličniških uniformah, se je v devetdesetih že nosilo ščitnike in neke vrste oklepe za telo, danes pa, ko gledam pripadnike enot za tovrstno posredovanje, me vse bolj spominja na tisti film o robotskem policistu.

Nobena skrivnost po mojem ni, da razen osebne zaščite policista, takšna oprema predstavlja, tako kot zgoraj omenjeno topotanje z nogami in udarjanje z gumijevkami po ščitih, jasno in grozeče sporočilo tistim, ki bi prekoračili okvire še sprejemljivega vedenja pri protestih. Gre pač za ravnanje v okviru zaščitne vloge policije in razumevanje psihologije množic. A dejstvo je tudi, da je potrebno tovrstno opremo uporabljati omejeno, ker lahko dodatno razplamti razgreta čustva ljudi, ki nujno spremljajo vse proteste – ti namreč drugače na ulice sploh ne bi prišli. Gre za neke vrste sinergijo, kjer lahko pretirano izkazovanje moči celo povzroči, da pride do ekscesov. Pogosto prav oprema, celo pri policistih, povzroči, da lažje in z manj zavor uporabljajo prisilna sredstva. Maske, čelade in vse prej navedeno, dajejo uporabniku določeno vrsto anonimnosti in ta ima pogosto za posledico ravnanje, ki je drugačno od tistega, ki takšne anonimnosti ne uživa. Samo spomnite se kakšnih pustnih zabav in početja pod masko (resnično upam, da imate takšne izkušnje, če ne, pa velja poskusiti).

Prav iz teh razlogov sem sam bil zelo skeptičen, ko so se pričele razprave o tem, da bi za obvladovanje takšnih „množičnih kršitev javnega reda in miru“ bila uporabljena tudi vojska. Koncept policijskega dela je namreč, kljub vsem družbenim spremembam, namenjen mirni interakciji s prebivalstvom in varovanju njihove varnosti in premoženja. Psihologija in koncept vojske je popolnoma drugačen in tako tudi njihov oprema. Pri protestih v ZDA se je namreč pokazalo, da je eden izmed razlogov za večje napetosti med policijo in protestniki bila prav uporaba sredstev, ki jih je ameriška vojska velikodušno prepuščala policijskim enotam, potem ko je oprema odslužila svoje na bojiščih po svetu. In pri tamkajšnji populaciji vojska ni imela zadržkov, ki veljajo na domačem ozemlju. Dogajanje v ZDA je pokazalo, da so demonstracije zgubile na negativnih posledicah tam, kjer so policisti nastopili brez zaščitne opreme ali celo demonstrativno sneli tiste dele opreme, ki njihove uniforme ločijo od tistih, ki jih vsakodnevno uporabljajo. Poklekanje na kolena, je seveda specifična ameriška poteza, ki je pri nas ne bi nihče razumel, ker pač gre za običaj, ki izvira iz ameriškega nogometa (in ni povezan z religijo) – a tudi ta je, podobno, kot „selfie“ policijskega motorista v Ljubljani ključna, da se zrahljajo napetosti, ki bi lahko privedle do hujših posledic.

Tu se v praksi delovanja države z vso jasnostjo pokaže pomeni instituta sorazmernosti, ki ga poznamo pri odločanju v kazenskem zadevah – preizkusa ali je sicer dopustno prisilno sredstvo, ki ga ima država na razpolago in obstajajo tudi zakonski pogoji za njegovo uporabo, tudi primerno uporabiti.

Kar se same vsebine protestov tiče, ostajam zaradi življenjskih izkušenj malce ciničen. Protesti, katerih sporočilo je „proti“, so pač prehodni in del življenja v okoliščinah te družbene ureditve. To pogosto razumljivo ogorčenje nad različnimi zadevami, ki se pojavljajo skorajda istočasno v tako različnih državah, kot so Slovenija, ZDA ali Francija (če naštejem samo nekatere), bo prešlo, pač po starem latinskem reku Ira furor brevis est – jeza je kratkega veka. Lahko se strinjamo, da je marsikaj narobe in da bi bilo marsikaj treba spremeniti. Vendar pa nimamo ne prave volje ne pravega recepta za to, kaj spremeniti in kako, da bo prav. Takrat, ko se protesti spremenijo v nekaj „za“, postane stvar bistveno pomembnejša. In preobrat se nujno zgodi, kot je v nekem pogovoru dejal znani novinar in avtor Chris Hedges, ko se policija takšnim zahtevam pridruži.

V Sloveniji se je to nekoč že zgodilo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Slovenci smo jo v dogajanju zadnjih desetletij na nek način vedno poceni odnesli. In to s seboj prinaša nekatere slabe posledice. Že zadnjič sem napisal, da je ena izmed posledic premajhna povezanost z bistvom lastne državnosti in odgovornosti do tega. Ta temelji na intimni povezavi in ne na formalnih aktih pravnega reda. Ta intimnost pa se verjetno najbolj vzpostavlja v trenutkih trpljenja, ki ljudi medsebojno poveže, ker spoznajo, da kot posamezniki možnosti preživetja sploh nimajo. Še ena takšna krilatica se mi prikrade v misli, in sicer da „ne veš, kaj imaš, dokler tega ne izgubiš“. Ko gledam prizore v državah, ki so se zaradi notranjih (praviloma vzpodbujenih od zunaj) spopadov razkrojile, se sprašujem, koliko ljudi v Sloveniji in delu Evrope, ki je od druge svetovne vojne dalje preživel v miru, se zaveda, na kako krhkih povezavah temelji naše, relativno lagodno življenje. Pri vsej tragediji soočanja z epidemijo, je v ozadju delovalo tisoče in tisoče ljudi povezanih v mrežo medsebojnih povezav, ki so omogočale, da to obdobje preživimo. Če bi živeli recimo v kakšni Siriji ali Libiji, bi bila naša izkušnja popolnoma drugačna.

Že nekajkrat poprej, ko je kakšen nadobudnež razlagal o tem, da je pri nas vse predrago – še zlasti delovna sila in davščine, sem se spraševal, kako bi taisti posameznik „fural svoj biznis“ v državah, kjer tega ni in je delovna sila hudo poceni in davščine skorajda neobstoječe. Ali bi sploh lahko ta svoj „biznis“ vzpostavil in vzdrževal v takšnem okolju? Koliko je zgolj srečna izbira, da živi v državi, kjer stvari delujejo, omogočila, da je sploh do svoje poslovne ideje prišel, bodisi zaradi izobrazbe, ki jo je prejel ali okolja, ki je omogočilo, da je svoje ideje lahko uresničil, npr. za to, ker so obstajali primerni izvajalci, delavci z ustreznimi znanji in podobno.

Pogosto se v tej zvezi spomnim na mit, ki je med piloti krožil v nekdanji SFRJ. Govorilo se je, da so za letenje na MIGih (za nepoučene, lovsko letalo sovjetske proizvodnje) najraje jemali Slovence in Hrvate. Razlog naj bi bil v tem, ker so odraščali v okolju, ki je bilo tehnično gledano na višjem nivoju kot v kakšnem drugem, bolj ruralnem okolju. Že zgolj dejstvo, da so bili vsakodnevno izpostavljeni stiku s tehniko in njenim delovanjem, je omogočalo boljše razumevanje in posledično upravljanje tehnološko zapletenih strojev, kot so bila ta letala. Ne glede na to, ali je ta pristop držal ali je res šlo samo za mit, dejstvo je, da ima svojo logiko.

A vse te zadeve niso od včeraj – celotna mreža se je vzpostavljala skozi desetletja če že ne stoletja skupnega bivanja in ima veliko ključnih postojank, od uvedbe obveznega osnovnega šolanja do elektrifikacije, do ureditve pokojnin in gradnje avtocest. Razen tega je k temu potrebno prišteti še ključne družbene dogodke od obeh vojn do slovenske osamosvojitve, vključno z vsem slabim, ki je te dogodke povzročilo in spremljalo. V primerjavi z vso to zgodovino in ključnimi dogodki smo pravzaprav v zadnjih desetletjih živeli nekako tako, kot tista vasica v dolini, ki se jo spomnimo iz filma Izgubljena dolina z nepozabnim Michaelom Cainom in Omarjem Sharifom (in ja, film je iz leta 1971, tako da je referenca res samo za starejše).

Ko je nekdanji ameriški veleposlanik Mussomelli navedel, da je v Sloveniji ob osamosvajanju bilo očitno prelito premalo krvi (če se prav spomnim njegove navedbe), je malce okorno opozoril na dejstvo, da se vsaka skupnost formira skozi travmatične dogodke. Javnost je na to takrat relativno burno reagirala, a kanček resnice je v tem. Mimogrede, svojevrsten paradoks je, da je njegova navedba pravzaprav verzija anekdote o babici iz Leninovega življenja, ki ni verjela, da bo revolucija prinesla boljše življenje, ker je „preteklo premalo krvi“. Ali pa jo je pač uporabil zanalašč, kdo ve.

Nauk iz te zgodbe o epidemiji bi tako moral biti tudi, da smo jo zaenkrat poceni odnesli tudi zaradi tega, ker smo imeli na razpolago ves ta splet različnih povezav, ki so se oblikovale skozi celotno zgodovino, in da ne gre le za naključje. In k temu na tak ali drugačen način prispevamo vsi, ne samo „razsvetljeni“ posamezniki (ti še najmanj, če smo že pri tem). Pomanjkljivosti, ki so se ob tem izpostavile, je mogoče odpraviti, a tega ni potrebno izvesti na neke drastične načine ali celo z uvedbo zadev, ki bi bile nekritično prenesene iz drugih okolij, ki so se pri tem odrezala bistveno slabše. Prav slednje je tisto, česar se pravzaprav bojim.

Kar pa je ključno, je nekaj drugega – izkušnja neposredne in realne grožnja (in ta je na nek način, zaradi relativno milih posledic, izostala) pogosto privede do spoznanja, zakaj je potrebno postopati na določen način. Naj to ponazorim z bolnikom, ki je preživel infarkt in nato spoznal, da mora spremeniti način življenja. Njegov odnos se je spremenil prav zaradi intimno doživete nevarnosti za lastno eksistenco. Na žalost je tako, da ljudje pogosto vemo, kaj je potrebno, da se zmanjša takšna nevarnost, a mislimo, da se to „nam že ne more zgoditi“. Dokler ne poči. Pravo je na določen način sredstvo, da do takšnega kolapsa ne pride, a pravo nikoli ne deluje, ne da bi bilo v ustrezni  soodvisnosti od drugih normativnih sistemov, kot sta morala in tradicija. Ker sem ravno pri prebiranju Hermana Kantorowitza – da gre za (državno) pravo, tega pogosto niti ne vemo ali pa le tedaj, kadar se ujema z našimi predstavami o tem, kaj pravo veleva (Herman Kantorowitz: Boj za pravno znanost, str. 71).

Vse preveč se mi zdi, da mnogo tistih, ki bi morali najbolj upoštevati te razsežnosti, še vedno sledijo bolj partikularnim interesom in celo hipnemu zaslužku, ki je oz. lahko izvira iz kriznega obdobja. Gre za ravnanje, ki ne razume, da je relativna sreča, ki jo je Slovenija uživala v kriznih dogodkih, pravzaprav čudež. Zadeve vse preveč spominjajo na tisto, kar vidim skozi številne kazenske postopke, vodene v teh letih. Niti ne zlobo ali moralno zavržnost, bolj banalno neumnost tistih, ki mislijo, da se jim nič ne more zgoditi iz takšnih ali drugačnih razlogov. Vsakodnevno se tako na določen način potrjuje misel Hanne Arendt o banalnosti zla.

Pravijo, da vrč hodi tako dolgo po vodo, dokler se ne razbije. Hudič je potem lepiti njegove koščke ali kupovati novega brez denarja ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

A ko ta mlajša dva tako opazujem (če slučajno ne odbrzita na kakšno divjo pustolovščino), ko se ves čas odvija kaos iz trenutka v trenutek menjajočih se razpoloženj in čustev, si ne morem kaj, da ne bi potegnil par vzporednic med njimi in trenutno družbeno situacijo.

Opazovanje otrok pri komunikaciji je zanimivo prav zaradi tega, ker je tako nefiltrirano in iskreno povezano s čustvi, ki jih v tistem trenutku imata. V tem je iskrenost otroka, ki se še ni naučil, da je skrivanje čustev in prilagajanje komunikaciji bistveno za njegovo sobivanje z drugimi. Takšno spremembo pač doživimo v odraščanju, ker jo dobesedno potrebujemo za preživetje. Pogosto razvijemo več modusov skozi katere delujemo in so prilagojeni vsakokratnemu okolju. Tako je gotovo razlika med tem, kako se pogovarjamo in kaj počnemo doma, s prijatelji, v službenem okolju in v javnem nastopanju. Tukaj seveda ne izumljam smodnika, ti načini in prilagajanja so dodobra razdelani tako v psihologiji, sociologiji in drugih znanostih, ki komunikacijo izrecno preučujejo.

Soočenje in razkritje teh modusov pri osebah, ki si jih spoznal v nekem določenem okolju in se je nato narava odnosa spremenila, je včasih zelo zanimivo. Tako recimo, se še vedno nasmehnem ob tem, ko se spomnim na prijatelja, sicer Prekmurca, ki je govoril izborno slovenščino, potem pa je v moji družbi srečal svojega prijatelja in v hipu preklopil v ta, resnično barvit dialekt z ustrezno gestikulacijo in vsem. Kar nekako te preseneti, ko človek tako nepričakovano preklopi v neko drugo okolje in njemu ustrezen modus. Ali pa pri nekom drugem, s katerim sva imela zelo zanimivo strokovno debato, potem pa je k nama pristopil njegov oče in sem s presenečenjem ugotovil, da očeta vika.

Slovenska družba seveda nikoli ni bila ukrojena na tak način, da bi terjala, kot izrecno družbeno normo, pretirano zadržanost, podobno kot recimo angleški „stiff upper lip“. Gre za relativno neprevedljivo frazo, ki naj bi označevala pristop, po katerem moraš tudi v najbolj kritičnih situacijah izkazovati hladnost in zadržanost pri izražanju čustev. Glede tega se zdi, da smo vendarle sprejeli dejstvo, da živimo pač v geografskih širinah, ki jim hladnost ni lastna. Nekako se mi zdi, da smo se kulturno poskušali umestiti nekje na sredino med, za nas pretirano, nemško hladnostjo in prav tako pretirano italijansko vročekrvnostjo. Blizu pa nam je tudi določena kmečka robatost, če si to hočemo priznati ali ne - sklicevanje na znamenito „zdravo kmečko pamet“ to na določen način izraža. Malce robat a pošten, se nekako glasi ta stereotip.

Splošno sprejeti princip komuniciranja je pač takšen, da večji kot je doseg tvojih besed in delovanja, večja naj bi bila tudi zadržanost; ali drugače povedano, več ljudi, kot te sliši, bolj moraš paziti na učinek lastnih besed in dejanj. To hkrati pomeni, da moraš upoštevati tako učinke kot vzroke tega, zaradi česar bi nekaj rad povedal, sporočil ali naredil. Ta premislek je ključen, a v današnjih časih, ko je doseg lastnih izjav zaradi družabnih omrežij tako velik, le redko upoštevan. Očitno je, da tako tudi širša družbena komunikacija postaja bolj podobna tisti, ki poteka v zasebnem, bistveno manj filtriranem svetu. Kar hkrati pomeni, da se vrača v bistveno bolj čustveno obarvano okolje in razkritost posameznika.

To samo po sebi ni nič slabega, a vendarle je tako, da je bilo opravljanje visokih funkcij od nekdaj povezano z dostojanstvenostjo, ki je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika opisana prav kot tisto „kar vzbuja spoštovanje zaradi moralnih kvalitet in zaradi obvladovanja čustev“. In to pač sodi v kulturo opravljanja družbenih funkcij, ki zadevajo dobrobit vseh.

Sodniški poklic je tudi na tem področju precej podrobno normiran, od neposrednih procesnih zahtev, ki jih recimo vsebujeta 39. člen ZKP in 70. člen ZPP, do zahtev iz Kodeksa sodniške etike, ki mu jih pod zahtevo po nepristranskosti Komentar Kodeksa namenja največ pozornosti in pokriva vse od vedenja pri opravljanju funkcije kot pri javnem izražanju. Posledice imajo lahko tudi takšne, sicer dovoljene zadeve, ki bi jih lahko razumeli kot vpliv na nepristranskost sodnika. Sam priznam, da mi je bilo v postopkih očitano v tem pogledu tudi pisanje teh prispevkov, čeprav, kot se je izkazalo, neupravičeno. A določene stranke je očitno zmotilo do te mere, da so na podlagi teh pisanj zahtevale mojo izločitev. Da je mogoče lahko narobe razumeti celo benigno in dobro premišljeno in z namenom transparentnosti dano vprašanje, sem izkusil tudi na lastni koži in me je pritožbeno sodišče zaradi tega tudi pošteno okrcalo. Cena, ki jo za opravljanje te funkcije plačaš, je pač velika in jo je potrebno sprejeti, če ga želiš opravljati.

Sam sem vedno nasprotoval, da bi se opravljanje sodniške ali podobne funkcije razumelo tudi kot odrekanje človeškim lastnostim in ustvarjanju nekega mita o brezmadežnosti in absolutni moralni čistosti. To je najprej neumnost, ker takšnih ljudi preprosto ni. Če bi pokukali v zasebnost vsakega, se najdejo stvari, ki bi jih nekateri razumeli, kot sporne. Verjetno mi ni potrebno biti pretirano ilustrativen glede tega. A to še ne pomeni, da svoje funkcije ne opravlja v skladu z zavezami svojega položaja. Tudi preteklost posameznika ni vedno pokazatelj njegovega sedanjega življenja, sploh ne v našem okolju, ki je, kar se državnih atributov tiče, v relativno kratkem času zamenjalo pravzaprav vse. Po naših uradnih dejanjih naj nas sodijo, če malo parafraziram svetopisemska načela.

Je pa po moji oceni pomembno, da se v javni komunikaciji ne razkrijejo tista čustva, ki so destruktivna, zlasti sovraštvo ali zaničevanje drugih, s katerimi si delimo skupno usodo. Vsak od nas je ta občutek že imel, a poanta javnega življenja je, da znaš prav takšne zadeve obvladovati pri izkazovanju na zunaj in pri svojih ravnanjih. Če to temno plat, ki jo vsak od nas nosi v sebi, javno razkrije, ji da legitimnost, ki si je ne zasluži, temveč jo vzpostavlja kot normalnost. Vedno se ob tem spomnim na letake, ki so jih zavezniški bombniki metali ob bombardiranju mest z napisanim verzom iz Goethejevega Čarodejevega vajenca: „Herr, die Not ist groß! Die ich rief, die Geister werd ich nun nicht los“ (prosti prevod: O gospod, moja stiska je velika, ne morem se znebiti duhov, ki sem jih priklical). In, če je pri Goethejevem vajencu slednjega še mogoče razumeti, ker je bil mlad in neizkušen, tega pri ljudeh, ki morajo vedeti, kaj lahko povzročijo, ne moremo sprejeti za normalnost. Lahko se nam danes zdi zgornji napis ciničen, a imel je svoj vzrok.

Mogoče zaradi naše zgodovine, a odgovornosti za lastno ravnanje v državno organizirani skupnosti nekako še nismo ponotranjili. Marsikdo bi se verjetno strinjal, da zavedanje o lastni državi še ni prineslo tudi spoznanja, da je potrebno živeti z vsemi. Da ne gre za športno društvo ali podobno zadevo, iz katerega lahko zabrišeš tiste, ki ti pač ne ustrezajo.

Kaj več povedati ne morem in ne smem. In ja, ob tem si lahko tudi svoje mislim, tega ne more spremeniti nihče.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Mogoče je potrebno najprej omeniti določeno specifiko dela sodnika. Verjetno v državnem aparatu ni dela, ki bi imel v organizacijskem smislu takšno specifiko, kot je delo sodnika. S preostalim javnim sektorjem ga sicer druži stabilen dohodek, ne glede na to, ali zboliš ali si kako drugače nesposoben zagotoviti izvajanje svoje dejavnosti. Z zasebnim sektorjem pa, da delo, ki ga ne opraviš počaka nate, tudi če pride do takšnih prekinitev. Zaradi instituta naravnega ali zakonitega sodnika zadeve, ki so ti bile dodeljene – delijo se namreč po določenem ključu –  pač ni tako enostavno prenesti na drugega. Tako imaš določeno kvoto zadev, ki ti je bila dodeljena, tempo in način, kako jih boš izvedel, pa je, znotraj okvira procesnih zahtev iz Zakona o kazenskem postopku (ZKP), prepuščen sodniku. Namesto tebe jih načeloma ne more nihče drug.

Prav zaradi tega dejstva, noben od sodnikov ni prav zadovoljen s to situacijo, ker se vsi zavedamo in to lahko dobesedno vidiš, da čas, ki smo ga načrtovali za izvedbo narokov, dobesedno polzi med prsti. Že tako ali tako je zaradi sistema kazenskega procesa v Republiki Sloveniji položaj takšen, da je čas, ki ga imaš na razpolago, da privedeš zadevo do pravnomočne odločitve krajši, kot v primerljivih državah. Tudi ob zamrznitvi rokov (o tem bo po ukrepih po mojem še zelo zanimiva sodna praksa), nove zadeve prihajajo nepretrgoma, ker pač storilci kaznivih dejanj nimajo tovrstnih ukrepov. Da ne govorim o tem, da bo ta kriza vsekakor prinesla nekaj zadev, ki izvirajo prav iz okoliščin današnjega časa. Tako je že bilo po prejšnji gospodarski krizi, saj je bil, vsaj kolikor sem sam zaznal, ugotovljen porast kaznivih dejanj poslovne goljufije, ki dostikrat izvirajo prav iz težav, ki jih imajo z likvidnostjo v gospodarstvu. V takih težavah je kratek korak do tega kaznivega dejanja. Eno je gotovo, zadev ne bo manj.

Skratka, če smo mogoče prve tedne lahko naredili, zaradi izpada osrednjega dela sodniškega dela, nekaj več pri spremljajočih odločitvah, za katere ni potrebna obravnava, je verjetno marsikdo od nas (zase lahko to trdim) že zaskrbljen, kako bomo uspeli pokriti ta izpad. Skorajda prepričan sem, da bo postalo bolj običajno, da se bodo obravnave vlekle tudi v ure, ki so do sedaj bile izjema, verjetno bo sledila tudi kakšna ukinitev, začasna ali stalna, sodnih počitnic ali mogoče celo dodan kak delovni dan. Sam drugačnih možnosti pravzaprav ne vidim več, ker se je znotraj zakonskih možnosti sicer izkoristilo že skorajda vse – od posebnih predobravnavnih sodnikov do „fast track“ sojenj. Vse kar je več, je stvar politike.

A da se vrnem na samo tehniko izvedbe predobravnavnega naroka oz. glavne obravnave. Prva stvar je že priprava in pospravljanje – beri dezinficiranje dvorane ter zaščitna sredstva - maske, ki jih mora zagotoviti sodna uprava – s stroškovnega stališča bo to v rednih postopkih po mojem precejšen zalogaj. Kar se udeležencev tiče, zagotavljanje distance med njimi je problem sam po sebi – prvič velikost dvorane, drugič, razdalje med posamezniki preprosto ni mogoče zagotoviti iz različnih razlogov. Tako si mislim, da bi marsikateri pripornik raje videl, da bi bil pravosodni policist na večji razdalji od njega in to ne ravno iz sanitarnih razlogov, a tu so pri tujcih še sodni tolmači, ki običajno sedijo ob obdolžencu in simultano prevajajo dogajanje. Da o odvetniku niti ne govorimo. Prav tako ne o zadevah, kjer je več obtožencev, pogosto celo več kot deset. Te zadeve sploh ni in ne bo mogoče obravnavati, ne da bi jo razdelili na več postopkov. Da je to dodatno in zamudno delo, verjetno ni potrebno pojasnjevati. Nadalje, po naravi stvari ti posamezniki pogosto prihajajo iz različnih koncev Slovenije in je tako nujno, da se v eni točki srečajo osebe iz raznih krajev, se družijo pogosto več ur in se nato spet razidejo v svoje kraje nazaj. To je že po definiciji zadeva, ki se hoče s trenutno veljavnimi ukrepi preprečiti. Dokler gre zgolj za nujne zadeve to še nekako gre, a v običajnih razmerah in z običajno velikim številom ljudi iz različnih krajev v sodni stavbi zna biti zanimivo. Sploh, ker zna ena sama okužba v zaporih, povzročiti precej težav. A glede na to, da ukrepi trajajo že toliko časa in postajamo, vsaj tako se mi zdi, nekako bolj sproščeni, so to pomisleki, ki so bolj na teoretični ravni.

Kar mi je bilo resnično nenavadno, je dejstvo, da so bile vse osebe praktično neprepoznavne in, kot sem pričakoval, je zelo nenavadno voditi ter spremljati obravnavo, kjer ti je odtegnjen bistven del komunikacije. Obraz je pač tisti, ki ga pri človeku prvega opazimo in si tudi ustvarimo določen vtis. Kako pomemben je ta del našega telesa v družbeni komunikaciji, je dobro znano in predmet številnih zanimivih raziskav. Sploh v današnji družbi, ki je tako vizualno opredeljena. Zakrinkan obraz je vedno predstavljal neko posebno alienacijo od ostalih. Oseba, ki nosi krinko ali masko, poskuša tako bodisi odtegniti dostop do sebe bodisi poudariti svojo neosebno delovanje – spomnimo se npr. maske krvnika. In ko sodiš v dvorani, kjer vsem prisotnim manjkata dva ključna elementa obrazne triade (oči, nos, usta), je občutek res nenavaden. Ko si s tem neposredno soočen, šele vidiš, kako pomemben del komunikacije predstavlja obrazna mimika.

Po svoje bo tako sojenje pod maskami zanimiv eksperiment. Ni namreč nujno, da osebni stik in popolna komunikacija privedeta tudi do ustreznih rezultatov. Malcolm Gladwell, kanadski novinar, ki se precej ukvarja z različnimi deviacijami v družbi, je pred kratkim napisal knjigo Govoriti s tujci (Talking to strangers), v kateri na različnih primerih ugotavlja, da osebni stik in komunikacija, ob vsej izkušenosti, pogosto ne privedeta do resničnih oz. pravilnih spoznanj o tem, kaj je v resnici neka oseba storila ali kakšni so njeni nameni. Ob znanih primerih vohunov in teroristov še najbolj izstopa njegov zaključek o tem, kako je Neville Chamberlain napačno presodili Hitlerjeve resnične namene in to pripisuje prav neposrednemu stiku med njima. Za razliko to Chamberlaina pa je Churchill prav zaradi tega, ker je osebni stik z Hitlerjem izrecno zavračal, njegove namene bolje prepoznal, ker je sklepal predvsem iz tega, kar je pisal in govoril množicam. Podobno, vendar v obratni smeri ocenjuje, da se je zgodilo tudi preiskovalcem v zadevi Amande Knox, varuške, ki so jo v Italiji obsodili za kaznivo dejanje umora, nato pa jo oprostili. Izhaja, da je prav nenavadno vedenje ob komunikaciji s preiskovalci spravilo zadevo na napačen tir. Gladwell se je zato odločil, da ljudi nikoli več ne bo najemal na podlagi osebnega pogovora, temveč zgolj na podlagi pisne komunikacije.

Ne pravim, da je njegovo razmišljanje pravilno, vsekakor pa bo delovanje pod maskami zanimivo tudi iz spoznavnega vidika. Mene osebno, priznam precej moti. Še najbolj to, da sem recimo, izrekel kazen zapora osebam, ki jih v resnici nisem „videl“, kot je to sicer običajno (in tudi obtoženi mene). V etičnem smislu tako, kljub nesporni pravni pravilnosti, čutim določeno pomanjkljivost odločitve.

Da pa ne bo vse preveč resno, tega je tako ali tako dandanes preveč - če kdo pod masko pobalinsko kaže jezik na sodišču, naj se tega ne navadi preveč. Ker enkrat bodo maske padle ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Verjetno mi to danes prihaja na misel, ker na ozadju dogajanja ob pandemiji poteka toliko procesov, ki bi lahko bili zanimivi iz marsikaterega znanstvenega vidika. Sociologija, zgodovina, ekonomija in nenazadnje pravna znanost si bodo, ob naravoslovnih znanostih, s tem obdobjem imele še dolgo opraviti. Stvari so namreč, tako kot v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, prelomne. Česa podobnega, vsaj kolikor mi je znano, v novejših časih še ni bilo.

Vojne so na tem območju, kjer danes živimo, in v Evropi nasploh predstavljale takšne nenavadne prelomnice, a vojne se da zaključiti z  zmagovito in poraženo stranjo. Na strani zmagovalcev se lahko tako vzpostavijo miti in ponos, ki pomagajo, da se premaga posledice, ki jih tovrstni nesmiselni spopadi prinašajo – naši starši so bili udeleženi v povojnih obnovah, moja generacija pa je morala poiskati nove načine za življenje, ki je sledilo slovenski osamosvojitvi. V Mariboru, kjer sem živel takrat, posledice še zdaleč niso bile samo pozitivne, saj je praktično čez noč usahnila vsa industrija, na kateri je temeljilo življenje njegovih prebivalcev, in tako kot marsikje drugje se je posledice tega odpravljalo še dolgo v 21. stoletje.

Nesporno so vse vojne prinesle na marsikaterem področju napredek, tehnika sploh, saj vsaka vojna pomeni nujen tehnološki preskok. Neverjetno je, kakšne intelektualne napore smo pripravljeni vlagati v banalnost medsebojnega nasilja. Verjetno mi ni potrebno razlagati teh dosežkov – razvoj letalstva, atomske energije, nenazadnje raziskovanje vesolja ne bi bilo takšno, če teh reči ne bi v ključnih trenutkih zgodovine potrebovali za medsebojno ubijanje. Motivacijo za delo in razvoj v tem času je relativno enostavno doseči, ker tudi za širšo populacijo zlahka opredeliš in personificiraš zlo ter mu s tem daš jasen smoter delovanja. Hkrati s tem dosežeš razumevanje za zapravljanje enormnih količin denarja in človeških življenj ter trpljenje, ki ga morajo prestati – vse za neko višje dobro.

Najenostavneje je za to preprosto opredeliti skupino „drugih“ ljudi in jih razglasiti za edino oviro do sreče „nas“. Če odstranimo „njih“, bomo mi, ki smo v svojem bistvu dobri, pridni, pošteni itd., živeli dobesedno v raju na zemlji. Lahko izberete za te „druge“ poljubno značilnost, bodisi njihovo vero, nacionalnost, ideologijo, raso ali kaj drugega, popolnoma vseeno je. Do sedaj je v zgodovini delovalo skoraj vse. Tako dobro pravzaprav, da se poskuša to tenzijo ohranjati celo v mirnem času. V življenju sem slišal za toliko „krivcev“, da mi je to že skorajda smešno – če mi je oče pravil o „informbirojevcih“ in sem sam prvič slišal za „tehnokrate“ v rosni mladosti v sedemdesetih, je potem sledila „birokracija“, vmes centralizem in srbski nacionalizem, pa seveda Hrvati, potem in vmes seveda fašisti, komunisti in pred kratkim še migranti.

Zlasti „birokracija“ je takšen prislovični osel, po katerem se najlepše udriha. Danes se lahko samo smejim, ko se spomnim, kako je kdo v tistih časih zavzdihnil in potožil nad birokracijo ter rekel: „Če bi Tito to vedel ...“. Mogoče tudi zaradi tega, ker sem v osemdesetih na straži protokolarnih vozil na Vodovodni ulici v Ljubljani, nekaj noči preživel s starim nemškim vojakom, ki ga je pokvarjen avto prisilil, da je obtičal v Ljubljani. Sam ni imel kam in je spal kar v avtu, jaz pa sem bil eden redkih, ki je v bližnji okolici govoril nemško. Ne znam si sicer predstavljati, kako se je počutil, ko se je pogovarjal z mladim fantom, ki je nosil na kapi podoben simbol, kot so ga imeli njegovi sovražniki na fronti, a pogovarjala sva se o marsičem. In tudi on je, štirideset let kasneje, govoril podobno, kot ljudje iz prvega stavka, le da je bil tisti, ki bi rešil vse probleme, neka druga oseba, za katero se danes šteje, da je poosebljenje zla. Vse je očitno stvar perspektive. A eno ostaja, ni posameznika, ki bi znal odrešiti tegob celotno prebivalstvo.

A da se vrnem na birokracijo. Ta je od osemdesetih let bila vedno tista, ki je predstavljala „drugega“, ki preprečuje, da bi pridni živeli spodobno življenje. Če se še kdo spomni, so konec osemdesetih let dogajanje v Jugoslaviji, predvsem v Srbiji, pogosto označevali z antibirokratsko revolucijo. Ta tradicija se vleče še v sedanjost, ker na komičen način sovpada z ekonomskimi teorijami, ki gradijo na čim manjšem vmešavanju države v gospodarstvo. Njena popularnost je tako velika, da je dejansko niti ne zaznavamo kot zgolj ideologije, temveč se nam kaže kot zdravorazumska rešitev za vse probleme. V tej zgodbi spet nastopajo, kot nekoč, pridni, marljivi delavni delavci in leni, hudobni in nesposobni državni uradniki, ki so edina ovira na poti do popolne sreče prebivalstva. Vsa ta zalega živi na plečih ljudi, katerih hrbti so upognjeni zaradi bremena davkov, in preprečuje, da bi prosvetljeni delodajalci bolj velikodušno delili svoje svoje dobičke z delavci, ki zanje delajo. K temu dodamo še horde temnih plemen z juga, ki poskušajo pokvariti zdravo in kleno prebivalstvo, in rešitev se nam ponuja kot na dlani.

Pandemija tega virusa ima to „nesrečno“ lastnost, da tako preprostih vzorcev vladanja ni mogoče več kredibilno vzdrževati. Zato se mnogim zdijo bedaste iniciative, po katerih naj bi rešitev predstavljala aktivacija vojske in podelitev policijskih pooblastil tem enotam. Migranti so v Sloveniji tako ali tako bolj postranski problem, ker nihče od njih ni najbolj navdušen, da bi ostajal v tej naši lepi državici. To se kaj dosti ne spreminja, za bojevanje proti virusu pa, razen sanitetnih enot, vojakov ne potrebujemo. Sovražnika, kot je ta čuden virus, pač ni mogoče personalizirati in nato uničiti s sredstvi, ki so namenjena za pobijanje ljudi med sabo.

Paradoksalno se tako pokaže, da je v tem času, ko je populacija ogrožena zaradi tako neosebne nevarnosti, kot je epidemija, potrebno prav tisto, kar predstavlja sovražnika takrat, ko podobnih dogodkov ni. Javne službe, kot so zdravstvo, socialne službe itn., so nenazadnje instrumentarij, ki omogoča, da bodo preživeli tisti subjekti, ki sicer prisegajo na svobodo gospodarske pobude „über alles“. Prav slednji so bili med prvimi, ki so pritekli po pomoč k osovraženi državi. Gospodarstvo lahko reši samo, kot je to rekel glavni ekonomist sedanje vlade Matej Lahovnik, „največji državni intervencionizem“ v zgodovini Slovenije in javno zdravstvo je edino, ki lahko prenese breme epidemije, socialne službe pa olajšajo eksistenčne težave splošne populacije. In nenazadnje, osovraženi uradniki bodo tisti, ki bodo morali poskrbeti, da bo pri delitvi pomoči zagotovljeno, da državna sredstva ne bodo nenadzorovano deljena in da bodo ljudje lahko uveljavljali svoje pravice.

Ta paradoks je tako velik, ne samo pri nas, temveč tudi drugod po svetu, da se krčevito poskuša najti nekaj drugega, kar bi zgoraj navedena preprosta dejstva spremenilo. To je razlog, zakaj so Kitajci pripisovali nastanek virusa ameriški vojski in sedaj ZDA poskušajo določiti krivca za težave, ki jih z epidemijo imajo – seveda Kitajsko (ta je sploh idealna, ker je razen tega še država, ki ji vladajo komunisti). Ali pa WHO, svetovno zdravstveno organizacijo in verjetno se bo kmalu našlo še kaj, pri čemer se namenoma izogibam absurdnim teorijam, ki vsakodnevno vznikajo. Ker če se ne najde krivec zunaj, bo potrebno priznati, da se bo marsikakšna paradigma morala spremeniti znotraj posamezne države.

Že od Platona dalje, mimogrede njegova Država je skorajda idealna knjiga za preživljanje osamitve, se išče načine, kako naj različne strukture ljudi bivajo med sabo in kako naj se uskladijo njihovi interesi. Kot v intervjuju, omenjenem na začetku, vprašanje ni vedno, ali grozi nevarnost od zunaj, temveč, koliko si lahko privoščimo, da nas ne raztrgajo napetosti znotraj skupnosti. Vsak od gradnikov pač ima svojo vlogo, ki je nujna, včasih bolj in včasih manj potisnjena v ospredje. Če je mir in se nič ne dogaja, je to, kar tvori javni sektor, lahko razumljeno kot breme, a kot je rekel moj oče „s polno ritjo je lahko sr...“.  Če se stvari obrnejo, smo lahko srečni, če imamo te možnosti na razpolago. Še ena iz zgodovine – marsikdo od nas starejših se je spomnil na nekdanje akcije NNNP (nič nas ne sme presenetiti), ko se je preverjalo pripravljenost na delovanje v izrednih razmerah na vseh ravneh države, od krajevnih skupnosti navzgor. A do teh izrednih razmer nikoli ni prišlo v razsežnosti, ki smo jo spoznali ob tej epidemiji. Danes bi verjetno, ob ohranitvi te ureditve, prišlo marsikaj prav. Po moji oceni bi bilo teh komedij z zaščitnimi sredstvi bistveno manj – če bi sploh bile.

Te zadeve bo nekoč seveda konec, a največje vprašanje je, kakšen bo dan potem. Sam ostajam optimist. Ekonomski sistem bo, o tem ni nikakršnega dvoma, doživel precejšen pretres. Rešitve, ki so izhajale iz mobilnosti, tuje delovne sile in vključenosti v mednarodno gospodarsko okolje, ne bodo več v takšni meri na razpolago kot nekoč, to je gotovo. Ob izpričanem egoizmu, ki so ga nekatere države prikazale ob soočenju s to pandemijo, je potrebno tako korenito razmisliti o tem, na koga, če sploh, se lahko opremo. A to je lahko tudi pozitivno. Povojno obdobje je že večkrat v zgodovini prineslo pozitivne rezultate zaradi takšnih eksistenčnih vprašanj, od Združenih narodov do mednarodnih aktov o človekovih pravicah in spisek je še bistveno daljši.

Nenazadnje, vsaka takšna kriza, kjer se nevarnost pogube odpre vsakemu sleherniku in v kateri ni mogoče pobegniti kam drugam, je priložnost. Pri tej je pomembno zlasti to, da ni sovražnika, na katerega bi lahko nalepili krivdo za lastne tegobe. Zato si predvsem nikakor ne smemo dopustiti, da nam ga najdejo. Poskusov to doseči, bo še preveč.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Sodišča pač, tako kot marsikaj v državi, tudi v času pandemije ne morejo preprosto nehati delovati, to je jasno. Dežurstva preiskovalnih sodnikov so tako ali tako običajen način dela, a tudi t.i. razpravljajoči sodniki na prvi stopnji imamo dežurstva zaradi rokov in načina odločanja v nujnih zadevah. Tako imenovani zunajrazpravni senat (tudi zunajobravnavni ali izvenobravnavni senat ali IO senat – slišal sem že vrsto imen), ki ga Zakon o kazenskem postopku (ZKP) označuje kot „senat iz šestega odstavka 25. člena“, odloča namreč v številnih zadevah, kjer so praviloma krajši roki. Samo po sebi to pomeni, da med vikendi pač ni mogoče zakleniti sodnije in počakati na ponedeljek, enako pa seveda velja tudi med tednom. Pristojnost tega senata se v zadnjih letih vztrajno širi in je tako tudi odločanja ter pisanja vedno več.

Dežurstvo v teh senatih je na Okrožnem sodišču v Ljubljani tudi med tednom posebna dogodivščina in pravzaprav je bolje, da za teden, ko si v senatu, ne razpisuješ obravnav. Če se namreč zadeve zapletejo (in po Murphyevih pravilih se), lahko potegneš delo do večera ali dlje. Recimo, če se pri kakšni večji „realizaciji“, kot policisti imenujejo prijetje osumljencev v neki organizirani akciji, pripre večje število oseb, sledijo v 24 urah pritožbe, ki jih je potrebno reševati. Sam imam rekord šest pritožb v enem dnevu in si tega „dosežka“ ne želim več preseči. Odločiti je potrebno v 48 urah in v tem času moraš preštudirati spis, pripraviti poročilo za senat in napisati odločbo. Enostavneje povedano, prebrati moraš spis (pogosto več sto strani), preučiti argumente tožilstva, obrambe, formalne in vsebinske lastnosti sklepa, s katerim je preiskovalni sodnik ali sodnica odredila pripor, nato sklicati senat, povzeti in predstaviti svoje ugotovitve in po odločitvi senata napisati sklep z obrazložitvijo. V kakšni večji zadevi je ta lahko dolg več deset strani.

A to je zgolj ena od zadev – odloča se še o marsičem drugem, od nestrinjanja preiskovalnega sodnika s predlogom za odreditev pripora ali uvedbi preiskave do odločanja o pritožbi zoper podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). Gre za precej različnih zadev in načinov reševanja, zato jih na tem mestu nima smisla naštevati. Lahko povem le, da se je število primerov zadev, o katerih odloča ta senat, odkar sem sodnik, povečalo za najmanj 25 odstotkov. Ker se vse odvija hitro in ker so tudi odvetniki in obdolženi prisiljeni svoje pritožbe ali odgovore podajati praviloma v 24 urah, je dokaj običajno, da moraš kot sodnik poročevalec, najprej sploh razbrati „kaj je pesnik hotel reči“. Odločitve tudi niso nepomembne, prav tako so včasih zelo odmevne, bodisi če senat kak pripor odpravi bodisi če odločitev o priporu potrdi. O marsikateri takšni odločitvi je svoje povedalo tudi Ustavno sodišče. Skratka, zadeve nikakor niso enostavne.

Tale zadeva s koronavirusom, že tako naporno delo, seveda ne olajša. Predvsem zaradi tega, ker terja sodelovanje več oseb in drugič zaradi nenavadnih lastnosti virusa, ki se obdrži na površinah kar nekaj časa. Kolikor nam je bilo prenešeno, se na papirju obdrži več ur, na kartonu (in t.i. „spis“ je pravzaprav mapa iz kartona z več listi) celo do 24 ur, kar pomeni da je potrebno s spisi ravnati dobesedno v rokavicah. Spis namreč gre skozi kar nekaj rok, same vloge pa se praviloma  pošiljajo v „papirni obliki“. Rok 24-ih ur dobi v okoliščinah te epidemije, tako tudi drugačen pomen. Pri temu mi osebno ne pomaga dejstvo, da se pri študiju spisa že od nekdaj prijemljem za različne dele glave, skorajda toliko kot Slavoj Žižek, če pa je kakšna vloga še posebej „kreativna“, pa imam tako ali tako ves čas potrebo, da bi si pulil lase.

Potrebno je povedati, da se preostalo osebje resnično zelo trudi ter nosi rokavice in po potrebi maske. Celo naša čistilka Đuli nekajkrat na dan prebriše kljuke, ki si jih, zaradi večkratnega obiskovanja pisarne vsakokratnega poročevalca, dobesedno podajamo. Kot so nekdaj govorili - „šta se mora nije teško“ in tako delamo naprej in upamo na najbolje.

Tukaj se na določen način pokažejo pomanjkljivosti vztrajanja na avstro-ogrskem načinu sodnega delovanja, pri katerem pri nas še vztrajamo. „Spis“, na katerem v pretežni meri temelji delovanje kontinentalnega kazenskega sodstva (o tem recimo lepo piše Mirjan Damaška v knjigi Obrazi pravosodja in državna oblast), je v sedanji obliki za moderno dobo anahronizem, v dobi pandemije pa dobesedno nevaren. Prej ali slej bo tako potrebno zadevo temeljito reformirati in vpeljati elektronsko različico. Sedaj je verjetno prava priložnost, sploh, ker se po moji oceni, zadeva ne bo prav kmalu zaključila.

Kot pravijo Nemci – nuja prinaša iznajdljivost (Not macht erfinderisch) in če sem še dve kolumni nazaj pisal o tem, kako sem s svojo strokovno in strojepisko povezan v skupini z aplikacijo Viber, se podobni načini medsebojnega komuniciranja že razvijajo. Tako bo verjetno kmalu na razpolago tudi kakšna uradna različica videokonference, vsaj za delovanje zgoraj navedenega senata.

Prihodnji teden moram izpeljati tudi predobravnavni narok v neki priporni zadevi in si sedaj malce razbijam glavo s tem, kako zagotoviti razmeram ustrezno izpeljavo. Srbska ideja, po kateri zaradi ukrepov ob epidemiji vodijo obravnave po aplikaciji Skype, je zanimiva, a za podobno izvedbo sami še nimamo pogojev. Pa ne, da ne bi kaj podobnega že počeli. Nenazadnje, niso več tako redke izvedbe narokov po sistemu videokonference, kjer opravimo zaslišanja ali celo obravnave, medtem, ko se priča ali obdolženi nahajajo v tujini. Delati podobno doma, v Sloveniji, bi bilo verjetno celo lažje, pa še pravosodnim policistom bi prihranili vožnje pripornikov na sodišče. Video oprema je seveda draga, a zdi se mi bolje uporabljati slednjo, kot da smo v sedanjih razmerah skupaj v dvorani z maskami – velik pomen ima pri sojenju namreč tudi opazovanje obrazne mimike in sam si stežka predstavljam, da bi imel pred sabo z masko zakrite obraze. Podobni sistemi, kjer se sodnik nahaja v posebni pisarni, ostali pa so povezani preko videokonference so znani, še zlasti v primeru, ko se opravlja tisti del postopka, ki je nekako ustreznica našemu predobravnavnemu naroku. (Če si kdo želi pogledati, kako to zgleda v praksi, lahko npr. v aplikaciji Youtube vnese „Judge John Jay Hurley“ - njegovi primeri so tudi sicer precej zabavni). Z ustrezno adaptacijo sistema pa bi lahko zadostili celo načelu javnosti glavnih obravnav.

Pandemija je lahko tako tudi priložnost, zato ostajam pozitiven – zaenkrat na srečo ne pozitiven glede testa za okužbo. In ta teden vsaj nisem dežuren in tako lahko pišem svoje odločbe doma. Škoda, da v domači hiši ni na razpolago podobnih ukrepov, kot jih imata Zakon o kazenskem postopku ali Zakon o nalogah in pooblastilih policije - „ta mala“ dva bi potrebovala nekaj podobnega. Sem poskusil s prepovedjo približevanja v delovnem času, pa mi nekako ne uspeva. Mi senat – beri žena, vedno razveljavi odredbo ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Narava je namreč s koronavirusom spregovorila na način, ki je lasten živalskem svetu (ta izraz uporabljam ob podmeni, da človek prav tako sodi vanj) in ta nima takšnega urejevalnega mehanizma, kot je pravo. Bolezen, ki jo prinaša človeku virus COVID -19, najbolj prizadene prav tiste, ki so zaradi starosti šibkejši, tako kot v naravi prehrambena veriga zagotovi, da najšibkejši ne preživijo zaradi svoje omejene sposobnosti obrambe pred vsakdanjimi nevarnostmi. Lev bo pač ujel gazelo, ki je šibkejša od drugih v čredi, na kakšno drugo oslabelo žival pa se bodo hitro spravili kakšni drugi plenilci in tako poskrbeli, da, kot je že toliko nazaj pojasnil Darwin, bodo preživeli le najmočnejši. Vmešavanje v to dogajanje je „nenaravno“, ker ruši ravnovesje, ki se vzpostavlja s tem mehanizmom. A pravo ima ravno ta namen - varuje tiste posameznike v družbi, ki bi jih sicer naravna razporeditev moči najbolj prizadela, tudi zaradi tega, ker se tisti, ki bi jim narava sicer dala prednost, zavedajo, da vse mine, tudi njihova moč.

Ne trdim, da je sedanja epidemija korektor naraščanja človeške populacije na tem planetu, čeprav obstaja določena korelacija. Že zaradi tega, ker večje kot je število prebivalstva, in bolj kot je možno vzpostaviti med ljudmi neposredne stike, večja je tudi možnost, da se virus širi. Korona virus se lahko za svoj „uspeh“ nesporno zahvali dejstvu, da je danes mogoče hitro potovati na različne konce sveta in da je prebivalstvo dokaj nagneteno v večjih mestih. Uspešna distribucija virusa, če uporabim ta izraz, je zato zagotovljena. Enostavneje povedano, omejena inkubacijska doba in potek bolezni, v času, ko so zgolj pluli z jadrnicami ali s konji potovali po svetu, sta pogosto  poskrbela, da virus poti ni preživel.

Nenazadnje, vsaj kolikor sem sam pobrskal po spletu, imamo verjetno še kar srečo – lahko bi se pojavili bistveno bolj nevarni virusi, recimo Ebola ali Marburg, a ti so prav zaradi omejenih možnosti potovanja in povezav v Afriki, zaenkrat ostali na tem nesrečnem kontinentu. Po drugi strani, če pomislimo na to, da je virus Marburg doživel svoj evropski trenutek leta 1967 v takratni Jugoslaviji in Zvezni republiki Nemčiji, odstotek smrtnosti pa je pri njem bistveno višji (nekje nad 30 odstotki), je nujno vprašanje, kako bi se izteklo z njim v sedanjih okoliščinah globalnih potovanj in bivanj v velikih mestih. Zanimivo delo na tem področju je knjiga Reida Wilsona: Epidemija, ki je izšla pred kratkim, leta 2018, in ki se ukvarja prav z (ne)pripravljenostjo na panedemijo na globalni ravni. Še najbolj je knjiga zanimiva zaradi tega, ker navaja, da se že leta opozarja na to možnost, pa se je do sedaj dostikrat le odmahnilo z roko, češ bomo že kako.

A če se vrnem k pravu, neposredna nevarnost, ki nam grozi, ne glede na socialni položaj, je tista, ki povečuje sprejemljivost pravnega urejanja na vseh mogočih področjih. Naenkrat se nam zdijo sprejemljivi ukrepi, ki omejujejo in urejajo tako področje osebne svobode (prepoved zbiranja v večjih skupinah, ukinitev možnosti potovanj), kot tudi delovanja trga; vse več je zahtev do države, da poseže na druga področja in uredi zadeve in dobesedno pomaga pri preživetju – od zagotavljanja zdravstvene oskrbe do neposredne ekonomske pomoči. Socialni darvinizem, ki se je še ne tako daleč nazaj ponujal kot odlična rešitev, naenkrat nima več prave privlačnosti. Nekako so potihnili glasovi, ki so grmeli nad predrago državo in njenim „vmešavanjem“ v naravno dogajanje stvari. Nevarnost, ki grozi, je pač skorajda otipljiva - vsakodnevno smo seznanjeni s številom okuženih, umrlih, o področjih, kjer se je virus pojavil, vidimo, da zadeva prehaja meje in ji ni mar, kdo stakne bolezen, naj bo to Tom Hanks ali kak vrhunski igralec košarke, še politiki nosijo maske in celo obolevajo. In kar je še najpomembneje, pobegniti pravzaprav nimaš kam.

Paradoks zadeve je, da je nevarnosti, ki jih odvrača pravo, ogromno, le da jih redko tako neposredno zaznavamo. Bolj, kot je oddaljena in zakrita, bolj se nam zdi neka ureditev nesmiselna ali nepotrebna, bližje in bolj odkrita kot je, bolj terjamo, da nekdo stvar že končno (na pravičen način) uredi. Ko vse stvari potekajo v redu in ni težav, to pogosto pozabimo.

Nekaj je gotovo dejstvo; ko bo epidemija izzvenela, stvari ne bodo več, kot so bile. Že sama okoliščina, da se je gospodarstvo v svetovnem merilu, kot sem nekje prebral, zaustavilo s škripajočimi zavorami, je takšna, da si ne znam predstavljati, kakšne učinke bo imela. Po več desetletjih, ko sta postajala vedno bolj samoumevna globalizacija in potovanje po celem svetu, je v ospredje spet stopilo vračanje za meje lastne države. Vsaj nekaj časa po mojem ni pričakovati, da se bo to vrnilo v stare tire, če ne zaradi drugega zato, ker bo izpad dohodkov za vse precejšen in to ne glede na to, kje je kdo zaposlen. Če se k temu ne bo stopilo nasproti, se bojim, da bomo soočeni s posledicam, ki si jih ne znamo prav predstavljati.

Dovolj povedno je že, da se v ZDA, deželi, ki temelji na socialnem darwinizmu, popolnoma resno razmišlja o tem, da bi vsakemu Američanu nakazali okoli 1.000 dolarjev neposredne finančne pomoči, ukrep, kot ga v zgodovini te države še ni bilo. Da ta predlog prihaja z republikanske strani - prvi ga je predlagal nekdanji predsedniški kandidat Mitt Romney, podobno izjavo pa dal Steven Mnuchin – ustreznik našemu ministru za finance, je skrajno nenavadno. A če so že ZDA reagirale na tak način, bo verjetno podobne ukrepe potrebno sprejeti tudi drugod in o marsičem, kar si še pred kratkim nismo znali predstavljati, bo potrebno začeti razpravo.

Bratranec me bo spet gnjavil, da se ponavljam, ko bom (spet) napisal, da živimo v zanimivih časih. A kaj, ko je res. Zame osebno že zato, ker sem zaradi uvedbe ukrepov iz 83. in 83.a člena Zakona o sodiščih (ZS), nenačrtovano doma in ker še otroci ne gredo v vrtec in šolo, žena pa dela od doma, preživljam z njimi, zame nenavadno dosti časa. Otroci so kar simpatični, žena pa zelo prijazna in luštna gospa, moram reči (vem, da je ta vic sedaj že star, a se mu preprosto nisem mogel upreti).

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Logistika oziroma podpora dela je recimo zelo različna na dveh sodiščih, na katerih sem deloval, pa čeprav sta obe sodišči okrožni in zgolj kakšnih 70 km narazen. Razlika je recimo, da za prenos spisov nekje skrbijo kurirji, drugje sodniki sami, da je različno organizirano delo t.i. izvenobravnavnih senatov ali delovanje oziroma sodelovanje med strokovnimi sodelavci in sodniki, če omenim samo tisto, kar mi najprej pade na misel.

Nekaj, tako se mi zdi, pa ostaja večinoma enako, to je delo sodnika in njegove strojepiske. Oznaka strojepiska ima razen arhaičnosti izraza, tudi malce zavajajoč učinek, ker je njena vloga precej širša. V kakšni gospodarski družbi bi verjetno zanjo uporabili kakšen bolj blesteč naziv, recimo poslovna sekretarka ali kaj podobnega. Razen tega, da nastopa v čisto formalni vlogi zapisnikarice, so tu še naloge, ki to bistveno presegajo, od izvedbe vabljenja strank in prič, do skrbi, da je vse vneseno v elektronski vpisnik, da se pripravi soba za obravnave, snema, skratka, precej opravil, ki presegajo tipkanje po nareku. Ob tem je še pomembno dejstvo, da s strojepisko sodnik ali sodnica preživi bistveno več časa, kot s svojimi kolegi. V današnjem času in pri daljših obravnavah pogosto celo več, kot s svojimi družinskimi člani. Tako dejansko predstavljata neko zanimivo delovno celoto, katere usklajenost je ključna. Marsikaj od tega je del dogovora med sodnikom in strojepisko, precej tudi del osebnega stila obeh. Ključno je, da za praviloma 60 ali celo več zadev, ki jih ima sodnik v delu in ki terjajo neprestano delovanje, sodnik čisto enostavno potrebuje nekoga, ki je več, kot zgolj oseba, ki tipka in obvlada urejevalnik teksta.

Sam sem v tem času sodeloval z dvema strojepiskama, Gabrijelo in Emo. Ema, ki je to delo opravljala zame zadnjih šest let, se je pred nekaj dnevi poslovila in odšla v bolje plačano službo. Za mlado žensko, ki ima v žepu diplomo ekonomske fakultete, je bilo, pošteno rečeno, to tako ali tako zgolj vprašanje časa. Ob resnično mizerni plači, ki jo to naše osebje prejema, bi bilo vztrajanje v tej službi, če se glede na njeno izobrazbo, lahko malo pošalim, tudi ekonomsko neupravičeno. Pri obeh navedenih sodelavkah je bilo tako, da sta pri meni začeli in pred tem nista imeli izkušenj strojepiske. Emi je bilo v tem smislu težje, ker sem jaz že imel jasno predstavo o tem, kaj naj bi počela in, ker sam ravno nisem najbolj standarden primerek nadrejenega.

Slednje je verjetno pripisati dejstvu, da sem opravljal kar nekaj poklicev in sem v praviloma hierarhičnih strukturah prešel celotno pot od spodaj navzgor. Ker sem imel pri tem, priznam, precej sreče, mi nikoli ni bilo potrebno ob napredovanjih in zaradi napredovanj hoditi preko trupel in, po pravici povedano, me to še sedaj ne zanima. Razmerje podrejenosti in nadrejenosti je tako zame bolj vprašanje razdelitve kompetenc in ne medčloveškega odnosa.

Usklajevanje tega je precej zahtevna reč, zlasti zato, ker tudi nisem primerek človeka, ki bi čutil potrebo po neprestanem nadzoru. Ko se dogovorimo, kaj je potrebno narediti, menim, da se ostali zavedajo pomembnosti svojih nalog in jih bo lastna delovna etika motivirala, da jih ustrezno opravijo. Na drugi strani sem za vprašanja in rešitve, v kolikor jih imam, vedno na razpolago. Z uporabo sodobnih tehnologij, zlasti s t.i. skupinami na aplikacijah, kot so Viber, sinhronizacija elektronskih koledarjev in podobno, se lahko marsikaj hitreje reši in odpravi zaplete. Kolikor vem, vsaj na našem oddelku edini uporabljam to možnost, kjer smo neposredno povezani moja strojepiska, strokovna sodelavka in sam. Seveda tak način ni primeren za vse in siliti sodelavce v to, bi bilo pravzaprav neprimerno. Obnese pa se vsekakor.

Slaba lastnost takšnega koncepta je, ko kakšen član take delovne skupine ali teama le-tega zapusti, traja precej časa, da se stvari spet postavijo na pravo mesto. Sploh ker, prosto po Forestu Gumpu, nikoli ne veš, koga boš dobil za novega člana in, ali bo sploh primeren za tako vrsto sodelovanja. Kot sodnik kaj dosti besede pri izbiri nimaš, dandanes pa tudi ni tako enostavno dobiti koga za ta dela. Verjetno bi bilo dobro, da bi v organizacijskem smislu jasno postavili zahtevo, da ima sodnik zagotovljenega strokovnega sodelavca in strojepisko kot fiksno ekipo in določiti notranja razmerja.

Da pa ne bo vse preresno – Ema je ob odhodu pustila tudi navodila za svoje naslednice. Ob nekaterih sem se lahko prav nasmejal. Na tem mestu je neprimerno, da jih objavim, a toliko lahko povem, da izrecno kažejo, kako resno je jemala svojo vlogo in kako jasno je prepoznala moje šibke strani. In to mislim, da je ključno, ker dokazuje tudi pomembnost njenega prispevka k skupnemu delu.

Očitno pa je skrajni čas, da se naučim lepo pisati, ker ena od njenih ugotovitev je kratka in zgovorna: „dopisi so klasika ... napiše kratko in grdo ;)“  Upam, da bo vsaj glede tega v novi službi imela več sreče.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Z vidika preučevanih institutov je zanimivo, koliko resnega razmišljanja je namenjenega ponovni preučitvi uveljavljenega instituta dokaznih standardov, kjer se pojavljajo ideje o variabilnem pristopu do slednjih – nekako v smislu, da vsaka zadeva zahteva drugačno stopnjo verjetnosti, pa tudi resna razmišljanja, da so napake, beri krivične obsodbe, včasih koristnejše od tega, da se kakega krivega oprosti. Izogibanje krivičnim obsodbam je namreč srž zahteve po visoki stopnji verjetnosti za obsodbo. Nekaj sem o tem že pisal.

Zadnja zadeva, ki mi je tako pritegnila pozornost, je članek Alex Stein: Ustavno dokazno pravo (Constitutional Evidence Law), ki se ukvarja z vprašanjem, ali ne bi, razen ustavne zaščite, ki se praviloma nanaša na oblikovanje kazenskega postopka in sodnih odločitev, veljalo slednjo razširiti tudi na področje dokaznega prava – se pravi tistega dela, ki se nanaša na spoznavni proces, ki se v anglosaksonskem sistemu kaže predvsem preko ureditve dokaznih pravil.

Na tem mestu se ne nameravam spustiti v analizo razprave, čeprav branje toplo priporočam. Kar je bolj pomembno je njeno sporočilo, in sicer pomembnost tega dela kazenskega postopka. Slednjemu se sedaj posveča vse več pozornosti in dokazno pravo, za katerega je B. M. Zupančič že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja opozarjal, da je v kontinentalnem sistemu izrazito zapostavljeno ali celo neobstoječe (zaradi česar smo se potem morali „guliti“ Grubišino: Činjenično stanje u krivičnom postupku), je sčasoma vendarle dobilo svoj pomen, tako v programih fakultet, kot tudi pri znanstveni obdelavi. Tako ni čudno, da je prva konferenca kazenskega prava in kriminologije leta 2008 imela sekcijo Dokazno pravo. Prispevka Mitje Jelenič Novaka in Janka Marinka iz zbornika, sta še kako aktualna tudi danes.

Dejansko stanje oz. dejanska vprašanja v kazenskem postopku so, kot je takrat ugotavljal Mitja Jelenič, v večini konkretnih primerov precej bolj pomembna kot pravna vprašanja. To se je kasneje izrecno pokazalo v odločitvah Vrhovnega sodišča zlasti v primerih, ki so temeljili na posrednih dokazih. Sodbi, ki ju pogosto omenjam -  Kp 4/2006 z dne 17.07.2006, III Kp 53384/2014 z dne 22.12.2017 - tako v bistvu posegata v problematiko spoznavnega procesa, beri dokazovanja in tako je mogoče razumeti še marsikatero drugo odločitev. Ni namreč za spregledati, da je za marsikatero odločitvijo, tudi Ustavnega sodišča, skrito nezadovoljstvo z ugotovljenim dejanskim stanjem, katerega presoja je najvišjim sodiščem praviloma odtegnjena. Recimo pri tistih, kjer se postavljajo zahteve po boljši ali podrobnejši obrazložitvi sodnikove odločitve. Ta sama po sebi seveda ne proizvaja dejstev, na katere sodišče opira svojo odločitev, zato je podton sporočila takšnih odločitev jasen.

K temu bo po mojem prispeval še nadaljnji razvoj, ki je neposredno povezan z razumevanjem dokaznih standardov – po uveljavitvi, po izvoru anglosaksonskega, instituta „onkraj razumnega dvoma“ sem samo še čakal in tudi dočakal eksplicitno navedbo dokaznega standarda obrambe – razumnega dvoma. In jo tudi dočakal, kar bo kmalu jasno, ko se objavi sodba Vrhovnega sodišča, ki v obrazložitvi to izrecno priznava in s tem tudi določa. S tem si namreč v našem postopku jasno stojita nasproti dve količini, ki terjata ustrezno odločitev sodišča – linearnost spoznavnega procesa se tako preoblikuje v dialoški kategoriji, ki dobesedno terjata drugačen pristop, tudi do vprašanj dokazovanja.

Kaj dosti to tistim, ki se ne ukvarjajo s sodelovanjem v kazenskih postopkih, ne pomeni. A če ste enkrat v vlogi sodnika, katerega položaj in delo je opredeljeno z instrukcijsko maksimo oz. izrecno opredelitvijo, da je ključar resnice in nosilec spoznavnega procesa, je to drugače. Sramežljivi poskusi s prekluzijo dokazov pri zakonski ureditvi predobravnavnega naroka so bili korak, ki je nakazoval, da se spogledujemo tudi z idejo, da bi instrukcijska maksima postala bolj korektor, kot osrednje vodilo kazenskega postopka. Čeprav je bil napravljen korak nazaj, po mojem tega procesa ni mogoče ustaviti. Jasno postavljanje v obtožnem aktu, katero dejstvo se bo dokazovalo s katerimi dokazi, bi tako moral postati standard, če že hočemo imeti resen kazenski postopek. Hkrati pa je treba bistveno bolj razširiti manevrski prostor, ki ga ima obramba, kar je delno bilo že storjeno z vlogo strokovnjakov, ki jih predlaga za zaslišanje (glej npr. odločitev Ustavnega sodišča Up-234/13-13 z dne 27. 11. 2014).

Prostor mi tukaj ne dopušča, da bi podrobneje razdelal, kaj vse to na področju dokaznega prava potegne za sabo. Kar se najprej nakazuje, je sistematičen pristop k temu, da se ta materija zajame na ustrezen način. Če gledamo recimo nemško literaturo, Dokazno pravo kazenskega procesnega reda, delo avtorja Ulricha Eisenberga (Beweisrecht der StPO: Spezialkommentar), v katerega občasno pokukam, ima preko 1200 strani. Tam je mogoče najti precej rešitev, primernih za našo sodno prakso. Naš Opomnik za vodenje kazenskih postopkov je na tem področju prav tako precejšnja zakladnica rešitev in, kot sem že nekoč napisal, izvrstna osnova za kakšno javno publikacijo. Še zlasti, če bi se povezali z avtorji, ki so materijo obravnavali v akademskih okvirih. Pri izvedenstvu so za marsikatero vprašanje na področju dokazovanja koristne smernice, ki jih potrjuje Strokovni svet za sodno izvedenstvo, sodno cenilstvo in sodno tolmačenje, ker je iz njih jasno razviden nabor vprašanj, na katera lahko odgovorijo in se jih da nato vključiti v ustrezna strokovna pregledna dela. Skratka, možnosti in smeri je še mnogo, vse to pa bi prispevalo k transparentnosti spoznavnega procesa.

Lahko bi napisal še več, a me Aliekspress opozarja, da je na razpolago nova ura „Brand Pressure Compass Watch Alarm Chrono Digital“ za mali denar in preden se žena zbudi, grem malo brskati tja. Res je, da mi Academia.edu ponuja članek Gustava Ribiere Evidentiary policies through other means (karkoli že to pomeni), a to lahko berem, ne da bi skrival zaslon na tablici.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Teta je naredila načrt, sosedi in prijatelji so priskočili na pomoč, pojavil se je „majster“, ki naj bi te reči obvladal in se je začelo. Meni, ki sem bil takrat že dovolj star, je bila dodeljena samokolnica in z njo sem vozil opeko na delovišče. Gradnja je potekala presneto hitro, ob močni podpori domačega žganja, katerega izdelava je bila očetov hobi, „pijača“, kakor so v Goricah imenovali vino iz jabolk, pa je tudi tekla v potokih. Klančina, narejena iz „fosna“ - debele deske, je postajala, tako kot je rasel zid, vedno bolj strma. Čez nekaj časa se je bilo potrebno kar precej potruditi, da si samokolnico spravil na vrh. Kakorkoli že, ko je bilo zgrajenih za kak meter in nekaj zidu, se je ugotovilo, da je sicer slednji zelo lep in trden, da pa manjkajo ustrezne odprtine, ki so običajne za tako zgradbo. Namreč okna in vrata. Vsi sodelujoči so bili že lepo okrogli, beri pijani, še posebej „majster“ in prizor obračanja in preučevanja tetinega načrta, je bil zame precej zabavna reč. Glede vrat sicer nisem prepričan, mislim, da so tisti del zidu nekako izbili, okna pa so nato za vedno ostala pol manjša od načrtovanih in je hišica od daleč vedno spominjala na nekakšen bunker. Oče je potem nekje za kritino strehe našel jekleno pločevino (bil je velik ljubitelj tega materiala), in ta je vse do dne, ko smo posestvo prodali, videz bunkerja samo poudarila. Hišica pa je na koncu, paradoksalno, spet služila kot hlev za ovce. A to je že neka druga zgodba.

Na ta dogodek sem se spomnil, ko sem gledal dogajanje in manevre ob odstopu predsednika vlade. Zadeva, milo rečeno, spominja na tisto opletanje z načrtom, ko so okajeni zidarski svati z mojstrom, poskušali najti načine, kako narediti okna in vrata po načrtu, hkrati pa ne porušiti resnično lepo zgrajen zid. Vsi so vedeli, bolj ali manj, glede na okoliščine, da je glavni krivec za godljo, v resnici „majster“, a hkrati so pri tem sodelovali sami in spomnim se, da so prisotne ženske, kar precejkrat izjavile, kako oh in ah je prekrasen zid in kako oh in ah, gre „majstru“ delo lepo od rok. Potem pa je bil vsega kriv načrt, pa čeprav se je slednjega na začetku le na hitro preletelo, potem pa delalo po sistemu – se bo že izšlo.

Načeloma ni kaj, današnja politika tako ali tako nima prav dosti manevrskega prostora. Osnovna izhodišča so, kot je to že pred časom ugotovil Francis Fukuyama, konec koncev zabetonirana, vse ostalo so nianse, kot bi rekel Balaševič. Na področjih, ki so pomembna za širšo javnost, zaradi vpliva številnih faktorjev, že na področju Evropske unije večjih premikov ni mogoče doseči, v Sloveniji pa se zaplete še pri bistveno bolj banalnih zadevah. Teh sploh ni potrebno naštevati, še najbolj zabavno je opazovanje sage o tunelu pod Karavankami. Tukaj imamo neposredno primerjavo s sosednjo Avstrijo, ki ga že veselo gradi, medtem, ko se sami spotikamo na načine, ki so vredni uprizoritve v kakšni komični nadaljevanki. Če bi bil to edini primer, bi še šlo, a to je že skoraj slovenska nacionalna značilnost pri vsaki malo večji stvari – drugi tir, TEŠ 6, NEK 2, da o avtocestah niti ne govorimo.

Na pravnem področju so stvari podobne. Če je bila uveljavitev samostojnosti enkratna zgodovinska priložnost, da stvari resnično dobro, na podlagi izkušenj, znanja in političnega konsenza, postavimo na novo, in je nekaj tega celo uspelo, je to s potekom časa postajalo vse težje. In na koncu od tega zagona ni ostalo praktično nič – zakonodajne rešitve so postale pogosto zgolj mašenje lukenj in skropucala, ki že ob sprejemu v sebi nosijo klice bodočih težav. 

Takšno stanje duha, ki se kaže sedaj, je težavno iz več razlogov. Ljudje niso ovce in naj sodelujoči v tej politični aritmetiki še tako resno govorijo, kako jim gre zgolj za to, da država ustrezno deluje, vedo, da gre preprosto za poskuse, kako se izogniti ponovnemu preverjanju volje ljudstva. Ker ljudstvo je v demokratičnem sistemu edini „problem“, njegova volja je preveč nepredvidljiva. V sedanji politični konstelaciji se dobro ve, da, če pride do volitev, bodo nekateri akterji izginili s političnega prizorišča. Vsak, ki malo pozna ustavno pravno ureditev in delovanje političnega sistema, pa tudi ve, da je odstop predsednika vlade v tej luči še kako imel smisel. Bil je pač pravi trenutek.

Takšno prozorno sprenevedanje politične elite je dolgoročno samomor za tradicionalne politične stranke in nikoli nisem razumel te kratkovidnosti. Bolj, kot se v svetu pojavlja trend potovanja glasov na levi in desni ekstrem, bolj se trudijo vzdrževati nestabilno sredinsko držo. Nigel Farage je imel prav, ko je v svojem govoru ob odhodu iz Evropskega parlamenta zabrusil: „Guess what, Populism is popular!“ In slednjega se je pač bati, ker njegova retorika povzroča posledice tudi na pravnem in nenazadnje celo kazensko pravnem področju, kar je zgodovina jasno pokazala.

Če se vrnem na začetek, kljub temu, da je hišica bila vse prej kot lepa, jo vendarle pogrešam; tam sem lizal svoje srčne rane, pisal (na srečo nikoli objavljene) pesmi, se vanjo zatekal, ko mi je civilizacija presedla, in čutil duševni mir, ko so prasketala polena v „šporhetu“. Tam sem, po tistih nesrečnih zidovih, lepil narisane sheme sodnih postopkov, ko sem se pripravljal na pravosodni izpit in žebral pred njimi, skorajda tako, kot je to videti v Jeruzalemu. Tam sem opazoval sončne vzhode nad dobrenjsko dolino in še dolgo po njegovi smrti, poslušal, kako je oče hodil mimo nje na jutranji lovski obhod. Še zdaj, ko se po avtocesti peljem proti Šentilju, jo z nostalgijo opazujem, kako čepi vrh Griča, kot smo posestvo imenovali.

Ah ja, še žabe. No, te so na koncu tudi doživele svoje zadoščenje, ker sedaj sam živim na Barju. Pa naj si to zadnje vsak razlaga, kakor hoče.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Že od nekdaj sem velik ljubitelj filmov Jamesa Bonda in moja najljubša verzija tega filmskega lika je bila tista z Rogerjem Moorom. Pri predstavah, ki jih imajo najstniki o tem, kakšni naj bodo, ko dokončno odrastejo, je njegov lik igral precejšnjo vlogo. Da so manjkali fizična podobnost, Aston Martin in bondovska dekleta, se je dalo – ob ustreznem odmerku vodke martinija (pretresenega, ne premešanega) – preživeti. So bili pač obleka iz Mure, očetova Zastava 1300 in sosedova Micka. Bondovski filmi v tistih letih so vsebovali precej sporočil detanta med obema velesilama, zato se je dalo preživeti tudi to, da so ljudje s simboli, ki so takrat krasili tudi naše zastave, skoraj vedno predstavljali sovražnike. Mladost pač to odpušča, ker je takšne »malenkosti« ne zanimajo preveč. Kakorkoli že, do Piercea Brosnana, ki je v te čevlje stopil v 90. letih prejšnjega stoletja, nekako nisem našel prave povezave z drugimi, ki so igrali Bonda; šele ta igralec mi je nekako »sedel« v prejšnje predstave. Z Danielom Craigom me je navdušenje dokončno minilo, pa naj mi dekleta še tako zamerijo. Z govoricami o tem, da naj bi lik v prihodnje igrala ženska, pa je vsa poanta mojega najstniškega obdobja tako ali tako dokončno izginila.

Tako sem zadnjič po dolgem času gledal prvo izvedbo Bonda s Pierceom Brosnanom – Zlato oko, film, ki me je ob prihodu na velike zaslone nekako vrnil v stare občutke. A zdaj sem ob gledanju tega filma imel čisto drugačne in ne ravno prijetne občutke. To, da so vojaki s prej navedenimi simboli padali kot pokošeni v stotinah, nekako sprejmeš, časi so se pač spremenili. Nekako razumeš, da je vendarle šlo za psihološki obračun z ideologijo, ki je v očeh zahodnjakov predstavljala poosebljenje zla. Kar pa me je v današnjem času resnično zmotilo, je, kako v podtonu sladostrastna sta bilo divjanje s tankom po ulicah Sankt Peterburga in s tem povezana brezobzirnost do teh severnih Benetk. Rušenje spomenikov, prebijanje in rušenje zidov krasnih stavb Nevskega nabrežja, vse s prikritim sporočilom, da to nima nobene prave vrednosti. Takšnih bondovskih prizorov nikoli ne bi mogli uzreti recimo v Londonu. V retrospektivi dobijo te podobe svoj kontekst z dogajanjem v Rusiji devetdesetih let prejšnjega stoletja, divjanjem iz Zahoda uvožene nove kapitalistične ureditve in razpadom nekdanje velesile – kontekst, ki je nenazadnje na oblast prinesel Vladimirja Putina.

Bond se tu v ničemer ne razlikuje od bistveno manj subtilnih filmskih likov, kot je recimo Rambo. V psihološkem smislu sta oba dobila mnogo naslednikov, ki so – pretežno pri Američanih – del instrumentarija, s katerim je mogoče vzdrževati podporo javnosti za stanje permanentne vojne. To navsezadnje ni nič novega, o tem obstaja mnogo strokovne literature, verjetno najbolj znana je knjiga Edwarda Hermana in Noama Chomskega Oblikovanje konsenza (Manufacturing consent). Ena izmed glavnih potreb je namreč vzpostaviti jasno ločnico med Dobrim in Zlom, pri katerem je Dobro, jasno, pridržano izključno ZDA, medtem ko je Zlo prihranjeno za trenutno izbrano tarčo. Teh je lahko več, in ker so v borbi z Zlom – že po definiciji – dovoljena vsa sredstva, je popolnoma razumljivo, da se lahko v okviru tega počne marsikaj, kar bi bilo sicer skrajno zavržno.

Ob vnaprej ustvarjeni psihološki podlagi je pač, kot sta to pronicljivo zapisala Mathias Bröckers in Paul Schreyer v knjigi Mi smo »ta dobri« (Wir sind die Guten), dovoljeno vse. Kadarkoli se dogajajo stvari, ki bi lahko pomenile dvojno moralo, se je treba le vrniti na osnovno trditev – ker smo mi Dobri, je tudi to, kar počnemo, nujno dobro. Ob tako oblikovani premisi je lažje prezreti očitne primere dvojne morale. Primerjava početja recimo Ruske federacije in ZDA, ki pač ravnata tako, kot ustreza njunim interesom, zato v bistvu sploh ni mogoča, ker je ravnanje prvih nujno Zlo in ravnanje slednjih, pač v skladu s povedanim, nujno Dobro. Še bolj pride to do izraza zdaj, ko je Iran pomotoma sestrelil ukrajinsko letalo, ki je imelo to smolo, da so bili živci vojakov zaradi vojnega delovanja očitno preveč napeti. Koliko medijev je recimo poročalo, da so, ne tako dolgo nazaj, leta 1988, v podobnih okoliščinah pripadniki ameriške vojske sestrelili iransko potniško letalo in je pri tem umrlo 290 ljudi  – civilistov. Razlika je bila tudi v tem, da se uradni predstavniki ZDA za to dejanje nikoli niso opravičili.

A takšen pristop je nevaren, ker v sebi nosi izrazito diskriminatoren odnos, tudi v Evropi, na oseh Zahod – Vzhod in Sever – Jug. In mi vedno spadamo na desno stran enačbe. Kljub vsej svoji pošastni in agresivni zgodovini zahodne države, kot so Združeno kraljestvo, Francija, Nemčija, Španija in ZDA, nimajo nikakršnih zadržkov pri lastnem postavljanju na piedestal moralne veličine. Vsi preostali smo v tem kontekstu lahko zgolj hvaležni, da smo prejemniki veličastnih spoznanj kulture okcidenta. In če se moramo pri tem, da bi lahko sodelovali v projektih, ki so zrasli na podlagi interesov prej naštetih, ponižati in pogosto sprejemati diktat, se to enostavno pričakuje. Izkušnja z grško krizo in zanemarjanje volje prebivalcev te države sta to jasno pokazala. O tem, kako je ta država pristopila k reševanju krize, ki so jo zakuhale tudi zahodne države, je odločal nemški Wolfgang Schäuble in ne legitimno izvoljena grška vlada; kot pravijo Nemci, je včasih treba »ein Exempel statuiren« – pokazati na primeru, kako se je treba vesti. Mimogrede, v knjigi Janisa Varoufakisa Odrasli v sobi lahko preberete, kako »krasno« so se ob tem vedli naši predstavniki.

Mi si lahko domišljamo, da smo enakopravni igralci v teh zgodbah, a dejansko smo daleč od tega. Včasih se mi zdi, da se niti potruditi ne znamo, da bi vsaj opozorili nase; recimo takrat, ko se nas hoče potegniti v nove, preprosto povedano, svinjarije, ki jih pripravljajo »ta dobri«. Da bom konkretnejši, nihče si verjetno ne dela utvar, da ne bo na Bližnjem vzhodu ponovno prišlo do resnih konfliktov. Umor (in da je bil čisto navaden umor, ni nikakršnega dvoma) iranskega generala je zadeva, pri kateri bi morali potegniti jasno črto. Če si že zatiskamo oči, ko ZDA pobijajo ljudi, ki so osumljeni terorizma, in je to divjanje z brezpilotnimi letali še nekako – in to resnično z veliko dozo grenkobe – mogoče požreti, je ubijanje nespornih predstavnikov suverenih držav ločnica, ki je ne bi smeli prečkati. Takšne zadeve so klasičen casus belli (spomnimo se prestolonaslednika Franca Ferdinanda), in ker smo zaradi članstva v zavezništvu NATO tudi sami nujno sodelujoči v potencialnem vojnem spopadu, smo upravičeni najmanj do tega, da se o dopustnosti takšnih ravnanj izjasnimo.

Ob tem dogodku in dogajanju mi ni ušla določena ironija usode, da so se naši vojaki pred potencialno nevarnostjo z Vzhoda hoteli umakniti skupaj z nemškim kontingentom, ki se nahaja v teh krajih. Nekako spominja na neke druge čase, tudi če pustimo ob strani, ali je bilo to treba narediti ali ne. A ponovno smo vključeni v igre, ki jih vodijo drugi, posledice pa bomo čutili tudi sami doma – bodisi zaradi novih begunskih tokov bodisi s polaganjem računov, ko se pesek poleže. Za pobite ljudi v oboroženih spopadih na Bližnjem vzhodu smo namreč odgovorni prav toliko kot druge države članice NATO – nedolžni v teh zgodbah pač ne moremo biti. Pri odločitvah se nas ne upošteva kaj dosti, a ko se morajo »veliki« sklicevati, da so tudi drugi bili za, smo takoj »člani koalicije«.

Če se vrnem na začetek … Ne glede na to, koliko smo zaradi prevzemanja zahodne propagande – drugače je pač ne morem imenovati – prepričani, da smo del njihovega interesnega delovanja, to pač ne drži. Jaz sem vsaj sprejel, da ne morem postati James Bond, kot ga je igral Roger Moore, in čas je pokazal, da se je tudi filmski Bond spremenil v navadnega morilca brez pravega stila; s takim likom pa resnično ne čutim nobene povezave. Kako bondiade vidijo Slovence, pa lahko vidite (mislim, da) v filmu Iz Rusije z ljubeznijo – Slovenci so prikazani kot neke vrste odrasli Kekci. V tem je nekakšno sporočilo, ki bi ga morali dojeti.

Če ne, pa še vedno priporočam vodko martini – pretresen in ne premešan. Po dveh ali treh se bo že posvetilo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Nisem prav prepričan, ali je pri mojem delu to trditev mogoče postaviti. Kaj bi lahko pomenilo takšno zadovoljstvo? Da je storilce kaznivih dejanj doletela zaslužena kazen? Da so bile moje odločitve pravno pravilne in prestale preizkus »instanc«? Da mi je uspelo zaključiti ustrezno in z zloglasno »normo« skladno število zadev?

Ne vem, ali je v kazenskem pravu mogoče ustvariti takšne občutke. Kakorkoli že obrnemo, soočati se z dejanji, ki smo jih opredelili kot kazniva, jih umestili v kazenski zakonik in zanje določili kazenske sankcije, ni nekaj, kar bi lahko na tak ali drugačen način nudilo zadovoljstvo. Tudi če si izrekel strogo kazen za ustrezno hudo kaznivo dejanje, to ne more in ne sme biti podlaga satisfakcije. Kazenski sodnik ob tem pravzaprav ne sme doživljati tovrstnih občutenj, ostati mora kot »čemerni lev«, ki mu tovrstne zadeve ne smejo priti do srca. In ker smo namen kaznovanja določili predvsem kot sredstvo za potencialno rehabilitacijo storilca, je to pravzaprav tudi vse, kar je za sodnika pomembno. Če javnost in žrtve iz tega črpajo notranje zadovoljstvo, ni nič narobe, a sodniku mora ta občutek ostati zunaj dosega. Enako pravzaprav velja tudi za tiste sodbe, s katerimi se prepreči, da bi se nekega storilca po nedolžnem obsodilo. To je nenazadnje prvi cilj kazenskega postopka, če določilo 1. člena ZKP jemljemo resno. A če takšno odločitev spremlja kak čustveni odziv, sta to bolj občutek nujnosti kot pa notranje satisfakcije in rahlo razočaranje nad tistimi, ki so v sistemu kazenskega prava »usekali mimo«.

Samo domnevam lahko, da je v civilnem pravu za odtenek drugače, ker se tam vendarle razrešujejo spori med strankami – morda kakšna sodna poravnava omogoči, da se vsi udeleženi, vključno s sodnikom, počutijo dobro, ker se je neki spor končal tako, da so zadovoljni vsi. Toda tudi tam se verjetno kaj takega ne zgodi prav pogosto. A »civilistom« vsaj ni treba imeti opravka s takšnimi posegi v osebnost in človekove pravice, kot je odvzem prostosti.

Jheringov vzklik, da naj v boju vsak najde svojo pravico, pač ne velja za sodnike. Ta boj je v domeni strank, ki zatrjujejo svoj prav in se zanj zavzemajo v sodnih postopkih. »Zmaga« je v takšnem sporu tisto, kar je nedvomno lahko podlaga za notranje zadovoljstvo. Tudi v kazenskih postopkih, pa naj gre za tožilca ali zagovornika obdolženega. Kot velja v vsakem športnem dvoboju, jo osvoji tisti, ki je boljši. Tisti, ki skrbi, da stvari potekajo po pravilih, ostaja brez »medalje«.

Že v 90. letih prejšnjega stoletja je nekdo, čigar ime sem žal pozabil, napisal v sobotni prilogi Dela odličen članek, v katerem je navedel, da je po vsakem sodnem sporu nekdo jezen na sodnika. Tudi v sarkastičnem sodniškem humorju je mogoče naleteti na izrek, da si pravzaprav dobro sodil, kadar sta obe stranki nezadovoljni. Razlog, da je sodniški humor pogosto sarkastičen, je prav v opisani razsežnosti. Če kdo, potem se tisti, ki se ukvarjamo s tem delom, zavedamo omejitev, ki jih s sabo nosi pravo. V kazenskem pravu je jasno, da zaslužena kazen ne doleti vsakogar, in včasih ti na mizo prileti zadeva, za katero veš, da se bo končala tako, da cilji, ki jih zasleduje pravo, ne bodo doseženi. Recimo, kadar je zadeva že zastarala ali pa zaradi različnih razlogov obtoženega sploh ne bo mogoče videti pred sodiščem.

Seveda ni mogoče takoj reči, da nekega osebnega zadovoljstva v tem poklicu ni. Sodnik na svoje delo ne more gledati, kot na, če citiram mafijskega botra Sollozza iz Botra – »just business« (samo kot posel). Že zahteve, ki se postavljajo za ta poklic, predstavljajo na osebni ravni nekaj parametrov (sam jih pogosto kritiziram), ki takšno gledanje presegajo. A te omejitve same ne morejo biti razlog za osebno zadovoljstvo.

Zadovoljstvo sodnika torej ostaja neki »je ne sais quoi« (sam to težko opredelim). Skriva se v občutku, ki te preveva, ko stopiš pred obravnavo v prazno sodno dvorano, in v pričakovanju, kaj bo obravnava prinesla. V preučevanju spisa, vodenju obravnave, odkrivanju sporočil, ki jih dajejo predloženi dokazi in izpovedi strank, niansah, ki se ob tem razkrivajo, in prepoznavanju tistih ključnih elementov, na katere boš odprl svojo odločitev. V občutku zadovoljstva, ko v obrazložitvi sodbe lahko skladno nanizaš argumente, ki tvojo odločitev utemeljujejo, in v zavedanju, da je – kot mi je nekoč na začetku rekla kolegica – sodba »vodotesna« in odločitve ne bo mogoče izpodbiti. In seveda v občutku, da je bila odločitev pravilna in boš za njo lahko stal tudi čez leta. Zmaga brez poraza nekoga drugega, bi lahko rekel.

Tokrat nameravam ostati pozitiven do bridkega konca. Kajti če bi začel o tistem, kar bi moralo podpirati ta – če dobro razmislim – resnično nenavadni poklic (recimo pekuliarna kompenzacija, da malo zakompliciram), bi bila kolumna predolga. Zato se raje dvakrat ugriznem v tipkovnico.

Zato za začetek leta preprosto: »Gremo dalje!«

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Kakorkoli že obrnemo, zahodna civilizacija v veliki meri temelji na krščanskem etosu, ki je v ključnih segmentih oblikoval tudi pravno misel. Vprašanje sojenja kot eksplicitno problematičnega ravnanja zaradi izrecne prepovedi, ki jo vsebuje izročilo Svetega pisma, je primarno moralna dilema tistega, ki je v tem delovanju prevzel vlogo sodnika, in ne obtoženca. Med dileme je spadalo tudi prelivanje krvi. Kazen v zadevah, ki bi jih danes opredelili kot kazniva dejanja, je bila pogosto smrt, a tudi druge telesne kazni so imele enake posledice. Odnos do takšne kazni pa je bil vedno moralno problematičen. Ko si Poncij Pilat umije roke, s tem pove, da pri obsodbi Jezusa na smrt s križanjem noče imeti na rokah njegove krvi. Čeprav zgodovinsko po vsej verjetnosti to ne ustreza realnosti, je sporočilo jasno.

Uporaba lika sodnika je relativno pogosta za ponazoritev moralnih dilem. Zelo zanimivo je eno izmed kratkoproznih del Stefana Zweiga Oči večnega brata, v katerem glavnega protagonista Virata, ki je v bitki pomotoma ubil svojega brata, kralj Rajput imenuje za sodnika z besedami:

»Ker ti krivdo poznaš in krivdo tehtaš kot pravičnež, boš moj najvišji sodnik in boš sodbe izrekal na stopnicah moje palače, da bo zagotovljena Resnica in bodo moji zidovi in pravo varovani v moji deželi.«

Že v prejšnjih kolumnah sem opisal, kako je instrumentarij moralne teologije vplival na načelo in dubio pro reo. A v ta instrumentarij spada tudi zaščita sodnika v njegovi notranji razsežnosti, ki se veže nanj kot na moralno osebo in na njegovo imanentno krivdo, ki je povezana z dejanjem sojenja. Tako je bil eden od temeljnih konceptov razreševanje vprašanja sodnikove vesti. Osrednji kanon srednjeveškega prava, tako Whitman, se je za sodnika glasil Iudex secundum allegata non secundum conscientiam iuidcat – torej da sodnik sodi na podlagi predloženih dokazov, ne pa svoje vesti. Pri tem je, podobno kot pri slovenskem izrazu za vest, treba izhajati iz koncepcije latinskega izraza conscientia, katerega izvor je v korenu scientia – torej poznavanje dejstev. Con-scientia pomeni skupno védenje, v času, v katerem je nastal, pa ni imel enopomenskega značaja.

Poleg zmožnosti razlikovanja med dobrim in zlim se vest nanaša tudi na lastno poznavanje dejstev. Ker je bilo med tistimi, ki so izvajali sodno funkcijo, precej predstavnikov duhovščine, je obstajala jasna potreba, da se sodno odločanje odmakne od morebitnega poznavanja konkretnih dejstev nekega sodnega primera. Duhovščino je namreč zavezovala zaveza molčečnosti glede spovedi, to védenje pa bi seveda pomenilo, da bi podlago svoje odločitve sodnik črpal iz nečesa, kar je izhajalo iz osebne – dobesedno intimne povezave z osebami, ki so se mu v okviru spovedi zaupale. Ta prepoved uporabe lastnega védenja/poznavanja okoliščin je bilo pravilo moralne tolažbe v smislu, da dokler sodnik ni bil osebno vpleten (kot svojevrstna priča), je ostajal oddaljen od krvavih posledic kazni, izrečene obdolžencu. To pravilo je veljalo skorajda izključno za kazenske zadeve. V skrajni izpeljavi je tako lahko prišlo do obsodbe nedolžne osebe, kajti tudi sodnik, ki bi imel lastno védenje o nekem zločinu, ki bi sicer lahko obdolženega razbremenilo, je moral spoštovati to pravilo. Ta zelo sporna razlaga Tomaža Akvinskega pa je, to je treba poudariti, vendarle izhajala iz zahteve sodniku, da mora »dodobra preučiti izpovedi prič, da bi se našel motiv za oprostitev obdolženega«. Še enkrat – pravilo, da sodnik ne sme uporabiti zasebnega vedenja o stvari, ni bilo namenjeno zaščiti nedolžnega obdolženca, temveč zaščiti duše sodnika pred samim sojenjem in njegovimi posledicami. Prav v tem je utemeljena današnja možnost sodnikove izločitve v nekem konkretnem sojenju.

Mag. Luka Vauken je v razpravi Skrb za nepristranskost sojenja v judikaturi Vrhovnega sodišča (potovanje pogleda od Beethovnove k Strasbourgu) znotraj koncepta razumevanja nepristranskosti sodnika navedel:

»Ne smemo namreč pozabiti, da mora za nepristransko sojenje v prvi vrsti poskrbeti sodeči sodnik sam po principu, o katerem je govoril apostol Pavel že pred skoraj dva tisoč leti: treba je presojati samega sebe.«

Vauken opozarja prav na to pomembno razsežnost – na potrebo po samoizpraševanju, ki presega pomen gole črke zakona, ker zadeva globlje človekovo moralno bistvo in ne zgolj neko formalizirano pravno obliko, namenjeno zagotavljanju obdolženčevega položaja in s tem pravičnosti kazenskega postopka.

Ko recimo 6. točka 39. člena Zakona o kazenskem postopku (ali ista točka 70. člena Zakona o pravdnem postopku) določa »okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi pristranskosti«, to ni več golo vprašanje o objektivnih dejstvih, temveč tudi o stvareh, ki presegajo tehnicistično pravno okolje. In tudi tokrat primarno ne gre »zgolj« za obtoženčeve pravice, temveč za odnos sodnika do sodstva kot institucije in tudi do sebe.

Pri tem je, podobno kot pri drugih institutih, katerih korenine je mogoče iskati v zgodovini, treba vendarle upoštevati, kako se je spremenil zorni kot. Profesionalizacija sodstva v kontinentalnem sistemu vzpostavlja tudi lastna, samonikla etična merila, ki niso nujno identična s tem, kar lahko preberemo v Kodeksu sodniške etike. To seveda ne pomeni, da merila niso usmerjena k dosegi pozitivnih vrednot, le zorni kot je drugačen.

Zadržanost pri izločitvah sodnikov iz navedenega razloga je bila meni, ki sem prišel »od zunaj«, spočetka nenavadna. Najprej, nisem najbolj razumel, zakaj bi kateri od sodnikov to sploh štel kot problem. Nenazadnje, sploh če gre za kak težji primer, lahko izločitev pomeni tudi razbremenitev. Takšnih primerov ima tako ali tako vsak sodnik kar nekaj in praviloma hkrati. A na drugi strani se s perspektive sodnika pogosto tako kaže njegovo dojemanje odgovornega odnosa do dela – resnično prepričanje, da lahko morebitne dvome odstrani s strokovnostjo samega sojenja. Izločitev iz »brezveznih« razlogov bi namreč lahko pomenila tudi izraz premajhne predanosti k delu, celo lenobe, če bi do tega prihajalo prepogosto. Poleg tega je lahko zadržanost pri izločitvi izraz potrebe, da se omeji uporaba instituta izločitve kot potencialne zlorabe procesnih pravic po motu: »Če se zdaj izločim, bodo v prihodnje vsi poskušali to storiti iz podobnih razlogov in s tem ovirali delo sodišč.«

Nenazadnje je lahko ovira tudi v razmišljanju, da bi sodnik lahko bodisi z lastnim predlogom bodisi strinjanjem s predlogom strank za izločitev implicitno priznal neko svojo strokovno ali osebno pomanjkljivost. Zahteva za izločitev je zato po 6. točki 39. člena ZKP, kakorkoli že obrnemo, izraz nezaupanja do sodnika iz razlogov, ki jih ni mogoče vnaprej jasno opredeliti kot sporne (kot recimo točke 1–5 istega člena). Tehtanje in presoja teh okoliščin sta tako spraševanje o tem, ali lahko sodniku zaupamo iz razlogov, ki na prvi pogled niso očitni in so pogosto vezani na okoliščine, ki presegajo poklicne okvire. Nihče se na izraženo nezaupanje ne odzove s takojšnjim sprejemanjem ali racionalnim premislekom, in tudi sodniki so predvsem ljudje. Zadržanost pri tem, da bi takšne razloge sprejel in se v neki zadevi izločil, je tako popolnoma razumljiva. Zunanji opazovalec lahko seveda takšno zadržanost ali celo zavračanje razume kot odraz nekih globljih motivov, zlahka pripiše celo ideološki predznak. A dejansko gre za drugačne motive.

Vse to niso razmišljanja, ki bi bila inherentno slaba, in sploh niso namenjena temu, da bi postavljala stranke v položaj, v katerem bi bile obravnavane pristransko. Izvirajo iz privzgojene drže, samozavedanja in nenazadnje iz poklicnega ponosa. Zorni kot je preprosto drugačen in zato za zunanje opazovalce včasih nerazumljiv. S spreminjanjem sodne prakse glede pogleda na te okoliščine in poudarjanjem pomena nepristranskega sodnika se v bistvu pritiska na ustaljene vzorce, ki so veljali dolga leta. Odpor do tega instituta je tako pogojen tudi s tradicijo delovanja v preteklosti, spreminjanje te pa je v vsakem okolju težko.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Če gledamo recimo na izvor načela in dubio pro – v dvomu za (v korist) obdolženega – kot na nerazdeljivi del domneve nedolžnosti, se večina sekularnih avtorjev na kontinentu sicer opira na t. i. Trajanov stavek (sentenco), ki je v bistvu zadeval odsotnost obdolženega. V ključnem delu pa je nalagal, »naj se nikogar na podlagi suma obsodi, kajti bolje je krivega kršitelja pustiti nekaznovanega kot nedolžnega obsoditi«. Pomembna je utemeljitev – napotek, da je bolje pustiti nekaznovanega krivega kršitelja kot obsoditi nedolžnega. Zadnje zatrjevanje ima kar precej izpeljav, ki pogosto vključujejo število tistih, ki naj se jih krive odpusti. Tako v Stari zavezi lahko nekako sklepamo, da je to število 50, judovskemu pravnemu mislecu Majmonidu pripisujejo različico s številom tisoč in še kakšno bi lahko našli, odvisno od moralnega stanja družbe in moči ali nemoči verskih prepričanj. Pravzaprav me v tem kontekstu resnično zanima, na kakšno število bi prišli danes – mogoče bi bilo treba napraviti iz tega vprašanja kakšno anketo (potem pa jo, ker mi zlobni humor ne da miru, analizirati glede na različne kategorije prebivalstva).

A da skrajšam, v anglosaškem svetu se je uveljavila različica, znana pod imenom Blackstonovo razmerje (Blackstone's ratio), ki trdi, da je bolje izpustiti deset krivih kot obsoditi enega nedolžnega (It is better that ten guilty persons escape than that one innocent suffer). Na tej maksimi so zgrajene številne procesne garancije za obdolžene v kazenskih postopkih. Avtor je sicer znani angleški pravnik in sodnik iz 18. stoletja William Blackstone, čigar delo Komentarji k angleškemu pravu še danes spada v pomembno pravniško literaturo.

Američani ne bi bili Američani, če se ne lotili pravno analizirati (tukaj puščam ob strani, za kakšno vrsto analize gre) principa, ki je v bistvu etične narave. Te analize so same po sebi zanimivo branje – recimo delo Sex and Reason, ki ga je napisal najvidnejši predstavnik ekonomskega pristopa k pravu in tudi sodnik Richard Posner, vam tako pojasni marsikatero temno, pa tudi bolj lahkotno plat tega odnosa. Mimogrede, vzporedno s tem delom je sestavil tudi spremljajočo knjižico A Guide to America's Sex Laws, ki povzema pravno ureditev tega področja v ameriških zveznih državah. V njej najdete tudi podatek o tem, kje vas lahko kaznovalno obravnavajo zaradi prešuštva ali opolzkega komuniciranja. Namig: z ljubico ni najbolj pametno potovati na Florido (gre sicer za stanje iz leta 1996, a le zakaj bi tvegali – v pravnem in etičnem smislu).

A da se vrnem nazaj na Blackstonovo načelo – zdaj že skorajda znamenita analiza Daniela Eppsa Posledice napak v kazenskem pravosodju, objavljena leta 2015 v reviji Harvard Law Review (številka 4), obravnava učinke, ki jih lahko povzročijo sodne zmote oziroma napake. Pri tem izhaja iz dveh vrst sodnih zmot – pri eni je posledica krivična obsodba (false positive), pri drugi pa neupravičena oprostitev (false negative), do česar lahko pride v kazenskem postopku. Članek ima 80 strani in gre za res podrobno analizo, ki ji ni mogoče očitati znanstvene nedoslednosti glede tega, kakšne so posledice takšnih obsodb. A popolnoma drugačno je vprašanje, ali lahko na podlagi takšnih analiz potegnemo normativne posledice.

Naj ponazorim: Epps zatrjuje, da v primeru, če država dosledno izhaja iz Blackstonovega načela in procesnih garancij, lahko postavimo hipotezo, da bo poskušala okrepiti prizadevanja tožilcev na tak način, da bodo bolj stremeli k zmagi v postopku kot k drugim pomislekom (kot je recimo možnost, da obdolženi ni pravi storilec). Posledično bi lahko prišlo tudi do tega, da bi policisti poskušali s prilagoditvami svojih pričanj pri poroti doseči obsodbo. Pojav sicer ni nepoznan v ameriški sodni praksi in je že dobil svoj uveljavljeni izraz testilying. Začeli bi tudi zavestno kršiti ustavne garancije, ker bi te pri njih povzročale občutek, da se preveč krivih izogne obsodilni sodbi. Posledično bi bili bolj nagnjeni k prirejanju dokazov in drugim podobnim »bližnjicam«. Tudi odnos prebivalstva do oproščenih bi zaradi večje verjetnosti, da so bili v resnici krivi, vendar so se zaradi procesnih garancij izognili zasluženi kazni, imel slab vpliv na obravnavo resnično nedolžnih itd. Glede na obseg članka ne morem nanizati vseh argumentov in bi bilo zelo nepošteno, če bi zatrjeval, da se nagiba na katerokoli stran. Pri avtorju je jasno razviden namen podati vpogled v posledice vrednostne podlage sistema v Blackstonovem načelu, predvsem na nedolžne obsojene, in to je nenazadnje naloga znanosti.

A v tej igri ne more biti zmagovalca, ker se posledično »dobra država« sooči s »slabimi policisti«, in obrnjeno, »slaba država« z »dobrimi policisti« – kar je pogost rezultat, kadar se lotiš preučevanja etičnih principov. Etična vodila so vrednota sama po sebi. So mentalno okostje in podlaga, ki se je izoblikovala skozi tisočletja človekove misli o teh problemih. In če bi vendarle hotel pojasniti osnovno misel članka, v svoji končni izpeljavi ne gre za nič drugega kot staro anekdoto o vrabcu, ki je skoraj že zmrznil in obležal na poljski poti, potem pa ga je pokakala mimoidoča krava. Ker si tako malo opomogel, je začel čivkati, in ko je to slišala mimoidoča lisica, ga je pač pohrustala. Nauk te zgodbe je, da ni vsak, ki te potisne v blato, tvoj sovražnik, niti ne vsak, ki te iz njega potegne, tvoj prijatelj. Če uporabimo to prispodobo – Blackstonovo načelo lahko prinaša slabe posledice, a to ne pomeni, da bi njegov spregled imel boljše učinke.

No, da ne bo preveč resno … Na tej anekdoti bi lahko utemeljili še kaj drugega, recimo na podlagi drugega miselnega zaključka ali moralne anekdote – če si v blatu, bodi raje tiho. Iz tega je mogoče izpeljati tudi odgovor, zakaj je včasih v kazenskem postopku bolje molčati ali, kot pravijo Američani, »to take the fifth«. Ta izraz se nanaša na peti amandma ameriške ustave ali njegovo udarnejšo različico ST*U, ki jo predstavljata resnično odbita ameriška odvetnika na kanalu YouTube. Priporočam ogled videoposnetka, ker malo heca tudi mora biti, vendar opozarjam na zelo "sočen" jezik.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Verjetno se izrek usede v spomin, ker je nekako kontraintuitiven, saj na videz pomeni odstopanje od običajnega razmišljanja o našem vsakdanjem delovanju. Sami se namreč v primeru dvoma lahko odločamo v katerikoli smeri, tudi zato ker našega delovanja ni treba uvrstiti v miselno okolje, ki bi zadevalo interese več strank. Da bom bolj jasen: če stojite v prodajalni in se ne morete odločiti, kateri izdelek boste vzeli, vaše delovanje ne bo, recimo, vezano na maksimo, da je treba vzeti najcenejšega ali najlepšega, in tudi kasnejši dvom, ali ste se pravilno odločili, ne bo imel širših posledic. Če seveda odštejem kakšen par čevljev več pri puncah, kar je že skoraj stereotipno, ali pa kakšen telovadni pripomoček, na katerem se vam potem nabira prah.

V praksi sodnega odločanja se zaradi posledic, ki jih nosijo odločitve, še zlasti na področju kazenskega prava, soočamo z bistveno težjimi posledicami, pa naj bodo te težke zaradi nujnega posega v človekove pravice – kar kazenske sankcije nedvomno so –, ali pa zaradi na videz banalnejšega razloga, recimo temu zagotavljanja, da tvoja odločitev prenese instančni preizkus. Glavno pri tem je, da utemeljitev (ta izraz mi je bistveno ljubši kot »obrazložitev«) sodbe dovolj določno izraža tvoj miselni potek; ta mora seveda izpolnjevati vse kriterije, ki jih od nas zahteva stroka.

Uporaba izreka in dubio pro reo v tem kontekstu nikakor ni enostavna. Praksa je pokazala, da nikakor ne pomeni salvatorične klavzule, ki bi jo enostavno uporabili, kadar obtožba ni ustrezno podkrepila svoje trditve z dokazi. Zaradi specifike našega sistema, ki v kontekstu instrukcijske maksime terja od sodišča, da samo odpravi morebitne nejasnosti, je sodnik dolžan poseči tudi v svet zunaj sodnega spisa in morebitne dvome odpraviti z lastno aktivnostjo. Sodna praksa je prevzela tudi rešitve, ki temu načelu (ali gre za načelo ali pravilo, je samo po sebi posebno vprašanje) odrekajo naravo regulatorja presoje dokazov in ga postavljajo v položaj nekega (recimo temu) metapravila, ki naj se uporabi takrat, ko sodnik že opravi dokazno ceno. Včasih niti te vrednosti nima in gre zgolj za prazno formulo.

Pa vendarle, ta dvom je za sodnika precej naporna reč pri obravnavanju zadev. Tudi če izpolni vse korake, ki jih nalagajo postopkovna pravila, in izvede vse dokaze, ki naj bi pokazali »materialno resnico«, je trenutek pred odločitvijo še vedno neko razmišljanje. Odločitev ni proizvod, ki po mehanični izvedbi procesnih korakov »pade« iz razmišljajočega sodnika, kot pade listek iz parkirne ure. Ravno nasprotno, vse do konca je intenzivno miselno ukvarjanje z dejstvi, ki izhajajo iz izvedenega postopka, pa tudi izpraševanje lastne vesti. Sodnik v nekaterih težjih primerih s sabo nosi tudi neprespane noči, prazne škatle cigaret in popite lončke kave. V kazenskem pravu tudi zaradi – resda zgolj instrukcijskega – roka treh dni, v katerih moraš po izvedenem postopku izreči odločitev. Pri rutinskih zadevah in jasni dokazni podlagi je tega sicer manj, a to ne pomeni, da ni prisoten globlji premislek pred odločitvijo.

Sam sem vedno imel občutek, da ima obravnavani izraz korenine v kartezijanskem metodološkem principu, ki izhaja iz dvoma kot izhodiščne točke našega spoznanja. Gotovost je po Descartesu namreč podana takrat, ko za dvom ne ostane prostora – aliquid certi atque indubitati. Če torej dvom še obstaja, materialne resničnosti spoznanja o obstoju kaznivega dejanja in krivde obdolženega ni mogoče vzpostaviti in takrat je obdolženca pač treba oprostiti. A na praktičnem področju ni mogoče vzpostaviti takšnega absolutnega spoznanja – to je v sodobnem razumevanju dodobra razdelano (če koga zanima izvrstna filozofska analiza izreka, predlagam članek dr. Roka Svetliča »In dubio pro reo odnos med resnico in dvomom pri odločitvi«, ki ga je mogoče prosto prebrati na spletu).

Pri brskanju za pojasnilom, kje vendarle najti izvor tega reka, mi je pod roke prišla knjiga profesorja z Univerze Yale Jamesa Q. Whitmana Izvor razumnega dvoma: teološke korenine kazenskega sojenja.[1] Avtor raziskuje izvore in spremembe v razumevanju pomena »razumnega dvoma« skozi zgodovino ter ugotavlja, da je mogoče dokaj utemeljeno sklepati, da se je sedanje razumevanje tega pojma kot elementa presoje dejanskega stanja pravzaprav razvilo iz širšega, moralnega razumevanja pomena dvoma, ki temelji na izročilu krščanske vere.

Whitman izhodiščno opozarja, da so (bili) kristjani zaradi temeljnega sporočila evangelija zelo nenaklonjeni izrekanju sodb. Matejev evangelij jasno določa: »Ne sodite, da ne boste sojeni! Kakor namreč sodite, tako boste sojeni, in kakor merite, tako vam bo odmerjeno.« Oseba, ki je bila torej soočena z odločitvijo v takratnih različicah kazenskih postopkov, je najprej potrebovala sredstvo, ki je odvračalo tako jasno svetopisemsko grožnjo, ali povedano drugače, potrebovala je, kot to pojasni Whitman, moralno oporo (moral comfort). Osebi, ki je razsojala, so grozile tudi čisto tuzemske posledice – bodisi maščevanje prizadetih bodisi v nekaterih primerih celo kazenska in civilna odgovornost za nepravilno sojenje. Če k temu dodamo še okoliščino, da so se taki postopki praviloma končali s smrtjo – eksekucijo obdolženega, je jasno, da je bila zadržanost tistih, ki jim je bila predana odločitev o življenju in smrti, dokaj izrazita. K temu spada še okoliščina, da je bila oseba, ki je obsodila nekoga na smrt, omadeževana tudi s krvjo in potencialno s kršitvijo osnovnih božjih zapovedi – zlasti prepovedi ubijanja. Nenazadnje je tudi odločanje v dvomu, ali je neka odločitev v moralnem smislu pravilna ali ne, samo po sebi pomenilo neke vrste smrtni greh. Prvotno so tako morebitne dvome odpravljali z uporabo ordalij, a kasneje so bile te – prav zaradi tega, ker so s prelaganjem odločitve na Boga pomenile tudi njegovo izzivanje – odpravljene. Tako je pravzaprav današnji pomen izreka in dubio pro reo mogoče najti z razumevanjem teologov, da je treba v dvomu ubrati lažjo pot, natančneje, z izrekom papeža Klemna tretjega – cum in dubiis semitam debeamus eligere tutiorem (ker moramo v primeru dvoma izbrati varnejšo pot).

V okviru te kolumne ni prostora, da bi podrobneje pojasnil cel potek, a na kontinentu se je zgodba končala tako, da so breme odločitve poskušali nadomestiti s tem, da je sodnik sledil strogim pravilom postopka (po potrebi tudi s torturo) in je lahko s tem ohranil svojo odrešitev. Kajti če je sledil pravu, je obsojenemu življenje vzelo pravo in ne sodnik, če malce parafraziram tomistično razmišljanje tistega časa.

Če poskušam napraviti nekakšen sklep. Sam nimam prav dosti zaupanja v ljudi, ki jim je »vse jasno«. Vse prevečkrat se pokaže, da ta jasnost nima podlage v globljem premisleku. Zlasti pri pravu, ki je – če povzamem misel, ki sem jo pobral pri Jürgenu Habermasu – prevzelo vlogo slabotne postkonvencionalne morale, je potrebno razumevanje, da pri sodnem odločanju ne gre zgolj za tehnično, profesionalno, splošnih človeških vrednot očiščeno delovanje pri sodnem odločanju. V njegovi sredini je namreč tisti, ki si mora priznati svoje lastne omejitve. Zgodovina je z različnimi instituti, tudi z uporabo milejših kazni ali celo kaznovanjem na podlagi suma (Verdachtstrafen, punishment on suspicion), dvome odpravljala tudi na, milo rečeno, moralno vprašljive načine. Danes je mogoče slišati malce zajedljivo različico tega izreka – »v dvomu „pogojna“«.

Pri tem pa je mogoče poudariti, da bi danes – tako kot je moralnoteološka doktrina dajala moralno oporo sodniku, da je lažje opravljal svoje delo – tudi ureditev postopka (ki je to podporo nadomestila) morala omogočati sodniku boljše delo. V vsebinskem delu bi to recimo pomenilo bistveno bolj omejeno uporabo instrukcijske maksime – drznil bi se reči, uporabo zgolj v korist obtoženemu. Vsaj to, če že ne zmoremo bolje. O logistiki in »stranskem« delu sodnika namreč nima več smisla govoriti, glede tega sem žal že zdavnaj izgubil upanje.

[1] James Q. Whitman (2008): The origins of reasonable doubt: theological roots od criminal trial. New Haven & London: Yale University Press.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Verjetno najzanimivejša je pri tem izhodiščna točka, tako značilna za letalstvo. Drugače kot recimo pri cestnem prometu, kjer vsaka večja prometna nesreča, ki ima za posledico smrtne žrtve, takoj povzroči včasih prav histerično iskanje krivca in terja takojšnjo reakcijo represivnih organov, letalska stroka k temu pristopi bistveno drugače. Pristojne organe in preostale, zlasti pilote same in kontrolorje, zanimajo tudi globlji vzroki, zaradi katerih je do posameznega dogodka oziroma nesreče prišlo. Teh je lahko več in niso nujno vezani na neposredno udeležene, lahko gre tudi za sistemska vprašanja, kot je napačna organiziranost dela, od urnikov in delovnih naporov za pilote do odnosa vzdrževalnega osebja, in nenazadnje - tehnične napake. Primarno – kar so na srečanju večkrat poudarili tisti, ki se ukvarjajo s preiskovanjem letalskih nesreč – gre za iskanje rešitev, ki bi takšne dogodke preprečile. In to nista nujno kaznovanje in uporaba represivnih organov. Še več, navedena pobuda naj bi spodbudila tiste, ki takšne kršitve povzročijo, da jih tudi sporočijo in omogočijo, da se jih v prihodnje odvrne. To seveda hkrati zahteva določeno zadržanost represivnih organov pri uporabi svojih postopkov.

Med predavatelji je največji vtis name napravil Ian Weston, nekdanji vodja angleškega približka naše Agencije za civilno letalstvo – CAA UK (Civil Aviation Authority), kjer je vodil tudi tožilski oddelek tega organa (Director of Public Prosecutions). Kot nekdanji pilot in kontrolor zračnega prometa je deloval pri preiskavi letalskih nesreč (najbolj znana je nesreča boeinga 747 ameriške družbe Pan Am, ki se je nad Lockerbiejem zrušil zaradi nastavljene bombe) in zastopal obtožbe pred sodišči Združenega kraljestva v letalskih zadevah.

Kot vedno, kadar si soočen s pravnimi redi drugih držav, je najbolj presenetljivo, da postanejo ob navidezni univerzalnosti pravnih institutov in pojmov bolj očitne razlike. Tako je že sama zasnova, da predstavnik nadzornega organa nastopa v vlogi državnega tožilca (njegovo pooblastilo ni izključno, obtožbo lahko zastopajo tudi »pravi« tožilci), za kontinentalni sistem nenavadna, verjetno pa to še bolj velja za sam odnos in diskrecijo na področju preganjanja kaznivih dejanj.

Dovolj poveden je citat, ki ga je uporabil pri predstavitvi, in sicer gre za izjavo generalnega državnega tožilca Velike Britanije lorda Shawcrossa iz leta 1951:

“It has never been the rule in this country and I hope that it never will be, that any suspected criminal offences must automatically be the subject of criminal prosecution.”

(Prosti prevod: Nikoli ni bilo pravilo te dežele in upam, da nikoli ne bo, da bi bila vsa domnevno kazniva ravnanja tudi avtomatično predmet kazenskega pregona.)

Predstavitev razlogov, ki zahtevajo pregon z obtožbo pred sodišči, je v veliki meri mogoče izenačiti s tistimi, ki jih pri nas terjajo striktne določbe Zakona o kazenskem postopku in predpisov, ki urejajo delovanje predvsem tožilstev in sodišč. Zanimivejši je tisti del, ki zadeva razloge, zakaj obtožbe vendarle ne vložiti. Pomembno je (ob obstoječi dokazni podlagi) vprašanje javnega interesa po pregonu. Ta argument je lahko tako močan, da tudi v primeru jasnega dokaznega stanja in krivde premakne tehtnico v korist opustitve pregona. To odločanje zajema oceno vpliva na skupnost, pogostnost podobnih dogodkov, stopnjo ogrožanja, časovno oddaljenost dogodka, vključno z verjetnostjo, da sodišče ne bo izreklo sankcije, ki bi imela večji zunanji učinek (recimo pogojna obsodba). Očitno je diskrecijsko področje tožilcev v anglosaškem sistemu mnogo širše od tistega v kontinentalnem. Ob obstoječem širokem materialnem razumevanju kaznivih ravnanj v angleškem pravu, kjer oseba, imenujmo ga letalski tožilec, lahko preganja tudi stvari, ki jih pri nas uvrščamo med prekrške, je primerjava odnosa do pregona med anglosaškim in kontinentalnim sistemom resnično zanimiva.

Na področju letalstva je prav tako ključen še en element: zavedanje, zlasti pilotov in kontrolorjev, da kršitve predpisov v veliki meri pomenijo neposredno nevarnost za življenje – verjetno bolj kot v katerikoli drugi obliki transporta. Kot so nas učili v letalski šoli, so vsa pravila napisana s krvjo, in to je tisto, kar to populacijo vendarle loči od splošne. Tovrstnega samozavedanja je na drugih področjih življenja premalo.

To seveda ne pomeni, da kršitev v letalstvu ni. Če pomislite, da sem kot najstnik dobil v roke oziroma v upravljanje zadevo, ki relativno zlahka doseže hitrost skoraj 300 km/h, in da je precej zabavno s takšno hitrostjo prižvižgati nad kakšnim smučiščem ali nad piknikom, na katerem so tvoji prijatelji, ter da je doza andrenalina, ko na skrivaj izvajaš kakšne sodčke, raversmane in lupinge, precejšnja, je jasno, da se dogaja tudi kaj nevarnega. Spoznanje, da sta dve vrsti pilotov: drzni in stari, ne pa tudi drzni stari piloti v eni osebi, pa je na žalost tudi spoznanje, ki pride precej kasneje v življenju. A v mojih časih so obstajali tudi učitelji, ki so ti po tem, ko so te zalotili pri takšnem početju, potisnili v roke grablje in lopato ter te poslali ravnati krtine na vzletno-pristajalni stezi. Ker je tista v Mariboru dolga okoli dva kilometra in pol ter široka okrog 40 m, je jasno, da si se iz takih zgodb kar dosti naučil, in to brez policije in tožilstva.

S čisto pravnoteoretičnega stališča je zanimiva še ena plat. Kot sem omenil na začetku, se v primeru letalskih nesreč iščejo tudi druge posredne okoliščine, ki bi lahko vplivale na dogodek. Poročila o tem so kasneje tudi dostopna in se iz njih lahko marsikaj naučiš. Nenazadnje pobuda za kulturo pravičnosti (angl. just culture) izhaja prav iz težnje, da se tudi o tistih dogodkih, pri katerih na srečo ni bilo takšnih posledic, izve čim več, da bi se v prihodnje takšne dogodke preprečilo. To skupno delovanje in poskus razumevanja dejavnikov sta nedvomno mogoča na takšnem parcialnem področju, a ne morem si kaj, da si ne bi želel podobne komunikacije tudi na splošnem družbenem področju – neke vrste kriminologija za množice. Kar nekaj deviacij v družbi bi se dalo rešiti na tak način.

Verjamem, da je za koga branje o letalstvu dolgočasno. Naj vas potolažim – lahko je še huje. Na primer glede pilotskih dogodivščin, katerih pripovedovanje zajema tudi nenavadno gestikuliranje z dlanmi in pretiravanje (to prav v ničemer ne zaostaja za lovskimi in ribiškimi zgodbami), pri čemer velja pravilo, da je količina zgodb in glasnost govorca obratno sorazmerna z dejanskimi izkušnjami. S svojimi približno 450 urami letenja sem bil tako na večernem druženju gotovo med glavnimi govorci, tisti, katerih knjižice zajemajo desetkrat večjo količino, pa so (večinoma) prijazno molčali. Če ste prišli do konca tega besedila, ste jo tako v bistvu poceni odnesli.

Če ne, pa vam lahko takoj začnem razlagati, kako sem leta 1984, potem ko sem pred poletom opral degeja (Elanovo jadralno letalo DG 101 G) in mi je očitno z vodo uspelo zaliti cevke za pitostatiko, poletel na prelet in potem hrabro »zgutal« nad Ljubnim, zaradi česar sem se 10 cm (nujno retorično zmanjšanje resnične višine 50 m) nad smrekami na severnem pobočju Golt prebil do Belih vod in se 10 m (glej prejšnji oklepaj o višini) nad neko jaso »pobiral« (nabiral višino), medtem ko mi merilnik hitrosti ni delal, zato sem lahko svojo hitrost ocenjeval le na podlagi šumenja vetra in hitrosti letala kolega, ki je vztrajal z mano. Pa kako sem takrat ugledal kanjo, ki se je vrtela tam v tistem kotu, in kako je potem variometer vendarle začel malo bolj hrabro piskati, in nato sem najprej začel vrteti v desno, pa potem videl, da je prijatelj vrtel v levo, in ni bilo prostora, da obrnem in …

Hej, kam ste pobegnili?

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Oba vidika sta zajeta na tak ali drugačen način v kodeksu sodniške etike. Gre za občutljivo zadevo, v kateri je treba najti pravo mero, ta pa zaradi same narave etičnih načel nikakor ni podana vnaprej in prepoznavna na prvi pogled. Odločitve Komisije za etiko in integriteto, v katerih so bila ocenjena delovanja kolegov, ki jih izredno cenim in jim nikakor ne bi mogel očitati nepremišljenosti, so dokaz za to. Vprašanju, ali je za takšne odločitve, ki so odziv na ravnanje konkretnih posameznikov v posamičnih situacijah, še mogoče uporabiti izraz načelna mnenja, bi bilo treba posvetiti bistveno več prostora, kot mi dopušča ta kolumna, zato se mu bom danes raje izognil.

Torej, ta previdni uvod želi jasno poudariti, da se s svojim pisanjem nikakor ne spuščam v tok polemike, ki jo je kolega Radonjić sprožil s svojimi nastopi in ravnanjem. Na žalost spet ni prvič, da sem povezan s poklicnim kolegom, ki je subjekt takšnega dogajanja. Osebno ostajam zelo razdvojen glede tega, kako ravnati, in predvsem, kam pri tem umestiti sebe. V dveh primerih je namreč šlo za kolega, katerih strokovnost sem spoštoval in tudi občudoval, a so bile druge okoliščine takšne, da je bilo to postavljeno v ozadje in so izstopali drugi vidiki, kar pa ni tako enoznačno. Še zlasti zato, ker je neposredno vplivalo na druge sodelavce in na delovno okolje. Zadevi po teži in naravi absolutno nista primerljivi, odpirata pa glede tega številne dileme.

In prav to naj bo iztočnica za osrednjo temo te kolumne. Kolega Radonjić je namreč na tem spletnem portalu objavil prispevek, ki ga je portal naslovil z: »Odziv sodnika Radonjića: Kdo sploh je sodnik?« . Kolega v njem polemizira z mano in dr. Markom Novakom oziroma najinima prispevkoma. Nekakšen paradoks pri tem je, da obstaja tudi povezava med dr. Novakom in mano, ker se oba ukvarjava s teorijo in filozofijo prava. Ne bom se spuščal v tisti del polemike, ki jo je pri kolegu Radonjiću sprožil dr. Novak, vendarle pa bi poskušal replicirati na del, ki se tiče mojega prispevka, kolumne »Zaupanje v sodnike (misli ob branju Pitamičeve razprave)«. Radonjić namreč navaja:

»Kar je prispevkoma skupno, je (naj mi ne zamerita, kajti drugačno mnenje ne sme tvoriti podlage osebnim zameram) neprimerno malikovanje poklica samega in nosilcev poklica, to je sodnikov. Na podlagi številnih osebnih izkušenj, opazovanja neposredne sodniške okolice kot tudi pregleda poslovanja sodišč v sodobnih družbah zahodnega tipa sem prepričan, da sodniki niso popolnoma nič več ali manj kot drugi ljudje.«

In še:

»Nemogoče je torej, da bi z zaprisego in nadetjem sodniške toge naenkrat preskočil v idealizirano podobo iz Pitamica. Z nekoliko šegavosti bi si upal trditi, da se je številnim posrečil preskok ne v Pitamica, temveč v Titanica. Ne le, da je postavljanje sodnika kot persone v okvir epskih pretiravanj o nosilcu družbene dobrobiti, o najpomembnejši skupini strokovnjakov za reševanje sporov itd. trditveno nesprejemljivo ter v grobem nasprotju z resničnostjo Slovenije tu in zdaj, temveč je neokusno tudi na abstraktni ravni, zunaj krajevno-časovne dimenzije.«

Nima smisla poudarjati, da drugačno mnenje v tem primeru ne prinaša nikakršne osebne zamere. Nenazadnje sva s kolegom Radonjićem o položaju in razumevanju sodniške funkcije pogosto debatirala tudi tête-à-tête in mislim, da kljub razlikam v mišljenju to nikoli ni imelo osebnih odrazov. A v prvi zgoraj navedeni trditvi postulira nekaj, česar sam nikoli nisem zatrjeval, oziroma prav nasprotno – mislim, da sem vedno dovolj razločno (ob upoštevanju v prvem odstavku omenjene »hoje po jajcih«) artikuliral naslednje. Ne le da ne malikujem sodniške funkcije, ravno nasprotno: trend, ki je prisoten, in sicer da se – zavedno ali nezavedno – sodnike zakrije z iluzijo moralne in osebne neoporečnosti prek takšnih ali drugačnih oblik formalnega in neformalnega nadzora, se mi zdi nevaren, ker lahko prinaša s seboj vsebinsko (človeško) izvotljenost. Ta bo nastopila kot posledica osebnega spoznanja sodnikov ali kandidatov za sodnike, da celo benigna odstopanja od normalnosti niso zaželena in lahko škodljivo vplivajo na njihovo osebno kariero. Če je, recimo, nesprejemljivo pojesti golaž na prireditvi, ki je pod pokroviteljstvom neke politične stranke, bo potem naslednja meja mogoče udeležba na kakšnem festivalu heavy metal glasbe ali srečanju motoristov – primerov bi lahko naštevali še več. Ali pa nemoralno vedenje na kakšnem še bolj občutljivem področju, kot so medosebni odnosi. Kajti tudi sodniki, enako kot drugi ljudje, lahko varajo svoje partnerje, imajo nenavadna osebna razmerja in spolne preference. Vse to je v anekdotah že bilo potrjeno; tako se živo spomnim pogovora med kolegi, ki so razlagali, da se je na nekem slovenskem sodišču pričakovalo, da boš poročen in ne koruznik, ko se boš potegoval za funkcijo sodnika – ne kot formalni pogoj, takšna zahteva je bila posredovana neformalno, kot notranja zahteva samoniklih razmerij sodne subkulture. Mislim, da sem to v kolumni, ki je predmet Radonjićeve kritike, dovolj določno nakazal. Zgornji primeri so morda karikirani, a to nikakor ne izključuje bolj subtilnih in intelektualnih razsežnosti odstopanj, do katerih lahko takšna ureditev privede. Sam sem pač zaradi življenjskih izkušenj glede tega skrajno skeptičen in tudi prepričan, da se to popolnoma sanira s obstoječimi določbami procesnih zakonov, ki govorijo o izločitvah sodnika v konkretni zadevi.

Kot je kolegu Radonjiću tudi znano, sem sam celo zagovornik uvedbe porotnega sistema v kazenski postopek (tukaj vem, da se bistveno bolj razlikujeva v razmišljanju) iz najmanj dveh razlogov – prvega, ki ima podlago v – resda moji – subjektivno zaznani potrebi, da je treba o državnosti in razumevanju izvajanja državne oblasti na tak način izobraziti naše prebivalstvo, in drugega, da bi s tem sodnika potisnili v procesno aktivnejšo, a vsebinsko pasivnejšo vlogo; na to potrebo je nenazadnje v devetdesetih letih prejšnjega stoletja opozoril prof. dr. Boštjan M. Zupančič. Sedanje razumevanje instrukcijske maksime, obstoja preiskovalnega sodnika in preiskave kot dela kazenskega postopka ne samo – kot se je pred kratkim izrazil predsednik Višjega sodišča v Celju Aubreht – da ne pomeni dodane vrednosti, temveč predstavlja resno oviro za popolno uresničitev funkcije sodnika; ob hkratnem postuliranju osebe mitičnega sodnika, očiščenega človeških lastnosti, pa v projekciji lahko pripeljejo do bistveno večjih problemov, kot bi ga zahteval ta preskok vere (leap of faith), ki sem ga omenil v prejšnji kolumni. Upam, da sem s tem dovolj razločno postavil svojo pozicijo ter razumevanje funkcije in osebnosti sodnika, ki bi ga mogoče najbolje pojasnil z Goethejevim verzom (Bog in Bajadera – povzeto po malem pravnem brevirju Gustava Radbrucha):

»Naj kaznuje, naj odpušča, človeku naj človeški bo.«

(»Soll er strafen oder schönen, muß er Menschen menschlich sein.«)

Da zaključim s Radonjićevim sklicevanjem na Carla Schmitta: prodornosti njegovih misli o državi ni mogoče zanikati, a če bi bil malce humoristično zloben (ker vem, da kolega Radonjić razume takšne zadeve), v nasprotju z mojim vzornikom, Gustavom Radbruchom, njegov osebni zgled ni ravno pokončnost v okoliščinah delovanja totalitarnega sistema. Nenazadnje je, da bi postal pravnik rajha (Kronjurist des Reiches), kot to piše eden od njegovih biografov (Joseph J. Bendersky: Carl Schmitt: Theorist for the Reich, str. 202), še bolj pa zaradi strahu, da mu ne bi očitali prejšnjega nasprotovanja NDSAP, v to stranko vstopil s člansko številko nekaj čez dva milijona. Prav velike osebne načelnosti tu tako ni razbrati. Bil je pač, tako kot številni, človek z vsemi svojimi človeškimi lastnostmi. In to, kot še pri komu (recimo Martinu Heideggerju, če se omejim samo na nacizem), ne pomeni, da ni mogoče ločiti njegovih prispevkov k znanosti od njegovega vedenja v družbenem sistemu določenega časa in jim zaradi človeškega osebnega ravnanja očitati pomanjkljivosti na strokovnem področju.

In, če prav pomislim, mogoče lahko s tem spoznanjem razrešim tako svojo lastno kot dilemo marsikoga drugega, kar se tiče osebnosti in dela sodnika.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pa vendarle, čeprav je problem revolucije – kot nam to pojasni dr. Aleš Novak v (ponovno) izvrstni spremljajoči študiji – Pitamica zaposloval že v njegovi prvi znanstveni razpravi Predpostavke ekonomije mišljenja v pravni znanosti, je njegovo takratno predavanje potekalo v časovnem in krajevnem kontekstu revolucionarnega, kot ga opredeli Pitamic, »razrušenja avstrijskega pravnega sistema« in nastanka nove države, takrat Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Vsem, ki smo doživeli osamosvojitvene dogodke, je ta kontekst na določen način znan, drugačen po svojih pravnih in zgodovinskih razlogih, a vendar podoben zaradi obeta nečesa novega in upanja na nekaj boljšega.

Kar bom navajal v nadaljevanju, ni niti analiza Pitamičevega dela niti recenzija knjige (ki pa jo v branje toplo priporočam); gre bolj za nujne povezave, ki se porodijo v mislih, ko bolj poglobljeno prebiramo kakšno delo. Pitamic se namreč v tej razpravi dotakne tudi vloge in pomena sodnika. Še več, pripisuje ji precejšen pomen prav pri preprečevanju revolucije po »drugih ljudeh« (str. 38).

Pitamic v svoji razpravi ne skriva simpatije do ureditve sodne funkcije v Združenih državah, kjer je sodniku, resda v okoliščinah obravnave konkretnega primera, dovoljen poseg v ustavno tvarino, pri čemer ima – kot pravi – zadnjo besedo kot interpret ustave sodnik in ne parlament (str. 41). Poveden je naslednji del njegove razprave, za katerega se mi zdi nujno, da ga navedem v bistvenih delih.

»Psihološka razlika med tema dvema sistemoma je jasna. Parlament sestoji iz skupine politikov, ki so vsled svojega poklica navezani na svojo stranko in ki bodo svojo veliko moč glede ustave vsaj navadno, posebno pa v dvomljivih slučajih izvrševali ne na objektivni, temveč na strankarski način. To se je opazovalo v večini evropskih držav. V Ameriki pa ima to veliko moč glede ustave neodvisen, neodstavljiv, dobro izbran, izvežban in plačan sodnik, ki vsled svoje znanstvene izobrazbe in svojega poklica v večini slučajev navajen na objektivno, trezno sodbo in komur je blagobit države in človeštva bolj pri srcu nego napredek političnih strank. [...] Zdi se mi pa, da je znak velike kulture razuma, srca in volje, ako poveri ljudstvo sodniku, ki velja izza prastarih časov kot simbol pravičnosti, to veliko moč, in znak ravnotako velike kulture je, ako sodnik temu velikemu zaupanju odgovarja, [...].«

Pri Pitamičevem gledanju na sodnika v obravnavani razpravi je pomembno, da izrecno poudarja, da odgovorno delovanje sodnika in nenazadnje celo zaupanje v njegovo vlogo ne determinirajo pravna, temveč moralna pravila (npr. str. 31). Ta njegov poudarek je mogoče spremljati skozi celotno besedilo. Moč organa, ki interpretira pravo, je dvosmerna, kot navaja na koncu razprave:

»Od etičnih kvalitet, od moralnega čuta tega organa je odvisno, ali uporabi svojo neizmerno pravico v taki smeri, da varuje kontinuiteto pravnega reda [...]. Od moralnih kvalitet vseh državljanov pa je odvisno, komu zaupajo izvrševanje te pravice, […].«

V dobi Donalda Trumpa je verjetno manj razumljiva Pitamičeva simpatija do ureditve države, kjer se »opira ustava in celo pravno življenje na sledeče moralne sile: 1.) Neomejeno zaupanje do sodnika in 2.) Visoka moralna kakovost sodnika, ki opravičuje to zaupanje«, vendar je njegovo dojemanje odraz političnih in drugih okoliščin obdobja po prvi svetovni vojni. Pogled čez lužo je dajal obet in vizijo potencialne stabilnosti, ki ju Evropa v tistem času gotovo ni ponujala.

Vprašanje, ki se ob tem pojavlja, je seveda, koliko moralne moči slovenska družba sploh premore, da bi zmogla takšen »preskok vere« (če smem spotoma malo zlorabiti Kierkegaarda). Že samo zaupanje v skupne cilje – če si smem dovoliti takšno oceno – za Slovence ni prav značilno in zdi se, da je edina stalnica našega sobivanja večna skepsa do oblasti in njene moči (ki jo pravo udejanja in uteleša). Na takšnem večnem dvomu pa tudi ni mogoče graditi trdnih temeljev države. Tako se mi neprestano pojavlja pred očmi lik valpeta, tega nesrečnika, ki je dobil v roke knuto, a brez navodil gospodarja kaj drugega kot tepsti z njo ne zna.

Tako lahko relativno enostavno ugotovimo, da znova in znova uvajamo v sistem delovanja sodnikov pravno urejene mehanizme nadzora, ki poskušajo z grobo prisilo, ki je pač značilna za pravo, urejati funkcijo sodnika. Spremembe Zakona o sodniški službi skozi leta so živi dokaz za to. Še tiste oblike, ki izkazujejo zavedanje, da s tem ni mogoče doseči vsega – npr. supervizija in presoja kršitev kodeksa sodniške etike –, kažejo, da se bo vse skupaj ponovno sprevrglo v zgolj še dodatne načine za kaznovanje posameznih deviacij. Čeprav je sankcija za pravno normo značilna, to preprosto ne more biti njen namen. Kdor tega ne razume, ne razume prava.

Res je tudi, da se postmodernistična družba vsled umanjkanja splošnega moralnega okostja opira na pravo kot zadnji oz. edini normativni sistem, ki ga je mogoče načrtno oblikovati. A to zaupanja po sebi, ki ga omenja Pitamic, ne more vzpostaviti, še manj pa vzdrževati. Vse, kar dosežemo, je zgolj oblikovanje po vsebini praznih subjektov prava, v končni fazi očiščenih vseh samoniklih človeških lastnosti, kot bi bili liki pred kuliso Potemkinove vasi. Tak razčlovečen sodnik seveda ne more biti tisti, ki se bo odzival na konfliktne razmere v družbi ter s tenkočutnostjo in razumevanjem zahtev časa pomagal družbi sprostiti notranja nasprotja, ki bi sicer lahko privedla do tega, da se, kot pravi Pitamic, da »se pravni red prekucne«.

Rad bi imel pri roki recept, ki bi omogočal, da se stvari obrnejo drugače, a ga žal ne premorem. Vse, kar lahko zaznavam, je, da sodniki čutijo nezaupanje javnosti do njihove vloge in da marsikoga to dejstvo potiska v varno pasivnost tudi na področjih, kjer bi bila glasna aktivnost resnično nujna. Če začnemo pri najbolj banalnih – pri terjanju, da se zagotovi spoštovanje odločitev Ustavnega sodišča o plačilu za njihovo delo. Če smo tiho že na točki, ki zadeva našo eksistenco v tej materialno opredeljeni družbi, in čakamo na dobro voljo tistih, ki imajo v rokah škarje in platno, kako se bomo lahko zavzeli za tiste, ki od nas pričakujejo zaščito, ki jo nudi pravo? Kdo bi nam potem zaupal?

Gre za dvosmeren problem, ali kot bi rekli Američani in današnja mladina: »It's a two way street.«

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pogosto nas skrbita zdravje (poznamo frazo »samo, da mi zdravje služi«) ali zavedanje, da je naš vir dohodkov zaradi okoliščin na trgu delovne sile praktično vedno pod vprašajem. Za veliko ljudi v mojih letih je obet upokojitve – kljub vsej mizeriji pokojnin – zaradi zagotovljenosti plačila tisti, ki te, kot pravimo, ohranja pokonci. Sanj o zadetkih na loterijah in dediščinah po bogatih tetah ali stricih niti ne bi omenjal. Vse to so okoliščine, ki kažejo, kako globoko je negotovost naše prihodnosti povezana z omogočanjem lastne eksistence.

Pojmovno se tukaj najprej soočimo z vprašanjem, s kakšnim občutenjem se tukaj pravzaprav ukvarjamo. Kljub temu, da tvegam precejšnjo kritiko, bi nemški izraz Angst vendarle poslovenil s  pojmom strah, čeprav je pojem tesnoba pravilnejši (o tem je bilo napisanih kar nekaj znanstvenih razprav). Kot bomo videli v nadaljevanju, je pojem relevanten tudi na področju prava kot instrumenta oblasti, ki v tem smislu nastopa kot objekt našega strahu. Ta pojmovna nedoslednost izvira v veliki meri iz potrebe, da jo uskladim z virom mojega razmišljanja – knjigo Rainerja Mausfelda Macht und Angst, katere naslov bi, preveden v pojmovno ustreznejši naslov Oblast in tesnoba, po moji oceni ne izražal bistva njegovih tez.

Avtor, ki mi je zanimanje vzbudil že z dokaj odmevnim delom v nemško govorečih državah Zakaj jagenjčki molčijo?: Kako demokracija elit in neoliberalizem uničujejo našo družbo in temelje našega življenja (Warum schweigen die Lämmer?: Wie Elitendemokratie und Neoliberalismus unsere Gesellschaft und unsere Lebensgrundlagen zerstören), se je namreč v zgoraj omenjenem delu lotil ožjega vidika povezave oblasti in instrumentarija, ki kljub deklarirani demokratični ureditvi omogoča generiranje občutkov strahu, da bi se dosegel cilj ohranitve obstoječe družbene ureditve, kljub danes že dokaj prepoznanih nevarnostih in problemih, ki so bili demokraciji dobesedno položeni v zibko.

Osebno bi pritrdil Mausfeldu, ki zatrjuje, da se tesnoba pojavlja na vseh družbenih ravneh – na ravni posameznika v vse večji pojavnosti duševnih motenj, zlasti depresije in anksioznosti, na sociološki ravni v prepoznavanju strahu po nazadovanju, poklicni neuspešnosti ali problemih identitete in na politični ravni v občutnem porastu retorike, ki poudarja ali izpostavlja različne objekte strahu. Če ob tem razumemo, da so posledice zgoraj omenjene ideologije opazno povečanje družbene neenakosti, poudarjanje lastne krivde posameznika za njegov osebni neuspeh ter razgradnja in uničenje tradicionalnih družbenih institucij, ki imajo funkcijo blaženja strahu, je jasno, da na začetku omenjeni pojavi niso nenavadni. Mausfeld v omenjenih delih z veliko prepričljivostjo poudarja, da bi lahko celo trdili, da se tako stanje načrtno vzpostavlja s sredstvi in instrumentarijem oblasti. Še več, zatrjuje, da kapitalistična demokracija brez tako velikega vpliva na javno mnenje in sistematičnega ustvarjanja strahu (tesnobe) sploh ne bi mogla preživeti.

Med tradicionalne poti, ki jih oblast ubira, da bi vzpostavila občutja strahu in tesnobe, Mausfeld prišteva (kot to imenuje) deformaliziranje prava, ideologijo meritokracije in propagandno ustvarjanje občutka ogroženosti s sredstvi propagande. Mislim, da je vsaj za zadnji dve dovolj dokazov v vsakdanjem življenju, tudi zelo absurdnih. Na primer, med pojavnosti druge poti spadajo tudi resničnostne oddaje, kjer zmaga »najboljši«, nesposobni pa neslavno propadejo, tretja pot pa ubira ustvarjanje podobe »zlobnega Rusa«.  Zame je seveda zanimivejše gledanje na pravo kot sredstvo takšne aktivnosti oblasti.

Mausfeld kot primer deformalizacije prava izpostavlja v nemški zakonodaji vedno pogostejšo uporabo nedoločnih pojmov (kot so npr. javna varnost, zagovarjanje nasilja) in uporabo splošnih klavzul za odločanje, recimo »glede na okoliščine primera«. Po njegovi oceni uporaba takšnih nomotehničnih elementov omogoča zlasti organom izvršilne veje oblasti (pre)široko interpretacijo določil in zaradi njene vpetosti v politično organizacijo države tudi pretirane vplive drugih centrov moči, zlasti z ekonomskega vidika. Takšno dogajanje ocenjuje kot refevdalizacijo prava, ki svoj najbolj izrazit odraz dobi še v neki drugi razsežnosti, pri sklepanju meddržavnih trgovinskih sporazumov. Pri tem se (nacionalno oz. suvereno) oblastno odločanje prenese na brezimne arbitraže, ki jih zlahka obvladujejo  mednarodni koncerni.  S tem je povezan tudi fenomen (kot ga imenuje) »kazenskega prava za sovražnike« (Feindstrafrecht), katerega izhodišče sta demonizacija določene družbene deviacije in spodbujanje ogorčenosti v javnosti ter posledično legitimiranje uporabe vseh možnih sredstev za borbo zoper njiju. Ni treba posebej poudariti, da so formulacije, kot je »vojna zoper mednarodni terorizem, droge, politični ekstremizem« ipd., dejansko prinesli takšne ukrepe. Dejstvo je tudi, da nevarnost takšnih posegov na neki način pasivizira tudi družbeno legitimni revolt, posledično pa ustvarja apatijo in seveda – kar je osrednja poanta – tesnobo kot subjektivni odziv.

Na tem mestu bi mogoče sam pripomnil, da pravna teorija glede uporabe in razlage nedoločnih pojmov dogajanje zaznava in se nanj tudi odziva – bodisi prek opozarjanja na vprašanja argumentacije v pravu bodisi skozi razumevanje pojava sodniškega prava kot posebnega dogajanja (obširno o teh problemih razpravlja prof. dr. Marijan Pavčnik, npr. v prispevku Od pravne k sodniški državi, v: M. Pavčnik Iskanje opornih mest, str. 107–114). Mausfeldovi pogledi so seveda opredeljeni z osnovno tezo, kot prikazano zgoraj, a vendar ni mogoče spregledati, da smo v praksi sodniki posvečali precej časa in energije ravno tistim elementom, ki so se kot relativno nedoločni pojavljali na področju kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, in da so bile s tem povezane precejšnje frustracije na strani organov pregona. Tako ni mogoče popolnoma zavrniti njegove analize.

Če se opremo na stari rek, da »sit lačnemu ne verjame« – očitno še na neki način delujemo tako v okviru bodisi intelektualnega ali materialnega balončka ter ne znamo v celoti razumeti dogajanj v družbi. O tem dejstvu se lahko pogosto prepričamo tisti, ki nam je ukvarjanje z družbenimi deviacijami vsakdanji kruh, pa tudi tisti, ki še niso pozabili po naravi pristnejših stikov v lokalni skupnosti. Čeprav se obstoječi sistem ohranja na način, kot ga opisuje Mausfeld, verjetno ni mogoče pričakovati, da lahko tako stanje traja ab infinitum. Osebno se mi zdi, da je ta »lonec že zelo pod pritiskom« in da če ne bo resnega razmisleka o zamenjavi paradigme, bodo posledice lahko precej drastične. Ni mi treba poudarjati fenomenov ustanavljanja raznih vard in straž, ki so samo najbolj očiten odraz reakcije na strah, na osebni ravni pa se kažejo kot zatekanje k različnim opojnim sredstvom, tudi prepovedanim drogam. Nekoč bo treba spregovoriti tudi o tem, sprenevedanja ni mogoče podaljševati prav dolgo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V končni fazi gre po mojem mnenju za težave pri sprejemanju izhodišča, da je tudi kazenski postopek nenazadnje spor med dvema strankama – posameznikom in državo. To izhodišče se je, tako ali drugače, zaradi sodne prakse in zakonodaje, v obrisih začelo oblikovati s sprejetjem novega koncepta družbene ureditve. Tako je razvoj zunaj dometa dela rednih sodišč pogosto prehiteval notranjo evolucijo sodne prakse, ki je temeljila na dodobra ustaljenem sistemu, izhajajočem iz aktivnega položaja sodišča v kazenskem postopku. Dodatne težave izvirajo iz tega, da so bile rešitve, ki jih je našel zakonodajalec, nedosledne in z mnogo odprtimi vprašanji, zaradi česar je predvidljivost izidov slovenskih sodnih postopkov – spet gre za mojo lastno oceno – bistveno manjša kot v primerljivih državah. To seveda povzroča cel kup težav.

Pri institutu priznanja krivde si zlahka predstavljam, da se je ob marsikateri kavici napihovalo razsežnosti, posledice in obseg zaradi uvedenih sprememb nujnega pojava. Imenujmo ga, recimo, predsodni stik med strankami – tožilstvom in obdolžencem oz. zagovornikom. Pa ne da bi bil ta nekaj novega – samo dobil je večjo legitimnost. Ker zadeve niso bile zapeljane tako, kot bi bilo treba, (kar, mimogrede, kritiziram že od začetka in je mogoče prebrati v že objavljenih kolumnah), namreč z obveznim zastopanjem obdolženega z zagovornikom pred vsemi kazenskimi sodišči, ne glede na višino kazni, so bili prizori neposrednih pogajanj pred narokom za marsikoga nenavadni in posledično pogosto sprejeti z odporom. Še zlasti, če človek s sodnimi postopki na prvi stopnji ni najbolj praktično seznanjen oziroma če nima neposrednega stika s prakso na tej ravni. Tako se morebitni neposredni stik med obdolženim in tožilcem lahko zdi zelo nenavaden.

A te zadeve je treba jemati v kontekstu. Praksa mora najti rešitve za pomanjkljivosti. V praksi je namreč popolnoma običajno, da obdolženca zanima, kakšna kazen mu grozi ter ali ima kaj možnosti, da si jo zmanjša, in zato bo sam iskal tak stik – vprašati nenazadnje ni greh. Motivacija v obliki »korenčka« je skrita v samem Kazenskem zakoniku. V primeru priznanja na točki, ko se obdolženec prvič izreka o krivdi, se lahko izreče kazen tudi globoko pod minimalno mejo, predpisano za posamezno dejanje, in to brez pretiranih argumentacijskih naporov (glej II. odstavek 51. člena KZ-1). Sodišče v tem primeru ne sme izreči višje kazni od tiste, ki jo je predlagal tožilec (glej VI. odstavek 285č. člena ZKP). Kdo potem ne bi stopil pred narokom do tožilca in ga kaj povprašal?

Ker pri nas operacionalizacija dela na katerem koli področju nikoli ni prav v ospredju, seveda nihče ni predvidel, da bodo dogajanja na hodniku pred sodnimi dvoranami pri kom vzbudila občutke, ki bodo nato povzročili dvome o legitimnosti predobravnavnega naroka in še zlasti priznanja krivde. Slednje je namreč tudi zaradi tega postalo precej hvaležna tema za znanstvene članke in še kaj, nazadnje tudi z odločitvijo Ustavnega sodišča Up-186/15-25. Averzije do tega instituta, ki veje iz pritrdilnega ločenega mnenja ustavne sodnice prof. dr. Katje Šugman Stubbs v tej zadevi, ni mogoče spregledati in je konsistentna s njenimi prejšnjimi strokovnimi prispevki. O tej odločitvi malce kasneje.

Predsodek pred »barantanjem« je v slovenski narodni zavesti globoko usidran kot nekaj negativnega. Za to bi bilo verjetno mogoče najti mnogo vzrokov. Zaradi tega tudi sicer nismo vešči pogajanj na drugih področjih. V vsakdanji praksi najdemo za to trditev dovolj primerov, kar ima pomembne posledice. Kot to lepo opisuje znani nemški forenzični psiholog Max Steller v knjigi Nichts als die Warheit – Warum jeder unschuldig verurteilt werden kann (prosti prevod: Nič drugega kot resnica – Zakaj se lahko vsakega nedolžnega obsodi), čeprav v drugem kontekstu – se pri predsodkih nato vse okoliščine interpretirajo v korist prvotnega stališča. Zdi se mi, da je institut priznanja krivde na predobravnavnem naroku dobesedno obremenjen s predsodkom, da sodišče zgolj legitimira izkupiček mešetarjenja med strankami in da sodniki nekritično sprejemamo ponujeno, ne da bi se pretirano ubadali s tem, ali je obdolženi, ki je priznanje podal, to dejanje tudi resnično storil ali ne.

Verjetno bi neposredna izkušnja pokazala drugačno stanje, sodniki namreč relativno pogosto zavrnejo priznanje. Pogosto glede na okoliščino, da so obtožnice praviloma preizkušene v ugovornem postopku, v katerem senat treh sodnikov (t. i. izvenobravnavni senat) presoja med drugim tudi o tem, »ali je podanih zadosti dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljen kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe« (glej 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP) in torej obstaja že ob pravnomočnosti obtožbe relativno visoka verjetnost, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, ki se mu očita. »Podprtost z drugimi dokazi v spisu«, kot jo terja določba tretje točke 285.c člena za sprejetje priznanja krivde, je tako skorajda imanentna pravnomočni obtožnici.

V 16. točki obrazložitve prej navedene odločitve Ustavnega sodišča je navedeno, kako naj bi glede priznanja ravnal sodnik, in sicer določa, da naj bi obdolženca »izprašal o temeljnih dejstvih in poteku kaznivega dejanja, ki se mu očita«, pa tudi opozarja na to, »da mora biti pozoren, če obdolženi navaja tudi okoliščine, iz katerih bi sodnik lahko sklepal, da je bilo kaznivo dejanje storjeno drugače, kot je opisano v obtožnici ali da priznava drugo kaznivo dejanje, kot je v obtožnici«. Ne dvomim, da bo to odprlo nova vprašanj v sodni praksi – recimo, kaj bi se zgodilo, če bi obtoženi navajal okoliščine, ki bi njegovo dejanje opredelile kot umor, obtožen pa je uboja, če pomislim samo na en potencialni primer. Pa tudi vprašanje, kako zahtevo po takem izpraševanju (profesorica dr. Šugman Stubbs v ločenem mnenju to označuje kot »pogovor«) umestiti v pravico obdolženca, da na vprašanja ne odgovarja, in kakšne posledice potegniti, če na nekatera vprašanja odgovori, na nekatera pa ne. Vse to so vprašanja, ki se mi, tako »na prvo žogo«, porajajo ob tej odločitvi. Gre za zadeve, ki bodo ob zdaj že več kot sedemletni praksi tega instituta terjale nove praktične rešitve in posledično tudi negotovost.

Ustavno sodišče pa bi po moji oceni lahko šlo korak dlje in dalo jasno odločitev v neki drugi točki – v prej navedeni 16. točki so navedli, da »presoja vsebine priznanja mora biti še toliko bolj skrbna, kadar se sodniku, tako v tem primeru, porajajo pomisleki o obdolženčevi sposobnosti presoje okoliščin ter zmožnosti nadzora svojega ravnanja«. Iz čiste higiene – kajti nenazadnje gre za izjavo obdolženca, ki ima pomembne pravne posledice – bi bila mogoče boljša rešitev, da bi se določilo, da priznanja krivde v primerih, ko je že v obtožnici opredeljeno ravnanje v okoliščinah bistveno zmanjšane prištevnosti, ne bi bilo mogoče sprejeti in bi se, tako kot je to v postopku za izrek varnostnega ukrepa pri neprištevnih storilcih, postopek vodil pred senatom. Ta vidik storilčevih sposobnosti namreč resnično ni nekaj, kar bi prima facie ugotavljal sodnik posameznik. Samo po sebi pa se razume, da če sodnik oceni, da oseba ni sposobna podajati ustreznih izjav volje, priznanja krivde ne sme sprejeti.

Sam sicer nisem naklonjen prelaganju vsega truda v kazenskih zadevah na pleča sodišč. Po mojem mnenju smo v tem pogledu že dosegli kritično točko. Prav tako ocenjujem, da mora imeti obdolženec tudi dovolj manevrskega prostora za motive, ki niso nujno kesanje in moralno flagelantstvo; morda gre lahko zgolj za legitimno željo, da so kazenske posledice zanj manjše. Vedno je tudi treba imeti pred očmi, da lahko tožilec kadar koli umakne obtožnico. Tudi če je sodišče še tako gotovo o krivdi obtoženega, je dela konec. To miselno ni majhna zadeva in včasih se je treba vrniti na to preprosto resnico. Potem se tudi vloga sodišča lahko vidi drugače in lažje sprejme, da ni vedno potreben zamuden in nenazadnje zahteven spoznavni proces rednega postopka, da o preostalem niti ne govorim.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Po pravici povedano pa nisem vedel, da obstaja resničen primer, ki je analogen zgoraj opisanemu. Nanj sem naletel pri prebiranju učbenika Temelji filozofije (Grundzüge der Rechtsphilosophie) avtorjev Herberta Kalba in Jürgena Wallnerja. Primer gre nekako takole:

Študent prava (sic!) Magnus Gäfgen je 27. septembra 2001 ugrabil enajstletnega Jakoba von Metzlerja, sina znanih bankirjev, in zanj zahteval odkupnino. Malo po predaji denarja ga je policistom uspelo prijeti in ga zaslišati, vendar pa ni hotel izdati, kje je otrok. Ker so izhajali iz tega, da je žrtev še živa, da pa se verjetno nahaja v življenjski nevarnosti zaradi pomanjkanja hrane in vode, je bil podpredsednik frankfurtske policije postavljen v položaj, v katerem je kriminalistom, ki so osumljenega zasliševali, naročil, naj mu zagrozijo z, kot navajata avtorja, »povzročitvijo občutnih telesnih bolečin«, če ne bo izdal, kje je otrok. Iz strahu pred bolečino je Gäfgen povedal, kje je, žal pa ugrabljenemu ni bilo več pomoči, saj ga je umoril kmalu po sami ugrabitvi in so tako našli le njegovo truplo.

Kot navajata avtorja, je podpredsednik frankfurtske policije Wolfgang Daschner sprejel odločitev po svoji vesti, a hkrati – ker je pravna ureditev v takih primerih vendarle jasna – kršil pravne norme, ki tovrstno početje prepovedujejo, saj gre nedvomno za grožnjo z uporabo mučenja. Kriminalista in Daschner so bili nato v kazenskem postopku, v katerem so jih obtožili storitve kaznivega dejanja »prisiljenja v uradnem položaju« (Nötigung in Amt), spoznani za krive, vendar so jim zaradi okoliščin, opisanih zgoraj, izrekli pogojno obsodbo na denarno kazen 60 dnevnih zneskov po 60 EUR. Samo kot opomba: mučenje, ki ga storijo uradne osebe, pri nas ureja oziroma prepoveduje 135. člen KZ-1, izsiljevanje izjave pa 267. člen KZ-1.

Realnost življenja in dela na tem področju je pač taka, da hitro prehiti domišljijo. Podobna vprašanja kot na začetku omenjeni primer terorista odpira drama Ferdinanda von Schiracha Teror, ki je v gledališčih doživela že precej uprizoritev, med drugim tudi v Sloveniji. Dilema je namreč podobna: izbira med tem, ali z raketo zrušiti letalo, na katerem je 164 potnikov in ki ga terorist, ki ga je ugrabil, namerava strmoglaviti na nogometni stadion v Münchnu, na katerem je 70.000 ljudi, ali dopustiti, da se to zgodi.

Pri vseh navedenih primerih gre za vprašanja, ki so na ravni pravnih norm v bistvu enoznačna, ker je takšna modaliteta pravnih sporočil – ta v bistvu naslavljajo adresate na ravni treh normativnih modalitet: prepovedi, zapovedi in dovolitve. Za nianse in moralne dileme tako ni kaj dosti prostora, kar pa ne pomeni, da slednje lahko razveljavijo pomen norme. Sodobna družba, vsaj tako se zdi, ravno zaradi tega, ker se pojavljajo tako številna in za ustaljeno pojmovanje neobičajna ogrožanja varnosti pravno zavarovanih dobrin, pogosto ne more najti rešitev, ki bi bile javno sprejemljive in hkrati ustrezale relativni preprostosti pravnega načina komuniciranja. Terorizem je v pravni stroki zaradi izrazite nevarnosti, ki jo pomeni, takšna vprašanja postavil v ospredje; po moji oceni prav zaradi tega, ker storilcev ni mogoče obravnavati ne po recimo vojnem pravu in ne čisto v skladu z obravnavanjem klasične kriminalitete. Podobno lahko rečemo tudi za vprašanja kibernetske (ne)varnosti, pri kateri so lahko posledice grozovite, storilci pa pogosto v starostni dobi, ki polnih kazenskopravnih posegov ne dopušča, vsaj ne v okviru sedanjih civilizacijskih konceptov.

Še najbolj mi je ta tragikomična dilema prišla pred oči, ko sem malo po dogodku 11. septembra na televiziji gledal prispevek, v katerem je profesor prava – na žalost mi je ime ušlo iz spomina – razlagal, da bi bila povzročitev bolečine (kar je mučenje par excellence) pri osumljencih terorističnih dejanj sprejemljiva, če bi jim recimo pod nohte zabadali sterilne igle. Tudi tukaj je očitno, kako se hudič skriva v detajlih. Na nezavedni ravni je bil poudarek, tako sem prepričan, da naj bodo igle sterilne, samo izraz stiske govorca, ki je gotovo vedel, da je to, kar govori, v globokem nasprotju s splošno sprejetim stališčem modernega prava, da mučenje ni dopustno. Sterilnost igel je pri tem popolnoma nepotrebna okoliščina, ker je že sama povzročitev bolečine, pa naj bo namen takšen ali drugačen, srž prepovedi.

Na tej točki se tudi jasno pokaže, zakaj pa je pomembno, da je odločanje o krivdi in kazni v kazenskem postopku treba določno razlikovati – kršitev norme in krivda kot taka morata biti jasno ugotovljeni in nesporni. Pri izreku kazenske sankcije pa se lahko in morajo upoštevati okoliščine, ki so privedle do dejanja ali so bile podane ob ali po dejanju. Tukaj razumevanje človeškosti lahko pride bistveno bolj do izraza, tako kot v prej opisanem primeru policistov. Prav iz tega razloga menim, da bi moralo biti tudi v slovenski ureditvi reševanje teh vprašanj jasno ločeno, podobno kot je pri ureditvi predobravnavnega naroka z narokom za izrek kazenske sankcije. A to je spet neka druga zgodba.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pri tem absolutno upoštevam, da gre v večini primerov, če ne celo v celoti, pravzaprav za vprašanje moči in nadvlade – a tudi to je, če pogledamo živalski svet,  z začetno temo tesno povezano. Borba med praviloma moškimi predstavniki živalskih vrst za prednost pri samicah je pravzaprav čisti dokaz te teze. Vse, kar nas loči od tega vedenja, je tanka plast razumsko utemeljene civiliziranosti in prava kot njenega ključnega dela.

A da se osredotočim na temo … Smrt ameriškega milijarderja Jeffreyja Epsteina odpira prav to vprašanje – koliko so takšni ekscesi povezani z vprašanji družbene moči in kakšni psihološki fenomeni se skrivajo za tem. Nenazadnje, če je kdo dal iztočnico za razmišljanje o tem, je to prav sedanji predsednik ZDA. Verjetno je številnim znano, da je njegovo kampanjo bremenila izjava, ki pravzaprav v moških slačilnicah in podobnih krajih ni tako nenavadna. Da spomnimo, med drugim je dejal:

»Veš, lepota me avtomatično privlači – začnem jih kar poljubljati. Je kot magnet. Kar poljubim. Sploh ne čakam. In če si zvezda, ti to tudi dopustijo. Lahko počneš karkoli. Lahko jih zgrabiš za p.... Lahko storiš karkoli.«
(You know I'm automatically attracted to beautiful—I just start kissing them. It's like a magnet. Just kiss. I don't even wait. And when you're a star, they let you do it. You can do anything. Grab 'em by the pussy. You can do anything.) - Vir: Wikipedia

Čeprav je bilo glede tega mnogo zgražanja in moraliziranja, vendar če kdorkoli v moškem svetu trdi, da ni še nikoli slišal podobne izjave, čisto preprosto – laže. Ne nujno izjave s takšnimi besedami, a čisto na splošno je pri moškem spolu takšen način gledanja vgrajen, najkasneje v fazi pubertete. To stališče na tak ali drugačen način ponuja vsa sodobna kultura, pa če sem štejemo reklame za Axe ali džihadistično propagando o tistih 72 devicah, ki te čakajo tam gor, potem ko se v kaki veleblagovnici razstreliš na kose. Zadnje tako ni nič drugega kot najbolj ekscesna upodobitev prej omenjenega primera reklame za Axe.

Tudi če bi sedaj – kar se na Zahodu že dogaja – poskušali s umetnimi posegi razbijati to razmišljanje, se bodo še vedno našli čisto samonikli poskusi, kako to razmišljanje ohranjati v veljavi. Če mi ne verjamete, poiščite na YouTubu posnetke pod geslom »golddigger pranks«. Gre za posnetke skrite kamere, na katerih neki fant v običajnih oblekah pristopi do dekleta in jo povabi na pijačo/kosilo/sprehod/zmenek. Ko ga tako tarča običajno zavrne, se sprehodi do nekaj metrov oddaljenega ferrarija, lamborghinija ali česa podobnega in zanimanje tarče takoj spremlja 180-stopinjski obrat – enostavno povedano, povabilo takoj postane sprejemljivejše in fant dekletu zanimivejši. Komentar verjetno ni potreben.

Jeffreyji Epsteini tega sveta tako čisto po pravilu ponudbe in povpraševanja skrbijo, da tudi ljudje, katerih izpostavljanje ali pojavljanje v javnosti, kot v zgornjem primeru, ni mogoče, pridejo do želenega. Imajo dovolj sredstev, da lahko poskrbijo za lokacije in načine, kako zadevo zapeljati tako, da bo »obrodila sadove«. Če pogledamo samo omenjeni primer; zasebna letala, eksotične lokacije (konkretno zasebni otok na Deviških (sic!) otokih), tajne operacije prevozov in molčečnost, bodisi kupljena ali izsiljena, vse to zahteva enormne količine denarja. Psihologom in antropologom prepuščam, zakaj so tovrstne združbe in storitve praviloma povezane z dekleti, katerih starostna meja je občutno pod mejo, pri kateri bi še lahko do določene mere predpostavljali sposobnost soglašanja s tovrstnimi aktivnostmi.

Po ugotovitvah številnih socioloških in psiholoških raziskav na »pripravljenost« močno vplivajo ekonomske razmere. Sam bi dodal še projekcije življenja, ki ga nudi sodobna ponudba duševne hrane za mase. In prav tej so mladostniki najbolj izpostavljeni. In ne samo oni. Ravno pred kratkim mi je precej premožen znanec zaupal, bolje rečeno ves ogorčen povedal, da mu je neki oče ponujal svojo, sicer polnoletno hčerko za možitev – pa da se razumemo, niti znanec niti ponujeno dekle ne pripadata kakšni veri ali kulturi Orienta, gre za domače ljudi. Logika je bila preprosta: znanec je premožen in samski, lahko bo nudil ugodne premoženjske razmere, to, da je mojih let, pa očitno ne moti Velikega duha. Koliko podobnega se skriva v družbeni praksi, lahko samo domnevamo.

In prav to je pri samomoru Jeffreyja Epsteina najbolj problematično. Z njegovo smrtjo – čeprav sedaj vrhovni državni tožilec William Barr zatrjuje drugače – je postalo skorajda nemogoče, da bi se dogajanje, tako tisto, ki je zanimivo s kazenskopravnega stališča, kot tudi tisto, ki te meje presega, razjasnilo. Sam sem si tudi iz poklicnega interesa obetal, da bom videl, kako se bodo tega lotili čez lužo. Izkušnje iz podobnih primerov v Sloveniji so namreč pokazale, da procesno in pogosto tudi materialnopravno gledano, te stvari nikakor niso enostavne. Prednost, in to ni mišljeno cinično, je, da je v primerih, ko gre za mladoletna dekleta, stara 14 let ali več, večja verjetnost, da bodo v času kazenskega postopka polnoletna in tako dokazno ne bo omejitev, kot jih sicer poznamo v primerih, ko gre za žrtve takih dejanj, mlajše od petnajst let (glej npr. določbo petega odstavka 331. člena ZKP).

Zaradi zahtev postopka je izvajanje dokazov z zaslišanjem mladoletnih prič naporno, ne samo za oškodovanko, ki jo je treba zasliševati »obzirno, da zaslišanje ne bi škodljivo vplivalo na njeno zdravje« (glej četrti odstavek 240. člena ZKP). Naporno je tudi za druge udeležence postopka, nenazadnje za sodnika, ki mora v našem sistemu, kjer ima pač aktivno vlogo, pokazati dovolj občutka, da se uskladita interesa po razjasnitvi stvari in varovanju osebne integritete žrtve. Eno je to, kar je napisano v zakonu, nekaj drugega pa to, kar se dogaja v dvorani – in to je ena izmed stvari, ki te jih nihče ne more naučiti. Včasih je treba postaviti vprašanja, ki jih v normalni komunikaciji ne odpiramo (ker so družbeni tabu), vendar so pomembna ne samo za ugotovitev tega, kaj se je zgodilo, temveč tudi za pravno kvalifikacijo dejanja. To pomeni, da se jim ne moreš preprosto izogniti in ugotovitve opreti na neke druge vire. Zadrege vseh prisotnih so, to lahko povem, precejšnje.

Kot vsaka stvar, ki smo jo tudi sami počeli v mladosti, konkretno prav v obdobju med 14. in nekako 20. letom, je za priče retrospektiva pogosto mučna, ker je čas prinesel tudi življenjska spoznanja, ki bi marsikatero od posledic verjetno odvrnila. To pa pomeni tudi, da so v pričanju elementi, ki lahko stvari bolj zameglijo kot razjasnijo. Ne bi rad bil konkretnejši, a včasih se pokaže, da so bili blišč in obeti takšne ali drugačne koristi podlaga motiva za ravnanje, ki je oškodovanko izpostavilo nevarnosti, ter da ji le nekaj let kasneje takšna neumnost ne bi prišla na pamet. To seveda ne opravičuje obdolženca in sodišču je lažje, če se te zadeve povedo odkrito, ker je jasno, da kazenskopravna zaščita izhaja iz podmene o izkustveni nebogljenosti žrtve. Toda po drugi strani je razumljivo, da poskuša vsak, ki se neke pogosto banalne neumnosti sramuje, to na določen način prikriti, kar pa nikoli ni dobro za konsistentnost pričanja.

Če k temu dodamo, kar bo gotovo značilno za obravnavani primer v ZDA, da življenjske izkušnje povedo tudi, da lahko imaš težave v prihodnosti, se lahko še tako dobro zastavljen primer kaj hitro sfiži. Če sem bil mogoče premalo jasen, ekonomska (in verjetno tudi politična) moč takšnih razsežnosti, kot se kažejo v primeru Epsteina, lahko povzroči tudi pri oškodovankah in drugih pričah prepričanje, da se pretirano izpostavljajo nevarnosti. Nenazadnje se upravičeno postavljajo vprašanja, ali je šlo resnično za samomor (sploh ker so nekatere okoliščine resnično nenavadne), pozabiti pa tudi ni mogoče, da se je pokojni leta 2008 že »izmazal« in prejel 18 mesecev ameriške različice »vikend zapora«, pa čeprav naj bi bilo žrtev več deset (podatki se gibljejo od 60 do 80 žrtev). Kumulativni učinek teh okoliščin na oškodovanke si lahko zgolj predstavljamo, gotovo pa motivacije za pregon ne povečuje. Vse prevečkrat v modernem času se je namreč pokazalo, da pravo, kot sredstvo proti goli moči, poklekne pred ekonomsko močjo in ekonomistično logiko sodobne družbe. Kakšno sporočilo dajemo s tem odraščajočim, pa nam primer Epsteina pokaže na najbolj grob način.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pri predhodno navedenih ukrepih, ki jih ustavno sodišče omenja, gre za ukrepe pridobivanje prometnih podatkov, pridobivanje bančnih in podobnih podatkov ter zavarovanje prometnih podatkov. Za te je ustavno sodišče razsodilo, da takšnega zadržanja ne bo uvedlo.

Ta odločitev ni edina v zadnjem času, ki v bistvu zadeva vprašanje nadzora, ki ga omogočajo sodobna tehnična sredstva. Takšni odločitvi sta recimo še U-I-152/17 z dne 4. 7. 2019 in U-I-152/17-13 z dne 4. 7. 2019. Obe se sicer nanašata na Zakon o nalogah in pooblastilih policije, in sicer prva ocenjuje, da policijska uporaba brezpilotnikov (dronov) oz. njena zakonska ureditev ni v neskladju z ustavo, v drugi pa je glede ukrepa optične prepoznave tablic sodišče presodilo, da je zakonska ureditev neustrezna, in razveljavilo določbe zakona, ki so ta ukrep opredeljevale.

Kakorkoli že obrnemo, gre za vprašanja oblikovanja naše prihodnosti oz. zasnove bodisi utopije ali antiutopije (ali kot se je že uveljavil izraz – distopije). Paradoksalno dobivajo navedena vprašanja vzporednice v vprašanjih, ki avtonomno vznikajo v današnji družbi, tako recimo ni mogoče spregledati povezave med optično prepoznavo tablic in burno spletno debato o aplikaciji FaceApp, s katero je mogoče spreminjati obraz tako, da mu bodisi dodajate brado in podobno bodisi, kar je še bolj zanimivo, ga postarate ali pomladite. Izkazalo se je, da bi lahko glede na podatke, do katerih ima aplikacija dostop, nekdo ustvarjal bazo podatkov tudi o obrazih in drugih izrazito osebnih lastnostih, sploh glede na dvoumno oz. široko zastavljene pogodbene določbe za uporabo aplikacije. Ugibanja o tem, kdo vse bi lahko nato dostopal do teh fotografij – ker je bil avtor Rus, je bil seveda takoj govor o ruskih oblasteh – in kaj vse bi se lahko s tem počelo, so precej razburkala razpravo na medmrežju.

Danes je že splošno znano, da kitajske oblasti prek tako imenovane prepoznave obrazov in obdelave podatkov o gibanju in vedenju svojih državljanov vzpostavljajo sistem nadzora, ki je zasnovan tako, da bo omogočal sankcioniranje državljanov (kar navsezadnje ni nič pretirano novega) kot tudi njihovo stimuliranje (z določenimi ugodnostmi). Slednje je na neki način novota, ker sistemi nadzora tega vidika – pozitivnega sankcioniranja – navadno ne pokrivajo. Uvedba določenega, od zbranih podatkov odvisnega in variabilnega statusa (angleško poimenovan social credit), ki nato omogoča ali onemogoča dostop do ugodnosti, ki jih nudi država, je zaradi specifike kitajskega družbenopolitičnega sistema (zaenkrat) mogoča le tam.

A sankcijski del si prek novih tehničnih sredstev utira pot tudi v družbene ureditve zahodnega tipa. Najprej v tiste, ki so jih prizadeli teroristični napadi in v katerih se je javno mnenje nagnilo v prid večjega nadzora v izogib tej nevarnosti, kasneje pa tudi v preostale, ker morajo seveda slediti trendu. Časi se pač spreminjajo in mi z njimi. Samo pomislimo lahko, kaj bi se zgodilo, če bi recimo nekdo leta 1991 predlagal postavitev ograje med Avstrijo in Slovenijo ali pa Slovenijo in Hrvaško ter postavitev nadzornih kamer na te točke.

Ustavno sodišče je pri zgoraj navedeni odločitvi opravilo zelo določno tehtanje in postavilo na eno posodico ustavno zaščitene osebne podatke, na drugo pa interes po kazenskem pregonu. Ocenilo je, da je nesorazmerje takšno, da zahteva zadržanje izvajanja morebiti protiustavnih izpodbijanih določb – da mi ne bo kdo očital prejudiciranja, to izrecno poudarjam. Vendar se mi zaradi prenosa precejšnjega dela našega življenja v virtualna okolja in tehnološkega razvoja vseeno poraja vprašanje, kako dolgo bomo še lahko vzdrževali težo posameznikovih osebnih podatkov in svobodo komunikacij.

Mokre sanje vsake oblasti je namreč družba, ki jo je mogoče obvladovati, in če so na razpolago ustrezna tehnična sredstva, bo oblast storila vse, da se jih tudi uporabi. Nenazadnje, kako si sicer razlagati, da so skoraj hkrati s sprejetjem sprememb ZKP, ki so šele omogočile uporabo lovilca IMSI, pristojni na Ministrstvu za notranje zadeve izjavili, da bo treba kupiti novejše različice, ker stare (sic!) ne ustrezajo več zahtevam uporabe. Gotovo starejših niso imeli le zato, da bi nabirali prah v kakšnem kotu ali da bi jih uporabljali zgolj za vaje.

Mogoče se nam včasih zazdi, da je slika sveta, ki je obvladovan s tehničnimi sredstvi nadzora – kot primer dajem film Demolition Man s simpatično Sandro Bullock in Sylvestrom Stallonom v glavni vlogi – prikupna. Dogaja se v nadvse čistem in urejenem mestu, kjer so postavili avtomate, ki vsakogar, ki v njihovi bližini zakolne, avtomatično kaznujejo za prekršek, kamere pa spremljajo vsak gib, zaradi česar navidez vsi, še policisti, živijo v harmoniji. Vse zato, ker je nadzor tako učinkovit. A tako kot v filmu, bi se kmalu pokazalo, da bi bila cena, ki bi jo na račun lastne svobode za to plačali, absolutno prevelika.

Da o možnosti zlorab niti ne govorimo.

P. S.

In pri milem Bogu, če mi lahko kdo pojasni, kako se uporabljajo tiste tri školjke v navedenem filmu, naj mi prosim javi.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

To je navsezadnje tudi smisel pisanja obrazložitve – posredovanje razlogov, na katerih oblastna odločitev temelji, tako rekoč ubi et orbi, tako tistim, ki jih zadeva neposredno zadeva, torej strankam, kot tudi tistim, v katerih imenu je bila odločitev sprejeta – torej ljudstvu. Pred leti sem o tem vidiku sodnega odločanja, še brez pravega vpogleda v prakso, v magistrski nalogi napisal naslednje:

»Utemeljitev in obrazložitev sodbe sta temeljni zahtevi demokratičnega razumevanja prava, ki morata kot sporočilo doseči tistega, ki mu je bila sodba izrečena, pa tudi tiste, ki skupaj z njim tvorijo skupnost pravih adresatov. Obrazložitve, pisane predvsem kot sporočilo pritožbeni inštanci, od katere je odvisna sodnikova uspešnost, ne dosežejo adresatov, ker so večinoma pisane v jeziku, ki ga Američani posmehljivo imenujejo "legalese". Ker komunikacija tako poteka na takšni relaciji, se ni čuditi, če se tisti, ki jim je bila izrečena, počutijo opeharjene. Seveda je pri vseh zadevah pa tudi pri obrazložitvah potrebno najti pravo mero.«

Tega stališča mi, priznam, v praksi z lastnim zgledom ni uspelo preseči. Razlog, zakaj se kakšna stvar ne spremeni, je pretežno v stalni časovni stiski, v katero je porinjen sodnik s svojimi pisnimi izdelki. Čeprav so roki glede pisanja sodb in drugih odločitev instrukcijski, se čas zapisuje v posebno statistiko sodnika in ima pomemben vpliv na oceno sodnikove službe. Še zlasti, če se več sodb zabeleži v rubriki »nad 30 dni« ali pa celo »nad 90 dni«. Tako je tudi iz tega lažje ostajati v okvirih znanega in preizkušenega ter pač poseči po ustaljenih registrih izrazov in floskul. In čeprav se je zdaj spremenilo, beri podaljšalo roke za pritožbe strank, rokov za pisanje vedno obsežnejših in vedno zahtevnejših sodb, nihče ne podaljšuje. Zlovešče rubrike ostajajo, slabe posledice pa prav tako. Tistim, ki jim je uspelo diplomirati po kakšnem resnejšem univerzitetnem programu, je verjetno jasno, da resno pisanje teksta, ki presega 100 strani, ni mačji kašelj, če pišeš več takih zadev hkrati– kar ni tako redko –, pa hitro naletiš na svoje meje. Vsekakor pa ni pretirane želje po neki kreativnosti.

A kar je pri večjem vpogledu v obrazložitve prvostopenjskih odločitev morda pomembneje, je, da bo na voljo boljši vpogled v sodnikovo »rekonstrukcijo realnosti«. Namreč, instančne odločitve, katerih dostopnost najbolj oblikuje javni, tako akademski kot tudi splošni pogled na delovanje sodišč, temu elementu niso posvečene ... Dejansko stanje, na katerem temelji pravna ocena, je namreč pri najvišjih sodiščih, razen v izredno redkih primerih, nedotakljivo in tako ta sodišča sprejemajo rekonstrukcijo tega, kar se je zgodilo, ki jo je oblikovalo prvostopenjsko sodišče, naknadno pa še potrdilo Višje sodišče. Sodbe višjih sodišč so na tem področju praviloma skope in pogosto uporabljajo izraze, katerih raba je že bila kritizirana. Tako se glede dejanskega stanja pojavljajo izrazi, kot »da dokazi kažejo na« ali pa da »se nekaj nakazuje« in podobno. V prvostopenjski sodbi takih nedoločenosti praviloma ne sme biti. Njene trditve o obstoju določenih dejstev, zlasti v kazenskem pravu, morajo biti kategorične – tako je bilo in nič drugače. Do teh kategoričnih trditev mora priti tudi, kadar uporabi načelo in dubio pro reo – dvoma pač ne sme biti.

Znotraj pravne skupnosti sta v ospredju pravna kvalifikacija in postopkovna pravilnost, a na zunaj, to mora biti jasno, sta ključna elementa, ki prepričata ali pa ne, ustrezna ocena in predstavitev dogajanja, ki je izpolnilo znake kaznivega dejanja. Vsi preostali parametri, tako pomembni za pisanje sodb, da smo pravzaprav celoten pravniški državni izpit zgradili okoli tega, tega ne morejo spremeniti. In dejstvo je, da je včasih prepričljivost ali neprepričljivost sodne odločitve taka, da lahko potegne za seboj pomembno družbeno reakcijo – nekaj, kar smo v Sloveniji že imeli priliko spoznati.

Zgoraj uporabljeni izraz, rekonstrukcija realnosti, je uporabljen zgolj kot pripomoček. Dejstvo je, da dokazni postopek v kazenskem pravu nima tega potenciala, na bolj ali manj določen način zgolj ilustrira eno izmed možnosti dogajanja. Posledično tudi sodnikova predstavitev zaključkov nikoli ne bo v celoti zadovoljila javnosti, bo pa zanimivo opazovati morebitne razlike med oceno njegovega dela, ki jo bo podala širša javnost, in tisto, ki jo bo podalo instančno sodišče. Mislim, da je to nov element, ki bo imel resne posledice; kako se bo temu prilagodila in se odzvala stroka oziroma praksa, pa bo vsekakor zanimivo opazovati.

Tega žal ne bom opazoval le s tribun, tako da nekega veselja ne občutim. Sam še vedno vidim rešitev v poroti in vse bolj se mi zdi, da bi se morala vsaj v težjih primerih prepričljivost obtožbene teze preveriti pred njo. Da ne bo vse odvisno od dobrih piscev.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Avtor, kazenski sodnik Stephan Zantke, ki je medtem v nemških medijih že pridobil oznako »neusmiljeni sodnik« in izpeljanke, ki niso čisto prevedljive, je v nemški javnosti postal znan zaradi po svoji vsebin pravzaprav nič kaj pomembnega kazenskega postopka. Šlo je za postopek zoper domnevno sirskega prosilca za azil Abdula K., ki je po več kaznivih dejanj z elementi nasilja, storjenih v obdobju med letoma 2015 in 2017, stopil pred senat sodišča v Zwickauu. Ker je pri svojih dejanjih ob stiku z domačini te pogosto zmerjal z nacisti, »posranimi Nemci« in tudi sicer govoril o »posrani Nemčiji« (Scheißdeutschland), mu je, kot napiše v svoji knjigi, čisto iz človeškega, osebnega zanimanja postavil vprašanje, ki je zdaj naslov njegove knjige. Kot je bilo razkrito kasneje, ni edini sodnik, ki je postavil to vprašanje, in glede na to, kar je predstavljeno v knjigi, tudi ne zadnji. A razlika je bila, da je Zantkeja tisti dan pri delu spremljal novinar revije Bild in temu se je zdelo, da bi ta izjava utegnila imeti ustrezen učinek na bralce. Tako je postala naslov v omenjeni reviji in prinesla s sabo tudi določene posledice. Ker je senat Abdulu K. izrekel tudi relativno visoko kazen dveh let in pol zapora, ki je predlog tožilstva presegala za dvakrat, je to imelo za neposredno posledico veliko priljubljenost Zantkeja na desnem političnem polu, pripisali pa so mu tudi simpatizerstvo s stranko AfD. Sam to navezo sicer zavrača.

A če se vrnem k knjigi, ki sem jo, seveda, moral kupiti. Čeprav je naslov iz omenjenega primera in ima skoraj gotovo povezavo s tem, da njegovo ozadje dodatno prispeva k komercialni uspešnosti Zantkejeve knjige, je vsebina relativno benigen prikaz desetih kazenskih primerov. Izbral jih je, kot sam pravi, deloma zato, ker so kruti, ker kažejo, kje so praznine pravnega sistema, in ker puščajo več vprašanj kot odgovorov. Gre za zgodbe človeka, ki že leta išče odgovore na to, kaj je tisto, kar poganja človeka, pojasni.

Če pustimo kontroverznosti ob strani, se primeri, ki jih opisuje, ne razlikujejo kaj dosti od primerov, ki jih sam obravnavam tukaj, le kontrasti so večji. Verjetno, glede tega se Zantke kaj dosti ne izreka, so tudi primeri, ki od tega odstopajo in v knjigi prav zaradi tega odklona ne ponazarjajo  običajnega dela. Takšni sta recimo zgodbi o  »Malem naciju« in »Rdeči Loli«.  Prva je zgodba o mladoletnem Miku T., meter in sedeminosemdeset centimetrov visokem, še ne štirinajstletnem neonacistu, ki je vse do 14. leta teroriziral Zwickau, dokler – kar je za našo ureditev nenavadno – ni ob napolnjenem štirinajstem letu končno prišel do sodišča, ki je nato vsaj za nekaj časa z ukrepi prekinilo njegovo delovanje. Druga je zgodba z drugega političnega pola, zgodba o Loli, ki je kot šestnajstletnica, pankerica in pripadnica levega ekstrema po več dejanjih vandalizma in nasilništva končala pred sodiščem, ker je v spopadu med levimi in desnimi ekstremisti zalučala granitno kocko, ki je zadela mimoidočega sprehajalca in ga hudo poškodovala. Ti dve zgodbi po mojem mnenju odstopata, ker vsaj zaenkrat podobnega neposrednega nasilja, ki bi izviralo iz političnih prepričanj, pri svojem delu nisem imel prilike kaj dosti spoznati. Prav tako ne očitnih težav, ki jih imajo s tujci.

So pa seveda podobnosti. Če se pri tujcih omejim samo na težave z identifikacijo – za zgoraj navedenega Abdula K. se je izkazalo, da ne gre za begunca iz Sirije, ampak najverjetneje osebo iz Libije. Ker ni bil v priporu, je po izreku sodbe poniknil in verjetno spet poskusil spremeniti identiteto. V prihodnosti bodo s tem lahko resnično velike težave, ki jih zaznavamo tudi tukaj. Pa seveda vprašanje mamil, alkohola in spolnega nasilja. Tukaj je tako, kot bi bral zgodbe iz slovenskih logov – če sem malo sarkastičen, bi rekel, da v tem razvoju v ničemer ne zaostajamo za Nemčijo. In še nekaj izzivov imamo očitno skupnih: težave sodnikov z zastaranji in trajanji postopkov, zlorabo postopkovnih pravic, nepremišljenostjo zakonodaje, pa tudi s izgorelostjo pri delu in podobno.

A če se vrnem na začetek: knjiga mi je padla v oči pravzaprav zaradi tega, ker me resnično zanima, kako bi se na takšne izjave in objave sodnika odzvali v Sloveniji. Sam uradnih reakcij primerljivih nemških ustanov na Zantkeja nisem našel, zelo verjetno pa je, da bi pri nas bile. Nisem namreč prepričan, da bi lahko sam napisal podobno knjigo in se še »namalal« v togi na naslovnico. Da sploh ne govorim o podobni izjavi izza pulta.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

A dejstvo je, da če opravljaš delo, pri katerem nastopaš s pozicije moči ali določene avtoritete, boš zagotovo in precej hitro spoznal, da te zaradi dela, ki ga opravljaš, ljudje ne sprejemajo vedno z razumevanjem. Odvisna od moči, ki jo predstavljaš, in stopnje posega bo tudi reakcija. Recimo, sam sem prvo grožnjo s smrtjo doživel po precej živahni intervenciji v nekem gostinskem lokalu, če me spomin ne vara, Haložanu na Tezenski v Mariboru, leta 1982. Takrat mi je neki občan, potem ko je bilo vsega konec, zagrozil, češ, »poiskal te bom, 'brko', ko ne boš v službi«, in dokaj določno povedal, da se bo zadeva končala z mojo smrtjo. Priznam, da mi kar nekaj časa po tem dogodku ni bilo najbolj lagodno in da sem pogosteje oziral čez ramo. V vseh teh letih se je takšnih pripetljajev nabralo kar nekaj, vendar spet ne toliko, da bi postajali pravilo. Pri opravljanju dela sodnika sem med drugim doživel, da je neki obtoženi nekoč v jezi poškodoval vrata dvorane, kakšen je malo povzdignil glas, pri nekom sem ugotovil malce pretirano zanimanje za moj domači naslov in podobno. A v bistvu lahko potrkam na les.

Vendar pa resnejše grožnje sodnikom obstajajo, o tem ni dvoma. In kar nekaj jih je, ki so morali dalj časa živeti s policijskim varovanjem – zadevo, ki je sama po sebi takšna, da resno omeji tvoje zasebno življenje, da ne govorimo o vplivu, ki ga ima na življenje sodnikove družine. O tem javnost pogosto ne ve kaj dosti, ker navsezadnje to niti ni nekaj, za kar bi želeli, da se o tem poroča. Poleg tega zaenkrat ni prav pogosto. Vendar se je že pojavila potreba po njem. Če se odločiš za ta poklic, je najbolje ravnati po starem načelu – si vis pacem para bellum (če hočeš mir, se pripravi na vojno) – in to enostavno vzeti v zakup.

To je seveda ena plat zadeve in mislim, da si nihče od nas, ki smo se odločili za to delo, ne dela utvar o tem. Praviloma je mogoče celo pri okorelih storilcih kaznivih dejanj zaznati razumevanje, da gre za profesionalno oziroma poklicno delovanje. Vsaj taka je moja izkušnja.

Druga plat pa je to, kar sem zaznal pri odzivu javnosti na dogodek s sodniško kolegico v Mariboru. Policijska in sodna obravnava bosta pokazali, kaj je v ozadju tega napada, a najmanj, kar je trenutno mogoče ugotoviti, je, da je bilo a) storjeno hudo kaznivo dejanje, b) da je dejanje bilo izredno nasilno, c) storjeno proti ženski in d) da je povzročilo zelo hude telesne poškodbe, ki so celo ogrozile njeno življenje.

To je »pod črto« ključno. Zato je preprosto grozljivo, kakšne reakcije je bilo mogoče spremljati v javni razpravi. Seveda so vsi uradni predstavniki politike in sodstva izrazili svoje ogorčenje nad dejanjem. Izražena je bila bojazen zaradi morebitnega motiva, tj. povezanosti napada s delom, ki ga žrtev opravlja. Dejstvo je namreč, da je takšna reakcija nujna; zahteva jo izpostavljenost nosilcev javnih funkcij. Delovanje države je odvisno tudi od razumevanja, da so njeni predstavniki »mogočni« do te mere, da imajo takšni napadi za posledico hiter in učinkovit odziv ustreznih organov. Kdo pa bo spoštoval državo, ki bi dopuščala takšne stvari?

Še enkrat, pustimo ob strani, da ne vemo, kaj se je zgodilo in kaj so bili razlogi. Zgoraj naštete okoliščine (nasilnost, poškodbe, žrtev je ženska (in prav briga me za korektnost glede enakopravnosti spolov)) so okoliščine, ki v normalni družbi zagotovo ne bi smele postaviti v javno razpravo dopustnosti ali opravičljivosti dejanja, vendar so jo. Komentarji pod  članki na spletu, ki so obravnavali dogodek, so ilustrativni in posameznikom ne bom dajal vrednosti s tem, da bi navajal citate njihovih izjav. A izjave o opravičljivosti so se pojavile, in to v nedopustno visokem odstotku, vsekakor takem, da se je ob tem treba resnično zamisliti. Celo nekaj mojih znancev mi je, resda z močno omiljenimi verzijami idiotizmov, ki dopuščajo opravičljivost obravnavanega dejanja, poskušalo dogodek »pojasniti«. A zadeva tega preprosto ne dovoljuje, še najmanj zaradi dejstva, da je bila žrtev sodnica. Poenostavljeno rečeno, dejanja, storjenega zoper gospo, ni mogoče opravičiti, ne tako in ne drugače – to so osnovni gradniki naše civilizacije.

Čeprav se bo verjetno to komu zdelo paradoksalno, zgoraj omenjenih osebkov niti ne krivim. Vse, kar človeku ostane, je, da ponovi Husov vzklik: »O, Sancta simplicitas!« Kakor ženice, ki je pri Husu pomagala podkuriti grmado, ne moremo kriviti za njeno prepričanje, tako tudi teh ljudi ne. A dejstvo je, da so, tako kot ona, produkt neke dobe. Dobe, ki z lahkoto in nepremišljeno generira srd, da bi dosegla kratkoročne učinke, od pripravljenosti na vojno z zlobnimi »drugimi«, iskanja in oblikovanja »drugega«, ki je kriv za njihovo materialno, psihično in nenazadnje intelektualno bedo. Komentarji posameznikov, ki v tem konkretnem primeru niso več zgolj troli, katerih namen je provokacija, temveč v bistvu orgiastično razpoloženi posamezniki, ki plešejo okoli prižgane grmade, bi nas morali skrbeti. Ne zaradi sodnikov, temveč zaradi vseh nas.

Vedno več nas je, ki se sprašujemo, kdaj bo ta nakopičeni srd ušel iz steklenice in kam se bo usmeril. To ni več sporadičen pojav, zaznati ga je povsod, njegova prodornost in uničevalni potencial sta bistveno večja kot odzivi nanj. Zgodovina nam je že dala nekaj podukov, kaj se lahko zgodi, in bojim se, da se iz te učiteljice življenja resnično nikoli in ničesar ne naučimo ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ne vem, ali sem kdaj že omenil, a precej nazaj, še pred sedanjim delom, ko sem s pisanjem različnih pritožb občasno še naredil kakšno uslugo znancem, ki so se znašli v težavah, sem pogosto naletel na precejšnje nerazumevanje vrednosti tega. Ne spomnim se natančno, za koga je šlo, vem samo, da je, vsaj mislim tako, popravljal moj motor ali pa avtomobil. Sam namreč nerad brskam po teh rečeh, ker mi vse prevečkrat ostane kakšen vijak ali podoben del viška, sem pač vezan na tovrstne usluge. Ker denarja nikoli ni preveč, so tovrstni strokovnjaki pogosto iz kroga znancev in potem so na delu razne kompenzacije, tako znane v slovenski družbi. Kak popust je potem povezan s pripravljenostjo, da menjaš svoje znanje za njegovo, običajno v smislu kakšnega telefonskega klica, a tudi pisni izdelki niso redkost. Danes mi to, zaradi funkcije same, ni več mogoče udejanjati. Spomnim se, da je takrat šlo za zadevo, ki ne samo da bi terjala precej časa, če bi bila plačana po odvetniški tarifi, temveč bi pomenila, prevedena v jezik mehanikov, kar nekaj »auspuhov, vergazerjev, kuplung, blajerc« s »štelanjem štandgasa« in »šraufanjem« vred. Pa ne misliti, da s tem poniževalno obravnavam ta poklic, prav nasprotno – če bi imel potenciale zanj, nisem prepričan, da ga ne bi raje izbral, sploh če bi lahko brkljal po motornih kolesih. Kot Pipi iz Dogodivščin zelenega zmaja še vedno menim, da je prav resnično kul, če lahko daješ izjave tipa »ah, nič posebnega, samo štandgas ima dekompresijo na vergazerju, ker so bati zaribali«, po možnosti naslonjen na ustrezno predelanega harleyja. No, da se vrnem nazaj na dogodek – znanec mehanik me je ob omembi teh okoliščin le debelo pogledal in rekel: »Jah, kako to, če pa ti napišeš kar tako, iz glave?« Ob tem, kot mnogokrat prej in kasneje, čisto zares nisem imel ne volje in ne želje začeti razprave o tem, kako smo polnili in polnimo to glavo, iz katere sedaj tako »tekoče« teče pravno znanje in se preliva na papir.

Prav pred kratkim sem tako zaključil pisanje sodbe, katere obseg je bil, zaradi več razlogov, bistveno večji, kot je to običajno. Razlogi za takšne ekscese so sicer različni, bodisi količina dejanj ali obtoženih, pri meni vse prevečkrat pomanjkljivosti, ki izvirajo iz slabe dokazne podlage. Nekako se vedno spomnim anekdote angleškega sodnika Lorda Hewitta, ko je o svojem delu rekel, da »pogosto ni razumljivih in jasnih primerov, in večinoma se ukvarjam s vprašanji, kot je, kako je mogoče, da trčita dva parkirana avtomobila, ki sta stala vsak na pravilni strani ceste, dobro osvetljena, pri čemer so bili vsi udeleženci pozorni na potek prometa. Takšni intelektualni problemi mi delajo sive lase.« Me prav zanima, kako bi se počutil, če bi moral, tako kot pri nas, pogosto celo na sam kraj dejanja, da bi dobil vpogled v to, kako so stvari potekale.

Še največ dela je namreč s tem, da iz kakofonije izpovedi prič in dokaznega postopka izluščiš tiste elemente, ki sestavljajo, kot smo se učili pri teoriji, »konkretni dejanski stan« – gre za ugotavljanje in razumevanje dejstev. Nato je zaradi tiste »glave« iz predprejšnjega odstavka oblikovanje obeh premis ter samo sklepanje zaradi pridobljenega znanja in izkušenj lažji del posla, vsaj takšno je moje mnenje. Ta prvi sklop vprašanj je zaradi načel našega kazenskega prava zapleten, kar mi verjetno ni treba pojasniti podrobneje. Najprej zaradi dolžnosti iskanja t. i. materialne resnice in drugič, ker nimamo luksuza, da bi o verjetnosti obstoja ključnih dejstev odločala recimo laična porota, zato je nujna ustrezna artikulacija spoznanega v obrazložitvi. Poravnanje spoznanih dejstev v konkretni dejanski stan nekega kaznivega dejanja je, kadar je spoznavnih virov dovolj in so nesporni, razmeroma lažje delo od tistega, ko je treba ugotoviti, da sodišče nima dovolj dokazov, da bi izreklo obsodilno sodbo, in mora zato obtoženca obtožbe oprostiti. Zato je v praksi dobro znano, da je, paradoksalno, težje napisati obrazložitev oprostilne sodbe. Še zlasti če manjka zgolj kak delček v sicer jasni zgodbi, toda je ravno ta tisti, ki ne omogoča odločitve onkraj razumnega dvoma. Vse prevečkrat se takrat pojavijo skušnjave, da se ta delček kreativno in zgolj literarno kašira.

Morda je pri pisanju takšnih kompleksnih obrazložitev, v delu rekonstrukcije dogajanja, spoznanega skozi dokazni postopek, najtežje to, ker ga tako v času sojenja, še zlasti pa med pisanjem sodbe miselno vrtiš v parametrih spisa, si postavljaš vprašanja, kako boš to opisal in napisal, vključil v strukturo sodbe, postavil takšne ali drugačne retorično-stilistične poudarke. Teh zadev ni mogoče izključiti s stikalom in tako se kar nekaj časa giblješ po tem svetu kot kak zombi. V družabnem pogledu ni kaj dosti od tebe, ostajaš vpet v svet zgodbe, ki jo obravnavaš. Na srečo so med takimi zgodbami, ki so v pristojnosti okrožnega kazenskega sodnika, premori. Ti omogočajo vsaj delno rekuperacijo, za popolno pa se mi zdi, da nikoli resnično ne nastopi. Ker si pri tem nekako podoben prislovični žabi, ki zaradi pomanjkljivosti svojih čutil sploh ne začuti, da se kuha, praviloma  predolgo odlašaš s kakšnim bolj temeljitim počitkom in »praznjenjem« glave.

Če se vrnem na začetek – čeprav pisanje kot tako mogoče ni fizično naporno, so posledice zelo podobne tistim pri čezmernih fizičnih naporih. Še zlasti, ker pri intelektualnem delu ni signalov, kot je recimo bolečina v mišici, kadar se preveč fizično naprezaš. »Zlahka« pač ne gre pri nobeni stvari, ki jo delaš resno ...

Z vsak primer pa grem poskusit še s kosilnico v garaži ... nekako se mi zdi po »augenmasu, da ima imepeler nek ekscenter, pa bi ga bilo treba zglihat«.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Kdo je zadevo naročil in druge podrobnosti se bodo izvedele čez nekaj časa, toda osnovni cilj je dosežen – diskreditacija te politične opcije, vsaj za nekaj časa. A pri stvari bolj pade v oči sama vrsta limanic, na katere so se ujeli. Šlo je namreč za željo, da bi prek (domnevno ruskega) kapitala dobili vpliv in usmerjali poročanje časopisa Kronen Zeitung – časopisa, ki v Avstriji že tako ne slovi po retoriki, ki bi bila stranki, ki ji pripada Strache, tuja.

V tem smislu se človek ne more upreti misli, kako pomembno je, da ostaja svet virov informacij, vsaj v določenem delu, zunaj dosega vpliva kapitala in državne moči. Verjetno mi ni treba posebej predstavljati ideje Edwarda Hermana in Noama Chomskega o oblikovanju konsenza prek, kot jo imenujeta, politične ekonomije masovnih medijev in posledičnega perpetuiranja obstoječega družbenega sistema, ki onemogoča resnejše zasuke v družbenem razvoju. Nobenega dvoma ni, da predstavljajo množični mediji prvo točko naskoka za kakršenkoli resen premik v eno ali drugo smer, ki odstopa od prevladujočega modela. Da se razumemo, to ne pomeni, da zagovarjam takšno ali drugačno ureditev, gre samo za to, da sedanje uhojene poti v družbi obstajajo tudi zato, ker smo na neki način neposredno indoktrinirani tudi prek medijev, in sicer s trenutno prevladujočo ideologijo. (Izraz ideologija uporabljam v čisto deskriptivnem pomenu, in sicer kot sistem idej, ki se izraža prek uveljavljenih družbenih institucij in predvsem zavesti.) Posledično so t. i. alternativni mediji, še zlasti tisti, ki so se pojavili zaradi in v okviru družbenih omrežij, kot so Twitter, Facebook, Instagram in kar je še tega, posebej pa še prek oddaj na spletnih kanalih YouTuba, precejšen izziv za prevladujočo ideologijo.

V zadnjem času so se začeli precejšnji posegi in ukinjanja računov na navedenih omrežjih z namenom, da se preprečijo takšni ali drugačni »ekscesi« ali odstopanja: od tistih, ki jih je mogoče tudi sicer korigirati z obstoječimi pravnimi sredstvi, ker pomenijo bodisi uradno ali zasebno pregonljiva kazniva dejanja ali kršitve prava, do tistih, ki takšnega dometa nimajo, vendar so, kot se to pogosto opravičuje, v nasprotju s politiko in pravili posameznega družabnega omrežja.

Sam imam, zlasti pri slednjih, precejšnje pomisleke, sploh če vodijo do ukinitve računov oseb, ki jim je s tem de facto trajno onemogočeno izražati svoja mnenja. Prepoved, pa naj se še tako skriva za avtonomijo zasebnopravnih lastnikov družabnih omrežij, je omejevanje pravice do svobode govora. Dejstvo, da gre za družabno omrežje v zasebni lasti in se zato preprosto še ne zmoremo odzvati na tovrstne izzive, samo dokazuje, kako vpeti smo v sedanje miselne vzorce prevladujoče ideologije.

Tukaj se soočamo s podobno dilemo, kot jo imamo starši glede uporabe elektronskih aparatov pri svojih otrocih. Na eni strani so vsaj do neke mere škodljivi – sam ocenjujem, da poleg sevanja in posledic bolščanja v zaslon še najbolj prizadenejo sposobnost abstraktnega razmišljanja. Branje knjig na primer zahteva, da si zamislimo lastno virtualno podobo dogajanja ali posredovanja pisane besede, elektronski mediji pa praviloma že vizualizirajo takšen svet in odvzamejo težo, posledično pa tudi sposobnost, tega, da bi ga ustvarili sami. S tem bomo, zlasti v pravni znanosti, imeli še precejšnje težave. Na drugi strani pa sta dostopnost in raznolikost informacij, ki ju tako sprejemamo, bistveno večji kot nekdaj – če samo pomislimo, koliko časa si včasih potreboval za pridobitev neke informacije, danes pa jo imaš v nekaj sekundah. Dilema je torej, kako izkoristiti dobre strani in hkrati omejiti posledice slabih strani elektronskih naprav.

To ima svoj vpliv na področju družbene regulacije tako spontanega kot tudi načrtnega delovanja. Mlajše generacije namreč ne le da dostopajo do informacij bistveno drugače, kot smo to počeli še kakšni desetletji nazaj, tudi svoje svetovne nazore in s tem vrednostno podlago svojega bivanja oblikujejo popolnoma drugače. Lahko se zgražamo, ko jih opazujemo zagledane v svoje telefone in ne več, kot smo bili sami, zatopljene v pogovor v gručah ljudi, a takšen je pač njihov svet in svet njihove prihodnosti. Vanj so mnogo bolj vpeti, kot smo mi sami, in pri vseh izkušnjah, ki jih imamo v realnem svetu, nimamo pravega instrumentarija za urejanje razmerjih v njihovem.

Sodobni politični premiki so, razen realnosti političnih in ekonomskih razmer, tudi posledica drugačnega načina komunikacije in prejemanja informacij – zanje so v enaki meri krivi algoritmi, ki so ponujali podobne vsebine uporabnikom storitev družbenih omrežij, kot tudi »klasični« mediji, ki so uporabljali emotivne manipulacije v zvezi s pomembnimi vprašanji, kot je na primer vprašanje migracij, ter cela vrsta hotenih ali nehotenih vplivov, značilnih za komunikacije v medmrežju (clickbaits itd.). Ta večplastnost razlogov je tista, ki najbolj bega in zaradi katere iščemo vse mogoče razlage (in ja, z Rusi, temi Klingoni današnjega sveta, se da to najlažje pojasniti).

A po mojem mnenju je najslabše, da se na te zadeve spravljamo z robatimi sredstvi javne ali zasebne cenzure. Ukinitev računa kakšnega Alexa Jonesa prispeva k njegovi popularnosti bistveno bolj, kot če poslušaš njegovo oddajo, s prodajo raznih pomad vred. Takšne zadeve vedno udarijo nazaj. Po drugi strani pa Jones, Ben Shapiro, Paul Joseph Watson ipd. sem pogosto potiskajo še celo Jordana Petersona in druge. Slednji so označeni kot tiste, ki naj bi generirali ideje, ki jim je treba s temi cenzurnimi sredstvi stopiti nasproti, čeprav v razpravi postavljajo argumente, ki jih ni mogoče a priori zavreči. Enako kot argumente, ki jih predstavljajo ljudje na drugi strani spektra, kak Max Blumenthal, Aaron Mate, Abby Martin ali naš Slavoj Žižek. Imen je seveda mnogo več in razprostrta so po celotnem idejnem spektru. Sam bi pogrešal katerokoli od njih.

Sam sem vedno zagovarjal stališče, da ne le da je kazensko pravo skrajno sredstvo (ultima ratio), temveč je pravo sámo ultima ratio družbene regulacije – po pravni ureditvi posežemo šele takrat, ko ciljev neke družbe ni mogoče zagotoviti drugače. In to šele takrat, ko vemo tudi, kaj bomo dosegli in kako. Do takrat pa je treba slišati vso človeško kakofonijo idej, se z njimi soočiti, jih sprejeti ali zavreči. Svet prihodnosti pač raste tudi na gnoju propadlih idej ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

O tem, kdo igra vlogo Nečistega, tukaj ne bi razglabljal, ker imam rad mir. A občutek tistih, ki moramo te spremembe upoštevati, se ne razlikuje kaj dosti od tistega, ki ga je imel potem možakar z eno nogo (in nato še grbo – ker to berejo sami resni ljudje, s katerimi ni heca, raje pojasnim poanto). Podobno kot pred kratkim, ko smo na sestankih ponovno razpravljali o tem, komu moramo kaj vse vročati. In pri oškodovancih lahko samo upamo, da se med njimi ne bodo znašli kakšni zablodeli turisti iz Kitajske, ki so se spoznali z našimi pogostimi klienti. Prevajanje, pošiljanje, uh, to bo še luštno. Ah ja, pa število strokovnih sodelavcev se je zmanjšalo, nič takega ... (sarkazem!)

Zgodba te spremembe je nekako takšna – začelo se je z zamislijo, da bi iz pristojnosti sodišč umaknili preiskavo, končalo pa s tem, da se je v postopek dodalo še nekaj opravil, opozoril, logistike itd. In seveda možnost pritožbe oškodovanca, ne več samo zoper odločbe o stroških, temveč pravo vsebinsko pritožbo, ki sicer pripada (recimo temu) »osnovnim« strankam v kazenskem postopku. Seveda se zavedam, da je vse to povezano s povečano vlogo žrtve itd. ter s prenašanjem ustrezne evropske zakonodaje (vse lepo opisano v poročilu k sprejetju sprememb) in nenazadnje sodb Ustavnega sodišča U-I-5/17 in Up-320/14 z dne 14. 9. 2017, a slutim težave.

V predlogu je bilo tako izrecno navedeno, sprememba v tej smeri pa tudi sprejeta, ne samo to, da se lahko oškodovanec lahko pritoži iz vseh pritožbenih razlogov, posebej je poudarjeno, da sme oškodovanec izpodbijati tudi obsodilno sodbo, vendar le v delu, s katerim je sodišče odločilo o njegovem premoženjskopravnem zahtevku, in v delu glede stroškov postopka. Kot navajajo pripravljavci zakona, se tako oškodovancu omogoča pritožba tudi v primeru, ko sodišče odloči o njegovem premoženjskopravnem zahtevku tako, da ga napoti na pravdo, saj presodi, da podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo (drugi odstavek 102. člena ZKP) oziroma da se bi zaradi tega preveč zavlekel postopek (prvi odstavek 100. člena ZKP). Oškodovanec, še vedno povzemam tekst predlagalcev, bo lahko s pritožbo uveljavljal neutemeljenost napotitve na pravdo, zlasti kadar bo menil, da je premoženjski zahtevek dovolj določen, premoženjska škoda ali korist pa celo element kaznivega dejanja. Navedeno spodbuja sodišča, da vsebinsko odločijo o premoženjskopravnem zahtevku, kadar so za to podani zakonski pogoji.

Oookej, bi dejala današnja mladež – takole je. Glede odločanja o premoženjskopravnem zahtevku v principu nimamo večjih zadržkov, kadar je zadeva jasna po višini – v temelju tu ni nekih večjih težav –, glede preostalega se lahko pogovarjamo. Dejstvo je, da sodniška praksa v primerih, pri katerih je znesek zajet v konkretnem opisu dejanja, tudi če to zajema kakšno manjšo matematiko, kaj je recimo bilo plačano in tako dalje, prav tako ni problematičen. Ko pa se obravnava kakšna serija 50 vlomov in se med ukradenimi kozarčki marmelade, kolesi in podobnim najde kakšna ogrlica, ki jo je pred davnimi leti dala teta Ljubica in je zelo vredna ter je nekomu prirasla k srcu, takrat je v okviru postopka tudi meni pod »učko« začel utripati živec. Da primerov, ko se zadeva zapelje v kroge gospodarskih goljufij in recimo davčnih zatajitev, o pramenih sivih las, ki se začnejo pojavljati v laseh naših gospa, niti ne omenjam. Sam vsaj s tem zaradi pleše nimam težav.

Lepo je slišati, kako predlagatelj zakona želi »spodbujati sodišča, da vsebinsko odločijo o premoženjskopravnem zahtevku, kadar so za to podani zakonski pogoji«, vendar se spet zdi, da se nekako tipično slovensko poskuša doseči cilje. Določba 100. člena ZKP – »če se s tem ne bi preveč zavlekel postopek« – ni nastala zato, ker bi kakšna sodniška sekta (let's join the party) na skrivaj   poskušala škodovati tistim, ki so bili s kaznivim dejanjem prizadeti. Razumeti je treba, da je pogost razlog za odločitev, da se nekoga napoti na pravdo s premoženjskopravnim zahtevkom, preobremenjenost rednega kazenskega postopka, ne pa osebna kaprica sodnika. Posledice so jasne in skoraj lahko jamčim, da ne nujno pozitivne. Gotovo se bo dodatno razvila sodna praksa določb od 100. člena do 111. člena; ne bi stavil na to, da kakšna sodba več ne bo prišla nazaj, ker bo treba dopolniti dokazni postopek (kljub določbi tretjega odstavka 102. člena ZKP). Skratka, preden se bo zadeva v praksi razčistila, bo še zelo pestro, v delovnem smislu pa bo ob vsem še malo povečalo breme sodnika. A koga navsezadnje to zanima …

Skorajda se bojim dati kakšno primerjavo, ki izvira iz slovenske folklore, o udrihanju po kljusetu, ki  že zdaj težko prenaša svojo pezo. Kajti v glavah nekaterih se v tehle hlevih skrivajo sami iskri žrebci in kobile, in če se le dovolj dolgo tolče po durih, bodo gotovo iskrivo leteli na plan.

Da bi pa kdo kaj sena prinesel ali kako verigo snel, ah, kaj bi to ...

...

„Disclaimer:“

Kadar uporabljam sarkazem, me – nenavadno in tega ne razumem najbolje – vrže v razpoloženje, ki v ospredje mojih misli potiska arhaizme. Vzrok neznan. Ker vem, da bo na moj e-naslov gotovo prišel »pozdrav« oboževalca Rudija, ki mi očita antiintelektualizem prispevkov, ga že na tem mestu lepo pozdravljam.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

A če začnem na začetku … Vprašanje evtanazije, ki v zadnjem času pridobiva pomen, ker se pojavljajo resne iniciative za pravno ureditev tega načina zaključka življenja, za pravo seveda ni novo. Tako začetek kot konec življenja sta v vsaki pravni ureditvi povezana tudi z ključnimi vprašanji pravne teorije in pravne filozofije – eno odmevnejših monografij na to temo je spisal skorajda ikona sodobne pravne filozofije Ronald Dworkin. Njegova razprava o abortusu, evtanaziji in svobodi posameznika Life Dominion je dobro znana in se poglobljeno ukvarja tudi z vprašanjem evtanazije z različnih vidikov ter s koncepti, povezanimi z avtonomnostjo in dostojanstvom človeka. Poglobljene literature na to temo je mogoče najti še kar nekaj, pogosto sta v njej združena pristopa pravne in medicinske znanosti.

Osebno se mi zdi, da je dinamika uveljavljanja pravne ureditve evtanazije zanimiva, že zato ker je za pravno urejanje precej hitra. Zgodovinsko še niso tako zelo davne pravne ureditve, v katerih je bil kazniv celo poskus samomora (ironično, pogosto v državah, ki same niso imele pretiranih pomislekov pri smrtni kazni). Preteklo je komaj kaj več kot nekaj desetletij od časa, ko so prevladovale ureditve iz prejšnje trditve, pa imamo v evropskem prostoru že pravne rede, v katerih je institut evtanazije podrobno urejen ter tudi praktično vpeljan in operativen. Pri nas se v zadnjem času največ omenjata Švica in Nizozemska.

Konceptualno imam sam zadržke iz preprostega, skorajda profanega razloga – pravo sem vedno  jemal kot nujno nepopoln način regulacije človeškega življenja – sledeč pač Radbruchovemu motu, da se mora pravnik v popolnosti zavedati tako nujnosti kot tudi globoke vprašljivosti svojega poklica. Pravna ureditev ima tako po mojem mnenju vedno isti izvor, tj. človeškost, ki izvira tudi iz značilnosti naše vrste – sposobnosti, da se moti. Tisti znameniti errare humanum est, s katerim pogosto opravičujemo svoje napake, je – to sem nekoč tukaj že zapisal – edinstvena lastnost človekovega bivanja. Pravo in pravna ureditev morata zato imeti varovalo, ki omogoča bolj ali manj uspešno vrnitev v prvotno stanje, recimo razveljavitev nekega pravnega posla, nenazadnje tudi kakšne zaporne kazni, izrečene zaradi takšne ali drugačne pomote. Zato sem bil vedno nasprotnik smrtne kazni – ne ker bi bil vzdignjen nad željo, da se kakšnega posameznika eliminira, temveč ker se vse prevečkrat zgodi, da do takšnega konca pride zaradi pomote.

Pri evtanaziji imam zato enak zadržek – zlasti na področjih, ki so težavna zaradi zmožnosti odločanja, vnaprejšnjih odločitev itd., imam namreč slab občutek v želodcu. Po drugi strani pa imam tudi močne zadržke glede prepovedi takega delovanja, ker zelo cenim avtonomijo posameznika. In nenazadnje je tu ta velika neznanka našega smrti – ali je res konec ali vendarle obstaja še kaj prek tega?

Tukaj je pravzaprav stična točka z na začetku omenjeno razpravo, ki se ukvarja s določenimi fenomeni v procesu umiranja. Ti, vsaj sodeč po razpravi, nakazujejo, da že po biološko-psihološki plati proces običajnega umiranja ni le dogajanje v smislu, da nekdo pač s stikalom prekine življenje.

Sam seveda ne premorem dovolj medicinskega ali psihološkega znanja, a dejstvo je, da avtorica opisuje simptome, ki jih v paliativni medicini jemljejo kot zaplete in medicinsko nujne primere. Izkušnje iz hospicev pa na drugi strani govorijo o tem, da ne gre zgolj za stresno dogajanje za pacienta, ki bi mu bilo treba pomagati z ustrezno (praviloma medikamentozno) terapijo.  Po oceni avtorice gre lahko tudi za spremembe, ki so normalen sestavni del naravnega procesa umiranja in za umirajočega ne pomenijo stresnega, temveč prav nasprotno – pomirjujočega dogajanja. Tako se nekatera stanja, ki so na začetku zaznana kot delirantna, pogosto pokažejo kot vrsta obsmrtnih vizij oziroma, kot jih imenuje avtorica razprave, »pojavov ob smrtni postelji« (Sterbebett Phänomene).

Pri opisu primerov teh pojavov se seveda marsikomu naježi koža – kot recimo to, da pride tik pred smrtjo do trenutkov čiste mentalne jasnosti, ki je bila pred tem pogosto tedne in celo mesece odsotna. Avtorica opiše primer pacienta, s katerim zaradi obsežnega tumorja v možganih že dneve ni bilo več mogoče komunicirati. A naenkrat je, po izpovedi medicinske sestre, odprl oči, jasno izgovoril njeno ime in se zahvalil, da je bila prisotna. Povedal ji je še, da je zdaj čas, da odide, ker ga tam (pri čemer je pokazal v prostor) čaka njegov sin, potonil v globoko nezavest in zelo kmalu umrl. Enako so opisani primeri vizije oseb, ki so jih pacienti očitno imeli radi, in komunikacije z njimi. V neki študiji so tako s pomočjo 75 zaposlenih v hospicih v obdobju zgolj tridesetih dni zaznali kar 363 podobnih fenomenov. Poleg tega avtorica navaja še spreminjanje zaznav, raztapljanje časovnih in prostorskih omejitev, mešanje sanj in stvarnosti. Avtorica ugotavlja, da so ti fenomeni praviloma delovali transformativno in privedli do pomirjene smrti. Opozarja, da je treba pri delirantnih stanjih v tej fazi umiranja pozorno preučiti, ali je v to dogajanje resnično treba poseči z zdravili.

Če verjamemo v kaj ali ne, opisano vendarle kaže, da je proces umiranja bistveno bolj kompleksen, kot se zdi na prvi pogled, in da še zdaleč nimamo odgovorov na vprašanja, v kolikšni meri poseči v dogajanje.  In to je vprašanje, na katerega bomo nekega dne prav vsi našli odgovor. Zato je pri takšnih pravnih posegih v to zaključno fazo našega življenja potreben resnično temeljit premislek. Ko enkrat nastopi smrt, žal ni več mogoče ničesar popraviti.

Razen če gre za zombije, bi rekel moj sin – da ne bomo končali s pretirano nagrbančenim čelom in temnimi mislimi ...

(1) Angelika Feichtner: Delirante Phänomene in Sterbeprozess, v: Mensch und Endlichkeit, Die Institutionalisierung des Lebensendes zwischen Wissenschaft und Lebenswelt,  Nomos Verlagsgesellschaft, Baden Baden, 2018.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pravzaprav mi je tema tega prispevka prišla na pamet zaradi zanimive knjige, pravzaprav knjižice, profesorja Univerze v Linzu dr. Aloisa Birklbauerja in odvetnika Arthurja Machaca z naslovom v prostem prevodu Praksa pravne ureditve mamil (Suchtmittelrecht für die Praxis, 2. Auflage, MANZ, 2019). Po pravici povedano, želel bi si nekaj podobnega tudi za našo prakso – vsebuje namreč opise, proizvodnjo, uživanje in učinke, kulturni in zgodovinski kontekst, pravne posledice in praktični pomen sedmih najpogostejših prepovedanih drog. Amfetamin, produkti konoplje, ekstazi, heroin, crack, LSD in gobe s temi učinki so predstavljeni na kratko, pregledno in tako skozi kazenski materialni vidik kot druge pravne vidike, od delovnopravnega do recimo opravljanja storitvenih dejavnosti. Čeprav poznam slovenske publikacije na tem področju, tudi tiste, ki jih izdaja DrogArt, ta knjižica izstopa po svoji značilno tevtonski preglednosti, vključno z izračuni mejnih količin učinkovin, ki imajo pomen pri preučevanju okoliščin takšnih kaznivih dejanj.

Prepovedane droge, ki smo jim dodali še nedovoljene snovi v športu, so nesporno že tisočletja del  človekovega življenja, bodisi zaradi geografske nuje (če pomislimo na liste koke), zaradi ritualnih potreb (npr. meskalin), zdravljenja bodisi zaradi tako imenovane rekreativne uporabe. Učinkovine, ki povzročajo ugodje, so pač vedno zaželene. Nenazadnje so včasih cele države živele na račun človekove potrebe po ugodnem duševnem stanju. Tipična primera sta še zdaj prisotna monopola nad proizvodnjo oziroma prodajo alkohola in tobačnih izdelkov ter njuna dobrobit za državne proračune.

Ti dve učinkovini znanost in splošna kultura sicer že nekaj desetletij napadata in se trudita, da bi zmanjšala njihovo uporabo, a prav prepovedati si jih nihče ne upa – preveč stvari je tesno zraščenih z njima. Na svojevrsten način je omejevanje porabe teh dveh učinkovin, tako sem osebno prepričan,  povzročilo tudi porast uživanja prepovedanih drog. Recimo, če se spomnimo učinkov Zakona o omejevanju porabe alkohola. Pred več kot petnajstimi leti so v okolici bencinskih črpalk praviloma viseli grozdi mladeži z odprtimi prtljažnimi vrati avtomobilov, iz katerih je odmevala bolj ali manj okusna glasba. Energijo in motiviranost so v pretežni meri črpali iz alkohola, ki se ga je na črpalkah dobilo za relativno nizko ceno, dokaz o ponudbi in povpraševanju. No, ko so začele veljati določbe tega zakona, je vir poceni alkohola usahnil in, tako sem prepričan, preusmeril del taiste mladeži k 24 ur dostopnim – ker diler pač ob 21. uri ne omeji dostopa do svojih produktov – virom omame. Podobno kot sta prepoved in omejevanje kajenja povzročila spreminjanje kadilskih navad ter pojav novih oblik potrošnje tobaka in predvsem nikotina. Kjer je povpraševanje, tam je tudi pot.

Eden izmed takšnih »stranskih učinkov« je tudi dosleden in oster pregon kaznivega dejanja po na začetku navedenem členu Kazenskega zakonika. Mislim, da je zdaj že splošno znano, da se ponudniki tovrstnih učinkovin znajdejo. Tudi s preučevanjem kemije in njenih zakonitosti na trgu vedno znova ponujajo zadeve, ki »zadenejo«, hkrati pa niso zajete v predpisih, ki določajo prepovedane droge – pri nas poleg Zakona o prometu s prepovedanimi drogami predvsem v Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog. Posledice tega so lahko precej hude, ker kemijska podobnost ob želenem učinku  še ne pomeni, da  prinaša enake neškodljive posledice kot izvorna, prepovedana učinkovina. Tudi Slovenija se je s takšnimi posledicami že srečala pred nekaj leti, ko se je nekaj mladih zastrupilo zaradi tovrstnega poskusa. Takšno ravnanje se sicer, če pride do takšnih posledic, lahko »stlači« pod določbe kakšnega drugega kaznivega dejanja, a moj namen ni razprava o tem.

Prav tako ni namen mojega pisanja moraliziranje o tem, kaj je pri tem dobro in kaj slabo. Pomenilo bi zanikanje mojih lastnih življenjskih izkušenj. Alkohol z vsemi slabimi in dobrimi platmi je del odraščanja in življenja v Sloveniji. V severovzhodnem koncu, kjer sem rojen, bi šlo za skorajda zanikanje lastne identitete. Porekla sicer ne morem kriviti za moje – resda preteklo, a vendarle – 35-letno druženje s cigaretami. Prav tako spada v moje življenje. Včasih je bilo zelo pogosto, kot je napisal celo pravni teoretik Arthur Kaufmann, pa je današnji kadilec tak, da sicer še vedno kadi, a ga pri tem muči slaba vest. S prepovedanimi substancami mi, predvsem zaradi krepko privzgojenega strahu pred učinki, druženje ni šlo, vendar ga, kot je zgoraj opisano, spremljam prek svojega dela. Kar te, pošteno povedano, od večine teh zadev kar pošteno odvrne.

V zvezi s tem mogoče tale relativno žalosten primer. Na začetku svoje sodniške službe sem v Celju sodil dvema vlomilcema, imenujmo ju Jože in Ivan. Oba sta bila, kot je to dokaj običajno, odvisnika od heroina, Jože je po tej poti hodil že nekaj let, Ivan pa nekaj mesecev. Za Jožeta sem v okviru zdravstvene oskrbe pripornika odobril, da so mu populili (mislim, da) več kot deset zob. Zobje namreč pri tem mamilu pospešeno propadajo, medicinskega razloga pravzaprav ne poznam, in tudi sicer je bil zaradi mamil en tak okostnjak. Ivan pa je bil zelo postaven mladenič, punce so rekle, da je tudi čeden. No, da skrajšam. Prvemu je senat izrekel štiriletno zaporno kazen, drugemu pogojno, ker je bilo to njegovo prvo kaznivo dejanje. Po slabih treh letih, ko sem ju srečeval po Celju, sta svoji pojavi zamenjala. Jože je šel v zaporu skozi proces odvajanja in se fizično dokaj popravil, Ivan, ki sem ga srečeval precej pogosto, pa se je pri vsega nekaj več kot 25 letih dobesedno spreminjal v človeško ruševino. V manj kot dveh letih se ga ni dalo več spoznati, njegovi zobje, lasje, koža in postava so bili vse slabši. Še zdaj se sprašujem, ali smo mu s pogojno obsodbo takrat napravili medvedjo uslugo.

Ljudje, ki jih srečujem pri sojenju za ta dejanja, sicer niso neka ločena kategorija oseb. Kot velja za celotno družbo, se pojavljajo v različnih izdajah, kar samo kaže na vraščenost te potrebe po ugodju v našo civilizacijo. V zvezi s tem mogoče ne smemo zanemariti dejstva, da nas okoliščine vsakdanjega življenja, zlasti težave, povezane z iskanjem načinov preživetja, pritiski na delovnem mestu in podobno, dobesedno potiskajo v legalno uporabo teh substanc kot medicinskih preparatov. Zadnja afera iz ZDA, kjer se že govori o epidemiji smrti zaradi sicer medicinsko upravičeno izdanih opioidov, kaže na to.

Nenazadnje, čeprav so tudi pri nas vedno glasnejši tisti, ki zahtevajo legalizacijo marihuane, bo po mojem mnenju do te skorajda neizbežne posledice prišlo zaradi razvoja na Zahodu. Predvsem ameriška kultura, ki ji sledimo na tak ali drugačen način, ima na percepcijo prebivalstva precejšen vpliv. Za mladino, ki danes, na primer, sledi podcastom Joeja Rogana ali oddajam Billa Maherja, ki skorajda spadata v popularno kulturo (mainstream) in neprestano omenjata to, kako lepo sta se zadela, da ne govorim o kakšnih, ki jih sam (sem vendarle v svojih petdesetih) niti ne poznam, je uživanje t. i. trave postalo norma, del življenja. Ker marsikdo od njih ve za legalizacijo marihuane v številnih zveznih državah ZDA, je ta premik mentalno tako samoumeven kot špricer za Štajerca.

Mogoče bi se bilo bolje čim prej pripraviti na ta nujni premik kot porabljati sredstva za boj proti temu. Kot mi je rekel v šali neki zelo ugledni in znani kriminalist - danes zavrtiš katerokoli telefonsko številko in si lahko skorajda prepričan, da na vsaki drugi že ponujajo na prodaj travo. Prav zelo daleč od resnice, po mojih izkušnjah, verjetno ni. Vprašanje je, koliko se zoper to lahko boriš na kazenskopravni način.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Najprej, kot bi rekli danes, en »disclaimer« (to je tista izjava o omejitvi odgovornosti, ki se vam pojavi pred namestitvijo aplikacije in vam na zapleten pravni način pove, da posameznik ne prevzema nobene odgovornosti za povedano). Vse, kar bom povedal, ima v postopkovnem smislu lahko resne posledice, a praksa neprestano išče načine, kako vendarle najti učinkovitejši način, da se zadeve skrajšajo ali operacionalizirajo, ne da bi (pretirano) trpeli teoretični postulati. To je pač značilnost prakse.

Popolnoma jasno je, da je delo pravnika nujno, skorajda ključno povezano s tem, kar je napisano in kar izraža nekaj, kar je bilo dogovorjeno, dovoljeno, prepovedano pa tudi ponarejeno in podobno. In ko se odločiš za ukvarjanje s tem, boš vedno prekladal naokoli neke papirje.

Postopkovno gledano, je obsežnost pisnega gradiva ne samo spoznavni problem v dokaznem postopku, ampak precejšnja logistična težava. Javnosti ostaja večinoma skrito, o kakšni količini papirja govorimo in v kakšni obliki se dejansko pojavlja. Ko se sodni spis začne debeliti nad število 1000 listov, sploh na način, kot je to izvedeno v Sloveniji, postaja stvar ne samo obsežna, temveč tudi estetsko neugledna in zahtevnejša v operativnem pogledu. Če so listine ključen element dokaznega postopka, je to še posebej problematično.

Če se najprej dotaknem estetske neuglednosti slovenskega sodnega spisa. Kot je verjetno skozi več kot desetletje mojega pisanja verjetno že dovolj jasno, sodne spise v tem smislu sovražim. Za odtenek še bolj, odkar sem zaključil postopek, v katerem je bila osnova sodni spis, ki so nam ga posredovale švicarske sodne oblasti. Ta ni vseboval listov vseh mogočih formatov, debelin, oblik, skupaj spetih dokumentov, vročilnic in podobnega, zaradi česar je naš sodni spis videti kot kakšen literarni hamburger, pri katerem se izmenjujejo plasti solate, sira in mletega mesa. Ne, gospôda draga, to je bil en tak lep, v enakem formatu, z barvno natisnjenimi slikami, vključenimi v besedilo, z vsemi potrebnimi dokumenti uniformno zložen spis, ki ga je bilo enostavno in z užitkom prelistavati. Nobenih nepotrebnih zadev, kot so petkrat ponovljene kopije, prevodi, vročilnice, zalepljene kuverte z dokaznim materialom in še cela vrsta tovrstnega balasta, ki ga imamo mi. Ni mi verjetno treba pojasnjevati, da je bilo preučevanje takšnega spisa bistveno hitrejše in čas bolje izkoriščen. A recimo, da pojavnost našega sodnega spisa pač ustreza naši kulturi in geografski razgibanosti države. Smo pač bolj barvit in razigran narod ali »whatever«, kot bi rekla današnja mladina. Kar zadeva logistiko – če povem čim bolj preprosto –, včasih za kak spis potrebuješ posebno pisarno, pogosto pa je kabinet sodnika bolj podoben kakšnemu skladišču kot pa pisarni. Naokoli po zgradbi pa se to prevaža z vozički. Fantje, ki to počnejo, nimajo težav z ohranjanjem vitke postave.

A da se vrnem nazaj na probleme z listinskimi dokazi in spremembami ZKP. Na žalost v praksi ni tako kot v Matlocku ali Law and Order in podobnih ameriških sodnih nadaljevankah, v katerih odvetnik »abrakadabra« povleče na plano v zadnjem trenutku najdeno listino, s katero pomaha proti poroti, in tej tisti trenutek postane jasno, da je obtoženi nedolžen kot Cvetka Marjetka. Izvajanje listinskih dokazov je namreč, milo rečeno, pretežno živi dolgčas in tudi relativno okorna stvar. Ne bom vas obremenjeval s tem, kaj se »vpogleda«, kaj se »prebere«, kje je potrebno soglasje strank, kje ne, ker to za obravnavano temo ni potrebno. A uvodi v ta del dokaznega postopka so prav zaradi tega pogosto podobni zaklinjanju in podobnim značilnostim kakšnega šamanskega rituala ... in zanalašč ne bom izdal, kaj sem se naučil glede tega od neke izvrstne višje sodnice.

Ne vem, ali ste se kdaj udeležili tega dela sodnega postopka, toda že po eni uri nepretrganega branja, recimo prilog ali spisa, lahko spremljate, kako pozornost udeleženih eksponentno upada, marsikoga od tistih, ki se jih zadeva neposredno ne tiče, pa že zanaša v, milo rečeno, stanje alfa. Pri odmevnejših primerih se začnejo še novinarji tihotapiti ven iz dvorane, ko se začne delo pod to rubriko. Sploh če gre za postopek, ki ga vodi sodnik posameznik in pri katerem ni porote – ta praviloma edina od prisotnih tega materiala ni že predhodno prebrala –, se zadeva zdi dokaj nepotrebna in okorna.

Poleg očitnih razlogov je treba prišteti še nekatere manj izrazite razloge, zakaj se ti dokazi kljub temu izvajajo na tak način. Eden je gotovo breme sodnika, ki je v našem sistemu tisti, v čigar rokah je tudi breme aktivnega iskanja materialne podlage odločitve. Po načelu »od viška glava ne boli« se pač raje prebere vse, kar je, tudi kar ni potrebno. Kaj pa veš, kaj bo pozneje še prišlo prav. In drugo, nič manj zanemarljivo dejstvo – teče tudi tarifna ura odvetnikov. In preden se kdo začne zgražati nad tem, vsi živimo od zaslužka svojega dela in tarifna postavka je v delu prisostvovanja na glavnih obravnavah relativno skromna v primerjavi z urami obrtnikov, ki pridejo popravit vodno napeljavo. Te stvari je treba upoštevati pri zakonodajnem urejanju in poskrbeti za ustrezno denarno stimulacijo, kadar odvetniki olajšajo in pospešijo postopek. Če bo enkrat končno prevladalo razumevanje tega vidika, se bodo lahko kakšne zadeve bistveno lažje uredile.

A v predlagani spremembi je pomemben še en korak, ki mi je osebno še bližje – možnost, da »pisanja, ki se uporabijo kot dokaz, na glavni obravnavi zaradi ugotovitve vsebine preberejo stranke oziroma upravičeni predlagatelji izvedbe posameznega dokaza ali predsednik senata, če gre za izvedbo dokaza po uradni dolžnosti« (predlog besedila 339. člena, str. 113) . To lahko kdo razume drugače, a po mojem mnenju gre za manjši, toda pomemben korak v pravi smeri. K večji aktivnosti strank in k logičnem razvoju, s katerim se že predolgo odlaša. Prvi rezultat in dokaz, da gre za tak korak, je prav pripomba k temu členu, ki jo je v postopek dalo Vrhovno državno tožilstvo – da se utegne zaradi tega zgoditi, da bo tožilstvo tisto, ki bo prebiralo večino dokaznega gradiva (glej str. 67 predloga). Predlog je bil, da bi se stranke po pozivu sodišča lahko izrekle, ali vztrajajo pri branju listine, ki so jo predlagale. Dodana je ugotovitev, da bi to »pospešilo angažiranost vseh strank, da se prebere čim več dokaznega gradiva že pred obravnavo«.

K temu lahko dodam samo: »Bravo!« in sarkastično pripomnim, da razvoj krene takrat, ko se ugotovi, da smo se vsi hkrati znašli zakopani v blatu. Sila kola lomi in podobno …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ne gre mi iz glave razmišljanje, ki ga pogosto slišim, da tisti, ki opravljajo miselno, intelektualno delo, tako ali tako nimajo razlogov za godrnjanje. Nenazadnje sedijo na toplem, v pisarni, ne migajo z ničimer drugim kot prsti, s katerimi tipkajo po tipkovnici, ter nekaj filozofirajo brez veze. V svoje delo ne potrebujejo vložiti nobenega napora, vse pišejo kar iz glave – tako ali pa tako bi bilo bolje, zlasti če gre za pravnike, da jih ne bi bilo. Kar velja in kar naj se tudi ustrezno plača, mora nastajati v znoju in trpljenju, če pa vendarle gre za kakšne miselne procese, pa se mora produkt izdelovati neprekinjeno, ponoči in podnevi, tako da se na dotični osebi ugledajo močni podočnjaki, bleda polt in po možnosti kako težko rakavo obolenje ali pa vsaj ločitev. So izjeme, ampak v splošnem sem takšno ali drugačno verzijo zgoraj napisanega slišal nič kolikokrat - in ker to prispeva k znižanju stroškov dela, se prevladujoča ideologija nikakor ne ukvarja s tem, da bi takšnemu pogledu nasprotovala.

Torej, tile raziskovalci iz Amerike, ki bi danes bili, tudi v ZDA, križani, so takrat prišli do spoznanja, da so daljši oddihi, v katerih lahko posameznik sledi nekim drugim interesom ali željam, koristni. Glavne prednosti so potencial, da se izboljšata učinkovitost in produktivnost ter povečata kreativnost in sposobnost refleksije. Ugodnost sobotnega leta daje priložnosti za poklicno in osebno rast, dodatno izobrazbo, zmanjšuje stres in izboljša moralo. Poleg tega, tako avtorji, pa še poveča privlačnost sodniškega poklica, zmanjšuje iztrošenost in stroške, povezane s tem, ter nenazadnje vzpostavlja  boljšo povezavo sodnikov s skupnostmi, v korist katerih delujejo.

Ob vsem, kar javnost sliši o sodniškem poklicu, verjamem, da bo sledila cela vrsta zanimivih pripomb na mojo kolumno, kot na primer, da se pozna, kako nekdo nič ne dela nič in samo vleče plačo itd. A moja koža je pretežno »usnje čez in čez postala«, tako da pretirane škode ne bo. A ni mogoče spregledati, da so razmisleki o takšnem predahu v Sloveniji resnično redki. Niti akademska sfera (s tem označujem celotno univerzitetno srenjo), vsaj kolikor je meni znano, ne poskuša razviti razprave o smiselnosti uvedbe takšnega načina premagovanja nekaterih resnih težav, ki jih na daljši rok prinaša zahtevno intelektualno delo. Mogoče se motim, a tako si razlagam malce sramežljivo omenjanje obveznega (namesto fakultativnega, katerega možnost je dana v 64. členu Zakona o visokem šolstvu) sobotnega leta kot potrebnega instituta na univerzah v knjigi prof. dr. Marijana Pavčnika Iskanje opornih mest. In pri tem gre za človeka, čigar delovna vnema me še danes spravlja v zadrego. A kot navaja, priprava kakšne resne knjige ali razprave zahteva čas, ki ga ni mogoče zagotoviti na obroke. Sam bi dodal, da to tudi ni mogoče ob »hrupu« rutinskih vsakdanjih opravil.

Takega dela je v sodstvu več kot preveč. Nočem postavljati primerjav med pravnimi panogami, a pri okrožni kazenski pristojnosti lahko po več kot desetletju rečem, da je človek pogosto pripeljan do roba svojih intelektualnih, duhovnih in celo fizičnih zmožnosti. Po mojem še celo čez, zlasti če te naključje porine v kakšno izstopajočo zadevo. Ko se potapljaš v zgodbo, ki se ti kaže skozi spis, je to poleg logističnega zalogaja pogosto soočenje z lastnimi strahovi in negotovostmi, celo z lastno minljivostjo. Sojenje kaznivih dejanj, ki se končajo s smrtjo, zlorabami, še zlasti otrok, pri katerih skozi podobe, ki daleč presegajo filmske upodobitve, poskušaš spoznati in prepoznati dogajanje, da bi bil lahko prepričan o pravilnosti svoje odločitve, pušča sledi. Mora jih, ker je to tisto, kar tvori našo notranjo strukturo, ideje in prepričanja. Kazenskopravno soočanje se razlikuje od drugih, ker čeprav tudi drugi poklici srečujejo grozote, smrt, nasilje in trupla, se pred nami pojavijo tako mrtvi kot tudi tisti, ki jih je je življenje presenetilo s takšnim dogodkom, in tisti, ki so ga povzročili, hkrati. In – različno glede na vlogo, ki jo ima posameznik v tem procesu – poskušaš videti z njihovimi očmi, doživljaš trpljenje, razočaranje, bolečino, ki jim jo je življenje pripeljalo na pot. Iz dneva v dan bredeš po kloaki slovenske, in celo občasno kakšne druge, družbe, potopljen vanjo do komolcev. Iščeš, kreiraš odločitev, ki bo prinesla tisto, kar naj bi bila prepoznano kot »materialna« resnica oziroma zahtevani odgovor družbe na storjeno in povzročeno zlo. In do neke mere priložnost, da se zablodela duša vrne med tiste, ki jih je s svojim dejanjem prizadela. To je, ob upoštevanju vseh strani v postopku, ekskluzivno breme sodnika in senata. To nosiš s seboj, ne da se izklopiti kot kak delovni stroj na koncu osemurnega »šihta v fabriki«. Umazanije, ki se te je nujno dotaknila, ne spereš kar tako, spremlja te kot smrad, ki se ti ujame v nosnice, ko odvržeš smeti v zabojnik za biološke odpadke. Zašel sem predaleč ... Vse zgoraj navedeno pa je tudi tisto, zaradi česar ima ta poklic takšno nenavadno, skorajda temno privlačnost, tako če ga opazuješ od zunaj kot tudi če ga dejansko opravljaš.

Ne verjamem, da bi bilo mogoče ustvariti takšno podlago, da bi javnost naklonjeno sprejela odsotnost z dela, dolgo šest mesecev ali več – navidezna ponudba vedno novih in novih posameznikov, ki so pripravljeni biti »kanonfuter«, je še vedno precejšnja, dojemanje razumništva pa je na ravni Cankarjeve doline šentflorjanske. Iluzij si tako ne delam.

A že nekaj let, pošteno rečeno, skušam najti čas, da bi se seznanil s tem, kako je z institutom sobotnega leta pri sodnikih v različnih državah. Da bi našel argumente, ki so bili uporabljeni pri takšnih rešitvah – tistih, ki so proti, ni težko najti, še zlasti ne v Sloveniji. A mi vedno zmanjka časa, čeprav se po »sceni« govori, da ta rešitev tudi Evropi ni tuja. Dejstvo je, da z leti – in razlog za to ni samo starost – vedno težje najdem obdobje, ko bi imel prazno glavo in bi se lahko ukvarjal s tem. Kljub velikemu številu dni dopusta, ki ga imamo sodniki, je to zgolj formalno vzpostavljena obljuba duševnega miru, ki nikoli resnično ne pride. Sodnik je v delovnem smislu zasebnik, delo mu ostane in se kopiči, tudi če si vzame dopust – nihče ga ne opravi namesto njega, niti ga ne sme. Posamezne dele lahko prevzamejo drugi (in realnost že dolgo zahteva ustreznejši položaj zanje, a to je spet druga zgodba), a »zadeva« je sodnikova – od začetka do konca. Predah je treba zato zasnovati bistveno drugače, na primer tako, da bi po nekem večletnem intenzivnem obdobju poskušali delo razporediti tako, da sodniku ne bi dodajali novih zadev in omogočili, da se preostale iztečejo do konca. Poskrbeli bi lahko za dober, najmanj polletni in kvalitetno napolnjen oddih ter šele nato ponovno zagnali nov cikel sodnikovega dela. Damoklejev meč dodeljenih zadev in rokov ob rednem delu tega ne omogoča, saj brez prestanka mentalno padaš iz enega primera v drugega, hote ali ne. In psihologija tekočega traku je pri tovrstnem delu garancija za samodestrukcijo.

Problem je, ker – celo ko to pišem – iz globin svoje psihe slišim nezgrešljivi krik, nesporno produkt mariborske vzgoje: »Nea se delaj bogega, ker nisi!« ... pa to sploh ni namen tega pisanja. Zdi se mi, da zato, ker ne najdemo časa za ustrezni predah, izgubljajo tudi drugi – ta čas bi bil lahko izkoriščen za pisanje poglobljenega dela na podlagi izkušenj iz prakse ali – kot navajajo v raziskavi,  omenjeni na začetku – kot usluga skupnosti, saj ima tudi ta koristi od delovanja posameznika v njej. Sam si znam predstavljati predavanja o osnovah kazenskega prava v kakšnem domu krajanov ali pisanje kakšnega priročnika, na primer po vzoru nemške Prakse odmerjanja kazni (Praxis der Strafzumessung), ki me že nekaj časa prav nesramno gleda s knjižne police, a mi jo je do zdaj uspelo zgolj površno prelistati ...

Idej je dovolj, če bi si jih le znali dopustiti. In ob zgodnjih obljubah prihajajoče pomladi lahko tudi malo sanjam ali, kot bi rekel moj oče, »fantaziram«.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Če se najprej ustavim pri Machiavelliju – današnja politika in vladanje sta še za odtenek bolj sprevržena od tistega, kar je sam v Vladarju ponudil vladajočim in kar ga je v zgodovini postavilo za simbol vsega, kar se uresniči po starem reklu, da oblast pač pokvari človeka. Pa čeprav je bila prav odsotnost moralne refleksije oblastnega ravnanja tisto, kar ga je, paradoksalno, stigmatiziralo kot nemoralnega. Današnje vladanje se niti ne trudi biti več subtilno ali pametno, kaj šele moralno – je le profan in brutalen izraz realnosti našega časa. Bog ne daj, da bi si zdaj recimo privoščil ponazoriti te trditve s primeri dvojne morale pri ocenjevanju razmer v nekaterih državah ali eklatantnih laži, ki se v imenu interesov države vsakodnevno prodajajo plebsu, in to brez kakršnekoli rdečice na obrazu. Vsekakor se zviti Firenčan tam spodaj (ali zgoraj) verjetno heheta – učenci so svojega učitelja gotovo presegli. Verjetno pa se tudi malce zgraža, ker vsemu temu početju grozovito manjka stila.

Če pustim zdaj Machiavellija in se vrnem na Sodnika … Priznam, da mi ga še ni uspelo prebrati v celoti, in tudi sicer se nikomur ni treba bati, da bi poskušal pri svojem delu doseči kakršnekoli specifično politične cilje. Avtorja sta knjigo namenila t. i. instančnim sodnikom (ang. appelate judges) in ne prvostopenjskim, ker ti niti nimajo ne moči in ne položaja za tovrstne ambicije. Še branje zahtevnejših del, ki ne zadevajo službe, je pri našem poklicu tako ali tako bolj stvar perverznega luksuza, ki se mu sam ne uspem predati prav pogosto.

A že prvo poglavje tega dela s pomenljivim naslovom, ki bi se ga dalo prevesti kot »Postopek imenovanja in vrlina dvoličnosti«, je v meni vzbudilo, milo rečeno, mešane občutke, in čeprav sem bil prepričan, da sem s posebnostmi ameriške politike kar seznanjen, sem prvič naletel na glagol to bork. Poimenuje ravnanje, ko kdo napada ali porazi nominiranca za javno funkcijo na nepošten način, z organizirano ostro javno kritiko ali demoniziranjem kandidata.

Če je ta moja nevednost glede pojma to bork pomanjkanje splošne razgledanosti, se seveda opravičujem. Za tiste, ki prav tako niso poznali tega izraza, pa kratek uvodni opis. Robert Bork je bil leta 1987 v postopku imenovanja za sodnika Vrhovnega sodišča. Pred tem je opravljal delo sodnika na zveznem prizivnem sodišču, bil je vršilec dolžnosti generalnega državnega tožilca ZDA (acting United States Attorney General) in »glavni odvetnik« (Solicitor General of the United States), poleg tega pa tudi ugleden profesor na Pravni fakulteti Univerze Yale. Vsaj glede strokovnih referenc mu ni bilo kaj za očitati, prej nasprotno. A bil je, kot v omenjeni knjigi pišeta avtorja, tudi zadnji, ki je v postopku imenovanja govoril brez strahu in neposredno, tako, kot je mislil in kot je bil. Bork je bil sicer konservativnih nazorov in ga je za mesto sodnika predlagal Ronald Reagan. Svojih nazorov nikoli ni skrival, zaradi česar, tako avtorja, je imel na prsih dobesedno narisano tarčo za prihodnje napade. In ti so se začeli najprej subtilno, z večinsko – in ne običajno soglasno – odločitvijo ameriške odvetniške zbornice (American Bar Association), nato z ostrimi kritikami liberalno usmerjenih pravnih mislecev – izrecno Ronalda Dworkina, ki je Borka označil kar kot ustavnega radikalca, nato pa neposredno s t. i. »Bidenovim poročilom«, analizo njegovega sodnega odločanja, ki je po mnenju avtorjev izkazovalo, da je nasprotoval vsakemu napredovanju na področju pomembnih državljanskih pravic. A coup de grace je bil Borku zadan na zaslišanju pred pravosodnim odborom, ki ga je vodil Joseph Biden. Prav ta Obamov podpredsednik, ki v intelektualnem smislu v tej funkciji ni ravno blestel. Kot citirata avtorja neko drugo delo, je Bork na presenečenje številnih pokazal precejšnjo pripravljenost odgovarjati na vprašanja o svojih nazorih. Ne le da se je pregrešil s tovrstno odkritostjo, kršil je tudi vsa druga pravila moderne dobe, ni igral ponižnosti, ni se odrekel vsem svojim prejšnjim nazorom, ni se priklanjal vsem kapricam svojih senatorskih krvnikov, ostal je ponosen in prepričan vase. Posledice so nastopile takoj, njegovo imenovanje pa izpuhtelo v zrak.

Prav je, da je bil zavrnjen za to funkcijo, pravita avtorja. Ni namreč upošteval, da je pri tem nujno uporabljati prevare, upoštevati pomen tega, kako te vidijo drugi, in spoznati, kako nevarno se je izpostavljati. Ni upošteval vrline dvoličnosti, ni upošteval tistega, kar kot rešitev ponuja tudi Machiavelli. Tako je odšel Bork v zgodovino in dobil vsaj svoj glagol v angleškem slovarju. Že naslednji kandidat oziroma, pravilneje, kandidatka se je na njegovem primeru naučila ustreznega ravnanja.

Postopek pred pravosodnim odborom ameriškega senata se je prelevil iz vsebinske, pravno argumentirane razprave v postopek, kjer je predvsem pomembno, da spoštuješ Machiavellijevo misel, da »vsakdo vidi, kakršnega se kažeš, [a] malo jih premisli, kaj si«.(*1) In če te že kdo poskuša speljati na odgovor, ki bi morebiti razkril tvoj resnični jaz, uporabiš učinkovito formulo – odgovor, da obžaluješ, ker ne moreš odgovoriti na vprašanje, saj bi to lahko bilo predmet kakšnega prihodnjega sodnega primera. A kot je pokazal postopek pri sodniku Kavanaughu (v času, ko je nastajala knjiga, ta še ni potekal), včasih še to ni dovolj.

Vsekakor se veselim, da mi bo enkrat v prihodnosti uspelo prebrati še druga sočna poglavja, ki se najdejo v tej knjigi. Čeprav moram priznati, da jih ne želim niti našteti, saj bi si že to kdo razlagal narobe. V nečem se z Borkom strinjam – preveč o tem ni pametno govoriti. Poglavje, ki ga omenjam, se namreč začne z njegovim citatom: »Če se sodnik odloči, da bo javno govoril o čemerkoli drugem kot osebnih služnostih, se odpravlja na nevarno potovanje.«Ne bi bilo namreč prvič, da bi v kakšnem postopku kdo uporabil moje navedke iz kolumne, ki jo tukaj pišem, zoper mene. Ljudje poskušajo po, milo rečeno, zapletenih miselnih poteh, iz desetletja in več nabrane vsebine tega pisanja, vzpostaviti nevemkakšno povezavo z nekim, pogosto obskurnim, primerom ter mojo vlogo sodnika v njem. Iz tega in podobnih primerov se lahko sicer izpelje zanimiv sklep, kako vsebinsko in vrednostno izvotljenega ter družbeno pasivnega človeka pravzaprav intimno želimo imeti na funkciji sodnika. Na žalost tej ideji še ustrezne institucije pogosto, praviloma zaradi nerazumevanja, kam to lahko privede, »držijo štango«. A tu gre tudi za posledico tega, da smo iz prepoznavanja konkurence enakovrednih vrednot kot osnove za demokratično družbo prešli na vzorec zmage in poraza. Kljub temu, da različne vrednote zaradi človeške narave nujno sobivajo druga ob drugi in je njihovo zanikanje mogoče le s tem, da se odrečemo tej isti naravi. Ali pa, kot hudomušno svetujeta tudi avtorja predstavljene knjige, sprejmeš hipokrizijo kot novo realnost in svojo dejansko osebnost uspešno zakriješ s pristopom, ki ga ponuja Machiavelli.

Pri tem mi pride na misel naslov radijske oddaje Želeli ste, poslušajte ali pa izrek Richarda Bacha: »Dobro premisli, kaj si resnično želiš, kajti tisto, kar si boš želel, se ti bo tudi uresničilo.« Sam bi dodal še – tako v dobrem kot v slabem ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Stres, povezan s tem, je, milo rečeno, precejšen. V skupno treh dneh postaviti na ogled celotno znanje, nabrano skozi najmanj šest let ukvarjanja s pravom, pred veččlansko komisijo, katere članov večinoma ne poznaš – že te okoliščine so same po sebi dovolj težke. Pri tem izpitu večinoma odpadejo »finte«, ki se jih priučiš med študijem – npr. da se za izpit poudarjeno učiš teme, do katerih ima profesor večjo afiniteto, da se uglasiš na terminologijo, ki ga bolj prepriča, ali celo prilagodiš na kakšne nenavadnosti, značilne za posamezne profesorje.

Iz takih snovi so tako ali tako spletene legende pravnega študija. Za nas, ki smo študirali v osemdesetih letih prejšnjega stoletja (ta navedba mi prav obupno zveni), je recimo veljalo, da pri prof. dr. Bogomirju Sajovicu (Stvarno pravo, Dedno pravo ipd.) nima nikakršnega smisla priti na izpit ob predvideni osmi uri zjutraj. Takrat je bilo ustnih izpitov že konec, saj jih je začel par ur prej – ja, včasih ob za študenta kriminalno zgodnji uri, takoj po nakupih na ljubljanski tržnici. Poleg tega je bilo pri vprašanjih bolj verjetno, da se je odgovor nanje skrival v opombah njegove knjige kot pa v besedilu samem. Pa »dokumentarni akreditiv« pri prof. dr. Bojanu Zabelu (Gospodarskopravni posli), poglavje, ki ga je bilo treba znati kot očenaš, ker se je vsaj eno vprašanje pri izpitu nanašalo na ta pravni institut. In seveda zame nepozabna kolegova izjava, odgovor na vprašanje, kateri triki delujejo pri prof. dr. Janezu Kranjcu  (Rimsko pravo – za nepoučene): »Veš, Martin, pri Kranjcu je samo ena finta – da ni finte, knjigo moraš znati od začetka do konca«, ki se je pokazala kot še kako resnična. Ko se danes oziram nazaj, se izpitov seveda spominjam z nostalgijo in se ob tem lahko nasmiham, a takrat – tako se nam je zdelo – so bila to vprašanja in odgovori eksistencialnega pomena. Nenazadnje tudi zato, ker takrat ni bilo nikakršnih točk ali česa podobnega, pogojni vpisi v višji letnik pa izredno omejeni – a podobno verjetno velja tudi danes za študente, ki se tega lotevajo.

Če se vrnem nazaj na takrat imenovani »pravosodni izpit« (kolikor sem opazil, ga danes večinoma omenjajo s kratico PDI) – meni se je zgodil pravzaprav popolnoma nenačrtno. Ko sem končal fakulteto, sem res opravljal pripravništvo na sodišču, a takrat je moje srce bolj bílo za akademsko kariero. In ker sem med pripravništvom začel delati kot asistent prof. dr. Marijana Pavčnika in se zaposlil na Pravni fakulteti (v Mariboru), sem mislil, da se mi s to zadevo ne bo več treba ukvarjati. Da bom lahko plaval po meni ljubi teoretski in filozofski literaturi, pozitivna zakonodaja pa bo lepo ostajala tam zunaj. Vendar sem delal račun brez krčmarja oziroma brez profesorja, ker je ta kljub mojemu godrnjanju vztrajal, naj opravim pravosodni izpit, še preden se lahko lotim podiplomskega študija teorije in filozofije prava. Še dobro, da sem imel takšnega predstojnika in mentorja, lahko rečem, ko zdaj gledam nazaj. Življenje se pač pogosto obrne drugače, kot si ga zamisliš.

Ko danes spremljam svoje pripravnike, se vedno spomnim tudi lastne izkušnje. Kot je verjetno razvidno že iz prejšnjega odstavka, ta ni bila prav lepa. Takšna količina pravne materije, ki jo je treba obdelati, zahteva posebne pristope – moj je bil ta, da sem si večino materije prenesel v miselne vzorce in sheme (sem pač bolj vizualni učni tip), ki sem jih narisal na velike papirje formata A1. Te sem polepil po zidovih vikenda, ki so ga v tistem času imeli starši. Nato pa podobno, kot je to videti pri kaki religiji, postaval pred temi posterji in žebral mantre posamezne pravne panoge. Nekaj mesecev, pa sem bil koliko toliko zrel za izpit ... Pa čeprav sem moral dneve, ko je izpit trajal, zaradi stresa preživeti dobesedno potopljen v toplo vodo v kadi. Še dobro, da je bila prijateljica, pri kateri sem tiste dni prebival, razumevajoča in mi je odpustila verjetno grozovito visok račun za elektriko. Po opravljenem izpitu, ko sem bil v tistem toplem junijskem dnevu v parku pred sodiščem prepričan, da sem na vrhu sveta, sem to seveda hitro pozabil – takšna je pač človeška narava.

Zanimivo je, kako sta se od takrat spremenila struktura in pristop do tega izpita. V tistem času je izpit trajal tri dni skupaj – na prvi dan te je komisija spraševala splošni del (pretežno ustavno pravo), na drugi dan si pisal sodbo (kazensko ali civilno, po izbiri), tretji dan pa še posebni del, na katerem si šele izvedel, ali si sodbo sploh ustrezno spisal. Vmes se je režim izpita, kolikor vem, vsaj dvakrat spremenil. Indikativno je, da se zdaj pišeta dve sodbi – civilna in kazenska. Po moji oceni zato, ker smo iz nekega materialnega pogleda na pravo prešli na razumevanje prava kot procesa – glede na družbene spremembe samo po sebi logično. Vendar gre tudi za posledico tega, kar sam označujem kot fetišizacijo obrazložitev sodnih odločitev – razumevanja, da sodnikova obrazložitev sama po sebi ustvarja tudi dokazno podlago odločitve. A to je tema za neko drugo kolumno, tejle se izteka število znakov.

Pa še nekaj se mi zdi drugače – da je bil v času, ko sem sam opravljal pripravništvo na sodišču in nato pravosodni izpit, večji poudarek na gojenju tega, kar bi lahko imenovali esprit de corps. Da so bili pripravniki bolj vključeni v delo sodišča in sodnikov – verjetno tudi zato, ker so bili na sodišču večinoma zaposleni kot pripravniki. Danes so ti odnosi na sodišču, kot tudi sicer v sami družbi, bistveno drugačni, ne nujno na dober način.

 Mimogrede, urednik mi verjetno ne bo zameril, če kolegi Pograjcu ob tej priliki čestitam.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

A vrnimo se na temo. Letos bo minilo četrt stoletja, reci in piši 25 let, odkar je bil sprejet prvi Zakon o kazenskem postopku v samostojni Republiki Sloveniji. To je treba omeniti, ker se mi, kadarkoli se pogovarjamo o njegovih spremembah, pred očmi vedno znova pojavi odstavek iz poročila k sprejetju tega zakona. Ne vem, kdo je bil avtor (minister je bil takrat Miha Kozinc), a sporočilo tega odstavka sem si dobro zapomnil. Leta 1997 sem namreč opravljal pravosodni izpit in »novi« ZKP je bil pomemben del izpita. S sprejetjem zakona se je takrat mudilo, izhaja iz tega poročila, kazenski postopek je bilo treba prilagoditi zahtevam iz Ustave Republike Slovenije in zakonom, ki so nastajali v samem kazenskem pravu in organizaciji sodstva. In pri tem, tako avtor, si je vendarle treba vzeti čas, saj primerljivi predpisi v tujini nastajajo več kot deset let. Tako je novi ZKP, kot izhaja iz poročila, nastal kot novelirano besedilo Zakona o kazenskem postopku SFRJ. Kasneje, v drugi fazi, je vzneseno pisal avtor, pa bi se »pristopilo k celoviti zakonodajni reformi kazenske procedure, pri čemer bo potrebno predhodno opraviti določene znanstvene raziskave, strokovne posvete, proučiti tujo zakonodajo ter se opredeliti, kakšen tip kazenskega postopka (srednjeevropski, anglosaksonski ali nekaj tretjega), bi bil za nas najustreznejši«. Gre za dobesedni citat, ničesar nisem ne odvzemal ne dodajal.

Četrt stoletja po sprejetju in še leto povrhu, če štejemo k nastanku še besedilo poročila k sprejetju zakona, še vedno ne vemo, kaj hočemo in kam gremo, ZKP-1 pa ostaja mitični tekst, ki se občasno pojavi kot kak plah samorog, a takoj ponovno ponikne nazaj v računalnike prav tako mitičnih oseb, ki naj bi ga ustvarjale.

Kljub trem pravnim fakultetam in več kot sposobnim strokovnjakom, šolanim v tujini in doma, od blizu in daleč, kljub številnim študijam, posvetom, raziskavam, seminarjem in še in še in še ... Kljub pomanjkljivostim, ki se vedno znova kažejo skozi sodbe EKČP, skozi empirične ugotovitve raziskav, ki so jih izdelali ali pri njih sodelovali nedvomno kompetentni strokovnjaki, od katerih – če omenim samo Katjo Šugman Stubbs (Izhodišča za nov model kazenskega postopka) in Marka Bošnjaka (Potek kazenskih postopkov v Sloveniji) – dva sedaj aktivno delujeta kot sodnika najvišjih sodnih forumov države Slovenije (ustavna sodnica Stubbs) oziroma celo evropskega civilizacijskega prostora (Marko Bošnjak kot sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice). Kljub temu, da so v neposredni soseščini (ki smo jo, odkrito ali prikrito, dojemali kot inferiorno in še dodatno obremenjeno z vojnim dogajanjem) to storili že leta 2008 oziroma 2011 (Hrvaška, Srbija). Uspelo jim je v manj kot desetih letih, kar naj bi bil nekako pričakovani rok, kot je mogoče razumeti avtorja zgoraj citiranega poročila, ali še prej (BiH). Še vedno ne vemo natančno, kakšen postopek bi sploh bil primeren, niti ne, kakšna naj bo vloga udeležencev, kakšna narava in značaj posameznih faz, ki se nujno pojavljajo kot del obravnave kaznivih dejanj.

Nikomur očitno ni do tega, da bi resno posegel v to »čobodro« od materije, ki danes sestavlja kazensko pravo v njegovi procesni razsežnosti. Čeprav je, in seveda bo ob tej moji izjavi završalo, obsežna novela Zakona o kazenskem postopku ZKP-K (Ur. l. RS, št. 91/2011) nakazala pravo smer. Iz več razlogov, predvsem pa, ker je v institutu predobravnavnega naroka in naroka za izrek kazenske sankcije končno ločila dva ključna segmenta kazenskega postopka: odločanje o krivdi in odločanje o kazni. Ker sedanja ureditev obdolženca v »rednem postopku« postavlja v nemogoč in v bistvu nepravičen položaj, saj se mora hkrati izrekati tako o dokazih o krivdi, pa tudi o morebitnih olajševalnih okoliščinah, pomembnih za izrek kazenske sankcije. Naj se nam zdi institut priznanja krivde (in sporazum o tem) še tako nenavaden, je vendarle to edini trenutek, ko ima obdolženi usodo v svojih rokah in lahko sprejema s tem v zvezi lastne odločitve. Ob sedanji ureditvi postopka je namreč glede tega bolj v pasivni vlogi in prepuščen logiki postopka, ki ostane zunaj njegovega vpliva. In to je blizu kršenja tiste zahteve glede sodnih postopkov, ki znotraj koncepta človekovih pravic zahtevajo, da človek posameznik nikoli ne sme postati njihov objekt.

Omenjena novela je v tem segmentu prinesla tudi zahtevo po večji aktivnosti in jasni vlogi strank v kazenskem postopku, vključno s potencialno prekludiranostjo. A tega si med sodniki nihče pri zdravi pameti ne upa prav dosledno izpeljati, vsaj dokler mu nad glavo visi Damoklejev meč 17. člena ZKP (materialna resnica). In prav glede dokaznega materiala, iz katerega je treba izluščiti dokazno podlago za takšno ali drugačno odločitev, je v praksi – za tem trdno stojim – največ problemov. Ker vse preostale kršitve, ki doživijo razveljavitev ali grajo tako Ustavnega sodišča kot ESČP, pogosto izvirajo iz občutka potrebe, da se neko dejanje, ki je moralno sporno, tudi kazensko sankcionira. Zadeva ni tako nepričakovana – Mirjan Damaška v svoji knjigi Obrazi pravosodja in državna oblast izrecno navaja za arhetip aktivistične države, da se v njej nobena oseba ne sme izogniti obsodbi zgolj zato, ker njenega ravnanja, ugotovljenega kot nevarnega ali škodljivega za državni interes, ni mogoče spraviti v zakonski opis kaznivega dejanja. Če greste recimo pogledat kaznivo dejanje poslovne goljufije, ki je nastalo iz potrebe, da se sankcionira ravnanje naših »ah in oh« gospodarstvenikov, ki so občasno svobodo tržne ekonomije razumeli kot svobodo Divjega zahoda ZDA – kar 18 let je trajalo, da je bilo s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 naloženo, da je treba bistveno bolj konkretizirati dejanske okoliščine, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve, ter da to spada tako v tenor obtožnega akta kot tudi sodbe. In številni še danes pravilno ne razumejo obupane izjave pokojne državne tožilke Zdenke Cerar, da vsaka svinjarija še ni nujno kaznivo dejanje.

Sam sem vedno znova obupan nad, drugače ne morem tega imenovati, »mutenjem« pri tistem delu procesa, ki se po moji oceni giblje na robu, od prisotnosti različnih uradnih zaznamkov policije do zaslišanj, ki jih sicer neposredno ne smem uporabiti ali se nanje sklicevati, če ne izvedem nekih milo rečeno šamanskih potez, s katerimi postane njihova uporaba sicer legalna, a z grenkim priokusom. Ali pa to, da se morajo v svetem imenu zgoraj citiranega 17. člena izvajati ogledi zunaj sodišča, ker so jih nepopolno ali nezadostno opravili tisti, ki bi to morali, ne da bi imel pooblastilo, da jih opozorim na staro rimsko reklo Da mihi factum, dabo tibi ius. Tako pa se pričakuje, kot je to absurdno logiko opisala izkušenejša kolegica, da bo pač sodnik poskrbel za »uspeh spisa«.

Že nekaj izkušenejših kolegic in kolegov me je vprašalo, zakaj si te zadeve tako ženem k srcu, da so stvari pač take, kot so. A prav pred kratkim so, tudi zaradi te absurdne ureditve, skozi blato vlačili kolegico, ki je stoično in s tevtonsko natančnostjo vodila najzahtevnejše postopke in za katero glede odnosa do svoje funkcije, podobe in dela sredi noči dam roko v ogenj. A jo tudi, ker sem sam soočen s tovrstnimi težavami, razumem in žal ni edina. Vem, da je te zadeve mogoče speljati bolje, če se le natančneje razmisli o tem, kakšno vlogo naj danes sploh ima kazenski sodnik, sploh pa če se delo organizira kot realen delovni proces, ne pa fantazija, ki v strokovnem smislu že dolgo meša olje in vodo. Korak k večji adversarnosti in aktivnosti strank v kazenskem postopku je nujen, prav tako pa odgovornost za uspeh ali neuspeh. Pika.

Na Pravni fakulteti so nas učili, da so Zakon o splošnem upravnem postopku v Kraljevini Jugoslaviji delali 20 let, in to navajali kot primer dolgega, a premišljenega postopka. V tem smislu lahko pripravljavcem novega ZKP-1 že sedaj čestitam – dobrih 25 let bo ob sedanjem stanju tehnike in informacijskih možnosti gotovo privedlo do akta, ki bo po svoji vsebini in rešitvah najboljši v naši galaksiji, času, prostoru in zavesti.

Nobelova nagrada po mojem mnenju avtorjem ne uide ... ali pa bo vsaj papež zadevo priznal za čudež. Kot bi rekli tisti v rajnki državi, kjer jim je to že uspelo izvesti – ako ima Boga.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Na ekranu je Jelko Kacin nekaj mahal z rokami in grozil, da če se bodo kolone JLA premaknile, jih bomo uničili. V sobi je postalo tiho, nekomu od nas je zletelo iz ust: »S čim, j... ti?« Grožnja je bila, vsaj kar je zadevalo nas, čisti blef. Oboroženi smo bili z lahkim orožjem (sam z znamenito »papovko« iz 60. let), še  resnega puškomitraljeza nismo premogli. Ročni raketometi, ki so nam jih dostavili in ki bi lahko bili ustrezno orožje zoper tanke, so bili brez ustreznih dodatkov, dva zaboja pa sta bila sploh napolnjena s protiletalskimi raketami, s katerimi nas večina ni znala ravnati. Da skrajšam zgodbo (ki se je, kot vemo, kljub temu končala s streljanjem) – prikazovanje  zmožnosti naše obrambe je bilo zavestno in očitno v neskladju z realnostjo, ustvarjalo pa je želene učinke, tako za javnost kot sovražnika. Blef (na splošno in ne samo tistega dne) je deloval, v veliki meri je vplival na sposobnost in pripravljenost JLA, da resneje poseže po arzenalu, ki ji je bil na razpolago, hkrati pa tudi utrjeval samozavest Slovencev. Zadevo smo dojeli tudi sami, in ko smo zaradi novinarjev, ki so neprestano hodili na našo stran čez mejo z Avstrijo (vmes pa čakali na varnem v kafiču v Špilju) in iskali informacije, organizirali ad hoc službo za stike z javnostmi, smo jih tudi sami - recimo temu - ustrezno »informirali«. Sam sem bil zaradi znanja tujega jezika skupaj z Urošem Ribičem (ki je bil tiskovni predstavnik za teritorialno obrambo) zadolžen za tuje novinarje, in prav zanima me, kaj so v raznih zakotjih tega sveta povzemali o naših izjavah. Kaj dosti za Kacinom, vsaj glede pretiravanja, nismo zaostajali.

Zakaj ta »dedkova zgodba iz vojne«? Do takrat sem bil namreč kar prepričan, da je mogoče tistemu, kar nam posredujejo javni mediji, pa tudi osebe, ki imajo v družbi posebno odgovornost, verjeti.  Dobro, ko sva s stricem Borutom v osemdesetih letih po Ljubljani iskala novice za neke vrste rumeni tisk, se je zgodilo, da je imela kakšna najina zgodba okrasek, ki ni čisto ustrezal dejanskemu stanju, vendar pa je bila v grobem resnična. Ampak pri novicah o prijateljicah noči, pop glasbenikih ali drugih osebkih iz estrade vendarle ni pričakovati hujših posledic. Največ kakšno psovko, ko si se videl naslednjič, a to je bilo (takrat) večinoma vse. Tole iz vojne pa je bilo seveda popolnoma druga zgodba - prav lahko bi zaradi tega umrli ljudje.

Pred kratkim je bil razkrit novinar Spiegla Claas Relotius, ki je svoje novice začinil s kakšnimi dodatki, ki so povečali privlačnost zgodb, nekatere pa si je celo v celoti izmislil. Zaradi politično spornih tem so bile med njimi tudi take, da bi lahko imele hujše posledice. Pomembno je upoštevati, da njegovih prevar več let niso opazili in da je bil celo deležen visokih novinarskih priznanj.

Ob tej aferi si nisem mogel kaj, da ne bi pomisli, koliko takšnih Relotiusov se še potika naokoli. Ali pa - koliko podobnih si poskuša slavo kakšnega Boba Woodwarda ali Seymourja Hersha pridobiti s podobnim prirejanjem realnosti? Problemi na tem področju so namreč številni in večplastni. V delu kritične javnosti se je v zadnjem času že vzpostavilo precejšnje nezaupanje do novinarskega dela na več področjih. Na Zahodu to še zlasti velja glede pogledov na spopade na Bližnjem vzhodu, vojnega hujskaštva na splošno, pa tudi nekaterih politik, ki razdeljuje ljudi na notranjepolitičnem področju – zlasti na področju migracij.

Ideja Chomskega o načrtnem ustvarjanju družbenega konsenza prek medijev se vedno znova kaže kot precej prepričljiva, vsaj ko ugotavljamo zadeve post facto. Če samo pomislimo na dve zadevi, ki sta zdaj že popolnoma dokazani – medijski fiasko s pričanjem dekleta po imenu Nayirah, ki je pred ameriškim kongresom pričala o tem, kako iraški vojaki jemljejo dojenčke iz inkubatorjev in jih pobijajo, ter nastop Colina Powlla pred OZN z epruvetko, v kateri naj bi bil antraks, kakršnega naj bi proizvajal Sadam Husein.  Obe »pričanji«, ki so jih pripravile obveščevalne službe, še bolj pa nekritično povzemanje teh pričevanj v medijih so, v kombinaciji z drugimi potezami, ustvarili dovolj veliko javnomnenjsko podporo, da je bilo mogoče začeti vojno, ki se je končala s stotisoči mrtvih ljudi.

Vsakdo, ki pozna te zgodbe, zato vedno težje sprejema novice s kriznih območjih kot resnične. Od prakse druge iraške vojne dalje, ko se je ustvarila posebna vrsta bojnoformacijskih novinarjev (angl. embedded journalist), ki so spremljali posamezne enote zavezništva, je skepsa še toliko večja. Zavestno se je ustvarila intimna vez med novinarji in vojaki, ki je seveda nujno vodila do neobjektivnosti. Zdaj mi je že ušlo iz spomina, a nekoč sem prebral izpoved enega izmed njih, ki je odkrito priznal, da ni poročal o tem, kako se »fantje« iz njegove enote neupravičeno pobili nekaj civilistov, ker so se mu pač smilili.  S fanti se je pač nekaj tednov družil, z njimi spal, jedel in delil stisko. Tistim, ki smo malce povohali vojno, je zelo jasno, da marsikaj na bojiščih, tudi pri najbolj »civiliziranih« vojakih, ne poteka v skladu s vojnim pravom – ki je samo po sebi dokaj nenavadna reč. Vsaj v pravnem smislu. A to je že druga zgodba.

Danes je tudi že v kritični javnosti sprejeto dejstvo, da so mediji (praviloma javni) zlasti na področju mednarodnih odnosov zavedno ali nezavedno vključeni v uradno zgodbo in tako del državnega interesa. Ta se seveda ne oblikuje samo v legitimnih, za to oblikovanih institucijah demokratične državne ureditve. Pri vprašanjih vojne in miru mnenje spontane javnosti tako ali tako ne šteje kaj dosti - tu se pleše tako, kot dirigirajo drugi. Zgodbice, ki uradno zgodbo pozitivno začinijo, je mogoče dobro prodati. Tako se lahko na primer ponudi kakšna simpatična zgodbica ali reportaža o naših pogumnih vojakih (ki to nedvomno so), ki branijo našo malo deželico nekje v Afganistanu, ne da bi se kdo zares vprašal, kakšen smisel to sploh ima. Da tragikomedij na meji z Rusijo raje niti ne omenim.

Zanima me, koliko zgodbic, ki skušajo tovrstna udejanjanja razumsko upravičiti, je zraslo v kakem ohlajenem kafiču v Ankari ali Istanbulu namesto kje v prašnem zakotju province Alep v Siriji. Lahko izberete tudi kakšne bližnje kombinacije lokacij – recimo Varšavo in Doneški bazen ali, da me kdo ne obsodi proruskih nazorov, Moskvo in Doneški bazen. In še nekaj me zanima: ali se za trenutek pri kom od akterjev vseeno oglasi vest, ko nahujskana javnost zahteva ali vsaj dovoljuje bombardiranje neke države in potencialne smrtne žrtve?

Da bi kdo od teh sedel na zatožno klop v kakšnem bodočem Nürnbergu, ni verjetno, a vendarle – ali smo res domislili vse življenjske primere, ki bi lahko bili podlaga za kazenski pregon za kaznivo dejanje po 105. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), zlasti njegovem četrtem odstavku »Kdor poziva ali ščuva k neposredni storitvi kaznivih dejanj iz 100. do 103. člena [genocid, vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost, agresija, op. a], se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let«? 

Pero je namreč lahko orožje, vendar je odgovornost za njegovo uporabo v rokah tistega, ki ga drži. Tisto o laži in njenih nogah pa tudi poznate ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Konkretno, kot to izhaja iz navedenega dokumenta, ker naj bi sodnica pri utemeljevanju svoje odločitve v javni razglasitvi sodbe postavila primerjavo med njihovim delom in delom frizerk ter pojasnila, da so tudi one sprejemale naročila za posamezni termin, izvedle svojo storitev, dobivale za to plačo, pri tem pa so bile zaposlene, plačani so jim bili prispevki in pri gibanju niso bile omejene. Po prepričanju organizacije, ki je pobudo vložila, naj bi šlo za osebna prepričanja sodnice, ki niso skladna s trenutno situacijo na področju prostitucije v Sloveniji. Če povzamem (in bom zaradi tega gotovo tudi sam deležen kritike), po mnenju vlagateljev je zaradi raznih okoliščin neprimerno govoriti o tem, da si nekdo izbere poklic prostitutke, saj naj bi bile v to dejavnost nujno prisiljene.

Komisija se ni odločila za izdajo načelnega mnenja, ker v konkretnem primeru ni bilo nedvoumno, ali je bila izjava avtentično dokumentirana, in ker je bila del bistveno širše, približno 30 ali 40 minut trajajoče ustne obrazložitve. Brez poznavanja celotnega konteksta, v katerem je bila primerjava izrečena, po presoji komisije ni bilo mogoče korektno izvesti postopka. Namesto načelnega mnenja je Komisija sprejela osem smernic, ki naj bi pri tem delu sodnega odločanja vodile ravnanje sodnikov.

Ob tem si moj cinično-sarkastični um, ki ga je izoblikoval tudi ta poklic, ni mogel pomagati in se je spomnil na misel, s katero je prof. dr. Aleš Novak zaključil briljantno uvodno študijo k Izbranim razpravam Ronalda Dworkina. Tam pravi:

»Teorija prava, ki služi sodniškemu odločanju, sodniško odločanje, ki ne more brez teoretičnega osmišljanja prava. Spoj teorije in prakse, spoj dejanja in misli. V ozadju pa je vedno želja, da bi se v rokah sodnika manjvredna kovina spremenila v zlato pravičnosti.«

Asociacije so pač stvar podzavesti in zato je na racionalni ravni nesmiselno povezovati miselne impulze z realnostjo življenja. Vendar ko sem pozneje premišljeval o tem, je v slovenski družbi predstava o sodnem, še zlasti kazenskem postopku predstava o nekakšnem purgatoričnem momentu očiščenja, ko se v nekem ne povsem doumljivem dogajanju, predvsem pa v prosvetljenem miselnem procesu, zgodi skorajda čudež. Nosilec tega dogajanja je sodnik, ki je v vseh pogledih in razsežnostih brezmadežna in globoko intelektualna oseba, edina primerna, da izvede tak alkimistični čudež, da, kot pravi Novak, »manjvredno kovino spremeni v zlato pravičnosti«.

Verjetno je naša zgodovina razlog, da nam ni blizu razmišljanje, ki se v anglosaški tradiciji kaže s pravico, da o krivdi nekega posameznika odloča porota, sestavljena iz njegovih vrstnikov (peers). Anglosaška tradicija namreč izraža precejšnjo skepso do institucionalne organizacije na splošno. Tako je bilo v ameriškem primeru Duncan v. Louisiana zelo neposredno poudarjeno, da je po ustavi potrebna nadaljnja zaščita pred morebitnim arbitrarnim delovanjem sodišč: »Z zagotavljanjem pravice do odločanja po poroti, sestavljeni iz vrstnikov, je zagotovljena neprecenljiva zaščita pred skorumpiranim ali preveč zagretim tožilcem oziroma preveč ustrežljivim, pristranskim ali ekscentričnim sodnikom.« Če beremo to malce drugače, si izjavo lahko razlagamo tudi tako, da je z ekscentričnostjo mišljena tudi neživljenjskost sodnika, ujetega v neki intelektualni in specifično moralni balonček. Prav to, kar se pri nas, pogosto z zelo dobrimi nameni, poskuša vzpostaviti.

Odziv, ki je privedel do zgoraj opisanega odločanja Komisije za etiko pri Sodnem svetu, izvira iz te idealizirane podobe sodnika, o katerem ima vsak svojo prestavo o tem, kaj sme in česa ne sme izreči. In če smo se v preteklosti držali relativno enostavne zahteve, da se sodnik vzdrži moraliziranja, nove smernice vzpostavljajo celo vrsto zahtev, vključno s politično korektnostjo (smernica št. 7). Čeprav je večina smernic samoumevna in sama po sebi ne predvideva sankcij, se sprašujem, ali bo takšen pristop resnično prispeval k jasnosti sporočila sodišč.

Kajti konec koncev je razglasitev sodbe, zlasti njena ustna obrazložitev, tista, ki najprej zadene svojo publiko – tako obtoženega kot javnost, bodisi tisto, ki je navzoča, bodisi tisto, ki jo obvestijo novinarji. Že tako ali tako se sodniki ne odločajo za to, da bi dovolili zvočno snemanje ustne obrazložitve, s postavljanjem takšnih ali drugačnih zahtev pa se bo ta pripravljenost še bistveno zmanjšala. Pa bi bila še kako potrebna, ker se sam včasih križam ob tem, kako se kaka izjava – recimo iz moje obrazložitve – prenese v medije.

In še nečesa ne smemo pozabiti – realnost dela kazenskega sodnika je, da ima neposreden, dobesedno fizični stik s tistim, kar pogosto uteleša tudi skrajno zavržnost v moralnem dojemanju družbe – z osebami, ki jih družba stigmatizira z izrazi, kot so »posiljevalci«, »morilci«, »tatovi«, »goljufi«. Pa vendar se sodnik ali senat ukvarjata predvsem s tem, ali je obdolženi storil kaznivo dejanje, in ne z njegovo družbeno stigmo – ta mora ostati zunaj dvorane. To že samo po sebi zahteva posebno naravnanost in dojemanje, ki nujno odstopata od normalnosti vsakdanjega življenja posameznika. Če k temu dodamo nekakšno umetno ustvarjeno odmaknjenost, tvegamo še večjo oddaljenost od adresatov, v imenu katerih – ker gre za njihovo suverenost – pravzaprav odločamo. Zato mi je bližja rešitev, ki sojenja ne riše kot neki idealizirani proces, temveč ga poskuša približati razumevanju širše populacije. Da novinarji ne hodijo od Poncija do Pilata spraševat, kaj sodnik sploh sme reči, kar jih je pred kratkim zanimalo v neki moji zadevi ...

Če se vrnem na začetek: prostitucija je s sodbo Sodišča EU (C-268/99) priznana kot pridobitna dejavnost in ustrezno zaščitena, v Sloveniji je tudi dekriminalizirana, in če nam je všeč ali ne, s tem legalna. Če izrečemo na glas ali ne, v pravnem smislu to ničesar ne spremeni ... Ne spremeni niti »manjvredne kovine v zlato« ali obratno ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Glede na bralstvo mi verjetno ni treba pojasnjevati, da se to navadno konča na ločnici med pravnim pozitivizmom in naravnim pravom ter pri debati, ki na tej liniji še vedno poteka. Tisti, ki se nagibajo k ideji, da vendarle obstaja »nekaj več«, kar determinira pojavnost pozitivnega prava, lahko vedno zviška gledajo na tiste, ki se »sprijaznijo« z odvisnostjo od muh vsakokratnega zakonodajalca. Tako lahko vzravnano jahajo na visokem žrebcu moralnosti (ne morem se upreti tej luštkani (nemški) konjski prispodobi) in gledajo nizdol na pozitivistično in s tem nekako obrtno naravnan plebs, ki se do prava vsebinsko – iz takšnih ali drugačnih razlogov ne opredeljuje. Še dodatno se ta vzvišena pozicija zdi utemeljena ob spoznanju, kako (milo rečeno) nenavadne rezultate lahko dajejo demokratični sistemi oblikovanja zakonodajnih teles in odločevalcev.

A kljub temu je mogoče v znanstvenih razpravah avtorjev, ki izhajajo iz razmišljanja, »da je pravo dejstvo in ga je mogoče empirično preveriti in ga nato kot takšnega opisati, razčleniti in ugotavljati povezave, ki so med njegovimi deli« (M. Pavčnik, Zakonsko (ne)pravo), tako še vedno razbrati nekakšno obrambno držo. Ta seveda, glede na vse variacije in korekcije (ali bolje rečeno korektorje), ki ga je to gledanje v pravni misli doživelo po drugi svetovni vojni, niti približno ni potrebna. Zdi se namreč, da je danes večja težava tista vrednota, ki pa ji pravni pozitivizem daje veliko veljavo, in to je pravna varnost. Spreminjanje pozitivnih pravnih aktov, velika dinamika na tem področju, da ne govorim o drugih zadevah, kot je recimo neverjetna zaletavost pri sprejemanju in spreminjanju mednarodnih dogovorov ter odstopanju od njih, posegajo prav v ta segment pravnega pojava.

In na tem mestu bom napravil salto mortale v popularno kulturo, ki je pred kratkim imela svoj velik trenutek ob obisku Jordana Petersona v Ljubljani. Sam nisem uspel obiskati njegovega predavanja, čeprav že dalj časa spremljam njegove nastope in njegovo knjigo tudi priporočam (in že kar nekaj časa pišem v precej pospravljeni sobi). Njegov pristop je v smislu discipline in odgovornosti dokaj podoben pokojnemu dr. Ruglju, ki sem ga po nekem čudnem naključju poslušal že v srednji šoli. Vsekakor je v njegovem delu mogoče najti dovolj opornih točk za reševanje takšnih ali drugačnih problemov v zvezi z življenjem posameznika. In čeprav mi je zadeva všeč, hkrati uživam tudi ob spopadu med njim in Slavojem Žižkom, ker je slednji s svojo pavlihovsko pojavo zanimiv kontrast Petersonu. Tudi dobri dr. Peterson ga zna »pokronati« – popolnoma normalno je, da noben posameznik v sebi ne personificira edine in zveličavne Resnice. Takšen ja pač ta naš človeški rod.

A če se osredotočimo na nekaj drugega v Petersonovem delu – njegova slava se je začela z ostro kritiko zakonodajne rešitve –, lahko nekako najdemo pot nazaj v izhodiščna razmišljanja. Peterson je namreč ostro nasprotoval rešitvam, ki jih je uvedel Zakon o dopolnitvi Kanadske listine o človekovih pravicah in Kazenskega zakonika oziroma natančneje pravilom, ki jih je na tej podlagi uvedla Univerza v Torontu, na kateri Peterson predava kot redni profesor. Ta je sestavila dolg seznam »spolno nevtralnih« oziroma »netradicionalnih« zaimkov: namesto »on« in »ona« so se med priporočili znašli novi, kot so npr. »e« in »ey«, xe, ze, tey, per … Peterson je to zavrnil predvsem kot nesprejemljivo vsiljevanje in s tem omejevanje govora. Sledila je jasnejša in bolj ideološko opredeljena kritika zlasti glede politične korektnosti, svobode govora, še dalje, zaradi kritike »kulturnega marksizma« ustrezna, a verjetno neupravičena umestitev v moderne politične delitve na leve in desne itd.

Različne so smeri in linije, po katerih lahko povežemo izhodiščna razmišljanja z dogajanjem, opisanem v prejšnjem odstavku. Zakonodajalci oziroma politična predstavništva povsod po svetu posegajo na segmente, ki pogosto doživijo močne, recimo temu konservativne, reakcije. Prav zaradi nesprejemljivosti, ki jo ljudje doživljajo na intuitivni ravni, se posledično spremeni razmerje političnih sil, kar lahko privede do še bolj nesprejemljivih posegov v zakonodajo – a tokrat v drugi smeri. Kot sem že omenil v drugem odstavku, so rezultati, ki jih dajejo demokratični sistemi oblikovanja zakonodajnih teles in odločevalcev, v skrajni liniji nato zelo nenavadni. Na srečo lahko ekscese v moderni družbi, zlasti v Evropi, korigiramo kar s pozitivnopravnimi instituti, kot so človekove pravice, opredeljene v Evropski konvenciji, in nam pravnofilozofsko ni treba iti kaj dlje.

Seveda pa je zelo koristno, če – tako kot med drugim svetuje Peterson – hodimo pokončno, govorimo resnico, izhajamo iz tega, da kdo drug ve kakšno stvar, ki je sami ne vemo, in se precizno izražamo. Ob takšnih izhodiščih bo namreč medsebojna interakcija ustvarjala predpogoje tudi za ustrezen normativni diskurz – da po poti še malo zlorabim Jürgena Habermasa.

Koristno pa je tudi, če pobožamo kakšno potepuško mačko, ki jo srečamo ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Na tem mestu ne bom dolgočasil s samo vsebino, bolj se bom ukvarjal z njegovo retorično figuro, ko je na začetku predavanja postavil primerjavo med rimskima boginjama Justicijo in Kloacino. Za prvo seveda vemo, da je boginja pravičnosti in že tisočletja v tesni povezavi z razumevanjem sodniške funkcije. Vauken opozarja, da so v današnjem času modernega (oziroma postmodernega) prava predmet Justicijinega tehtanja predvsem pravni argumenti. Njena tehtnica se nagne na stran tistega pravnega argumenta, ki je prepričljivejši, skladnejši s pravili formalne logike, ki obravnavano vprašanje osvetljuje skozi prizmo različnih razlagalnih metod in je bližji splošnemu pojmovanju pravičnosti v družbi. In nadaljuje, da če pristanemo na to, da v pravu nad močjo argumenta prevlada argument moči, Justiciji zbijemo tehtnico iz rok. Ostane ji le še meč. Vauken pravi, da postane podobna neki drugi, dosti manj poznani in cenjeni rimski boginji, imenovani Kloacina, ki je imela svoj mali tempelj na Forumu Romanumu ravno pri vhodu v Cloaco Maximo (povzemam po gradivu, ki mi ga je kolega Vauken prijazno odstopil za potrebe te kolumne). Pravo brez tehtanja torej ni več umetnost dobrega in lepega, temveč postane tisto, česar zavetnica je bila boginja Kloacina. In tukaj bom za razliko od kolege popolnoma neposreden – meč bo varoval tisto, kar v bistvu spada v civilizacijsko kloako ali, kot to lahko tudi povemo, na smetišče zgodovine.

Pred kratkim, oktobra letos, je Vrhovno sodišče izdalo sodbo pod opravilno številko I Ips 53384/2014 z dne 11. septembra in 11. oktobra 2018, kjer v obrazložitvi izrecno poudarja, opirajoč se med drugim na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (drugi odstavek 6. člena), 27. člen Ustave RS, 3. člen ZKP, 24. člen KZ-1 in Direktivo (EU) 2016/243 z dne 9. 3. 2016, da »domneva nedolžnosti za sam kazenski postopek pomeni, da nosi dokazno breme tožilec, da mora obdolženčevo krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma) ter da mora sodišče, kadar tožilec tistega (tako težkega) dokaznega bremena ne zmore, obdolženca oprostiti« (7. točka sodbe).

Obdolženec bo tako »oproščen ne samo v primeru dvoma (in dubio pro reo), temveč tudi v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje«. Vrhovno sodišče opozarja, da je dokazni standard »onkraj razumnega dvoma« kot ustavna kategorija neposredno opredeljen v zadevah, ki jih je Ustavno sodišče Republike Slovenije že obravnavalo (Up-762/05, Ur. l. RS 93/07 in Up 124/16), in da pomeni sestavino ustavnega jamstva domneve nedolžnosti. Vprašanje - tako Vrhovno sodišče v nadaljevanju –, ali je podan zadosten dokazni standard za obsodbo, je pravno vprašanje (8. točka).

Napotek Vrhovnega sodišča glede sodnikovega ugotavljanja dejanskega stanja je jasen: dokazni standard za obsodilno sodbo je dosežen, ko so dejstva v škodo obdolženega dokazana zunaj razumnega dvoma, torej z gotovostjo. Še več, za dejstva, ki gredo v prid obdolženemu, velja, da so resnična že tedaj, če obstoji samo verjetnost; ne glede na to, če za dejstva, ki govorijo v njegovo škodo, obstoji celo večja verjetnost. Ovrže jih lahko le gotovost nekega drugega, pomembnejšega dokaza (9. točka). Pri tem Vrhovno sodišče opozarja, da sodišča ne smejo izhajati iz vnaprejšnjega mnenja, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki ga je obtožen (sodba ESČP  Barbera, Messegue in Jabardo zoper Španijo z dne 6. 12. 1988, 10590/83). Razlaganje indicev, tako v nadaljevanju sodbe, zgolj v škodo obdolžencu kaže na to, da sodišče ne izhaja iz domneve nedolžnosti, temveč iz domneve krivde (8. točka).

Po moji oceni predstavlja navedena sodba resno metodološko in vsebinsko prelomnico. Podobno kot sodba, ki je postavila merila za ocenjevanje indicev v zadevi Kp 4/2006, s katero se je vzpostavil kriterij, ki mora biti izpolnjen za obsodilno sodbo – in sicer da bo sodišče »izdalo obsodilno sodbo le, če gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obtoženec storil kaznivo dejanje« –, tudi I Ips 53384/2014 postavlja jasne smernice in zahteve za ugotavljanje dejanskega stanja. Čeprav odločitev opredeljuje standarde, ki bi po vsej logiki stvari morali biti že zdavnaj ukoreninjeni v pravni zavesti, predstavlja pomembno opozorilo.

Res je, da je standard »onkraj razumnega dvoma« izmuzljiv skoraj tako kot drugi pojmi, ki poskušajo zajeti mentalno stanje, na primer verjetnost, gotovost in podobno. A vendarle omogoča na neki način jasnejšo identifikacijo dvoma kot ovire, ki jo mora tožilstvo prečkati in o tem prepričati sodišče. Kajti šele, kot to določa pogosto spregledani drugi odstavek 3. člena ZKP, prepričanost sodišča omogoča obsodilno sodbo.

Danes, ko je podoba tega, kaj naj bi se dejansko zgodilo še pred kazenskim postopkom, ob ponavljanju in povzemanju informacij služb organov pregona za stike z javnostjo dodobra vtisnjena v podzavest ljudi, je pomembno, da se teh standardov, ki definirajo kazenski postopek, izredno jasno zavedamo. Sploh ker je vtiskanje podob v podzavest povezano ne samo z dejanjem, ampak celo z osebnostjo tistih, ki naj bi dejanje storili. Moderni čas pač zahteva digitalno opredelitev na ločnici dobro/slabo, lepo/grdo in podobno. Tako se na perfiden način estetika začne mešati z etiko, napaka, ki se kot filozofski problem odpira od antičnih časov. Spomnimo se, koliko »drugih Hitlerjev« je sproduciralo medijsko okolje modernega časa – od Sadama Huseina, Moamerja Gadafija, Asada itd. do še vedno popularnega predsednika Ruske federacije. Problem ni označitev sama po sebi, problem je, ker takšnega pečata ne moremo sneti kar tako in se prav tako ne vrniti nazaj na izhodišče. Na mednarodni ravni se tako zadeve praviloma končajo s tisočimi mrtvih v vojnih spopadih, predvsem tistih, ki niso bili za zadevo prav nič krivi. Na ravni posameznika se takšne stigme spremenijo v osebne, družinske in nenazadnje tudi družbene tragedije. V kazenskem pravu je skrajnost takšnega gledanja skozi koncept subjektivističnega pojmovanja kaznivega dejanja v zgodovini že dobila svojo realizacijo. Njegove ostaline, ki jih propad nacističnega sistema ni popolnoma odplaknil, je, kot sem že pisal, še mogoče najti (recimo v kritizirani opredelitvi kaznivega dejanja umora po § 211 StGB).

Pri tem se pokaže, da tako kot tehtnico Justicija nujno potrebuje tudi prevezo, da bi pravilno uporabljala svoj meč. Ni za spregledati, da je bila ta preveza ali slepota na upodobitvah Justicije dodana pozneje (nekje od 16. stoletja dalje), takrat, ko se je na obzorju kot ideal že zarisovalo gledanje, po katerem se ljudi med seboj ne ločuje glede na premoženje, moč ali kakšno drugo družbeno ali osebno značilnost. Justicija zato ni več zmogla biti brez preveze, ta je postala tako nepogrešljiva kot tehtnica, ki jo drži v rokah.

In če parafraziram kolego Vaukna – če na to pozabimo, bomo pristali pri drugi, prej omenjeni zavetnici Kloacini in se nazadnje v kloaki tudi utopili.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Turčijo naj bi zapustile po isti poti, z zasebnim letalom. O tem naj bi obstajal posnetek (viri se razlikujejo glede tega, ali samo zvočni ali tudi videoposnetek), iz  katerega naj bi tudi izhajalo, da je šlo za premišljeno dejanje in da so si storilci pri razkosavanju trupla tudi vrteli glasbo. Skratka, umor naj bi bil izvršen kot dejanje poklicnih morilcev, motiv pa naj bi bil novinarjeva kritična nastrojenost do savdske kraljeve družine, zlasti do zadnje čase tudi na Zahodu zelo priljubljenega kralja Mohameda bin Salmana.

Če pustimo ob strani upravičeno zgražanje in obsojanje dejanja kot nedvomnega napada na novinarja in s tem na svobodo izražanja, je dejanje zame zanimivo z dveh vidikov – medijske obravnave dejanja  in posledic na eni ter načina izvrševanja podobnih dejanj na drugi strani.

Prvi vidik, obravnava samega dejanja in povezave s savdskim kraljem, popularno imenovanim MBS, je relativno previdna, in čeprav je nekaj namigov, da bi lahko prišlo do sankcij ali vsaj do obsodbe savdskega režima, javna debata poteka presenetljivo zadržano. Če je pri ameriškem predsedniku še dokaj jasno, da bo pri obsodbi dejanja zadržan – če ne zaradi drugega, zaradi aktualnega velikega orožarskega posla –, je molčečnost, recimo evropske politike, dokaj zanimiva. Sploh ker povezava med dejanjem in njegovimi storilci nima takšnih pomanjkljivosti, kot so se pojavile v primeru Skripal, na primer glede identitete in namer potencialnih storilcev. V primeru Skripal je bila reakcija salamensko hitra in  odločna, politiki pa kar niso mogli prevpiti drug drugega glede tega, kdo je dejanje storil in kaj je treba storiti. Pa čeprav je to vso Evropo spravilo v neposreden konflikt z nuklearno velesilo – Rusijo – in ne z nekim, v tem smislu nenevarnim, kraljestvom na Bližnjem vzhodu. Ko se pojavi ta primerjava, je pristojne prav mučno gledati, kako se trudijo pojasniti nesporno dvoličnost. A pri tem smo brez vpliva na dogajanje, lahko smo zgolj sarkastični in upamo na najboljše.

A bolj kot zgornje reakcije se mi zdi zanimivo, da sta oba primera, tako Skripal kot Kašogi, glede na način izvršitve izvedena dokaj rudimentarno. Enostavneje povedano: značilnost podobnih umorov, torej takšnih, ki jih izvršijo tajne službe neke države, je bila v preteklosti relativno velika sofisticiranost in pripravljenost tako dejanja kot tudi uporabljenega orožja.

Če samo pogledamo primer Skripal – dejanje, kolikor je trenutno znano, naj bi bilo storjeno tako, da naj bi dva storilca s strupom namazala kljuko vhodnih vrat hiše, v kateri sta stanovala Sergej Skripal in njegova hčerka. Pri zadevi me moti, da bi se po tej logiki storilca morala osebno približati hiši in se pri tem izpostaviti morebitnemu odkritju, in to v soseski, kjer bi tudi sicer izstopala, saj – kolikor je videti iz javno dostopnih podatkov – gre za območje, na katerem ni ravno gneče, sprehajalcev in podobnega. Takšno okolje ni najboljše za izvedbo takega dejanja. Izključiti tega sicer ni mogoče, se pa storilec s tem resnično izpostavlja. Takšne okoliščine so bile recimo podane v primeru, ko je agent jugoslovanske obveščevalne službe Vinko Sindičič leta 1988 v mirni predmestni okolici mesteca Kirkcaldy na Škotskem ustrelil hrvaškega emigranta Nikolo Štedula. Vozilo je opazil starejši občan in si zapisal registrsko številko. Primer Kašogi je glede tega še bistveno bolj nenavaden – izbira konzulata, čeprav je policijsko poseganje države gostiteljice v te prostore izrazito omejeno zaradi mednarodnih pravil, je izjemno tvegana. Te prostore poskuša vsaka obveščevalna služba države gostiteljice nadzirati, pa če to priznava ali ne in tudi če je prepovedano– interes je preprosto prevelik. Avdio- in/ali videoposnetek, ki naj bi bil v rokah turških oblasti, to dokazuje.

Tudi izbira sredstva je, glede na vse, kar imajo na voljo takšne službe, relativno nenavadna, ker je povezana tako z večjo verjetnostjo razkritja kot tudi tveganjem, da ne doseže svojega cilja. Kak eksploziv bi bil verjetno primernejši, vendar pa bi moral potencialni storilec ostati v bližini in potrditi uspeh. Če samo pomislimo na znameniti umor bolgarskega disidenta Georgija Markova leta 1978, ki naj bi ga je storil bolgarski agent Francesco Gullino. Takrat, pred daljnimi štiridesetimi leti, je bilo dejanje storjeno z drobno, manj kot dva milimetra veliko kroglico iz platine in iridija, napolnjeno z ricinom, ki jo je storilec s posebej predelanim dežnikom izstrelil v peto žrtve, ki je čakala na avtobus. Tako izbira kraja (gneča v večjem mestu) kot tudi sredstva (posebej pripravljeno orožje) bolj ustrezata predstavi o tem, kako se izvršujejo takšna dejanja. Ni dvoma, da so v zadnjih štiridesetih letih razvili primernejša orožja za izvrševanje takšnih umorov – glede tega, za razliko od pokojnin, državam nikoli ni zmanjkalo proračunskih sredstev. Zadnji takšen primer, ki ga je najverjetneje izvedla ukrajinska obveščevalna služba ob pomoči Zahoda, je atentat na Aleksandra Zaharčenka, predsednika samorazglašene Doneške republike. Ubili so ga z razstrelivom, ki so ga nastavili v lokalu, kamor je zahajal. Eksploziv je bil nastavljen v strop nad vhodom lokala, sprožen pa na daljavo, potem ko se je nekdo prepričal, da se Zaharčenko nahaja pod njim. Še »naprednejše« so ZDA, ki za takšne posege uporabljajo brezpilotne letalnike – tudi za svoje državljane, kot dokazuje primer Anvarja Al Avlakija iz leta 2011, ki so ga na tak način ubili v Jemnu.

O neupravičenosti takšnih posegov, razen v primeru vojne, verjetno ni treba govoriti. Dandanes se zdi tudi nesmiselno govoriti o tem, da uporabljajo institucionalno organizirane umore za odstranjevanje tako ali drugače nevarnih posameznikov samo tisti, za katere je bil dosežen družbeni konsenz o njihovi nemoralnosti in zlobi. Trenutno je glavni igralec v takih zgodbah  Putin z Rusijo. Za Savdsko Arabijo in zgoraj navedenega kralja MBS pa ne kaže, da bo podoben scenarij kmalu napisan. Tiste »dobre« like pa lahko tako ali tako gledamo vsak dan v filmih o Jamesu Bondu in podobnih uspešnicah ter v televizijskih serijah tipa Homeland.

Kot bi rekli, vse je stvar perspektive ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Glede na dogajanje, ki sem ga v zadnjem času spremljal iz poklicnih in napol poklicnih razlogov (kritike sodnega odločanja v določenih primerih, odločitev Ustavnega sodišča Up-995/15, prispevek Zvjezdana Radonjiča: Sporno delo drugostopenjskih sodišč v Pravni praksi št. 35), po moji oceni še vedno hodimo v krogih oziroma kot mački okoli vrele kaše, ker poskušamo glede odločanja v kazenskih zadevah na vsak način in vse pretege v celoti ohraniti instrukcijsko maksimo. Pogosto se zavije v tančico navidezne kontradiktornosti šele v fazi postopka, ko so že karte podeljene in je ta karta edino, kar še daje možnost šibkejši stranki. Da ne govorim o tem, da je za zagotavljanje te kontradiktornosti edini garant sodnik, ki se mu nalaga, da se aktivno (ne tako redko celo kot edini) resno ukvarja z dejstveno podlago primera. Sistem torej samega sodnika postavlja v neke vrste kognitivno disonanco, pri kateri je nujno močnejša misel, ki se mu ponuja prek obtožnega akta – in ta, kot vemo, večinoma zmaga.

Prva reakcija na to stanje je tako tipična, da je v luči trenutnih dogodkov in svetovnega dogajanja že skoraj smešna – iskanje prislovičnega Herkula, ki v sebi združuje vse moralne in strokovne ideale, ki je popolnoma predan svojemu delu v strokovnem, javnem in zasebnem življenju. Če mi je dovoljeno malce humorja – bil naj bi dobesedno genialna devica z izkušnjami za delo v javni hiši. Izmišljamo si vedno nove načine, kako bi do takšnega ideala prišli – od spremembe postopkov, dodatnih izobraževanj, preizkusov, kontrol, organov nadzora, poročil. O tem nastajajo dolgi ustrezni in neustrezni traktati, ki včasih bolj spominjajo na boj s svojimi lastnimi strahovi, dvomi in predsodki kot na kaj drugega. Gre za na raven sodnega odločanja preslikano tezo o tem, da je vse, kar v bistvu potrebujemo, nek poseben človek, ki je nadvse strokoven in usmerjen v višje cilje. Skrajna vera v profesionalizem kot ena izmed tistih zablod, ki jih je na površje naplavila nova doba – o čemer recimo piše Thomas Frank.

Ta ideal je sicer zlahka vzdrževati, saj prispeva tudi k naši, sicer popolnoma človeški, nečimrnosti. Če naj bi iz te funkcije logično izhajale takšne kvalitete in naj bi bilo to prepričanje mojega okolja, zakaj bi jim odrekal takšen pogled? Ne nazadnje, takšna je zgodovinska in tradicionalna podoba sodnika. Po mojih osebnih izkušnjah je sicer – pretežno gledano – pri sodnikih stremljenje k idealu, predstavljenemu v prejšnjem odstavku, ponotranjeno. A stremljenje in realizacija ideala sta dve zelo različni zadevi.

Ekskurz:

Na tem mestu se ne morem upreti daljšemu citatu iz dela Thomasa Darnstädta o sodnih zmotah, ki se začne z navedbo nemškega profesorja Winfrieda Hassemerja, da »kazenskopravna znanost stoletja gradi zgradbo kazenskega prava – tukaj podre celo krilo, ga ponovno zgradi v novi obliki, zazida okna in vrata, odpre med dvema sobama nov prehod in zgradi most, ki vodi k zgradbi zraven« (slovenski ZOPNI). Darnstädt nadaljuje: »A tako je nastal pravi grad duhov, in v njem strašijo mnogi duhovi, za katere se je že mislilo, da so izumrli. Dušebrižniki, ki so si postavili za cilj, da bodo kot kazenski sodniki postali koristen član skupnosti; sodniki, ki vidijo rdeče in poskušajo z drakonskimi kaznimi ponovno vzpostaviti red na ulicah; tolažniki in psihiatri, ki skrušenim žrtvam resničnih ali domnevnih kaznivih dejanj poskušajo pomagati [...] A vendarle tudi v tem gradu duhov bivajo moški in ženske, ki z dosti energije in včasih tudi hrabro poskušajo držati hišo pokonci, ki imajo dejansko predstavo o pravičnosti in ki z veliko discipline opravljajo svoje delo.« (Thomas Darnstädt: Der Richter und sein Opfer: Wenn die Justiz sich irrt (Sodnik in njegova žrtev: Ko se pravosodje zmoti). Tudi Nemci imajo torej tovrstne probleme ...

Realnost sodniškega dela je seveda drugačna. Ne trdim, da je takšno vsakodnevno dogajanje pri sodniku na prvi stopnji (razen seveda, če pripada specializiranemu oddelku, kjer je to redno na sporedu), a vedno se pojavi kakšna zadeva, katere spis obsega več strani, kot jih je marsikdo od kritikov skupno prebral med študijem. Zgodi se dovolj pogosto, da ti podre ne samo načrte za naslednje dneve, temveč tudi morebitne sanje o dopustu in celo bolniški odsotnosti. Že ravnanje s takšnim spisom je ena sama logistična mora, da ne govorim o vsem preostalem, zlasti glede dostopnosti spisa nasprotni strani. Mogoče bi bilo bolje, da bi že začeli pri tej točki – če že moramo razmišljati minimalistično in brez poseganja v temeljne postulate. Kot sem na tem mestu že pisal, o tem, kaj naj bi kazenski spis vseboval (in zlasti, česa ne), obstajajo tudi odločitve Vrhovnega sodišča. Zato dovolj o tem.

Zakonska ureditev, ki bi lahko ob ustrezni praksi bistveno prispevala k izboljšanju poteka kazenskega postopka v njegovem ključnem delu – glavni obravnavi, obstaja, vendar je v okviru trenutno prevladujoče paradigme, kjer po vložitvi obtožnice vajeti v svoje roke praviloma vzame sodnik, potisnjena v ozadje. Določba šeste točke prvega odstavka 269. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki pravi, da obtožnica vsebuje »obrazložitev, v kateri so navedena dejstva, ki se bodo dokazovala z izvedbo predlaganih dokazov in stališče tožilca o navedbah obrambe«, bi lahko že zdaj pomenila začetek resničnega spreminjanja paradigme, če bi se v praksi razumela kot jasna zahteva tožilstvu: da določno in popolnoma navede, katera dejstva bodo dokazovali in s katerimi dokazi se bodo (tako posamična dejstva in tudi kot celota) dokazovala. Že s tako razdelanim in jasnim dokaznim namenom stranke, od katere je pravzaprav odvisen celoten pregon, bi bila preizkus obtožbe kot tudi ustrezna priprava obrambe ne samo olajšana, ampak tudi bistveno bolj transparentna.

Kritike, ki so bile v zadnjem času namenjene sodišču, so – takšna je vsaj moja ocena – rezultat te nejasne meje, ki bi v smislu ugotavljanja tega, »kaj se je v resnici zgodilo«, jasneje določala vloge strank, še zlasti stranke v postopku, ki zatrjuje, da je prav določeni obdolženec storil kaznivo dejanje. Vse prevečkrat sem v praksi srečujem prav s pomanjkljivostmi na tem področju – pri kvaliteti in količini dokazov, na katerih temelji obtožba. A dokler za to odgovarja sodnik, ni mogoče pričakovati, da bo pri tem zavzel tudi ustrezno nevtralno držo. Samo hrabrost in strokovnost pač nista dovolj – ustrezno držo morata omogočati tudi pravni sistem in vrednotno okolje, v katerem sodnik deluje.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tudi zgornje vprašanje izvira iz načelno istega problema – nebogljenosti običajnih ljudi v odnosu do širših zgodovinskih dogodkov – ter kaže absurdnost in tragiko naše percepcije. Že pred leti sem na tem mestu pisal o tem, kako se skozi zgodovino dvigujeta raven in intenzivnost impulzov, s katerima se poskuša doseči ustrezen čustveni odziv ljudi. Vse to iz različnih razlogov, bodisi za zagotovitev dramatičnosti v nekem filmu bodisi za sprožitev ustrezne čustvene reakcije kot podlage za delovanje drugih argumentov.

Misel, da je moralni občutek in posledično delovanje močno odvisno od ustrezne čustvene podkrepljenosti (ki ni ne moja ne nova), potrjuje celo današnja nevroznanost. Kot navaja pri analizi  pogleda Davida Huma na moralo Jürgen Wallner,(1) postavljamo naš razum v službo naših čustev. Razumsko namreč praviloma obravnavamo nekaj, kar je povzročilo tudi našo čustveno reakcijo. Ta pa je tudi ključna, da ob racionalnem argumentu dobimo ali ustvarimo motiv, ki nas dejansko potisne v določene vrste ravnanje. Močna motivacija za delovanje potrebuje tudi ustrezno močno čustveno podlago.

Pri nadaljevankah, predvsem kriminalkah, ki sem jih nekoč rad gledal, sem dobil občutek, da v zadnjem času vse prevečkrat za svojo žrtev določijo otroke. Že izbira žrtve namreč dovolj intenzivno prikaže bestialnost storilca nekega kaznivega dejanja in temu ni treba dodati kaj dosti. Otrok je namreč v odnosu do še tako fizično ali duševno šibkega zlobneža pač nebogljen, naša ogorčenost in s tem želja, da ga doleti zaslužena kazen, pa toliko bolj intenzivni. Posledično nas tako dogajanje v kriminalki bolj pritegne in nas s tem izpostavi tudi vsem drugim vsebinam, ki so ponujene (npr. prikrite in izrecne reklamne vsebine). Ne nazadnje – in to se včasih tudi namensko uporablja – se ljudi tako lahko motivira na delovanje v ustreznih organizacijah, ki se ukvarjajo s problematiko zlorab otrok, kar je dobra plat zadeve.

A obstaja tudi temna plat – občutek, da smo tako desensibilizirani za trpljenje »normalnih«, odraslih ljudi, da je treba v dogajanje pritegniti otroke kot posebno nebogljene in stereotipno »nedolžne« pripadnike družbe. Vsi vemo za »damo v stiski« (damsel in distress), ki jo reši pogumni vitez stare ali detektiv moderne dobe (spomnite se Mika Hammerja) ter katere nebogljenost utemelji in upraviči tudi nasilno delovanje moškega, ki ji priskoči na pomoč. A danes tega odnosa že zaradi sodobne vloge ženske ni primerno poudarjati in, pošteno rečeno, tudi ne povzroča istega učinka kot nekoč. Prej se najde kakšna »ustrezno« nasilna detektivka.

Vse bi bilo še nekako sprejemljivo, če bi to opažal samo pri filmskih vlogah in bi lahko nelagoden občutek pripisal dejstvu, da imam sam otroke in se tako odziva zgolj moj zaščitniški nagon. A dejstvo je, da se danes za neki občutek (ali čustveno reakcijo, ki – kot sem nakazal zgoraj – ima dovolj potenciala za motivacijo, da se nekaj premakne) vse prevečkrat uporabljajo otroci. Tako so se recimo mednarodna javnost in večinski mediji glede vojne v Jemnu za kratek čas zganili šele takrat, ko je ameriška bomba ubila več deset otrok v avtobusu, pa čeprav je prej zaradi vojne tam umrlo že več deset tisoč ljudi in je zaradi lakote ogroženo celotno prebivalstvo. Tudi zdaj, ko se v nevarno smer razvija dogajanje v Siriji, mediji predvsem poudarjajo, da je v provinci Idlib več deset tisoč otrok. Da o zlorabah otrok za propagandno delovanje sploh ne govorim. V vsakem intervjuju s svetovnimi »zlobci« (beri: Putin, Asad in drugi primeri po svobodnem izboru ameriških medijev) je eno izmed »pogumnih« vprašanj v smislu: »Zakaj ne razumete trpljenja otrok?«, pa če je to izrečeno v smiselnem kontekstu ali ne. Namen vprašanja je pokazati na globoko pokvarjenost intervjuvanca. Enakih vprašanj »naši« praviloma niso deležni, pa čeprav »naše« bombe pobijejo enako ali večje število otrok. In čeprav so otroci gotovo (že po definiciji) žrtve v teh spopadih, so v bistveno večjem številu žrtve odrasli ljudje, brez katerih tudi otroci ne morejo preživeti. Da uradne vojaške strukture to poskušajo potisniti v ozadje, je sicer jasno, a skrb vzbujajoče je, da k temu tako aktivno prispevajo – vsaj uradno – civilni mediji.

Čustvene reakcije običajnega prebivalstva so temu ustrezne. Zaenkrat v komentarjih pod spletnimi novicami, ki opisujejo trpljenje otrok, še nisem našel takih, ki bi to trpljenje zanikali ali ga omalovaževali, kar pomeni, da še imamo nekaj sočutja. Kajti pri bedi in trpljenju, ki ga doživljajo odrasli ljudje, je med komentarji poleg sočutnih najmanj desetina takšnih, ki zadevo postavijo na glavo v smislu: »Sam si je kriv«, »Delat naj gre in naj ne jamra«, »Drugim je še težje, naj bo srečen« itd. Sledita samo še kakofonija in razlivanje žolča – vsaka pozitivna motivacija je tako nujno obsojena na neuspeh. In ne nazadnje se to odraža tudi v povečani pojavnosti depresij in podobnih zadev.

A počasi se bodo tudi otroci začeli dojemati skozi pojma naši in drugi. Potem pa res ne vem več, kam bo šel ta svet. Ohranitev in varovanje naraščaja je že po definiciji ena primarnih motivacij, in če jo zdaj uporabljamo tako intenzivno, kje smo? Mogoče marsikaj pove kratka razprava med mano in dobro podkovanim sogovornikom, ki se je v dilemi odločanja med življenjem živali in svobodo človeka nagibal v prid prvi. Očitno je, da človek v svoji totalnosti, kamor spada tudi njegova svoboda, marsikomu ne pomeni več najvišje vrednote.

Če izklopimo ali otopimo svojo senzibiliteto za trpljenje drugih in – da, tukaj mislim tako na odrasle kot otroke – če se s tem demotiviramo glede nekega delovanja, ki bi bilo v prid nam kot neki skupinski entiteti, smo izgubljeni. Pri tem ni važno, kako entiteto označimo – kot medsebojno odvisne, povezane neodvisne posameznike ali družbo. Uporaba trpljenja otrok kot impulz, ki naj bi vzbudil določeno čustveno reakcijo, je tako ne samo preveč enostavna in s tem profana, temveč celo nevarna. Odreka namreč vrednost človeku v vseh njegovih razsežnostih in starostnih obdobjih, ker ga potiska v položaj, v katerem njegovo trpljenje in smrt nista več tako pomembna. In prav to ima posledice tudi za pravno ureditev – olajša sprejemanje in omogoča sprejemljivost odločitev, ki negirajo intrinzično vrednost človeka v pravu.

Zaenkrat me, priznam, to, da se s trpečim in svetohlinskim izrazom na obrazu v javni debati uporablja trpljenje otrok, zna spraviti v bes. Ker tam zunaj, skoraj pozabljeni, umirajo in si jemljejo življenje tudi odrasli.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Razlog je enostaven in sem ga že poskušal pojasniti v svojih pisanjih – odsotnost koherentnih ideologij reducira današnje politične stranke na platforme, ki niso ne tič ne miš, kar se tiče vsebine, in te praviloma le visijo na banalnem upanju, da je neki posameznik, ki stranko vodi, dovolj razsvetljen in pameten, da bo privržence pripeljal v svetlo prihodnost.

Kaj več tudi ni mogoče, ker, prvič, smo v ključnih zadevah, kot to lepo opisuje Janis Varufakis v svoji knjigi Odrasli v sobi, pogosto prisiljeni slediti zamislim, ki jih oblikujejo resnične (in neizvoljene) moči v Evropski uniji in ne politično predstavništvo neke države ter, drugič, ker današnje vodenje države zaradi različnih razlogov ne more biti kaj drugega kot le krizno upravljanje. To se dogaja zato, ker se – zaradi resničnih, izmišljenih ali nedomišljenih razlogov – od države neprestano zahteva, da izvaja neke reforme družbenih sistemov in podsistemov. Razlogi so številni, izvajalci politike pa v takšen položaj potisnjeni tudi zaradi dejstva, da morajo svoje odločitve sprejemati na hitro, tako rekoč v realnem času. Tako je že zdavnaj propadla umetnost vodenja države kot dejavnost, temelječa na preudarku in v ustreznem časovnem okviru. Kot pravi že zadnjič omenjeni Douglas Rushkoff v knjigi (prost prevod: Šok sedanjosti: Ko se vse dogaja sedaj – Present Shock: When Everything Happens Now):

Nihče nima časa, da bi o stvareh v miru razmislil, in če si že kdo vzame nekaj ur ali celo cel dan za razmislek, se to prikaže kot znak neodločnosti in slabosti. […] Političnim vodjem nikoli ne uspe, da bi bili tisti, ki obvladujejo položaj, kaj šele, da bi bili korak naprej. Povsem so zaposleni s tem, kako naj se odzovejo na pravkar nastali kaos tako, da bodo dajali kar se da suveren vtis.

Če je že vodenje države eno samo hektično skakanje od enega nastalega požara do drugega in, bolj kot ne, pri vsakem od njih zgolj dajanje ustreznih izjav, ne pa tudi gašenje, je jasno, da bo podobno delovanje prisotno tudi v splošni populaciji.

Tako je tudi mogoče razumeti najmanj dva dogodka, ki sta v zadnjem času pustila vtis v slovenski družbi: protest gospodarstvenikov in ustanovitev neke kvazivojaške prostovoljne formacije na Štajerskem sta po mojem mnenju bolj povezana, kot se zdi na prvi pogled – oba temeljita na določenem strahu in pretirani reakciji nanj; brez dolgoročnih ciljev in zaupanja v obstoječe državne institucije in načine delovanja kaj drugega tudi ni mogoče pričakovati.

Pri izraženem protestu nekaterih vidnih gospodarstvenikov je v ekscesu prišlo celo do takšnih abotnosti, da se je na družbenih omrežjih po vzoru slogana »Tudi jaz sem Charlie Hebdo« začel širiti »Tudi jaz sem Akrapovič«, kar me je nehote spomnilo na knjigo Thomasa Franka Pomiluj milijarderja (Pitty the Billionaire). Ta podobne reakcije in delovanje opisuje v času, ko je gibanje čajankarjev pretresalo politično dogajanje v ZDA, ter ga označuje kot ključno za ponovni vzpon desnice. Tako pravi:

Redke so politične situacije, v katerih si [milijarderji] ne bi nagonsko  zavili v plašč človeka, ki se mu godi krivica, tulili o predsodkih ali protestirali, kako krivično so obravnavani. To je dobilo neverjetne razsežnosti. Armadne generale je treba tolažiti. Ustvarjalce delovnih mest morajo častiti tisti, ki jih zaposlujejo. Milijarderji morajo vedeti, da jih ljubimo ...

Strah, kako bodo naši uspešni gospodarstveniki, po vzoru romana Ayn Rand Atlasov skomig, zapustili to dolino solza in poiskali življenju in ambicijam primernejše okolje, je odziv, za katerega bi rekel, da je tipičen primer. Pri tem še zlasti izstopa določena naivnost, odsotnost razumevanja ali namerno spregledanje dejstva, da je uspeh teh gospodarstvenikov v marsičem neposreden rezultat okolja in ljudi, beri države, v kateri se nahajajo, in brez tega sploh ne bi bil mogoč. A vendarle gre za (resnično ali umetno sproducirano pri kakšnih »think tankih«, to puščam ob strani) projekcijo strahu, ki zahteva odziv političnega vodstva, za svojo reakcijo pa ustreznega časa, še zlasti ob sedanji sestavi, niti ne more imeti. In smo spet pri zgoraj opisanem kriznem upravljanju.

Nič kaj drugače ni pri karikaturi kvazivojaške organizacije z imenom Štajerska varda, ki pa resnici na ljubo sploh ni prva in ne edina takšna skupina v Republiki Sloveniji. Razlika je samo v tem, da so takšne grupacije, za razliko od vodje zgoraj omenjene, bodisi dovolj previdne, da se same sebe ne kriminalizirajo, bodisi resnično ne čutijo želje po tem, da bi podrobneje artikulirale svoje cilje in ideologijo. Bili bi presenečeni, če bi vedeli, koliko odraslih in bolj ali manj zrelih slovenskih moških se ob dela prostih dnevih preoblači v vojaške uniforme ter odpravi na »borbene podvige« in vojaško usposabljanje po slovenskih hostah. In to povsem zasebno ter pogosto z boljšo vojaško opremo, kot jo premore obstoječi sestav Slovenske vojske – pa tudi z bistveno boljšo fizično usposobljenostjo, kot je bilo to videti pri navedeni grupaciji.

A če se vrnem na razlog za nastanek Štajerske varde – tako kot protest gospodarstvenikov je rezultat namišljenega ali resničnega strahu ter nezaupanja v državne institucije in demokratične procese, kolikor je mogoče soditi po dokaj konfuznih izjavah, ki jih daje njen vodja. V osnovi gre za zatekanje v fantazijo – prav tako stvar, za katero se imamo zahvaliti vplivu ameriške kulture (dobro opisano v knjigi Kurta Andersena Fantasyland, ali kako se je Ameriki odpulilo). Po svoji zasnovi in zlasti stališčih do nošenja orožja je očitno, da Štajerska varda posnema znane ameriške milice. Vsaj retorika je taka, da me ne bi začudilo, če bi ob vsej zmedi kje zavihrala še južnjaška zastava. A to ne spremeni dejstva, da lahko zaradi tega pride do resnih posledic, ki jim je treba iti nasproti tudi z uporabo kaznovalnega prava. Ker so bili tako potencialna kazniva dejanja kot prekrški nemudoma objavljeni v medijih, se mi tokrat ni treba ukvarjati s tovrstno analizo.

Oba navedena dogodka, jaz ju imenujem ekscesa, sta odraz nerazumevanja, da je pri delovanju oblasti nemogoče izhajati iz koncepta absolutne zmage določenih akterjev – smešno je, da prav tisti, ki bi to morali najbolj spoštovati, ne morejo razumeti, da tako kot diktatura proletariata ne more prinesti pravih rešitev, tega ne zmore nobena diktatura, niti večinske volje naroda in še manj kapitala. To nam je lahko všeč ali ne, a v nacionalno opredeljeni državi moramo sobivati s prilagajanjem drug drugemu ob upoštevanju okvirov, ki jih daje ustavni red, še zlasti človekove pravice. Samo znotraj tega okvira je mogoče iskati ustrezne rešitve, za katere lahko upamo, da bodo trajne. Pri tem pa je dobro imeti v mislih tisto staro Rooseveltovo misel, da se nimamo česa bati razen strahu samega.

In mimogrede, takole za šalo; če bi izbrali »Tudi jaz sem Boscarol«, bi se, glede na mojo ljubezen do letal, mogoče celo pridružil ... Vojaških formacij pa imam od leta 1991 dovolj ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Sam sem še posebej zadovoljen, kadar lahko sodim in je »moja« osrednja razpravna dvorana – »tridesetka« (ali sedeminštiridesetka – odvisno, s katerega konca vstopiš). Resda je to ob ponedeljkih, na dan, ki ga priporočila o učinkovitem sojenju štejejo za najbolj neprimernega, a vseeno. Za tiste, ki še niso bili v ljubljanski sodni palači – gre za dvorano, ki je takoj nasproti glavnega vhoda in je največja v zgradbi.

Kaj je tisto, kar me najbolj prevzame? Dostojanstvenost prostorov sodne palače, ki svojemu namenu služi, odkar je bila ta zgradba zgrajena (med letoma 1898 in 1902), veje od povsod. Že sami hodniki, prekriti s tlakom, ki ga ekonomska miselnost danes ne bi mogla upravičiti, lepo oblikovani leseni okviri vhodnih vrat posameznih pisarn, ki si sledijo ob straneh teh hodnikov, visoki stropi, kot je tipično za zgradbe iz tistega obdobja, široka stopnišča … vse to, modernemu človeku tako nerazumljivo »razmetavanje« s prostorom, mi vedno znova vzbudi tisti nedoločeni občutek, mešanico strahospoštovanja in navdušenja, da lahko delaš tu. Malo Kafke je seveda tudi čutiti tukaj,  nenazadnje smo si z njim takrat še delili državo, a vsaj ropotanja pisalnih strojev, ki bi take občutke potencirali, ni več.

Pogled na prostor v osrednji obravnavni dvorani je enak tistemu, ki ga je imel cesarsko-kraljevi sodnik v avstroogrski monarhiji, kraljevini Jugoslaviji in rajnki SFRJ, pa tudi pogled, ki se je verjetno ponujal tistim, ki so sodili med italijansko in nemško okupacijo. Tudi pohištvo – tako domnevam zaradi njegovega stila – je še iz tistih časov. To nikakor ni mišljeno podcenjevalno – trona, na katerem sedi predsednik senata, ne bi mogel nikoli enakovredno nadomestiti modernejši izdelek, da o mogočnem pultu, oblečenem v usnje, niti ne govorim. Pa čeprav je kdaj mogoče najti kak odkrušen rob in so lesene rezbarije, ki jih je, bogvekdaj, neki mizar še ročno vrezal v les, od obrabe pogosto nerazpoznavne. A to je plemenita patina.

Za marsikoga nenavadno – in prav zanima me, koliko ljudi to sploh opazi, ko vstopi v dvorano – je to, da ima ta dvorana tudi dva balkona, od koder je mogoče opazovati dogajanje v sodni dvorani. Razen dokaj velikega števila sedežev v »parterju« je tako mogoče celotno dogajanje opazovati tudi s skorajda ptičje perspektive. Skupno z na videz nenavadno razporeditvijo sedežev za stranke tudi kaže, kako sta se v tem času spremenila tako pravno kot družbeno okolje. Spreminjal se je postopek (ter s tem sestava in število aktivnih udeležencev) in spreminjal se je način, kako je javnost spremljala dogajanje na sodiščih. Če se je, sodeč po fotografijah, ki jih je mogoče najti na spletu in v literaturi, včasih v dvorani trlo občinstva, se na klopeh dandanes še pri najbolj razvpitih procesih dolgočasijo le novinarji in občasno kak izgubljen študent ali dva. Nisem čisto prepričan, ali je na balkone sploh še mogoče priti. Časi se pač spreminjajo in mi z njimi, glede tega tudi sojenje ni nič kaj izvzeto. Mimogrede, prav zanima me, kaj vse je bilo na tistem kamnitem štrclju nad glavo predsednika senata pred sedanjim, rahlo nerodno v vdolbino postavljenim grbom Republike Slovenije.

Letos poleti sem, tako je pač naneslo, dvorano pokazal svojim francoskim sorodnikom, od katerih je eden kot porotnik sodeloval tudi v kazenskih zadevah v republiki Franciji. Ta dvorana in sodna palača, tako smo se pogovarjali kasneje, je nanje pustila izreden vtis. Še zlasti njena tehnična oprema, ki je resnično najsodobnejša in, takšno je moje skromno mnenje, tudi oblikovno dokaj dobro vključena v sicer arhaično okolje dvorane. Se mi je kar milo storilo, ker se je videlo, kako je začudenje nad tem odškrnilo zajeten kos sicer prirojenega galskega napuha mojih gostov. In verjetno niso edini, ki bi se tako počutili. Primerjave s tujino se, vsaj na tem področju, nikakor ni treba bati.

Druga zgodba je dejstvo, da ne ta dvorana ne sodna palača kot celota prav zaradi opisane lepote in stila nimata potenciala za sojenje v zadevah, ki so večinoma v pristojnosti specializiranih oddelkov. Kar se pokaže zlasti takrat, ko gre za večje število obtožencev – a to naj ostane odprto za kdaj drugič. Kot tudi dejstvo, da so bila sojenja v teh dvoranah tako v čast kot tudi v sramoto vsakokratni oblasti, ki se je tukaj izvrševala. To dignitete temu prostoru ne jemlje – smo skup napak in pravilnih odločitev naših predhodnikov ter tudi nas samih – problem nastane šele, če tega ne znamo sprejeti.

Ob odsotnosti protokolov, ki bi predvidevali in urejali turistične obiske, je tako ogled klasičnih sodnih dvoran v Sloveniji bolj kot ne izjema. Pa naj odgovornim ne gredo lasje preveč pokonci, če rečem, da ne bi bilo nič narobe, če bi razmišljali tudi o tem. Imamo kaj pokazati in nimamo se – čeprav bodo gotovo pripombe tudi v tej smeri – česa sramovati. Pa še marsikakšen nesporazum bi se s tem preprečil. In mogoče malo razmišljanja tudi v smeri, da določba drugega odstavka 16. člena Sodnega reda ne velja za kak selfi, ki ga napravi bodisi sodnik ali njegov gost v sodni dvorani. Da ne bodo vsi udeleženi pri takšnem obisku preveč nervozni ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Na Hvaru in mogoče še bolj izrazito Malem Lošinju (te dve lokaciji pač sam najbolje poznam) je tako na mestni rivi mogoče srečati tako tiste, ki prebivajo v kakšnem izmed objektov, ki jih je propad socialističnega sistema zaobšel, kot tiste, katerih premoženje je tako veliko, da se izmika normalni racionalni percepciji. Večerni sprehod mimo jaht, zasidranih ob obali, ko lahko običajni ljudje uzrejo razkošno salonsko notranjost, če oskrbnik jahte slučajno pozabi zastreti okna ali zapreti vrata, je eden redkih trenutkov neposrednega vpogleda v razkošje, ki ga uživajo izredno bogati posamezniki. Izkušnja je – prav zaradi neposredne zaznave – bistveno drugačna, kot če jo spremljaš na televizijskih ekranih ob kakšni sprevrženi televizijski oddaji tipa Živeti s Kardashianovimi. Vile, v katerih sicer prebivajo ekstremno bogati, so namreč obdane z visokimi ograjami. Jahte so verjetno edina možnost povprečnega človeka, da razkošje vidi na lastne oči.

Zakaj naj bi bilo to sploh pomembno ali vredno omembe? Meni osebno predvsem kot uvid, kakšna je razlika med okoljem in načinom življenja nekoga, čigar premoženje ga uvršča v – zadnje čase pogosto omenjano – kategorijo »superbogatih«, in velike večine drugih ljudi. Kot superbogate (po na hitro na spletu najdenih definicijah) razumemo ljudi, katerih osebno premoženje presega 100 milijonov dolarjev. Vrednost nekaterih plovil, ki sem jih sam videl v zgoraj omenjenih mestih, je precej blizu ali celo prek te meje, tako da sklep o tem, da njihovi lastniki spadajo v to kategorijo, sploh ni pretirano težak. Da uvrstim svojo, za slovenske razmere nikakor ne slabo, eksistenco v odnos do posameznika, ki spada v to kategorijo – pri močno pretiranem povzdignjenju mojega letnega povprečja plače bi potreboval borih 3.333 let, da bi to mejo dosegel.

V tej perspektivi se ti seveda kaj hitro porodi vprašanje o tem, kje si se, če to predstavlja elito svetovne družbe, v življenju pregrešil ali na katerem križišču napačno skrenil, ker ni mogoče pričakovati, da bi to kategorijo kadarkoli dosegel. Če si lahko občasno privoščim malo sarkazma in črnega humorja, seveda.

Pomembnejše je implicitno razumevanje, ki je značilno za sodobno družbo. Odkar je zgodovina – prosto po še nerevidiranem Fukuyami s propadom komunizma kot antitezne ideologije – doživela svoj konec (kot kaže za vse večne čase), je namreč vse naše upanje položeno v roke prav te ekonomske elite. Ti ljudje so tisti, ki jih poskušamo z davčnimi olajšavami in podobnim premamiti, da pridejo v našo zaplankano vas in postavijo kakšen proizvodni obrat, kjer si bo naše prebivalstvo lahko hvaležno, kot je to lepo spesnil Janez Menart, služilo svoj ljubi kruhek.

Razumevanje superbogatih je, razen zgoraj omenjenih resničnostnih šovov, tudi predmet znanstvenega raziskovanja. Pogosto sicer z ugotovitvami, kot je recimo tista od Thomasa Pikettyja, da superbogati pretirano onesnažujejo okolje (kot da ni dovolj razburil že z naslovom svoje knjige Kapital). Okolje se pogosto omenja, a se ne morem upreti misli, da gre bolj za iskanje neke racionalne utemeljitve, zakaj takšno bogastvo v rokah posameznika pač ni najbolj pametna ideja. Naj mi okoljevarstveniki ne zamerijo. A nekaj je pri takšnem bogastvu, na intuitivni ravni, nujno zaznano kot patologija. Kljub temu, da poudarjamo, da je pohlep (beri: lastniški interes) v bistvu dobra stvar. Nekaj je pri takem bogastvu v rokah posameznika narobe ter zahteva znanstveno obravnavo in terapijo. Ob hkratnem tihem upanju, da sami postanemo takšni patološki primerki, seveda.

Torej, če se vam kadarkoli posreči priti v to kategorijo, je verjetno pametno vedeti, kakšne skrbi vas bodo tam zgoraj doletele. O ja, tudi tam zgoraj imajo skrbi ...

Douglas Rushkoff, znan ameriški medijski teoretik, je pred kratkim objavil prispevek Preživetje najbogatejših: Bogataši se pripravljajo na to, da nas zapustijo (Survival of the Richest: The wealthy are plotting to leave us behind), v katerem navaja, da je imel po zaslugi povabila skupine ekstremno bogatih priložnost dobiti vpogled tudi v njihove strahove. Veliko med njimi jih namreč v kratkem pričakuje nek apokaliptični dogodek. Pričakujejo, da jim ga bo sicer zaradi svojega bogastva uspelo preživeti, a zanima jih predvsem, kaj naj storijo po tem dogodku. Ob propadu valut bo namreč tudi možnost, da svojo eksistenco in varnost zagotovijo z denarjem, odpadla. Kako torej ohraniti svoj položaj? Če odmislimo eskapizem in planiranje življenja v zakotnih delih planeta, na drugih planetih (zdaj veste, od kod Elonu Musku ideje o potovanjih na Mars) ali celo beg v kiberprostor, gredo razmišljanja nekako takole:

Varnost pred besno (lačno in obupano) množico se sicer lahko zagotovi z oboroženimi stražarji. A kako jih bodo plačali, če denar ne bo vreden nič? Kaj bi preprečilo, da si sami stražarji ne bi izbrali novega vodje? Ali bi bilo mogoče pametno, da bi samo oni vedeli kode in imeli dostop do posebej zasnovanih prostorov, kjer bi bila skrita hrana? Ali bi mogoče stražarje opremili s posebnimi (elektronskimi) ovratnicami, s katerimi bi jih lahko po potrebi disciplinirali, ti pa bi v to privolili v zameno za svoje lastno preživetje? Ali pa bi kar naredili posebne robote in jih uporabili za varovanje, da sploh ne imeli opravka z ljudmi?

Torej, ko se boste naslednjič sprehajali po rivi in videli koga, ki na krovu megajahte zamišljeno gleda v množico, si lahko predstavljate, kaj se mu plete v glavi.

P. S.

Verjetno mi ni treba razlagati, zakaj ima to še kako velik pomen za pravo, kajne? In za konec: zaradi katerih dogodkov bogataši sklepajo, da prihaja nek apokaliptični dogodek? Podnebne spremembe, dvigajoča gladina morja, množično preseljevanje, globalne pandemije in siromašenje zemeljskih resursov. Saj veste, pretežno ravno dogodki, za katere prav tisti, ki zagovarjajo veliki kapital, govorijo, da jih v bistvu ni.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ne vem, zakaj, a zdi se mi, da je bila v to poletno in počitniško sodno obdobje primerno, kot se temu lahko pogrošno reče, lansirana odločba Ustavnega sodišča U-I-6/15, Up-33/15, Up-1003/15 z dne 5. 7. 2018. Tudi zaradi tega, ker bi v siceršnji burnosti dogajanj na sodiščih in državi lahko povzročila več odzivov. Tako pa vse poteka razmeroma umirjeno in celo s presenetljivo blagimi reakcijami tistih, ki jih stvar najbolj zadeva.

Zakon o odvzemu  premoženja nezakonitega izvora, ki ga vsi redno označujemo z njegovo kratico ZOPNI, je, kot je bilo pričakovano, že ob svojem nastanku »obetal«, da bo imel učinke in povzročal težave, s katerimi se bodo morala spoprijeti tožilstva, sodišča in odvetniki, da o obdolžencih in strankah v postopkih na podlagi tega zakona sploh ne govorim. Že dejstvo, da je tožilec v teh postopkih postavljen v – za nas, ki nas bolj ali manj definirajo vloge, ki jih določa kazenski postopek – nenavadno okolje civilnega postopka, je dalo slutiti, da bo stvar še zanimiva. In to je samo točka, kjer je bilo odstopanje najočitnejše in je zahtevalo pomembno prilagoditev delovanja že tako ali tako organizacijsko in glede resursov močno obremenjenega državnega tožilstva.

Ker se navedena odločba ustavnega sodišča tiče izdanih sklepov o odreditvi in podaljševanju začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora, s katerim sta bili pritožnici prepovedani odtujitev in obremenitev nepremičnin na Okrožnem sodišču na Ptuju, je zadeva neposredno pokazala tudi na težave, ki jih imajo pri tem sodišča. Nobena skrivnost ni, da je dokaj pogosto delo pri teh sklepih tako obsežno in zahtevno, da sodniku, ki o tem, odloča vzame precej časa (v praksi se pripad v dežurnem senatu v primeru odločitev o teh sklepih sodniku poročevalcu pogosto ustavi, da ima na voljo dovolj časa). Časa bo, sodeč po obravnavani odločitvi Ustavnega sodišča glede prihodnjega odločanja o tem, jemalo še več. Odločba namreč graja (v točkah 50 do 59) tudi neustrezno oziroma pomanjkljivo obrazložitev odločbe sodišča. Pri tem se ne sme izgubiti izpred oči dejstvo, da gre pri teh odločitvah sodišč za, recimo temu, stranske odločitve, ki praviloma ničesar ne prinesejo k odločitvi o glavni stvari. Če smo čisto pošteni, jo nemalokrat celo zavlečejo. A to je že druga stvar.

Iz same odločbe in še bolj iz dejstva, da je ločena mnenja podalo kar pet sodnikov, je jasno, da je tudi Ustavnemu sodišču odločitev odprla več vprašanj, kot jih je bilo dolžno odgovoriti glede na ustavno pritožbo. Sodnika Šorli in Accetto sta tako izpostavila sam značaj postopka ZOPNI, pri katerem je iz ločenega mnenja ustavnega sodnika dr. Šorlija jasno razvidno, da nikakor ni naklonjen izbiri tega, za naš pravni sistem relativno tujega, pristopa. Tako pravi: 

»Zakonodajalec je sprejel slovenskemu pravnemu redu in tradiciji najbolj oddaljeno oziroma tujo ureditev, tj. model civilnega (non-conviction based) odvzema. Kritiki taki ureditvi očitajo, da skuša obiti temeljne standarde kazenskega materialnega in procesnega prava.«

Glede na nadaljevanje teksta njegovega ločenega mnenja se ni mogoče upreti sklepu, da tudi sam spada med te kritike.

Če sem pravilno razumel mnenje ustavnega sodnika dr. Accetta, slednji sicer dopušča tudi to, da postopek po ZOPNI ni v celoti skladen z Ustavo RS, a je treba vendarle izhajati iz dejstva, da gre za civilni postopek in zato ni potrebna tolikšna strogost, kot jo zahtevajo načela, ki veljajo za kazensko pravo, zlasti prvi odstavek 28. člena Ustave RS (9. točka ločenega mnenja):

»Odvzem po ZOPNI tako po moji oceni ne pomeni kazni v smislu prvega odstavka 28. člena URS in 7. člena EKČP, ampak gre za civilni postopek in rem. To ne pomeni, da je po moji oceni ZOPNI v celoti ustavno skladen, pomeni pa, da ga ne gre presojati po ustavnih jamstvih iz prvega odstavka 28. člena Ustave.«

ZOPNI je ob svojem sprejetju odražal aktualne probleme, s katerim so se srečevali organi pregona in na katere sta se morala odzvati tudi politika in posledično zakonodaja. O tem ni nikakršnega dvoma. Ogromno premoženje, ki se je nakopičilo v rokah posameznikov, in nesporno vprašljiv način, na katerega so do njega prišli, je zahteval reakcijo države, pa tudi če je šlo le za »navadno svinjarijo, ki  ni nujno kaznivo dejanje«, če parafraziram pokojno ministrico za pravosodje Zdenko Cerar. In če smo pri tem pošteni, je bilo premoženje razpečevalcev mamil tukaj manj v ospredju kot premoženje, ki so si ga nabrale gazele, biki in kar je še uspešnih živali našega gospodarstva. A pri tem se je treba vedno zavedati, da je kazensko pravo prav zaradi učinkov, ki jih ima na posameznika, najbolj omejeno v svojem dometu. Sporočilo, ki ga nosi načelo nullum crimen, je glede tega jasno.

Ali kot je to ustrezno opozoril ustavni sodnik prof. dr. Marijan Pavčnik v svojem ločenem mnenju:

»Če parafraziram Ronalda Dworkina, naj rečem še to, da je treba prepoved povratne veljave zakona jemati resno, resno pa je treba obravnavati tudi namen ZOPNI. Izpričuje, da se moramo proti nezakonitemu pridobivanju premoženja boriti s pravnimi (beri: z ustavnimi in zakonitimi) sredstvi.«

P. S.:

Ko sem danes zjutraj (25. 7. 2018) zaključeval tole kolumno, sem zasledil tudi izjavo tožilstva v Dnevniku kot odziv na odločitev Ustavnega sodišča: »Dejstvo je, da ZOPNI že od njegove uveljavitve spremljajo številni ustavnopravni in sistemski pomisleki ter kritike – ustavna odločba tako vsekakor pomeni korak naprej k jasnosti. Vendar velja izpostaviti, da se tožilstvo v zadnjem času sooča s premalo pretehtanimi zakonskimi rešitvami, kar otežuje izvajanje naših pristojnosti. V nestabilnem normativnem okvirju nam je namreč oteženo postopanje, zato si kot organ pregona želimo učinkovitejšega nabora ukrepov – takšnih, ki bodo vzdržali ustavnopravno presojo.« 

Temu ni kaj več dodati ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Na tem mestu je bilo vedno, odkar prebivam v tej hiši, pripravljenih nekaj knjig, a tokrat je njihova količina nekako grozeče velika. In dopust, ki je tik za vogalom, tako se bojim, kupa ne bo nič kaj zmanjšal. Pa čeprav so »v igri« zelo zanimiva dela, med drugim, kar je svojevrsten paradoks, monumentalni Opomnik za vodenje kazenskih postopkov Janka Marinka, več kot 500 strani dolgo strokovno delo, ki ga je izdalo Vrhovno sodišče. Prav tega, ki mi je prišel že večkrat prav na – recimo temu – leksikonski način  (ko knjige pač ne prebereš poglobljeno, temveč poiščeš v njej tiste dele, ki ti v nekem danem momentu koristijo), bi rad že nekaj časa v miru preštudiral. Edini, malce banalen izgovor je, da navedeno delo v natisnjeni obliki (iz datoteke pdf) v formatu A4 ne ustreza mojim bralnim navadam, ki zajemajo precej prenašanja knjige naokoli. Da ni nič  lepšega, kot med pavzo ob kavi prebirati kakšno knjigo, verjetno ni treba posebej razlagati. Glede na njen potencial bo greh,  če navedeno delo ne bo izšlo v kakšni bolj operativni fizični obliki. Takšni, vezani, s trdimi platnicami, ki jo danes srečamo redko.

Malo sem, tako se bojim, zašel ... Glavni razlog, da kup raste, je pač dejstvo, da je za poglobljeno branje vedno manj časa – v tempu današnjega časa je, če izvzamemo seveda prebiranje sodnih spisov, bolj luksuz kot ne. Nekoliko je dandanes mogoče nadoknaditi s poslušanjem zvočnih knjig. Zaradi te možnosti in s tem povezanimi slušalkami v ušesu verjetno dostikrat delujem kot kakšen ostareli navdušenec nad rockovsko glasbo, vsaj če sodim po pogledih, ki sem jih včasih deležen v okolici naše ustanove. A moram priznati, da izmed dveh zahtevnejših del eno praviloma poslušam. Pot v službo mi pač vzame kakšni dve uri na dan. Čisto strokovna dela v tej obliki so seveda redka, čeprav po ne vem kakšni logiki obstajata tudi zvočna posnetka slovenskega Kazenskega zakonika in Zakona o kazenskem postopku. A celo zame je poslušanje zakonskih besedil v zvočni (avdio) obliki prevelik mazohizem – sem poskusil, vendar  me je dremavica začela prijemati nekje pri 19. členu ZKP. Mogoče za kakšno učenje v alfastanju ali spanju oz. kar je teh newagevskih pogruntavščin. Da pa obstaja tudi ta možnost, je vendarle dobro.

No, pa sem spet zdrsnil s tira ... Časa, ki ga bi moral imeti na voljo za takšne zadeve, je vse manj, ne morem oceniti, zakaj. Najprej sem mislil, da je to pač posledica dodeljene EMŠO, a mi tudi veliko mlajši govorijo, da dnevi, tedni, meseci vedno hitreje brzijo mimo nas. In dosti se nas strinja, da tistega pravega prostega časa sploh ni več čutiti. Sploh za kakšno resnejše poglabljanje v zadeve. Kot pravi John Perry, avtor luštkane knjige The Art of Procrastination: A Guide to Effective Dawdling, Lollygagging and Postponing (ki sem jo, mimogrede povedano, zgolj površno preletel), se je dandanes stvari mogoče lotiti takole:

Če želite vedeti, kaj je sreča, morate povprašati filozofe in psihologe. Začnite na primer s članki z Wikipedije na temo »Filozofija sreče« ali »Raziskave  o sreči«. Nato si poglejte vire (iz katerih so črpali, op. p.) in potem preberite še dela filozofov in psihologov samih. A preden boste prišli do konca, boste – srečni ali ne – verjetno že zdavnaj mrtvi.

Pomanjkanje časa, možnosti ali obojega ni brez posledic. Tukaj seveda govorim z moje in verjetno perspektive še marsikaterega prvostopenjskega sodnika (o drugih pač ne morem govoriti iz lastnih izkušenj). Danes o tem skorajda ni oportuno govoriti, ker slovenska javna debata nima razumevanja za karkoli, kar presega obrazec ora et labora ali – kot se je reklo v rajnki državi – ćuti i trpi. Še enostavneje povedano – če delaš v pisarni in si na toplem ter za delo uporabljaš glavo, beri: svoje intelektualne sposobnosti in rezultate izobrazbe, nimaš pravice jamrati. Od tukaj dalje sploh ne želim razpletati misli, ker dvigne preveč kisline v želodcu. Recimo o tem, ali je primerno, da se o kolegi, ki si je drznil pojasniti, da zaradi izgorelosti sprejema ustrezne ukrepe, razlaga ubi et orbi. Pa čeprav medicinci zaupno povedo, da to pri nas nikakor ni redek pojav, in čeprav na predavanjih dr. Fikfakove lahko obkrožimo skorajda vse dejavnike, ki lahko privedejo do tega.

In sem spet zašel ... Richard Posner je v svojem delu How judges think (Kako sodniki razmišljajo) navedel, da se za prehod med sodnike ameriški pravniki odločajo tudi zaradi »obilice prostega časa«, seveda v primerjavi s siceršnjim pravniškim delom. Naša, slovenska ureditev je dolgo posledice preprečevala z relativno velikim številom dni dopusta, ki omogočajo ustrezen počitek. A to dandanes pri sodnikih ne pomeni kaj dosti – dopusta se na prvi stopnji skorajda ne more izkoristiti ali vsaj s precejšnjim tveganjem. Nikakor ni redko, da se dnevi izkoristijo za to, da v miru pišeš sodbo. Tudi po naravi dela, ki vedno znova prinaša nove zadeve, ki so v različnih fazah, z zahtevami in roki, je mentalni odklop velikokrat nemogoč. Ne čudi, da ponekod tudi za sodnike uporabljajo možnost »sobotnega leta« – daljše odsotnosti, ki se zapolni z raziskovalnim delom ali študijsko dejavnostjo. Študije o tem nikakor niso nove (npr. Judicial Sabbaticals) in to vprašanje je še vedno aktualno tudi drugod. A verjetno bi v našem družbenem razumevanju samo glasno razmišljanje o takšnih možnostih povzročilo burne odzive. In tako se lahko dalje delamo, da je vse v najlepšem redu, in trimčkamo ...

A sem na stranski cesti …

Nič ne pomaga, če si poln zakonskih določb in celo sodne prakse – še vedno si, kot to opozarja že Kant, zgolj lepa lesena maska iz Fedrove basni, če ne moreš in ne zmoreš prebrati še česa, kar te opozarja na »globoko vprašljivost pravnega poklica«, če parafraziram Radbrucha.  Ali če uporabim citat Bernda Rüthersa, na katerega sem naletel v zanimivem učbeniku pravne filozofije Univerze Johannesa Kepplerja iz Linza:

Pravniki brez zavestno izbranega pravnoteoretičnega stališča so družbeno in politično tveganje. Delo opravljajo brez zavedanja o razsežnosti svojega delovanja, kot da letijo na slepo. To pa, kot nas uči zgodovina, zlahka pripelje do grozljivih posledic. Pravniki postanejo nezavedno ali voljno orodje vsakokratnih oblastnikov.

Če se vrnem na začetek: v kratkem bo dopust in omenjena klaftra knjig bo šla pač na morje, z upanjem, da bo ob prihodu nazaj zmanjšana za kakšno ped. Jaz pa ves spočit in poln delovne vneme ...

Japajade ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Celo glavni pobudniki se v kontinentalni pravni kulturi le redko ohranijo v spominu – tako se je recimo Stanovanjskega zakona prijel izraz »Jazbinškov« zakon, Zakona o omejevanju porabe alkohola »Kebrov« zakon, kaj več pa se jih, tako iz glave, ne spomnim. Malo pogosteje se osebno ime avtorja v praksi pojavi pri kakšnem komentarju pomembnejšega zakona, recimo Zobčev ali Cigojev komentar. Drugače je s temeljnimi teoretičnimi deli, ki so znana zaradi ugleda avtorja kot znanstvenika ali pa zaradi njihove uporabnosti – tukaj je prav avtor tisti, ki daje pomen, težo in vrednost takšnemu delu.

A ne glede na vso povezanost te »literature« z avtorjevo osebnostjo se praviloma ne sprašujemo o njej – avtor kot človek ostaja zunaj našega interesa. Lastnosti, ki so pomembne za medosebne odnose v človeški družbi, za kvaliteto in uporabnost nekega strokovnega dela, pač nimajo pomena. Druga stvar je, takšno je moje mnenje, kadar se literatura nanaša na razumevanje bistva prava ali postavljanje vprašanj in iskanje odgovorov o njegovih osrednjih temah – pravičnosti, veljavnosti, realnosti in mnogo drugih. Takrat se zdi, da stavki, ki raziskujejo in križarijo po miselnem svetu pravnega fenomena, vsaj do določene mere razkrivajo tudi avtorjevo človeško plat, njegov siceršnji odnos do sveta, humor, čustva, celo intimno dojemanje sveta.

Redkost je, da imaš priliko poznati človeka in njegovo tovrstno delo hkrati. Dostikrat je spoznavanje takih ljudi v njihovi človeški razsežnosti pogojeno tudi s tem, ali si avtorja najprej spoznal prek dela, ki ga je napisal, ali obratno. Izkušnje so lahko prav zanimive in ne nujno tudi prijetne. Richard Bach v Podarjenih krilih takole opiše mojo dilemo:

»Če bi hotel na primer govoriti osebno z Antoinom de Saint-Exuperyjem, bi morali pokukati skozi večen oblak cigaretnega dima okoli njegove glave. Morali bi ga poslušati, kako ga skrbijo namišljene bolezni. Morali bi iti na letališče in čakati ... čakati, ali se bo danes spomnil in izvlekel podvozje?

Toda kakor hitro je Saint-Exuperyju zmanjkalo izgovorov, zakaj ne piše, in teh je bilo veliko, kakor hitro je med neredom v svoji sobi našel črnilnik in, ko se je končno njegovo pero dotaknilo papirja, je izrazil nekaj najbolj pretresljivih in čudovitih misli o letenju in o človeku, kar jih je bilo kadar koli zapisanih.«

Kdo si je pisca Malega princa v prvem odstavku citata predstavljal, kot ga je opisal Bach? Verjetno jih ni prav dosti.

Mene je recimo, ko sem se pri diplomi bolj podrobno ukvarjal z Gustavom Radbruchom, nekje proti koncu začelo zanimati, kdo je pravzaprav bil ta možakar. Njegova Filozofija prava (takrat še ni bilo slovenskega prevoda) in način, kako se je Radbruch lotil tem, je dala slutiti, da gre za človeka, ki bi ga želel spoznati. Kaj dosti takrat – kot pač je pri mladem človeku, ki je vedno malo v naglici – nisem naredil, da bi Radbrucha spoznal tudi po človeški plati.

Počasi so ob mojem spoznavanju njegovega dela prihajali tudi koščki in drobci, detajli o Radbruchu kot človeku. Da je bil minister za pravosodje v weimarski vladi in po političnem prepričanju socialdemokrat, mi je bilo seveda znano že na začetku. Me je pa globoko presunila diskrepanca med njegovim delom, ki sem ga vedno dojemal kot pozitivno v smislu vere v sposobnost ljudi in njihovo pozitivno družbeno naravnanost, ter njegovo življenjsko usodo. Ne samo, da ga je nacistični režim odstranil iz profesure, »ker ni mogoče pričakovati, da se bo brez zadržkov zavzemal za nacionalno državo«, temveč je izgubil tudi hčerko in sina. Hči je umrla v nesreči pri smučanju leta 1939 in sin, kar je še bolj tragično, kot nemški vojak pred Stalingradom decembra 1942.

Človek bi pričakoval, da bo Radbruch po tem, ko je 1945 nacistični režim dokončno padel, glede na vse doživeto in vse, kar mu je bilo vzeto, deloval bodisi zagrenjeno ali revanšistično. Pa ni. Njegovih Pet minut filozofije prava, s katerimi se (upam, da še dandanes) začnejo predavanja Filozofije prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, je nastalo leta 1945 in jih ni mogoče brati drugače kot optimistično. In tudi delo Zakonsko nepravo in nadzakonsko pravo, nastalo leta 1946, ki je pred kratkim izšlo tudi v posebni knjižici (skupaj s prispevkoma njegovega učenca Arthurja Kaufmanna in akademika, ustavnega sodnika prof. dr. Marijana Pavčnika), ohranja to, v osnovi pozitivno naravnanost. Čeprav s tako imenovano Radbruchovo formulo rešuje vprašanje, kako vrednotiti (ne)pravnost nacističnega režima, ga ni mogoče na noben način brati in razumeti drugače kot v svojem bistvu optimistično, čeprav to mogoče ni najboljši izraz. Mogoče bi bilo bolje reči, da kljub vsemu ni izgubil vere v ljudi in – v pravo.

Za potrebe recenzije zgoraj navedenega dela sem tako končno začel brati tudi biografijo o Radbruchu, ki jo je napisal Arthur Kaufmann, ki je bil njegov učenec (za nepravnike: pri nas je znan po svoji knjigi Uvod v filozofijo prava, ki je prevedena v slovenščino). In zanimivo, že kar na začetku knjige potrdi tisto, kar sem v Radbruchovem delu zaznaval sam. Kaufmann o njunem srečanju pravi: »Bila je neka svojevrstna blagost v njegovem glasu, ki je  name napravila vtis. A to ni nikakor bila blagost slabotne, sentimentalne narave, temveč blagost, ki je razkrivala možato dobroto, dobroto močne, vedoče duše.« Mladega Kaufmanna je presenetilo tudi to, da je, čeprav dekan pravne fakultete, Radbruch ob slovesu vstal in mu ponudil roko v slovo. Kot pravi Kaufmann, je bila ta gesta, in to je spoznal kasneje, odraz njegove notranje drže, ne zgolj formalna olika.

Resnični velikani nadutosti pač ne potrebujejo ...

P. S.

In če smo že pri Arthurju Kaufmannu: so reči, ki jih vse življenje obžaluješ. Njega bi, na prijazno ponudbo prof. Pavčnika (človeka, o katerem bi lahko trdil enako kot Kaufmann za Radbrucha), lahko celo osebno spoznal. A takrat, bilo je v devetdesetih letih, se še nisem počutil dovolj podkovanega. In tako sem šele kasneje izvedel, da bi se lahko pogovarjala o temi, ki je nisem pričakoval – o letalstvu. Še bolj natančno, o jadralnem letalstvu, do katerega – sodeč po »Pismu vnuku Finnu«, ki ga najdemo v novi knjižici in tudi kot uvod k Radbruchovi Filozofiji prava – sva očitno gojila enak, ljubiteljski odnos.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Nekateri mediji navajajo, da je letošnja kampanja izrazito dolgočasna in da ni pretiranega poudarka na temah, ki bi lahko bile kontroverzne. Takšen potek je seveda logičen, ker je trenutno stanje v družbi relativno neproblematično in stabilno. Sedanja sestava državnega zbora je, nasprotno, nastala v bistveno bolj kaotičnih in nepredvidljivih razmerah in zato tudi v bolj burnem dogajanju. Določena dolgočasnost sedanjih volitev je tako pričakovana.

Pred kratkim sem na kanadski televiziji poslušal intervju s Stephenom Fryem (igralcem, starejši se ga bodo spomnili kot generala Melchetta v nadaljevanki Črni gad), ki je na zanimiv način podal, kako doživlja kraljevo družino v Veliki Britaniji. Rekel je, da njen obstoj in način delovanja izvoljenim predstavnikom sporočata, da obstaja nad njimi še nekdo in da njihova oblast, pa naj bo še tako velika, zahteva takšen premislek. Pri tem je opozoril na ustavni običaj, da mora predsednik vlade vsak teden pred kraljico in se ji prikloniti. To primerjavo je podal v zvezi z delovanjem ameriškega predsednika, čigar poteze so, milo rečeno, pogosto v nasprotju z dolgoročnimi interesi države. Dejal je, da če bi se moral Trump vsak dan prikloniti pred analogonom angleške kraljice – namišljeno osebo »strica Sama«, ki bi kot stalnica bdel nad oblastjo –, bi to gotovo prineslo drugačne rezultate, ker bi vanj nujno vneslo določeno ponižnost.

Stephen Fry je velik ljubitelj angleške kraljeve družine in zato njegova primerjava ne temelji zgolj na objektivnem premisleku, a vseeno v sebi nosi zrno resnice. Priklon ali podoben izraz ponižnosti pred personifikacijo države, kraljico, ki se je ne dotaknejo realnosti političnega vsakdana in nihanja v družbi, ki je zaradi krvne linije in nasledstva nedosegljiva in nedotakljiva, ima lahko takšne učinke. Usmerjene tudi v to, da se na interese države gleda v nekem širšem kontekstu.

To seveda ne pomeni, da bi se zavzemal za uvedbo monarhije v Sloveniji. A ideja, da se na določeni ravni izvoljene predstavnike na tak rudimentaren, preprost način neprestano spominja, da služijo interesom države in da so entitete sobivanja vseh nas, ima določen šarm. Ker, čeprav v volilnih kampanjah nenehno slišimo ime Slovenija, je to pogosto le sklicevanje na podobo naše države, ki jo riše določena interesna oziroma ideološka naravnanost gledalca, ne pa njena resnična pojavnost, ki takšne partikularne in enostranske poglede, preprosto povedano, presega na sto in en način in pogled.

Realnost današnjega časa je, da so politične stranke posamezne države vključene v širša politična okolja. Da so določene večje stranke vključene v svoje ustreznice na evropski ravni, je tako ali tako jasno. Je pa zanimivo, da se v politično kampanjo pogosto vključi problematika, ki je na naši nacionalni ravni ne zaznavamo kot resen realni ali politični problem. Načelno nič spornega,  a vendarle pri poslušanju takšnih sporočil občutek ni najboljši. Še zlasti, če kampanja na škodo vseh kot Pandorino skrinjico odpre neko temo, ki v državi do takrat sploh ni bila zaznana kot problem. 

Gustav Radbruch je v svojem pravnofilozofskem nauku o strankah opozoril, da v trenutku, »ko se interes prične sklicevati na idejo, se ta izpostavi logiki te ideje, ki se odtlej razvija v skladu z lastnimi zakonitostmi, morda tudi proti interesu, ki jo je pozval, da mu služi ideologija, ki jo neka stranka razglaša za svoje vodilo. Človek zlahka prikliče tako duhove kakor strahove, ne more pa jih poljubno spet poslati proč (označil JM). Interes se ne more posluževati ideje, ne da bi bil sčasoma tudi sam na voljo ideji.« V trditvi skrit poziv, da je treba dobro premisliti, ali določenim interesom dati ustrezno ideološko pozlato ter ali, po domače, za trenutne učinke prostituirati čistost in načelne politične ideje, je jasen.

Samo zanimivost, ki je dokaj ilustrativna. Radbruchova knjiga je bila napisana leta 1932. Med bombardiranji Nemčije v drugi svetovni vojni so zavezniki odmetavali letake, na katerih je bil prav tisti citat, ki ga je po mojem imel v mislih Radbruch in izvira iz Goethejevega Čarovnikovega vajenca »Herr, die Not ist groß! Die ich rief, die Geister werd ich nun nicht los.« (O, gospod, moja stiska je velika, duhov, ki sem jih klical, se ne morem znebiti  – prosti prevod MJ.) Komentar verjetno ni potreben.

Da politične ideje in ideali lahko sobivajo drug ob drugem, ni dvoma. Ne nazadnje je to smisel demokracije – sobivanje in ne dominantnost; vključevanje, upoštevanje in toleranca, ne pa izključevanje. Drugačno razumevanje volilne »zmage« je zgolj nerazumevanje bistva demokracije. Ta je namreč resnični »monarh« z začetka te zgodbe, ki se mu je treba vsakič prikloniti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Spominjam se, kako sva gazila skoraj do pasu v svežem snegu, da sva prispela do vikendov, pri katerih se je hitro ugotovilo, da so jih obiskali nepoklicani gostje. V svoji mladostni zagnanosti sem se hotel takoj odpraviti nazaj po »kriminalistični« kovček – precej okorno in  veliko zadevo, v kateri so bili praški, čopiči, folije, lupe in podobne stvari, potrebne za ogled. A me je Gustl ustavil, češ »kaj ti bo to?«.

Namesto ogleda sva jo ubrala proti kmetiji v bližini, kjer je nad vhodnimi vrati še gorela luč, in potrkala na težka lesena vrata. Odprla nama je starejša gospa in kaj hitro sva se znašla za mizo, s potico na krožniku in čajem v skodelicah (če napišem, da v njem ni bilo dodatka, mi tako ali tako nihče ne bo verjel). Po opravljenem pogovoru in željah ob koncu leta sva se z Gustlom poslovila. Nekaj me je prijelo, da sem ob odhodu na stopnicah pred to staro kmetijo, medtem ko se je nad nama bočilo kristalno jasno zvezdno nebo, globoko pod nama svetile luči Maribora, luč nad vrati pa metala najini senci v snežne zamete po vzoru kakšnega Partljičevega junaka, bleknil: »In nemo sta stopila orožnika v gluho noč ...« Gustla je zvilo od smeha in še dandanes, ko se srečava, me spomni na to.

A zgodba ima, kljub komičnemu vložku, vendarle – recimo temu – transcendenčno komponento. Za trenutek sem takrat občutil in zaznal neprekinjenost zgodovine in bivanja ter dejstvo, da so tod pred mano hodili orožniki. Le kdo bi si takrat mislil, da bodo za nami, miličniki, tamkaj zdaj hodili policisti. In kaj vem, kako se bodo v bodočnosti imenovali drugi, katerih naloge bodo enake. Obraz in postava države, če sledimo reku, »da zakon ni nič drugega kot pendrek v policajevih rokah«. Žal mi je avtor ušel iz spomina, a dejstvo je, da se emanacija monopola fizičnega prisiljevanja najbolj neposredno pokaže prav pri pojavi »mož postave«, še bolj pa ob uporabi njihovih prisilnih sredstev.

Ta aspekt prava, torej da za njegovimi pravili kot osrednja značilnost ostaja državna prisila kot garant učinkovitosti, se ne spreminja. Tudi sama pravna pravila se spreminjajo manj, kot bi človek pričakoval ali kot bi se rado predstavilo. Če pogledamo bolje, ostaja osrednji del pravnega sistema ne glede na potek časa relativno nespremenjen in prav to je tista kvaliteta, ki nas v pravu pritegne – univerzalnost, ki presega okvire časa in prostora. Spreminja se kontekst, znotraj katerega pravo deluje in učinkuje, ter spreminja se razumevanje posameznih sklopov, določil in včasih tudi ciljev.

Spreminjajo se tudi osebne in skupinske perspektive ter zorni koti, s katerih opazujemo pravo. Naš položaj in zahteve do pravnega reda. Tudi starost in poklic vplivata. Spreminjata se naše razumevanje in obseg tega, kaj sploh imenujemo pravo in kakšen je njegov domet.

Mladenič v zgodbi z začetka tega prispevka je pod pravom razumel pravila, po katerih je bilo mogoče prepoznati ravnanja ljudi kot kazniva ali kot prekrške. V večernih urah se je v srednji šoli na pamet učil npr. točke 10. in 11. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir (»10/4 kdor se klati, potepa ali berači«, 11/2 »kdor se nespodobno vede zoper uradno osebo ob priliki uradnega poslovanja ali zaradi uradnega poslovanja ali na kraju samem ne uboga zakonitega ukaza pooblaščene uradne osebe«), določbe o prekrških po Zakonu o temeljih varnosti cestnega prometa in njegovi republiški inačici ZVCP ter kazniva dejanja po zveznem in republiškem kazenskem zakonu. Ta pogled je zadoščal in – predstavljen, kot je bil – ni dopuščal problemov ali dvomov. Predstavljal je okvire njegovega sveta in dela. Še danes srečam takšne fante.

Tisti mladi mož, ki je doživel zanimivo izkušnjo, da se mu je sredi študija prava zamenjala država, ne da bi jo sploh zapustil, je v prvem letniku spoznal, da študij prava ni, kot je mislil, izobraževanje za kasnejše iskanje »lukenj v zakonih«, temveč študij o gradnikih nečesa mnogo večjega in pomembnejšega. Zamenjala so se perspektiva in spoznanja. Recimo tudi o tem, da kazensko pravo ne služi prepoznavanju ravnanj, ki so kazniva, temveč predstavlja garancijo, da posameznik ne postane igračka in predmet v rokah arbitrarne oblasti. Da brez prava in njegove osrednje vrednote pravičnosti nismo nič drugega kot »roparska tolpa« (Avguštin) in še marsikaj. Ne samo etika, temveč tudi estetika prava, ki se je razkrivala skozi skorajda samoumevna določila, recimo predpisov civilnega prava. In še, kako večplasten pojav je pravzaprav pravo in iz kakšne množice zornih kotov ga lahko opazujemo – tako kot življenje, ki se mlademu človeku v tem času odstira tako v slabem kot v dobrem.

Ne vem, zakaj sem se spomnil na dogodek, opisan na začetku – mogoče zato, ker včasih pogrešam energijo in entuziazem fanta iz tistega časa, ali pa preprosto zato, da sem ponovno zaznal, kako se naši pogledi na stvari spreminjajo glede na naš zorni kot, perspektivo in čas, v katerem živimo. In kako nepreklicno se ob tem spreminjamo tudi sami ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

O tem, kako „navdušen“ sem nad obravnavo kaznivih dejanj goljufije (211. člen Kazenskega zakonika (KZ-1)), poslovne goljufije (228.člen KZ-1) in kar je še podobnih reči sem nekoč že pisal – predvsem zaradi tega, ker je v teh primerih vedno mogoče pričakovati cel register ukrepov za zagotovitev navzočnosti, ki jih omogoča Zakon o kazenskem postopku (ZKP), preden se s sojenjem sploh začne. A tudi sicer je tako, da tudi glede možnosti, ki jih ZKP omogoča, vsaj takšen je moj subjektivni občutek, praviloma ni pričakovati, da boš zadevo zaključil hitreje. Po naravi stvari namreč se bo glavni akter postopka še dalje zanašal na to, da bo prepričljivost, ki je bila osrednji del njegovega delovanja, prinesla tudi zanj ugoden rezultat v kazenskem postopku.

A tokrat me je k razmišljanju privedla zanimiva kombinacija v nekem primeru, ki se je pravnomočno zaključil in je vseboval v svoji osnovi zanimivo srečanje med osebo, ki ji, recimo temu tako, kazniva dejanja goljufije niso bila tuja, in drugimi osebami, katerih zgodbe se kdaj pa kdaj najdejo v drugih poglavjih KZ-1 - ali pri kaznivem dejanju samovoljnosti po 310. členu KZ-1 ali pa izsiljevanja po 213. členu KZ-1.

Če si pogledamo najprej tiste, ki „spravijo koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pustijo v zmoti in ga s tem zapeljejo, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti“ ali  poslovno različico tega dejanja, me preseneča predvsem dvoje na strani oškodovancev – da v Sloveniji obstaja relativno velika količina gotovine, ki jo ljudje vlagajo v takšne ali drugačne „poslovne“  podvige, čeprav je že na daleč vidno, da so stvari čisto preveč dobre, da bi bile tudi resnične – 50-odstotni donosi v mesecu ali dveh in še mnogo več. In za takšne zadeve so ljudje pripravljeni tvegati po več tisoč evrov.

Da ne gre vedno za naivnost oz. da goljuf - imenujmo ga tako zaradi lažjega pisanja - in oškodovanec pogosto delujeta na določen način z istim motivom, mi je nekoč prostodušno dokazal nek oškodovanec z izjavo, „da se mu je sicer zdelo, da gre za piramido (mislil je na denarno verigo, katere organizacija je tudi kaznivo dejanje po 212 čl. KZ-1), a je mislil, da je še dovolj pravočasno vstopil vanjo, da bi iz nje še „potegnil“ nekaj dobička. Na drugi strani pa ne morem pozabiti nesrečneža, katerega je goljuf opetnajstil, da mu bo „oplemenitil“ vložen denar in mu izmolzel kar 240.000 evrov, nato pa ga, potem, ko se je že izkazalo, da je šlo za goljufijo in so zadevo obravnavali policisti, prepričal, da je prodal osnovno sredstvo, ki ga je sicer uporabljal za svoje preživljanje in istemu tipu izročil še nadaljnjih 65.000 evrov. Ti so pričakovano dobili krila – in da je stvar še bolj tragikomična – še na glavni obravnavi je oškodovanec zatrjeval, da goljufu še vedno zaupa. No, ja ...

Na drugi strani ulice ali bolje rečeno v okolju družbenega življenja, ki ga tisti, ki berejo ta prispevek, verjetno ne poznajo ali pa se z njim ne srečajo pogosto, deluje recimo temu, paralelna ekonomija, katere del je tudi neke vrste bančna dejavnost. Redno poslovanje bank ima s slednjo kar precej podobnosti, kar, če se malo pošalim, nekako potrjuje rek Bertolda Brechta, da kaj pa je sploh rop banke v primerjavi z njeno ustanovitvijo.

Tako recimo, se kreditna sposobnost nekega „klienta“ izkazuje s tem, da zanj zastavi svoje ime nek znanec tistih, ki denar posojajo – ne v smislu poroštva, čeprav je tudi to možno, temveč, podobno kot izpisek, ki ti ga za dvig kredita izdela računovodstvo delodajalca ali tri in več plačilnih list, ki jih potrebuje legalna različica, izraz plačilne sposobnosti bodoče „stranke“. Dogovorijo se obresti, rok plačila in implicitno ali eksplicitno tudi posledice, ki bodo nastale, če se denar ne bo vrnil. Pri banki vemo, da na koncu lahko pride do rubeža premoženja, ki bo izveden tudi z možnostjo državnega „monopola fizičnega prisiljevanja“. No, izvedba take „izvršbe“ pri teh posojilodajalcih se praviloma uvršča v zgoraj navedena dejanja 310. ali celo 213. člena KZ-1. In seveda, obresti so, brez EURIBORA, švicarskih frankov in podobnih legalnih ali pol legalnih reči, take, da je takšno posojilo, milo rečeno, skrajna možnost.

Tudi izraz obresti se pogosto ne uporablja, temveč paralelni ekonomski izrazi, kot so „nagrada“ ali pa da bo po koncu posla posojilojemalec „častil“ posojilodajalca z določenim zneskom - tudi iz razloga, ker recimo muslimanska vera ne dopušča posojanja denarja za obresti. Seveda je v tem smislu potrebno omeniti, da na učinkovitost izterjave že pred posojilom opozarjajo določeni znaki „osebja“, bodisi njihova precej kvadratna in korpulentna oblika ali pa že vnaprej znana pripadnost kakšni od narodnosti naše rajnke države ali njenih sosed s dodano besedico „mafija“ (v smislu; sposodil si je denar od (vstavi poljubno narodnost bivše države) mafije). In lahko tako mirno rečemo, da gre za oderuhe (izrazov je v praksi seveda veliko več – kamatarji, zelenaši itd.)

No, in ko se srečajo goljuf iz prejšnjih odstavkov in oderuhi iz prejšnjega, lahko pride do zanimivih situacij. Tako so v nekem primeru slednji „posojilojemalca“, ker jim je bil znan njegov sloves spraševali, če je res prepričan, da si od njih želi sposoditi denar, in ta, verjetno zaradi tega, ker je bil preveč zatopljen v izvajanje svoje umetnosti prepričevanja, podtona tega vprašanja ni razumel. Nadaljnje dogajanje je dobilo svoj epilog v kazenskem postopku.

Take zadeve, kjer položaj oškodovanca in storilca nista ostro zarisana in ločena, niso prav pogoste, in odpirajo tudi zanimive teoretične razprave. Priznam pa, da mi je pri tej po glavi hodilo bolj to, kako vrč hodi po vodo toliko časa, dokler se ne razbije - ali pa ga razbijejo - pa naj si vsak razlaga to kakor hoče ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Vpogled in opis tega, kar predstavlja dokaj reden del nalog okrožnega sodnika v kazenskih zadevah, v marsičem pojasnjuje, kakšen učinek ima lahko na človeka. Da se ne vrtim, kot maček okoli vrele kaše, gre za vprašanje, kako se soočiti z dejstvom, da imaš dokaj pogosto opraviti s slikami, posnetki ali celo neposrednim zaznavanjem trupel – teh fizičnih ostankov neke pretekle človeške eksistence.

Truplo – kot imenujemo telo mrtvega človeka - je v kazenskem postopku najprej dokaz, ki naj bi ga v načelu obravnaval kot vsako drugo dejstvo. Glede tega imamo v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) jasne določbe, kaj moramo v primeru smrti storiti. Pregled in raztelešenje trupla se opravi pri sumu, da je bila smrt povzročena s kaznivim dejanjem, ugotavlja se predvsem vzrok in čas smrti, poškodbe, sredstva, s katerimi so bile povzročene itd. (členi 259. do 263. ZKP). Obstoj trupla, sledi na njem in vse ostalo so tako po sami zasnovi nujen del kazenskega postopka. In v tem je precejšnja razlika od dojemanja sveta tistih, ki se jim s trupli ni potrebno ubadati.

Smrt in pogled na telo tistega, katerega življenje na tem svetu je prenehalo, predstavlja dokaj intenzivni dražljaj, s katerim se vsakdo ne zna soočiti. Pri študiju medicine, tako ocenjujem, je to gotovo eden osrednjih trenutkov, ki jih mora bodoči zdravnik premagati, da lahko obstane v svojem poklicu. Pri pravnikih, zaradi tega, ker se temu lahko v pretežni večini primerov ogneš, to ni tako izrazit problem, a dejstvo je, če hočeš kariero graditi v kazenskem pravu, se moraš prilagoditi tudi temu.

Sam sem se s prvim truplom, če odmislim pokojnega strica na parah, ko sem bil še otrok, soočil kot pripravnik na Policijski postaji Tezno. In čeprav nam je v srednji šoli dr. Lovšin pri spoznavanju s sodno medicino z diapozitivi kazal človeške ostanke žrtev (najbolj se spomnim žrtev letalske nesreče in eksplozije smodnišnice), ter smo po pubertetniško strašili drug drugega s slikami iz Sodne medicine dr. Janeza Miličinskega, je bilo to nekaj popolnoma drugega. Šlo je za prometno nesrečo, kjer je storilec, mlad voznik začetnik s Fiatom 750, zadel v kolesarja - kmeta, ki se je ponoči vračal domov na kolesu, na katerem je nespametno, z nalepko prekril mačje oko – zadnji odsevnik. Ko ga je voznik zadel, ga je potegnilo pod avtomobil, ta pa ga je nato vlekel še kakšnih 50 m po cesti.

Ker je preiskovalni sodnik takrat prevzel ogled in postopke na kraju, mi kaj dosti ni bilo potrebno početi. Radovednost in tista neumna potreba, ko moraš nekaj gledati, čeprav te navdaja s čudnimi občutki, me je vodila do tega, da sem se do pokojnega vrnil, si ga natančneje ogledal in poskušal ugotoviti, kaj se dogaja v meni, kakšni so moji občutki in seveda ali se bom lahko s tem v prihodnje soočal. Ugotovitve, če to lahko tako imenujem, niso bile enoznačne – čuden občutek v trebuhu in nekakšno nelagodje. In vonj po hlevskem gnoju, ki me kot pogojni refleks še vedno spremlja, ko vidim truplo.

Z raztelešenjem kot postopkom po določbah ZKP sem se srečal šele dosti kasneje, ko sem opravljal pripravništvo in  spremljal mentorja, preiskovalnega sodnika. Dobro se spomnim dneva, saj sem bil prisoten na treh. Kolikor se spomnim je šlo na dveh za posledico prometne nezgode in enem za sumljivo smrt. Zadnje, ki se je izvajalo v mrliški vežici na pokopališču neke vasi v okolici Ptuja, je name pustilo trajen vtis - predvsem zaradi dejstva, da se je opravljalo praktično na terenu, v banalnem okolju zgradbe, ki ni imela ničesar za opraviti z medicino – kot je to npr. na oddelku patologije kakšne bolnišnice. S podrobnostmi, ki bi jih lahko vključil v scenarij kakšnega filma groze, ne bom obremenjeval tega teksta, a dejstvo je, da delo preiskovalnega sodnika terja tudi dober želodec.

Kot razpravljajoči sodnik se s truplom na kraju dejanja in z raztelešenjem kot dejanjem v preiskavi srečaš tako, da si ogleduješ filmske posnetke in fotografije. A občutki se ne razlikujejo prav dosti od tistih, ki jih imaš ob ogledu v realnem življenju – rahlo nenavaden občutek v želodcu in zavedanje banalnosti človeških fizičnih ostankov. Dlje kot opravljaš to delo, manj občutiš učinke soočenja, a so tukaj in včasih se je zaradi kakšnih okoliščin težko prisiliti, da si natančno pogledaš te vrste dokazni material. A ga je potrebno in temu se ne moreš izogniti. Res je, da se, zlasti ko postane problem, ki ga rešuješ osrednji del tvojega razmišljanja, samo zavedanje, da gre za človeške ostanke, umakne nekako na obrobje. Tako pogosto vidiš zgolj tisto, kar te zanima – recimo položaj trupla ob nasilni smrti, ki ti lahko pojasni, kako je do dejanja prišlo ali smeri in koti iz katerih je, recimo, prišel izstrelek v telo. Položaj telesa in poškodbe pomembno vplivajo na razumevanje dogajanja, imajo lahko celo bistven vpliv na pravno kvalifikacijo dejanja (grozovitost, zahrbtnost in podobno pri umoru po 116. členu Kazenskega zakonika (KZ-1)). In čeprav se zdi, da je človek, ki pogosto gleda Na prizorišču zločina pripravljen na te stvari, je  resničnost še vedno zelo drugačna, predvsem ne tako sterilna.

Na glavnih obravnavah je večinoma tako, da se navedeni slikovni material pogleda v spisu, fotografije pogosto tako, da vsi stopijo do pulta in se albumi s fotografijami prelistajo. A nova tehnologija, zlasti digitalni nosilci slike in zvoka ta način v veliki meri spreminjajo. V dvoranah, ki so ustrezno opremljene, si te posnetke lahko ogledamo na velikih ekranih. S tem pa se spreminja tudi značaj tega dela dokaznega postopka – v dogajanje je razen strokovno sodelujočih, ki vedo, kaj in zakaj se ogledujejo posnetki, vključena tudi laična javnost. Zaradi tehničnega razvoja, bo takšnega načina izvajanja dokaznega postopka vedno več in se bodo morali obiskovalci ob vstopu v sodno dvorano pripraviti tudi na to.

Kazenski postopek nasploh in dokazni postopek v njegovem okviru poskušata obnoviti in predstaviti dogajanje, ki lahko predstavlja kaznivo dejanje, mimo tega ni mogoče. Delo sodnika, tožilca in zagovornikov v konkretnem primeru ni samo umska telovadba temveč soočenje z dogodki in stvarmi, ki jih „običajni“ ljudje ne doživljajo pogosto. Ne bom razglabljal, pa čeprav bi bilo to mogoče potrebno, ali bi bilo potrebno zagotoviti tudi ustrezno psihološko podporo ali usposabljanje. A ko vidiš, kako učinkujejo stvari na tiste, ki zgolj pokukajo v ta naš svet, se to vprašanje samo postavi. Verjetno je na pravdnem področju, zlasti postopkih zaradi odškodnin, podobno.

Ena izmed značilnosti človekovega psihološkega ustroja je, da je zmožen odmisliti dilemo o minljivosti lastne eksistence, tudi zaradi tega, ker ni prav pogosto izpostavljen dražljajem, ki bi ga opozarjali na to. Pri delu na področju kazenskega prava temu ni tako. Nehote se mi tako utrne misel, da bi mogoče na vrata sodne dvorane, tako kot pri video vsebinah na televiziji, napisali opozorila v stilu: Pozor –  prizori nasilja. Da se bo vedelo, kaj lahko pričakujejo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zame je zadeva zabavna iz dveh vidikov - prvi, ker zganjajo tak cirkus zaradi stvari, ki niso niti sled početja ZDA v drugih državah, vključno s Slovenijo, in zaradi tega, ker daje očitano dogajanje na družabnih omrežjih sliko o tem, kako obveščevalne službe uporabljajo ta novodobni način družbene komunikacije.

Glede prvega vidika je tako, da je ameriško vplivanje v večini držav, ki so izšle iz socialistične ureditve, dokaj odkrito. Tako je tudi v Sloveniji bilo že večkrat razkrito, kako so bodisi republikanci bodisi demokrati, nič kaj prikrito pomagali s storitvami posameznim slovenskim političnim akterjem iz obeh političnih polov. Včasih je prav zanimivo ugotavljati, kako se vpliv posameznih ameriških think tankov prenaša med političnimi akterji - in drznil bi si reči tudi njihova materialna podpora. Se je že zgodilo, da so kakšni doživeli pravo razodetje in zlasti ekonomska izhodišča, čudežno sinhronizirali s stališči kake fundacije, ki sodi v zgoraj navedeni pojem. V podobne pojave sodijo tudi obiski posameznih tujih veleposlaništev v volilnem obdobju. A navsezadnje, glede na to, da v Sloveniji manjka izvirnih idej in pomanjkanje razumevanja koncepta lastne države, je, če sem malo sarkastičen, bolje to, kot nič.

Kar se tiče obveščevalne dejavnosti, je več ali manj jasno, da so tuje obveščevalne službe prisotne v vsaki državi, tudi naša ni izjema. T.i. eksponente obveščevalnih služb - osebe ki s tujimi obveščevalnimi službami sodelujejo na tak ali drugačen način je najti na vseh ravneh družbenega življenja. Načini rekrutiranja so znani od pamtiveka. Izpostavljanje takšnim ali drugačnim ekscesom - od drog do spolnih užitkov - te, če si za obveščevalne službe zanimiv, prej ali slej prinese v njihov objem in uzde. Tudi pohlep je dokaj dober motiv. Kot je pred kratkim v intervjuju za Fox povedal nekdanji direktor CIA James Woolsey, se pri volitvah v tujini za namene doseganja ameriških interesov pogosto uporablja „konjenico kralja Jurija“ (King George's Cavalry) - kovčke gotovine za zadovoljitev takšnih ali drugačnih potreb bodočih oblastnikov. ZDA pri tem seveda niso osamljene, enaka sredstva uporabljajo tudi druge obveščevalne službe, tudi ruska.

A vse to so več ali manj znane stvari, ki se vlečejo še od svetopisemskih časov. Da so aktivnosti, ki jih oseba, ki jo obvladuje tuja obveščevalna služba tudi kaznive, je prav tako jasno, a kaznivo dejanje vohunstva je precejšnja kazenskopravna eksotika. Iz več razlogov, ne nazadnje tudi zaradi tega, ker je včasih zalotenega bolje uporabiti v namene lastnega vohunjenja – kot t.i. dvojnega agenta. A pustimo to ob strani.

Američani so zaradi sumov ruske obveščevalne dejavnosti v času volitev postavili posebnega preiskovalca Roberta Muellerja – izkušenega pravnika, bivšega direktorja Zveznega preiskovalnega urada, ki ga bolje poznamo pod kratico FBI. Ob precejšnjem hrupu in občasno tudi cirkusu se je iz celotnega početja izcimilo nekaj obtožb za krive izpovedbe agentom FBI, pranja denarja in podobnih kršitev. Te obtožbe si večina strokovne javnosti razlaga kot poskus pridobiti ustrezne skesance za veliko zgodbo, ki naj bi potekala v ozadju, a po več kot letu dni, kaj več podrobnosti ni znanih.

Tako pridemo do prve obtožnice, ki je resnično vsebinsko povezana s tako imenovanim Russiagate. Kot je znano je februarja letos velika porota okrožja Columbia (gre za specifično obliko preizkusa obtožnih očitkov) podala obtožbo zoper trinajst ruskih državljanov in tri ruske pravne osebe, v kateri očita navedenim celo vrste dejavnosti, ki predstavljajo kršitve in kazniva dejanja, od katerih v uvodu poudarja predvsem prepoved tujim državljanom, da bi preprosto povedano, finančno vplivali na potek zveznih volitev, da bi se aktivno vključevali v politične aktivnosti brez ustrezne priglasitve in nenazadnje, pridobili vstopne vize z navajanjem lažnih podatkov.

Kot je razvidno že iz uvoda, so zaenkrat trditve in očitki v dokaj širokem in tudi dokaj nenavadnem razponu. Če odmislimo dokaj klasične zadeve, kot so kraja identitete (ustreznica našemu kaznivemu dejanju Zlorabe osebnih podatkov po četrtem odstavku 143.člena Kazenskega zakonika) in v določenem obsegu dejanja, ki bi jih pri nas lahko v nekem smislu šteli za bodisi goljufijo po 211. členu KZ ali poslovno goljufijo po 228. čl., je osrednji očitek povezan prav z družabnimi omrežji.

V 4. točki obtožnice se tako očita navedenim, da so se na družabni omrežjih bodisi lažno prikazovali kot državljani ZDA ali ustvarjali lažne osebe iz ZDA in tako upravljali in ustanavljali spletne strani, ki so bile namenjene da bi se pritegnilo občinstvo iz ZDA. Te skupine in spletne strani so bile namenjene političnim in družbenim temam, ki razdvajajo ZDA, pri čemer so se lažno predstavljali kot aktivisti iz ZDA. Razen tega so pri tem uporabljali ukradeno identiteto posameznih  državljanov ZDA za objave na navedenih straneh. Ta dejavnost in ustvarjeni profili na  družabnih omrežjih so nato bili uporabljeni kot sredstvo s katerim so dosegli pomembno število Američanov z namenom, da se vmešavajo v ameriški politični sistem, vključno z ameriškimi predsedniškimi volitvami. Med drugim tudi s tem, da so z njihovo pomočjo sodelovali pri organizaciji protestov – da je stvar bolj zanimiva, včasih tudi v podporo Hillary Clinton, po volitvah pa celo proti Trumpu.

Prav ta točka odpira precej pomembnih vprašanj, predvsem zaradi tega, ker je prav delovanje na družabnih omrežjih že pred vložitvijo obtožnice povzročilo precejšnjo kritiko upravljavcev ali  lastnikov družabnih omrežij. Slednji so se namreč morali resno zagovarjati pred člani ameriškega kongresa, da niso ustrezno usmerjali in nadzorovali vsebin. Posledično so tako Twitter, kot tudi Facebook in celo YouTube začeli aktivno nadzirati in celo odstranjevati vsebine in profile. Kot navajajo nekateri alternativni spletni mediji, tudi takšne, ki izražajo upravičeno kritiko ameriške družbene ureditve.

Vsakemu, ki se je že kaj potikal ali prijavljal na družabna omrežja je jasno, da je precej profilov ustvarjenih z izmišljenimi osebnimi podatki, nenazadnje je to relativno preprosto narediti. Izražanje kritičnih, včasih absurdnih in tudi nevarnih mnenj je na teh omrežjih tudi bolj vsakdanja stvar. Po drugi strani je spet res, da so prav družabna omrežja omogočila resne premike v nekaterih družbah, ki so v njih dobili možnost drugačne, neomejene komunikacije. Spomnimo se petja hvalnic družabnim omrežjem ob dogajanju v t.i. Arabski pomladi. Po svoje je zato ironično, da imajo težave s tem prav v ZDA. Sploh, ker sami problemi, ki naj bi jih „Rusi“ na družabnih omrežjih izpostavljali niso bili neobstoječi. Kot pravi sama obtožnica, predstavljali so probleme, ki dejansko razdvajajo ameriško javnost – rasna nestrpnost, vprašanje migracij in podobno.

Mogoče je prav zaradi tega dobro, da je le malo verjetno, da bo navedena obtožnica sploh bila obravnavana pred sodišči – vsi obtoženi so ruski subjekti in nimajo prebivališča na ozemlji pod nadzorom ZDA – obtožnica tudi izrecno poudarja, da se noben od vpletenih Američanov ni zavedal, da gre za vpliv obdolženih nanj. Gotovo tudi zaradi tega, da se izogne morebitnim neformalnim pregonom oseb ameriških državljanov, ki so bile vpleteni. (Pomagalo ni kaj dosti, par dni za objavo je nek novinar CNN odšel obiskati eno izmed organizatork protestov, s pričakovanimi posledicami – starejšo gospo, ki očitno ni imela pojma, so na družabnih omrežjih besedno dobesedno raztrgali).

Vprašanje je tudi, ali je obsodbo v bistvenih točkah obtožnice sploh mogoče doseči. Vse preveč bi namreč odpirala vprašanje ustavnih pravic, predvsem svobode govora. Zato se glede te obtožnice v ameriški javnosti pogosto sliši stara šala newyorškega sodnika Sola Wachtlerja, da lahko  obtožbo velike porote dosežeš tudi za sendvič s šunko, če tako želiš.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V zadnjem času je, recimo, kar se tiče dela sodnika, prišlo do precejšnjih sprememb že pri izvajanju svoje osnovne funkcije. Če sem še pred 11 leti, ko sem začel opravljati to delo, izključno nastopal v senatih, bodisi z nepoklicnimi sodniki porotniki bodisi s svojimi poklicnimi kolegi sodniki, je danes senatno sojenje na glavni obravnavi postalo izjema, pridržana bolj izpostavljenim primerom. Spremembe zakona o kazenskem postopku, kot kaže, bodo takšno, individualno delo oziroma odločanje sodnika v drugih obstranskih zadevah, še povečale.

Tako imenovano zborno sojenje ima več zgodovinskih ter drugih razlogov in je primernost ali neprimernost dodobra strokovno razdelana. Tudi sam sem se nekaterih težav v zvezi s tem že dotaknil v svojih kolumnah. In še vedno ostajam prepričan, da bi bilo, vsaj v primerih nekaterih težjih kaznivih dejanj, za pravno kulturo Republike Slovenije dobrodošlo, da bi uvedli pravo porotno sojenje, z laično poroto in vsem, kar spada zraven. Na eni strani zaradi tega, ker bi to ljudstvo, v katerega imenu odločamo, močneje povezalo z delovanjem in razumevanjem države, tako njenih omejitev kot njene moči, kot tudi zaradi tega, ker bi mogoče takšen sistem obrnil trend, kot ga imenujem, fetišizacije obrazložitve sodniških odločitev. Na drugi strani pa tudi ni za spregledati, da nekateri mlajši in strokovno nedvomno kompetentni kolegi odkrito zagovarjajo še nadaljnjo redukcijo na sodnika posameznika. Tudi ti argumenti imajo svojo težo in se bo treba z njimi prej ali slej soočiti.

Vendarle pri tem ne smemo spregledati nekaterih razlogov za večje število sodelujočih pri sodniških odločitvah. Do tega ni prišlo samo zaradi načela, da »več glav več ve«, temveč tudi zaradi tega, da se breme odločitve razdeli na več posameznikov, ki med seboj komunicirajo. Ker je breme odločitve, to lahko razume vsak, razen izrazitih sociopatov, precejšnje že pri osebnih odločitvah, kaj šele pri odločitvah, ki nosijo takšne posledice, kot so sodniške. Ker ne nazadnje, ključen element sodnikovega dela je njegova odločitev v zadevi, tisti trenutek, ko izreče sodbo in s tem preseka možnost svojega umika nazaj na pot, ki je do odločitve vodila. Kocka takrat pade.

Soočanje s takšnimi bremeni je stvar, o kateri v Sloveniji, ki je, kar se tega tiče, zelo rudimentarna in zavestno nevedna, ki kljub vsem objektivnim pokazateljem še ni predmet resnega ukvarjanja. Za zdaj ohranjamo mitologijo klenega in pogumnega soočanja z demoni, vse za narodov blagor. In mogoče zraven še tečemo in se rekreiramo ... A o tem kdaj drugič.

Obstaja pa še en vidik dela, ki sodnika umešča v specifične delovne povezave. V Sloveniji je tako za sodnika značilno, da ima »svojo« strojepisko ali zapisničarko, kakor se neformalno imenuje oseba, ki piše zapisnik obravnave in skrbi še za veliko administrativnih opravil, ki spadajo v sodnikovo pristojnost, od odprave pisanj do urejanja spisa. Nalog je toliko, da jih na tem mestu (neupravičeno, ker so zelo pomembne) ne morem našteti. Kolikor dotična oseba resnično ekskluzivno skrbi samo za posameznega sodnika, je seveda stvar ne samo finančnih in kadrovskih zmožnosti posameznega sodišča, temveč tudi drugih objektivnih okoliščin. A sposobna in delovna strojepiska je, to že po teh letih lahko rečem, vredna vsakega denarja (njihove plače pa so – preprosto rečeno – nesramno nizke).

Druga takšna oseba pri sodnikovem delu je, kot se je uveljavil izraz – strokovni sodelavec, oseba, ki ima opravljen državni pravniški izpit in, recimo temu, »pokriva« sodnika glede spremljajočih, a strokovno zahtevnih dejanj, ki spadajo v njegov delo. Luksuz imeti »svojo« strokovno sodelavko ali sodelavca je še toliko redkejši in pravzaprav poznam le redke primere sodišč, kjer je to realizirano. Na Okrožnem sodišču v Ljubljani imam to srečo oziroma, kot bom pojasnil kasneje, sem jo imel. In ne nazadnje, občasno se pri sodniku pojavijo sodni pripravniki, diplomanti pravnih fakultet, ki pridobivajo praktične izkušnje za bodoče delo in seveda opravo državnega pravniškega izpita, te nočne more in življenjskega dogodka pravnika, ki bo opravljal zahtevna dela v pravosodju.

Včasih in na žalost, ker sodnik nima kaj veliko za reči pri izbiri teh sodelavcev, vse preveč naključno, se lahko vse te osebe ujamejo in uskladijo v svojem delovanju. In šele takrat lahko ugotoviš, kakšnih potencialov pri organizaciji dela ne izkoriščamo oziroma jih ne znamo ustrezno operacionalizirati. Tudi zaradi tega, ker nismo navajeni (in višje po zahtevnosti poklicev, kot gremo, bolj je to očitno) delati v teamu oziroma timu, kot to besedo že kar nekaj časa pozna Slovar slovenskega knjižnega jezika.

Marsikaj v sodstvu je krivo za to. Sodniki so pogosto izraziti, celo zelo kapriciozni individualci, s katerimi ni preprosto delati. To je v določenem smislu dobro za strokovno odločanje v senatih, kjer se lahko zelo krešejo različna mnenja, a te lastnosti na področjih, kjer za takšno nastrojenost ni prave potrebe, bolj škodijo kot ne. Gotovo so pomembni faktorji tudi finančne sposobnosti sodišč, omejitve zaposlovanj in kar je še tega. Kot sem se pogovarjal že pred časom z ameriškim kolegom, imajo ti zaradi tega ločena sredstva, iz katerih si plačajo svoje osebje. In ne nazadnje, eden izmed dejavnikov je tudi tisto, na kar je opozoril že projekt Lukenda – premajhna in neperspektivna obravnava strokovnih sodelavcev kot kariernega poklica. Ni vsak, ki je lahko izvrsten strokovni sodelavec, tudi primeren za sodnika. Mogoče si tega niti ne želi, a vztrajati pri takšnem strokovnem znanju in tako slabem plačilu zanj je neracionalno, če že ne suicidno.

A da se vrnem k motivu za tole razmišljanje. Imel sem srečo, da smo se v zadnjih letih, kar sem na tem delovnem mestu, nekako ujeli sam, moja strojepiska, strokovna sodelavka in sodna pripravnica. V našem skupnem delovanju je prihajalo do sinergij, ki so odnašale na eni strani potrebo po skrbi za opravila v zadevah, ki smo jih opravljali skupaj, in na drugi omogočale vzajemno motivacijo. Postali smo, kot pravi opredelitev: skupina ljudi s popolnim naborom komplementarnih znanj, potrebnih za dokončanje neke naloge. Poudarjam, komplementarnih, ker se nam je uspelo dopolnjevati in delovati skupaj. Skratka, postali smo team – tim. In vsak od nas, vsaj zase lahko to nedvomno trdim, je lahko prav zaradi teh učinkov pridobil.

Kot pravijo naši nekdanji sodržavljani: »Ne znaš šta gubiš dok ne izgubiš.« Strokovna sodelavka bo nadaljevala svojo kariero na Višjem sodišču v Mariboru in delo bo zahtevalo ponovne in težke prilagoditve, ki jih prinese odhod dobrega sodelavca. Lahko samo upam, da bom, kot do zdaj, imel srečo in se bo formiral nov, vsaj približno enako dober team.

Tako, Mateja, tale je zate. Vso srečo!

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

O »globoki državi« se je tudi na Zahodu začelo več govoriti šele z nastopom funkcije novega predsednika ZDA Donalda Trumpa. Prav globoka država naj bi mu preprečevala tiste stvari iz njegovih volilnih obljub, ki naj ne bi ustrezale interesom prikritih, a močnih akterjev, globoko prepletenih z delovanjem ameriške države. Odnosi z Rusijo in delovanje ZDA v Siriji, Iraku in Afganistanu, številna curljanja podatkov iz obveščevalnih služb so primeri, ki govorijo v prid temu.

A za kaj pravzaprav gre? Zanimivo je, da se ta izraz pojavlja pri državah, ki z zahodnimi demokracijami nimajo kaj dosti opraviti, razen da imajo vpeljane formalne elemente demokracije. Šlo naj bi namreč za pojav, ko vplivna omrežja znotraj državne birokracije spodkopavajo ali prikrito prisiljujejo izvoljene predstavnike oblasti oziroma takšno – izvoljeno  oblast v celoti. Najpogosteje se je s tem v zvezi omenjalo delovanje takšnih struktur v Egiptu, Pakistanu in Turčiji. Prav v Turčiji naj bi do čistk, ki so sledile poskusu državnega udara, prišlo zaradi boja med Erdoganom in temi strukturami. To tudi pojasnjuje za nas relativno nenavadno obračunavanje predsednikove oblasti s sodniki, tožilci in policijo.

V ZDA, lahko pa bi enako trdili tudi za večino zahodnih držav, vključno s Slovenijo, lahko ugotovimo, da zaradi značaja in posebnosti delovanja prihaja do oblikovanja struktur, ki so v takšnem ali drugačnem interesnem nasprotju, recimo temu z »voljo ljudstva«. Te povezave so lahko med uradništvom in zasebnim sektorjem ali pri nas z javnim sektorjem v širšem smislu, torej tistih segmentov javnega sektorja, ki delujejo skoraj po enakih pravilih kot gospodarske družbe. Iz teh povezav se lahko ustvarijo za člane ugodna omrežja, ki niso nujno finančno koristna, lahko gre zgolj za udobnost sobivanja. Ideologija je lahko povezujoči element, a vsekakor niti približno ni odločujoč dejavnik. Kar je bistveno pomembneje, je to, da na ta način informacije o delovanju države in pomembnih odločitvah prihajajo do zunanjih akterjev, ki jih neposredno zadevajo, ti pa lahko zato preprečujejo zanje neugodno delovanje države, jo ovirajo ali dosegajo vsaj prilagoditve, ki jih ne prizadenejo preveč. Se več, kot to opisuje Mike Logren v svoji knjigi Globoka država: Padec Ustave in vzpon senčne oblasti Deep State: The Fall of the Constitution and the Rise of Shadow Goverment), bistvene in ključne informacije so lahko dostopne zgolj povezanim v tem omrežju, v celoti pa odtegnjene izvoljenim predstavnikom.

Sam imam o obstoju takšne globoke države stališče, da gre samo za evolucijsko naprednejšo stopnjo struktur, ki obstajajo v vsaki državi in katerih delovanje ni vedno zgolj negativno, pa naj se to še tako nenavadno sliši. V tem smislu igrajo te strukture na dejanski ravni podobno vlogo kot pravo na normativni. V delovanju države sta tako vgrajeni določena togost in konservativnost, ki ni nujno slaba, saj lahko prepreči pretirane posege v družbeno stvarnost. Res pa je to edina kolikor toliko pozitivna lastnost teh struktur.

Ocenjujem, da je pomen in vloga globoke države neposredno povezana z genezo moderne države. Pri nas se da običajno te strukture poskusa ideološko opredeliti, a se vedno znova pokaže, da tako preprosto te povezave ni mogoče povleči. Najprej že zaradi tega, ker ideologija v svoji čisti obliki (če kot taka še sploh obstaja) ni več sposobna nositi delovanja posameznika (kot bi rekel Bora Đorđević – »za ideale ginu budale«), in drugič, ker bi ideologija te povezave v bistvu onemogočala. Delovanje znotraj teh omrežij je tako, podobno kot pri mafiji, le »biznis« neke skupnosti. In podobno, kot delovanje ni povezano z ideologijo, tudi ni nujno povezano s premoženjskimi motivi. Prav zaradi tega teh povezav ni mogoče neposredno zaznati. Motiv je tako pogosto zgolj poznanstvo ali povezava sama po sebi, z implicitno možnostjo, da postane nekoč koristna na tak ali drugačen način. In tako (ne)realizirana lahko ostane prav do konca. Toda kontakti ali posamezniki v teh strukturah se, kot bi rekla danes mladina, čisto preprosto »štekajo«, si pomagajo ali dopolnjujejo. Strukturo zaznamo takrat, ko se najde sto razlogov, zakaj neke stvari ni mogoče spremeniti, in le s stisnjenimi ustnicami izraženo možnost, da do take spremembe pride. Izredna zakrčenost pri relativno preprostih korakih, ki jih je treba izvesti po naročilu izvoljene oblasti, zamujanje reform na interesno pomembnih področjih in še kaj, kar preprosto ne želim navajati, je pogosto znak, da je ta »globoka država« na delu.

Tudi zaradi tega, ker se takšno delovanje pogosto prikazuje kot operativni, strokovni in še kakšen problem in ne stvar vpliva »globoke države«, se lahko še vedno oklepamo ideje, da je razvoj države končan, kot je v devetdesetih zatrjeval Fukuyama. Pa čeprav postaja moderna država pogosto karikatura in zgolj še ena oblika reality showa za mase, katerih moč, da vplivajo na svojo prihodnost skozi demokratične procese, nezadržno upada.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Sam tako rad uporabljam nemško in avstrijsko literaturo, ker mi je nemški jezik bližje in ker imajo Nemci za skorajda vsako vprašanje, ki se postavlja pravniku, če se ukvarja s kazenskim pravom, praviloma izdano ustrezno monografijo. Čeprav so pogosto cene teh precej zasoljene, je mogoče rabljene kupiti za nekaj evrov. Vmes se najdejo, razen splošnih komentarjev, tudi knjige, ki so za sodnika še posebej uporabne, recimo Praksa odmere kazni avtorjev Schäfer, Sanfer in Van Gemmerena ali Pravo preiskovalnega pripora avtorjev Münchhalffena in Gatzweilerja. Vsaka od teh knjig (vključno s splošnimi komentarji) je praviloma doživela že več izdaj, ki so ustrezno ažurirane. Jasno je, da je takšen način na nemškem govornem področju zaradi bistveno večjega števila bralcev ekonomsko smotrn, zato si česa podobnega v Sloveniji niti ni mogoče predstavljati. Še sreča, da je pred kratkim (očitno na podlagi golega entuziazma) nastal Opomnik za vodenje kazenskih postopkov, ki je sam po sebi monumentalno delo, in komaj čakam, da doživi svojo »pravo« knjižno izdajo. A o tem kdaj kasneje.

No, po svoje je pri prej opisani nemški literaturi zabavno, da pri nekaterih spornih vprašanjih, za katere nisi našel odgovora v slovenski zakonodaji ali sodni praksi, tudi v nemški literaturi naletiš na podobne zagate. In te se praviloma končajo z neko spremembo, ki izvira iz nacističnega režima in je po neki inerciji ostala veljavna tudi v času po vojni. Tako sem recimo, ko sem si nekoč razbijal glavo z vprašanjem »nizkotnih nagibov in morilske sle« kot znakov kaznivega dejanja umora, naletel na polemiko, ki se glede § 211 kazenskega zakonika vodi v nemški strokovni javnosti. Težava s tem paragrafom je namreč, da na zelo specifičen način opredeljuje to kaznivo dejanje oziroma, bolje rečeno, njegovega storilca. Glasi se namreč približno takole: Morilec je (poudarek M. J.), kdor iz morilske sle, za potešitev spolnega nagona, iz lakomnosti (koristoljubja op. M. J.) ali iz drugih nizkotnih nagibov, zahrbtno ali grozovito ali s splošno nevarnimi sredstvi, da bi omogočil drugo kaznivo dejanje ali ga prikril, ubije človeka. Izvršitveni načini so sicer v alinejah, a bistvo je, da opisuje bolj storilca kot kaznivo dejanje.

Avtor tega člena, ki je bil v zdajšnjo obliko spremenjen leta 1941, je prav tako ena izmed grotesknih pojav takratnega režima – najprej državni sekretar, nato pa kazenski sodnik, ki je na smrt obsodil po nekaterih podatkih več kot tisoč ljudi, Roland Freisler. Za kakšno osebo gre, veliko pove njegovo vodenje postopkov zoper zarotnike pri atentatu na Hitlerja, ki ga je izvedel von Stauffenberg 20. julija 1944. Večina jih seveda bila usmrčena na najbolj grozovite načine, posnetki tega sojenja pa so postali neizbrisen del zgodovine in podobe tistega režima. Za tiste, ki jih še niso videli, dodajam povezavo. Freisler je svoj konec leta 1945 dočakal v sodni dvorani, potem ko se je med ameriškim bombardiranjem nanj podrl steber in ga pokopal pod sabo. A kot dokaj čustveno piše sodnik Thomas Fischer v svoji kolumni, zaradi zasnove tega člena še vedno stoji za vsakim sodnikom, ki sodi na podlagi člena, ki ga je oblikoval.

Sam lahko k temu dodam, da je tudi zame, verjetno pa tudi za moje kolege, sojenje v primerih kaznivega dejanja umora, ki je tudi pri nas opredeljeno skozi specifične nagibe, prav zaradi njih posebej zapleteno. Kot v vseh zakonodajah, kjer je to del opredelitve kaznivega dejanja, se pač pojavi vprašanje, o čem pravzaprav sodimo – o dejanju ali človeku, ki ga je storil. Tiste zakonodaje, ki umora na tak način ne opredeljujejo – npr. § 75 avstrijskega kazenskega zakonika, takih težav ne poznajo ali pa vsaj ne v tem obsegu.

A seveda to ni edina stvar, na katero sem pri ogledu nemške zakonodaje naletel – podobna zgodba je recimo s ponovitveno nevarnostjo kot podlago za odreditev pripora. Tudi pri tej se vsak preiskovalni oz. kazenski sodnik prej ali slej znajde v zagati, ker je zaradi svoje specifike, gre namreč za redke primere, kjer kazensko pravo učinkuje, recimo temu neposredno preventivno. In tudi ta je v nemški zakonodaji resnično nastopila šele z reformo kazenskega prava v času nacizma in se po vojni za nekaj časa celo izgubila, dokler je niso zahteve časa leta 1964 postavile nazaj v ureditev nemškega kazenskega postopka.

Še en tak institut, za katerega sem prepričan, da bi relativno hitro dobil podporo v slovenski javnosti, je ukrep t. i. naknadnega varnostnega pridržanja (verjetno obstaja kakšen ustreznejši prevod tega izraza – nachträgliche Sicherungsverwahrung, a za potrebe te kolumne bi moral zadostovati). Tudi ta je bil upeljan v nemško zakonodajo leta 1933, torej v času nacizma, in je urejen v § 66 do 67 nemškega kazenskega zakonika. Gre za možnost, da se povratnikom težjih kaznivih dejanj zoper življenje in telo ter spolno nedotakljivost tudi po prestani kazni omeji prostost zaradi njihove nevarnosti za družbo. Gre torej za preventivni ukrep. Ko je najprej Evropsko sodišče za človekove pravice, nato pa še nemško Ustavno sodišče navedeno ureditev prepoznalo kot kršitev človekovih pravic in protiustavno, to ni ravno naletelo na razumevanje javnosti, saj je bilo treba izpustiti okoli sto storilcev najtežjih kaznivih dejanj. Tako je naknadno sprejeta ureditev, ki to možnost, v sicer omejeni obliki, še vedno daje. Tudi zaradi tega, ker je uporaba tega instituta od leta 1994 do prenehanja izrazito naraščala. Leta 1994 je v tej obliki ukrepa bilo vključenih 194 oseb, leta 2005 340 oseb, leta 2017 pa že 549. Veliko tudi pove, da je eden izmed avtorjev, na žalost mi je ime ušlo iz spomina, navedel, da mu ni jasno, kako se je ta ureditev izmuznila postopku »denacifikacije« nemške zakonodaje, ki so jo izvedli po drugi svetovni vojni.

Kot kaže, včasih gola pragmatičnost in družbena konformnost prekrijeta morebitne grenke priokuse, ki izvirajo iz zgodovine neke zakonske ureditve. Pogosto ob zavestni hipokriziji.

In če berem komentarje pod članki, ki so spisani o posameznih odmevnejših sojenjih, se mi zdi, da bi bil zgoraj omenjeni sodnik Roland Freisler v slovenski različici tudi Slovencem všečen. Brrrr.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

To leto me je privedlo tudi do tega, da sem se poskušal odpreti in pogledati onkraj tega, kar predstavlja življenjski svet povprečnega življenja na Zahodu, če si malce sposodim in parafraziram Habermasovo oznako. Določena samozadovoljnost, ki jo človek uživa, če se prepusti  interpretaciji sveta, kot jo skorajda uniformno ponuja običajno medijsko okolje, je, podobno, kot bivanje v kokonu Matrice, pomirjujoča. A če na simbolni način sprejmeš rdečo tableto in pogledaš onkraj in širše, je tega občutka hitro konec. Iz te perspektive na robu dogajanja ponorelega sveta, kjer postaja normalno marsikaj, kar je prej veljalo za neobičajno, nespodobno ali celo nevarno, prav hitro začutiš tesnobo in nemir.

Še pred letom dni bi bilo pisanje o tem, da se nam približuje nov oboroženi spopad svetovnih razsežnosti, enostavno rečeno svetovna vojna, stvar, o kateri bi človek zamahnil z roko in to pripisal skrajnemu paranoiku. Danes je pisanje o tem počasi začelo pronicati tudi v normalne vire informacij. Še pred par leti je na to možnost opozoril naš visoki predstavnik v Natu, brigadir Miha Škerbinc. V zadnjih časih (zlasti) ameriški vojaški poveljniki v svojih govorih vojakom, le-te pripravljajo na velik spopad, ki jim ni več predstavljen kot možnost, temveč kot bodoče in gotovo dejstvo. Umirjeni viri svarijo pred možnostjo „nove hladno vojno“, ki bi se lahko začela, kot da ne vidijo, da hladna vojna poteka sedaj že nekaj let. Verjetno zato, ker se še vedno razmišlja, da bo prevladal razum.

A dejstva so naslednja; (tragi)komično dogajanje med Severno Korejo in Združenimi državami Amerike, je privedlo do tega, da se ogromne vojaške kapacitete ZDA in zahodnih zaveznikov na Pacifiku kopičijo in povzročajo nelagodje v regiji. In to vse zaradi grožnje severnokorejskega voditelja, ki je primerljiva z mahanjem s pištolo pred bojno ladjo ali tankovskim bataljonom. Ali kdo resnično misli, da bo Severna Koreja začela spopad z državo ali državami, katerih atomski potencial je več tisočkrat večji? Bližje nam, na meji z Rusko federacijo, so države članice NATO postavile približno enako vojaško moč in kapacitete, kot so bile podane v dnevih pred 22.junijem 1941, ko se je začela operacija Barbarossa oz. napad na Sovjetsko zvezo. In tudi tokrat se Slovenci, tako kot takrat tisti, ki so bili novačeni v nemško vojsko, pripravljajo za to, da se bodo borili in umirali na ruskih stepah.

Osebno me ne zanima, kdo in zakaj je začel s tem, ker je odgovor nato resnično nepomemben. Gre pa za igranje ruske rulete – in to prav z njenimi izumitelji. Lahko bi se kdo vsaj zamislil, zakaj je dobila tako ime. Kar me pri stvar resnično moti je načrtno demoniziranje predsednika Ruske federacije. Za Putina lahko na Zahodu, zlasti ZDA relativno enostavno začneš trditi, da za zajtrk je dojenčke in bo temu marsikdo verjel. Javna podpora vojni je vse in takšne demonizacije poznamo že od prej. Spomnite se, kaj vse je bilo rečeno o Saddamu Husseinu, Moameru Gadafiju Asadu itd. In zlasti, kaj se je zgodilo kasneje. Problem takšne retorike ni v tem, da je prisotna, problem je, ker je njene posledice skorajda nemogoče odpraviti. Kako boš tako nakurjeni javnosti pojasnil pogajanja s personificiranim hudičem? In ne, nisem nikakršen Putinov fen.

Ta zadeva ima svoje pravne aspekte, pa čeprav se tičejo relativnosti mednarodnega (javnega) prava. Brez vsakršne zadrege namreč na Zahodu sprejemamo novice, da se trenutno na ozemlju Sirije nahaja par tisoč ameriških, turških in baje celo britanskih vojakov, da se letalstvo „koalicije“ spopada z letalstvom sirijske vojske in da se bombardira infrastrukturo te iste vojske. Saj je vsakemu, ki je na pravni fakulteti opravil izpit iz zgoraj navedenega predmeta jasno, da gre za primer vojaške agresije na suvereno državo, ne? Za kršitev prava kot je definirana v dokumentih OZN par exellence. Spoštovanje teh pravil očitno počasi zapušča prizorišče zgodovine – če začnemo pri ZDA, ki se na to tako ali tako kaj dosti ne ozira, se ji v zadnjem času pridružujeta tudi drugi dve bivši velesili – Velika Britanija in Francija, očitno bo kmalu sledila Saudska Arabija. O Izraelu, ki mu je to skoraj šport, niti ne govorimo. Vse z grozljivimi posledicami o katerih se ne sme preveč govoriti, ker se kaj hitro pokaže, da smo sami sostorilci. Pa čeprav je zaradi tega umrlo nekaj milijonov ljudi.

Cene za napake ZDA nikoli ne plača in ji tudi ni treba. Le kdo bi upal izstaviti račun? Tako kot na ravni posameznikov davke plačujejo bolj tisti, ki so nižje, kot tisti na vrhu. Zaenkrat je Slovenijo večina posledic igranja velesil z orožjem zaobšla ali zgolj prešla, vključno z rekami beguncev in imamo tako nenavaden luksuz, da postane tema javnega pogovora problem enega! (sic) prosilca za azil in to s tako okornimi ravnanji, da jih je bilo mučno opazovati.

In tako pridemo tudi do letošnjega dogajanja v Sloveniji. Okornost je v veliki meri zaznamovala dogajanje pri slovenskem zakonodajalcu na področjih, ki me poklicno zanimajo. O problemih, ki jih odpira sprememba Zakona o kazenskem postopku, zaradi česar je mučno lobiranje, kot ga pri spremembah kazenske zakonodaje še nismo doživeli, uspešno privedlo do preložitve težav v prihodnost, sem že pisal. Enaka zgodba se pojavi pri pred kratkim sprejeti avtentični razlagi četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 66/17) ZKP, do katere je prišlo zgolj zaradi tega, ker je zadevala primer z vidnejšo osebo. In to kljub temu, da je ustavnoskladno razlago podalo Ustavno sodišče, ki je stalo na diametralno nasprotnem stališču. In čeprav je jasno, da morajo biti kazenskopravni posegi v ustavne pravice nujno časovno in vsebinsko omejeni, ker so lahko posledice nasprotnih rešitev absolutno prevelike.

Prepričan sem, da je razlog te aktivnosti bil predvsem v občutku, da se je nekdo pač „izmazal“ in da je to potrebno za vsako ceno preprečiti. Še dobro, da načela kazenskega prava preprečujejo učinke za nazaj. A to, da se kdo „izmaže“, sodi v samo srž delovanja in učinkov kazenskega prava. Skrajni čas je, da se spozna, da je potrebno do bistveno širše, dolgotrajno in bolj mukotrpno zastaviti delovanje države in družbe, da bi se lahko soočili tudi s tistim, kar pojmujemo kot deviacije. Kazensko pravo je in bo ostalo „ultima ratio“ - zgolj skrajno sredstvo in zadnji odgovor na takšne pojave.

Leto 2017 je bilo zanimivo, ja. Za leto 2018 si zato zgolj želim, da marsikaj, kar sem opisal, vidim napačno. Ker nenazadnje, lahko da se zgolj staram in postajam temu ustrezno zagrenjen.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V navedeni zadevi se je s svojim ločenim mnenjem dotaknil po moji oceni izredno pomembne, skoraj pereče problematike prakse v kazenskih zadevah, in sicer presojanja dejstev in dokazne podlage v kazenskem postopku. V slovenski teoriji prava je problematika pravne argumentacije precej obdelana in temelji predvsem na monumentalnem prispevku drugega ustavnega sodnika, akademika prof. dr. Marijana Pavčnika, ki pa po naravi stvari ne rešuje vprašanj dokazov v pravnih postopkih. Tisto, kar spada v nauk o dejstvih in dokazih, je sodna praksa pogosto obravnavala v sklopu okoliščine fait accompli, ne pa kot nekaj, kar bi primarno razčistila že akademsko zasnovana teorija. Mogoče sem v tem mnenju osamljen, toda dokazno kazensko pravo si je pozornost pridobilo šele pred časom, pa čeprav gre za nekaj, s čimer se mora spopasti vsak, ki deluje v kazenskem pravu, še zlasti sodnik.

O čem torej teče beseda v navedenem ločenem mnenju ustavnega sodnika ddr. Jakliča? Gre za problematiko tako imenovanih indičnih sodb, torej sodb, ki ne temeljijo na neposrednih, temveč posrednih dokazih. Pri teh indicih se na podlagi znanega dejstva sklepa o resničnosti drugega, še neznanega dejstva. Primer takšnega neobstoja neposrednih dokazov pri kaznivem dejanju umora opisuje sodba Vrhovnega sodišča Kp 4/2006 z dne 17. 7. 2006 (o njej še v nadaljevanju):

»V konkretni kazenski zadevi sodišče ni razpolagalo z dokazi, ki bi obtoženega neposredno obremenjevali, saj obtoženemu ni bila zasežena pištola, s katero je dejanje bilo storjeno, na kraju dejanja niso bile najdene prstne sledi ali kakršnekoli druge biološke sledi, ki bi ga obremenjevale, nihče pa obtoženca pri dejanju tudi ni videl (žrtve - oškodovanci so mrtvi, neposrednih prič dejanja ni bilo).«

Ob neobstoju neposrednih dokazov je jasno, da sta delo in presoja ključnih dejstev še posebej težavna, zlasti ker je glede glavnih dejstev in dogajanja treba doseči za obsodbo potrebno stopnjo gotovosti. V nasprotnem primeru je treba slediti načelu in dubio pro reo in obtoženega oprostiti.

V konkretni odločitvi Ustavnega sodišča je pritožnik uveljavljal prav to, da mu je bila izrečena sodba, ki je temeljila na indicih, in da je bila s tem kršena domneva nedolžnosti – pravica iz 27. člena Ustave RS. Jaklič je zapisal, da bi moralo sodišče po tem, ko bi ugotovilo, ali gre res za indično sodbo, »ugrizniti v kislo jabolko in presojati tudi nadaljnje vprašanje – v katerih kontekstih in do katere mere indične sodbe še zadostijo oziroma več ne zadostijo temeljni ustavni vsebini iz 27. člena Ustave«. Pri tem opozarja, da se Ustavno sodišče ni prvič srečalo s tem problemom, in citira njegovo odločitev Up-373/14, v kateri je v obrazložitvi navedlo med drugim:

»Ustavno sodišče doslej še ni oblikovalo ustavnopravnih standardov, na podlagi katerih bi bilo mogoče presojati utemeljenost zatrjevane kršitve … Če bi Ustavno sodišče sprejelo izhodiščno stališče, da je indična sodba sicer lahko dopustna, pa bi se takoj zastavila nadaljnja vprašanja o tem, kako daleč je posamezna sodba lahko indična, kaj mora biti v takem primeru zajeto v opisu kaznivega dejanja, kako daleč morajo biti konkretizirana dejstva, na obstoj katerih sodišče logično sklepa iz dokazanih drugih dejstev, potem ko izključi vse mogoče drugačne logične sklepe.«

V »redni« sodni praksi je bilo na temo posrednih dokazov sicer izdanih več odločitev, vendar bi ustavnopravni standardi, ki bi jih oblikovalo Ustavno sodišče, bistveno prispevali tudi v segmentu ugotavljanja dejanskega stanja, ki je zaradi institucionalnih značilnosti našega sodnega sistema večkrat potisnjeno ob rob.

Osebno se mi zdi, da je zadeva Kp 4/2006, v kateri je Vrhovno sodišče v primeru indičnih sodb zavzelo odločno stališče in postavilo nekakšen razlagalni standard, za prakso verjetno ena najpomembnejših odločitev. Ne bi pa si upal trditi, da so v tej zadevi določeni kriteriji v nadaljnji sodni praksi vedno dosledno udejanjeni. Jedro citirane odločitve je namreč izjava:

»Če sodišče ugotavlja dejstva na podlagi posrednih dokazov - indicev, ko iz znanega dejstva sklepa o resničnosti drugega, še neznanega dejstva, bo izdalo obsodilno sodbo le, če gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obtoženec storil kaznivo dejanje.« (Poudarki M. J.)

Če res na kratko povzamem: obsodilna sodba je ob neobstoju neposrednih dokazov mogoča le, če so posredni dokazi nedvoumni oziroma ne omogočajo različnih interpretacij in tvorijo sklenjen krog. V nasprotnem primeru, če sledimo napisanemu, je oprostilna sodba nujna. Vprašanje je, ali je to napotilo v sodni praksi tudi dosledno upoštevano, ker so njegove zahteve vendarle postavljene precej visoko za običajen »material«, ki ga policija, tožilci in izpeljan postopek preiskave zagotovijo razpravljajočemu sodniku ali senatu.

Naj se mi ne zameri, če postavim dokaj smelo tezo, da je redno sodstvo pogosto začelo sprejemati odločnejše rešitve, ki so bile tudi v nasprotju z aspiracijami organov pregona, takrat, ko sta izhodišče za to dali Ustavno sodišče ali ESČP. Navsezadnje bi jasna opredelitev Ustavnega sodišča glede parametrov, ki jih je v prej opisanem ločenem mnenju nakazal ddr. Jaklič, prvostopenjskemu sodniku dala dodatno metodološko orodje in podporo za odločitve v primerih, v katerih obtožba sloni na posrednih dokazih. In ve se, da je pri odločanju na prvi stopnji, kjer je v ospredju dejansko stanje, sodniku vsaka pomoč dobrodošla.

Upam, da bo Ustavno sodišče v to kislo jabolko vendarle kdaj ugriznilo. Kisla jabolka so tako ali tako odlična za zdravje. 

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Glede na ugled in moralno »čistost« Cosby Showa, saj je veljal za eno najbolj primernih družinskih nadaljevank vseh časov, je bil šok ob tem precejšen, mnogi pa so to sprejeli tudi z nejevero, predvsem zaradi zelo dolgega časovnega obdobja med dejanji in razkritjem ter obsega spolnega nasilja. Igralec naj bi se od šestdesetih let prejšnjega stoletja pregrešil zoper petdeset žensk, obtožbe pa so obsegale vse od posilstev do spolnih napadov na otroke. Dejanja naj bi storil v desetih ameriških zveznih državah in eni od kanadskih provinc. Večina zadev je seveda v vmesnem času zastarala, za tri dejanja spolnega napada pa je bil proti Cosbyju začet kazenski postopek, ki se bo po ponesrečenem prvem poskusu znova začel aprila prihodnje leto.

Pravi plaz pa se je sprožil šele z razkritjem o vedenju enega najmočnejših filmskih producentov Harveyja Weinsteina. Oktobra ga je več igralk obtožilo spolnega nasilja – skupno je do zdaj obtožbe v takšni ali drugačni obliki izreklo spet okoli petdeset žensk, med katerimi so tudi velika igralska imena, kot so Angelina Jolie, Gwyneth Paltrow, Mira Sorvino, Rosanna Arquette, če naštejem samo nekatere. Spet gre za širok razpon dejanj od spolnega nadlegovanja do posilstev.

Po tem razkritju so se obtožbe kar usule. Pojav so že poimenovali kot Weinsteinov učinek. Sledil je nacionalni obračun, kot ga nekateri imenujejo, s številnimi drugimi zvezdniki, ki naj bi v preteklosti izvršili taka dejanja. Precej igralcev so zaradi tega dobesedno odstranili iz združenj, producentskih hiš in drugih institucij, njihova dela pa umaknili s sporeda kinematografov (na primer film I love you, daddy, ki ga je režiral in v njem igral Louis C. K.) ali celo ukinili njihove vloge v sicer izredno priljubljenih produkcijah (nanizanka Hiša iz kart se bo končala brez vloge znamenitega Franka Underwooda oziroma igralca Kevina Spaceyja). Tako Louis C. K. kot Kevin Spacey sta bila namreč med tistimi, ki jih je odplaknil Weinsteinov učinek. In to se kar ne konča – skoraj ni tedna, da ne bi bil razkrit nov primer in nov obraz spolnih nadlegovanj.

Navedena primera sta še posebej zanimiva zaradi specifičnosti očitkov in posledic, kakršne imajo lahko taka dejanja.

Spaceyja je spolnega napada obtožil Anthony Rapp, 46-letni igralec, čigar filmska kariera je v vzponu šele v zadnjem času. Spacey naj bi z njim poskušal imeti spolni odnos na neki zabavi leta 1986, torej v času, ko je bil Rapp še mladoleten. Ta primer je poseben, ker so izpovedi o spolnih deviacijah med istospolno usmerjenimi redke, sploh ker je že razkritje istospolne usmerjenosti (outing) za posameznika dokaj travmatično, razkritje spolnega napada pa še toliko bolj. Tudi Spacey se je ob tej obtožbi razkril kot istospolno usmerjen, vendar tokrat ni bilo običajnega razumevajočega odziva, temveč ga je istospolna skupnost celo izrazito obsodila. Pomemben element, ki bo vplival tudi na obravnavo tovrstnih kaznivih dejanj v prihodnje, je namreč to, da je bilo v preteklosti sivo polje neodkritih dejanj pri istospolno usmerjenih po moji oceni večje, saj je žrtev tvegala dvojno stigmo – razkritje, da je istospolno usmerjena in da je žrtev spolnega napada. Družbena sprejemljivost istospolne usmerjenosti bo tako pripeljala do učinkovitejšega pregona kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost tudi v tem segmentu družbe.

Drug zanimiv primer je Louis C. K. Meni zelo ljubi komik se je znašel v središču pozornosti, ker naj bi leta 2003 gol masturbiral pred kolegicama, komedijantsko dvojico Dano Min Goodman in Julio Wolov. Okoliščine dejanja so zanimive, ker se je vse skupaj dogajalo v poznih nočnih ali zgodnjih jutranjih urah (nekje sem prebral, da okoli 3. ure zjutraj) v njegovi hotelski sobi, potem ko ju je povabil na kozarček pred spanjem, nightcap. Čez nekaj časa ju je vprašal, ali se lahko sleče in masturbira pred njima, in obe sta privolili, dejanje pa je ob njuni navzočnosti tudi dokončal. Prizadeti sta pozneje izjavili, da sta se sami pri tem smejali in kričali. Nato sta zbežali iz sobe. Podobne zgodbe o srečanju s komikom je pozneje potrdilo še nekaj žensk.

Dejanja Harveyja Weinsteina (ki je imel v nekaterih primerih enak modus operandi) in Louisa C. K.-ja s samo spolnostjo po mnenju psihologov nimajo prave povezave – gre bolj za občutek moči; pogosto je podobno mogoče trditi za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost. To je priznal tudi Louis C. K. sam – v opravičilu, ki ga je objavil, je med drugim navedel: »Takrat sem si dejal, da je to, kar sem storil, OK, ker nikoli nisem pokazal spolovila, ne da bi poprej vprašal, ali soglaša, kar je čista resnica. A pozneje v življenju sem se naučil, da če imaš moč nad drugo osebo, prošnja, da gleda tvoj penis, v bistvu ni prošnja, temveč spravljanje v zagato. Moč nad temi ženskami mi je dajalo njihovo občudovanje, ki so ga čutile do mene. In te moči nisem uporabljal odgovorno.«

Ne bom se spuščal v očitke, da je bil Louis C. K. upravičeno kritiziran, ker v svoji izjavi dejanja ni resnično obžaloval in se pokesal. Večji pomen pripisujem razumevanju družbene moči kot elementa, ki vpliva na sicer izrecno izraženo »soglasje« žrtve spolnega dejanja. Razmerje fanov do filmskih ali rockovskih zvezd oziroma razmerje med nosilci takšne ali drugačne družbene moči je očitno močnejši element, kot se je priznavalo do zdaj. Sprašujem se, ali ne bo morda čez čas treba razmisliti o podobni zaščiti žrtev teh dejanj, kot jo mladoletnikom zagotavlja tretji odstavek 90. člena KZ-1, po katerem začne rok za zastaranje pri teh kaznivih dejanjih teči od oškodovančeve polnoletnosti. Dejstvo je namreč, da so okoliščine družbene moči teh storilcev onemogočale kazenski pregon vse do tedaj, ko je pritisk javnosti to moč, ironično, zrušil kot hišo iz kart.

Koliko takšnih zgodb se skriva pri nas? Se bo podoben plaz usul tudi v Sloveniji?

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Na kratko povzeto, s to odločbo je Ustavno sodišče ugotovilo, da je četrti odstavek 367. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Navedeni odstavek namreč določa, da sme oškodovanec izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka oziroma iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba, če je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca.

Ob tej določbi sem imel vedno pomisleke, vendar ima omejitev svoje konceptualne razloge, deloma pa tudi omogoča, da adhezijski postopek, v katerem sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca, pretirano ne ovira teka običajnega postopka. Konceptualno je stvar seveda jasna – kazenski postopek je primarno namenjen ugotavljanju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca ter izreku kazenske sankcije v skladu z zakonom. Izenačenje oškodovančeve vloge glede sledenja ciljem kazenskega prava z vlogo državnega tožilca (pri tem puščam specifičnosti zasebnega pregona ob strani) bi v ospredje lahko postavilo tudi morebitne retributivne interese prizadetega posameznika.

Po dosedanji ureditvi namreč sodišče lahko odloča o oškodovančevem premoženjskopravnem zahtevku – o njegovih sicer civilnih zahtevkih, ki izvirajo iz kaznivega dejanja, najpogosteje je to določitev primerne odškodnine. Sodišče o tem ob izvedenem kazenskem postopku lahko odloči v celoti ali deloma, lahko pa oškodovanca napoti na pravdo s celotnim zahtevkom. V primeru oprostilne ali zavrnilne sodbe je oškodovanec vselej napoten na pravdo. V okviru obravnavanega problema oziroma odločitve Ustavnega sodišča je še najbolj pomembno, da zoper odločitev sodišča o tako imenovanem PPZ oškodovanec nima na voljo pritožbe, temveč, kot je bilo že povedano, jo lahko vloži samo glede odločitve o stroških postopka.

V praksi to pomeni, da sodniki kaj več od tega ne obravnavamo (razen če je res nujno, ker je višina škode ali koristi obenem tudi bistveni del opredelitve kaznivega dejanja). Že določba 100. člena ZKP namreč zahteve kazenskega postopka postavlja pred interese oškodovanca, saj se o njegovih zahtevkih odloča le, »če se s tem ne bi preveč zavlekel ta postopek«. Resno ukvarjanje z oškodovančevimi zahtevki pa – tudi če mi to kdo zameri – že po definiciji zavleče kazenski postopek, saj mora sodnik poleg odločanja o tistem, kar je srž kazenskega postopka, voditi še neke vrste mini pravdo. To je že konceptualno problematično, navsezadnje zaradi tega, ker obdolženec v pravdi nima toliko manevrskega prostora kot tožena oseba in bi z aktivnostmi glede premoženjskopravnega zahtevka lahko ogrozil tudi svojo obrambo. Kako recimo naj navaja, da vrednost ukradene zlatnine ni bila tako velika, če pa zatrjuje, da je sploh ni ukradel? Tako najpogosteje sledi lapidarna odločitev sodišča, da se »oškodovanca z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo«. Ker pritožba glede te odločitve ni mogoča, s tem še najmanj tvegaš, ne nazadnje tudi v korist strank v bodoči pravdi, ker bo tam predmet spora bistveno bolj natančno »obdelan«. Še največ, kar se v okviru kazenskega postopka običajno prizna, je PPZ v višini vrednosti škode, ki izhaja iz opisa kaznivega dejanja, z vsemi presežki ali podobnim pa se praviloma napoti na pravdo. To so facti bruti, za kaj več v kazenskem postopku pač ni časa.

Ustavno sodišče si je, tako je mogoče sklepati iz obrazložitve, obseg bodoče ureditve pritožbe oškodovanca zamislilo s poudarkom na spoštovanju procesnih pravic oškodovanca. Pritožba se bo torej lahko vložila predvsem v smislu ugotavljanja oziroma grajanja odločitev ali kršitev sodišča o oškodovančevih procesnih pravicah. V pritrdilnem ločenem mnenju dr. Dunje Jadek Pensa pa je mogoče prebrati tudi upravičeno spraševanje o oškodovančevih interesih v odnosu do kazenskega postopka (glej pritrdilno ločeno mnenje, zlasti 5. in 7. točko).

Sam se bojim, da se bo stvar spet obrnila tako, da bo sodišče na koncu nosilo še breme dodatnih zahtev glede premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancev, pri čemer bo zlasti problematično, v kolikšnem obsegu bo tak postopek moral biti izveden. Omejitev, ki jo vsebuje na primer drugi odstavek 104. člena ZKP, se dejansko lahko izkaže kot kršitev oškodovančevih procesnih pravic.

Če se vrnem na začetek: ZKP-N nekaj rešitev glede oškodovančevega položaja zaradi usklajevanja z evropsko zakonodajo že ponuja, a očitno bosta prevetritve potrebna tudi položaja oškodovanca v kazenskem postopku in dela kazenskega sodišča v tem segmentu. Ker vsi drugi deležniki očitno ostajajo v varnem zavetju aktivnosti sodišč tudi v prihodnje, se, kot bi to povedal moj sodelavec (z vključenim sarkazmom), sodniki veselimo, da svoje delovne napore lahko še dodatno povečamo.

A ker moramo biti tihi pozitivci, naj za konec povem staro, vendar dobro šalo, ki ponazarja naš položaj.

Nekega večera se grbavec iz oštarije napoti domov. Pot ga vodi čez pokopališče, ura je pozna, v zvoniku bije polnoč. Na nagrobniku ugleda hudiča, ta pa ga renčeče vpraša: »Kaj nosiš to na hrbtu?« Grbavec mu odgovori: »Ja grbo, kaj pa drugega …« Vrag grobo pravi: »Daj sem!« Grbavec ugotovi, da naenkrat lahko hodi zravnano, njegove grbe nikjer. Vesel se vrne v gostilno in vaščani se ne morejo načuditi, kaj se mu je zgodilo. Pa se eden, ki mu je vojna odnesla nogo, prav tako napoti po poti čez pokopališče, da bi se mogoče še sam rešil svoje težave. In res, vrag še vedno sedi na nagrobniku, ga pogleda z žarečimi očmi in grobo vpraša: »Kje imaš grbo?« Mož odgovori: »Nimam je …« Vrag pa mu zabrusi: »Na, tu jo imaš!«

Z vragom pač ni šale …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Sodba je na Hrvaškem povzročila precej razburjenja, saj obdolženi za povzročitev smrti drugih udeležencev v prometu ni bil prvič pred sodiščem. Tokrat je bil obdolžen zaradi tega, ker je leta 2011 v primoštenskem akvatoriju z motornim čolnom, gliserjem, s hitrostjo 25 vozlov trčil v italijansko jadrnico, pri tem pa sta lastnika, mož in žena, umrla. Postopek se je prvič končal z izrekom pogojne obsodbe, v tem, ponovljenem sojenju pa je bil krivde zaradi pomanjkanja dokazov oproščen. Sodišče namreč ni moglo izključiti možnosti, da je do nesreče prišlo zaradi sinkope – kratke oziroma hipne izgube zavesti, zaradi česar obdolženi ni mogel ustrezno reagirati.

Hrvaška javnost je bila ogorčena, med drugim zaradi očitno različnih izpovedi ključne priče v postopku. Ta je prvotno izjavila, da je obdolženi s kričanjem posadko jadrnice poskušal opozoriti, da gliserja zaradi okvare komand ne more upravljati, pozneje pa je trdila, da je bil neodziven oziroma da je kazal znake nezavesti.

Obdolženi, ki je znan hrvaški poslovnež in tudi povezan s politiko, je že leta 1980 na prehodu za pešce v Zagrebu do smrti povozil žensko, leta 1989 pa povzročil prometno nesrečo, v kateri je umrla še ena ženska. Poleg tega je povzročil še prometno nesrečo, ki se je končala brez posledic. Od leta 2009 do leta 2011 je bil kar tridesetkrat kaznovan za prometne prekrške, v času trajanja tega sodnega postopka pa še petkrat.

Predsednico sodnega senata v tej zadevi, Majo Šupe, so zaradi te sodbe, milo rečeno, močno kritizirali. Očitki so se raztezali od korupcije do nestrokovnosti. V javnosti je bilo precej zgražanja že pri prejšnjem sojenju, ko je prav tako predsedovala senatu. Takrat je bila izrečena pogojna obsodba, zadeva pa je bila razveljavljena prav zaradi tega, ker sodišče menda ni v zadostni meri – vsaj kolikor lahko razberem iz javnih informacij – preučilo vprašanja, ali je obdolženi omenjeno sinkopo res doživel. Sojenje je bilo tudi javno predvajano in v oči mi je padla za naše kraje precej neobičajna komunikacija sodnice z novinarji, ki si jo lahko ogledate v posnetku.

Britansko odločitev o uvedbi dosmrtnega zapora za drzno vožnjo, ki se konča z nezgodo, v kateri izgubijo življenje druge osebe, je spodbudil prav pritisk javnosti ob prometni nesreči, v kateri je umrla 21-letnica, storilec pa je bil obsojen na štiri leta zapora, vendar je bil po prestanih dveh letih že izpuščen na prostost. V javni razpravi je kar 70 odstotkov sodelujočih menilo, da je kot največjo kazen treba predvideti izrek dosmrtnega zapora. Dotlej je bila zgornja meja 10 let zapora. Na novo so uvedli tudi kaznivo dejanje predrzne vožnje, ki ima za posledico telesne poškodbe.

Obe zadevi kažeta na širše probleme, povezane z vedenjem vseh udeleženih v prometu, s katerimi se srečujejo moderne družbe. Tudi v Sloveniji smo pred kratkim dobili kaznivo dejanje predrzne vožnje v cestnem prometu (324. člen KZ-1), ki je dejanja, ki izvirajo predvsem iz malomarnosti povzročiteljev in smo jih doslej zaradi tega tudi mileje kaznovali, prestavilo v območje, kjer je odnos do prepovedane posledice bistveno drugačen. Kar zadeva ta dejanja, lahko na podlagi svojih razmeroma skromnih izkušenj rečem, da v veliki večini primerov vzrok za nesrečo ni bil v predrznosti, temveč je šlo za dejanja, ki ustrezajo klasičnim kaznivim dejanjem, storjenim iz malomarnosti.

Zdi se, da sta vsesplošna vključenost v promet in upravljanje najrazličnejših vozil izključila ali ublažila zavedanje o nevarnosti takšne aktivnosti. Na to kažejo tudi akcije, s katerimi se opozarja na nevarnost uporabe mobilnih telefonov pri vožnji. Svoje delovanje pri vožnji vozila smo tako ponotranjili, da se nam zdi, da recimo pisanje SMS-sporočila ne bo vplivalo na našo zbranost. Priznam, da sem to počel tudi sam, dokler hvala bogu nisem dobil telefona brez klasičnih tipk, ki zahteva preveč pogledovanja na zaslon. Bistveno je, da so vozniki pogosto tako trdno prepričani, da vožnjo popolnoma obvladajo, da potem pride do objestnosti. Ob tem se vedno spomnim besed svojega učitelja letenja. Potem ko sem napravil napako, ki je izvirala iz občutka, da »stvar obvladam«, vendar sva jo jaz in letalo na srečo prestala brez posledic, mi je rekel: »Ni težko biti dober pilot, težko je biti star pilot.« In to velja pravzaprav na vseh področjih, žal pa navadno zraven nas ne sedi učitelj, ki bi nas na to opominjal.

Objestnost zaradi navajenosti upravljanja različnih vozil pa je predvsem posledica tega, kako se na vedenje različnih oseb odzivamo v družbi. Prepričan sem, da se lahko pojavi in obstaja šele pod pogojem, da nekateri ljudje iz različnih razlogov niso izpostavljeni kritiki ali posledicam. Družbeni položaj je eden izmed teh razlogov. Na začetku omenjeni primer je v tem smislu dokaj značilen – drznost, brezobzirnost in s tem povezani uspehi v poslovnem življenju se tako lahko odražajo tudi v vedenju takšne osebe na drugih področjih, med drugim pri vožnji. In ker je v odnosu s takšnimi osebami v navadi, da jim zaradi ljubega miru ne ugovarjamo, takšno objestnost celo hranimo.

Opazno je tudi, da je za tistega, ki se v prometu obnaša predrzno, pomembno biti viden. Američani imajo za to lep izraz showing off. Na morju je to precej pogosto. Vsi smo že bili priča kakšnemu glisiranju v bližini obale. Sam sem nekoč doživel, da je nekaj metrov mimo moje barke pridrvela motorna jahta, ki jo je upravljal možakar na mostu, dvignjenem nad palubo (tako imenovani flybridge), pri tem pa je bil zaposlen z mlado damo, če se lahko tako izrazimo. Verjetno se je s tem hotel pohvaliti; geste pač nisem najbolje razumel. Zanima me, kakšna bi bila njegova obramba, če bi trčil v moje plovilo ... Sinkopa bi bila vsekakor možna.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Vse s tem povezano dogajanje spremljam že od začetka, ker sem pričakoval kolobocije, saj je bilo že tedaj napovedano povečanje vloge in aktivnosti strank v kazenskem postopku. To pri nas avtomatično pomeni, da se bo vsak vkopal na svoje pozicije in se pripravil na obrambo. In da bo tistim, ki se jim to zdi dopustno, pri tem dovoljeno uporabljati vsa orožja, ki jih dano argumentacijsko okolje še šteje za legalna, četudi za ceno verodostojnosti in s precejšnjo mero hipokrizije. To je za našo družbo dokaj značilno. Določena inertnost našega družbenega sistema je včasih kvaliteta, ker nas ne izpostavlja pretiranim pretresom, in jo kot tako sprejemam. Dokaj indikativno pa je, da se v trenutku, ko bi bilo treba napraviti odločen korak – in šele takrat –, začne krčevit boj, da bi spremembo preprečili, ker je v obstoječi situaciji vendarle povsem lepo. Čeprav bi bilo z iskreno komunikacijo marsikaj mogoče urediti že pred tem. Tipičen primer je drugi tir železnice do Kopra. Dogajanje ob ZKP-N je na neki način podobno.

O težavah pri koncepciji postopka sem že velikokrat pisal in tudi opozarjal, kakšne so lahko s tem povezane posledice pri delovanju sodnika na prvi stopnji. Če to hočemo priznati ali ne, je ta pri pripravi zakonodaje pogosto prezrt – razen seveda pri uvajanju vedno novih sistemov nadzora in zahtev po poročanju o tem in onem, dodatnem administriranju itd. Toda nekje se ti posegi končajo in se je treba preusmeriti k samemu procesu. Zdi se mi pomembno, da je v javni razpravi ob teh spremembah to jasno povedal predsednik Vrhovnega sodišča mag. Damijan Florjančič. Opozoril je, da je za sodstvo pomembno, da se stranke v postopku čim bolj aktivirajo, saj – če povzamem njegovo izjavo – »vsi vemo, da je breme, ki pade na obravnavajočega sodnika, prišlo do točke, kjer je za obvladovanje postopka že neznosno« (zapis seje, str. 9.).

Pri obravnavi sprememb je razveseljivo vsaj to, da med razpravljavci ni več nikakršnega dvoma ali pomisleka o tem, da je kazenski postopek spor med posameznikom in državo. Razumljivo je tudi, da ta spor potrebuje nevtralnega sodnika in aktivni(e) stranki(e). In to je pomembno izhodišče. Od tukaj naprej je izbira poti bolj stvar preferenc kot dvomov o cilju.

Okoli sprememb z novelo N sta se izoblikovali dve pomembnejši točki, in sicer zaslišanje osumljenca v predkazenskem postopku in omejitev polne preiskave oziroma povečanje vloge tožilca v tej fazi postopka. Novosti so zdaj že dovolj znane, da jih ni treba podrobneje navajati, zato samo na kratko: policisti ali državni tožilec lahko zaslišijo osumljenca tudi brez zagovornikove navzočnosti pod pogojem, da je zaslišanje posneto in da je obdolženi seveda sam privolil v tako zaslišanje. Kadar ne gre za kaznivo dejanje, za katero je predpisana osem- ali večletna zaporna kazen, zaslišanje poteka ob navzočnosti odvetnika, ki ga na stroške države postavi državni tožilec ali policija. Policija in tožilec lahko zaslišita tudi priče, ki v to privolijo. Na tako izvedeno zaslišanje osumljenca lahko sodišče po izrecni določbi novega 148.c člena opre svojo sodbo.

Sam sem v teh kolumnah že povedal, da imamo sodniki pri teh stvareh težave. Kazenski spis vsebuje tudi tisto, na kar sodbe »ne smemo opreti«; če smo čisto pošteni, je tega res veliko. Ena izmed stvari, ki me motijo že od začetka, je, da kljub vsem spremembam kazenskega postopka v spisu še vedno obstaja »uradni zaznamek o zbranih obvestilih osumljenca«, ali je bil poučen o pravicah, ki jih ima v postopku. In potem vsa navlaka uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih drugih oseb in še nekaj takih uradnih zaznamkov, iz katerih je vidna slika, ki si jo je o zadevi ustvarila policija. Sam se od nekdaj zavzemam, da bi v kazenskem spisu ostalo samo in izključno tisto, na kar smem »opreti sodbo«. Navsezadnje tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da bi bila takšna rešitev bolj »čista«, o čemer sem že pisal v kolumni. Zato mi rešitev, ki jo ponujajo spremembe ZKP-N, ustreza. Še bolj pa bi mi ustrezalo, če teh uradnih zaznamkov ne bi več puščali v spisu. Veljavna ureditev je najbolj nesmiselna, ker se vsi obnašamo, kot da v sobi ni slona. Zgodi se, da zaradi uradnega zaznamka o tem, da je nekdo priznal neko kaznivo dejanje, prihaja do prav krčevitih načinov, kako postopek kljub pomanjkanju drugih dokazov zapeljati tako, da bi se to vseeno upoštevalo ali bi bilo vsaj izraženo. O tem obstaja precej bogata judikatura. Sam z odsotnostjo teh listin ne bi imel težav, ker po naravi nisem nagnjen k temu, da bi želel imeti vse pod nadzorom (nisem control freak, kot to imenujejo Američani). Toda sodnikom je še vedno naloženo, da morajo po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (17. člen ZKP), zato je želja mnogih kolegov, da spis vsebuje tudi to navlako, razumljiva.

Če bi bil zloben, bi rekel, da sta glavni motiv ugovorov zoper novo ureditev glede zaslišanj osumljenca dve stranski posledici. Vloga morebitnega bodočega zagovornika bo zahtevnejša, ker mu bo mandant pač »zabetoniral« izhodišče obrambe. O drugi, tj. o preglednosti delovanja policistov ali tožilca pri tem, pa mnogi sploh nočejo govoriti. Nekateri razpravljavci so izrecno navedli bojazen, da ne bo vidno dogajanje pred posnetkom, ko bi policija lahko izvajala pritisk na osumljenca, itd. Toda zdaj nimamo prav nobenega vpogleda v to, kako je policija prišla do »obvestil« osumljenca, pa to nikogar ne moti. Prepričan sem, da je prav slikovno snemanje teh postopkov tisto, zaradi česar bi našli precej nasprotnikov pri policiji, pa naj mi to zameri, kdor hoče. Ne nazadnje že zdaj zakonska možnost, da se sestavi zapisnik o zaslišanju ob navzočnosti zagovornika, v praksi ni prav pogosto uporabljena. Saj še iz nadaljevank vemo, da so policisti najraje z osumljencem najprej malo sami ...

O preiskavi in njenih omejitvah ne bom govoril, ker jo zadeva podobna situacija kot prej opisano dogajanje. Tudi tam zbrani dokazi za razpravljajočega sodnika nimajo pravega pomena, ker je vendarle treba vse dokaze (razen izjem) izvesti na glavni obravnavi – tudi zaslišanja obtoženega in prič. Zato je omejevanje polnega postopka preiskave po mojem mnenju smiselno.

Zadržki do sprememb so pogosto povezani še z nečim. Delovanje policije bo moralo biti v kazenskem postopku bolj transparentno na ravni odnosa z odvetnikom – spremembe uvajajo pravico pregledati gradivo ter si ogledati zbrane dokazne predmete, ki jih policija navede kot podlago za sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje ali sodeloval pri storitvi (novi prvi odstavek 73. člena). Izvrševanje te pravice sme policija izjemoma omejiti iz razlogov, ki morajo biti dovolj tehtni – vsaj kolikor lahko ocenim zdaj. Policijo dovolj poznam, da vem, da ji tak odnos gotovo ne bo všeč in da bo ob prilagajanju tej novosti še veliko porodnih krčev. Toda drugače v prihodnosti pač ne bo šlo, tudi če se ohrani sedanja ureditev; prepričan sem namreč, da do tega pridemo tudi z razlago Ustave. Ta sprememba in omenjena dolžnost plačati zagovornika iz sredstev policije ali tožilstva bosta po mojem najbolj dregnili v delovanje in miselnost sedanjega ustroja organov pregona.

Še najbolj farizejsko pa se mi zdi navajanje, da bodo spremembe v škodo socialno ogroženih oziroma socialno šibkejših udeležencev postopka, zlasti obdolžencev. Gre za večno vprašanje, kdo bo plačal, izhodišče pri tem pa je premisa, da je delo sodišča (beri preiskave) v tem primeru brezplačno. Če je to razlog, potem bi vendarle kazalo razmisliti predvsem o načinu financiranja obrambe, ki bi bila tako precej bolj svobodna.

In če dobro pomislimo, se vedno znova pojavlja ena sama stvar, na katero sem tudi že večkrat opozoril: v kazenskem postopku človek nima kaj iskati brez odvetnika. Če zanj nima sredstev, mu ga mora zagotoviti država. In vzporedno, državljane je uveljavljanja te pravice treba naučiti, da jo bodo pogosteje uveljavljali. Potem bo večina navedenih pomislekov odpadla.

Če je vse zapisano pri kom pustilo čuden občutek, ker k temu poziva sodnik, lahko pojasnim. Intimno še nismo ponotranjili zahtev demokratičnega kazenskega postopka.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Besedna zveza moralna avtoriteta je po Leksikonu morale in etike(*1) izraz za individualen ali skupinski subjekt z nravstvenimi lastnostmi, ki so v določenem družbenem okolju zaželene. Po širšem pojmovanju se ta subjektivnost ne navezuje nujno na človeka oziroma določeno osebo, temveč ima lahko temelj tudi v drugih moralno relevantnih institucijah in pojavih, vključno s pravom. Za nas je pomembno predvsem razumevanje, da je lahko oziroma naj bi bila neka oseba moralna avtoriteta.

Kakorkoli že obrnemo, je pomen moralne avtoritete v svoji osnovi ožji od pojma avtoriteta, ki pomeni ugled ali veljavo nekega subjekta. Veže se zgolj na njeno moralno, ne pa tudi druge razsežnosti ugleda, ki lahko izvira iz drugačne superiornosti oziroma premoči, na primer psihične, gospodarske, politične ali navsezadnje intelektualne. Vlado Sruk v navedenem delu najbolj poudarja pomen ločevanja med racionalno in iracionalno avtoriteto – cilj prve je, da iz vsakega individua poskuša, kot pravi, »zgnesti« samozavedno, samodejavno, izvirno osebnost – racionalna avtoriteta je vplivanje na podlagi spoštovanja, pristnega prepričanja, duševne moči in poštenosti, izhaja iz razumne uvidevnosti, iz tehtnih premislekov in ustreznih dokazovanj. Cilj iracionalne avtoritete pa je podrejanje ljudi in manipuliranje z njimi, povezana je s samovoljo. Racionalna avtoriteta v nasprotju z iracionalno ni sama sebi namen, usmerjena je navzven, teži k skupnosti samostojnih, neodvisnih ljudi.(*2)

Jasno je, da v kontekstu razumevanja funkcije predsednika Republike Slovenije prihaja v ospredje predvsem pravna oziroma ustavna omejenost njegove avtoritete. Ko poslušamo kandidate, ki se predstavljajo, je vidno, da pogosto ne razumejo niti vloge niti omejitev, ki jih ta funkcija v naši ustavni ureditvi ima. Te ustavne omejitve imajo sicer tudi zgodovinske razloge, ki niso bili najbolj racionalni – omejevanje moči ustavodajalcu takrat neljubega predsednika, kar občasno pomeni težavo. Kljub temu pa ni mogoče reči, da je njegova avtoriteta zgolj moralna.

Večja težava je v tem, kakšen vpliv imajo na oblikovanje avtoritete predsednika države demokratični procesi. Ti za izbiro nosilcev javne oblasti namreč niso najustreznejši, če iščemo osebe, katerih ugled in veljava bi bila podana po objektivnih kriterijih. A zgodovina je pokazala, da boljšega načina od moderne demokratične ureditve (za zdaj?) ni. Skratka, če nekoga izvolimo na volitvah, to še ne pomeni, da je bila naša izbira pravilna in smo našli osebo z ustrezno veljavo. Mislim, da tega glede na zadnje izkušnje na svetovni ravni ni treba posebej pojasnjevati. Izbiramo med podobami, ki jih kandidati ponujajo, in kot pri vsakem nakupu v naši potrošniški družbi nas pogosto bolj prepriča embalaža kot pa njena vsebina. Kaj smo v resnici »kupili«, spoznamo šele pozneje.

Obstaja tudi resnejši vidik avtoritete voljenih oseb. Če smo do izbranega funkcionarja oziroma izvrševanja njegove funkcije pasivni, potem negiramo tudi avtoriteto, ki jo tej funkciji podeljuje pravni red. Preprosto povedano, spoštovanje avtoritete same institucije moramo od njenega nosilca zahtevati, če se pokaže, da smo se pri izbiri zmotili in oseba ni tisto, kar je ponujala ob volitvah. Pot je torej dvosmerna.

Kot opozarja Sruk, ljudje že od nekdaj radi izrabljajo avtoriteto kot izgovor za lastno duševno lenobo pa tudi moralno neodgovornost. Za njo se lahko skrijejo, ker ne znajo, nočejo, ne morejo ali ne upajo misliti s svojo glavo.(*3) Pri izvoljenih funkcionarjih in še zlasti pri predsedniku naše države, ki že po ustavni zasnovi ne more predstavljati samo dela prebivalstva (pa čeprav večinskega), temveč vedno njegovo celoto, je tako nujno spoznanje, da je njegova avtoriteta močna toliko, kolikor smo močni sami.

Če hočemo ali ne, je predsednik države naš odsev v ogledalu, njegova avtoriteta pa odsev naše volje. Ta je lahko »zgolj« moralna ali pa celovita – odločitev je naša.

P. S.: Ne vem, zakaj, a vedno, kadar razmišljam o političnih funkcionarjih v naši državi, mi na pamet pride oznaka, ki je v Štoparskem vodniku po galaksiji Douglasa Adamsa pripisana Zemlji:  »pretežno neškodljiva«. Zdi se mi, da imamo najraje tako izbiro.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Če se vrnem na začetek: navedena sta poročala, da so v Singapurju za ravnanja, ki si pri nas ne bi prislužila niti večjega zgražanja, kaj šele kaznovalne obravnave, predvidene za naše razmere drakonske kazni. Tako se recimo uživanje hrane v javnem prevozu kaznuje s 330 evri, iz bogsigavedi kakšnih razlogov je prepovedano prodajati in žvečiti žvečilne gumije in hraniti golobe, prav tako si kaznovan, če v stranišču ne potegneš vode. Druga ravnanja, ki bi tudi pri nas lahko imela znake prekrškov, so kaznovana bistveno strožje, kot bi to bilo sprejemljivo pri nas, recimo smetenje oziroma na tla odvrženi papirček na tla s 330 evri. Dvakrat tolikšna kazen te lahko zadene, če kadiš ali igraš instrument na javnem mestu, pljuvaš ali po stanovanju brez zagrnjenih zaves hodiš nag. Da o grafitih ali nedovoljenem lepljenju plakatov niti ne govorimo, po zakonu o vandalizmu je lahko za takšna ravnanja izrečena kazen do treh let zapora in od treh do osmih udarcev s palico.

Ja, tudi šiba poje v Singapurju. Resda je rezervirana za moške med 18. in 50. letom – izjemoma za mlajše, pri katerih mora tudi palica biti lažja. Za tiste, ki jih to zanima: palica je iz ratana, v premeru ne sme presegati 1,27 cm, največ pa je mogoče prejeti 24 udarcev. Poznajo tudi smrtno kazen, ki se izvrši z obešanjem – takšna kazen je, kar povedo že na letalih, ki tam pristanejo, predvidena tudi za kaznivo dejanje prometa s prepovedanimi drogami. Ni čudno, da je neki pisatelj Singapur označil za Disneyland s smrtno kaznijo.

V krajši debati z znanci smo se nekako strinjali, da takšnega kaznovanja v naši državi ne bi trpeli. Ne glede na to, da nobeden od nas nima želje, da bi storil katero izmed opisanih ravnanj – razen morda žvečenja žvečilnega gumija –, se nam je vsem zdelo, da gre takšna strogost odločno predaleč. In kar je najpomembneje, ureditev je v bistvenem nasprotju z našim dojemanjem svobode. Od tod paradoks, da ena »ekonomsko najbolj svobodnih držav« vsaj za mojo, vrednostno dokaj običajno opredeljeno družbo niti približno ne velja kot svobodna. Mogoče še najbolj ustreza izraz, ki ga je uporabila znanka – da je »srhljiva«.

O vzrokih, vplivih in dejavnikih kaznivih ravnanj nas uči kriminologija; precej odgovorov najdemo v njenih ustaljenih spoznanjih. Tukaj ne poskušam postavljati nekih veljavnih znanstvenih trditev, znanje na tem področju bi moral obnoviti. Predvsem se sprašujem, proti kateremu robu skrajnosti opisanih primerov gre slovenska družba. Kot je mogoče razbrati iz javnih razprav, smo na področju cestnoprometnih prekrškov kar nagnjeni k temu, da bi bile kazni hude. Na nekatera kazniva dejanja se javnost tako močno odzove, da bi, če ne bi imeli Evropske konvencije o človekovih pravicah in Ustave, zlahka dosegli konsenz tudi o telesnem kaznovanju – še najbolj pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost, zlasti tistih, ki so storjena zoper otroke. Ne morem zanikati občutka, da je na nekaterih področjih nezaupanje do učinkovitosti kazenskega sistema že povzročilo, da se mnogi prebivalci naše države na kaznovalno ureditev ne ozirajo.

Zdaj po moji oceni ostajamo nekje na sredini. Ne bom je imenoval zlata, a zaenkrat vsaj še ni potrebe, da bi »šiba pela«. Upam, da kaj takega nikomur ne pride na pamet …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Načelno sem bil vedno skeptičen do medijev, ki so druge označevali za osrednje ali MSM (mainstream) medije, kar se danes že skoraj uradno uporablja. Vse preveč me je spominjalo na zgodbe o lisici in kislem grozdju ter mi puščalo vtis, da so njihove informacije drugačne predvsem z namenom odstopati in tako pritegniti pozornost publike, tudi za ceno resnega informiranja.

Na to sem postal bolj pozoren v prejšnjem desetletju – predvsem ker se je prepogosto pokazalo, da so napačne informacije prihajale prav od tistih, od katerih bi zaradi njihove tradicije in ugleda pričakovali najbolj objektivne. Danes se ve, da so svetovno javnost z razlogi za vojno z Irakom dodobra naplahtali, ta poseg pa je večina medijev kljub očitno neresničnim dejstvom hote ali nehote legitimirala. Na domačem terenu mi je zaradi poznavanja motivov in izhodišč različnih strani ter danes nujnega poznavanja zgodovine družbenega okolja bolj ali manj mogoče prepoznati bistvo. Včasih je težko opustiti kaj, kar si verjel in želel verjeti, a je pogosto nujno prav zato, ker je tako mogoče bolj objektivno spremljati ne samo preteklost, ampak tudi sedanjost. Toda domače dvorišče pač razmeroma dobro poznam.

Večjo skrb zbujajo spremembe na mednarodni ravni. Decembra sem pisal o tem, da je EU sprejela Resolucijo o strateškem komuniciranju EU zoper propagando, ki jo proti njej usmerjajo tretje strani. Ker ta omenja tudi Rusijo in ker je ocena obveščevalnih služb ZDA (glej tukaj) o vpletanju Rusije v njihove volitve izrecno omenjala medijski hiši Russia Today in Sputnik, je bilo pričakovati, da se bo dejavnost držav obrnila tudi zoper ta dva medija. Ponekod aktivnosti v zvezi s tem že potekajo.

Naslednja, ki bo deležna še za odtenek bolj grobega pristopa, je očitno medijska hiša Al Jazeera. Izrael namerava zapreti njihovo predstavništvo in izgnati novinarje. O neposrednih zahtevah nekaterih zalivskih držav do Katarja, da naj jo ukine, ni vredno niti govoriti. Da ta zahteva ni zrasla samo na zelniku teh držav, je jasno še največjemu bedaku.

Takšne medijske hiše (k njim prištevam še TeleSUR), čeprav neposredno financirane iz državnih virov, vendarle omogočajo še drugačen pogled, predvsem na mednarodno dogajanje. Očitno je, da sledijo tudi neki lastni agendi, vendar – kot je danes že jasno – je ta dosti bolj transparentna kot uniformno nastopanje osrednjih medijev na nekaterih področjih, recimo v mednarodni politiki. Zelo jasne kršitve mednarodnega prava, ki jih zagrešijo bodisi Združene države Amerike ali Izrael, tako samo ti mediji označijo kot kršitve oziroma posege v suverenost tujih držav, osrednji mediji pa jih praviloma zamolčijo ali navedejo kot popolnoma običajen dogodek. Kot pri vojni v Iraku se tako legitimira nekaj, kar je z mednarodnim pravnim redom v grobem nasprotju – pri tem pa kot zavezniki hočeš nočeš sodelujemo. Skrbi, da se ne bi razvedelo za kršitve mednarodnega prava, za katere sta odgovorni na primer Rusija in Sirija, seveda ni. Za to je dobro poskrbljeno.

O tem, zakaj in kako se v zahodnih državah oblikuje konsenz javnosti tako za ohranjanje obstoječega družbenega reda kot za mednarodno delovanje, že desetletja piše Noam Chomsky. Doslej še nisem našel avtorja, ki bi me prepričal o nasprotnem. Kvečjemu obratno, pogosto se pozneje izve, da je bilo delovanje še veliko bolj načrtno in usmerjeno, kot je trdil Chomsky. A te ugotovitve se pojavijo šele po že izvršenih dejanjih. Pogosto so zavestno prezrte, vsaj pri večini. Kljub temu da je takšno dogajanje v delih recimo Seymourja Hersha, Chrisa Hedgesa in podobnih podrobno opisano. Da ne govorim o lani izdani knjigi Nicholasa Schoua Spooked, ki govori o neposrednih povezavah med obveščevalnimi službami, mediji in celo hollywoodsko filmsko produkcijo.

Človek mora informacije vedno pridobivati iz več virov. Zlasti če se nas zaradi pomanjkanja informacij lahko potegne v kršitev pravil, ki so osnova moderne civilizacije. Sicer na splošno ne navijam za nobeno stran, vendar po logiki stvari pač moram slediti temu, za kar smo se v naši državi odločili. Hkrati pa v godlje, ki jih bomo skuhali, tudi nočem stopati slep.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Če je verjeti verskim zapisom vseh mogočih ver, so ljudje celo v časih, ko vse te kakofonije informacij in podobnega intelektualnega hrupa ni bilo, morali odhajati v puščavo ali druge vrste samoto, da bi doživeli pravo razodetje. Če je bilo to potrebno takrat, kaj bi potrebovali šele danes!

Tako se recimo vsakodnevni refleksiji izmika tudi razmišljanje o vrednostni podstati mojega dela. Praviloma v vsakdanji praksi niso v ospredju vrednote, ki jim je zavezano sodnikovo delo, temveč predvsem praktični problemi in težave, ki so lahko precej banalni. Vrednostna podstat pravnega delovanja je zaradi teh težav odrinjena v ozadje in ni neposredno zaznavna. V ospredje stopi praviloma šele pri argumentiranju odločitev, pa še to bolj zaradi tega, ker je treba pojasniti vrednostno ozadje zakonskih določb. K tej zadržanosti do globljih vrednot sodnikovega dela v kazenskem pravu prispeva tudi načelna zapoved o tem, da naj se sodnik izogiba moraliziranju. Meja med moralnim dojemanjem in pravno utemeljitvijo naj bi bila jasna, saj se s tem dokazuje objektivnost presoje sodišča do obdolženčevega dejanja. Zato je jasno, da je sodišče do vrednot zadržano, ker jih pogosto dojemamo kot bolj čustveno in s tem subjektivno komponento človekovega življenja – prav tisto, česar naj sodišča ne bi izkazovala.

K razmisleku o tem me spodbudila pripomba kritičnega bralca, ki je moja pisanja označil za rokovnjaška. Čeprav sam ni podal kakšne boljše argumentacije od tega, da so mu bolj všeč bolj dodelane kolumne kolegov na tem portalu, domnevam, da ga je zmotila – vsaj tako je razbrati iz njegovega pisanja – pragmatičnost in s tem nekakšna banalnost mojih izvajanj. In v tem smislu bi mu lahko celo pritrdil: čeprav že zaradi kratkosti teh prispevkov vsi ostajamo nekako na površini, pa moja razmišljanja izvirajo bolj iz problemov, ki jih doživljam v praksi. S takšnim izhodiščem se lahko ustvarja videz robatosti in nedodelanosti, vendar ne smemo pozabiti, da delo na kazenskem področju že samo po sebi pomeni neposredno srečevanje tudi z najtemnejšimi platmi človeške družbe. Ta senca hočeš nočeš pade tudi na tiste, ki smo vpleteni v obravnavo teh dejanj. Perspektive in razumevanja so tako zelo različni. Če dam športno primerjavo: kadar spremljamo tekmo po televiziji, je to ena stvar, kadar jo igramo, spet druga – pri televizijskem prenosu nihče ne zazna bolečine ob udarcu v golen ali vonja po soigralčevem znoju, psovk in vsega, kar spada v realnost tekme. Ali zadaha po česnu pri soigralcu v gledališki predstavi, če morda ne želite športnih primerjav.

Prof. dr. Marijan Pavčnik, akademik in zdaj ustavni sodnik, je pred kratkim izdal knjigo Iskanje opornih mest (IUS Software - GV Založba, Ljubljana 2017), ki je zbirka njegovih razprav, člankov in krajših zapisov. V prispevku o neodvisnosti sodnikov primerno pravi: »Idealno je, če civilizacijsko izročilo, pravna kultura, uravnotežen politični sistem, strpna družbena klima, pravno izobraževanje ipd. prispevajo k temu, da se sodnik razvije in razvija v razumnika, ki je – prosto po Cankarju – v areni življenja (poudarek M. J.), to je v razumnika, ki s to areno diha in se nanjo pretehtano in z občutkom za mero in s pravo mero odziva.«

Sodnik razumnik, kot razumem to navedbo, je vključen v realnost družbenega življenja in z njo diha. Zato njenih banalnih plati ne more zavestno zanikati ali zanemarjati. Poudarek je prav na sodniku kot razumniku, čigar lastnost je tudi, da se na sebi lasten, tj. intelektualni način odziva na izzive realnega življenja. Eno brez drugega pravzaprav ni mogoče, če hoče ohraniti to lastnost.

Naj se vrnem na začetek. Čeprav se zaradi zahtev sodnikovega praktičnega dela zdi, da pri njem prihaja do izraza zgolj njegova strokovna ali celo obrtna plat, vedno poteka tudi soočanje z vrednostnim ozadjem prava – ne samo tistimi vrednotami, ki v pravu nastopajo v tolikšni meri, da jih včasih štejemo za pravno specifične. Le da neposredno zavedanje tega ne stopa v ospredje. Morda bi mi kdo lahko očital, da vrednot nisem ustrezno sistematično ločil ali uvrstil v zgradbo pravnega reda ali misli, a kot sem že navedel, ta zapis za to nima dovolj prostora niti mu ni namenjen.

Kot opozarja prof. Pavčnik, so že samo oblikovanje premis, njihova povezava in silogistični sklep kot srž pravnega odločanja tudi vrednostna dejanja. Zavedanje, da si integriran v splošni sistem vrednot, ne le izvajalec specifične, neosebne in vrednostno prazne tehnike, pa je nujen del razumevanja prava. Poletno razmišljanje me je utrdilo v prepričanju, da sem temu ostal zvest. Ne popolno, a v sprejemljivi, razumni meri, ki je značilna za človeka – vse drugo bi bilo neznosna aroganca. Nihče ni nezmotljiv.

Poletje je prekratko za kaj več …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pri sodnikih je to še dodatno izraženo skozi načela kodeksa sodniške etike, zlasti načeli predanosti in varovanj ugleda. Seveda obstaja več zelo različnih razumevanj meja, ki so sodniku v zasebnem življenju postavljene in, kot vedno, kadar imamo zgolj načelne ureditve, več različnih interpretacij vsebine teh načel. To ni tako nedolžno in še manj teoretično vprašanje, nekaj takšnih dogodkov je v preteklosti že bilo izpostavljenih. Problematično je zlasti dejstvo, da je mogoče danes relativno enostavno tudi kak obroben ali zanemarljiv dogodek ali vedenje predstaviti kot pravo in pomembno družbeno deviacijo.

No, medtem, ko to pišem, na Hrvaškem preživljam svoj dopust, ki je s prej omenjenimi pravili, vsaj kolikor je meni znano, skladen. Moje delo, kot običajno, ni čisto izginilo iz dnevnega repertoarja, a v pretežnem delu se ga trudim čimbolj odmisliti, v debatah s tistimi, ki me še ne poznajo, pa čimbolj prikriti kakršnokoli pravno kvalificiranost. Že tako ali tako preveč zlahka beseda nanese na arbitražno sodbo in potem do pogovorov, kjer (ne)poznavanje prava, še zlasti mednarodnega, doseže neslutene višave abotnosti. Najkasneje po četrt ure postane jasno, zakaj imamo z razumevanje prava na obeh straneh mejne črte precejšnje težave. A to je že neka druga štorija ...

A če se vrnem na začetek – povezanost človeka z njegovim moralno komfornim delovanjem se pogosto poskuša pojasniti na različne načine. Zgoraj omenjena pravila vedenja in ravnanja sodnikov v svojem prostem času niso samo enosmerna – ne zavezujejo samo sodnikov pri svojem življenju in delu temveč, in to je precej pomembno – generirala naj bi podobo, od katere drugi pričakujejo moralni vzor. Po domače povedano, zamisel ni samo v tem, da se sodnik ravna po svojih stanovskih pravilih, temveč, da se nekdo obnaša kot „Sodnik“.

Ko torej ljudje opazujejo človeka, ki opravlja funkcijo sodnika, pri njegovem vedenju v prostem času, imajo neka pričakovanja, za katera ta oseba (sodnik) lahko niti ne ve, da obstajajo. Vanj se namreč lahko projecira tudi nek subjektivno zamišljeni moralni ideal. Tudi zaradi takšnih, včasih zelo nerealnih pričakovanj, je pomembno razložiti tudi, da so sodniki, kljub vsem restrikcijam, ki izvirajo iz njihove funkcije, predvsem ljudje. In kot velja za ljudi, "Homo sum, humani nihil a me alienum puto"/človek sem, nič človeškega mi ni tuje/. Kot pri „običajnih“ ljudeh, tudi pri sodnikih stvari ne bi smele biti tuje. Ali drugače povedano – kot je pomembno, da se generira ustrezna podoba sodnika, tako le-ta ne sme dajati občutka, da gre za neko nad ali ne-človeško osebo.

To razmišljanje se v tem delu navezuje na kolumno kolega dr. Novaka, ki izpostavlja probleme s sedanjim sistemom prisedništva in, če prav razumem njegovo misel, odpira tudi že dolgo potrebno javno debato o tem, ali so na tem področju potrebne spremembe. Osebno mi, za razliko od očitne zadržanosti večine strokovne in kar je še bolj zanimivo, laične javnosti, niti približno ni tuja ideja o uvedbi resnične porote v Republiki Sloveniji. Prav iz zgoraj navedenih razlogov – v sodnike, kot profesionalne izvajalce sodne funkcije se projicira tudi nek, resnično nedosegljiv strokoven in moralen ideal – kot, da bo vse rešeno s tem, da bomo usposobili in našli popolnega sodnika. Ne, trdim, ravno obratno, v Sloveniji je potrebno bolj izpostaviti tisto, kar v anglosaksonskem sistemu imenujejo „judgement by peers“ - sojenje po sodržavljanih (delovni prevod), ker to daje nenazadnje tudi občutek lastne vključenosti v izvajanje oblasti. Ker ena izmed večjih težav slovenske države je prav njena odtujenost od lastnih državljanov. Ta je tista, ki jih potiska v pasivnost. Večina bralcev - pravnikov, tako sem prepričan, se bo ob misli na porotno sojenje zdrznila in prav to je naš problem.

Zgoraj omenjeni princip anglosaksonskega sojenja izvira prav iz samozavesti državotvornega prebivalstva, zgodovinsko najprej pripadnikov plemstva in nato, kot je to značilno za demokratično ureditev, celotnega ljudstva in ja, tudi ljudstva z vsemi njegovimi napakami. Zavedanje teh napak je tudi izraz samozavesti. Tudi tako se lahko razume Cankarjev vzklik iz Hlapcev: Narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar. Danes je namreč vse preveč interpretacij sodnega dogajanja v smislu iskanja nekih, včasih prav norih razlogov, ki naj bi bili na strani sodnikov. Gre za direktno posledico prej opisanih projekcij v imaginarnega sodnika.

A preden me preveč odnese, ker vendarle gre za počitniško kolumno ... Trenutno se hahljam ob tem, kako se, po svojem bistvu podobna zgodba, odvija na Hrvaškem, točneje na otoku Hvaru. Lokalna oblast je tam namreč uvedla drakonske kazni za neprimerno vedenje turistov. Moške npr., ki se bodo po mestu sprehajali zgoraj brez, ali ženske v modrčkih se lahko kaznuje s kaznijo 500 evrov, sprehajanje po mestu v kopalkah vas bo stalo 600 evrov, če pa boste na javnih mestih jedli in pili, se vinjeni majali po cesti ali na njej spali, pa bo kazen lahko 700 evrov. V čem je podobnost boste rekli?

Ker se v javnih debatah na hrvaških družabnih omrežjih ob tem ukrepu tudi išče „idealnega“ turista. Le-ta ima, jasno, najprej ogromno denarja, ki ga je pripravljen dobesedno razmetavati okoli. Hodi naokoli vsaj v srajci in kravati, po možnosti v obleki, vsekakor ne v kratkih hlačah, tiho posluša klasično glasbo in si ogleduje galerije. Nato v restavraciji zaključi z večerjo ob deseti uri zvečer in gre spat. Ali še bolje, kot predlagajo nekateri, na meji kar plača hrvaški državi znesek, ki ga je hotel porabiti na svojem dopustu, in se nato takoj vrne nazaj domov. Si lahko predstavljate, kako je potem, ko se potem na ta sončni otok priklati cela horda ljudi in nekateri popijejo malce preveč ali pa pokažejo malce več kože. Saj ni čudno, da so šokirani ... V bistvu gre za enako miselno dogajanje, kot zgoraj opisano. Če se hočeš iti turizem, moraš imeti rad ljudi in jih sprejemati, če parafraziram enega izmed pravnih citatov, katerega avtor mi je žal ušel iz spomina.

Tako, naslednjič bom že spet v uradnih prostorih in uradnem svojstvu. Zdaj pa grem v kratkih hlačah in ponošeni majici na kavo ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Prvo kaznivo dejanje, ki je tudi v gradivu, pripravljenem ob sprejetju sprememb KZ-1E, povezano s pojavom pornografije iz maščevanja (revenge porn), stori tisti, ki »javno objavi posnetke ali sporočila druge osebe s seksualno vsebino brez privolitve te osebe in s tem huje prizadene njeno zasebnost«. Drugo pa stori tisti, »ki drugega ali njegovega bližnjega s ponavljajočim se opazovanjem, zasledovanjem ali vsiljivim prizadevanjem vzpostavitve neposrednega stika ali stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev zalezuje in pri njem ali pri njegovem bližnjem s tem povzroči prestrašenost ali ogroženost«.

Obe dejanji je mogoče storiti tudi v analognem svetu, če mu tako rečemo. Zalezovanje dobi posebno močan učinek ob neposrednem stiku med zalezovalcem in njegovo žrtvijo v »resničnem življenju«, vendar je danes, ko je naša eksistenca zelo vezana na virtualni svet, dosti bolj pogosto in verjetno, da dogajanje meja virtualnega sveta niti ne bo prešlo. To pa nikakor ne pomeni, da je kaj manj nevarno, zlasti pri mladih, ki so bistveno navezani na ta svet. Znani so primeri samomorov mladoletnih zaradi nadlegovanja na družabnih omrežjih in podobno.

Tudi pojav revenge porn ni vezan v celoti na obdobje interneta. Že pred desetletji sem poznal nekoga, ki je imel navado skrivaj snemati svoje posteljne podvige z nič hudega slutečimi dekleti in se je s tem tudi bahal. A takrat bi le težko našel ustrezen medij, da bi to spravil v javnost – še najbolj izvedljivi možnosti bi bili zasebna projekcija nekaj osebkom, ki bi morali biti resnično brez vsakih zadržkov, ali posojanje videokaset. Pravno bi seveda tudi takrat dejanje imelo posledice, vendar je bila njegova družbena nevarnost zaradi omejitev medijev precej manjša.

Sam sebi se zdim kot starec, ko ugotavljam, kolikšne količine digitalnih posnetkov dogodkov je danes mogoče narediti. V osemdesetih in devetdesetih letih sem se napol poklicno ukvarjal s fotografijo, vendar je moj celotni arhiv dveh desetletij le drobtinica v primerjavi s tem, kar sem poslikal v zadnjega pol leta. In če sem prej moral najti primeren trenutek in kraj, da sem kakšni družbi pokazal nekaj svojih fotografij, je to zdaj že skoraj preveč preprosto. Logična posledica tega dejstva sta povečana količina vsakovrstnega slikovnega gradiva in skorajda neomejena možnost njegove distribucije.

Vrnimo se k pornografiji iz maščevanja. Kaj so pravzaprav razlogi za objavo tovrstnih posnetkov neke osebe, s katero je »avtor« delil takšne intimnosti? Pri omenjenem znancu sem videl, da so bili posnetki nekakšne trofeje, s katerimi se je lahko hvalil. A to še ni pomenilo, da je (vse) te posnetke tudi kazal, ampak je šlo bolj za to, da je lahko svoje bahanje tudi »ustrezno« podkrepil.

Na medmrežju sem naletel tudi na izraz nekonsenzualna pornografija, ki se mi zdi ustreznejši prav zaradi tega, ker razlog za javno objavo posnetkov spolnosti ni le maščevanje – tudi opis znakov tega kaznivega dejanja ne zahteva posebnega motiva pri storilcu, kar maščevanje sicer je. Potrebna sta samo odsotnost soglasja in učinek, da huje prizadene zasebnost oškodovanca/ke.

Motivi poleg maščevanja zajemajo tudi čisto preprosto postavljanje pred vrstniki ali pa celo zabavo. Pri čistem maščevanju je verjetneje, da bo storilec posnetek ciljno pošiljal osebam, pri katerih bo po svojih domnevah dosegel največji in najhitrejši učinek – na elektronsko pošto sorodnikom, prijateljem, partnerjem, sodelavcem, delodajalcu in podobno. Zaradi omejitev družabnih omrežij, ki bi lahko preprečile učinek pri znancih, je namreč distribucija po njih težja. Če storilec posnetke pošlje na opisani način, pa bo učinke svojega dejanja lahko opazoval, kar je tudi cilj maščevalnosti. Za dosego širšega učinka, torej posredovanja takšnega materiala na svetovni splet, bo posnetek praviloma vseboval tudi druge osebne podatke, ki bodo omogočali identifikacijo žrtve – njeno ime, naslov, profil na družabnem omrežju, telefonsko številko itd.

Moderna družba tudi na področju seksualnosti ponuja veliko raznolikost. Razvoj, ki zahteva vse večjo specializacijo in raznolikost ponudbe, se kaže tudi pri prostituciji, o čemer s stališča ekonomske teorije prava piše ameriški sodnik in avtor Richard Posner v delu Sex and Reason (Spolnost in razum). Njegova razmišljanja lahko strnem v kratek povzetek, da več ko je prostitutk, bolj se njihova ponudba specializira. Pri pornografiji je k temu pripomogla možnost distribucije, ki je bistveno večja kot pred desetletjem ali malce več, ko video vsebin še ni bilo mogoče tako zlahka spremljati po medmrežju. Pornografska ponudba je tako od dokaj uniformnih osemdesetih let prejšnjega stoletja do danes razvila ekstremno raznolikost, saj je mogoče legalno spremljati spolnost, razvrščeno po starosti subjektov (iz tega seveda izvzemam inkriminirano otroško pornografijo), po spolnih preferencah in usmeritvah, po kontekstu nastanka posnetkov spolnih dejanj … Tako je eden od segmentov pornografske ponudbe postala tudi pornografija iz maščevanja, objavljena na lastnih spletnih straneh. Zaradi navedenih dejavnikov se ni razvila samo ponudba, temveč tudi povpraševanje po posnetkih in spletnih straneh. Do njih sicer ne boste prišli tako zlahka – leta 2015 sta Google in Microsoft omejila možnost, da bi prek njunih iskalnikov prišli na pornografske strani s takšnimi vsebinami, zadnja leta pa je tudi večina specializiranih spletnih strani morala takšne vsebine odstraniti oziroma so spletne strani kar zaprli.

To pa ne pomeni, da takšnih posnetkov ne boste našli na kateri od popolnoma legalnih spletnih strani, skritih v rubriki amaterski posnetki. Ne s podatki, ki bi omogočali prepoznavnost posameznika, kot pri motivu maščevanja, a gotovo jih je večina posnetih brez soglasja vsaj enega od udeleženih. Danes je namreč izjemno lahko narediti takšen posnetek.

Slovenija je s posebno inkriminacijo takšnega ravnanja med razmeroma redkimi državami – v primerjalnopravnem pregledu v gradivu, ki je spremljalo spremembe zakona so navedene samo Danska, Francija in Združeno kraljestvo. Dejanje je najbolj konkretno opredeljeno v Združenem kraljestvu, kjer so ga uvedli leta 2015. V Združenih državah Amerike, kjer obstaja več različnih ureditev tega področja, je dogajanje dokaj pestro, včasih tudi s tragikomičnimi potezami. Tako je v oddaji o nadlegovanju po internetu ameriški komik (angleškega porekla) John Oliver pokazal primer poskusa, da bi se tak posnetek odstranil s spleta na podlagi tožbe iz naslova avtorskih pravic. Tragikomično pri tem je bilo, da je morala oškodovana oseba za ugotovitev upravičenosti te zahteve posredovati gole fotografije sebe, da se je lahko ugotovilo, da je na posnetku res ona. Kaj takšna zahteva pomeni za žrtev dejanja, verjetno ni treba pojasnjevati (prispevek si lahko ogledate tukaj).

Nekako bi se spodobilo, da bi se razmišljanje v tej kolumni zaključilo z moralnim naukom. Toda zaplet je zaradi morale pravzaprav sploh nastal. Večina storilcev takšnih ravnanj je moških, prav postavljaštvo kot motiv pa je skoraj izključno v moški domeni. Ženska se namreč pri tem kaže kot pasivni objekt moške osvojitve – in to je najbolj nevtralen poudarek, ki ga glede tega lahko oblikujem. Ko se bo pri nas uveljavilo zavedanje, da gre za enakopravno in vzajemno aktivno delovanje, potem tudi potrebe po bahanju ne bo več.  S tem pa bo odpadel vsaj del motivov in – če dobro premislim – tudi maščevanja.

Telefoni z možnostjo visokoločljivostnih videoposnetkov namreč ne bodo izginili … 

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Prav tako je jasno, da je ravnanje z odpadki v tej naši potrošniški družbi ena najbolj kočljivih dejavnosti, ker ustvarjamo tako ogromne količine odpadkov, da je že na prvi pogled očitno, da morajo pri tem nastajati težave. Samo v našem gospodinjstvu se raznorazne embalaže in podobnega vsak teden nabere za tri do štiri velike plastične vreče, pa se mi zdi, da z nakupi in porabo nikakor ne pretiravamo.

Sam odpadke tudi pridno razvrščam in mečem v ustrezne koše, čeprav mi je to kar mrzko. Ločevanje odpadkov razumem tudi kot dokaj perfiden način, da smo brez plačila vključeni v neko proizvodnjo sekundarnih surovin. Moja skepsa na tem področju izvira iz dejstva, da pri vsej pozornosti, ki jo namenjamo ločevanju odpadkov, še nisem opazil enako intenzivnega promoviranja manjše uporabe embalaže. Potrošnja pač poganja gospodarstvo, gospodarstvo pa vedno poskuša zmanjševati stroške. Tako smo včasih nezavedno in iz pozitivnih nagibov vključeni v neko dejavnost, ki kuje dobičke na naš račun. A to je neka druga zgodba.

To omenjam predvsem zaradi tega, ker dogajanja v Kemisu ne moremo opazovati ločeno od konteksta, v katerem sodelujemo vsi – odpadki so nujen sestavni del našega življenja. In prav potrošnja, ki poganja gospodarstvo, tudi pospešuje in vzporedno s proizvodnjo omogoča nastanek odpadnih materialov. Vsako takšno dejavnost »plačamo« s povečanjem količine odpadnih snovi. In te so, to ve vsak, ki je kdaj stopil v kakšen industrijski obrat, neizogibno nevarne za okolje – od olj, kislin in drugih kemikalij, vse, če se jih neobdelane spusti v okolje, povzročajo škodo. A to seveda vemo.

Zaradi te nevarnosti so bile že zdavnaj oblikovane ustrezne inštitucije in pravne podlage, od zakonov do posamičnih odločb. Njihov namen je ukvarjanje s temi težavami in preprečevanje posledic, kakršne so nastale v omenjeni zadevi. Od državne do lokalne ravni so vzpostavljene varovalke in prepreke, da do tega ne more priti. Tudi to nam je znano.

Toda ta del ureditve, ki poskuša delovati pravnopreventivno, je v družbeni zavesti pogosto odrinjen na rob, še več, takšno delovanje je predstavljeno celo kot ovira za razvoj. Večkrat se lahko sliši, da državni organi še niso izdali okoljevarstvenega soglasja takšne ali drugačne vrste ali drugih dovoljenj in drugih odločb, katerih osnovni namen je ugotavljanje vpliva nekega posega tako v naravno kot družbeno okolje. Enak odnos je vzpostavljen do tistih, ki aktivistično delujejo na področju varovanja okolja. K temu je treba dodati še karakterno značilnost »navadnega« prebivalstva, ki ima očitno tako tolerančno območje, da ne zmore aktivnega delovanja, dokler ga k temu ne prisili nastanek konkretne škode.

Tako je tudi s Kemisom. Kot priseljenec v te kraje za njegov obstoj niti nisem vedel. Bolj mi je (dobesedno) padel v nos smrad z bližnje vrhniške deponije, katere vonjav smo ob ustreznem vetru deležni v predelu vrhniških nakupovalnih centrov. Priznam tudi, da se mi je nekje v ozadju zdelo malce nenavadno, da je tako blizu Ljubljanice tako obsežen predel, kjer je več podjetij z dejavnostmi, ki jih ne moremo šteti ravno za čiste, če se dokaj milo izrazim. Tudi zaradi tega, ker sem v času mladinskih delovnih akcij v brigadi Šiška - Kavadarci leta 1979 ročno prekopal kakšnih 50 metrov kanalov ob današnji avtocesti med Ljubljano in Vrhniko in videl, da je ta šotasta zemlja zelo prepustna in različna, od štajerske ilovice in laporja. Prav tako sem vedel, da Industrija usnja Vrhnika uporablja hudičevo nevarne kemikalije, in bil seznanjen z delovanjem na tem področju, a sem imel zagotovila, da so zadeve ustrezno urejene. In tudi sicer v svojih vsakdanjih stikih s sovaščani teh težav nisem zaznal, če odmislim zgodbe, povezane z določenimi zbiralci odpadnih materialov.

Precej hitro po požaru se je začelo razmišljati tudi o odgovornosti vpletenih in tistih, ki so bili dolžni skrbeti za varnost. Po naravi stvari se je več ljudi obrnilo tudi name. In ob njihovem pripovedovanju je jasno, da so obstajali številni elementi, ki kažejo, da so ekološke nesreče v tem kraju bile in so še kako verjetne, pa tudi, da vzpostavitev teh dejavnosti ni bila vedno v okviru zakonskih določb, ampak je dostikrat temeljila na golem koristoljubju. Milo rečeno. 

Seveda so me spraševali, kakšne so možnosti za pregon odgovornih in kaj se da s tem v zvezi storiti. In seveda sem, kot je moja dolžnost, ljudi napotil na ustrezne institucije. Toda nečesa kazensko pravo zanje ne more storiti: preprečiti požara v Kemisu. Ta se je že zgodil. Tega ne more storiti tudi glede drugih stvari – od domnevnih ilegalnih deponij do dovoljenj za odlaganje odpadkov na neustreznih krajih. Tudi ne ublažiti posledic, ki se lahko pokažejo kasneje, tako na ljudeh kot v okolju. Tega kazensko pravo ne more popraviti.

Danes je bolj ali manj jasno, da mora biti družbena aktivnost intenzivna prav na področju varovanja okolja. Tukaj je torišče, kjer se bodo v prihodnje iskali odgovori na vprašanje soodvisnosti in družbene organizacije. Prav pri tem je treba delovati pravočasno in odločno, ne pa čakati, da se nekaj zgodi.

Vedno znova pravim, da je takrat, ko stvar pride pred kazenskega sodnika, že prepozno. In to si resnično velja zapomniti. 

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Toda ker se je pravna ureditev po svoji vsebini vračala v klasične pravne okvire, ki zahodno civilizacijo definirajo že zadnjih nekaj stoletij (ponekod celo tisočletij), je bilo to vendarle sprejemljivo. Priznam, na nekaterih področjih so stvari postale celo precej bolj preproste. Tako je bilo gotovo enostavneje študirati Pretnarjev učbenik o trgovinskih (danes bi rekli gospodarskih) družbah, ki je nastal v petdesetih letih prejšnjega stoletja in so ga v devetdesetih letih ponatisnili, kot statusno pravo, ki je veljalo v sistemu socialističnega samoupravljanja. Tam sem se prvič srečal s statusnimi oblikami, ki jih je mogoče videti povsod po svetu in so večinoma uveljavljene še danes, pa tudi s težavami, ki jih te stvari prinašajo s seboj – od možnosti zlorab do ekonomskih tveganj in seveda tudi stečajev in drugih nesrečnih plati klasične kapitalistične gospodarske ureditve.

Nikakor ne bom trdil, da je gospodarsko pravo »moja« pravna panoga, čeprav imam na svojo žalost z njo še preveč opraviti. In po pravici povedano, o njej, še zlasti o smislu statusnega prava, gojim prav nespodobne misli. Izvirajo iz tega, da sem si pri obravnavi kaznivih dejanj zoper gospodarstvo iz 24. poglavja Kazenskega zakonika ustvaril dokaj mučno sliko o moralni in vsebinski podstati slovenskega gospodarstva. O svetovnem pa se za tako sliko ni bilo treba niti truditi, ker nas s tem vsak dan seznanjajo sredstva javnega obveščanja.

Naj se vrnem k bistvu – vprašanju zakonodaje. Zadnje dogajanje v zvezi z Agrokorjem in zdaj z Mercatorjem je spet nekaj takega, kar nenehno spremljamo v taki ali drugačni obliki, spreminjajo se samo imena, na koncu pa se vedno pokaže, da (običajno prevelik) račun plačamo navadni državljani. Zakon o pogojih imenovanja izrednega člana uprave v družbah, ki so sistemsko pomembne za državo, sprejet po hrvaškem zgledu Agrokorja, je namreč spet nekakšna izjema, ki se veže na upravljanje gospodarske družbe – ta se od drugih gospodarskih družb v pravnem smislu razlikuje samo po številu zaposlenih (6000) in višini čistih prihodkov od prodaje (več kot milijardo evrov), če pustimo ob strani nekatere druge pogoje, povezane z ekonomijo njenega poslovanja.

Zakon sicer na videz izpolnjuje formalne lastnosti zakona kot pravnega akta –  subjekti so zajeti po tipskih lastnostih in niso individualizirani, prav tako pa je dejanski stan zajet abstraktno –, vendar vsi vemo, za koga je napisan. Že dejstvo, da je tako lahko prepoznati zakonodajalčev namen, da bi zaščitil upravljanje neke gospodarske družbe ali posegel vanj, vodi v nujno vprašanje, ali je sprejemanje takih pravnih aktov morda mogoče označiti za zlorabo pravne forme. Vse skupaj spominja na fantovo povabilo dekletu po uspešnem zmenku, da si v njegovem stanovanju ogledata zbirko metuljev – oba vesta, da resnični razlog za obisk niso metulji (ali zbirka plošč, znamk, kavica …). Lahko se pretvarjamo, da bo zakon imel splošno veljavo, toda dejstvo je, da je napisan za konkretno gospodarsko družbo v konkretni poslovni situaciji – temu pa kot splošni pravni akt nikakor ni namenjen. Posledice so kot pri navedenem ogledu zbirke metuljev sicer lahko ugodne, ni pa to nujno – niti v kratkoročnem niti v dolgoročnem smislu.

V osnovi gre za vprašanje, ki se v zadnjih desetih letih pojavlja vedno znova in znova: kdaj je zasebni gospodarski subjekt prevelik (too big to fail), da bi država lahko zgolj nemo opazovala njegov padec. In posredno za vprašanje, ali je smiselno, da so dobički individualni in pripadajo lastniku – zasebniku, dolgovi pa kolektivni in jih plačamo vsi. A to je seveda dejansko in politično vprašanje in narekuje drugačne odločitve.

S stališča teorije prava je po mojem mnenju problematična uporaba zakona za reševanje konkretnega in specifičnega problema na področju z ustavno zajamčeno svobodo. Ta dilema nikakor ni nova, ker se veže na splošnost zakona. Če si privoščimo nekoliko srhljiv izlet v zgodovino: s podobnimi izzivi so se ukvarjali v obdobju Weimarske republike in poznamo tudi rešitve zanje, kakršne je ponujal recimo Carl Schmitt.(*1) Težava je v tem, kako se po takšnih posegih v delovanje pravnega reda vrniti v stanje »normalnosti«. Vse preveč je izkušenj, ko so parcialni posegi prinesli več težav kot koristi. Bojim se, da bo tako tudi zdaj.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zato vsaj praznikov, kot sta 27. april in 9. maj, nihče ni resno postavljal pod vprašaj. Še manj pa 1. maj, prikupen praznik s kresovi in pikniki. Ti idilični prizori iz moje mladosti so pač kot še mnogo tega minili, malo zaradi tega, ker se je spremenila družba, precej bolj pa zaradi tega, ker smo se z njo spreminjali tudi jaz sam in ljudje okoli mene. Danes so ti prazniki, kot jih je označila novinarka, moja znanka na družabnem omrežju, dnevi za popoldanske zgodovinarje – z interpretacijami, ki segajo od skrajno primitivnih in poenostavljenih do skrajno kompleksnih in seveda vedno prisotnih teorij zarote. Kot sem videl in bral letos, se temu ni mogel izogniti niti 1. maj, pa čeprav z družbenopolitično ureditvijo naše rajnke države nima kaj dosti opraviti. Občutek, da smo bili na pravi strani zgodovine, se počasi razblinja v nekakšno brezoblično gmoto in relativnost, tako značilno za sodobno družbo. V sinovih učbenikih vidim, da njegovi generaciji od njega ne bo ostalo kaj dosti.

Sprašujem se tudi, ali smo v današnji mednarodni situaciji na pravi strani. Mogoče me je k temu spraševanju napeljal prav uvid v razmišljanje predvojnih in medvojnih generacij, ki je po osamosvojitvi relativiziral podobo, kakršna se je naši generaciji izoblikovala na podlagi črno-bele slike naše zgodovine. Ta slika je bila preprosta, skorajda digitalna – če si bil slab, si bil za Nemce, če si bil dober, pa za partizane. Nobenih odtenkov, ne sive ne drugih barv. Ko smo se začeli več pogovarjati o dilemah generacij, ki so bile v drugi vojni neposredno udeležene, pa so stopile v ospredje prav različnosti perspektiv in predstav. Pošteno povedano, k moji skepsi so občutno prispevale lastne izkušnji ob osamosvojitveni zgodbi, ki je obetala bistveno več, kot se je potem uresničilo. In tisti, ki smo v njej sodelovali, si na občasnih srečanjih danes pogosto postavljamo pod vprašaj stvari, o katerih takrat nismo dvomili.

Zato z nelagodjem spremljam dogajanje na Bližnjem in Daljnem vzhodu, predvsem delovanje Združenih držav Amerike, ki so ne samo naša zaveznica, temveč – če si to hočemo priznati ali ne – kreirajo našo, slovensko globalno politiko in nas postavljajo na določeno stran. Kot država smo članica zveze NATO, o tem, kdo ima v njej glavno besedo, pa najbrž ni dvomov. Kaj dosti manevrskega prostora za nas ni.

Vse skupaj ima seveda tudi mednarodnopravno razsežnost, ki se veže predvsem na uporabo sile, in tukaj se z zadnjimi dogodki gibljemo na robu dopustnega, če že nismo stopili onkraj. Vsaj glede utemeljenosti zadnjega ameriškega napada na Sirijo nimam dobrega občutka. Za posege tretjih držav na sirsko ozemlje v boju proti Islamski državi intimno nekako še poskušam najti utemeljitve, za neposredne napade na uradne oborožene sile druge države brez ustreznih odločitev Združenih narodov pa nimam pravega razumevanja. Vse preveč me spominjajo na neštetokrat slišan stavek iz mladosti, da so »6. aprila sile Osi brez vojne napovedi napadle Jugoslavijo«, in predavanja mednarodnega javnega prava, pri katerih sem poslušal o kogentnem pravilu o prepovedi uporabe sile. Kljub vsem pomanjkljivostim pri odločanju Organizacije združenih narodov še vedno ne vidim boljšega foruma za morebitne oborožene posege na teritorije drugih držav.

Danes so napake, ki so omogočile podporo javnosti za vse posege ZDA in drugih članic zveze NATO na teritorije drugih suverenih držav (od incidenta v zalivu Tonkin do iraškega orožja za množično uničevanje), že dodobra predelane. Pogosto se pokaže, da pravih razlogov za takšne posege ni bilo. Po njihovem koncu se o tem seveda nihče prav dosti ne sprašuje – niti se noče spraševati –, ker smo takrat vsi, ki smo jih podpirali, v istem loncu. In to ni nič novega – primerjav raje ne bi našteval, ker jih dandanes nihče noče slišati. Ampak toliko le moramo biti pošteni do sebe, da se moramo zavedati, da kot člani zveze NATO z molkom privolimo tudi v aktivnosti sočlanov. In ne nazadnje, naša država bo prej ali slej poklicana, da pri njih tudi sodeluje, kot sodelujemo že v Afganistanu, Iraku in še kje.

Navdaja me nelagoden občutek, da smo pred prelomnimi dogodki. Vem, da za posameznika to niti ni zelo pomembno, saj je zanj vedno v ospredju lastno preživetje in preživetje njegovih otrok, a vseeno upam, da smo na pravi strani zgodovine. 

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Avtor pri pojasnjevanju izhodišč svojega dela na zanimiv način predstavi in obravnava okoliščine, v katerih je največ možnosti, da je po krivici obsojena oseba v obnovljenem postopku oproščena očitkov iz obtožbe. Tako navaja, da je takšna oseba storila kaznivo dejanje umora ali posilstva, da se ni pogodila (plea bargain), da je bila obsojena na daljšo zaporno kazen in da je imela na voljo kakovostno pravno zastopstvo in raziskovalne možnosti v fazi po pravnomočni obsodbi. Poleg tega je pri takem razpletu tudi pogosto, da je bil primer osredotočen na vprašanje identitete storilca, da so obstajali fizični ali drugačni ekskulpatorni dokazi, da so bili ti tudi zbrani, ustrezno hranjeni in dani na razpolago obsojenemu. Sicer pa je po avtorjevih besedah v primerih, kadar je bila najdena sled DNK, potrebno tudi precej sreče; kadar te vrste sledi ni, pa je pravzaprav vse odvisno od srečnega naključja (str. 7 njegovega dela). Zadnjo navedbo je ilustriral z opisom nekaj primerov takšnih srečnih naključij. Še najbolj zanimiv se mi zdi tisti, v katerem se je po krivici obsojeni znašel v isti celici s pravim storilcem in shranil njegove cigaretne ogorke, analiza DNK pa je pokazala, da je umor in posilstvo storil prav ta sojetnik.

Avtor se opira na podatke in primere, obravnavane v okviru projekta, ki poteka na Pravni šoli Cardozo v ZDA, njegov cilj pa je tudi reforma kazenskih postopkov. Analiza primerov, v katerih so bili obsojeni na podlagi naknadne analize DNK oproščeni, je pokazala, da h krivi obsodbi ni vodila samo ena napaka, temveč praviloma kombinacija več elementov – zmotne identifikacije, napak forenzičnih znanosti, krivih ali zavajajočih izpovedi izvedencev, nepoštenih ovaduhov, krivega pričanja in neresničnih priznanj krivde.

Čeprav se zaradi navedenih razlogov lahko zgodi, da je nedolžen človek obsojen za kaznivo dejanje, ki ga ni storil, to seveda ne pomeni, da gre za množičen pojav. Ocene za ZDA se gibljejo od 0,025 odstotka vseh primerov (kar je omenjal pokojni sodnik Vrhovnega sodišča ZDA Antonin Scalia glede na primerjavo oproščenih v ponovnem postopku in skupnega števila kazenskih postopkov) do 4 odstotkov (študija Samuela Grossa o obsodbah na smrtno kazen, povzeto po How Many People Are Wrongly Convicted? Researchers Do the Math). Vendar pa tudi tako majhen delež za preučevana obdobja v ZDA pomeni več tisoč ali celo deset tisoč ljudi, ki so bili po krivem obsojeni.

Drugo vprašanje je, ali je te ugotovitve mogoče prenesti na kontinentalne razmere. V Zvezni republiki Nemčiji je več znanih primerov sodnih zmot, ki kažejo, da so razlogi zanje dokaj podobni. Celo dejanja, ki so bila obsojenim očitana, so podobna – umori ali posilstva. Tako je s seznama sodnih zmot, ki ga najdemo na spletu, med trideset navedenimi, ki so znane od leta 1991 do danes, 13 dejanj povezanih s spolnostjo (posilstvo ali spolni napadi) in 9 z napadom na življenje in telo (umori, uboji, hujše telesne poškodbe). To razmerje zelo spominja na že navedene okoliščine. Precej obsodb je bilo posledica izvedenskih mnenj o kredibilnosti žrtev v primerih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, med razlogi pa so tudi napačna izvedenska mnenja, pristransko delovanje organov pregona in seveda krive ali neustrezne izpovedi prič.

Očitno je, da so v Nemčiji z vprašanjem sodnih zmot povezani podobni razlogi, kot jih razkriva navedeni ameriški projekt. Uradnih statistik ni, vendar je bilo o tem precej napisanega. V skupno 800.000 primerih je bilo 1176 obnov postopka (podatek za leto 2010), kar je precej manj kot odstotek (0,147 odstotka) vseh primerov, a verjetno tudi tukaj, podobno kot v ZDA, primerjava z vsemi kaznivimi dejanji ni ustrezna. Iz virov, ki sem jih uporabil pri tem kratkem pregledu, je mogoče razbrati, da je število napak pri manj zahtevnih primerih verjetno lahko bistveno večje. Po občutku bi rekel, da je podobno razmerje tudi pri nas.

V zvezi s tem so zanimivi odgovori nemških sodnikov v leta 2011 opravljeni anketi. Na vprašanje, kaj bolj otežuje oblikovanje sodne odločitve – nedoločenost pravne norme ali nejasnost glede dejanskega stanja –, je 85 odstotkov sodelujočih izbralo drugo možnost, 65 odstotkov pa jih je štelo ugotavljanje dejanskega stanja za najtežji del oblikovanja sodne odločitve. Sam bi verjetno odgovoril enako.

Precej žolčno knjigo na to temo je leta 2013 napisal novinar Thomas Darnstädt. Delo Der Richter und sein Opfer: Wenn die Justiz sich irrt (Sodnik in njegova žrtev: ko se sodstvo zmoti) je zanimivo prav zaradi tega, ker vključuje primere in avtorjeve pogovore z znanim sodnikom Zveznega sodišča Thomasom Fischerjem in sodnikom Deželnega sodišča v Mainzu Hansom Lorenzem. Iz pogovorov je razvidna ugotovitev – ki se poraja tudi meni –, da v nekaterih primerih še tako dobro zapeljan in korektno izveden postopek ne bo prinesel pravega rezultata; takšno možnost je preprosto treba dopustiti, še zlasti pa si ne pred njo zatiskati oči.

Lorenz pravi, da ni večje nevarnosti kot sodnik, ki misli, da vedno naredi vse prav. (Es gibt keine größere Gefahr als einen Richter, der glaubt, immer alles richtig zu machen.)

P. S.: Darnstädt med predlogi za izboljšanje ponuja nekaj, kar se mi zdi zanimivo. Pravi, da bi bilo v sodstvu treba vzgajati novo kulturo odnosa do resnice. Sam jo imenuje kultura dvoma. Trdi, da je odločnost policije in varnostnih sil, da za zagotavljanje javne varnosti zahtevajo in uporabljajo vedno nova pooblastila, častihlepnost teh »lovcev« prenesla tudi na sodnike. Tako po Darnstädtovem zatrjevanju noben sodnik ne mara trditve, da izreka preveč oprostilnih sodb. Javnost od njega pričakuje, da vsemu naporu policije ter množici prič in izvedencev sledijo rezultati, to pa lahko privede tudi do sodne zmote. O tem ne bom rekel nič, vsak naj si misli svoje.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pojav ni niti nov niti neznan, navezuje se pač na človekove sposobnosti pomnjenja in vplive, ki so pri tem pomembni. Temu zlasti v državah s porotnim sistemom namenjajo precej pozornosti, pa tudi pri nas problemi z zaslišanjem prič niso ostali neopaženi in so tudi tema posebnih izobraževanj.

Večina raziskav, ki se ukvarjajo s tem, izhaja iz znanstvenega razumevanja, kako pravzaprav deluje spomin. Navadno si spomin predstavljamo kot zapis na kakšnem mediju, ki ga lahko ponovno predvajamo in reproduciramo. Znanstvene ugotovitve, ki nikakor še niso dokončne, pa temeljijo na dognanju, da spomin na neki dogodek ni reprodukcija obstoječega zapisa, temveč rekonstrukcija na podlagi številnih fragmentov in področij v možganih. Proces spominjanja se pravzaprav ne razlikuje prav dosti od razmišljanja, tako da ni pasivno dogajanje pri posamezniku, temveč njegovo aktivno delovanje.

Pri preučevanju vplivov na spomin oziroma njegovo reprodukcijo so opazovali več dejavnikov, od (hotenega in nehotenega) vpliva akterjev v policijskih postopkih do različnih predsodkov in dejstva, da se spomin pri vsaki ponovitvi oziroma rekonstrukciji spremeni. Prav zadnje je dostikrat problematično, saj naj bi po nekaterih stališčih večkratno reproduciranje kvarno vplivalo na stvarnost spomina. Tako izkušnjo sem imel sam z neko pričo, ki je v postopku izpovedala okoli petkrat in opis okoliščin vsakič začela drugače (sem bral, sem delal na računalniku, sem gledal televizijo, sem prižgal televizijo), pa čeprav je potem v bistvenem izpovedovala enako. Poleg tega – kar je prav tako moja osebna izkušnja – so zaradi več ponovitev priče pogosto zelo razburjene, ker ponavljanje svoje izpovedi dojemajo tudi kot nezaupanje vanje. Tega ne smemo zanemariti.

Kakovost očividčeve izpovedi tako oblikuje precej dejavnikov, ki lahko izvirajo iz stresa ob dogodku. Ugotovljeno je bilo, da tisti, ki ob dogodku niso doživeli stresa in so ga lahko neprizadeto opazovali, praviloma bolje zaznavajo dogajanje kot tisti, ki so bili v njem udeleženi. Na kakovost spomina in s tem izpovedi vpliva tudi pristop policistov do potencialne priče. Ti lahko zavestno ali nezavedno dodajo njenemu spominu elemente, ki jih dejansko ni zaznala. Na spomin močno vpliva recimo tudi prisotnost orožja, ker se priče osredotočijo predvsem na neposredno grožnjo in drugo bistveno dogajanje zanemarijo.

Najzanimivejše se mi zdijo ugotovitve v zvezi s tem, da pričina samozavestnost in njena trdnost pri izpovedovanju nista nujno odraz resničnosti njenega spomina. Raziskave kažejo (in tako ugotavljam tudi sam), da takšne samozavestne priče dajejo sodišču več podlage za to, da jih jemljejo kot verodostojne. V literaturi, ki sem jo v tej zvezi našel, pa opozarjajo, da samozavest lahko izvira tudi iz dejstva, da sprva negotova priča dobi potrditev o verjetnosti zaznanega tako, da ji pri tem »pomagajo« policisti, prijatelji itd. Lahko ji na primer pritrdijo, da je bilo gotovo tako, kot je videla, ali jo k temu napeljujejo, pa četudi brez namena vplivati.

Američani se s temi problemi precej ukvarjajo, ker so ugotovili, da je okoli 75 odstotkov vseh obsodb, o katerih se je kasneje z analizo DNK izkazalo, da so bile nepravilne, v bistvenem temeljilo na izpovedi prič. Res pa je tudi, da je pri njih v ospredju prepoznava osumljencev med več osebami na policijski postaji (line-up). Prav ta postopek je ključno dejstvo, njegove okoliščine pa so posebej primerne za kvarne vplive na priče.

Osebe bi dogodek, ki so ga zaznale, najnatančneje opisale, če bi izpovedovale kratek čas po njem, v odprtem pogovoru, z minimalnimi pripravami in brez stresnih vplivov, skratka v okoliščinah, ki jih struktura kazenskega postopka gotovo ne zagotavlja. Paul Roberts in Adrian Zuckerman v knjigi Criminal Evidence (Oxford University Press, 2008, str. 219) humorno pravita, da se zdi, kot da bi po preučitvi ugotovitev sodobnih psiholoških raziskav ta sodni postopek oblikovali na diametralno nasprotnih načelih. Je pa mogoče pri tem narediti kak korak k tem ugotovitvam, na primer z videoposnetki izpovedi že v predkazenskem postopku. To misel so očitno upoštevali tudi pri spremembah ZKP (glej 148.b člen po predlogu novele ZKP-N).

Pred kratkim sem na usposabljanju za predavatelje slišal, da imata pri osebni komunikaciji okoli 93-odstotni delež predavateljeva telesna mimika in zvok glasu, le 7-odstotnega pa njegove besede. Tudi pri zasliševanju prič je precejšen del sodnikovih zaznav vezan na podobne okoliščine, vprašanje pa je, koliko jih je mogoče prenesti prav v tisto, kar je edino sredstvo sodnikove komunikacije – obrazložitev sodbe v besedah.

Navedena avtorja v zaključku poglavja o zasliševanju razmišljata, ali je zaradi očitnih pomanjkljivosti tega dokaznega sredstva mogoče pričakovati njegov zaton, in ugotovita, da seveda ne. Zaslišanje prič ima namreč več razsežnosti, ne le v smislu dokazovanja, temveč tudi legitimnosti postopka, ker temelji na zaupanju in veri v ljudi. Povsem znanstveno oblikovan postopek pa takšne legitimnosti verjetno ne bi omogočal; v tem prepričanju bi se jima lahko pridružil.

A vseeno takoj zamenjam pet prič za en dober prstni odtis ali sled DNK. 

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Sam sem glede izjav osumljenega v predkazenskem postopku, v kakršnihkoli variantah se že pojavijo, vedno precej zadržan. Prvič, ker iz prve roke poznam policijsko delo in okoliščine, v katerih se komunicira z osumljencem. Drugič, ker sem ga v času sodnega pripravništva krepko polomil, ko sem prvič zasliševal osumljenega v preiskavi: v svoji vnemi sem mu »predočal« izjave iz takšnega uradnega zaznamka. Na srečo je bil mentor razumevajoč in tudi sicer se je vse dobro izteklo.

Iz teh izkušenj mi je ostal odpor do vseh listin in papirjev, ki so del sodnega spisa, a se pri sprejemanju odločitve nanje načeloma ne smem opreti oziroma jih uporabiti. Že z zapisniki zaslišanj v preiskavi so pri sojenju težave, ker so izjemno pomemben del vsebine, ki jo sodišča obravnavajo, vendar jih ni mogoče brez težav neposredno »preliti« v dokazni postopek. Vsakemu, ki ima vsaj kanček realnega pogleda na dogajanje, je jasno, da se izjava priče ali obdolženega ob praviloma tretji ponovitvi na glavni obravnavi kvalitativno in kvantitativno razlikuje od tistega, kar je izpovedala na začetku celotnega postopka. Nekje sem celo prebral, da se zaradi nevroloških razlogov prvotna zaznava dogodka z vsako izjavo o njem prekrije in s tem popači. Sodišča in tudi stranke se morajo zato pogosto na različne načine znajti, da se prvotne vsebine prenesejo v dokazno dogajanje na glavni obravnavi. In pri tem je kar precej sprenevedanja, pri katerem sodelujemo vsi, ker se zavedamo, da drugače ni mogoče.

Največ skušnjav je prav gotovo glede izjav osumljenega. V dosedanji zgodovini smo menda prešli vse možnosti, ki so na razpolago – od izključitve in poskusov, da se do izjav pride prek izjav policistov, ki jim je osumljeni prvič nekaj izjavil, do sedanje ureditve, ki kot izjemo dopušča zaslišanje osumljenega in poznejšo uporabo tega zapisnika v postopku. Podobno se je dogajalo tudi v zvezi z obvestili, ki jih policisti pridobijo od drugih oseb.

V sodbi I Ips 65/2005 je Vrhovno sodišče v obrazložitvi (13. točka) pojasnilo: »Vsekakor bi bilo za zagotovitev nepristranskosti sodišča (23. člen Ustave) in s tem povezane kontradiktornosti postopka ustrezneje, če v dokaznem gradivu (spisu) v fazi glavne obravnave tudi teh obvestil (tj. obvestil, ki so jih policisti zbrali od prič, op. M. J.), tako kot tistih iz prvega in drugega odstavka 83. člena ZKP ne bi bilo.« In še: »Če na primer priča obtožbe ne potrdi svoje izjave, dane policiji, ne more sodišče prevzeti tožilčeve vloge oziroma tožilca razbremeniti dokaznega tveganja …«

Vsem, ki v tem delu sodelujemo, je jasno, da je najpomembnejša stvar skrajšati pot od policijske »rešitve primera« do sodne obravnave ali pa vsaj ustrezno opredeliti tisto, kar se pozneje lahko uporabi v sodnem postopku. Kot sem nekoč že napisal, je želja in žeja po neposrednem viru informacij (beri: izjavi obdolženega oziroma osumljenca) velika, ker je obdolženi edini, ki resnično ve, ali in kako je kaznivo dejanje storil. Tako je po mojem mnenju tudi nova rešitev z zvočnim in slikovnim snemanjem bolj izraz te želje in žeje kot resnično pomemben prispevek k samemu sodnemu postopku. Stvar je namreč v tem, da pri zaslišanju ne bo potreben zagovornik – ob zagovornikovi navzočnosti je namreč takšno procesno veljavno zaslišanje mogoče izvesti že zdaj, pa če se snema ali ne. In če na novo ureditev pogledamo s tega stališča, gre spet za poskus priti do osumljenčeve izjave »skozi zadnja vrata«.

Resnično si želim, da pri tem ne bi bilo zaznati podtona, ki zadeva pravice obdolženega do ustrezne pravne podpore – do odvetnikove pomoči. Od mojega dela v policiji je minilo že precej časa in ne vem, ali je zdaj kaj bolje urejeno z dežurnimi odvetniki, kako poteka komunikacija policije z njimi in tako naprej. Prav tako mi ni znano, ali je ustrezno in dovolj poskrbljeno za financiranje takšne pomoči. In seveda, ali je še kje uveljavljeno gledanje, da je odvetnik ovira v predkazenskem postopku. Če odmislimo ta vprašanja in probleme, pa mi je rešitev z zvočnim in slikovnim snemanjem izjave osumljenih všeč.

Vsekakor še vedno menim, da naj sodni spis vsebuje samo tisto, kar lahko v postopku tudi dokazno uporabim. Vse drugo je v najboljšem primeru samo navlaka, v najslabšem pa osnova, da se postopek vodi z napačno naravnanostjo. Tako sem še vedno trdno prepričan, da je treba iz spisa zabrisati kazensko ovadbo in tiste »priloge«, s katerimi razpravljajoči sodnik nima kaj početi. Oziroma drugače povedano, v spisu, ki ga prejme, naj ostane le tisto, kar je mogoče uporabiti in na kar je mogoče opreti sodbo.

In za zdaj je dokazno tveganje, o katerem govori navedena odločba Vrhovnega sodišča, še vedno preveč na strani sodišča. Toda to, pravijo, se bo spremenilo …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Obsojen je bil na najmanj osem let zapora v okviru sicer obveznega dosmrtnega zapora, predpisanega za to kaznivo dejanje. Dejanje je opazovalo več soborcev in se nanj sploh niso odzvali oziroma so celo izrecno potrdili, da o dogodku ne bodo govorili. Na to dejstvo je ob razglasitvi sodbe opozoril tudi sodnik Jeff Blackett. Postopek sicer še ni v celoti končan. Obravnava tega dejanja je zanimiva zaradi odzivov – namesto jasne obsodbe dejanja je prišlo do vrste akcij v podporo obsojenemu vojaku in celo javnih protestov. Dogodek ni osamljen, saj po nekaterih informacijah poteka preiskava v najmanj 166 primerih domnevno nezakonitih usmrtitev med delovanjem britanske vojske v Afganistanu.

Podobna je zgodba izraelskega vojaka Elorja Azarie, ki je bil za kaznivo dejanje uboja obsojen januarja. Prav tako jo je mogoče spremljati na videoposnetku, ki ga je dokaj lahko najti na internetu. Posnetek prikazuje stanje po vojaškem posredovanju: ranjeni napadalec negiben leži na tleh, vojaki pa so vidno sproščeni. Prizor, ko Azaria brez naglice sname puško z rame in ustreli na tleh ležečega, daje vtis ležernosti in nikakor ne kaže na napetost, kakršna je značilna za vsak spopad. To je kljub naporom obrambe ugotovilo tudi sodišče in obdolženega spoznalo za krivega. Vendar pa je sodba sprožila tudi močne reakcije in proteste, tako da je zahteve po vojakovi oprostitvi javno podprla celo politika. Hkrati se je začela razprava o sprejetju zakona o tem, da vojaki v takih primerih ne bi bili obravnavani oziroma da bi bili izvzeti iz kazenskopravne obravnave.

Trdno sem prepričan, da je v obeh primerih obravnavo dejanja omogočila predvsem sodobna tehnologija – videoposnetki in internet. Tako dejanj ni bilo mogoče prikriti. Na spletu, predvsem na Youtubu, je razmeroma preprosto poiskati tudi posnetke z drugih bojišč s podobnimi prizori, res pa so redkejši tisti z vojaki rednih sil velesil. Vlečenje ujetih borcev nasprotne strani za avtomobilom ali neposredne usmrtitve so nekaj popolnoma vsakdanjega, nikakor ne rezervirane samo za borce Islamske države. Takšna dejanja izvršujejo tudi tisti, ki jih »Zahod« podpira ali z njimi celo aktivno vojno sodeluje (recimo pri napadih na mesto Mosul v Iraku).

Verjetno je ob tem prispevku odziv mnogih bralcev, da »naši« tega ne počnejo, pa za kogarkoli ta oznaka že velja. Tega pri nas po mojem mnenju namreč ni tako lahko opredeliti. Ob komentarjih na družbenih omrežjih je precej jasno, da v Sloveniji, ki je specifična, nikakor ni uniformnega navijaštva za sile povezave Nato (po raziskavi Gallupovega instituta je javno mnenje celo na strani Rusije). Marsikomu ne uidejo resnično nenavadna in skrb zbujajoča dogajanja v odnosu med Natom in Rusijo, zlasti kopičenje oboroženih sil na obeh straneh meja Ruske federacije. Ne smemo zanemariti dejstva, da številni v Sloveniji na dogajanje ne gledajo skozi prizmo »rdeče nevarnosti«, značilno za Zahod. Ta ima globlje temelje kot zgolj komunistično ideologijo – Rusija je tudi brez nje za Zahod sovražnik. To pa sproža številna vprašanja, ki zadevajo specifični odnos Zahoda do slovanskih narodov v Evropi. Zadeve zato nikakor niso preproste.

Zakaj to omenjam? Nick Turse, avtor knjige Ubij vse, kar leze in gre (Kill Anything That Moves), v kateri se ukvarja s številnimi vojnimi grozodejstvi ameriških oboroženih sil v Vietnamu, ugotavlja, da je k relativni lahkotnosti pobijanja civilnega prebivalstva prispevalo tudi dejstvo, da so pri usposabljanju vojakov poudarjali inferiornost Vietnamcev in ustvarjali učinek razčlovečenja sovražnika. Pri obravnavi teh grozodejstev se je neformalno uporabljalo pravilo »saj gre samo za rumenca« (kakor bi približno lahko prevedli izvirni mere gook rule); obravnave storilcev takšnih dejanj so bile zato razmeroma redke ali pa so se končale s simboličnimi kaznimi. Izhodišče tega pravila je bilo, da vojaki glede na način bojevanja (sodelovanje prebivalstva z odporom, medsebojna podobnost prebivalcev, podobna oblačila) ne morejo vedno ustrezno razlikovati med vojaško legitimnimi tarčami in civilisti. Obstoj tega neformalnega pravila je verjeten prav zaradi učinkov, ki jih je imelo, saj je le malo ugotovljenih vojnih grozodejstev dobilo ustrezen sodni epilog. Tako se je celo najbolj znani dogodek, ki so ga obravnavala vojaška sodišča ZDA – poboj do 500 ljudi v vasici My Lai, končal z obsodilno sodbo zgolj za enega od prvotno 26 obtoženih vojakov.

Verjetno je jasno, da je podoben tudi odnos Natovih sil pri dosedanjih posegih na Bližnjem vzhodu. Prav navedeni primer britanskega vojaka je pokazal, da je v odnosu vojakov do nasprotnikov v Afganistanu in Iraku pogosto zaznati ponižujoče označevanje nasprotnika ali prebivalstva (recimo Hadži, Ali Baba, mudži, če navedem samo tiste, ki jih veterani javno navajajo). S psihološkega stališča je to za vojake sicer nujno, ker olajša bojevanje (beri: ubijanje), vendar je treba paziti, da se ne sprevrže v pretirane deviacije ali celo rasizem. Pri današnjem načinu bojevanja – ko je meja med vojskovanjem in civilnim življenjem zelo zabrisana, saj boji pogosto ali večinoma potekajo v urbanem okolju, kjer živijo tudi civilisti – je psihološki napor vojakov gotovo izredno velik. To pa krepi sovražen in ponižujoč odnos do populacije držav, v katerih se nahajajo oborožene sile. Poročanje o »osvobajanju« takšnih krajev je treba jemati z veliko rezervo, o čemer se zlahka in neposredno lahko prepričamo ob poročanju z dveh sedanjih bojišč (Mosul v Iraku in Alep v Siriji).

Znani avtor Seymour Hearsh, ki je preučeval tako pokol My Lai kot dogodke v Iraku (med prvimi je pisal o zlorabah v iraškem zaporu Abu Ghreib), razkriva tudi ta odnos do prebivalstva okupiranega Iraka. V enem od intervjujev je pojasnil, da razkrivanje takšnega dogajanja zmanjšuje tudi danes pogosta praksa tako imenovanih dodeljenih novinarjev (embedded reporters). Podobno kot pri akreditiranih novinarjih, ki imajo dostop do neposrednih virov pri organih oblasti, se pri poročanju počasi pojavi konformizem, ki omogoča, da ta dostop tudi ohranjajo. Hearsh je opisal dogodek, za katerega je izvedel od enega od takšnih novinarjev. Ta je bil navzoč, ko so pripadniki enote, v kateri je sodeloval, z mitraljezi pokosili večje število civilistov. Ker je bil z vojaki na terenu kar nekaj časa, je z njimi navezal skorajda prijateljske stike. Dogodka zato ni niti objavil niti prijavil. Hearshu je pojasnil, da tega ni mogel storiti, »saj so bili sicer čisto fejst fantje«. Takšna reakcija je seveda možna zgolj ob vnaprejšnjem zanikanju človeške veljave prizadetih civilistov.

Sam menim, da je razen okoliščin bojevanja za odnos do nasprotnikov krivo zelo očitno pretiravanje v smislu moralnega ocenjevanja sovražnih bojevnikov in pretirano poveličevanje upravičenosti vojaških posegov. Danes je namreč skorajda do perverznosti razvito propagandno delovanje, ki za lažje sprejemanje pri javnosti poskuša stvari predstaviti črno-belo. Kaj pa naj drugega storijo pri publiki, katere intelektualni domet drugačnih informacij ne omogoča? Označevanje in moralno stigmatiziranje je zato pričakovano, ima pa tragikomične posledice, kadar se zgodba ne izide po pričakovanjih (tipičen primer je Alep). Pri neposredno udeleženih v spopadih komični del seveda umanjka.

Vojna je postala posel in politika je prisiljena vanj investirati vse več javnih sredstev. Temu sledi tudi ustvarjanje potrebne javne podpore. Po mojem mnenju je pri tem treba zelo paziti, da ne nasedemo poenostavljenim zgodbicam o tem, kdo je dober in kdo slab, koga in kako »branimo« in koga »osvobajamo«. Za zdaj je jasno samo to, da bomo vse te zadeve krepko plačali.

Na steni vietnamske baze helikopterske enote devete divizije ameriške armade je bilo menda napisano: Smrt je naš posel in poslu gre dobro (Death is our business and business is good).

(1) For in that sleep of death what dreams may come / When we have shuffled off this mortal coil, Must give us pause. Umreti, spati; spati, nemara sanjati – a tu se zatakne: kakšnih sanj nam da smrt spanec izmotanim iz smrtnega vrvenja - pomislek, ki življenju naših bed tako udaljša leta. (odlomek iz Hamleta, William Shakespeare, prevod Milan Jesih)

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Je že tako, da mora kazenski sodnik, zlasti iz okrožne pristojnosti, pričakovati, da bo imel pri obravnavanju zadev nekaj dela tudi z zanimanjem javnosti. Ker smo danes ljudje zaradi tehnike prek avdiovizualnih medijev vse bolj informirani, je razumljivo, da javnost glavne obravnave ne bo pomenila samo »živega« avditorija v dvorani sodišča, temveč tudi slikovno in zvočno snemanje glavnih obravnav. V tem smislu nova ureditev ne bi smela biti nepričakovana.

S tem povezana vprašanja se ne porajajo samo v slovenskem pravosodju, saj so v zadnjih desetletjih spremembe tudi drugod. Tako mi je v roke prišla študija nemškega sodniškega združenja iz leta 2013, ki se podrobno ukvarja s tem, ali je izrecna prepoved slikovnega in zvokovnega prenosa glavnih obravnav še utemeljena. Ta prepoved izhaja iz določbe paragrafa 169 nemškega Zakona o sodiščih (Gerichtsverfassungsgesetz), ki določa javnost glavnih obravnav, hkrati pa kot nedopustno označuje zvokovno in slikovno snemanje z namenom javnega predvajanja ali objave vsebine. V študiji je izrecno poudarjenih nekaj elementov, ki imajo pomen za morebitne spremembe: vprašanje varovanja osebnosti udeleženih, posledice za ugotavljanje resnice v postopku, dodatne delovne obremenitve za predsedujočega sodnika, motnje poteka glavne obravnave zaradi delovanja kamer in vpliv takšnega snemanja na odločitve tako pri rednih kot izrednih pravnih sredstvih.

Študija vsebuje tudi pojasnilo, zakaj je bila leta 1964 takšna izrecna prepoved zvočnega in slikovnega snemanja uvedena. Zakonodajalec se je namreč oprl na odločitve Zveznega sodišča, ki so izhajale predvsem iz učinkov snemanja na ugotavljanje resnice kot osnovnega cilja postopka, ker naj bi snemanje vplivalo na zanesljivost dokazovanja in imelo negativne posledice za obrambo obdolženega. K uvedbi prepovedi je prispeval še en vidik, in sicer učinki snemanja na domnevo nedolžnosti pri obdolženem, kar Nemci označujejo kot učinek sramotilnega stebra, »prangerja« (Prangerwirkung).

Če na kratko povzamem bistvo zaključkov navedene študije, ostajajo Nemci glede običajnih postopkov pri stališču, da je načelno prepoved treba ohraniti, vendar da bi bilo takšno snemanje dopustno v primerih tako imenovanih kazenskih postopkov zgodovinskega pomena.

Na splošno je na podlagi nemške sodne prakse mogoče ugotoviti, da precej poudarja izjemnost konkretnega kazenskega postopka kot osnovnega izhodišča za dopustnost medijskega »pokrivanja«. Tako je v različnih virih mogoče razbrati, da je upravičen interes po informiranju javnosti podan le v primerih hujše ali srednje kriminalitete, pri čemer se upoštevajo predvsem teža kaznivega dejanja, posebnosti napadenega objekta, odstopanje takšnega kaznivega dejanja od običajnih dejanj, na primer zaradi načina izvršitve ali napadene dobrine.

Drug vidik je fotografiranje in objavljanje fotografij udeleženih. Ob obstoju upravičenega interesa za poročanje o nekem postopku je pri tem po nemški ureditvi treba izhajati primarno iz udeleženčevega soglasja k fotografiranju. Fotografiranje in objava fotografije sta namreč vezana na Zakon o urejanju pravic iz del upodabljajoče umetnosti in fotografije (Gesetz betreffend das Urheberrecht an Werken der bildenden Künste und der Photographie) iz leta 1907, ki zahteva izrecno soglasje udeleženih, razen če gre za tako imenovane osebe zgodovinskega trenutka (Personen der Zeitgeschichte), kar ustreza tudi našemu razumevanju javnih oseb. Kot pri nas je tudi v Nemčiji sodnik tisti, ki mora v konkretnem postopku poskrbeti, da se pri tem varujejo pravice udeleženih, in hkrati zagotoviti upravičen interes javnosti.

Sam bi iz te študije posebej omenil tisto, kar je pri nas vedno postavljeno v ozadje, in sicer predvsem zato, ker je praksa ustvarjalcem zakonskih in drugih rešitev znana le posredno ali pa časovno močno oddaljeno, če se izrazim na fin način. Snemanje glavnih obravnav pomeni tudi dodatno obremenitev predsedujočega oziroma razpravljajočega sodnika. Pri snemanju je takšna dodatna obremenitev nujna posledica, kar je v predstavljeni študiji izrecno poudarjeno. Če takšno snemanje izhaja iz upravičenih zahtev zagotavljanja javnosti, to namreč nima posledic »le« za vodenje obravnave, temveč potencialno tudi za pravilnost in zakonitost samega postopka. V zvezi s tem mora sodnik sprejemati odločitve, ki morajo biti ustrezno utemeljene, in izhajati tako iz zakonske kot ustavne ureditve. Pri vsem, na kar mora misliti pri sojenju – in praviloma se bodo snemali prav zahtevni primeri –, sta skrb, da snemanje poteka na ustrezen način, in delovanje s tem v zvezi dodatek k njegovim »delovnim« nalogam. Kar seveda – po stari slovenski navadi – nikogar posebej ne zanima. V nemški študiji pa je to dejstvo navedeno takoj za varstvom osebnostnih pravic in posledicami za ugotavljanje resnice. Komentar ni potreben …

Študija je navedla ureditev za 20 držav članic EU (brez Slovenije), Norveško in Švico; 12 od teh držav bodisi kot izjemo bodisi kot (redkeje) redno možnost omogoča tudi snemanje glavnih obravnav. Razen redkih izjem večina dopušča slikovno snemanje na način, kot je običajno tudi pri nas, pred glavno obravnavo ali po koncu (tako imenovana pool rešitev).

Za konec pa še zanimivost. Pri pregledovanju nemške sodne prakse sem našel zanimiv primer, o katerem je v pritožbenem postopku odločalo sodišče v Hamburgu. Obdolženi je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja telesne poškodbe, ker je z roko udaril v kamero fotoreporterja, ki ga je slikal v prostorih sodišča pred začetkom glavne obravnave, kamera pa je reporterja udarila po obrazu in mu povzročila manjše poškodbe. V pritožbenem postopku je bila sodba razveljavljena in vrnjena v ponovno odločanje. Iz obrazložitve izhaja, da je obdolženčevo dejanje mogoče šteti kot upravičen način, da reporterja odvrne od protipravnega slikanja: torej je podan silobran, če se izkaže, da dejanje, zaradi katerega je bil v postopku, ne bi imelo take teže, da bi bil podan upravičen interes javnosti, obdolženi pa tudi ne bi bil oseba, za fotografiranje katere ni potrebno soglasje. Izrecno je navedeno, da obdolženi v namenu odvračanja ni bil omejen na pasivno obrambo v smislu zakrivanja obraza. Ta odločitev zelo dobro pokaže, kako pomembno je tehtanje med posegi v osebnostne pravice in pravicami javnosti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Na postopek je bila seveda vložena pritožba pri pristojnih organih (Lord Chief Justice, Lord Chancellor), ki sta »dejanje sodnice ocenila kot neprimerno, vendar ne do te mere, da bi pomenilo kršitev oziroma zahtevalo izrek disciplinskega ukrepa«. Zadeva je bila zaključena z nasvetom, naj se sodnica na sodišču v prihodnje odziva primerneje.

Ni jasno, kako bi se podobna zadeva razpletla v Republiki Sloveniji, vendar se mi zdi, da sta k takšnemu razpletu v navedenem primeru prispevala zlasti vedenje obdolženega oziroma dejanje, za katero je bil obravnavan, in njegov izpad z elementi nacistične ideologije. Če tega ne bi bilo in bi šlo za običajne profanosti, bi se verjetno končalo drugače.

Ustavno sodišče RS je prav pred kratkim, v odločbi Up-185/14-19 z dne 28. 9. 2016, obravnavalo primer, ko je bil odvetnik kaznovan z denarno kaznijo, ker se je žaljivo izrazil o sodničinem delu. Ustavno sodišče je v odločitvi razveljavilo del določbe 78. člena Zakona o kazenskem postopku, in sicer glede primerov, kadar so žaljive izjave usmerjene osebno zoper sodečega sodnika ali senat. Določilo je, da v takem primeru sodnik ali predsednik senata poda predlog za kaznovanje, ki se obravnava kot na novo vložena zadeva in se dodeli drugemu sodniku v skladu s Sodnim redom.

Iz obrazložitve je dokaj jasno, da je sodišče zaradi odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Pečnik proti Sloveniji spremenilo stališče, ki ga je imelo dotlej, in pri tem poudarilo, da je v primerih, »kadar je sodna veja oblasti predmet kritike prav zaradi sodnikovega ravnanja, … podana utemeljena bojazen vzpostavitve dvoma, ali je sodnik odločil nepristransko« (13. točka obrazložitve).

Odločitev Ustavnega sodišča načeloma ne komentiram in tokrat verjetno prvič javno izražam določeno skepso do takšne odločitve. Ker za to navsezadnje gre. Če izhajamo iz tega, kot to navaja ustavno sodišče, da sodnik v takem postopku »ne o odloča v zadevi, v kateri je sam žrtev ali oškodovanec, ker je varovana dobrina zaupanje v sodstvo in avtoriteta sodne veje oblasti«, je negotovo, ali vprašanje nepristranskosti resnično rešimo s tem, da sodnik, ki je bil tarča žalitve, postane »predlagatelj« postopka pred drugim sodnikom, kot to izhaja iz odločitve. Postavlja se mi vprašanje, ali ni prav zaradi položaja predlagatelja v takšnem postopku postavljena pod vprašaj njegova nepristranskost v postopku, v katerem je bila izrečena žalitev. Kot predlagatelj ima v postopku kaznovanja namreč vsaj delno izražen interes, da sodnik, ki odloča o kaznovanju, odloči v skladu s predlogom, prav ta interes pa po moji oceni »kontaminira« njegov odnos do strank v postopku, v katerem je bila domnevna razžalitev izrečena.

A tudi če se pri tem razmišljanju motim, je dejstvo, da ločeni postopki ali postopki, ki so vezani na posebne formalne pogoje, vedno slabo vplivajo na izvajanje rednega postopka. Nobena skrivnost ni, da je prav zaradi izdelave posebnega sklepa z obrazložitvijo in z vsem, kar spada zraven, prag tolerance za odločitev o kaznovanju razmeroma visok. Ali se ne bo zaradi te odločitve še zvišal? Skoraj prepričan pa sem, da bo kdo prej ali slej na tak način poskušal izločiti kakšnega sodnika, ki v postopku komu ne bo pogodu.

Poleg tega je treba upoštevati tudi posledice, ki jih lahko prinese možnost snemanja celotnih glavnih obravnav, kar zdaj dopušča sodni red. Ni namreč mogoče izključiti zavestnega »ustvarjanja cirkusa«, s katerim se bo moral sodnik spopasti. Marsikdo si namreč želi v sodni dvorani zagotoviti učinke, ki presegajo namen in vlogo kazenskega postopka. V slovenski družbi, ki do uporništva čuti neke vrste naklonjenost, lahko pričakujemo, da bo kdo okoliščino snemanja kazenskega postopka izrabil za takšno samopromocijo. Javnosti bolj dostopno dogajanje na sodišču tako nima samo pozitivnih učinkov; prav nasprotno, če sodnik nima na voljo učinkovitih disciplinskih sredstev, bo varovanje »dobrine zaupanje v sodstvo in avtoritete sodne veje oblasti« bistveno oteženo, v skrajnem primeru pa se lahko zgodi, da se namesto avtoritete sodstva prikaže njegova impotentnost. Verjetno ni treba pojasnjevati, da sodni postopki v svetu poznajo ukrep takojšnjega kaznovanja kršitev discipline na sodišču prav zaradi takojšnjega učinka na udeležence. Kontinentalni sistem je glede tega že sicer dokaj omiljen in tudi prilagojen drugačnim vlogam strank, recimo v razmerju do tožilca, vendar ga po mojem mnenju ni treba še dodatno krniti.

Prvostopenjsko sojenje je slikovito v vseh pomenih in povezano tudi z zelo profanimi težavami – od grozovitega zadaha kakšne priče, glasov, vonjev, šumov, medklicev pa do razburjenosti, sovražne naravnanosti in podobnih čustev ljudi. Sodnikovi odzivi morajo biti takšnemu življenjskemu dogajanju prilagojeni, imeti pa mora tudi možnost, da postopek ustrezno vodi. Za to mora imeti na razpolago ustrezna in učinkovita sredstva.

Sam nisem pretiran uporabnik teh sredstev. V desetih letih še nisem izrekel denarne kazni. Toda – če parafraziram Theodorja Roosevelta – čeprav govorim mirno, se mora vsak zavedati, da imam na razpolago veliko gorjačo. In ti ukrepi so namenjeni prav temu. 

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tako imamo v vsakem okolju podano vsaj neko minimalno stopnjo skladnosti v razumevanju dogajanja v našem okolju, ki predstavlja, recimo temu prizmo, skozi katero nato opazujemo in tolmačimo dogodke. Kako se tvori ta podlaga, je vprašanje na katerega lahko najdemo odgovore v številnih teorijah, od klasičnih socioloških do psihoanalitičnih, jezikovnih in kar je še tega. A dejstvo je, da takšna podlaga obstaja in da je njeno perpetuiranje bistven pogoj za delovanje neke družbe, ker vnaša določeno stabilnost v tok dogodkov.

Verjetno je v tem razlog, da se sedaj v medijih in državnih institucijah v ZDA dogajajo stvari, ki me prav vsiljivo spominjajo na prizore po dvorišču begajoče kure z odrezano glavo. Iskanje krivca in krivde za poraz demokratov na volitvah ter reakcije v medijih, dosegajo takšne stopnje absurda, da se celo meni, ki imam precej visok tolerančni prag, zdi, da je zadeva ušla nadzoru. A zadeva je resna v toliko, kolikor vse nas, ki sodimo v zahodno civilizacijsko sfero, izpostavlja posledicam tega dogajanja.

Kmalu po ameriških volitvah (23. novembra 2016) je namreč Evropski parlament sprejel Resolucijo o strateškem komuniciranju EU zoper propagando, ki jo proti njej usmerjajo tretje strani. Da je bila resolucija sprejeta tudi pod vtisom ameriških volitev, ni nikakršnega dvoma, saj je odnos med ZDA in EU ena od osrednjih točk resolucije, ki v prvi točki poudarja da »… sovražna propaganda ... ustvarja strateški razkol med evropsko unijo in njenimi severnoameriškimi partnerji«. Tudi čas sprejetja, čeprav je besedilo nastajalo dalj časa, kaže na to, da gre za reakcijo na novice o tem, da naj bi Rusi, kot pravijo dandanes »shekali« ameriške predsedniške volitve in na splošno predstavljali glavno nevarnost sodobnega časa.

Načelno sem tudi navajen zmedenih mednarodnih dokumentov, pri čemer so resolucije katerekoli mednarodne organizacije najbolj tipični primerki. Predvsem zato, ker praviloma niso zavezujoče, kar velja tudi za zgoraj omenjeno resolucijo, ki je lahko kasneje podlaga za zavezujoče ukrepe.

Če se najprej spotaknem ob sami zasnovi, ki meče v isti koš Rusijo in ISIS ter nato napleta o tem, da poteka vojno delovanje zoper EU in njene partnerice (informacijska vojna kot del t. i. hibridne vojne), je zame razvidno, da gre očitno za dokaj počez nametan dokument, ki je v veliki meri rezultat strahu nekdanjih držav Varšavskega pakta in konceptualne zmede Zahoda glede tega, kaj vse sodi pod pojem »vojna proti terorju«. Nasploh je jezik resolucije podoben dokumentom, ki nastajajo v vojnih razmerah in se, tako, kot je to v zadnjih časih pogosto primer, giblje na nevarni meji. Po moji oceni gre za igranje s pojmi, ki imajo lahko resne mednarodne posledice, predvsem, ker se drugi državi očita skorajda vojno delovanje zoper EU – ta pojem pa, čeprav praviloma zajema oborožene spopade, se lahko v prihodnosti razume tudi brez uporabe »pravega« orožja, ker so posledice v informacijski družbi lahko enake ali celo hujše. (o tem obstaja obsežna literatura, dober pregled pa npr. Danilo Türk: Temelji mednarodnega prava, str. 393-408 in 429-440)

A moja težava s to resolucijo se tiče bolj ukrepov, ki posegajo v tiste svoboščine, ki so lastne zahodnim državam, zlasti v svobodo izražanja. Izhodišče resolucije, ki je sicer zadnja v vrsti predhodnih dokumentov, temelji na tezi, da zoper EU in njene partnerje potekajo procesi dezinformiranja in propagande, ki potekajo preko različnih akterjev. Pri tem se posebej izpostavlja ruske »think tanke«, TV postaje in multimedijske platforme. Zadeva se mi zdi komična prav zaradi tega, ker ista sredstva uporabljajo zahodne države, zlasti ZDA, praktično na celotnem planetu, tudi na področju EU in tudi v Republiki Sloveniji (o čemer je bilo že dosti napisanega). Da gre tudi pri tem delovanju za propagando ali informacije, ki so namenjene pristranskemu posredovanju političnih stališč ali pogledov, je verjetno vsem jasno, saj smo bili in smo tega deležni v dobršni meri. 

Sam se ne morem upreti spominu na »mitinge resnice«, ustanovitev Yutela in kar je še bilo poskusov, da prebivalce SFRJ dosežejo »prave informacije« ali tisto, kar si je takratna oblast pod to oznako zamišljala. Še zlasti je zabavna v resoluciji poudarjena »Delovna skupina za strateško komuniciranje« (Strategic Communication Task Force), katere namen je, da naj ustvari »on-line« prostor, kjer lahko javnost najde »vrsto orodij za identifikacijo dezinformacij skupaj s pojasnilom, kako delujejo« (33. točka resolucije). Ko sem nato obiskal spletno stran EEAS in stran z odgovori na vprašanja o tem, kako ta Delovna skupina deluje, se nisem mogel upreti razmišljanju, kako podobna je Ministrstvu resnice v Orwellovem 1984.

Resno se mi postavlja vprašanje, ali je to pravi način – ustanavljanje organizacij po vzoru ministrstev za propagando iz totalitarnih režimov. V resoluciji so v uvodnih določbah napisani razlogi, zakaj v sodobni družbi prihaja do vplivov negativne propagande - v točki G je tako dobra ugotovitev, da je k zmanjšanju kakovosti novinarstva prispevala tudi finančna kriza in nastanek novih medijev, to pa je zmanjšalo kritičnost prejemnikov informacij in jih naredilo dojemljive na manipulacije. 

In prav v tem je problem in težava … Lahko se naredi še toliko strategij in agencij, ki bodo sporočale »prave« informacije, vendar brez resnih sprememb v blagostanju in perspektivah, ki so za ljudi ključne, bodo ti iskali in tudi našli odgovore na vprašanje, kdo je kriv za njihovo bedo. In ti odgovori so pri večini zelo enostavni, ker jih takšne pač želimo. Žal pa praviloma vodijo v tragedijo. 

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Kar zadeva pravo in smrt, je dokaj jasno, da tudi smrt brez prava ne more – ali pa pravo ne brez smrti, kakor komu drago. Smrt je, kot suho postavlja teorija prava, pravno dejstvo, torej dejstvo, na katero pravni red veže določene pravne posledice. Pomeni prenehanje človeka kot pravnega subjekta in hkrati trenutek, ko bodisi prenehajo ali začnejo veljati določeni pravni instituti, pravna razmerja oziroma njihovi elementi. Smrt ima tako v pravu precej različne vloge, in to že od nekdaj.

Tudi sodišča imajo kar precej opraviti s smrtjo, pa naj gre za njeno vlogo v civilnem pravu, recimo pri uvedbi dedovanja ali ugotavljanju odškodninske odgovornosti, ali pa takrat, kadar je posledica oziroma element različnih kaznivih dejanj. Tako nikakor ni redko, da se s tem ukvarjajo okrožna sodišča v kazenskih postopkih.

Za pravo so zanimivi mnogi vidiki smrti, od časovne in prostorske umestitve prenehanja življenja do razlogov za njen nastop, odvisno od potreb. V nekaterih primerih pravo celo samo »določi«, da je in kdaj je neka oseba umrla, pa čeprav o tem nima konkretnih medicinskih podatkov. A pri taki »pravni« smrti je, tako kot naj bi bilo pri večini pravnih stvari, vsaj mogoč popravek.

K pisanju o tem me pravzaprav ni spodbudil razmislek o vlogi smrti v pravu, temveč bolj ukvarjanje z vprašanjem smrti same. Iz različnih razlogov sem v zadnjem času prebral več prispevkov o tem, kdaj naj bi sploh nastopila, in naletel na več primerov, ki odpirajo to vprašanje. V moderni družbi z medicinskimi dosežki že zdaj izrazito posegamo v naravni konec človekovega življenja (če temu lahko tako rečemo), še nove možnosti pa se nakazujejo zaradi napredka genske tehnologije.

Tako ne preseneča, da ugotavljanje smrti najpodrobneje določa Pravilnik o medicinskih merilih, načinu in postopku ugotavljanja možganske smrti ter sestavi za ugotavljanje možganske smrti (Ur. list RS, št. 70/01 in 56/15). V njem je možganska smrt opredeljena kot dokončno in nepovratno prenehanje delovanja celotnih možganov (možganskega debla in možganskih hemisfer) pri osebi, ki se ji sicer vzdržujejo druge telesne funkcije. Pravilnik izhaja iz Zakona o pridobivanju in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja (Ur. list RS, št. 56/15), ki ureja odvzeme in presaditve delov človeškega telesa, v drugem odstavku 10. člena pa določa, da je »smrt darovalca možganska smrt ali smrt po dokončni zaustavitvi srca, potem ko je po medicinskih merilih in na predpisan način ugotovljena z gotovostjo«. Smrt je tukaj potrebna natančnejše definicije, ker se morajo na eni strani ohranjati oziroma vzdrževati telesne funkcije, da bi se opravili postopki odvzema delov telesa, na drugi strani pa se mora to početi pri telesu človeka, ki ni več živ.

Tak pravni koncept smrti, ki zajema tako dokončno zaustavitev srca oziroma krvnega obtoka kot tudi možgansko smrt, je stvar pravnega razvoja, ker je bilo prav zaradi možnosti ohranjanja krvnega obtoka treba dodati še pojem možganske smrti. Pravni »koncept« smrti se je torej prilagodil družbenemu razvoju.

Ta najbolj tipični primer, kako se je spremenilo pravno gledanje na smrt, pa spet prinaša druge težave. Verjetno je največ dilem v zadnjih letih prineslo vprašanje pacientov, ki so bili možgansko mrtvi. Tako so v primeru otroka iz Erlangna možgansko mrtvo mater vzdrževali pri življenju, da bi donosila živ zarodek (žal neuspešno). Paciente ohranjajo v stanju kome, ki včasih omogoča telesno preživetje kljub obsežno in nepovratno okvarjenim možganom. Precejšnje pozornosti je bil recimo deležen tudi primer pacientke Eluane Englaro, ki so jo na podlagi odločitve milanskega sodišča leta 2008 prenehali umetno hraniti, zaradi česar je umrla (ali bolje rečeno, odpovedale so ji tudi druge telesne funkcije). Primer je povzročil precej burno razpravo o sodniški samovolji na tem področju.(*1)

Pri teh razpravah je mogoče zaznati nelagodje, ki izvira iz našega subjektivnega soočanja s smrtjo. Ni prav prijetno, niti na znanstveni ravni, razpravljati o pravnih vidikih našega neizogibnega konca. Toda pravo, zlasti pa zakonodaja, mora k tej problematiki pristopiti bistveno bolj celovito in sistemsko, ker se stvari tudi na tem področju spreminjajo. Prepričan sem, da prave in pravne težave na tem področju šele prihajajo.

»Živi bili, pa videli«, če dodam malo črnega humorja …

(1) Glej na primer zbornik Eluana Englaro – Wachkoma und Behandlungsabbruch, Schriftenreihe Recht der Medizin, Band 31, Manz Verlag, Dunaj 2010.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Radikalne ideje, kar je marksistična ideologija v času svojega realnega vpliva nedvomno bila, vedno potrebujejo osrednji lik, na katerega se usmerijo pričakovanja množic. Predstavljajo si, da ta človek ve, kaj počne, četudi je ob nekaterih njegovih izjavah mogoče občutiti rahlo nelagodje. Zmerne ideologije (če kaj takega sploh obstaja) takšnih person niti ne premorejo. Ne potrebujejo nekoga, ki bo narodu obljubil: »Državo bomo poskusili čim bolj umirjeno peljati v boljšo bodočnost.« Ali pa le za kratek čas, samo da se takšna država izvleče iz kaosa, ki ga je povzročil kak zagretež, opisan na začetku odstavka. Tako so bili ti liki vedno povezani z določeno mero avanturizma in neke vrste romantike, zaradi česar imajo še danes simbolni pomen, kakršnega ne premorejo niti bistveno pomembnejše osebe iz zgodovine. Pomislimo samo na Che Guevaro, čigar silhueta krasi majice mladostnikov, ki pogosto niti ne vedo, za kaj se je zavzemal …

V sinovem učbeniku Državljanska in domovinska vzgoja ter etika sem prebral definicijo, da naj bi bil komunist »privrženec ideje, da lahko ena skupina ljudi, ki si za neko obdobje nasilno prilasti vso oblast, nadzoruje družbo in doseže, da bodo vsi ljudje enaki«. Priznam, da me takšne perfidno zavajajoče poenostavitve žalostijo (in upam, da povprečnemu bralcu tega ni treba posebej elaborirati), še zlasti, ker mladi na najpogostejših zadetkih internetnih iskalnikov (Wikipedia, BusinessDictionary.com, Merriam Webster) najdejo vsebinsko precej bolj ustrezne definicije in poudarke. Ne žalosti me zato, ker bi se sam zavzemal za »diktaturo proletariata«, temveč zato, ker se s tem po nepotrebnem izgublja tisti vidik marksistične misli, ki ga Arthur Kaufmann imenuje »humanistični ton marksizma«, v soglasju z Radbruchom pa navaja, da je ta ton v »konkretni utopiji« popolnoma pomirjene in pravične družbe. Dodaja opis:

»Marxov obrazec za ta 'realni humanizem' je kategorični imperativ, da spremenimo vse razmere, v katerih je človek ponižano, podjarmljeno, zapuščeno, zaničevano bitje. To naj bi bil korak v 'človečno družbo', v 'kraljestvo svobode', v katerem se bodo končno izpolnile 'stvarne zahteve naravnega prava'.«(*1)

Zgodovinsko razsežnost ne samo družbe, temveč tudi države, drugih človeških skupnosti in posameznikov tvori množica idej. Vse to je del naše civilizacije, ker, če parafraziram Radbrucha, »na koncu misli najdemo njeno nasprotje«. Če bi hotel biti malo nagajiv, pa lahko spomnim, da je zgodovina človeštva lahko razumljena tudi kot dialektična spirala, kjer se iz teze in antiteze izpelje sinteza na drugem kvalitativnem nivoju. Pri tem je moje razlikovanje od marksizma (in seveda nemškega idealizma) predvsem v tem, da je gibanje lahko tudi retrogradno. Marksistična ideja ima vsaj to pozitivno noto, da v opisanem cilju vidi družbo enakopravnih v okolju, v katerem ni eksistenčnih konfliktov. Končna posledica je, tako marksisti, prenehanje potrebe po pravu kot sistemu prisilnega urejanja družbenih odnosov, tj. znamenito »odmiranje prava«.

Tisti, ki nismo bili pretirano obremenjeni z določeno ideologijo, lahko v pojavnosti ekstremov najdemo pozitivno. Dejstvo je, da so prav vsa tragika in posledice nacistične ideologije zgodovinsko omogočile konsenz o odločnem zavzemanju za človekove pravice in ne nazadnje tudi nastanek mednarodnih pravnih (sic!) aktov, ki omogočajo vsaj omejeno moč prisile tudi do posameznih držav. Prav tako je kapitalizem moral v strahu pred grožnjo socialističnih držav, zlasti Sovjetske zveze, kompenzirati ekscese, ki iz njega nujno izvirajo. To danes, ko te grožnje ni več, postaja dokaj očitno. In navsezadnje, kar ohranja moje upanje: delovanja ideologij so pri vsakem od nas vzpostavila zavedanje o nevarnosti totalitarnih sistemov.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

A vendarle se je vsaj tistim, ki smo zaradi srečevanja s temno platjo človeške narave vsaj malce cinično naravnani, takšen rezultat zdel popolnoma pričakovan. Tudi ZDA, tako kot večina držav zahodne civilizacije, se namreč ubada z izzivi, ki jih ni mogoče več preseči na klasični način (pa naj se še tako slepimo), novi pristopi pa se zdijo bodisi nerealni ali nesprejemljivi. Vsaj do te mere, da si jih neka tradicionalna politika zahodnega tipa ne zna ustrezno prisvojiti.

To je pravzaprav razumljivo – potem ko se je v javnost vtiskalo preproste mantre klasične kapitalistične ureditve in stopnjevalo občutek krivde in odgovornosti vsakega posameznika za lastno usodo, je težko uveljaviti koncepte, ki bi to presegli. Lahko je zatrjevati, da so za vse krivi požrešna država, previsoki davki in za te namene vedno priročni tujci, težje pa je nato vpeljati koncepte, ki nujno presegajo preprostost ponujenih odgovorov na izzive sodobne družbe. Ti koncepti vsaj po mojem mnenju ne morejo izhajati iz klasičnih pozicij političnih strank in njihovih ideologij oziroma konkurence njim inherentnih vrednot. Zato je razprava o iskanju odgovorov na ta vprašanja problematična, še zlasti v okolju, v katerem se je povprečni posamezniki zaradi eksistenčne stiske, v katero so pahnjeni, niti ne morejo ustrezno udeleževati.

Ameriški volivec, ki je Trumpu omogočil priti na oblast, naj bi bil po večini analiz »jezen bel moški«, čigar interesi v javnosti in politiki niso naleteli na ustrezen odziv. Če smo vsaj malo vzgojeni v duhu povojnih vrednot, nam že sam rezultat analitične ugotovitve v podzavesti takoj prižge alarm. Toda dejstvo je, da je takšnih »jeznih belih moških« povsod dovolj in da njihovo kričanje postaja vse glasnejše. Dovolj je, da človek malo prebere komentarje pod novicami na spletnih straneh časopisov, ki omogočajo anonimno komentiranje – izjav in trditev, ki se pojavljajo že nekaj časa, ne izrekajo samo marginalni zafrustrirani tipi, katerih psihopatologija je vredna obdelave v ustreznih ustanovah, ampak gre že za neke vrste mainstream ideologijo. In ta je že protofašistična (na to oznako sem nekje naletel) v smislu zavračanja tujcev, institucionalno zagotovljene solidarnosti, poudarjanja vloge »nas« proti »drugim« itd. Tega ni mogoče prezreti in to tudi pojasnjuje dogajanje tako v Ameriki kot po drugih zahodnih državah – Trump je zato, ker pač »America leads the way«, samo odprl vrata za bolj odkrito udejanjanje te ideologije.

Slavoj Žižek je pred volitvami dejal, da si Trumpovo zmago na neki način celo želi, ker bi bila to priložnost za redefiniranje ameriške demokratske stranke in njenega delovanja, Michael Moore pa je Trumpa označil za »molotov koktajl« oziroma ročno bombo, ki jo ljudje vržejo v jezi nad državno ureditvijo, ker ne upošteva njihovih interesov, in se potem počutijo dobro (Moore je s svojo izjavo nehote prispeval k Trumpovi zmagi). Oba po mojem mnenju zmotno upata, da bo tak šok zadeve obrnil spet v pozitivno smer in v novo priložnost. Če nas je zgodovina česa naučila, nas je gotovo tega, da za tak šok potrebujemo bistveno več.

Z vidika prava pri tem dogajanju kaj dosti ne moremo storiti, razen da poudarjamo okvir in meje dopustnega – zlasti varovanje človekovih pravic, ustavne ureditve in podobno. Računati na to, da bodo pravni varovalni mehanizmi preprečili agresivno uveljavljanje opisane ideologije z močno javno podporo, je vsaj naivno, če že ne kaj več. Pravo je v svoji prisilnosti večinoma posteriorno glede na takšno dogajanje in zato bolj ali manj neprimerno, ker se nikoli ne bo odzvalo pravočasno. To seveda ne pomeni, da je pravno plat treba zanemariti, prej nasprotno. Poudariti želim, da pravni red sam po sebi ne zagotavlja zaščite – vedno zahteva vsebinski odnos do prava kot ključnega elementa sodobne civilizacije. In tega se ne da predpisati z zakonom.

Obstaja pa tudi cinično zabavna plat te zadeve. Ker so okoliščine takšne, da temeljijo na jezi precejšnjega deleža prebivalstva, jih lahko tudi izkoristite. Če verjamete ali ne, je na internetu, konkretno na naslovu www.wikihow.com, mogoče najti tudi nasvet, kako postati diktator. Niso opisane samo potrebne osebne značilnosti in ravnanja (morate hrepeneti po oblasti, imeti vojaške izkušnje, biti usmerjeni vase, izražati prepričanja, ki odstopajo, razvijati karizmo, ustvariti bazo podpornikov in seveda predvsem nikomur ne zaupati več, kot je nujno), temveč tudi to, kako priti na oblast. Če že ne morete najti in prevzeti obstoječe diktature, je po teh nasvetih treba v družbi poiskati zgolj neko ustrezno potrebo, ki jo je treba zapolniti, ali ji ponuditi sovražnika, proti kateremu se je treba boriti – danes ga res ni težko najti. Če vas zanima še kaj, imajo celo oddelek z vprašanji in odgovori, vključno s tem, kako se izvleči iz kršitev mednarodnega prava. Spletna stran ima tudi ilustracije, tako da branje ni preveč dolgočasno.

Mogoče prava ideja za nov resničnostni šov …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Delovanje zakona kot osnovnega elementa v tem dogajanju je pravzaprav gibanje v območju, ki presega zgolj opisovanje družbenih razmerij, ni pa zgolj golo predpisovanje ali določanje razmerij. Poteka vmes med tema dvema skrajnostma, ki mu zarisujeta nujno omejitev. Podobno je delovanje zakona vezano na upoštevanje lastne dinamike družbe, ki se bo ob njegovi uvedbi odzvala ne samo z želenimi ravnanji, temveč bo nujno povzročila tudi ravnanja in posledice, ki jih zakonodajalec ni želel. Pretirana progresivnost zakonodaje tako ni nič kaj bolj zaželena kot njena pretirana konservativnost ali celo pasivnost.

Zakonodajalčevo delovanje je razmeroma lahko kritizirati, ker je nujno odraz političnih razmerij in vsega, kar kupčkanje z interesi zajema. Četudi tega pogosto ciničnega pragmatizma ne vidimo ali ne dojamemo na prvi pogled, se ga dandanes jasno zavedamo. V dogajanju okoli trgovinskih sporazumov je precej jasno vidno, da je pri tem pogosto zelo jasno prisoten tudi diktat naddržavnih struktur, ki se za takšne »malenkosti«, kot je minimalni družbeni konsenz, ne zanimajo kaj dosti. A kakorkoli že, ker na tej ravni vedno obstaja več vrednot, ki se včasih izključujejo, treba pa jih je upoštevati, je mogoče pričakovati, da bo neka zakonodajna odločitev resno posegala v sicer spontano družbeno dogajanje in ga – sploh če zadeva kakšno bolj sporno vprašanje – tudi dodobra razburkala.

Postavlja se vprašanje, kdaj ima takšne posledice sodba sodišča oziroma ali jih sploh lahko ima. Tudi sodbe, še zlasti tiste, ki jih izrečejo najvišja sodišča, imajo navsezadnje enake učinke kot sprejetje nekega zakona, ker nujno vplivajo na nadaljnje odločanje sodišč, bodisi neformalno bodisi formalno, odvisno od ureditve izvrševanja državne oblasti. Še pomembneje: medtem ko je zakonska ureditev zaradi svoje abstraktnosti, splošnosti in posledične pomenske odprtosti takšna, da v njej marsikdo prebere in vidi, kar sam želi, pa je odločitev sodišča nujno povezana s konkretno osebo in konkretno življenjsko situacijo. Tako se šele s sprejetjem sodne odločitve neposredno zazna, kaj zakon resnično »pravi«, to pa se pogosto lahko zelo razlikuje od tega, kar se je govorilo ob sprejetju zakona, ki je osnova sodne odločitve.

Večkrat se šele na ravni konkretnih primerov pokažejo pomanjkljivosti, na katere je bil zakonodajalec morda celo izrecno opozorjen, ker je šlo bodisi za rešitve, ki so v konfliktu z drugimi predpisi enake ali nižje pravne veljave, ali celo za rešitve, ki nakazujejo verjetnost konflikta z ustavnimi pravili. A ker je to moteča ovira, zlasti pri uveljavljanju kakšnih »reformnih« rešitev, so se taka opozorila preprosto preslišala ali zamolčala.

Takšnih sodnih odločitev je bilo več in pogosto so razkrile pomanjkljivosti, ki bi jih bilo v zakonodajnem postopku razmeroma lahko odpraviti, vendar jih niso, ker so pred očmi imeli druge cilje. Nobena odločitev državne oblasti ni popolnoma samostojna, vedno je vpeta v delovanje države kot celote.

V zadnjem času nekaj sodb Ustavnega in Vrhovnega sodišča (npr. o koroških dečkih ali malih delničarjih) vsaj na prvi pogled daje občutek, da gre za neke posebne odločitve, toda natančnejše branje pokaže, da gre za okoliščine, ki samo postavljajo konkreten primer v širši sistemski sklop pravnih pravil – od vsebinskih do postopkovnih. Zadeve, zaradi katerih so sodišča odločala, so bile predvidljive, nič kaj posebne in bi jih bilo mogoče odpraviti že ob sprejetju ustreznih zakonov. Še zlasti je to očitno v tistih zadevah, ki od države zahtevajo, da prebivalcem omogoča ustrezno sodno varstvo in upošteva družbeno okolje, v katerem državna oblast deluje. V tem smislu takšne sodbe zgolj postavljajo stvari na svoje mesto.

Nadaljnje vprašanje je, koliko se posamezne veje oblasti poskušajo med seboj spoštovati ali nadvladati. A to je že druga zgodba.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ob tem se mi je vedno postavljalo vprašanje, kako resno pravzaprav jemljemo, da je kazenski postopek nujno pomanjkljiv spoznavni proces, zaradi česar je takrat, kadar ni mogoče doseči visoke stopnje verjetnosti, da je neka oseba storila kaznivo dejanje, treba opustiti možnost nastanka kazenskopravne posledice, torej obsodbe za kaznivo dejanje in izreka ustrezne kazni.

Stopnja verjetnosti, ki je v kazenskopravni teoriji potrebna za obsodbo, se v slovenski kazenskopravni teoriji in praksi označuje s pojmom prepričanje oziroma subjektivna gotovost, ki izključuje utemeljeno verjetnost ali zgolj verjetnost drugačne odločitve.1

Takšno oziroma podobno opredelitev vsebujejo tudi drugi sistemi kontinentalnega prava. Splošni javnosti je zaradi hollywoodske produkcije, ki močno vpliva na naše dojemanje sveta, bolj znana maksima, da mora krivda obdolženega v kazenskem postopku biti dokazana »onkraj razumnega dvoma« (beyond reasonable doubt).

Načelno se v poteku kazenskega postopka postopoma zadosti vse višjim dokaznim standardom, ki se vrstijo od najnižjih »razlogov za sum« prek »utemeljenosti suma« do prepričanja oziroma gotovosti, ki sta potrebna, da se izreče sodba. Pri tem postopku, v katerem ima končno besedo sodišče, naj bi se, kot slikovito navaja prof. dr. Šugmanova, domneva nedolžnosti vse bolj načenjala in se na koncu postopka bodisi popolnoma sesula ali ponovno vzpostavila za nazaj. Glede prvega dela, torej o tem, da se domneva nedolžnosti sesuje, nimam nikakršnih pomislekov, postavlja pa se vprašanje, koliko se domneva nedolžnosti vzpostavi za nazaj, vsaj kar zadeva javnost.

Anglosaška pravna teorija se pri obravnavanju te stopnje verjetnosti spopada s podobnimi težavami kot kontinentalna, čeprav po mojem mnenju z druge strani. Pri kontinentalni teoriji se namreč zaradi strukture sodišča, kjer je odločanje o obstoju dejstev, pomembnih za odločitev, dano v roke pravnim strokovnjakom, večinoma gradi na tem, da bo sodišče v obrazložitvi sodbe lahko pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in katerih ne, kako presoja nasprotne dokaze itd., s čimer bo dosežena prepričljivost sodno ugotovljene resnice. To sicer v marsičem ustrezno stališče, ki ima temelj v filozofski dediščini kontinenta, v slovenski stvarnosti pogosto privede do čisto realnega (vendar absurdnega) prepričanja, da dobra obrazložitev sodbe ali druge odločitve daje kvaliteto dokaznemu materialu, na katerem temelji.

V anglosaškem sistemu pa se morajo spopadati s nevarnostjo, ki jo glede obstoja gotovosti, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, prinaša prepuščanje odločitve o tem laični poroti. Posebej pomembni so pri tem napotki, ki se posredujejo porotnikom pred odločanjem.

Tudi pri tem sistemu pa vidimo, da sama fraza onkraj razumnega dvoma ne daje kaj več opore. Vsebino tega standarda tako poskušajo pojasniti s podobnimi stališči, kot jih uporabljamo v kontinentalnem sistemu. Tako mora porota po enem izmed stališč biti prepričana (be sure) o obsodilni sodbi, kar je zelo podobno našemu subjektivnemu prepričanju, seveda brez dojemanja, da je dogajanje v tem spoznavnemu procesu mogoče popolnoma pojasniti. V enem izmed standardnih del, ki se ukvarjajo s temi vprašanji, je pri tem posebej poudarjeno, da »je ne glede na besede, ki jih izberemo, da izrazimo kazenski standard, poroto treba pripraviti do tega, da ceni svojo vlogo pri varovanju nedolžnih pred hudo moralno škodo, ki jo prinese krivična obsodba«. 2

Naj se vrnem k že omenjenemu »sesuvanju« domneve nedolžnosti v kazenskem postopku. Ta proces je v kazenskem postopku zaradi svojega izhodišča v utemeljenosti suma, s katerim se začne glavna obravnava, sprejet kot bistveno bolj verjeten od nasprotnega – da se bo domneva nedolžnosti vzpostavila za nazaj. Pogosto je prav zaradi tega oprostilna sodba sprejeta s presenečenjem ali pa se celo, kot je v zadnjem času pogosto mogoče slišati, hodi na sodišče »dokazat svojo nedolžnost«. Če mislimo z domnevo nedolžnosti resno, tega nikomur ne bi bilo treba storiti. Za razumevanje kazenskega postopka je ključno, da sprejemamo njegove nujne spoznavne pomanjkljivosti in posledice, ki jih to dejstvo prinaša.

Ker naša teorija gradi na stališču, da se v kazenskem postopku oblikuje resda specifična, a vendarle ustrezna resnica, na kateri temeljijo pravne posledice, je verjetno svetoskrunsko predlagati, da mora biti javno dojemanje nekega kazenskega postopka toliko bolj skeptično, kolikor hujše je kaznivo dejanje. A glede na posledice, ki jih prinese kazenski postopek, je to vsekakor bolj primerno. 

(1) Dežman, Erbežnik: Kazensko procesno pravo, str. 552-553
(2) Paul Roberts, Criminal Evidence, str. 366

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Nikar ne mislite, da česa podobnega ne bi bilo mogoče najti – znana je študija, v kateri se je ugotovilo, da je lahko usoda nekoga odvisna od tega, ali sodnika sreča pred kosilom ali po njem. Nasploh je zlasti v ZDA še vedno močno uveljavljen tako imenovani ameriški realizem, ki gradi na premisi, da je s pravom treba razumeti »prerokovanja, kako bodo sodišča v resnici delovala«, kot se glasi znani rek njenega osrednjega misleca Oliverja Wendela Holmsa. Tudi v Sloveniji pravzaprav ni tako malo razprav, znanstvenih prispevkov in podobnega povezanih z vprašanjem, kakšni so lahko vplivi na sodnikovo odločanje. Čeprav je dejstvo, da večja vezanost kontinentalnega prava na pisne pravne vire vsaj na načelni ravni manj izpostavlja sodnike takšnim vplivom, je očitno, da je vprašanje morebitnih vplivov na odločanje sodnikov dovolj pomembna tema.

Ne moremo prezreti, da razumevanje, da je sojenje precej odvisno od manj predvidljivih okoliščin, vpliva že na razpravo o tem, na kakšen način naj se sodniki volijo ali imenujejo. Kakor je razvidno iz dosedanjih razprav, gre pri tem očitno manj za odpravljanje sistemskih pomanjkljivosti ali nedoslednosti kot za to, ali se da doseči ali preprečiti pri teh postopkih tudi učinke, ki ne zajemajo zgolj strokovne in ozko osebnostne sposobnosti bodočih sodnikov. Očitno je, da se pripisuje ali pričakuje, da bi takšni zunanji vplivi lahko občutno zanihali smer ali način odločanja v sodnih postopkih.

Ne glede na alternative v zvezi s tem se mi najbolj problematična zdi pravzaprav debata sama. Na tak način se prej ali slej v javnosti vzpostavi prepričanje, da na sodnikovo bodoče odločanje manj kot njegova strokovnost vplivajo prav okoliščine svetovnega nazora, političnega prepričanja, rase, vere in podobnega. Kar je brez dvoma manj izrazito, kot bi se lahko pričakovalo, in to potrjuje tudi večina razprav na to temo. Bolj kot to se kaže, da so sodniki – pričakovano – tako kot vsi drugi ljudje podvrženi enakim napakam v mišljenju in razmišljanju, ker so vpeti v enako družbeno okolje. Ti vplivi se lahko zmanjšujejo z izobraževanjem ali pa se z izobraževanjem vsaj poveča zavedanje o problemu različnih psiholoških in družbenih dejavnikov, ni jih pa mogoče v celoti odpraviti.

Zato je bistveno bolj pomembno kot vnaprejšnje izključevanje možnosti takšnih vplivov poznejše vztrajno delo na tem področju. Iz lastne izkušnje lahko povem, da te nihče more v celoti pripraviti na položaj in okoliščine, ki jih doživiš, ko resnično začneš opravljati delo sodnika. Tako kot verjetno v marsikaterem poklicu, kjer je treba sprejemati težke odločitve in računati s trajnimi posledicami svojega delovanja. Seveda mora biti tako delovno kot tudi družbeno okolje pripravljeno sprejemati nujne pomanjkljivosti takšnih poklicev in ne z izhodišča, da gre za težave, ki se jih da odpraviti z enostavnimi in hitrimi ukrepi – to napako sodobna družba vse prevečkrat napravi.

In čeprav so pogosta razmišljanja, da je te napake mogoče primarno odpraviti predvsem z ustreznim oblikovanjem pravnih norm, ki urejajo sodne postopke, se vse prevečkrat rešitve iščejo prek institucionalnih vplivov na izvajalce same, in kot je v naravi stvari, praviloma s perspektive tistih, ki še nikoli niso bili v tem položaju ali pa je od tega minilo že precej časa. Na strani sodnika se zato takšno raziskovanje okoliščin zdi, kot da gre za opazovanje kakšne posebne vrste pande ali samoroga. In marsikdo si predstavlja, da bo doživel podoben uspeh kot Diane Fossey pri raziskovanju goril, če le naveže stik s temi skrivnostnimi bitji – sodniki. Potem pa se praviloma izkaže, da ima naš poklic zelo podobne kognitivne in socialne težave kot vsi zahtevni intelektualni poklici in kot preostala populacija v državi. Teh težav v Sloveniji ne znamo ustrezno reševati, ker jih ne znamo ustrezno ceniti.

Mimogrede, navedena študija je tudi pokazala razliko med moškimi in ženskami. Pri moškem sodniku je v primerih spolne diskriminacije 10 odstotkov manjša verjetnost, da bo odločil v tožnikovo korist, ta verjetnost pa se poveča na 12 do 16 odstotkov v tožnikovo korist, če v senatu (panelu) sedi še ženska. A raziskovalci so tudi opozorili, da se stranke, potem ko izvejo, da je v senatu ženska (oziroma da je mešana sestava), raje poravnajo. Tako bi ta rezultat lahko bil tudi drugačen.

Tega sploh ne želim komentirati. Za zdaj svoje možnosti iz prvega odstavka gradim na študiji Univerze v Marylandu, ki dokazuje, da seks izboljšuje spomin, in tezi, da tako ne bom več pozabil kake obletnice. Bomo videli.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Verjetno si je do tega vsakdo izoblikoval svoj pristop – bolj introvertiranim ustreza, da se z vprašanji, ki se jim postavljajo, spopadejo sami in v izolaciji, tisti, ki s(m)o bolj ekstrovertirani, pa poskušamo vsaj začetne odgovore dobiti v komunikaciji s svojimi poklicnimi kolegi. A kakršnokoli pot že ubereš, na koncu moraš dileme vedno razrešiti sam. Imam srečo, da sem v delovnem okolju obkrožen z ljudmi, ki so resnično zelo motivirani in pripravljeni za razpravo, da ne govorim o njihovih izkušnjah, ki jih je ogromno. Prednost tega poklica je tudi, da vsaj praviloma ni mogoče napredovanje na račun drugih, ker si sam odgovoren za zadeve, ki jih imaš v delu. To pa omogoča iskreno debato.

A naj se vrnem na začetek. Če poenostavim, sem se v zadnjem času moral ukvarjati z vprašanji, ki zadevajo osebnosti obdolženih, in z vprašanjem pomena prihodnosti oziroma predvidevanja o prihodnjih ravnanjih. Ta vprašanja so pri kazenskem pravu vedno mejna, in ko se malce bolj spustiš v raziskovanje, ugotoviš, kako zapleteno je lahko življenje s svojimi pravnimi posledicami.

Pri kaznivih dejanjih, ki zahtevajo poseben odnos storilca do kaznivega dejanja, predvsem pri tistih, kjer se upoštevajo njegovi motivi, imajo povsod precejšnje težave, ko je treba to upoštevati v praksi. Motivi oziroma nagibi so namreč v pravu praviloma izrinjeni iz obravnave. Ker niso popolnoma prepoznavni navzven, jih pravo ne upošteva neposredno, saj se vedno izmikajo transparentnosti obravnave. Motivi so po svojem bistvu namreč izključno subjektiven, psihološki pojav, ki je vezan na osebnost in tako tudi skriven, oseben. Občasno pa pridejo v ospredje. Ljudem se navadno ni treba ukvarjati s tem, kaj recimo pomeni in kakšna je vsebina pojma »nizkoten nagib« – to je stvar proste, svobodne, z ničimer vezane presoje človeka kot moralnega bitja. V kazenskem pravu, kadar se recimo obdolženemu očita, da je storil kaznivo dejanje umora iz nizkotnih nagibov, pa je ključno prav vprašanje, kakšna je emanacija tega, kar zakon označuje z nizkotnim nagibom – po domače povedano, kako se nam nizkotnost kaže na ravni realnega dogajanja (in kako to sploh artikulirati oziroma pojasniti). Sploh pri umoru, ki je pri nas vezan na precej takšnih pojmov, ki v praksi še niso čisto konkretizirani, je zanimivo opazovati, kako se pravna praksa in teorija povsod srečujeta s to osnovno težavo, ki izvira iz povezovanja objektivnega in subjektivnega v pravu oziroma iz povezovanja na zunaj zaznavnih dejanj in dogajanj, ki se vežejo na naše dojemanje zunanjega sveta.

Tudi v Nemčiji poteka razprava o tem in vidimo, da se tudi tam borijo z duhovi, ki jih prinaša recimo pojem »nizkoten nagib«. Njihov poskus definicije se glasi (prevajam ga seveda z zadržkom), da »gre za ravnanja, ki jih je na lestvici moralnih ocen mogoče uvrstiti na najnižjo raven, ki so pogojena z brezobzirno sebičnostjo in zato posebej zavržna« (sodba Zveznega sodišča Nemčije 1 StR 272/52 z dne 25. julija 1952). A taka definicija je problematična že zaradi tega, kot opozarjajo nekateri, ker se moralnost veže na specifično kulturno okolje, v multikulturnem okolju pa je takšno zasnovo zelo težko ali celo nemogoče vzdrževati. Po mnenju enega izmed avtorjev (sodnika Zveznega sodišča Thomasa Fischerja) je to celo najbolj beden, neverodostojen, raztegljiv in prav zaradi tega nevzdržen motiv, ker omogoča različne konkretizacije tako v času kot prostoru. Za tiste, ki moramo o tem odločati v praksi, gotovo razumljivo stališče.

Enako velja za drug segment, ki prav zaradi svoje rahle povezave s siceršnjimi načeli prava, še zlasti kazenskega, vedno pomeni težave in zahteva nove odgovore. Kazensko pravo se praviloma, in to bolj kot druge pravne panoge, ukvarja s preteklimi dejanji – raziskuje za nazaj. Skoraj vse v kazenskem postopku je namenjeno temu in tako naravnano. Zato so odstopanja tam, kjer Zakon o kazenskem postopku poseže v možno bodoče dogajanje, toliko bolj zaznavna. Tako ne preseneča, da je sodba Ustavnega sodišča (Up-495/16 in Up-540/16 z dne 13. 7. 2016) o priporu, odrejenem (in podaljševanem) iz tako imenovanega razloga ponovitvene nevarnosti, sprožila zelo kritičen odziv in debato; nekateri predlagajo celo opustitev te vrste pripora. Če pogledamo literaturo, vidimo, da je to področje zaradi kazenskopravnih postulatov že ab ovo spolzek teren. Tako je glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti v knjigi Ustavno kazensko procesno pravo zapisano tudi, da gre »za izrazito zanikanje domneve nedolžnosti … S tem pripornim razlogom, ki v praksi ni tako redek, se obtoženi, za katerega se odreja pripor, dvakrat 'prejudicira'. Prvič se to stori s samo obtožnico, drugič pa s tem, da sodišče obtoženca ožigosa s potencialnim storilcem novega kaznivega dejanja, označi ga torej za nekakšnega 'l'uomo delinquente'.« (1)

V nemški literaturi je mogoče prebrati tudi trditev, da gre za izjemo od načela, da se praviloma obravnavajo dejanja, ki so že bila storjena, in ima zato norma, ki določa odreditev pripora iz tega razloga, bolj policijskopreventivno kot kazenskopravno strukturo. Spet področje, po katerem je treba hoditi previdno, ker je oddaljeno od trde in znane sredice kazenskega prava.

Za vse navedeno je značilno, da na zakonski ravni ne obstaja kaj dosti zadržkov. Vsak, ki prebere te zakonske določbe, se bo z napisanim praviloma strinjal oziroma se mu ne bo zdelo problematično. Težave se pojavijo šele v stiku s konkretnim življenjem. Misli in stališča, ki jih pri tem srečaš, so samo ideje, ki se v postopku sprejemanja odločitev pojavijo kot mejniki na poti, na kateri odločitev osmišljaš in ji daješ končno obliko – če malce robato povzamem to, kar natančno opisuje prof. Pavčnik s teorijo normativne konkretizacije. V navedenih primerih pa tudi pokažejo meje tistega, kar pogosto štejemo za samoumevno. V tem je tako teža kot tudi draž.

(1) Boštjan M. Zupančič in drugi, Ustavno kazensko procesno pravo, 2. izdaja, Atlantis, Ljubljana 1996, str. 531, op. 506.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Sam nisem nikakor naklonjen revolucionarnim potezam, seveda do trenutka, ko se nabere tolikšna količina stvari, da je gradualnost zgolj ovira ali postaja celo nevarna. A še največji konservativec mora priznati, da je dvajset let za korenito spremembo v zasnovi nekega sistema dovolj, pa četudi gre za tako pomemben segment, kot je kazensko procesno pravo. Zakaj dvajset let? Ker se še živo spomnim, da je v poročilu k sprejetju prvega slovenskega Zakona o kazenskem postopku pisalo, da gre za neke vrste prehodni zakon na poti do uvedbe bolj kontradiktornega oziroma adversarnega postopka. In to je bilo leta 1994. Mogoče novi ZKP res nastaja od leta 2000, kot navaja dr. Keršmanc, toda njegovi zametki segajo v prvo polovico devetdesetih let. Zdaj se v gradivu, kot opozarja avtor, ponovno navaja, »da gre predlog novele ZKP-N v smeri postopnega uveljavljanja novega modela kazenskega postopka«. Kakšen je ta model, seveda vsi že vemo, saj smo na poti k njemu že več kot dvajset let. Zlobno bi lahko pripomnil, da je ta pot očitno tako dolga kot pot pijanca iz gostilne domov. Pa tudi približno tako odločna in ravna.

Keršmanc zelo taktno opozarja na »tiste (pod)sisteme in posameznike, ki težijo k ohranjanju ustaljenega ravnovesja«. Zaradi njih se boji, da sprememb ne bo. Da bo jasno: prepričan sem, da teh (pod)sistemov ni treba iskati z drobnogledom, ker takšen poseg in zasnova kazenskega postopka, ki se nakazujeta za ovinkom na tej poti, po kateri še kar »gremo«, ne ustrezata nikomur v širšem pravosodju, pa tudi ne politiki in še manj akademiji. Krpanje kazenskega postopka s toliko zaplatami kot v naši kratki zgodovini je namreč enkratno za vse, ki v tem delujejo, razen morda za prvostopenjske sodnike, ki moramo to »čobodro« prevesti in prenesti v državno oziroma oblastno odločitev.

Sedanja zasnova – pa če si to hočemo priznati ali ne – namreč omogoča pasivno držo prav vseh udeležencev postopka, razen sodišča, ki mora tako ali tako odločati o vsaki zahtevi. Poleg tega pa na sodišče prelaga tudi odgovornost za ugotavljanje materialne resnice o očitanem dejanju. To je precej jasna stvar, čeprav sem pristranski. Nekdaj je bilo še mogoče računati, da bo vsaj tožilstvo poskrbelo, da bo dokazna podlaga sodne odločitve približek rezultata iskanja te »resnice«. Takrat zaradi vseh okoliščin (institucionalne samostojnosti, oportunitetnega načela ipd.) ni bilo pod pritiskom, da bi moralo doseči obsodbo, v zadnjih desetletjih pa so se tudi te okoliščine spremenile.

Danes se od tožilca pričakuje »zmaga«, kot posameznik mora delovati v takem psihičnem okolju. Takšen je novi družbeni kontekst, ki tudi brez spreminjanja zasnove kazenskega postopka pripelje do spremembe vlog v postopku. To hkrati tudi pomeni, da morajo sodišča do takšne zavzetosti tožilstva ohraniti hladen in distanciran odnos. Poti nazaj ni več. Sodišče in sodniki so postavljeni v vlogo, ki je v okvirih sedanje zasnove, milo rečeno, težavna. Mogoče jo je zdržati, vendar pomeni nesorazmerno obremenitev, o kateri se seveda le redko govori, ker je sodstvo po svoji naravi zadržano. Sedanja situacija je zato za druge deležnike ugodna zaradi preprostega razloga, da se zdaj tudi krivda nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razmeroma enostavno lahko preloži na sodišče. V medijih sicer ni več novic v slogu, da sodišču ni uspelo, da bi obdolženemu dokazalo krivdo, vendar je rezultat pravzaprav isti.

Jasno je, da bodo zavore tudi na drugi strani, ki nastopa v kazenskem postopku. Odvetniki se dobro zavedajo, da v spremenjenem postopku ne bo šlo brez lastnega iskanja informacij, nekakšne kontrapreiskave, za katero razen izjem nimajo sredstev in tudi ne usposobljenega kadra. Že zdaj, ko se zaradi spremenjene sodne prakse pogosteje najemajo strokovnjaki, ki lahko postavijo teze, nasprotne tezam sodnim izvedencem, je to povezano s precejšnjimi stroški, ki si jih ne obdolženec ne zagovornik pogosto ne moreta privoščiti. A to je šele začetek. Kje je še kakšno dodatno iskanje prič, opravljanje razgovorov z njimi itd.! Sedenje in čakanje, da ga sodišče ali tožilstvo kje polomita, ne bosta dovolj. Že zdaj imajo zagovorniki, če jim spodrsne pri kakšni prekluziji, s strankami lahko težave, pa čeprav je sodišča v kazenskih postopkih ne uporabljajo zlahka.

O policiji niti ne bi govoril, sicer pa to temo malce zvito načne že dr. Keršmanc. Pravi, da se policija že od leta 2004 (sic!) opremlja za zvočno in slikovno snemanje. Dvanajst let za tehnična sredstva, ki bi omogočala boljše delo na podlagi 148.a člena – zaslišanje osumljenca, katerega zapisnik bi bil dopusten kot dokaz v kazenskem postopku? Človek se ne more upreti vtisu, da ni ravno pretirane želje po tem, o razlogih pa si lahko vsak misli svoje. Sicer pa tudi brez teh sredstev takšni zapisniki, ki so sicer možni, niso prav pogosti, pa čeprav bi zaradi potrebe po čim bolj natančni ugotovitvi dejanskega stanja morali biti. Na splošno je bilo največ sprememb ZKP prav v členih, v katerih so urejena policijska pooblastila oziroma sredstva, ki jih policija uporablja pri pregonu storilcev kaznivih dejanj, vsakič z namenom, da se ji olajša delo. Tukaj je seveda še vprašanje institucionalne povezanosti med policijo in tožilstvom, pri katerem vsi udeleženi na obeh straneh, kolikor mi je znano iz prakse, začnejo nervozno mencati. Ker je včasih bolj pomembno, kdo bo komu komandiral, kot to, kako bomo stvar naredili.

Navsezadnje verjetno ni treba biti genij, da se lahko ugotovi, da so na dinamiko obravnave kaznivih dejanj bolj kot karkoli drugega vplivale spremembe osrednjega dela kazenskega postopka, zlasti uvedba predobravnavnega naroka, pa tudi sporazumov o priznanju krivde (njegova zakonska ureditev je bila zame resnično presenečenje). In četudi je ta, po moji oceni najpomembnejša sprememba kazenskega postopka v zadnjih nekaj desetletjih pokazala dobre rezultate, nihče noče glasno povedati, da stvar pač deluje. Po mojem mnenju je zasnova tega naroka, zlasti zaradi jasne razmejitve med odločanjem o krivdi in odločanjem o sankciji, celo pravilnejša kot sedanja zasnova glavne obravnave, ki obe vprašanji vrže v isti lonec. Najmanj, kar učinek omenjene spremembe kazenskega postopka predstavlja, je spoznanje, da je postopek, v katerem bodo imele stranke večjo avtonomijo in odgovornost, možen in sprejemljiv. Največ, kar je moje osebno mnenje, da je nujen.

Čas za take spremembe pa v Sloveniji tako ali tako nikoli ni pravi.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

30. junija je na Filipinih kot šestnajsti predsednik  svojo funkcijo nastopil Rodrigo Duterte, pravnik (sic) in politik. Prijel se ga je nadimek “Kaznovalec” (The Punisher) in v svoji kampanji se je v odkrito hvalil, da lastnoročno pobija kriminalce in tako pogosto, da natančno niti ne ve njihovega števila. Njegova hvala ni bila nekaj, kar bi bilo zgolj hvalisanje, temveč resnični rezultat sodelovanja v t.i. Vigilantski skupini po imenu Vod smrti Davao (Davao Death Squad). Osrednja tema njegove kampanje je bila učinkovita borba proti drogam in takoj po nastopu funkcije se je ta borba začela kazati na tak način, da v zvezi z delovanjem policije na Filipinih dnevno umre okoli 36 ljudi, večino pri izvajanju svojih aktivnostih ustrelijo policisti, katerim naj bi sam Duterte zagotovil, da jih zaradi tega ne bo nihče preganjal. Kot posledica tega in da bi se izognili pokolu se je policiji predalo 700.000 ljudi – od uživalcev do preprodajalcev drog – kar je poglavitni razlog, zakaj družbena omrežja ocenjujejo celotno zadevo predvsem kot učinkovito sredstvo za boj proti preprodajalcem mamil.

Skorajda pričakovano in v zadnjem času mnogokrat videno so bili kot preprodajalci in sodelavci organiziranega kriminala kmalu označeni številni politični nasprotniki in v zvezi s tem napovedano masivno odpuščanje javnih uslužbencev, ki bo zajelo več tisoč zaposlenih.

Zgodba iz Filipinov me je pritegnila zato, ker je neposredno povezana s kriminalom, kot pojavom, ki ga vsaka družba obvladuje s kazenskim pravom. Očitno je, da ga prebivalci Filipinov ocenjujejo kot dovolj resen pojav, da izvolijo politika, katerega osrednja tema so prav drastični in samovoljni posegi na tem področju. A če lahko ob tem še razmišljamo na način, da je takšna politika mogoča zgolj v okviru neke eksotične azijske miselnosti, si moramo vendarle priznati, da tudi v Evropi, vsekakor pa na njenem obrobju ni daleč čas, ko bodo podobne ideje dobile domovinsko pravico. Turčija je v tem smislu zelo podoben primer, le da je tam razlog ponesrečen državni udar – poteka resna javna razprava o ponovni uvedbi smrtne kazni, četudi bi to pomenilo resne probleme za vključitev v evropske integracije. Ob tem se seveda ne morem upreti razmišljanju da prav v teh dveh državah (še zlasti v Turčiji) zadeve potekajo na tak način, kot jih v svoji Doktrini šoka opisuje Naomi Klein – izkoriščanje izrednih okoliščin za uvedbo instrumentov, ki jih normalna, mirna demokratična razprava nikoli ne bo dopustila – zlasti Turčija je skoraj farsični primer takšnega scenarija.

Ob tem se kaj hitro uvidi (in ta misel nikakor ni niti nova niti moja), da je mogoče vsak družbeni pojav, ki ima določeno reakcijo v prebivalstvu pretirano kriminalizirati, vzpodbujati njegovo negativno percepcijo in nato izkoristiti družbeno reakcijo za spremembe, ki jih sicer ne bi bilo mogoče doseči v umirjenem družbenem okolju in razpravi. Bolj moteče je, da se pri tem računa na večinsko površnost pri razumevanju družbenih pojavov, včasih pa je prav očitno, da se pri tem uporablja lažne ali vsaj prilagojene podatke. Čeprav si bom verjetno s tem nakopal spet kako »poduhovljeno« elektronsko pismo, me občasno takšne zadeve kar iritirajo. Prav komično se mi je zdelo, ko se je kot prvi ukrep pri terorističnih napadih v Franciji navedlo poostreno kontrolo na meji in nad migracijami. In to po tem, ko se je ugotovilo, da so vsa dejanja storili ljudje, ki živijo znotraj države oz. celo lastni državljani in bi bil bistveno bolj primeren kakšen drug ukrep (recimo ustreznejši ustroj in delovanje policije na lokalni ravni). A takšna novica bolje deluje – omogoča nacionalno koherenco »nas« proti »drugim« in ljudje to lažje razumejo. Ljudje pač potrebujejo nek razlog, da verjamejo v inherentno dobroto svojega naroda, družine in nenazadnje samega sebe. Za zlo so vedno krivi »oni drugi«. Vigilanstvo je pogosto posledica vzpodbujanja takšne slike – na primeru Filipinov vidimo, kakšen je lahko končni rezultat – da se vigilanstvo spremeni v (pol)uradno državno politiko in postane celo družbeno sprejemljiv pojav.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Že pred časom sem napisal, da bi v številnih evropskih državah med prebivalstvom po moji oceni verjetno dosegli konsenz o uvedbi smrtne kazni – ali pa vsaj zadostno večino, ki bi lahko prinesla take spremembe. Bolj ko se krepi strah pred terorizmom in podobnimi deviacijami, plodnejša so tla za takšne ideje. Kot lahko vidimo v Turčiji, je takrat potreben samo še kakšen politični pretres in takšne ideje spet dobijo legitimnost.

Podobne dileme odpirajo tudi problemi, povezani z drugo pravico, ki je jedro zahodne vrednostne strukture, in sicer pravico do zasebne lastnine. Čeprav je za nas po spremembi politične ureditve vsaj na deklarativni ravni zasebna lastnina razmeroma nesporna kategorija, pa v ozadju zaznamo vprašanja, ki se nanašajo na njeno bistvo. Res, da je v slovenski ustavi pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) zaradi ustavne definicije lastnine (67. člen Ustave RS) moderno zasnovana, a vendarle – razvoj, ki ga po vsem svetu doživljamo v zadnjem času, presega tudi takšno zasnovo.

Razlog za to je na eni strani vse bolj očitna in ekscesna distribucija svetovnega bogastva, katere utemeljenost se že izmika racionalnosti, na drugi strani pa skrb in strah pred posledicami podivjanosti prav tiste lastnosti lastnine, ki jo zaradi ekonomizma postavljamo v ospredje. Ekonomija upravičuje zasebno lastnino zato, ker je, kot pravi Margaret Jane Radin v knjigi Reinterpretacija lastnine (Reinterpreting property), nujna, da ustvari podlago za produktivno aktivnost zaradi internalizacije njenih prednosti. Po domače povedano, ker lastniki ugotovijo, da iz (zasebne) lastnine izvirajo koristi, jih to spodbudi k produkciji, kar potem koristi tudi skupnosti (družbi) kot celoti. Še preprosteje povedano, z mantro, ki jo slišimo vsak dan: zasebna lastnina je boljša, ker lastniki hočejo še več in jo zaradi tega bolje upravljajo. Vendar to pomeni predvsem bolje zase, kar pa ni nujno bolje tudi za druge oziroma za vse nas.

Dejstvo je, da so ekscesi zasebne lastnine že povzročili spremembe, ki so usmerjene zoper njo oziroma vsaj v njeno omejevanje. Pravica do pitne vode je tako tudi nezaupnica, izrečena zasebni lastnini vodnih virov, ker se je ta ponekod (na primer Nestle) že izkazala za, milo rečeno, neustrezno. Podobna dogajanja lahko vidimo tudi na drugih področjih, res pa so najintenzivnejša pri vprašanju naravnih virov in njihovega izkoriščanja.

O tem, ali je to prava pot in ali je sploh mogoče najti alternativo, se ne nameravam izrekati. Vprašanje utemeljenosti lastnine nasploh, zasebne lastnine pa še posebej, me je sicer vedno privlačilo. Tako sem že pred nekaj desetletji vneto planil po knjigi Svojina (Lastnina) Andrije Gamsa, da bi dobil nekaj odgovorov, a me je vznesenost (pre)hitro minila, knjiga pa je nato (kot še precej drugih) odšla iz moje knjižnice neznano kam … Naslednja, ki me je spet spomnila, da izvor lastnine pravnoteoretsko in filozofsko nikakor ni nekaj preprostega, je bila knjiga Kratka zgodovina zahodne pravne teorije (A short history of Western legal theory) Johna Mauricea Kellyja. Delo je najbolj simpatičen pregled zahodne pravnoteoretske misli, kar jih poznam. Kelly popisuje njeno zgodovino v ključnih obdobjih (Grčija, Rim, zgodnji in pozni srednji vek, renesansa in reformacija ter 17., 18., 19., zgodnje in pozno 20. stoletje) in ena izmed kategorij, ki jo po teh obdobjih obravnava, je tudi teorija lastnine.

Če bi res na kratko povzel čas do 17. stoletja, ko je John Locke pravico do zasebne lastnine bolj ali manj dokončno uvrstil med človekove »naravne« pravice, je sporočilo zgodovine gotovo (vsaj) tole: preveliko kopičenje dobrin pri posamezniku je neprimerno. Še zlasti je sumničavost namenjena pridobivanju bogastva s posojanjem denarja za obresti. Še celo pri Locku; Kelly posebej opozarja na njegovo navedbo iz Dveh razprav o vladi, da lastnine ni mogoče razumeti kot neomejene, še zlasti, če bi to povzročilo propadanje ali uničenje dobrin. Od Locka naprej (če pustimo ob strani marksizem in podobne teorije, ki so v zasebni lastnini videle predvsem njeno nevarnost) se vprašanje zasebne lastnine usmerja bolj k njeni pravni razsežnosti v smislu pozitivnopravne ureditve. Zdaj se očitno vračamo k vprašanju njene utemeljenosti. To vprašanje pa je po moji oceni predvsem vprašanje prave mere njene razsežnosti.

Ob tem se spomnim še na eno misel, iz knjige Dobra zemlja nobelovke Pearl Buck. Če se prav spomnim, gre nekako takole: »Ko bogati postanejo še bogatejši (in revni še revnejši), je čas, da se nekaj spremeni.« In to ne zveni vedno dobro …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ob to čudno obsedenost teh televizijskih kanalov z Adolfom Hitlerjem in njegovim obdobjem se občasno obregnejo tudi komiki. Tako je na primer Ricky Gervais za enega od teh kanalov dejal, da na njem izveš vse o morskih psih in Hitlerju, ker sta to njegovi glavni temi.

Pri omenjeni oddaji me je najbolj zmotila površnost preučevanja zgodovinsko dokaj dobro obdelanih zadnjih trenutkov Tretjega rajha, še bolj pa očitno pretiravanje ali celo potvarjanje nekaterih indicev, ki naj bi kazali na verjetnost, da naj bi bival prav na nekem točno določnem območju v Južni Ameriki. Še zlasti moteče pa je bilo umetno vzbujanje napetosti pri delovanju raziskovalne ekipe. Ker sem kaj kmalu ugotovil, da gre (spet) za neke vrste aboten reality show (tako namreč »zasledujejo« tudi bigfoota, velikane, pa še kaj bi se našlo), sem pač preklopil na drug program.

Ob tem se mi je pojavilo vprašanje, zakaj je Hitler še dandanes osebno tako zanimiv za množico bolj ali manj resnih raziskav. Verjetno tudi o tem vprašanju obstaja kakšna resna študija, a sam bi izhajal iz dejstva, da je razmišljanje o Hitlerju tako čudovito pri roki kot recimo o hudiču: vse zlo je nakopičeno v eni sami lahko prepoznavni osebi in njeno uničenje omogoči boljši svet. V ameriški pop kulturi, če jo lahko tako označimo, je na vprašanje, kam bi odpotovali s časovnim strojem, pogost odgovor, da bi potovali v Hitlerjevo obdobje in ga ubili.

Pogosti so namigi – vsaj posredni, ker si tega nihče pri zdravi pameti ne bi upal trditi kako drugače – na povezanost njegove osebnosti z zdravstvenimi, psihološkimi problemi in celo z življenjskim slogom. Od krutega očeta, navezanosti na mater, nenavadnega odnosa do pripadnic nasprotnega spola do hipohondrije in celo vegetarijanstva – vse to je pogosto prikazano kot okoliščine, ki naj bi ustvarile poosebljenje zla, ki je miroljubne ljudi zavedlo v strahote nacističnega režima.

Osebno se mi zdi, da gre pri tem tudi za odraz zmedenosti novega časa. Postavljanje novega sovražnika po drugi svetovni vojni, ki je terjalo vključevanje pripadnikov nacističnega režima v znanstvene, obrambne, politične in celo obveščevalne strukture, je bilo gotovo prvi korak k temu. In čeprav poudarjamo pomen nürnberških procesov, v katerih so bile obsojene najvidnejše osebe nacističnega režima, je dejstvo, da se je tudi nanje gledalo – in s časom je to vse bolj prisotno – kot na Hitlerjeve pomočnike, ne kot na osebe, ki so bile konstitutivni element nacizma. Indikativno je torej, da ima knjiga Guida Knoppa, enega bolj znanih nemških piscev o tem obdobju, naslov Hitlerjevi pomočniki. In navsezadnje, prav zaradi te osredotočenosti na Hitlerja je v osemdesetih letih pravi pretres povzročilo delo Iana Kershawa, ki je preučeval vlogo običajnih pripadnikov nemškega naroda pri vzpostavitvi in vzdrževanju nacističnega režima.

Ukvarjanje s Hitlerjem v popularni kulturi je tako v sedanjem času (spet poudarjam, da je to moje osebno prepričanje) nevarno zato, ker eni osebi pripisuje skorajda nečloveške lastnosti in krivdo za zlo nekega zgodovinskega obdobja. Pri tem pa se pozablja, da je ta režim lahko obstajal samo zaradi podlage in podpore, ki jo je imel v prebivalstvu. Danes tega morda ni vljudno trditi, vendar to ne pomeni, da ni res.

Težava je namreč v tem, da je danes mogoče opaziti enaka izhodišča in enake ideje kot v tistem zgodovinskem obdobju. In ne glede na to, komu ali kateri zdaj aktualni politični osebi jih pripisujemo – ni samo Hitler ustvaril nacizma, nacizem in samega Hitlerja je ustvarilo tudi ljudstvo. Množice danes marsikje iščejo svojega Hitlerja, čeprav niti same ne vedo, da ga iščejo in tudi ustvarjajo. Priimek bo drugačen, bistvo pa isto. Zato Hitlerja ni treba iskati po odročnih južnoameriških predelih, najti ga je mogoče povsod. Hitro ga lahko zaslutimo, če samo preberemo spletne komentarje, ki so tako velikodušno dopuščeni pod časopisnimi članki.

Erich Kästner je takratno dogajanje opisal s prispodobo: tako kot je ljudožerce mogoče spreobrniti v ponižne kristjane, je tudi ponižne kristjane mogoče spreobrniti v ljudožerce. Vendar pa se nobena od teh spreobrnitev ne zgodi čez noč ... Tudi despoti morajo upoštevati javno mnenje.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Kar mi najprej pride na pamet je dejstvo, da mogoče pravkar opazujemo začetke razpada neke, iz več narodov oz. držav sestavljene skupnosti, a tokrat iz perspektive tistih, ki so še vztrajali v njej. Tudi na področju takratne Jugoslavije se je, kljub težnjam po osamosvajanju njenih narodov, ponekod še ohranjala iluzija, da je mogoče to državo ohraniti. Spominjam se, da se je iz tistih logov omenjalo nehvaležnost Slovenije oz. Slovencev, opozarjalo na nevarnost za celotno območje, na ekonomska tveganja povezana s tem in podobno. Bilo je tudi nekaj razmišljanj o tem, da je izražena želja na plebiscitu v bistvu rezultat zavedenosti naroda, ki je imel preslabe informacije in ni spregledal. Zato se je celo ustanavljalo televizijske programe (Yutel) in seveda kot skrajno možnost razmišljalo o tem, da se odide tja na sever in na mitingu resnice prepriča uboge (in neumne) ljudi.

Danes poslušam podobno za Britance - mediji so polni zgodb posameznikov, ki da sploh niso vedeli za kaj glasujejo, ki dajejo neumne odgovore na vprašanja o EU. Razkrivajo se vprašanja, ki so jih v Britaniji postavljali Googlu in ki naj bi dokazovala splošno neinformiranost odločevalcev - prebivalcev oz. bolje državljanov Otoka. Govori se o padcu funta, zrušenju trgov in o slabih perspektivah gospodarstva Velike Britanije. In nenazadnje, občasno skorajda z neprikrito zlobo, da jih je sedaj čim prej potrebno brcniti ven in seveda izstaviti račun, nato pa postaviti težje pogoje za ponovni vstop v Evropsko unijo. Deja vu ...

Kot običajno se spet postavlja vprašanje o utemeljenosti in ustreznosti referenduma, kot načina odločanja. V primeru angleškega referenduma je, vsaj zame proti pričakovanju, celo Richard Dawkins, eden največjih svetovnih intelektualcev zavzel stališče, da takšne odločitve ne pritičejo neobveščenemu ljudstvu, češ saj imamo vendarle posredniško oz. reprezentativno demokracijo. In ti izvoljeni posredniki, tako Dawkins, naj prevzamejo odgovornost. Tukaj gre za pričakovano in že videno reakcijo na referendumsko odločanje. Nenazadnje smo tudi iz podobnih razlogov omejili možnosti referendumskega odločanja v slovenski ustavi - ne samo zaradi zlorab, temveč tudi (ali celo pretežno zaradi tega), da se prepreči neinformirano odločanje o najpomembnejših zadevah.

A v resnici to vemo že ves čas ... Referendumsko odločanje je vedno ultima ratio - skrajno sredstvo političnega odločanja - in pravzaprav vedno gre za odločitve, ki nikakor niso (samo) stvar razumnega preudarka. Najprej, in to je ključno, mora iti za vprašanje, na katerega je mogoče enoznačen odgovor - da ali ne, to ni samo zahteva pozitivno pravnega reda. Tudi teoretično gre za način odločanja, ki se, tako recimo Habermas, nanaša na najosnovnejša skupna vprašanja, ki terjajo enoznačen odgovor. Vendar je potrebno razumeti, da je vsebina referendumske odločitve in motivov zanjo različna.

Če se vrnem na Slovenijo in samostojnost, ki jo sedaj praznujemo ... V teh četrt stoletja se je razumljivo oblikoval mit o moralni čistosti naše referendumske odločitve. To je po svoje razumljivo in na takšnih mitih temelji vsaka država. In da bo popolnoma jasno, odločitev na plebiscitu je bila jasna in nedvomna (v primerjavi s slabotno večino v primeru britanskega referenduma). A zdi se mi licemersko, če bi se trdilo, da je bila odločitev na referendumu za slovensko samostojnost zgolj rezultat večne težnje po samostojnosti slovenskega naroda, da je šlo za tehten in premišljen korak celotne slovenske populacije s polnim zavedanjem posledic ter prihodnosti.

Tudi motivi za odločitev so bili pri Slovencih zelo različni: od resnično patriotskih, zavednih do najbolj banalnih, prepričan sem tudi pobalinskih (kot bi rekli: iz kljubovanja takratni državni oblasti), lahko celo iz občutka večvrednosti do ostalih narodov Jugoslavije - vsak je na svoj način videl to odločitev. Sam recimo, priznam, sem glasoval za osamosvojitev, ker sem menil, da smo se na področju Jugoslavije že do te mere skregali, da je to edina možnost, da bi lahko še sploh kdaj razmišljali o skupni usodi (malo pa tudi iz mladostniškega »inata«).

Moja želja takrat je bila, da se narodi na tem področju jasno zavemo lastne državnosti in nato razmislimo o morebitnem ponovnem povezovanju. Moj znanec, zaposlen v TAM-u, je glasoval za, ker „bo potem kapitalizm pa bomo meli delavci 1.500 mark plače pa z mercedesi okoli vozli“. In bili so seveda mnogi, ki so pričakovali novo Švico, boljšo službo, popravo krivic, prisotno je bilo prepričanje, da se bomo sami lažje zvlekli iz ekonomskih težav in tako dalje. Motivi so bili mnogi, a odločitev je bila samo ena - za lastno državo. In jo imamo. In nihče, prav nihče ni mogel predvideti bodočnosti v lastni eno nacionalni državi, ker take izkušnje noben Slovenec čisto enostavno niti ni imel.

Koliko so se nam naši motivi udejanjili, lahko presodi vsak pri sebi. Tudi to, ali je ta odločitev zadovoljila njegove motive. In to lahko presodijo tudi drugi, tako v državah nastalih na področju bivše SFRJ kot Sovjetske zveze pa še bi se našlo kaj. A pomembneje kot to je, da smo v tistem času (to mislim, da si kljub različnim motivom za odločitev lahko priznamo vsi) imeli upanje, da bo ta naša odločitev resnično spremenila tiste stvari, ki so nas motile in da bomo sami to zmogli bolje. Očitno se je takšno upanje ustvarilo tudi pri zadostnem številu prebivalcev Velike Britanije. Nobenega dvoma pa ni, da so tudi njih pri odločanju vodili različni motivi, tako kot pred 25 leti nas in da vsi niso moralno nesporni. Tudi njihova odločitev ni zgolj odločitev za izstop iz EU - vsebuje prav tiste motive, ki sem jih omenil prej - od občutka večvrednosti v odnosu do drugih „zahojencev“ v EU do resnične prepričanosti v boljšo prihodnost lastne države zunaj evropske povezave. A tudi to sodi k suverenosti naroda in demokratičnem odločanju. Pravica, da si pri tem bedak.

Osebno ne verjamem, da bodo Britanci zaradi svojega izhoda neznosno trpeli - nenazadnje je zgodovinsko znana njihova „splendid isolation“, tudi do sedaj so predstavljali nek unikum znotraj EU, razen tega so v zgodovini prestali že kar nekaj takšnih obdobij, ko so bili prepuščeni zgolj sebi. A to je čisto njihova stvar in s tem ne bomo imeli nič več.

Kar se mene tiče ... Godspeed - till we meet again ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zgornji primer je tak tipični Kavelj 22, ki se občasno lahko pojavi povsod. Za tiste, ki znamenite Hellerjeve knjige niste brali, je kavelj 22 oznaka za birokratsko razmišljanje, ki vsebuje logično zanko, ki se je ne da preseči. Možnost, da bi se lahko pilot bombnika iz navedene knjige izognil letenju na nevarne misije, je v podana s pravilom, da mu ni potrebno leteti, če se izkaže, da je nor. Vendar pa je v tem skrit navedeni kavelj 22. Če bi namreč zahteval, da se ga izvzame oz. da naj mu ne bi bilo treba leteti, ker je nor, bi s tem izkazal, da ni nor. Tako se znajde v zanki, v kateri je prisiljen leteti na bombniške misije, čeprav, kot pravi knjiga, moraš biti za to pravzaprav - nor. (v knjigi je več izpeljank navedenega pravila in ker ga ponavljam po spominu, naj se mi morebitna nenatančnost odpusti).

Problem slovenskega podjetnika je pravzaprav enak in je bil s strani državne uprave tudi dokaj prostodušno predstavljen - če gospod potrebuje denar za preživljanje, mora plačati določen znesek, da bo dobil znesek, ki mu pripada. Seveda je popolnoma njegov problem, da denarja, ki ga mora plačati, da bi denar dobil, nima. Če bi ga imel, bi se mu priznala tudi pravica do denarja, ki mu gre. Kavelj 22 par exellence.

Nekateri so ob tem primeru omenjali celo Radbruchovo formulo, po kateri bi morali takšnemu neživljenjskemu gledanju oz. zakonodaji, ki to omogoča, celo odreči naravo prava - predstavljala naj bi namreč zakonsko nepravo. Sam se s tem ne bi strinjal - zanikanje pravnosti, ki predstavlja skrajni ukrep Radbruchovega načina razreševanja problema nepravičnega zakona - v tem primeru ne pride v poštev. Zakonodaja namreč v tem primeru ni v nasprotju s pravičnostjo - takšno nasprotje ustvari šele njeno napačno razumevanje in uporaba. In na področju terjatev in dolgov, obstajajo že od rimskih časov (in verjetno še od prej) načini, kako ta razmerja urediti - pobot, za katerega ne vidi ovir niti Varuh človekovih pravic, ima številne izpeljave, ki bi jih bilo mogoče uporabiti.

A ni moja namera, da se sedaj ukvarjam s pravilnostjo ali nepravilnostjo delovanja pristojnih institucij v konkretnem primeru. Ta namreč kaže na neke globlje procese, ki potekajo v ozadju delovanja slovenske države, bojim pa se, da tudi drugod v Evropi ni kaj dosti drugače.

Zakonodaja se, zlasti na področju izvrševanja načela socialne države, v zadnjem času piše z namenom, da se „preprečijo zlorabe“, da se „zaostri“ pogoje pridobivanja določenih pravic itd. (Spomnimo se samo zadnje spremembe na področju azilne zakonodaje, kjer je praktično celotna EU s tem ciljem začela obsežne zakonodajne spremembe.) Pri teh spremembah sicer nobena država praviloma ne bo prešla meja, ki bi pomenile zanikanje človekovih pravic ali pravic, ki državljanom pripadajo iz naslova socialne države (to bi lahko pomenilo občutno politično tveganje), bo pa na pot pridobivanja pravic vnesla drobne ovire, ki bodo pridobivanje pravic otežile ali pa jih preprosto postavile tako, da se bo postavilo vprašanje, ali se sploh splača stopiti na to pot.

Po eni strani je paradoks takšnih upravno pravnih rešitev v tem, da bodo tisti, ki „izkoriščajo dobroto države“ vedno imeli dovolj časa in živcev, da bodo prišli do svoje koristi in bodo te, pogosto poniževalne ovire, odvračale zgolj tiste, ki imajo že tako ali tako obilo moralnih zadržkov pri sprejemanju raznih oblik nadomestil, pomoči in podobnega.

Na drugi strani je posledica takšnih pristopov tudi v tem, da se začne v sami državni oz. javni upravi ustvarjati mentaliteta, da so prav uradniki (ki naj bi služili cilju, da uporabniki storitev države pridejo čim prej in čim lažje do tistega, kar jim gre), tisti, ki npr.; branijo državni proračun pred „pijavkami“, ki bi se rade prisesale nanj, preprečujejo, da bi (nezaželeni) tujci preplavili čisto in nedolžno Slovenijo itd. Dodajmo temu še uvajanje močnih nadzornih mehanizmov in že zdavnaj vsajeno slabo vest delavca v državni upravi, ki „uživa“ v privilegiju zaposlitve za nedoločen čas, in voila – imamo vse potrebne sestavine za katastrofo, beri togo in neživljenjsko delovanje pri izvrševanju državne oblasti.

Ker za to navsezadnje gre – delovanje pri izvrševanju državne oblasti, pa naj bo ta na področju izvršilne, sodne ali celo zakonodajne veje, terja, razen strokovnega znanja tudi veliko mero prilagodljivosti in sposobnosti prilagajanja življenjskim situacijam. Teh je vedno več, kot jih je sploh mogoče zajeti z abstraktnimi določbami splošnih pravnih aktov in jih nikoli ni mogoče v celoti predvideti. Odločanje zato terja tudi neko osebnostno naravnanost – hrabrost,  pokončnost, razumevanje širše slike in posledic, ki jih odločitev prinese. Ob prejšnjem odstavku oblikovani mentaliteti pa bo poudarek predvsem na zavarovanju svoje lastne osebe in manj na razumevanju posameznika, ki se je na oblast obrnil.

Zakaj bi torej nekdo, zaposlen pri pristojnemu organu, tvegal in ubiral neka nova, še nepreizkušena pota za nekoga, ki ga niti ne pozna? Zato, da bo kakšna, pravilom izkušenejša, druščina v tvojem organu zavijala z očmi in tvojo „odštekano“ rešitev ali potezo premlevala ob kakšni kavici? Da bodo te govorice nato ustvarile predrazumevanje predstojnikov, ki bo negativno vplivalo na oceno tvojega dela? Da boš dobil „kontrolo“, ki bo pregledala celotno tvoje delovanje za par let nazaj? Ni smiselno – obnese se zgolj postopek po ustaljeni praksi in striktni jezikovni razlagi predpisa – če jima slediš, te nihče ne more prijeti za nič, tudi če bi kasneje kakšno sodišče odločilo drugače. Če pri tem še zadeneš logiko razmišljanja svojega neposrednega predstojnika in če si se ustrezno zavaroval z uradnimi zaznamki in sporočili po elektronski pošti ali informacijskem sistemu – boš tega konja še dolgo jahal.

Mogoče bi bilo potrebno, da si vsi mi, kadarkoli se začne debata o tem, kako je potrebno preprečevati zlorabe na področju socialne države, v mislih ne predstavljamo tistega temnega možakarja, ki prihaja z mercedesom na nek upravni organ, ampak sebe, ki smo se znašli brez dela ali v težavah. In začnemo resnično razmišljati o tem, kaj bi si takrat sami želeli.

Da se nekoč sami ne zataknemo za kak kavelj 22.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Hkrati pa je dejstvo, da je celotna forma mentis slovenske družbe taka, da je v vsakem spisu sodba tako ali tako že napisana. Glavna obravnava in nadaljnji postopki se pogosto razumejo kot maturantski ples, s katerim končamo šolska leta, vendar s tem, kar smo se v šoli naučili, nima nobene povezave. Odtod presenečenja ob oprostilnih sodbah ali razveljavitvah sodb v instančnih postopkih.

Kazenski postopek, na katerega se še vedno vztrajno gleda skozi prizmo njegovega inkvizicijskega koncepta, v načelu namreč pri izidu ne dopušča presenečenj. Od začetka zbiranja obvestil o kaznivem dejanju in njegovem storilcu prek preiskave in glavne obravnave se ob aktivni vlogi sodišča po tem idealu oblikuje prepoznavno dejansko stanje in udejanja v pravnih virih skrito pravno pravilo, vrhunec dogajanja pa je ugotovitev sodišča, da je prišlo do točke, pri kateri si zgornja in spodnja premisa pravnega silogizma ustrezata. Sodba je tako zgolj logični in nujni sklep vsega, kar se je oblikovalo v tem postopku.

Takšno gledanje temelji predvsem na razumevanju, da je delovanje vseh akterjev usmerjeno k temu cilju, njihovi nameni pa so jasni in podvrženi svetosti tega (pravnega) dogajanja. Dejstva, ki se v poteku postopka prepoznajo, so objektivna, njihovo zaznavo pa je mogoče ustrezno artikulirati in posredovati zunanjim opazovalcem.

Zdi se mi, da v naši družbi ne zmoremo priznati temeljnih problemov, ki spremljajo prepoznavanje »resničnosti« nekega družbenega dogajanja. Mogoče zaradi tega, ker še vedno obstaja izrazito nesorazmerje med poglavitnimi akterji kazenskega postopka glede oblikovanja relevantnega dejanskega stanja, če mu lahko tako rečemo. Po domače povedano, osrednji del aktivnosti zajema delovanje policije in tožilstva v predkazenskem postopku in preiskavi, medtem ko se nasprotna stran (aktivna obramba z zagovornikom) največkrat vključi šele takrat, ko so stvari že tako izoblikovane, da so mogoče zgolj korekture.

V knjigi Rekonstrukcija realnosti v sodni dvorani: Pravičnost in sodba v ameriški pravni kulturi (Reconstructing Reality in the Courtroom: Justice and Judgement in American Culture) avtorja Bennett in Feldmanova opozarjata, da je pri strukturi zgodbe, ki se nam kaže v sodni dvorani, pomembno dejstvo, da je pravzaprav vsako dejavnost mogoče videti kot problematično ali kot neproblematično. Skoraj vsako dejanje je mogoče povezovati z različnimi vzroki, učinki in pomeni. Tako lahko dejanje osebe, ki je prenašala prepovedano drogo, razumemo kot dejanje zločinca, ki izvršuje kaznivo dejanje, ali kot dejanje nedolžnega bedaka, ki je nasedel zvitemu razpečevalcu mamil in odnesel paket z neznano vsebino na določen kraj, če navedem samo enega od primerov, ki jih avtorja navajata. Oblikovanje zgodbe, ki se ponuja sodišču, je torej izrazito kompleksno in večplastno dogajanje, ki mu moramo že na začetku dati možnost, da se pred nami razkrije in pokaže tudi v alternativnih izpeljavah. Sodišče je pri prenašanju dogajanja, ki je predmet postopka, v sodno dvorano izredno omejeno in hočeš nočeš prepuščeno temu, kar mu o dogajanju pripovedujejo drugi. A to vemo že od nekdaj: sodišče zahteva dejstva, da bi odločilo, kaj je po pravu – da mihi facta, dabo tibi ius.

Šele v zadnjih desetletjih, ko nastaja jasnejša judikatura o oblikovanju dejanskega stanja, se vzpostavlja tudi podlaga za aktivnejšo vlogo na strani obrambe (glej na primer sodbo Ustavnega sodišča RS Up-234/13-13 z dne 27. 11. 2014). Poleg elementov postopka, ki te možnosti vse bolj povečujejo, se v zadnjem času kaže tudi večja aktivnost pri iskanju odgovorov o dejstvih, ki naj se v postopku prikažejo v takšni ali drugačni luči. Spremembe na področju ugotavljanja dejstev v kazenskem postopku pa zaradi svojih učinkov zahtevajo tudi družbeni odziv.

Tukaj imamo, iskreno povedano, dve možnosti. Ena izmed možnosti je, da bomo aktivnost tožilstva in zagovornikov pri tem označevali za pozitivno in ponujanje alternativnih dejanskih stanov razumeli kot konstruktivno delovanje. Druga možnost pa je, da bomo zdaj negativnemu gledanju na obrambo (ki je po prepričanju mnogih namenjena samo temu, da krivega zločinca izvleče iz godlje kazenskega postopka) dodali še gledanje, da tudi tožilstvo in policija nista čista v svojih namenih.

Sam bi raje verjel v prvo možnost.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Včasih me ta situacija prav boleče spominja na tisti prizor iz Partljičevega dela Moja ata socialistični kulak, ko oče pravi »Zdaj ko je svoboda, moramo biti previdni«. Tako je treba paziti, kaj se govori in piše tudi v današnji, moderni družbi. Razlogov je več: težave si lahko nakoplješ recimo zaradi tega, ker bi s temo, o kateri pišeš posegel v interese neke politične opcije in bo ta seveda na to reagirala na bolj ali manj grob način, ki bo dokaj hitro zadeval ne vsebino tvojega pisanja, temveč predvsem tvojo osebnost (vključno s potomci za par generacij nazaj – in mogoče še naprej). Samo po sebi seveda to ne predstavlja problema, lahko pa se stvari zapletejo.

Lahko se recimo iz tega generira razlog zaradi katerega bi se moral pri sojenju v neki kasnejši zadevi izločiti – tukaj je današnje razumevanje teh možnosti očitno kar drastično. Zadnjič sem nekje zasledil, da te lahko popolnoma objektivna opazka o panogi prava s katero se ukvarjaš, že stane zahteve za izločitev – konkretno je šlo za trditev, da delovno pravna zakonodaja spravlja v slabši položaj delodajalca (trditev je sicer po moje točna, ker je ta vrsta zakonodaje namenjena predvsem zaščiti delojemalca kot realno šibkejše stranke. Bolje rečeno, tako je nekoč vsaj bilo).

Meseca maja recimo, se tudi ni preveč dobro spominjati kakšnih zgodovinskih datumov. Od prvega do petindvajsetega maja bo vsako omenjanje nekih zgodovinskih dogodkov in njihovih dejanskih, morebitnih in zamišljenih posledic, povzročilo burne reakcije in očitke. Pred temi reakcijami te ne obvaruje niti letnica rojstva, (razen seveda, če si »milenijec«) – slednje je lahko celo nevarno. Prav v povezavi s tem se mi včasih zazdi, da se sedaj v naši državi in njeni bližnji soseščini dogaja zanimiv fizikalni fenomen, v katerem smo se naenkrat na kupu znašli ljudje, ki smo sicer približno enako stari, a smo očitno živeli na različnih planetih, katerih zgodovina je bila bistveno drugačna. Posamezniki, za katere mislim, da smo živeli skupaj, v isti družbi, državi, celo službi, o preživetem času pripovedujejo tako drugače, da druge razlage preprosto nimam. Tako zanje tudi nisem vedel in zaznal, kako napredni so bili v tistih časih, ravno obratno. Za ta fenomen še iščem pravo razlago.

Dandanes recimo, bi bila lahko sporna tudi navedba, da je smisel zakonskega urejanja podan takrat, ko je mogoče predvideti enako ravnanje za vse, ali bolje rečeno, da ne bo nikakršnih razlik med obravnavanimi subjekti, kot zgolj tistih, za katere smo združeno ocenili, da je razlike potrebno upoštevati; kot so recimo nemočni, premladi ali prestari, ekonomsko šibkejši. Tako sem recimo nekoč zasledil, da je potrebno za določene subjekte prava predvideti tudi posebne forume in posebne termine za obravnavo njihovih ravnanj in vedenja, podobno, kot je to recimo bilo urejeno za plemstvo v časih pred moderno državo. Podobno se danes govori tudi o naddržavnih forumih v zvezi z mednarodnimi pogodbami, ki nastajajo in ki bodo omogočali zaščito mednarodnim investitorjem pred recimo zakonodajo nacionalne države.

Danes recimo, bi verjetno bilo sporno razmišljanje tudi o tem, da gre pri nastanku takšnih čudaških tvorb kot je recimo islamska država za produkt vsesplošne zmede, ki jo je prinesel moderni čas tako pri vrednotah kot tudi kontekstu, zlasti evropske civilizacije. Da ne gre zgolj za nasilno izživljanje nad drugimi, kot lahko to plastično spremljamo celo na spletnih posnetkih, temveč za čisto človeško reakcijo na stiske in brezperspektivnost modernega sveta, ki mlajšim in drugačnim ne daje opore za polno življenje. Da ne gre za dejanja nasilja, temveč posledico obupa – kako drugače razumeti, da odhajajo na Bližnji vzhod ljudje iz čisto drugačnega vrednostnega okolja. Zelo sporno bi verjetno bilo razmišljanje, da gre tudi za odgovornost kakšne od religij, ki bi to lahko preprečila – bodisi zato, ker ne daje opore v tej negotovosti modernega sveta, bodisi zato, ker nudi oporo in opravičilo za iskanje nasilnih rešitev.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Nasprotje temu so ameriški avtorji. Nase opozorijo že z naslovi, ki napovedujejo, da se z branjem te literature odpravljaš na zanimivo in zabavno (»groza«, pihne skozi nos evropski znanstvenik) pot odkrivanja in iskanja odgovorov na vprašanja o pravu in življenju nasploh. Verjetno je v ozadju tudi načelo, da knjigo prodaja njen naslov, ki ima v ameriškem okolju večjo težo. Spomnimo se samo Dworkinovih večpomenskih naslovov Imperij prava, Stvar načel, Jemati pravice resno, da o Oblasti (Dominionu) Življenja ali Pravičnosti (Pravici?) za ježe sploh ne govorim. Lahkotnost daje slutiti tudi nenatančnost, ta pa je greh, ki ga kontinentalna filozofija ne odpušča.

Fullerjeva knjiga Moralnost prava ima med deli, ki se ukvarjajo s filozofijo prava, pomembno mesto, vendar se pogosto še bolj poudarjajo posledice njegove misli – znamenita debata med njim in pravnim filozofom H. L. A. Hartom. Pogojno bi jo lahko označili za intelektualni spopad med predstavnikom pravnega pozitivizma in mislecema, ki sta v pravu vendarle iskala »nekaj več«. Hartova kritika je namreč zadevala Radbruchovo gledanje na zakonodajo nacističnega režima, konkretno na primer, ki je potekal pred nemškim sodiščem leta 1949. Žensko, ki je v nacističnem režimu moža iz maščevanja prijavila, da kritizira Hitlerja, zaradi česar je bil obsojen na smrt (kazen je bila spremenjena v služenje na ruski fronti), je spoznalo za krivo. O zakonu, ki je omogočal, da je bila njenemu možu izrečena kazen, pa je menilo, da je »v nasprotju z zdravo vestjo in občutkom pravičnosti vseh dostojnih človeških bitij«, kar je nedvomno posledica vpliva Radbruchove misli. (O tem glej na primer Curzon: Jurisprudence, 1995, str. 89 in nasl.). Po mojem osebnem mnenju je povezava med Radbruchom in Fullerjem močnejša, kot se zdi na prvi pogled, zato je bil Fullerjev odziv na Harta popolnoma razumljiv.

Vendar to ni osrednji razlog, da sem se odločil pisati na to temo. O vsebini in kakovosti Fullerjeve misli si po pravici povedano niti ne drznem razpredati, ker se tega po mojem mnenju ne da storiti bolje, kot je uspelo cenjenemu kolegu dr. Alešu Novaku, ki je k slovenskemu prevodu spisal odlično uvodno razpravo.

Temeljni razlog za moje priporočilo je način, kako Fuller podaja svoje misli. Že v razpravi O primeru zoper jamske raziskovalce (moj drzni poskus, da prevedem naslov The Case of the Speluncean Explorers) je za osrednjo rdečo nit svoje misli uporabil priliko o petih raziskovalcih, zaradi plazu ujetih v jami, ki so jo raziskovali. Ti se postavljeni pred dejstvo, da brez hrane ne bodo preživeli, odločijo, da morajo za preživetje nekoga izmed njih umoriti in ga pojesti. Na tem primeru potem razvije svojo pravnofilozofsko uganko oziroma sestavljanko, ki pred nas postavi večna vprašanja prava – skozi različna mnenja sodnikov v kazenski zadevi pred namišljenim Vrhovnim sodiščem Newgartha.

Enaki ilustraciji je namenjen osrednji lik iz Moralnosti prava – kralj Rex. Prav v njem in njegovi zgodbi se skriva tisto, zaradi česar Fuller ostaja aktualen in zaradi česar je knjigo resnično vredno prebrati. Že na začetku poglavja, v katerem razvije svojo alegorijo, zadene podobo današnjega sveta. Kako znano nam lahko zveni: „Rex je prišel na prestol poln reformatorske gorečnosti. Menil je, da je bil največji neuspeh njegovih predhodnikov prav na področju prava. Že celotne generacije ni bilo nobene temeljite reforme pravnega sistema.“ In še: „Rex je bil odločen, da bo vse popravil in prišel v zgodovino kot velik zakonodajalec.“

Zgodbo, kako se Rex s temi visokoletečimi načrti v svoji vnemi spotika ob tisto, kar nato postane miselno okostje za razvitje Fullerjeve teze o (notranji) moralnosti prava, je mogoče neposredno in brez kakršnihkoli zadržkov prenesti na to, kako se moderna družba (napačno) loteva reševanja svojih problemov. Ob sloganih kandidatur svetovnih voditeljev, idejah za preprečevanje raznih kriz, od ekonomskih do begunskih, ob sklepanju splošno zavezujočih mednarodnih pogodb, reformah na področju zdravstva, sociale in podobnem ne vidimo zamišljenega in zaradi tega benignega kralja Rexa, temveč množico realnih „kraljev“, katerih reformatorska vnema in ideje celo presegajo absurdne odločitve, kakršne sprejema Fullerjev Rex. Žal pa tudi ne moremo prezreti, da pri njih ni mogoče zaznati Rexove benevolentnosti. Če gledamo na tak način, potem se zagonetnost (kot to opiše dr. Novak) odločitve kralja Rexa II, ki po smrti kralja Rexa oblast vzame iz rok pravnikov in jo zaupa psihiatrom in strokovnjakom za odnose z javnostmi, spremeni v nič kaj zagonetno, temveč čisto realno podobo sedanjosti.

Naj odgovorim na naslovno vprašanje. Fullerjevo delo kaže prebrati prav zaradi načina, kako prikazuje dileme, ki se nam pojavijo ob pravnem urejanju. Takšnih – nekateri bi rekli kazuističnih (kar je pogosta psovka v znanosti) – prijemov, ki bi bili tako elegantni in domiselni, ni dosti. Še bolj pa ga je vredno prebrati zaradi tega, ker je zaradi vsega, kar se danes dogaja, tudi pravni red izpostavljen prav tistim napakam, na katere opozarja Fuller. Mogoče bo tako lažje razumeti, kakšne so lahko posledice in kako pomembno je stremeti k dobremu.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ni moja namera, da bi razkrival in pojasnjeval psihološke ali filozofske vidike trditve iz prejšnjega odstavka. Vprašanje je celo, ali bi to izhodišče sploh znal ustrezno podkrepiti z avtoriteto mislecev, ki so se s temi vprašanji že ukvarjali. A to navsezadnje niti ni pomembno. Ukvarjati se namreč želim z nečim, kar imenujem argumentacijski napor, pri katerem je zavedanje, da je moja slika sveta v pretežni meri drugim skrita, osnovno miselno izhodišče.

Ne glede na to, kakšen je naš notranji svet, se takrat, kadar ni nikakršne potrebe, da bi komurkoli posredovali kakšno informacijo ali podatek, in nam nič ne manjka, praviloma počutimo dobro. V tem svetu so vse naše razlage pomenov, smislov in namenov naša last, nas pogosto pomirjajo in ponujajo smisel našemu življenju. Večja je naša povezanost in vpetost v naše okolje, močnejša postane potreba, da spoznanja in prepričanja posredujemo drugim in se pri tem srečamo z njihovimi notranjimi svetovi, prepričanji, razlagami in pomeni.

Pri tem imamo lahko že pri najosnovnejših zadevah precejšnje probleme in s tem povezane napore. Drugače povedano, potrebujemo oziroma porabimo lahko precej moči, da svoje videnje sveta uskladimo z videnji drugih. Na najbolj banalni ravni je recimo moje prepričanje o tem, kakšna je pravzaprav zelena barva, lahko v precejšnjem nasprotju s prepričanjem moje partnerice (zaradi česar imam v garderobi nekaj kosov oblačil, katerih barvo vsak od naju imenuje drugače). Ker praviloma to ne privede do hujših problemov v življenju in ker se takšno razlikovanje pojavi bolj pri odtenkih, ne pri osnovni zeleni oziroma modri barvi, je takšna razlika pri dojemanju sveta bolj neškodljiva zanimivost in dokaz, da ni nujno, da stvari poimenujemo oziroma vidimo vedno enako. Napor pri predstavljanju lastnega videnja sveta je zato praviloma (razen če si resnično hočete nakopati težave s partnerjem) razmeroma majhen in kratkoročen.

V krogu najožje družine se ta napor precej poveča, ko imaš opravka z otroki. Ker si šele ustvarjajo nabor pomenov svojega sveta, jim pri tem primarno želiš pomagati, a kaj kmalu ugotoviš, da to zahteva precej truda. Pogosto prav zaradi tega, ker sploh ne govorite istega jezika. Tako recimo moj enoinpolletni sin z besedo »ada« označuje jabolko (pomen »nane« sem ugotovil bistveno prej) in je bilo med nama precej hude krvi, preden sem to ugotovil. Z njegove perspektive sem bil pač bebec, ki ne razume enostavne stvari, ki je njemu popolnoma jasna. Ko sva vzpostavila ustrezni slovar in ko mu vsemu hehetajočemu razlagam, da je »ada« v resnici jabolko, si najini označbi stvari v skupnem svetu postajata vsaj analogni, če že ne enaki. Verjetno ni treba razlagati, da z odraščanjem otrok napor, ki ga vložite v to, da razložite, zakaj je treba storiti kakšno stvar (recimo pospraviti igrače), narašča do konca vzdržljivosti, a ga zaradi privilegiranega položaja, ki ga imate kot starši v tem okolju, lahko vsaj zmanjšate s tem, da otroke enostavno napodite v sobo in se obupani zleknete na kavč.

Kar zadeva malo širše družbeno okolje, je tako, da v večini primerov najdeš družbo, v kateri so nazori ali prepričanja usklajeni (ali pa si tako vsaj predstavljamo) in praviloma ne povzročajo posebnih težav. Bolj ko se staraš, manj je zasebnih okolij, ki bi zahtevala poseben napor za pojasnjevanje lastnega videnja sveta – bodisi zaradi tega, ker zaradi naravnega poteka dogodkov krog ljudi, s katerimi se družiš, z leti upada, bodisi zato (kot se pogosto bojim v lastnem primeru), ker drugi niso več željni poslušanja tvojih razlag. Na srečo pa je skoraj upadla potreba po največjem argumentacijskem naporu, kar jih poznam, in sicer argumentiranju, zakaj je pri nekem dekletu najboljša odločitev večera nadaljevanje noči v moji družbi.

Ostane torej še služba. Če si izbereš delo pravnika, sploh pa sodnika, postane prav to, da pojasnjuješ podobe, ki si jih na podlagi predstavljenih dejstev ustvariš v svojem notranjem svetu, osrednji del dejavnosti. Nekoč sem že navedel besede lorda Gordona Hewarta, nekdanjega glavnega sodnika (Chief Justice) Velike Britanije:

»Moje vsakodnevno delo ne prinese pogosto razumljivih in jasnih primerov, večinoma se ukvarjam s vprašanji, kot je, kako je mogoče, da trčita dva parkirana avtomobila, ki sta stala vsak na pravilni strani ceste, dobro osvetljena, pri čemer so bili vsi udeleženci pozorni na promet. Takšni intelektualni problemi mi delajo sive lase.«

Prečastiti gospod, ki je svoje delo opravljal na začetku prve polovice prejšnjega stoletja, bi danes spoznal še dokaj drugih, dosti bolj zanimivih primerov, ki daleč presegajo težavnost opisane prometne nezgode. V naši družbi predstavljene zgodbe, ki črpajo neposredno iz konspiratologije, politične zgodovine, ekonomskih teorij in še česa, vse vpeto v histerijo pričakovanja okolice o tem, kakšno potezo bo kdo pri tem potegnil, so v primerjavi z opisano prometno nesrečo kot kakšen Kubrickov film v primerjavi z zgodbo o Heidi. Ob zahtevi, da se je (praviloma) treba argumentirano opredeliti do vsake trditve, pa v tem poslu precej hitro ugotoviš, da to od vsakega udeleženca zahteva precej napora. Eh, kaj precej, včasih resnično trčiš na meje mogočega. A naša, slovenska družba ima rada pojasnila tudi tam, kjer vsi vemo, za kaj gre in »po čem je poper«, in zdi se, kot da vsak misli, da je njegovo videnje sveta tisto pravo. Razlage in utemeljitve imamo radi predvsem zaradi tega, da o njih polemiziramo, ne da bi argumente resnično sprejemali ali jih ne nazadnje argumentirano zavračali. Da to od nas zahteva veliko napora brez pravega učinka, pa si nikoli ne bomo priznali.

Da se razumemo, za samo stroko je tak odnos pravzaprav popoln – je kot neizčrpen vir potencialnega zaslužka, če se ga le da prevesti v denar (ki je, mimogrede povedano, verjetno najbolj poenoteni pojem naših notranjih svetov). Mogoče bi človek v naporu, s katerim poskuša utemeljevati svoje stališče, moral uživati podobno kot pri rekreacijskem teku, ne da bi pri tem imel pred očmi cilj. Pot je cilj in podobno. A to ni tisto, kar pričakujemo od prava in od sodnika, ali ne?

Vsekakor je zaradi omejitev kolumne na tem mestu dovolj napora. Kar se mene tiče, je čas za kavč (za prevlado argumentov v prid teka bo pač treba še nekaj prepričljivih mnenj).

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Že nekaj časa prebiram eno izmed odličnih knjig, ki bralca ne silijo v pretirano naprezanje in hkrati ponujajo določeno gotovost in širino našemu svetu, Kratko zgodovino skoraj vsega Billa Brysona. Kot večerno branje je uvod v prijetno pomirjeno spanje, podnevi pa mi daje dovolj osnove za razmišljanje o svetu nasploh. Zaradi prijetne izkušnje s to knjigo mi je očitno postalo všeč vse, kar ima v naslovu besedno zvezo »kratka zgodovina«. In tako sem pristal pri knjigi Yuvala Noaha Hararija Sapiens: Kratka zgodovina človeštva.

Saj sem povedal, da z branjem želim za trenutek pobegniti od ukvarjanja s pravom, kajne? Pri tej knjigi, ki človeško vrsto uvodoma uvrsti v časovne okvire in odnose ter razmerja do drugih človečnjakov, je bilo prijetno spet doživljati naravoslovno gotovost zgodovinskega razvoja, ki name deluje tako pomirjajoče. A sem očitno pozabil, da to ne bo trajalo dolgo. Zaradi načela ubi societas, ibi ius se je takoj, ko je naša vrsta razvila sposobnost komuniciranja, pojavilo tudi nekaj, kar danes imenujemo pravo.

Harari v knjigi poudarja, da se je človeška vrsta od drugih humanoidov najprej ločila po novem načinu komunikacije. Sicer tudi druge vrste živih bitij premorejo oblike medsebojne komunikacije, ki bi jih lahko označili za nekakšen jezik, vendar se je naš razvijal kot »klepet«, torej način pogovora, ki ni nujno vezan na kritične življenjske situacije, temveč omogoča tudi sproščeno pomenkovanje o »nepomembnih« stvareh. Prav ta, družbeni vidik pa omogoča ustvarjanje in prenašanje informacij o stvareh, ki niso samo odsev naših zaznav v realnem svetu. Tej lastnosti Harari namenja precejšnjo pozornost. Kognitivna revolucija, ki jo je doživela človeška vrsta, je tako omogočila nastanek legend, mitov, bogov in religij. Zaradi sposobnosti, da si te mite kolektivno predstavljamo, pa lahko usklajeno delujemo v večjih skupinah, kar je sicer značilno za vse primate.

In tako se že po 6 odstotkih prebranega besedila (posledica branja v elektronski obliki) v zgodbi pojavi pravo. Harari pravi: »Pravni sistemi temeljijo na skupnih pravnih mitih – dva pravnika, ki se nikoli nista videla, lahko kljub temu združita napore pri obrambi popolnega neznanca, ker oba verjameta v obstoj zakonov, pravičnosti, človekovih pravic – in denarja, za plačilo njunih naporov.« In še: »Poglavitna razlika med njimi (tj. poslovneži in pravniki, op. M. J.) in plemenskimi šamani je v tem, da moderni pravniki pripovedujejo dosti bolj čudne zgodbe.«

Ne samo, da se pravo v knjigi o zgodovini človeštva pojavi že skoraj na začetku, v zvezi s pravniki je takoj omenjen tudi sumljivi sloves našega poklica – zapletena komunikacija in pretirana višina plačil za pravne storitve. In od te točke v knjigi so pravo in pravniki nujni spremljevalci Hararijeve pripovedi o zgodovini človeštva.

Je že tako, da se pravu ne moreš ogniti ne s tem, da se umakneš v neko drugo okolje, ne s tem, da se (miselno) prestaviš v drug čas. Takoj ko se v okolju in času pojavi določeno število posameznikov, se postavi vprašanje o medsebojnih pravnih razmerjih in nastanejo s tem povezani problemi. Po drugi strani pa se pravniki glede na navedeno lahko tolažimo, da ničesar ne bi rešili, tudi če bi sledili Shakespearovemu nasvetu iz drugega dela Henrika VI.: najprej pobiti vse pravnike. Očitno smo v takšni ali drugačni obliki zgodovinska nuja.

Ne smemo pa pozabiti, da nam je prav to, kar Harari označuje za mite brez opore v dejanskem svetu (saj tudi zakoni, človekove pravice in pravičnost, kot pravi, obstajajo samo v skupni domišljiji človeških bitij), omogočilo, da smo ustvarili svojo zgodovino. Brez teh mitov ne bi bili, kar smo, njihova vsebina in njihovo sporočilo pa oblikujeta naše družbeno okolje. Osmišljanje namena in vsebine tega, kar imenujemo pravo, je bilo zato že zgodaj vpeto v človekovo misel in še danes daje razlog, da se ukvarjamo s pravno-filozofskimi vprašanji. Zgodovina je učiteljica življenja, toda tudi naše življenje ustvarja zgodovino.

Tole razmišljanje zveni že preveč resno za nekaj, kar bi moralo biti v kratek čas. Zato se bom resnično potrudil, da se pobotam s športom.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Sam se z avtorico strinjam, da ima javnost, v imenu katere nastopajo in ji služijo novinarji, omejitve, zlasti kadar gre za zapletena strokovna vprašanja. Ne nazadnje (in seveda ne povsem enoznačno) je všečnost kot eden izmed odzivov, ki jih lahko posameznik doseže v javnosti, lahko v velikem nasprotju s strokovnim ugledom, ki ga uživa. Gre pač za dve popolnoma različni kvaliteti, ki imata vsaka svojo publiko ali avditorij.

Najprej bi se rad pozabaval s pojmom odgovornosti, s katerim se danes pogosto opleta v povezavi s posamezniki, ki so se znašli v takšni ali drugačni godlji, ki so jo zakrivili sami ali pa so bili z njo povezani na tak način, da se od njih zahteva določena reakcija. Sruk v svojem leksikonu morale in etike v skladu s Frommovim razumevanjem tega pojma navede, da je odgovornost v svojem bistvu individuovo prostovoljno oziroma svobodno ravnanje in da biti odgovoren pomeni biti zmožen, sposoben in pripravljen odgovarjati. Še dalje navaja, da je človek lahko odgovoren predvsem za tisto, do česar čuti simpatijo in za kar je globlje zainteresiran. In še, da je odgovornost izhodiščno individualna: odgovarjam ali ne odgovarjam jaz sam, in ker je tako, je tudi sankcija notranja – slaba vest, občutje krivde, v primeru odgovornega ravnanja pa občutje zaslužnosti. Odgovornost občuti ali ne občuti, sprejme ali ne sprejme, udejanji ali ne udejanji posameznik sam. (Vlado Sruk: Morala in etika, str. 325 in 326.)

Za pravnike, ki se ukvarjamo s pravno odgovornostjo, so parametri ugotavljanja posameznikove odgovornosti jasno začrtani. Zlasti v primeru pravnih kršitev se ta ugotavlja v mejah sposobnosti za posameznikova dejanja. To pomeni, da ob predpostavki prištevnosti postavljamo vprašanja o posameznikovi krivdi, v nekaterih primerih pa tudi o njegovi objektivni odgovornosti. A parametri vsake odgovornosti so omejeni na zunanje zaznavna vedenja in ravnanja ter se ne dotikajo neposredno vprašanja odgovornosti v moralnem oziroma širšem pomenu besede. Prav slednja pa se v javnosti – takšen je vsaj moj osebni vtis – pričakuje.

Sruk v navedenem zapisu opozarja še na razumevanje čuta odgovornosti v nazorskih razsežnostih II. vatikanskega koncila: družbene razmere naj bi vsakemu človeku omogočale, da se čim bolj zave svojega dostojanstva, da živi svoje dostojanstvo in po tej poti naravno raste v čut odgovornosti. Preprosto povedano, družbeno razumevanje posameznikovega dostojanstva je predpostavka in pogoj prevzemanja osebne in s tem družbene odgovornosti.

Ni treba pojasnjevati, da danes razumevanje posameznikovega dostojanstva, vzpostavljeno že v razsvetljenstvu in zaradi tragične zgodovinske izkušnje zelo utrjeno v obdobju po drugi svetovni vojni, vse bolj razpada. Vendar ne v formalnem, zunanjem smislu, kjer ga lahko vsaj delno zagotavljamo s pravnimi sredstvi, temveč v vsebinskem, materialnem in s tem tudi moralnem smislu.

Kadar televizijski voditelj domnevnega (moralnega ali pravnega) »krivca« sprašuje o tem, ali bo »prevzel odgovornost, me vedno znova preseneti, da dejansko pričakuje enoznačen odgovor. Zakaj le? Kaj bi »krivec« v današnji slovenski družbi, ki tega ne razume, s takšnim moralnim flagelantstvom dosegel? Razumevanje njegove moralne vrednosti (oziroma zasluženja), odpuščanje skupnosti? Slovenska družba javnega prevzemanja odgovornosti doslej še nikoli ni pozitivno ovrednotila. Prej nasprotno: čeprav se prevzemanje posameznikove odgovornosti javno zahteva, slovenska družba ne ve prav dobro, kaj s tem početi. Še največ, kar se lahko s tem doseže, je, da te nekoliko prej pustijo pri miru. Pogostejše pa je popolno nerazumevanje takega ravnanja ali pa celo obvelja za sumljivo. Spomnimo se samo odzivov na izjavo tožilca Kozine o moralnem ravnanju slovenskega gospodarstvenika, ki je priznal krivdo (in s tem prevzel resda pravno, a vendarle osebno odgovornost). Tožilec je moral nato svojo izjavo pojasnjevati, čeprav je njena vsebina popolnoma nedvoumna – seveda če kot družba sprejemamo, da je posameznikovo kesanje za grehe izraz njegove moralnosti.

Posledica takšnega (ne)razumevanja je jasna – subjekt odgovornosti postavi v ospredje tisto, »za kar je globlje zainteresiran«, in to je praviloma ožje okolje, na primer družina ali celo on sam, celo za ceno javno izražene nemoralnosti. Ker ne vidi širše sprejete vrednosti takšnega ravnanja, kljub temu, da je pozvan, naj »prevzame odgovornost in odstopi«, vztraja. S tem namreč zagotavlja korist (deluje moralno) vsaj za ožjo skupino, ki ji pripada. Preprosto povedano, če vztraja na funkciji ali pri delu, lahko vsaj še nekaj časa odplačuje kredit za hišo, barko ali avto, v katerih uživa njegova družina ali on sam. Tako zahteve po odgovornosti takšnih ljudi postanejo podobne kot v šali, v kateri učiteljica učenca nažene v kot in mu zabiča, da naj ga bo dve uri hudo sram.

Obstaja pa še hujša posledica. Zaradi takšnih prizorov se marsikdo, čigar strokovno znanje in celo osebna integriteta nista sporna, ne odloči za javno izpostavljene funkcije. Ljudje s pretanjenim razumevanjem moralnih dilem in ponotranjenim občutenjem odgovornosti se zavedajo, da je na tako visokih javnih funkcijah vedno tanka črta, onkraj katere se zdrsne v položaj, kjer jih zadene takšna ali drugačna odgovornost. Vrednost, ki jo za takšno izpostavljanje prejmejo, pa se niti v finančnem smislu niti v družbenem ugledu ne more približati ustrezni protivrednosti tega tveganja. Še več, že uvrstitev v konkurenčni boj za tak položaj lahko pomeni degradacijo osebnosti v očeh drugih. Jasno je, da takšne cene marsikdo ni pripravljen plačati. Pri političnih funkcijah so posledice tega žal dobro vidne, in to ne samo pri nas.

Enako velja za idejo o javnem konkurenčnem boju kandidatov za ustavne sodnike. Me prav zanima, koliko pripravljenih prijav je zaradi te ideje romalo v koš.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

To lahko pripisujemo dolgoletni zgodovini v državni ureditvi, ki posameznikove svobode ni postavljala v ospredje, ali etičnemu in profesionalnemu delu policije v preteklosti, toda dejstvo je, da sta tako zakonodaja kot praksa policiji pri njenem delu dopuščali široko polje delovanja in do nje imeli dokaj visoko stopnjo zaupanja. Na področju pooblastil v cestnem prometu je javnost zaradi problematike tudi javno podpirala uvedbo strogih kazni in precej velikih posegov v ustavno zagotovljene pravice posameznikov. Takšna podpora pa seveda nujno pomeni širše tolerančno območje.

Sam sem se v nekem primeru, v katerem je bilo delovanje v zvezi s policijskimi pooblastili v cestnem prometu in policijskimi pooblastili in dolžnostmi izrazito pomešano, v kazenskem postopku moral opredeliti tudi do vprašanja, kdaj policija lahko ustavi vozilo v cestnem prometu oziroma ali mora obstajati dodatni pogoj oziroma razlog, da to lahko stori. Poleg tega pa še do vprašanja, kdaj in na kakšen način preide delovanje v skladu s pooblastilom iz Zakona o varnosti cestnega prometa v delovanje v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku. V konkretnem primeru je bil voznik ustavljen pri »rednem nadzoru cestnega prometa«, vendar so obstajali tudi razlogi za sum storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Po domače: voznika je ustavila prometna patrulja po tem, ko so jo po radijski zvezi obvestili o veliki verjetnosti, da prevaža prepovedano drogo, postopek pa je bil opravljen tako, da je bilo vozniku rečeno, da se opravlja nadzor cestnega prometa in da naj pokaže vozniško in prometno dovoljenje. Obramba je poudarjala, da razlogi za ustavitev vozila, ki jih predvideva Zakon o varnosti cestnega prometa, niso bili podani oziroma da je bil pod pretvezo opravljen postopek, opredeljen v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP), zlasti v prvem in drugem odstavku 148. člena tega zakona. Temeljno vprašanje je seveda bilo, ali je bila oseba v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP pravočasno in ustrezno seznanjena tako z dejanjem, ki ga je bila osumljena, kot s svojimi pravicami v kazenskem postopku.

Upravičenost ustavitve vozila v tej zadevi je ustrezala položaju, ki ga je Ustavno sodišče obravnavalo med drugim v odločitvi U-I-370/98-13 z dne 18. 12. 2002 – na pobudo državljana, da naj se neposredno urejanje in nadzorovanje prometa po prvem odstavku takrat veljavnega 14. člena Zakona o varnosti cestnega prometa razume tako, da policiji ni dovoljeno ustavljanje vozil, če njihovi vozniki niso storili prekrška. Ustavno sodišče je ugotovilo, da ustavljanje vozil zaradi nadzora prometa in pregled vozil, voznikov in drugih udeležencev v cestnem prometu sicer pomenita poseg v splošno svobodo ravnanja kot eno od človekovih pravic. Po preizkusu sorazmernosti pa se je izreklo, da »glede na naravo preverjanja izpolnjevanja pogojev za vožnjo (npr. stopnja alkoholiziranosti, zimska oprema, ustrezni dokumenti) tega nadzora ni mogoče vezati na noben zunanji, vnaprej viden znak ali npr. razloge za sum« (13. točka citirane odločbe). Na kratko povedano, po oceni Ustavnega sodišča je skladno z Ustavo, če policija voznika vozila v cestnem prometu ustavi brez predhodnega razloga in opravi postopek v zvezi z ugotavljanjem prekrška (kontrolo dokumentov, vozila, tudi alkotest).

Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Fišerja, ki se mu je pridružila sodnica dr. Wedam Lukičeva, se danes zdi vizionarsko. Opozoril je, da pooblastila iz Zakona o policiji načelno predvidevajo obstoj sprožilne situacije za njihovo uporabo in da bi bilo treba jasno povedati, da je rutinski nadzor po ZVCP izjema in morajo zato za presojo njegove dovoljenosti veljati »izjemno stroga merila« (8. točka ločenega mnenja). Pomenljiva je tudi njegova navedba, da se je zavzemal za to, da bi poskusili tudi bolj rahločutno razmejiti primere represivnega odzivanja na storjeno kršitev od preventivnega ukrepanja, ki se mu zdi, da je »včasih le v drugačen ovoj zakrita represija«. Temu glede na dogajanje v zvezi z opravljenim postopkom zoper ministra za javno upravo ni kaj dodati.

Sam sem v prej navedenem primeru ocenil, da je bila ustavitev vozila na podlagi pooblastila iz ZVCP zaradi razlage citirane odločitve upravičena, vendar pa bi bilo treba takoj po identifikaciji voznika nadaljevati postopek po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Odločitev je bila pozneje razveljavljena zaradi drugih razlogov in nisem izvedel, kako se je zadeva zaključila, vendar to za obravnavno temo niti ni pomembno.

Pomembneje je, da se glede na zdaj znano žal razkriva potreba po premisleku, ali ne bi bile potrebne spremembe v smeri jasno določenih »sprožilnih situacij«, kakršne pozna zakonodaja nekaterih zveznih držav ZDA, kjer je podlaga za ustavitev in nadzor v cestnem prometu storitev določenega prekrška. Takšna ureditev namreč daje dodatno garancijo, da ima pooblastilo, kot je navedeno v izreku citirane odločbe Ustavnega sodišča, legitimen cilj, tj. varnost udeležencev v prometu.

Ko sem pred časom pisal o stavki policistov, sem navedel, da se je na slabše začela spreminjati struktura elementov, ki so pomembni za varnost, ti pa zahtevajo večjo angažiranost policije in hkrati povečujejo njeno odtujenost od prebivalstva. Niti na kraj pameti pa mi ni prišlo, da bi ta odtujenost lahko že povzročala organizirano delovanje proti »drugim« (nepolicistom) – z uporabo zakonskih pooblastil policije. Debate o tem, da bi takšno delovanje lahko bilo celo legitimno, so, milo rečeno, skrb zbujajoče. Kaj to pomeni za številne druge primere, ko se zaupa v strokovni pristop policije, pa si ne upam niti pomisliti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Kolumna ne želi biti nekrolog, še manj kritična analiza njegovega dela – za to ni ne časa ne prostora. A vendarle, v nekem obdobju svojega življenja sem se srečal z njegovim delom in si pomagal tudi z njegovimi mislimi. Tako sem pred nekaj več kot desetletjem zapisal:

»Edina jasna oporna točka je, da moramo pri iskanju namena izhajati iz okvirov, ki nam jih daje besedilo pravnega akta. Pri tem bo iskanje lažje, če bo zakonodajalec že v aktu opredelil cilje oz. namene, ki naj jih zakon udejanji. Nadaljnji postopek pa je v veliki meri odvisen od vrednotenja razlagalca, ki bo soočen z določenim življenjskim primerom. Ta bo moral pri tem prevzeti odgovornost za pravilnost (pravičnost) svoje odločitve. Recepta, kako bo to dosegel, pa mu ne more dati nihče.

Vprašanje je, ali je to tudi nujno. Antonin Scalia, sodnik Vrhovnega sodišča ZDA, v knjigi A Matter of Interpretation piše, da ameriška pravna teorija nima izoblikovane kakršnekoli enotne ali splošno sprejete metodologije razlage zakonov. 'To je gotovo žalostno spoznanje,' pravi; 'Ameriški sodniki nimamo neke razumne teorije o tem, kar ves čas počnemo.' V ameriški pravni praksi in teoriji pa jih to dejstvo ne moti preveč in se s tem sploh ne ukvarjajo (razen redkih izjem). Zaradi tega sodbe niso nič manj pravične oz. pravilne od kontinentalnih, kjer je teorija razlage predpisov teoretično dobro obdelana.«

Scalieva knjiga A Matter of Interpretation (z naslovom, ki bi ga lahko prevedli Stvar interpretacije, nedvomno namiguje na knjigo Ronalda Dworkina A Matter of Principle – Stvar načel) je bila namreč v devetdesetih letih eden ne prav pogostih ameriških prispevkov o nečem, kar pri nas pogosto označujemo kot uporabljanje prava, razlago pravnih aktov in podobno. Ta problematika je v ameriški oziroma anglosaški kulturi razmeroma redka, ker se veliko bolj posvečajo reševanju konkretnih primerov in stiku s prejšnjimi odločitvami. Scalia je izoblikoval svoj pogled, kako je treba razumeti ameriško ustavo, in ga poskušal jasno posredovati v navedenem delu. Samega sebe je označil za tekstualista, torej nekoga, ki izhaja predvsem iz zapisanega, saj o zakonih in zlasti ustavi verjame: »… say what they mean and mean what they say«. Te misli ni tako lahko prevesti in bi jo sam poskušal pojasniti s tem, da najprej izhaja iz ožjega pomena napisanega, ne da bi že v osnovi iskal morebitno drugačno sporočilo ali celo cilje, h katerim naj bo razumevanje akta usmerjeno. Šele ob pomenski odprtosti ali dvoumnosti zapisanega si je po njegovem razumevanju treba pomagati z zakoni in običaji. Odločno je tudi nasprotoval razumevanju ustave kot živega akta. V svojem značilnem slogu je govoril, da naj ustava kar »ostane mrtva«, in se zavzemal za iskanje »izvornega pomena«, ki ga je opredeljeval kot izvorno razumevanje teksta v času, ko se je oblikoval in sprejemal.

Ne moremo prezreti, da je taka orientacija zelo podobna kontinentalnemu razumevanju in metodologiji. Tako postane tudi bolj razumljivo, da je bil Scalia naklonjen urejanju problematičnih vprašanj s splošnimi pravnimi pravili. In čeprav je njegovemu razmišljanju zaradi tega mogoče ugovarjati prav z argumenti, ki jih v kontinentalni pravni teoriji dobro poznamo, je bil njegov namen nekaj, kar bi lahko sprejeli tudi sami – sledenje njegovi metodologiji naj bi, tako pravi, jasno odvračalo sodnike od morebitne politične vloge (policymaking). Vsekakor se je prav z jasno izoblikovano metodologijo razumevanja ustave in zakonov odmikal od drugih sodnikov Vrhovnega sodišča ZDA.

Kot vemo, se je takoj po njegovi smrti začela burna razprava, kdo ga bo nadomestil. Pri tem se močno izraža bojazen, da bo na položaj zaradi demokratskega predsednika imenovan nekdo, ki je demokratsko oz. levo usmerjen. A stvari glede politične usmeritve tudi pri Scalii niso bile tako enoznačne. Kevin A. Ring, avtor uvoda h knjigi Scalia Dissents, je navedel, da je mogoče Scalio razumeti tudi z razlikovanjem med političnim in »sodnim« konservativcem (judicial conservative). Politični konservativec je po Ringu izvoljeni predstavnik ali politični aktivist, ki podpira skupek politik, za katere so značilni manjši državni aparat, nižji davki in tradicionalne družbene vrednote. Sodni konservativec pa je sodnik, ki ne sledi političnim ali podobnim vodilom, temveč njegov  pristop k ustavni in zakonski razlagi vsebuje zvestobo tekstu ustave in spoštovanje izvornega razumevanja tega dokumenta ali izvornega namena njegovih oblikovalcev. Pristop »sodnega« konservativca ima tako pogosto politično konservativen rezultat, vendar ne vedno (Antonin Scalia, Scalia Dissents, str. 11, izdaja Scribd). V odločitvah in ločenih mnenjih, ki jih je napisal, se to pogosto pokaže. Dokler se sodniki igračkajo z ustavo, da jim da, kar si »ljudje želijo«, namesto da bi iskali, kaj ta dokument resnično zapoveduje, bodo po njegovem mnenju politiki, ki izbirajo in potrjujejo zvezne sodnike, naravno hoteli imeti samo tiste, s katerimi se politično strinjajo. In to pove marsikaj.

Nedvomno je odšel velik človek, čigar prispevek k pravni kulturi ne bo pozabljen – ne samo zaradi dejstva, da je eden najpogosteje citiranih sodnikov sedanje sestave ameriškega vrhovnega sodišča, temveč tudi zaradi tega, ker je bil pri pisanju sodb in ločenih mnenj duhovit in iskriv pisec.

Tako je o poklicu sodnika nekoč rekel: »Če bi rad bil dober in zvest sodnik, moraš upoštevati dejstvo, da ti ne bodo vedno všeč odločitve, ki si jih sprejel. Če so ti vedno všeč, potem počneš nekaj narobe.«

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Opozoriti želim na zadnji poudarek te misli, in sicer, da je bilo sodstvo »od zunaj« razumljeno kot državno uradništvo, in ne kot nosilec samostojne veje oblasti. Mislim, da je prav ta miselna podoba našega kulturnega kroga pogost razlog, ki ovira tako razvoj kot sprejemanje rešitev, ki so glede na zahteve časa nujne. Novak v navedenem poglavju še dodaja – in to se mi zdi ključno –, da je treba biti pri posploševanju teh potez srednjeevropske pravne kulture »nekoliko previden«, ker je na njej pustil močan (in koristen) pečat dolgotrajen in intenziven stik z anglo-ameriško kulturo ter de facto zavezujočo sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije.(*2)

Dolgotrajen in intenziven stik nedvomno prinaša spremembe. Pravna kultura, ki poleg pravnega sistema vključuje še vrsto drugih dejavnikov (družbene vrednote, splošno sprejete miselne vzorce, svetovni nazor itd.(*3)), bolj ali manj uspešno integrira ali – bolje rečeno – težje ali lažje sprejema. Tukaj ne gre zgolj za strokovne rešitve, temveč tudi za javno percepcijo pravnega sistema in njegovih akterjev.

Najbolj nazorno se nam to kaže v zadnjih javnih razpravah ob zaključkih kazenskih postopkov v nekaterih odmevnih primerih. Pri tem mislim na tiste, ki so se končali s priznanjem na predobravnavnem naroku ali s sporazumom med tožilstvom in obdolženim. Zdi se, da je precejšen del javnosti ob tem občutil neko prikrajšanje. Kot da se je zgodilo nekaj, kar ni prav ali pa je najmanj sumljivo. Takšno nelagodje ni prisotno le pri laični javnosti, veje tudi iz marsikatere strokovne in znanstvene razprave v zadnjem času.

Takšno stanje duha se da dokaj enostavno pojasniti. Ni sporno, da ima v slovenski kulturi položaj, ki zahteva pogajanje, zanimiv značaj, saj pogajanja v naši zavesti pogosto pomenijo dokaz, da je nekdo šibkejši (čemu bi se pogajal močnejši?). Izraz barantanje ima v vsakdanjem jeziku izrazito slabšalni prizvok. Še več, predlog, da bi se o čem, npr. o ceni, pogajali, bi marsikdo razumel kot žalitev. Nasploh je v našem dojemanju to nekaj, kar spada bolj na trge Orienta kot v naše okolje.

O razlogih, zakaj tako dojemamo stvari, bi se verjetno dalo na široko razpravljati, a po mojem gre preprosto za del našega dojemanja sveta oziroma naše kulture. Zaradi tega človeka, ki je v kazenskem postopku, tudi nismo (vsaj tako se zdi) odkrito pripravljeni sprejemati v vsej njegovi razsežnosti, ne zgolj kot kvaziobjekt tega postopka. Ali po domače, nismo pripravljeni priznati, da so legitimni še drugi motivi, npr. zmanjšanje stroškov, hitrejši zaključek, čimprejšnji nastop in iztek kazni, ne pa zgolj katarzično kesanje.

Priznanje krivde je bilo kot institut kazenskega prava v sodno prakso res uvedeno na način, ki je pomenil precejšen odstop od siceršnje zasnove kazenskega postopka in je tako dregnil tudi v to, kar spada v našo pravno kulturo. A del te naše pravne kulture so s postopnimi spremembami zakonodaje postali tudi instituti, ki jih prej ni bilo ali pa so imeli manjši pomen. Stik z anglo-ameriško pravno kulturo je res pustil svoj pečat, zlasti z uvedbo elementov adversarnega postopka.

Naj se vrnem k dojemanju sodstva kot značilnosti naše pravne kulture. Ni sporno, da sta se pomen in vloga sodstva v ožjem smislu in pravosodja na splošno v zadnjih dveh desetletjih spreminjala. Del naše (splošne) kulture postaja tudi podoba sodnika kot nosilca sodne veje oblasti, čeprav je recimo za priznanje primerljivosti njegovega plačila in plačil funkcionarjev različnih vej oblasti država potrebovala več kot deset let. Očitno je sicer, da si nove podobe sodnika nihče prav dobro ne predstavlja – tako številnih sprememb ključnih zakonov, ki urejajo njegov položaj (samo Zakon o sodniški službi je bil od leta 1994 spremenjen več kot desetkrat), ali razprav, ki zadevajo to, kar lahko sodnik sploh počne ali pri čemer lahko sodeluje, ni mogoče razumeti drugače. Toda zadnjih nekaj let je fokus na sodniku in od njega se pričakuje »nekaj več«.

Osebno bi se mi zdela smiselna tudi uvedba porotnega sistema, saj bi slovensko družbo prisilila, da bi razbila obstoječi kulturni vzorec, po katerem je za pravno državo odgovorna zgolj država (oziroma njeni funkcionarji). S tem bi dodali manjkajočo razsežnost, to je povezanost ljudi z izvajanjem državne oblasti, hkrati pa sodni veji omogočili, da svojo funkcijo opravlja brez takih ali drugačnih očitkov o pristranskosti ali celo ideološkem predznaku.

Pravna kultura ima tako kot vsak družbeni pojav lastno dinamiko, ki nikoli ni v celoti predvidljiva, a dejstvo je, da je nanjo mogoče vplivati tudi na pozitiven način. Vprašanje je samo, ali smo to voljni storiti …

(1) Marijan Pavčnik: Teorija prava (Prispevek k razumevanju prava), IUS SOFTWARE, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 475.
(2) Prav tam, str. 476.
(3) Prav tam, str. 465.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Rdeča nit, ki povezuje te tri pojave, so posilstva oziroma spolni napadi, ki presegajo pomen in motive posameznega kaznivega dejanja, kot ga običajno zaznavamo in preganjamo v okviru kazenskega prava. Specifične okoliščine teh dejanj imajo namreč skupno lastnost: bolj ali manj homogeno skupino moških in njihovo medsebojno motiviranje za takšna dejanja. Zato ta dejanja, ki jih že v njihovi »osnovni različici« dojemamo kot izrazito zavržna, v javnosti povzročijo močne odzive.

Značilno za takšne skupinske napade je, da skupino napadalcev sestavljajo osebe, ki so mlajše, ki jim takšno ravnanje ni nekaj novega, ki so praviloma pod vplivom drog ali alkohola in pripadajo isti rasi, religiji ali tesno povezanim družbenim skupinam oziroma skupnostim. Tipično je tudi, da žrtve pred in med napadom dehumanizirajo in ponižujejo. Te temeljne značilnosti povedo, da so lahko motivi dejanj povezani tudi s političnimi, verskimi in podobnimi prepričanji in da ne gre »zgolj« za sledenje spolni sli.

Kölnski napadi naj bi bili dogovorjeni in organizirani (vendar iz javno dostopnih virov nisem mogel ugotoviti obsega in vsebine dogovarjanja in organizacije). Zato so jih primerjali z dogodki na trgu Tahrir v Kairu v času drugega vala demonstracij, zoper oblast, ki je nadomestila Mubaraka. Storilci so bili pripadniki Muslimanske bratovščine in pozneje tudi egiptovske vojske. Takšni napadi, ki jih imenujejo taharrush gamea, naj bi bili v enaki obliki izvedeni tudi v Kölnu.

Ena bolj znanih študij o tem pojavu v Egiptu je delo Madriza Tadrosa z naslovom Politically Motivated Sexual Assault and the Law in Violent Transitions: A Case Study from Egypt (v prostem prevodu: Politično motivirani spolni napadi in pravo v nasilnih tranzicijah: študija primera iz Egipta). V njej so povzete bistvene značilnosti tega dogajanja.

Modus operandi pri teh napadih je takšen, da eno ali dve osebi osamijo, in sicer tako, da okoli nje (njega) sklenejo krog, v katerem se od 15 do 20 moških prime za roke. Ta skupina se nato postopoma poveča na okoli 50 ljudi, oblikujeta se dva kroga. V notranjem se dogaja sam napad, zunanji krog pa ščiti tiste, ki tvorijo notranji krog. Žrtev napadajo z vtikanjem predmetov in/ali prstov v telesne odprtine, prijemanjem intimnih delov telesa in trganjem oblačil z nje, dokler ni gola. Po navedbah iz študije spolnih odnosov v ožjem pomenu besede v teh primerih ni bilo.

Takšni napadi so se dogajali na trgih in javnih mestih v času, ko so potekale demonstracije. Žrtve so bili večinoma sodelujoči aktivisti. Napadi so bili povezani tudi z drugimi oblikami nasilja, na primer pretepi, dogajanje pa je trajalo nekaj ur (celo od 3 do 4), ne le kratek čas.

Tadros kot poglavitni motiv za ta dejanja navaja namen osramotiti ne samo posameznika, temveč širšo skupnost oziroma njen občutek za čast, saj ta dogajanje lahko zgolj nemočno opazuje. Z njimi se ustrahuje skupnost, ki ji pripada žrtev, ker se tako izkazuje večja moškost napadalca, ženske pa pomenijo njegov vojni plen. Ti napadi naj bi hkrati zmanjševali moralno kredibilnost žensk in izpostavili feminilnost (nemoškost) moških v skupini žrtev. Motiv napadalcev je tudi mučenje žrtev, saj z uporabo ostrih predmetov pri spolnih napadih povzročijo močno fizično bolečino. Pri tem pa je treba poudariti, da žrtve niso bile samo ženske, temveč tudi moški, ki so bili obravnavani na popolnoma enak način, kar podkrepi navedeno razlago.

To nikakor ni prvi primer v zgodovini, ko se je poskušala premoč oziroma dominantnost neke sile dokazovati tudi z napadi, ki posegajo v spolno nedotakljivost. Teh očitkov se spomnimo iz vojn na območju bivše Jugoslavije, Ruande, Konga in še kje. Taylor v svoji knjigi pojasnjuje, da podoben, za zmagovalce precej nečasten del okupacije Nemčije po drugi svetovni vojni temeljiteje raziskujejo šele v zadnjem času. Šlo je za ekscesne pojave, storilci so bili zlasti vojaki Sovjetske zveze (okrog dva milijona zatrjevanih posilstev), vendar so bili ti pojavi prisotni tudi v okupacijskih conah drugih zaveznikov. A tudi Taylor krivdo zanje pripisuje predhodnemu psihološkemu razčlovečenju Nemcev (ob maščevalnosti), ki je na določen način opravičevalo takšne napade. Pri tem pa ni mogoče s popolno prepričljivostjo trditi, da je šlo za organizirano in ciljno delovanje pripadnikov teh vojsk.

Sam po razpoložljivih podatkih v kölnskem dogajanju ne vidim te razsežnosti spolnih napadov – motivov, ki bi bili usmerjeni v poudarjanje dominance družbene skupine napadalcev in podobno. Za takšne motive v navedenem primeru ni osnovne razumske podlage. Verjetneje je, da gre za tisto, kar je že bilo izpostavljeno v javni razpravi, naletelo pa je na ostro kritiko. Tudi naši moderni družbi, ki jo štejemo za bolj civilizirano, namreč postavlja ogledalo, v katerem ni videti lepe podobe: nasilje nad ženskim spolom, trenutna motivacija udeležencev za zadovoljitev spolne sle in njena pogojenost z alkoholom, drogami ali čustvenim stanjem so še vedno relativno sprejemljivi. Ta spiritus agens nikakor ni značilen le za priseljence.

Prav pri »civiliziranih« in celo intelektualno superiornih ljudeh se krog, ki sem ga omenjal na začetku, sklene. V dokumentarcu Lovišča (Hunting Grounds) je prikazano spolno nasilje v ameriških kampusih, izjema niso niti najelitnejše univerze. Po oceni avtorjev naj bi bilo posilstev in podobnih napadov v teh ustanovah okoli 100.000 na leto. Veliko teh napadov ima korenine v subkulturi bratovščin, tj. zaprtih moških družb z rituali, katerih pogosta značilnost je tudi poniževanje žensk. Za to spoznanje sploh ni treba gledati resnih dokumentarcev.

Ko se torej izpostavlja divjaškost priseljencev zaradi spolnih napadov na ženske, bi bilo treba opozoriti tudi na to, da do takšnega ravnanja težje pride, če je v skupnosti vzpostavljen jasen odnos do vsakršnega nasilja nad ženskami, ne glede na okolje in izvor napadalcev. Še pomembnejše pa je zavedanje, da urejanje odnosov med enakopravnimi posamezniki ne prenese nasilja v nobeni obliki.

Richard Posner v knjigi Sex and Reason (Harvard University Press, 1994, str. 384) navaja, da je razlog za nasilna spolna dejanja v nadomeščanju sporazumnih spolnih odnosov. Zvest svojemu ekonomskemu pogledu na pravo navaja ugotovitve antropologov, da je količina posilstev premo sorazmerna »ceni za nevesto«, torej vložku, ki ga mora moški nameniti za pridobitev konsenzualnega spolnega partnerja. Težje je dobiti spolnega partnerja, večja je verjetnost, da bo uporabil nasilje. Načelno mu v tem pritrjujem – bolj ko so ženske samostojne in večja je njihova družbena vloga, močnejše so tudi frustracije in pogostejši neuspehi moških na tem področju. Te frustracije in neuspehe moderna družba poskuša korigirati z novimi miti, na primer z ekonomsko uspešnostjo, privlačnostjo, slavo in še s čim, kar naj bi olajšalo dostop.

In če niti ti nadomestki za sprejemanje enakosti nasprotnega spola ne dajejo ustreznih rezultatov, je edini odgovor vračanje žensk v zgodovinsko preseženi status. Religije in ideologije so za upravičevanje tega zelo pripravne. Zavržnosti spolnega nasilja pa to nikakor ne zmanjšuje, prej nasprotno.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Nekaj je gotovo: leto je bilo za vse, ki se ukvarjajo s pravom, gotovo eno bolj pestrih. Od odmevnih sodnih primerov in spraševanja o mejah naše ustavne ureditve do opredeljevanja glede vsebine, razumevanja in dometa človekovih pravic, celo vprašanja mednarodnega prava - vse to je v javnosti izzvalo burne odzive, gotovo večje, kot je sicer značilno za to delovno področje. Zanalašč uporabljam izraz delovno področje, in ne znanost, družbeni pojav ali vrednota, pa čeprav je pravo vse to in pogosto še več. Ali če parafraziram Edwarda Coka,⁽¹⁾ pravo je mladim vzgoja, starcem tolažba, ubogim bogastvo in bogatim varnost. Oziroma naj bi bilo.

Vedno znova se namreč pokaže, kako izmuzljiva je vsebinska opredelitev tega, kar naj bi tvorilo osrednjo vrednoto prava, tj. pravičnost, in vedno znova se pokaže, da iskanje in sprejemanje ne samo pravične, ampak celo »zgolj« pravilne pravne odločitve ni nekaj, kar bi bilo mogoče doseči zlahka. Vsako videnje nekega življenjskega primera in prepoznavanje pravno relevantnih dejstev v njem in tudi prepoznavanje ustreznih pravnih določil nekega pravnega reda (kar je potrebno za sprejetje ustrezne pravne odločitve) je nujno tudi stvar perspektive, vloge, ki jo akterji imajo, in ne nazadnje tudi njihove človeškosti – tako v dobrem kot v slabem pomenu besede. A pri tem je pomembno vedeti, da končna odločitev ni zmaga ene ali druge perspektive ali vloge in ne podeljuje lovorike opazovalcem te resne in življenjsko pomembne (pravne) igre (Pavčnik). Še manj pa monopola nad pametjo.

Po mojem prepričanju je del odgovornosti tistih, ki se ukvarjamo s pravom, prav v tem, da se vsaj zavedamo, da bo vsaka pravna odločitev umeščena v življenje vseh nas kot nov gradnik našega družbenega bistva. Bolj ko je odmevna, bolj bo vplivala ne samo na način, kako bomo nadaljevali delo, temveč tudi na dojemanje prava pri preostalih pripadnikih naše družbe (ali države, za tiste, ki jih izraz družba moti).

V današnjem času je verjetno izraz slabosti, če kot Tolstoj zatrjuješ, da moraš imeti ljudi rad, če se želiš ukvarjati z njimi. Pravo se z njimi ne samo »ukvarja«, ampak je nekaj, kar je inherentno človeško in razkrije tudi kakšno temnejšo plat našega bivanja, naše strahove in bojazni. Zato je treba včasih sprejeti, da imajo ti strahovi in bojazni v pravnem redu legitimno mesto, dokler seveda ne posežejo v naš skupni civilizacijski minimum – človekove pravice. Referendumski odgovori nam dajejo vpogled, kot bi rekel Habermas, v političnokulturno samorazumevanje (Selbstverständnis) zgodovinske skupnosti. Pravzaprav gre za prepoznavanje in pripoznavanje tradicij ter življenjske oblike, v kateri smo rojeni in ki jo s priznavanjem razvijamo naprej. In spet, ni mogoče reči, da je v referendumskih odgovorih mogoče najti zmagovalca in nosilca večne resnice – gre preprosto za to, kaj in kakšni v nekem časovnem preseku smo. Sprejemanje pa ne pomeni sprijaznjenja.

Toda kot je rečeno na začetku, pogled mora biti usmerjen v novo poglavje, ki ga odpre vsako novo leto. In če bi si česa zaželel za leto 2016, bi bilo na prvem mestu, da vsi – tudi jaz sam - spet najdemo humor v vsakdanu. Ta je podlaga vsaki kreativnosti, to pa potrebujemo bolj kot karkoli drugega. Žal sem sam v letu 2015 smisel za šalo nekje izgubil. Tako mi niti to, da se v tako kratkem besedilu, kot je ta kolumna, sklicujem na pet drugih ljudi, ne privabi kaj drugega kot zgolj kisel nasmešek. Resnost, pravi John Cleese, ta najbolj znani pravnik med komiki in najbolj znani komik med pravniki, je namreč najboljši način, da zatremo kreativnost. No, pa sem citiral še šestega.

V novem letu najdite svoj smisel za humor ali ga okrepite.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Najprej je omenjeno, da se je v zadnjih desetletjih odnos med tremi vejami oblasti spremenil. Moč oziroma sposobnost zakonodajne veje, da vpliva na delovanje in odgovornost izvršilne veje oblasti, je upadla. Število zadev pred sodišči se je povečalo, tudi zaradi okrepljenega vpliva in moči izvršilne veje oblasti. Zato mora sodstvo preučevati in včasih celo omejevati delovanje drugih dveh vej oblasti, še več, sodni postopki naj bi bili neke vrste alternativni demokratični forum, kjer se izmenjujejo argumenti ob vprašanjih splošnega pomena (1. točka mnenja)

Mnenje sicer poskuša najti odgovor na štiri vprašanja: kakšen naj bi bil odnos med sodno, zakonodajno in izvršilno vejo oblasti; na kateri podlagi sodstvo utemeljuje svojo pravico do delovanja v demokratični družbi in kako se kaže legitimnost sodne oblasti; koliko naj bo sodstvo odgovorno družbi, ki ji služi, in drugima dvema vejama oblasti; kako naj vse tri veje izvajajo svojo oblast, da bi dosegle ustrezno ravnovesje in hkrati delovale v korist družbe, ki ji vse služijo.

A naj se vrnem na izhodišče. Res je (in to se danes kaže ob skoraj vsakem vprašanju splošnega pomena, ki ga je treba pravno urediti), da je prvotno jedro demokratične državne oblasti – njena zakonodajna veja – izgubilo veliko veljave in moči, predvsem na račun izvršilne veje. O tem je bilo že veliko napisanega in ni značilno samo za našo državo. Še več, zelo jasno je, da skorajda vsaka zakonska ureditev, ki posega v pravice posameznikov, v takšni ali drugačni obliki doživi sodno presojo, bodisi prek upravnega spora v primeru posamičnih upravnih aktov bodisi prek sodnih odločitev rednih sodišč, še zlasti pa prek odločitev ustavnega sodišča. Dejansko gre pri teh postopkih pogosto za poskus korekcije disfunkcionalnega zakonodajnega postopka.

Kot opozarjata avtorja Vallinder in Tate v knjigi Global Expansion of Judicial Power, na katero se sklicuje tudi navedeno mnenje, je na odnos med zakonodajno in sodno vejo oblasti treba gledati kot na ravnovesje na tehtnici – če bi se jeziček močno nagnil na eno ali drugo stran, bi šlo v skrajnem primeru ali za (pre)vlado sodnikov ali totalno prevlado večine (str. 24 knjige). Torej ni čudno, da prenašanje vprašanj, ki bi se morala razreševati v argumentirani razpravi zakonodajnega telesa, na sodne forume spremljajo precejšnje kritike, katerih tarča bodo prav sodni postopki in sodniki sami. Še zlasti glede Ustavnega sodišča se pojavljajo tudi številni pomisleki o »(ne)demokratičnosti in (ne)legitimnosti sodne presoje ustavnosti« (dr. Bojan Bugarič). O tem je v zadnjem času in v zadnjih primerih potekala tudi v Sloveniji precej vroča razprava. Ne nazadnje je bil dokaj izrazit tudi odziv na navedbo v ločenem mnenju ustavnega sodnika Mozetiča o večinskem odločanju kot samoumevnosti demokratičnega procesa. Podobni odzivi in spraševanja pa so spremljali tudi referendumska vprašanja o ZZZDR in o spremembah Zakona o obrambi.

Vsebina mnenja je povzeta v 19 točkah (ki jih na tem mestu zaradi obsega ne morem ponavljati, vendar je besedilo dostopno na povezavi). V tem povzetku je v kontekst odnosov med vejami oblasti jasno postavljena tudi odgovornost sodstva (accountability). Kaže se v treh razsežnostih, in sicer v sistemu pravnih sredstev, dolžnosti pojasnjevanja ter sistemu disciplinske, odškodninske in kazenske odgovornosti (judicial, explanatory and punitive accountability).

Pomembno se mi zdi, da mnenje v okviru pojasnjevalne odgovornosti (dolžnosti) svetuje diskusijo med vsemi vejami oblasti in opozarja na koristi takšne komunikacije tako v zadevah, povezanih s sodstvom, kot tudi v širših zadevah. Poudarja pomen dialoga z javnostjo – tudi s seznanjanjem laične javnosti o delovanju sodstva in sodišč. Še zlasti mi je ljubo, da naj bi pri tem pojasnili, da obstajajo meje delovanja sodne oblasti (32. točka mnenja).

V mnenju pa je izraženo tudi stališče glede kritike, ki jo izrekajo predstavniki izvršilne in zakonodajne oblasti. Tako je v 52. točki jasno zapisano, da obstaja razločna meja med svobodo izražanja in legitimne kritike na eni strani ter nespoštovanjem in pritiskom na sodstvo na drugi strani. Zlasti so neprimerni poenostavljeni in demagoški argumenti med političnimi kampanjami, ki kritizirajo sodstvo zgolj zaradi razprave same ali z namenom, da se odvrne pozornost od lastnih pomanjkljivosti. Zlasti naj politiki ne bi spodbujali nespoštovanja sodnih odločb, še manj pa nasilje nad sodniki.

Predstavljeno mnenje je pomembno predvsem zato, ker nam kaže, da problemi, ki jih zaznavamo v naši državi v razmerju med vejami oblasti in celo med vsebinami njihovega dela, ni samo slovenski problem. Čeprav to razmerje obstaja že dolgo, vloga sodstva v njem očitno še ni dokončno opredeljena. Gre za evropska ali celo globalna vprašanja in očitno je, da bo diskusija še dolga.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V zadnjih tednih je bila obremenitev obeh institucij slovenske države že brez stavke tolikšna, da je povzročala trenja, saj takšne okoliščine pomenijo očiten organizacijski stres, veliko število nadur in težave tako pri časovnem kot krajevnem razporejanju moštva. Država pa zaradi varnostnih izzivov prav zdaj potrebuje utečeno delovanje svojega najbolj izpostavljenega de facto orožja. Razumljivo je torej, da so odnosi med vlado in zaposlenimi v obeh institucijah napeti.

A trenja in nezadovoljstvo v policiji in vojski, podobno kot v javnem sektorju nasploh, so posledica dolgotrajnega zanemarjanja in celo načrtnega zapostavljanja tega segmenta države. Še več, drznil bi si trditi, da ta odnos sega še dlje v preteklost, v nekdanjo Jugoslavijo. Prav tam se je namreč začela demonizacija javnega sektorja, posledično pa legitimacija vseh mogočih varčevanj, rezov, krčenja in podobnih ukrepov, ki naj bi napravili državo učinkovitejšo, varčnejšo, debirokratizirano itd. Nekateri se še spomnimo »antibirokratske revolucije« v nekdanji državi in vsega, kar se je skrivalo za tem izrazom.

Javno mnenje – ta motor, ki poganja politične odločitve – je razmeroma lahko usmeriti zoper uradništvo. Vsak od nas ima osebno predstavo o uradniku, ki nam greni življenje in brez katerega nam bi bilo gotovo bolje. To je oseba, ki sedi za nekim pultom (šalterjem) in h kateri moramo zaradi nepotrebnih, nadležnih stvari, ona pa nam to še dodatno oteži z zahtevami, obrazci, dokumenti in dokazili. Ta oseba nima zdrave kmečke pameti in komplicira zaradi lastne frustriranosti, zanemarjanja v otroštvu in podobno. Ni nam jasno, da ne razume, da so naše zahteve do države utemeljene in pravične; to bi morala vedeti že ob pogledu na naš pošteni obraz. Nekateri bi prisegli, da se pri tem ta uradnik še naslaja. Od tukaj po zdravi kmečki pameti ni daleč sklep, da do svetle prihodnosti države vodi kratka pot: odstranitev teh motečih dejavnikov, omejevanje njihovega števila in seveda zmanjševanje stroškov, ki jih pomenijo njihove plače. K temu dodamo še ugotovitev, da so plače v javnem sektorju v primerjavi z zasebnim višje, opozorimo, da so pisarne pozimi tople, poleti pa hladne – in voilà: grešni kozel je pripravljen za žrtvovanje.

Distribucija zaposlenih v javnem sektorju, tem velikem bremenu vsake sodobne države in večni tarči vseh varčevalnih ukrepov, je seveda bistveno drugačna. Če pogledamo podatke o deležih zaposlenih pri osebah javnega prava, ugotovimo, da je neposrednih proračunskih uporabnikov (kamor spadajo tudi prej opisani uradniki, policisti in vojaki) skupno 26,7 odstotka. Drugi (posredni) proračunski uporabniki so večinoma s področij izobraževanja in športa (učitelji; 36,3 odstotka), zdravstva (zdravniki in sestre;  20,2 odstotka), socialnega varstva (7 odstotkov) in kulture (3,9 odstotka), tem pa sledijo še manjši deleži drugih dejavnosti javnega sektorja. Tipičnih uradnikov, ki bi jih lahko uvrstili v opisani stereotip, je po teh podatkih 1,6 odstotka na upravnih enotah in 3 odstotke v občinah. Ali drugače, posrednih uporabnikov proračuna je bilo po podatkih za lansko leto 117.544, neposrednih pa 42.615 – od slednjih je približno polovica uniformiranih (policija, vojska, pravosodni policisti).⁽¹⁾ Številke in odstotki lahko po letih malenkostno odstopajo, a za vpogled ti podatki po mojem zadostujejo.

Med »paraziti iz javnega sektorja«, proti katerim poteka boj, je število tistih, ki naj bi ustrezali našemu stereotipu v najbolj razširjeni interpretaciji, manj kot 5 odstotkov vseh, ki prejemajo (posredno ali neposredno) plačilo iz proračuna (beri javni sektor). Legitimnost posegov in ustvarjanje javnega mnenja temeljita torej na percepciji o 5 odstotkih javnega sektorja.

Posredne žrtve ustvarjene slike o krivcih so tako tudi policisti in vojaki. Ni naključje, da je precejšen del aktivnosti policijskega sindikata usmerjen k ločevanju od preostale državne uprave ali celo javnega sektorja. Potrebo po policistih in njihovem delu je mogoče v sedanjih okoliščinah predstaviti kot precej bolj utemeljeno. Celo vojska, do katere je slovenska javnost zelo ambivalentna oziroma njeno razpoloženje niha, lahko v teh okoliščinah doseže ustreznejšo obravnavo. Strah je, kot vemo, precejšen motivator. A podobno, kot se razkrije absurdnost utemeljitev za posege v javnem sektorju na podlagi stereotipa o parazitskem uradniku, je tudi uporaba sedanjih varnostnih okoliščin kot utemeljitev za upravičenost plač policistov in vojakov lahko dvorezen meč.

Odločitev o ustreznem plačilu policistov, vojakov in drugih zaposlenih ne sme temeljiti na hipnih motivih ali zavestnem zavajanju. Vse takšne rešitve bodo vedno kratkotrajne. Toliko že lahko trdim, da je majhnost Slovenije doslej bila v prid temu, da je policija ustrezno opravljala svoje naloge. Verjetno tudi zaradi dediščine prejšnjega sistema, moralnega kapitala iz osamosvojitvene vojne in siceršnje povezave med prebivalstvom in policijo. A hkrati je dejstvo, da so policisti od osamosvojitve naprej izgubljali nekatere prednosti, ki so bile nekoč za ta poklic samoumevne, tako »beneficirano« delovno dobo kot različne dodatke in podobno, kar je deloma kompenziralo nikoli prav visoke dohodke. Obenem pa se je na slabše začela spreminjati struktura elementov, ki so pomembni za varnost in na eni strani od policije zahtevajo večjo angažiranost, na drugi pa povzročajo večjo odtujenost policije od prebivalstva. In tega ni mogoče kompenzirati drugače kot z večjim dohodkom in boljšo opremo. Enako velja za vojsko. Mogoče bi oba elementa lahko povezali z razmislekom o orožništvu oziroma žandarmeriji. Ta razmislek pa bi vsekakor moral biti resen in poglobljen.

P. S.:

Absurdno je, da bomo hkrati začeli izvajati postopke, ki bodo otežili pridobivanje azila – na prej opisane uradnike bomo prevalili težnje po restriktivnem priznavanju pravic, ki izvirajo tudi iz mednarodnih aktov. Kot smo z istimi nameni poskušali omejiti zlorabe pri pridobivanju drugih pravic, ki izvirajo iz socialne države. Kdo torej ustvarja podobo zlovoljnega uradnika za »šalterjem«?

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Trenutno je to najbolj izraženo pri podpori kandidatom za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice, čeprav ne gre zanemariti podobnega dogajanja niti pri zadnjih imenovanjih vrhovnih in višjih sodnikov. Skupno vsemu temu je prenašanje vprašanja primernosti za tako ali drugačno funkcijo na javne forume, v nasprotju z dolga leta uveljavljeno formalno institucionalno potjo med Sodnim svetom in Državnim zborom oz. v nekaterih primerih še predsednikom države.

Dejstvo je, da je navedena formalna pot kljub občasnim dvomom o njeni ustavnopravni primernosti zadoščala. Dolga leta je ostajala praviloma brez odziva v javnosti. Javnost je bila – in je v veliki večini primerov še vedno – seznanjena, da so imenovani sodniki prisegli pred predsednikom Državnega zbora, v Uradnem listu RS je bil objavljen ustrezen akt, in to je bilo to. Malce več pozornosti so pritegnili postopki izvolitve sodnikov Ustavnega sodišča in predsednika Vrhovnega sodišča, a v javnosti se ob tem ni razvila za povprečnega posameznika pretirano zanimiva razprava.

Kot je opozoril dr. Novak (ESČP: Iskanje fantomskih kandidatov), je bil pri iskanju ustreznih kandidatov za sodnike Evropskega sodišča omajan ugled sodelujočih institucij, sami kandidati pa postavljeni v neugoden ali vsaj neprijeten položaj. Podobno je bilo v zadnjem času zaznati napetosti med Državnim zborom in Sodnim svetom tudi pri imenovanju višje sodnice v Celju.

Toda pustimo institucionalno pot ob strani, ker njene spremembe (ki se baje obetajo) ne obetajo tiste novote, ki bi pomenila večjo spremembo za kandidate. Sprašujem pa se, ali javna podpora kandidatom za Evropsko sodišče za človekove pravice pomeni prve korake k precej bolj javnim kampanjam za izvolitev – tudi sodnikov rednih sodišč.

Teh elementov do zdaj ni bilo. Skoraj popolni avtomatizem pri izvolitvi v Državnem zboru in predvsem (očitno) nezanimanje javnosti ali celo politike takšnih prijemov nista zahtevala. Tudi glasovanja so bila očiten odraz zaupanja strokovni oceni Sodnega sveta – sam sem recimo, kolikor se spominjam, prejel več kot 60 poslanskih glasov.

Izražanje javne podpore kandidaturam ima samo en možni namen, in sicer vpliv na odločevalce, kar je seveda popolnoma legitimno. Vendar to hkrati pomeni, da se poskuša doseči vpliv tudi zunaj formalno postavljenega telesa, ki je namenjeno strokovni oceni. V presoji strokovnosti bi bila podpora seveda mogoča s priporočilom, ki bi ga kandidat priložil vlogi. A tukaj ne gre za to. Gre za vpliv na politični del postopka – na poslance Državnega zbora. Niti če takšno podporo dajejo priznani pravni strokovnjaki ali njihova združenja, ne gre za potrditev strokovnosti, temveč interesov, ki jih podporniki imajo in jih štejejo za ključne. Takšna podpora pa je lahko za kandidata dvorezni meč, zlasti v slovenski družbi, ki tako rada ocenjuje in razvršča posameznike (praviloma) na leve in desne. Pri tem tudi ni pomembno, ali v končni posledici odloča Državni zbor ali predsednik države – oba sta odvisna od mnenja javnosti in ga tudi upoštevata. In tako, kot je lahko izražena podpora, je lahko izražena tudi kritika, saj gre zgolj za dve plati iste medalje.

Tak razvoj je bil pravzaprav pričakovan. Temeljna sprememba miselnosti je v tem, da se je zanimanje javnosti od podlage sodnega odločanja – torej zakonodajnega postopka in zakonov v zadnjih letih – začelo vendarle obračati k samim »izvajalcem« te zakonodaje. Spoznanje, da ni dovolj samo spremeniti zakone, temveč da je treba upoštevati tudi, kako bodo o njihovi vsebini odločala sodišča, je postavilo v ospredje vprašanje, kdo so ti sodniki in kakšno je njihovo delovanje. Tak interes se kaže tudi z zahtevami po objavi sodb in snemanju glavnih obravnav. Bodisi zaradi strokovnih bodisi taktičnih analiz je delo posameznega sodnika očitno postalo bistveno bolj zanimivo. In tukaj poti nazaj ni, posledica pa bo tudi precej več ukvarjanja s sodnikovo osebo v celoti, in ne samo z njegovim strokovnim delovanjem.

Ne trdim, da bo tak razvoj hiter, je pa vsekakor zelo verjeten. Že pri sodnikih Ustavnega sodišča se v javni razpravi, zlasti glede na zadnje odločitve, začenja močneje izpostavljati njihov svetovni nazor in ni izključeno, da bodo pri imenovanju naslednikov ti poudarki precej bolj pomembni kot doslej. Enako velja za sodnike rednih sodišč.

Takoj ko v zorni kot vstopijo ta vprašanja, se odnos odločevalcev do kandidatov in tudi odnos kandidatov do odločevalcev spremenita – to je nujno. V anglosaškem sistemu, zlasti v ameriškem pravu, so analize ravnanja sodnikov skorajda rutina, ki izhaja tudi iz pravnega realizma, v katerem je bilo pravo tako ali tako opredeljeno kot »sklepanje o tem, kako bodo odločali sodniki« – če poenostavljeno povzamem ta pristop. In analize kažejo, da takšni medsebojni vplivi obstajajo (o tem npr. Lawrence Baum: Judges and Their Audiences: A Perspective on Judicial Behavior).

Navsezadnje se spreminja tudi odnos do iskanja služb nasploh – pridnosti in znanja ne povezujemo več z zadržanostjo, temveč spodbujamo bolj ekstrovertiran pristop in prikazovanje lastne osebe. Nekdo, ki bi v preteklosti veljal za »važiča«, tako postane »samozavesten, odprt in energičen«, to pa seveda zahteva večji poudarek na javnem nastopanju, izpostavljanju ipd.

Kot sem navedel v uvodu: ta trend bo imel posledice tako pri imenovanju na sodniško funkcijo kot pri njenem izvajanju. Kakšne bodo, za zdaj ni mogoče reči.

Vsekakor pa bo zanimivo spremljati nadaljnji razvoj.

P. S.:

Po vsej verjetnosti je treba za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice najti nekoga, ki ustreza gospodu Spocku iz Zvezdnih stez – sodnika, ki ravna brez upoštevanja lastnih čustev ali interesov v splošno dobro.^[1] Tej primerjavi, ki jo podaja navedeni avtor, se kot trekkie preprosto ne morem upreti.

[1] Lawrence Baum: Judges and Their Audiences: A Perspective on Judicial Behavior, Princeton University Press, 2008, str. 46 (elektronska izdaja Scribd).

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

A nekaj vem. Spet se od prava, seveda predvsem kazenskega, pričakuje, da bo reševalo problem javne diskusije in ravni razumevanja tega, kar se dogaja na naših južnih in severnih mejah. In to je tisto, kar me resnično jezi.

Pričakuje se, da bomo eksplicitno sovražne glasove v javni diskusiji utišali s kazenskimi sankcijami, recimo s pregonom zaradi kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu KZ-1. Da bomo kaj spremenili, če bomo izrekli takšne ali drugačne kazni osebam, ki bodisi v medijih bodisi na družabnih omrežjih izkazujejo svoje sovraštvo do ljudi, ki poskušajo prečkati našo državo, ker v njih vidijo neko nevarnost za svojo civilizacijo in prihodnost. Ali da bomo kaj spremenili, če bomo kaznovali tistega, ki je prek aplikacije ZLOvenija pokazal obraze in izjave ljudi na družabnih omrežjih ter nam s tem pridržal zrcalo, v katerem vidimo naše, običajne, belsko rdečelične sovaščane in someščane bruhati gnoj in žolč iz najtemnejših kotičkov svojih duš ... Ali res mislite, da je to mogoče ustaviti s kazenskim pravom in kazenskim pregonom?

Raje se vprašajmo, kje smo zavozili, da tolikšen del naših sodržavljanov kliče na pomoč Hitlerja. Da je mogoče gledati na begunsko problematiko na način, kot ga mirno posreduje javni medij z objavo, citiram, »da bodo kmetje, če bo treba, obranili slovenstvo v teh krajih, kot so ga že velikokrat«. »O, pa še kako dobro naši fantje sučejo sekire, zajca ustrelijo na sto in več metrov,« se konča kratki pogovor. Sprenevedamo se, da to ne more imeti hudih posledic, v smislu, da bi lahko to kdo vzel za podlago dejanskega »ukrepanja« zoper nevarnost, ki grozi »slovenstvu«. Ali da bi se lahko našel kak »vrli« slovenski Breivik in storil to, »kar bi morali vsi storiti«, in sekirico tudi uporabil. Mislite, da bi po tem obsodba na primer na dosmrtni zapor kaj popravila?

Najprej se moramo vprašati, kako smo si nekdanji »Untermenschen« začeli domišljati, da se je na nas gledalo kaj drugače kot na današnje begunce? Ni treba prav dosti truda, da najdete vire, ki so nas kot Slovane umeščali med »cigane« in »črnce« in iz katerih je razbrati, da smo »komajda še primerni za zasužnjenje«, da se »plodimo kot zajci« in ogrožamo manj rodne kulturne narode, da smo neorganizirani, nesposobni lastne oblasti, da se »širimo kot val umazanije«, če naštejem samo na hitro najdene označbe. Italijani so nas že med prvo svetovno vojno desetkali – kar tako, ker so izgubili v bojih z Avstrijci (4. junija 1915) – in nas med vojno in po njej več kot deset tisoč pregnali z domov. Kar tako, brez krivde, kot so brez krivde Nemci izbirali naše ljudi za talce med drugo svetovno vojno in jih pobijali po sto za enega njihovega. In navsezadnje, ali želite, da gledamo na begunce kot na tiste, ki se Angležem očitno niso zdeli dovolj vredni, da bi jih zaščitili pred gotovo smrtjo v jarkih in grobiščih po vojni, zato so jih vrnili v Jugoslavijo?

Lahko se sicer tolažite, da so takrat za Slovence veljale nekatere izjeme … A vendarle smo bili označeni podobno kot ljudje, ki danes prihajajo iz nam tujih krajev, ki se »plodijo kot zajci in nas bodo ugonobili s svojo nataliteto«, »ki se ne znajo prilagoditi zahodni civilizaciji« itd.

Zviška gledamo na te ljudi, ki ne želijo nič drugega kot mimo naših ovir čim hitreje zdrsniti v Zvezno republiko Nemčijo in – da je še bolj žalostno – o nas nimajo dobrega mnenja, ker »smo prerevni«. Ne vprašamo pa se, zakaj smo morali po pridružitvi Evropski uniji v večini primerov nekaj let čakati, preden smo lahko začeli delati v drugih državah članicah, zakaj smo morali marsikaj požreti v svojo škodo in moramo še danes marsikaj početi po diktatu drugih. Ne sprašujemo se, zakaj prijateljska Zvezna republika Nemčija potrebuje dobre delavce – in to ne nekaj tisoč, temveč nekaj sto tisoč –, pa ni prijateljski državi nič namignila, da naj vendar pošlje svoje nezaposlene na delo k njim, če že ni odprla delovnih mest pri nas (pa čeprav naj bi bili tako pridni in dobri delavci). In da jo je zdaj predvsem strah, da se Balkanci ne bi začeli vojskovati, kot sem pravkar slišal.

Naša javna razprava kaže, kam smo zapeljali razumevanje naše nacionalne identitete in njene vrednotne podlage. Za zdaj se bom dokončni oznaki izognil. Lahko si celo domišljamo, da smo nekaj drugega, a to dejstev ne spremeni.

Lahko kazensko obravnavamo vse, ki so na družabnih omrežjih ali v drugih javnih medijih pozivali ali napeljevali k linču in diskriminaciji ali odrekali dostojanstvo beguncem, migrantom, prebežnikom, tujcev ali kakorkoli jih že imenujemo – vendar bo to prepozno. Ob tem se odpira še cela kopica ne samo pravnih, temveč tudi ustavnih vprašanj. To ne bo ničesar rešilo, še več, bojim se, da bi dobili zgolj dodaten oder za promoviranje te civilizacijske kloake.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V povezavi z delom, ki ga opravljam, je v zadnjem času največ prahu dvignila uvrstitev Slovenije med države z največ kršitvami človekovih pravic na prebivalca, glede na odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice. Že pred tem je sliko o državi, v kateri sodstvo krši človekove pravice, ponudila študija dr. Šturma o ugotovljenih kršitvah človekovih pravic v sodnih postopkih. Bolj ali manj povezano s temi ugotovitvami se je v javnosti pojavil tudi podatek o deležu razveljavljenih odločitev sodnikov, ki je na nekaterih sodiščih dosegal na prvi pogled katastrofično višino – skoraj 50 odstotkov.⁽¹⁾

Pri slovenskem razpravljanju o uvrstitvah na takšne lestvice ali o ugotovitvah študij me najbolj moti, da do njih ne znamo zavzeti neke pametne distance. Ko kakšna bolj ali manj relevantna organizacija uvrsti Slovenijo na kakšno lestvico, imam občutek, da se nihče ne potrudi poiskati še kakšne druge lestvice, ki ocenjuje podobno, vendar so rezultati tam popolnoma drugačni. Praviloma jih je namreč kaj hitro mogoče najti. Če ne zaradi drugega, bi bilo to modro storiti zato, da bi o razlikah pobarali odgovorne. Pa četudi je to pogosto jasno že na prvi pogled. Enako velja za raziskave.

Težava je namreč, da nihče, ki mora v kakšnem osrednjem mediju že dan po objavi rezultatov takšnih uvrstitev in študij predstaviti svojo plat zgodbe, tega ne more ustrezno izvesti. Pa naj ima še tako dobro službo za odnose z javnostmi, pravno ali analitično službo. Pri marsikateri zadevi se celo računa na to. In marsikdaj takšne analize niti ni mogoče narediti.

Osebno me je pri očitkih o kršitvah človekovih pravic v sodnih postopkih zmotilo zlasti, da ni podrobnejšega uvida v razčlenitev človekovih pravic, ki so v sodnih postopkih kršene. Pa ne zaradi tega, ker bi hotel opravičiti svoj ceh, temveč predvsem zaradi tega, ker me to resnično zanima in ker bi lahko pripomoglo k drugačni usmeritvi konkretnega dela. Ali pa vsaj dalo argumentativno podlago za zahteve sodnikov. Po znameniti šali o sinički, kravi, lisici in pripadajočem kravjaku sam menim, da ni vsakdo, ki te spravi v zagato (beri kravjak), tvoj sovražnik in tudi ne vsakdo prijatelj, če te iz nje potegne.

Po domače povedano, takšna uvrstitev, čeprav na prvi pogled uničujoča, je lahko ob pravilni in ustrezni analizi in predstavitvi močan vzvod za potrebne spremembe. In nasprotno, nekritična obramba ali zanikanje lahko privedeta do tega, da se položaj samo še slabša, ker si pred slabostmi zatiskamo oči.

Takole posplošeno bi razmeroma hitro lahko prišli do ugotovitve, da ima pogosto ugotovljena kršitev pravice do poštenega sojenja korenine tudi v dejstvu, da se je na sodno odločanje gledalo predvsem z vidika pravne stroke (kar je seveda nujno), premalo pa z organizacijskega vidika, kamor spadajo tudi problematika dolgoročnega kadrovskega načrtovanja, velika fluktuacija kadrov, zamudnost in podvojenost opravil itd. Lahko bi se na primer ugotovilo, da znižanje sredstev na določenem področju dolgoročno ne pomeni prihranka, ker se zaradi tega lahko postopki podaljšajo, in podobno. Takšnih stvari je v praksi mogoče zaznati precej, težje pa je pojasniti njihovo korelacijo s kršitvami človekovih pravic. Operativna praksa prvostopenjskih sodišč pa je le redko ustrezno predstavljena.

Pri tem se je vedno treba zavedati, da je vsak korak v sodnih postopkih (pri kazenskem postopku je to še posebej značilno) mogoče razumeti z vidika človekovih pravic, ali bolje rečeno, vsak korak v postopku temelji na razumevanju, kje je meja odnosa med državo in posameznikom. Sodnik se tako vedno giblje na tej tenki črti, onkraj katere se ustavno dopusten in potreben poseg v človekove pravice spremeni v nedopustnega. Sam sem na podlagi izkušenj prepričan, da je nihče od sodnikov ne prečka načrtno, včasih jo je namreč lahko prezreti. Ugotovljene kršitve pa so vedno privedle do tega, da smo to črto določno začrtali, tako da je teh napak manj ali pa so celo odpravljene.

In to je pomembnejše od tega, kdo ima o čem prav.

⁽¹⁾ Prav pri tem podatku sem prepričan, da ne upošteva vseh zadev, ampak samo tiste, v katerih je bilo vloženo pravno sredstvo. Ta podatek je seveda ključen. Če je vložena pritožba v npr. 30 odstotkih zadev (po pesimistični oceni), je to videti bistveno drugače.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Sodnikova vloga nasploh je takšna, da »scenarij« igre predvideva jasno ločitev med vlogo in tistimi elementi, ki ji ne bi smeli pripadati, in celo zahteva, da ostaja sodnikovo človeško bistvo zunaj te igre. Enostavno je preresna, da bi lahko tvegali vplive, ki jih pravni svet ne sprejema. Zato določbe o izločitvi sodnikov in drugih oseb iz postopkov, v katerih bi ti vplivi imeli moč (glej npr. 39. čl. ZKP). Tudi za človeka samega je v pravni igri prednost, da lahko ostaja v njej samo toliko, kolikor od njega zahteva ta vloga, in se lahko iz nje tudi umakne.

Težko je označiti, kar se dogaja v takšni pravni igri, če jo poskušam opisati iz položaja sodnika. Ali gre za zagonetko, pretvarjanje, laži, iskrenost, ki se kaže v igri udeleženih ... ničesar od tega ni mogoče označiti kot v celoti resnično. A dejstvo je, da se na neki način pretvarjamo (beri: igramo), ko ne upoštevamo stvari in trditev, ki so npr. podane prepozno, pridobljene nezakonito ali v delu postopka, ki nima teže za odločanje. Enako kot se pretvarjamo, da se nam določeno ravnanje npr. ne gnusi ali, resda bistveno redkeje, da z njim celo soglašamo. Toda pri delu nekako vzameš v račun, da ljudje, ko nastopajo pred tabo, sledijo interesom, ki so zanje pomembni in – če niso v nasprotju s smislom igre – legitimni. Je sicer utrujajoče, ko vidiš, da neka priča noče opisati dogajanja v celoti, ker bi lahko s tem razkrila tudi lastno nezakonito ravnanje, in v tej smeri odkloni odgovor na vprašanje, ali ko odvetnik uporabi vse možnosti, da se obdolženec ne udeleži obravnave, ali zavlačuje, vendar reakcije, ki jih lahko imaš, vsebuje scenarij igre. In to bi moralo biti na določen način razbremenjujoče, če ne bi bil na tej strani maske človek. Toda to je breme, ki ga tako kot v drugih poklicih sprejemaš, ker si izbral to poklicno pot. In prav možnost izbire je to, kar sprejemam, in z njo živim. Zato me ne moti.

Na nacionalni ali državni ravni se človek zlahka navadi, da bodo predstavniki političnih strank v odzivanju na dogodke dovolj predvidljivi, da njihovim reakcijam sploh ni treba slediti. Enako predstavniki interesnih skupin, kot so recimo sindikati ali razne zbornice. Saj vsak, ki ima vsaj kanček sposobnosti predvidevanja, točno ve, kaj bo kdo od njih rekel ali zatrjeval. In spet, ni mogoče pričakovati, da je vse, kar govorijo, resnica ali pa laž – gre za recimo resnico njihove perspektive. Tudi to ima pozitivni namen, ker, kot pravijo sociologi, stabilizira pričakovanja v družbi. Ker pa uporaba moči, ki jo te skupine imajo, poteka v okvirih in omejitvah, ki jih daje pravo, lahko tudi iz te igre izstopiš ali pa vanjo vstopaš le po potrebi.

Popolnoma drugačna stvar je že na evropski ravni, kjer se je pokazalo, da iz igre, ki se igra na področju ekonomskih interesov, niti posameznik niti država, v kateri ta prebiva, ne moreta popolnoma izstopiti, sklicevanje na pravo (naj se vrne dolg) pa postane vsaj dvomljivo, če že ne deplasirano. Pri tem lahko v določeni meri še računamo na garancije, ki jih daje pravni okvir EU, in možnost, da pri oblikovanju tega okvira sodelujemo.

Stvari, ki se dandanes postavljajo pred nas, so problematične prav zaradi tega, ker iz njih ni mogoče izstopiti. Priznati moram, da me od vsega, kar prinaša nevarnost vojne, ki je danes zaradi igračkanja velesil na ozemlju Sirije vsaj mogoča, najbolj skrbi dejstvo, da iz tega ni mogoče izstopiti. Zadeva ni niti predvidljiva, kaj šele, da bi sledila kakršnimkoli pravnim pravilom (tokrat ni niti vsaj navideznega prizadevanja za ustrezno resolucijo OZN); gre zgolj za vprašanje moči. Mogoče je moja skrb pogojena z dejstvom, da sem osebno spoznal občutek nemoči v strelskem jarku, a zdi se mi, da se psi vojne trgajo z verig, ki so jih nadele zaveze držav pravu po drugi svetovni vojni. In skrbi me občutek, da se iz tega ne moremo umakniti.

Ker to ni več igra.

(2) Ibidem, str. 35

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Moje razmišljanje izhaja iz dejstva, da je Zvezna republika Nemčija zaradi begunske situacije odstopila od izvajanja t. i. dublinskega režima, skratka, zaradi svojih interesov je opustila striktno spoštovanje pravil, ki na tem področju veljajo za države članice. Sam sicer pravne ureditve po Dublinski uredbi nikoli nisem doživljal kot pravične, saj je že iz zasnove jasno, da bremeni države na robu EU, a je vendarle veljaven pravni akt, ki naj bi se spoštoval.

Mogoče res (kakor pravi Radbruch) kot pravnik bolj težim k pravni varnosti, a vendarle po moji oceni takšno delovanje ne nosi samo pozitivnih misli. Kot laik (spet prosto po Radbruchu) to odločitev sicer doživljam kot pravično in smotrno, a je v razmišljanju ne morem postaviti kot splošno pravilo.

Dejstvo je, da je marsikateri posameznik – tako sem prepričan – od članstva v Evropski uniji pričakoval tudi več urejenosti in reda, torej tistega, kar načeloma uvrščamo v pojem pravne varnosti. Večinoma je k tem težnjam prispevala resignacija nad številnimi pogosto kaotičnimi interesi znotraj države in družbe, ki še ni prišla na čisto s tem, da jih je treba usklajevati in živeti v pluralističnem miselnem in vrednostnem okolju. Tako je marsikdo pričakoval, da bo članstvo v Evropi samodejno sproduciralo tudi bolj izražen občutek za spoštovanje pravil, še zlasti pravnih. Takrat sem pogosto slišal, da bodo »oni« že znali napraviti red, če ga bomo »sami« lomili. Nekako se je pričakovalo, da bo članstvo v EU tudi k nam prineslo »Ordnung und Disziplin« – red in disciplino. Tega si na neki način želimo, a se hkrati tiho zavedamo, da navedeno v resnici ni najbolj lastno našemu karakterju.

Zato ni nič čudnega, da smo namesto zavedanja o skupnosti, podobno kot še marsikatera država, ostali na relaciji mi – oni. Kot sem že pisal, se je to najbolj poznalo prav pri prepogostem uporabljanju argumenta »zahtev EU« v vsakdanjih skupnih zadevah, še zlasti ob sprejemanju notranje zakonodaje. Kot vemo, smo pri marsikateri implementaciji evropskih direktiv bili bolj papeški od papeža. A nekako smo imeli na podlagi tega argumenta vzpostavljeno višjo avtoriteto kot motiv spoštovanja notranjih pravil, in če želite, tudi kot dejansko podlago pravnega reda. Ko danes slišim, da pričakujemo spoštovanje znotraj Evropske unije, ker sledimo skupnim pravilom, je v ozadju prav to.

Ne nazadnje, ni jih malo, ki so bili navdušeni nad discipliniranjem Grčije. Red pač mora biti, čeprav je težko. Kot pravi Radbruch: »Pravo ne velja, ker se je zmožno učinkovito uveljavljati, temveč velja, če se je zmožno učinkovito uveljaviti, ker le v tem primeru more zagotavljati pravno varnost.« In dalje: »… če želimo površni izraz 'pravna varnost' opisati s tehtnejšimi vrednostnimi formulami, na podlagi miru, ki ga vnaša med sprte pravne poglede, na podlagi reda, ki končuje bitko vseh proti vsem.« (*1)

Zavedanje, da se ob spoštovanju pravnih pravil lahko nadejaš miru, je ključno za mirno sobivanje. Za države, ki so same s tem dosegle višjo kakovost, to več kot zadostuje. Toda ob tem se je prezrlo, da to ni dovolj. Da je življenje in s tem pravo bistveno bolj dinamično in zahteva prilagajanje novi družbeni stvarnosti. Kot pravi izraelski sodnik Aharon Barak,(*2) vodi »stabilnost brez sprememb v degeneracijo, spremembe brez stabilnosti pa v anarhijo«. A nosilci teh sprememb očitno ne bodo države, ki od Evropske unije pričakujejo predvsem ugodje stabilnosti. Očitno je namreč, da so večje države članice zaradi svojih interesov pripravljene prezreti pravila, ki naj bi veljala za vse. In to postavlja stvari v povsem novo luč.

Države, ki teh interesov niso zaznale prej in so obremenitve, ki jih EU vzpostavlja, pogosto prenašale kot nujno ceno za red, so tako zbegane. Natančneje povedano: zbegani so tisti, ki te države vodijo. Namesto da bi uživali pohvale zaradi spoštovanja pravil, trpijo pritiske tako od drugih držav članic kot od lastne javnosti. Mogoče je v primeru begunske krize to samo bolj očitno kot v primeru zahtev do držav članic v času recesije, v svojem bistvu pa se zadeve ne razlikujejo prav dosti.

Če hočem ali ne, se mi ob tukaj predstavljenem položaju postavlja vprašanje razmerja med pravno varnostjo in pravičnostjo v Evropski uniji. Ta dilema se še nikoli ni razrešila čisto brez konfliktov – prej nasprotno.

In tega ne bi smeli jemati zlahka.

(1) Gustav Radbruch: Filozofija prava, Pravna obzorja, Cankarjeva založba. Ljubljana 2001, str. 118.
(2) Aharon Barak: Judge in a Democracy, Princeton University Press, 2006, str. 38.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ne nazadnje, čeprav je pot čez Balkan že desetletja ena bolj uporabljanih poti za migrante iz bližnjevzhodnih držav, so prav zaradi te tradicije države na tej črti dokaj dobro pripravljene za ustrezno institucionalno odzivanje. A očitno je, da je kombinacija učinkov od množičnega pritiska na južne meje Evropske unije, oslabitve represivnih organov, ki za takšne razsežnosti migracij ne morejo več uporabljati sredstev, ki bi bila še družbeno sprejemljiva, do učinkov, ki jih je na javno mnenje imelo delovanje medijev, povzročila, da je dogajanje mnogo bolj stihijsko, kot si je bilo mogoče predstavljati še pred nekaj meseci.

Pri vsem skupaj je pozitivno le to, da se je javnosti zelo jasno postavilo pred oči, kakšne grozovite posledice imajo lahko ilegalne migracije. Pomembno je tudi spoznanje, da migracijska politika s širjenjem Evropske unije ni nekaj, kar smo učinkovito preložili na grbo držav na njenem robu, daleč od oči in s tem tudi od srca. Dejstvo je namreč, da čustva, ki jih sprožajo takšni dogodki, pomenijo močan pritisk na politiko.

In prav čustva, ki so bila do zdaj pretežno usmerjena proti priseljencem, so dobila močan kontrapunkt. Vsaj za nekaj časa oziroma trenutkov so potihnili komajda prikriti ksenofobični in celo rasistični glasovi, ki so v zadnjih letih, pa če si to priznamo ali ne, v družbenem diskurzu postajali vse bolj sprejemljivi. V tem kratkem času so se, kot je marsikdo končno zaznal, razkrili kot neskladje med proklamiranimi in resničnimi vrednotami nosilcev teh glasov. A glede na temno privlačnost takšnih idej je vsak premor dragocen in ga je treba izkoristiti.

Bojim pa se, da bo ta nedvomno pozitivni moment prav kmalu izzvenel, vsekakor pa pred resnim razmislekom, kako in predvsem zakaj aktivneje pristopiti k reševanju problema migracij. Razlogov za moj pesimizem je več.

Najprej je treba ugotoviti, da ne gre za enkratni dogodek, zato ni jasno, koliko časa se lahko ohrani spontani aktivizem, ki je državne ustanove in nevladne organizacije vsaj za nekaj časa razbremenil oziroma jim olajšal delo. Drugič, kar je še pomembnejše, za zdaj ne vidim – ali pa ni dobro predstavljeno – aktivnosti, ki bi zmanjševale strah prebivalcev držav, v katere tujci prihajajo. Tako je po mojem premalo informacij o tem, koliko gre za začasne ukrepe (pri tem se mi zdi prav glede beguncev iz Sirije pomembno poudariti dejstvo, da gre za ukrepe za časa trajanja vojne) in koliko za trajno delovanje na področju migracij. Še bolj se mi zdi problematično to, da še ni kakšnih bolj »out of the box« razmišljanj oziroma idej, ki bi izhajale iz ugotovitve, da s klasičnimi pristopi tega dogajanja ne bo mogoče ustrezno rešiti.

Še več, Nemčija izrecno navaja, da bo nekatere države štela za tako imenovane varne tretje države. Prav ta trik je po moji oceni močno pripomogel k sedanji situaciji. Pred kakšnimi desetimi leti je razmišljanje šlo vsaj v smeri, da bi točke odločanja, recimo o statusu begunca, prenesli na ozemlja zunaj Evropske unije, kar bi omogočilo popolnoma legalno potovanje v Evropsko unijo. Tej ideji sem takrat – priznam – nasprotoval, danes pa na kaj takega, čeprav bi bilo bistveno bolj utemeljeno, še čakam. Da o integracijskih in reintegracijskih politikah, ki nikoli niso bile prav priljubljene, sploh ne govorim.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Okoli tega, kako nastajajo in kolikšen obseg imajo naši individualni pravni akti, pa naj bodo to upravne ali sodne odločbe, bi se dalo zelo široko razpravljati. Osebno sem prepričan, da po tem v primerjavi z drugimi državami izstopamo. In to ni nekaj novega. Tako sem recimo v osemdesetih letih bil zelo presenečen nad odločbami o prekrških avstrijskih sodnikov, ki so odločitve z obrazložitvami pisali kar s kemičnim svinčnikom na obrazcu A4-formata. Čeprav je bil izrečen ukrep večletnega izgona tujca iz države, je bilo to napisano na eni strani obrazca, oziroma natančneje, z nekaj stavki na za to predvidenem delu obrazca. Danes je mogoče to smešno, a celo nam se je zdelo, da delajo Avstrijci precej »po domače«.

Tudi danes, kadar pridem v stik z odločbami tujih sodišč, ugotavljam – in pri tem nisem osamljen –, da pri nas niti glede obsega niti glede vsebine ne bi »šle skozi«, pa tudi, da forma raznih odločitev ni postavljena v ospredje. Tako mi je recimo kolegica pokazala odločbo nizozemske sodnice o uporabi prikritih preiskovalnih ukrepov. Sodnica je na predlog, ki ga je poslalo tožilstvo, zgolj z roko napisala, da se strinja z ukrepi, dodala datum, podpis in pečat, in to je bilo to. Ko sem pisal o disciplinskih kaznih nemških sodišč, je bila ena zanimivejših odločitev nemških instančnih sodišč, da obrazložitev sklepa o kazni ni potrebna, če je iz zapisnika obravnave razvidno, v čem je bila kršitev stranke.

Podobno sem sam v roke dobil hrvaški sklep o odreditvi pripora, v katerem je obrazložitev zajemala en odstavek, z lapidarno navedbo, da utemeljenost suma izhaja iz podatkov v spisu, ponovitvena nevarnost pa iz obdolženčeve predkaznovanosti. Pa še izkušnja ob srečanju z ameriškim sodnikom. Na njegovo željo sem mu pokazal eno izmed krajših sodb. Ni mu bilo jasno, kaj naj bi prvostopenjski sodnik tako na široko pisal. Ko sem mu povedal, da je razlog tudi preverljivost odločitve, mi je lakonično odvrnil: »Saj se vse vidi iz spisa.« In tukaj pravzaprav ni kaj dodati. Toda Američani so tako ali tako posebna štorija. Zgolj kot zanimivost si lahko na povezavi ogledate kaznovanje obdolženega zaradi neprimernega vedenja. Verjamem, da gredo v našem pravnem svetu ob tem marsikomu dlake pokonci od groze.

Ne trdim, da je treba potegniti drastične poteze. Nekatere zadeve bi bilo mogoče rešiti že s tem, da bi se eksplicitno dovolilo sklicevanje na prejšnje odločitve (eksplicitno zato, ker sicer ne bo iz tega nič). Recimo v primerih, ko se ponavljajo odločitve in ugotovitve v krajšem času, pri tem pa ni sprememb. Če se na primer podaljšuje pripor ob vložitvi obtožnice, pa je ta bil nedavno podaljšan, ali ob rednem podaljšanju pripora. Ne vidim nobenega razloga, razen čistega larpurlartizma, da mora biti vsak tak akt novo avtorsko delo, razen seveda, če nastopijo kakšni novi elementi.

Zanimivo je, da ko to pišem, opažam pri sebi določeno avtocenzuro. Ne želim reči, da se mi zdi, da razen osrednje utemeljitve sodne odločitve marsikaj, kar izhaja iz razumevanja zlasti sedmega odstavka 364. člena Zakona o kazenskem postopku, ni nujno za dobro utemeljitev odločitve. Kdo bi namreč moje razmišljanje lahko razumel ne v smislu iskanja učinkovitejšega načina dela, temveč prav nasprotno, kot izmikanje delu in odgovornosti (po balkansko »hvatanje krivine«). A dejstvo je, da me pri pisanju obrazložitve kakšne svoje odločitve najbolj bremeni tisti del, ki spada v obrazložitev v širšem smislu in ni osrednji moment moje odločitve.

Sprašujem se, ali – in koliko – prav ta avtocenzura, v kateri gotovo nisem osamljen, vpliva, da tudi sicer pri pravnem odločanju ne znamo najti učinkovitih rešitev. Mogoče se prvostopenjskih odločevalcev (ne samo sodnikov) ne pritegne v iskanje takšnih rešitev prav iz razloga, da jim ne bi bilo prelahko oziroma preveč preprosto. Ker slovenska logika je, da če je preprosto, gotovo ne more biti prav. Oziroma, zakaj bi bilo preprosto, če je lahko komplicirano. Pri tem sicer tvegam, da me bo kdo, kot je zdaj to popularno, označil za avtorasista; vendar tako je.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ne morem si kaj, da mi ne bi prišlo na misel, da se tudi ta sporazum uvršča v »pravno« področje, imenovano »balkanski posli«. Dejstvo, da je bila sklenitev arbitražnega sporazuma precejšen diplomatski dosežek za Slovenijo, te ugotovitve ne spreminja. A kakšno je bilo pravzaprav izhodišče, ki je privedlo najprej do mejnega spora in nato do sklenitve sporazuma, ki se zdaj postavlja pod vprašaj?

Slovenija, preprosto povedano, zatrjuje, da ji geografski položaj daje pravico do dostopa do mednarodnih voda, zadeva pa temelji na pravilni razdelitvi ozemlja v višini Piranskega zaliva. Hrvaška obratno trdi, da to ni res, ker se mora Piranski zaliv deliti po polovici, to pa privede do posledice, da Slovenija nima stika z odprtim morjem. To je seveda grobo poenostavljeno, a za potrebe tega razmišljanja dovolj ustrezno.

Kot vse stranke v sporu sta obe državi začeli ugotavljati, kakšne možnosti imata, da bi ta spor rešili vsaka v svoj prid. Na srečo s(m)o bili vsaj toliko pametni, da ni prišla v poštev možnost, ki so jo države v zgodovini najpogosteje uporabljale, in sicer oborožen spopad in vzpostavitev suverenosti nad spornim ozemljem. A vendarle moramo vedeti, da je k temu prispevalo tudi dejstvo, da se je Slovenija umaknila pri izvajanju svoje dejanske oblasti in ni zaostrovala odnosov s sosedo glede meje. Kot mejnega policista me je zelo presenetilo, ko sem v devetdesetih letih prišel delat na južno mejo in je bil mejni prehod Gruškovje postavljen bistveno bolj (par kilometrov) v notranjosti Republike Slovenije kot recimo hrvaški mejni prehod. Takšna postavitev ni bila običajna niti na meji z Avstrijo, kjer sem delal prej in kjer je mejni prehod stal nekaj metrov od mejne črte. Očitno pa je postavitev prehodov izvirala prav iz zadržkov Slovenije glede meje oziroma iz mnenja, da se bo mogoče o tem pozneje mirneje dogovoriti. A to samo domnevam.

Pomembnejše je dejstvo, da je bil arbitražni sporazum sklenjen v času, ko je Hrvaška želela vstopiti v Evropsko unijo, Slovenija pa je imela možnost njen vstop blokirati. Navsezadnje je prav pod okriljem EU prišlo do podpisa arbitražnega sporazuma. Verjetno Hrvaška arbitražnega sporazuma brez teh okoliščin ne bi podpisala, saj je imela po njenem mnenju (in po praksi mednarodnega prava)  v morebitnem sporu večje možnosti za ugodno rešitev. Če k temu prištejemo, da je njena zgodovinska izkušnja, da mora suverenost nad svojim ozemljem doseči s spopadom, saj pogajanja tega ne prinesejo, je bilo že na začetku mogoče predvideti, da bo sporazum štela samo kot sredstvo za dosego drugega cilja – vstopa v EU.  To pa je seveda v nasprotju z bistvom sporazuma. Tragika Slovenije in njenih akterjev je v tem, da tega niso upoštevali v vseh razsežnostih in ravnali temu primerno, zato smo se ujeli na limanice. Popravnega izpita pa ne bo.

Zato se mi zdi bedasto razmišljanje, da bi poskušali preprečiti sprejem Hrvaške v druge povezave znotraj EU in tako nekaj doseči (nov sporazum, ali kaj?). To je samo ponavljanje iste napake. Saj sami vemo: če je nekaj izsiljeno, ne more pravilno delovati oziroma je takšno stanje mogoče vzdrževati samo s trajno grožnjo sile, kar pa v našem primeru tako ali tako ne pride v poštev. In tu mi rine v misel rimski rek nec vi, nec clam, nec precario, torej da posest ne sme biti pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja ... In čeprav se to pravilo nanaša na druge zadeve, se mi zdi, da bi ga morali upoštevati tudi v tem sporu.

In  v tem je pravzaprav ključ. Osnova skupne meje mora biti resnični sporazum in resnično sprejemanje odločitve o meji. Brez tega ne bo trajne rešitve. Na žalost (in značilno za ta prostor) nihče resnično ne razume, da je bolje spor končati, pa četudi pri tem pretrpiš določeno škodo, kot pa ga v nedogled nadaljevati. Ali kot mi je to slikovito nekoč dejal neki odvetnik: »mejni spor – sadno drevo na vrtu odvetnika – z njega lahko sadove uživajo celi rodovi«. 

Kdo bo užival sadeže v tem sporu, pa bomo še videli.

(*1) Lep pregled argumentov v Avbelj M., Letnar Černič  J.: “The Conundrum of the Piran Bay itd.”, Journal of international Law and Policy Volume V. University of Pennsylvania.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V grobem gre za podobne situacije. Človek, ki je mojemu znancu bližnji, bodisi sorodnik ali sosed, je v odnosu do mojega znanca grob, mu grozi, ga nadleguje, pogosto preko mobitela, v nekaterih primerih je celo nasilen, pogosto iracionalen. Vse zaradi zadev, ki niso nujno predmet kazenske obravnave in bi se jih dalo reševati tudi drugače, na miren način.

Pri teh stvareh sem skrajno zadržan in če se le da, ljudi kar hitro napotim k odvetnikom, na policijo ali pristojne službe. Najprej zaradi tega, ker sem se v letih, kar sodim, naučil, da je poslušati eno stran in ji nato ustrezno svetovati, milo rečeno, težavno. Drugič zaradi tega, ker ljudem, niti če jim pojasnim, kako ravnati in kaj se bo v nadaljevanju zgodilo, v resnici ne pomagam kaj dosti. Vsekakor ne tako, kot so od mene pričakovali.

Gre za ljudi, ki so nekako povprečen del slovenskega prebivalstva, za katerega je po moji oceni značilno, da ni konflikten in da je usmerjen predvsem v lastno družinsko okolje. Če se le da, se ne izpostavlja in se po pravilu izogiba situacijam, ki so neprijetne in bi lahko vodile v spore. Predvsem bi ti ljudje (in priznati moram, da mi je njihov odnos blizu) imeli radi mir. V Sloveniji je bilo mogoče dokaj dolgo živeti tako, da nikjer nisi prišel v situacije, ki bi ta mir zmotile. Verjetno tudi zaradi tega, ker je sistem deloval, kot bi se računalniško izrazili, »v ozadju«. Danes si, pa če to želiš ali ne, izpostavljen vdiranju v mir domačega okolja vsak dan, če ne drugače, ker te kličejo razna podjetja in ti ponujajo takšne in drugačne zadeve (in mimogrede, to počnejo po mojem mnenju na robu, če že ne preko črte zakonitosti), tako da še zapiranje vrat in pretvarjanje, da te ni doma, ne deluje več.

Ljudje pričakujejo, da bo treba samo nekje podati prijavo (ali pa še to ne), pri tem  ostati anonimen (čeprav so v zadevi edini oškodovanec), da se bo vse uredilo samo od sebe in se ne bo treba izpostaviti v odnosu do tistega, zaradi katerega so prijavo podali. Pričakujejo tudi, da se bodo zadeve hitro in učinkovito uredile. To seveda ni mogoče in čeprav institucionalno obstajajo načini, s katerimi se preprečijo posegi v življenje oškodovanca, tudi ti zahtevajo neko aktivnost in angažiranost, ki ni prijetna in ki te v odnosu do nasilneža razkrije.

Država ima res monopol nad fizičnim prisiljevanjem, ki ga udejanja na različne načine, najbolj očitno prek kazenskega prava. Vendar ne sme in ne more izključiti obeh oseb, ki sta v nekem konfliktnem odnosu. To bi bilo ne samo nepravilno, temveč v nasprotju s smislom prava. Je pa to seveda osebi, ki trpi nasilje drugega, težko dopovedati, kot tudi to, da nasilneža ni mogoče kar tako »zapreti in odstraniti«.

Najbolj frustrirajoče je, ko ti človek, potem ko si mu pojasnil, kako bodo zadeve tekle, reče, da je potem bolje, da vse skupaj pusti pri miru, ker da nima smisla (z obveznim dostavkom, da ni nič čudnega, da gre vse v maloro, in s kakšno krepko na račun pravosodja). Ne vem, zakaj je danes tako težko sprejeti, da ni vse »na en klik« in da določene reči, zlasti če zadevajo tudi drugega, potrebujejo primeren čas in način. Predvsem pa aktivnost na strani oškodovanca in njegovo pripravljenost, da se za odpravo težave, ki jo ima, tudi sam izpostavi.

Zadnje čase vedno bolj razmišljam, da bi bilo treba o tem, kako pravni sistem deluje, resnično aktivneje in širše obveščati in izobraževati, tudi zato, da se ljudje zavejo tako možnosti, ki jih imajo, kot tudi omejitev. Prepričan sem, da bi se našel ustrezen način, pa četudi predavanja v kakšnem domu krajanov ali gasilcev. Nekje je treba začeti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Na tem mestu se ne spuščam v to, na kakšen način je mogoče rešiti dolžniško krizo Grčije in katera stran oziroma kateri ekonomskopolitični pristop je ustrezen. Bolj ali manj je jasno samo to, da je breme dolga te države ogromno in da skoraj ni verjetno, da ga bo mogoče odplačati. Oziroma, kot je razvidno iz sedanjega dogovora, bo morebitna razbremenitev mogoča šele po nekaj desetletjih življenja pod resnimi omejitvami. Bolj pomembno se mi zdi, kako je zasnovan grški poskus, da bi zadeve rešili na način, ki se razlikuje od tega, kar se v Evropi dogaja zadnjih nekaj let.

Očitno je, da je grško ljudstvo na volitvah izbralo politično stranko, ki je zagovarjala drugačen način in drugačne predpostavke za reševanje tega vprašanja. Ideologija Sirize je v svoji osnovi legitimna in enakopravna drugim, kot je pokazal izid volitev, pa tudi prepričljiva in sprejemljiva. Do tukaj vse v redu.

Očitno je, da je bilo Grkom zaradi teh notranjepolitičnih sprememb dano upanje, da se lahko breme izvajanja varčevalnih ukrepov olajša in da bodo za to njihovi predstavniki tudi poskrbeli. Ti so se lotili pogajanj z upniki in zgodba se je začela razvijati, kot smo videli in spremljali te mesece. Referendum o teh vprašanjih pa je po moji oceni moment, ki v ta proces prinaša neko novo komponento, ki bo imela tudi drugačne posledice.

Če namreč postavimo rešitev z referendumom v kontekst odnosov med političnimi predstavniki neke države in narodom, ki ga predstavljajo, bi lahko rekli, da so politični predstavniki dobili z razmeroma jasnim odgovorom podporo, da gredo »do konca«. Tega pa očitno niso storili, še več, Grčija je končala, vsaj kolikor je bilo predstavljeno, s slabšim izkupičkom kot pred referendumom. Tak konec pa lahko pomeni tudi osebni poraz tistih, ki so pri odločanju na referendumu sodelovali. Na podlagi izjav, ki jih je recimo v intervjuju za New Statesman dal bivši finančni minister Varufakis, je mogoče predvidevati, da se lahko kaj hitro zgodi, da se bo našel tudi krivec za tak izid, in ta je – na kratko – Nemčija (in s tem Nemci) oziroma njeni vidni predstavniki. Na tej točki pa postanejo stvari, vsaj po moji oceni, nevarnejše. Identificirani sta namreč dve strani v tem dogajanju, in to vedno vodi v težave. Grki lahko to dogajanje dojamejo kot svoj poraz, ker so bili v postopek pogajanj z referendumom neposredno vključeni. Glede na to, kako se je v Nemčiji prikazovalo Grke, pa se tudi lahko zgodi, da Nemci dogajanje doživijo kot neke vrste zmago. Tak položaj pa je vedno neugoden.

Sam se bojim, da se bo to poletje dogajanje v političnih in finančnih arenah Evropske unije zaradi teh okoliščin preneslo na povsem konkretno raven odnosov med posamezniki. Prav lahko se zgodi, da bo nadobudna nemška mladež na kakšnem grškem otoku malo preveč glasna in bo prišlo do kakšne resnejše reakcije, ki bo temeljila na prizadeti grški časti. Bolje povedano, do tega in podobnega bo gotovo prišlo in samo upamo lahko, da se bo končalo samo s kakšno modrico in buškami.

Pri vsej domačnosti, ki očitno vlada na evropskem parketu (objemi in podobno), se kaj lahko izgubi zavedanje, da so posledice vsega, kar se tam dogaja, čisto konkretne in povezane z iracionalnimi občutki. In da bo nekdo nekoč zaradi tega dobil tudi kakšno po »gobcu« …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

A moram priznati, da glede na čas in okolje, v katerem živimo, izbira tem ni niti približno lahka, razen če ostajaš v varnem območju tehnicističnega ukvarjanja s pravom tipa »elementi x instituta in njegova uporaba v praksi«. Samo tako se lahko izogneš posledicam pisanja o pravnem življenju. Vse drugo ti prinese označbo takšnega ali drugačnega apologeta neke interesne skupine ali pa celo vsakotedensko omembo v pisanjih drugih z bolj ali manj dostojno kritiko tvojih stališč. Če si se še malce nesrečno spotaknil ob koga ali kaj, kar pomeni skorajda religiozno vrednoto kakšne skupine ali posameznika, pa tvegaš, da bo pod vprašaj postavljena celotna tvoja oseba. Kaj hitro lahko izveš celo to, kaj so počeli tvoji bližnji ali oddaljeni predniki. Tako se pogosto spomnim na stavek »Danes je svoboda, je treba paziti, kaj se govori« iz Partljičeve komedije Moj ata, socialistični kulak.

Zaradi takega stanja je jasno, da mnogi, ki bi v družbenem prostoru lahko dali kakovosten prispevek, ostajajo molčeči ali pa je njihov potencial z obžalovanjem mogoče zaznati v prispevkih zgoraj omenjenega varnega tipa. Človek ima danes s čisto običajnim življenjem, v smislu boja za ljubi kruhek, preveč težav, da bi se spuščal še v razburkane vode širšega diskurza. Tako v njih ostanejo zgolj kričači, ki kot mujezini z minareta gonijo eno te isto, in kakšen osamljen posameznik z meni nepojasnjeno vzdržljivostjo, ki se ga sliši samo takrat, ko se ga želi.

Vse to seveda ni omejeno zgolj na razprave na pravnem področju, gre za stanje duha v družbi, ki vali hudičeva jajca. Kaj se bo iz njih izleglo, lahko vsak prebere v spletnih komentarjih trolov pod članki, ki obravnavajo problematične družbene teme. Ker če kdo misli, da so ves ta srd, agresija, budalost in podobno samo neškodljivo izživljanje po internetu, naj si iste osebke predstavlja v nekontroliranih vojnih okoliščinah in v anonimnosti uniforme. In to tli pod površino sodobnega sveta … Tudi - morda še bolj - v naši mali skupnosti, ki si domišlja, da igra neko vlogo, čeprav je očitno, da smo ujeti v konflikte, na katere nimamo prav dosti vpliva, če ga sploh imamo. Prav zaradi svetovnega, evropskega in slovenskega konteksta, ki vsi v sebi nosijo podlago za dogodke, kakršnim »običajno pozitivno pravo« ne more biti kos, me zanima, ali se bomo nekoč spraševali o tem, ali smo in v kolikšni meri z molkom prispevali k temu, kar je sledilo, ali smo storili dovolj, da bi sogovornikom omogočili odprto razpravo, ali smo poskrbeli, da nikogar ni preglasil hrup.

Zdaj gremo namreč preveč v tej smeri, in to pri zadevah, ki se nam lahko vrnejo kot bumerang. Doslej smo že dvakrat dobili račun za takšno delovanje in očitno je, da se nismo ničesar naučili. Prvo je bilo vprašanje izbrisanih, drugo pa vprašanje varčevalcev bank. In kljub temu še vedno ne premoremo dovolj razuma in zmožnosti, da bi ti vprašanji ustrezno (in hitro) rešili, da o razpravah o teh temah sploh ne govorim. Drugih tem podobne narave, ki so vsem pred nosom, sploh ne bom omenjal.

Obljubim pa, da se jih bom resno lotil kdaj pozneje. A danes gotovo ne. Čisto ugodno sem se namreč za trenutek prestavil v svet, kjer ni treba razmišljati o problemih in ki je namenjen temu, da si od običajnega sveta odpočijemo. Na dopust …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Prva posebnost v tem poglavju je pri oškodovancih in vrstah obtožnih aktov. Po določbi drugega odstavka 168. člena KZ-1 se za dejanja, storjena proti državnemu organu ali občinskemu ali pokrajinskemu organu ali proti uradni ali vojaški osebi v zvezi z opravljanjem njune službe v tem organu, pregon začne na predlog. Ta možnost je za kazenskega sodnika bistveno lažja, ker je vsaj obtožni akt takšen, kot smo ga vajeni, s celotno strukturo, podatki in predlogi obtožnice, kot jih predvideva 269. člen ZKP. To poenostavljeno povedano pomeni, da bo vsaj tenor obtožbe podan, kakor je v navadi v kazenskem postopku, medtem ko se moraš v primeru, ko gre za druge oškodovance, do vsebine, bistvene za delo, pogosto prebiti skozi strukturo zasebne tožbe, napravljeno po vzorcu iz pravdnega postopka. Razlika med tožbo v pravdnem postopku in obtožnim aktom v kazenskem pa je precejšnja. Poleg tega so potem še različna razumevanja določenih aktivnosti strank, kot so recimo pripravljalne vloge namesto običajnih dokaznih predlogov, in tako naprej.

Specifika kaznivih dejanj iz tega poglavja Kazenskega zakonika je tudi, da obe najpogostejši – žaljiva obdolžitev po 160. členu in razžalitev po 158. členu – določata tudi okoliščine, v katerih se obdolženi za dejanja, ki sicer izpolnjujejo znake kaznivih dejanj po navedenih členih, a so storjena v določenih okoliščinah, ne kaznuje. Razlog so vsebinske omejitve svobode izražanja in je to pravzaprav nujno. Po drugi strani pa noben drug sklop kaznivih dejanj v Kazenskem zakoniku ne predvideva toliko izjem.

Tako četrti odstavek 160. člena Kazenskega zakonika (žaljiva obdolžitev) določa, da se obdolženi ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, tretji odstavek 158. člena (razžalitev) pa, da se ne kaznuje tisti, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Pri kaznivem dejanju opravljanja (161. člen) imamo v četrtem odstavku predvideno, da se ne kaznuje obdolženi, ki trdi ali raznaša kaj iz osebnega ali družinskega življenja drugega pri opravljanju uradne dolžnosti, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal.

Dodatno je recimo pri žaljivi obdolžitvi predvideno, da se sme resničnost trditve, da je nekdo storil kaznivo dejanje, dokazovati samo s pravnomočno sodbo, a tudi ta omejitev je zrelativizirana z določbo šestega odstavka 160. člena, po kateri sodba ni potrebna, če je bilo dejanje storjeno v okoliščinah iz tretjega odstavka 158. člena, vendar mora obdolženi  dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal.

Pri dejanju žaljive obdolžitve obdolženi zaradi teh okoliščin sicer ni avtomatično rešen, ker zakon izrecno določa, da lahko odgovarja bodisi za kaznivo dejanje razžalitve bodisi za kaznivo dejanje očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (162. člen). A vendarle, v območju kaznivega dejanja razžalitve je treba gledati tudi na razloge za izključitev protipravnosti pri tem kaznivem dejanju. Mislim, da ni potrebna dodatna razlaga, zakaj rajanje po vseh teh členih Kazenskega zakonika po uradni dolžnosti ni stvar, ki bi jo oboževal.

Najnovejša sodba Ustavnega sodišča glede teh kaznivih dejanj (Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015) je zanimiva prav zaradi tega, ker ažurira in daje vpogled v bistvo trenutno aktualne ustavnoskladne razlage pri teh kaznivih dejanjih, še zlasti v pomen resne kritike kot enega izmed pojmov, ki se pojavljajo kot razlog za izključitev protipravnosti kaznivega dejanja razžalitve. Tako je po prepričanju Ustavnega sodišča kot resno kritiko mogoče razumeti ne le strokovno, temveč tudi nestrokovno, kritično mnenje javnosti in njenih posameznikov, ki opozarjajo na neki družbeni pojav, pri tem pa nas ne sme motiti provokativno izražanje, vključno z uporabo metafor. Odločba je sicer logično nadaljevanje dosedanje prakse Ustavnega sodišča in ESČP.

Očitno je, da se teža in obseg razlogov za izključitev protipravnosti v razmerju do znakov kaznivega dejanja povečujeta, zlasti v primerih javnih oseb oziroma oseb, ki opravljajo javne funkcije. V takem primeru pa se začne postavljati vprašanje, ali ni mogoče na raven splošnega pravila spraviti kak drugačen opis znakov kaznivega dejanja ali celo odreči kazenskopravno zaščito določeni kategoriji oškodovancev ali pa izločiti kategorijo potencialnih storilcev, recimo novinarje.

Ker Ustavno sodišče nalaga, da morajo sodišča razloge za utemeljitev posegov v svobodo izražanja podati še posebej prepričljivo (26. točka citirane odločbe), se zaradi instrukcijske maksime sodiščem spet nalaga precejšnje delovno in argumentacijsko breme. Še zlasti, če upoštevamo, da je nivo obravnave javnih oseb po (nekaterih) medijih vedno nižji.

Vsekakor nič ne kaže, da bom to poglavje Kazenskega zakonika kaj bolj vzljubil …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Za moje pojme v Sloveniji vlada zmeda že zaradi tega, ker večina prebivalstva nima jasne subjektivne predstave, kaj se od sodišča sploh da dobiti. Tako so me življenjske izkušnje prepričale, da stranke recimo v civilnih zadevah pogosto ne pričakujejo pravične rešitve spora, temveč v resnici želijo nekoga, ki bo pritrdil prav njegovi verziji pravične rešitve in bo imel moč, da bo to verzijo tudi s prisilo udejanjil. Da to nima nobene zveze s pravičnostjo, nima smisla govoriti. Še huje, pomeni praktično nezmožnost razumeti razmerje med posamezniki kot svobodnimi subjekti. Po domače povedano, zadeva spominja na položaj, ko otrok steče k očetu zatožit brata in pričakuje, da bo oče stopil na njegovo stran. Posledica je, da se ljudje le stežka odločijo za pogajanja in reševanje sporov zunaj sodišč, ker vsako popuščanje že štejejo za svoj poraz. Moč popuščanja in dogovarjanja izvira namreč iz samozavesti in zavedanja odgovornosti zase, česar po moji oceni manjka. To pojasnjuje tudi našo navdušenost in nekritično sprejemanje rešitev, ki jih dajejo recimo mednarodne institucije in celo nekatere druge države, in sklicevanje na te avtoritete. Ta miselnost gre tako daleč, da bi marsikdo celotno upravljanje javnih zadev predal v roke kakšni tuji državi (na srečo se glede tega, katera bi to bila, nikoli ne bi poenotili).

Če skozi takšno prizmo gledamo na odločanje v kazenskih postopkih, pademo v še večjo godljo. To kažejo reakcije javnosti, kadar je (katerikoli) »velik kriminalec« oproščen obtožbe ali se obsodilna sodba razveljavi ali spremeni. V takem primeru se v javnosti pogosto vzbudi sum, da zadeva smrdi, da je nekaj dogovorjeno, da si sodišče ne upa itd. In to celo takrat, ko je recimo sodba delno razveljavljena zaradi očitne »tehnikalije« in se bistvo odločitve ne spremeni. Tudi tukaj gre za pričakovanja, ki jih sodišče ne more uresničiti. Njegovo odločanje je omejeno na to, ali je oseba storila kaznivo dejanje – izpolnila znake kaznivega dejanja v objektivnem in subjektivnem smislu, kar ugotovi v predvidenem postopku, pa čeprav je ljudstvo prepričano, da je kriva in da bi jo bilo treba obesiti na gavge.

Stvar dodatno zaplete prepričanje, da bo sodišče v kazenskih zadevah vesoljnemu prebivalstvu razkrilo, kaj se je v resnici zgodilo. Tega ne more storiti iz bolj ali manj znanih razlogov, ki jih tukaj navajam samo primeroma. Prvič, življenjski primer je vedno bistveno širši od tistega, kar sodišče potrebuje za odločitev (konkretni dejanski stan), in – še huje – pogosto pušča zunaj obravnave in posledično razkritja »resnice« stvari, ki ljudi resnično zanimajo, recimo tiste motive, ki so sicer moralno, ne pa pravno relevantni.

Drugič, »vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje«, čeprav tega nekateri še zdaj ne razumejo (recimo takole iz glave: varanje enega od zakoncev ali konsenzualni spolni akt med polnoletnim bratom in sestro). Zaradi tega je marsikaj, kar je moralno sporno, zunaj dometa in zanimanja prava, zlasti kazenskega. Prava resnica o nekem dejanju je kot bistvo iz Malega princa – videti jo moraš (tudi) s srcem. Sodišče pa mora resnico videti in slišati brez tega in samo v okvirih obtožnega akta. Zato si lahko vsak misli oziroma ve o nekem dejanju, očitanem določenemu obdolžencu, kar si želi oziroma kar zazna na širši način. Resnica sodišča pa izvira iz dokazov in potreb pravne norme, nič manj in nič več. Drugače rečeno, dejanje kot tako lahko še vedno obstaja, a ni dokazano kot kaznivo dejanje.

In kar je še bolj simptomatično: kazenskega prava načelno ne zanima, koga obravnava (še najbolj pri določanju kazenske sankcije ali pripornih razlogov, pri določanju krivde pa gotovo ne). Ko uporabim izraz »koga«, mislim na človeka v njegovi celotni razsežnosti, in ne kot stranko v postopku. Enako spoštovanje tako strank do sodišča kot sodišča do strank je namreč bistveno za delovanje sodnega sistema. A če rečem, da sta posiljevalec in uspešen gospodarstvenik v sodni dvorani deležna enakega spoštovanja, bodo gotovo vsi zastrigli z ušesi in občutili nelagodje, pa čeprav mora biti tako. Nobeden ne pride v sodno dvorano z VIP-vstopnico, vsak pa vanjo mora priti (pravno) nedolžen. Odhod je seveda druga stvar.

Če te napake mišljenja doživlja laična javnost, je še opravičljivo. Večjo težavo vidim, ko pravna stroka pade v zanko prepričanja o vsemogočnosti prava oziroma ko ne loči argumentov pravne znanosti od vsesplošne in nestrokovne razprave. Poskusi, da bi iz postopkovnih pomanjkljivosti ali zahtev izpeljali zaključke o tem, kaj se je v resnici zgodilo, so enako neodpustljivi kot navedene iluzije. Napake, storjene v sodnem postopku, so pač napake sodnega postopka; v zakonu so nekatere kot kršitve celo izrecno predvidene, in to zato, ker se dogajajo (če se ne bi, ne bi bilo nobene potrebe, da se jih izrecno napiše). Iz tega ne moremo potegniti nobenega zaključka, ali je oseba neko dejanje storila ali ne.

Prav tako je mogoče iz kazenskega postopka, ki se konča tako ali drugače, spoznati samo, ali je oseba storila kaznivo dejanje, in ne, ali je storila dejanje, ki ga ocenjujemo kot negativno. Lahko je recimo celo »kriva« (npr. odgovorna za škodo) v civilnopravnem smislu (še najboljši primer za to je znamenita zadeva O. J. Simpson v ZDA). Sodišče ima pač zavezane oči in je odvisno od tistega, kar mu je predstavljeno (kot pravi rimski rek Dabo mihi factum, dabo tibi ius). Res je, da pravnomočna sodba izkazuje, da se je neka stvar zgodila, ni pa popolnoma izključeno, da se kdaj ne pokaže drugače (zaradi česar imamo institut obnove postopka itd.)

Pridružujem se besedam kolege Radonjiča v zadnji Mladini, da so v sedanjih okoliščinah nekatere značilnosti kazenskega prava (recimo obseg instrukcijske maksime), pa če to hočemo ali ne, relikti, ki jih je čas odpihnil, in da se bo včasih treba sprijazniti, da je lisica pač pobegnila iz kurnika.

Naj na kratko povzamem: če kdo misli, da mu bo kazenski sodnik povedal, kaj se je v resnici zgodilo in kaj je na tem svetu prav in kaj ne … Eh, ali moram res nadaljevati?

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Misel iz naslova se bodisi kot vprašanje bodisi kot trditev pojavlja dokaj pogosto. Prof. Arthur Kaufmann je tako že pred leti navedel, da obstaja razlog, zakaj se inštitut, ki ga je vodil, imenuje Inštitut za pravno filozofijo in pravno informatiko. Vsaj zame je bila v devetdesetih letih to zanimiva ideja. »Samo« 25 let kasneje pa je dosti bolj jasno, da so informatika in moderne tehnologije močen element ne samo v pravni praksi, temveč tudi pri sojenju.

A naj se vrnem k intervjuju z dr. Leskovcem. Raziskava, v kateri je sodeloval, je zajemala analizo dveh milijonov primerov iz predkazenskih postopkov, in sicer, kot sem iz intervjuja razbral, glede nevarnosti, ki jo neki osumljenec predstavlja. Program, ki so ga razvili, »naj bi natančno analiziral navedeno število sodnih primerov in našel vzorce v lastnostih prestopnikov, ki so povezani z negativnim obnašanjem v prihodnosti«. Program naj bi deloval 60 odstotkov bolje kot sodniki v ZDA, omenjeno pa je bilo še, da človek preveliko pozornost nameni osebnim karakteristikam (domnevam, da v konkretnem primeru osumljenčevim). Sodnik osebo tudi vidi in pri presoji uporablja neka dodatna merila, ki ga vodijo v neoptimalne odločitve. Sam sem se ob teh navedbah navdušeno lotil iskanja po medmrežju, a za zdaj rezultatov še nisem našel, po pravici povedano pa tudi ne časa za branje 500 strani knjige o »podatkovnem rudarjenju« (data mining) dr. Leskovca in soavtorjev. A mislim, da osnovno razmišljanje in podlago analize razumem. Malce sicer spominja na knjigo in film Posebno poročilo (Minority report), vendar ostajam za potrebe tega razmišljanja brez zadržkov.

Dr. Leskovec poudarja, da računalniški programi ne bi nadomestili sodniških odločitev, temveč bodo pripomoček, ki bi izboljšal kakovost dela, oziroma da bi lahko računalniki in ljudje skupaj sprejemali boljše odločitve. Osebno menim, da je v tem resnično mogoče razbrati prihodnost, ki jo omogočajo analize velikega števila podatkov, zanima pa me, ali bo mogoče vzpostaviti sprejemljivost rezultatov take analize znotraj obrazložitve sodne odločitve – sodbe ali sklepa.

Če prav razumem, se navedena raziskava nanaša na nekaj, kar je zdaj pri nas ugotavljanje recimo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Verjetno bi bilo takšno analizo mogoče napraviti tudi za begosumnost in nevarnost vplivanja po 1. in 2. točki, ker pa lahko izhajam samo iz skopih navedb v intervjuju, tega ne morem trditi. A to navsezadnje ni niti potrebno. Zanimiva bi namreč bila uporaba rezultata takšne računalniške analize. Po zahtevi iz drugega odstavka 202. člena ZKP mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložiti odločilna dejstva glede pripornih razlogov ter povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka.

Temeljno vprašanje v povezavi z rezultati te računalniške analize je, ali bi bilo mogoče njen rezultat uporabiti kot odločilni argument obrazložitve na primer v smislu trditve: »Iz analize za osumljenega N. N., ki jo je opravil program XX, izhaja, da obstaja 99-odstotna verjetnost, da bo dejanje ponovil.« Navadno se namreč okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, v obrazložitvi navedejo tako, da se navedejo subjektivne in objektivne okoliščine na strani osumljenca. Navedene okoliščine pa so opora za sklep o tem, ali bo osumljenec dejanje ponovil ali ne, tudi tistim, ki obrazložitev sklepa berejo. Prepričljivost nekega argumenta v klasični obrazložitvi sodbe ali sklepa je v sposobnosti, da bralec obrazložitve miselno »ponovi« pot tistega, ki je odločitev sprejel, ta pot pa ga v idealnem primeru privede do enakega prepričanja o razlogih odločitve. Pri računalniškem programu, ki analizira način osumljenčevega delovanja, njegovo prejšnje življenje in tako naprej, pa potekajo procesi, ki jih človek ne more v celoti ponoviti. Tako bi se pri obrazložitvi postavilo vprašanje zaupanja v ustreznost in točnost računalniškega programa ali pa bi bila le navidezno obrazložitev, saj ne bi bila namenjena prepričevanju, temveč zgolj opisu računalniškega procesa.

Glede na lastnosti kontinentalnega pravnega sistema, ki se bolj ukvarja s pomenom zapisanega, bi bile zanimive računalniške analize vsebine pojmov, ki jih uporabljajo sodišča. Nadgradnja sedanjih baz podatkov bi bila recimo oblikovanje različic pomenov nekega pojma, kar bi občutno prispevalo k bolj konsistentnemu (če uporabimo popularni izraz) »luščenju« dejanskih stanov kot premis sodnih odločitev. Analiza možnih pomenov in celo kontekstov, ki je računalniško očitno že izvedljiva, bi bila ne samo izjemno zanimiva, temveč tudi zelo koristna. Doslej je bilo namreč to mogoče samo z mukotrpnim raziskovalnim delom, ki je bil nujno parcialno.

Na koncu pa se ne morem upreti sarkazmu. Zanima me, kateremu zarotniškemu krogu bi tak objektivni program, kot ga imenuje dr. Leskovec, pripisali. Ne dvomim namreč, da bi pri nas znali najti ustreznega …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ilegalni migranti ali nezakoniti priseljenci, kot navadno označujemo celoto ljudi, ki se odločijo, da bodo potovali v druge države zunaj mejnih prehodov ali brez ustreznih listin, dovoljenj in kar je še tega, v zadnjem času umirajo v stotinah. Po nekaterih podatkih naj bi jih v prejšnjem tednu umrlo okoli 1100, v prvih mesecih tega leta pa 17-krat več kot v istem obdobju lani. Te številke so grozljive. Takoj, ko so prizori teh tragedij preplavili zaslone, se je seveda pojavila zahteva po ostrejšem preganjanju ljudi, ki se ukvarjajo z nezakonitimi prevozi ljudi, in ustrezni kaznovalni politiki.

Ni treba posebej pojasnjevati, da je »sprovajanje«, kot se v praksi reče temu početju, gotovo eno bolj zavržnih dejanj, ki temelji na izkoriščanju že tako mizernih premoženjskih razmer oseb, ki bi rade nezakonito potovale. Znano je tudi, da je to dejanje opredeljeno kot kaznivo po 308. členu Kazenskega zakonika, nezakonit prehod pa je prekršek. Tudi predpisana kazen za kaznivo dejanje, zlasti če pri tem nastane nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, je razmeroma visoka – do osem let zapora.

V uvodu omenjene tragedije so, paradoksalno, bolj posledica dejstva, da so evropski organi pregona na območjih, ki jih obvladujejo, zelo učinkoviti. Do leta 2011 je bilo mogoče celo zaznati upadanje tega kaznivega dejanja, glede na dogajanje po svetu pa ne preseneča, da od tedaj število ovadb spet narašča. Toda v primerjavi z drugimi kaznivimi dejanji je število teh zadev po moji oceni še obvladljivo (po statistiki tožilstva iz leta 2013 je bilo 194 kazenskih ovadb na ravni države). Za zdaj …

Čeprav sam že kakšnih deset let nimam neposrednega stika s problematiko ilegalnih migracij, vem, da so učinkoviti tudi postopki, s katerimi se nezakonite migracije preprečujejo. Zlasti farizejski institut varne tretje države »uspešno« potiska mejo, kjer je treba vsebinsko odločati o upravičenosti prihoda na ozemlje Evropske unije, prav na njen rob. Enak učinek ima tudi institut države prve prošnje za azil. Migrante iz držav, ki naj bi bile cilj njihovega potovanja, v imenu potencialnih zlorab instituta azila oba potiskata v države, ki jih želijo zgolj prečkati, te pa so seveda na obrobju Evropske unije.

Če k temu prištejemo še restriktivno splošno migracijsko politiko, je jasno, da so pritiski na zunanje meje Evropske unije izjemno veliki. Po nekaterih podatkih naj bi tako na ilegalni prehod na zunanjem robu Evrope čakalo vsaj pol milijona ljudi. Sam menim, da je ta ocena izrazito nizka.

Kot pri vsakem pritisku se torej iščejo poti, ki še omogočajo prihod na varno oziroma na želeni cilj. In po moji oceni se je prav zaradi uspešnega preprečevanja nezakonitih migracij po kopnem pojav preselil na morsko pot med Libijo in Italijo. Med letoma 2011 in 2014 se je tako po podatkih, ki sem jih našel v New York Timesu, število nezakonitih priseljencev, ki uporabijo to pot, povečalo od okoli 50.000 na več kot 160.000 na leto. Podobno, čeprav manj izrazito, je naraslo število poskusov prečkanja meje po morski poti iz Turčije v Grčijo. Takšna pot je ne nazadnje privlačna tudi zaradi razmeroma nizkih cen, po katerih je dandanes mogoče dobiti najrazličnejša plovila, in še bolj zaradi omejenih možnosti represivnega delovanja zoper osebe, dokler so v mednarodnih vodah. Iz poročil je mogoče razbrati, da posadka oziroma odgovorni plovilo pogosto zapustijo in potniki ostanejo prepuščeni sami sebi.

Pri zadnjih dogodkih je torej situacija popolnoma drugačna zlasti zaradi dejstva, da bi kakršnokoli poseg zahteval delovanje zunaj meja EU, še več, celo delovanje na ozemlju drugih držav. Stvar pa je še bolj zapletena, ker so države, na ozemlju katerih bi bilo treba delovati, destabilizirane in je vprašanje, v kolikšni meri sploh delujejo.

V takem stanju klasični prijemi, tj. sprejemanje predpisov, ki naj bi obvladovali stihijske tokove migracij v sami EU, po mojem mnenju ne bodo več učinkovali. Kazensko pravo na tem področju svoje cilje dosega, tako da tukaj sprememb po mojem ne bo oziroma jih ne bi smelo biti.

Prizori utapljajočih se in mrtvih ljudi na evropskih obalah so, če to hočemo ali ne, opozorilo, da oboroženi spopadi, lakota in skrajno siromaštvo niso tako daleč, kot bi si želeli, in hkrati tudi dokaz, da kot EU nismo zmožni učinkovitega delovanja, da bi vzroke migracij odpravljali zunaj nje, pri izvoru. Prav nasprotno, včasih občutno prispevamo k nastanku migracijskega pritiska, ko sodelujemo pri takšnih ali drugačnih vojnih ali ekonomskih avanturah, ali pa takrat, ko se ne odzivamo, kadar bi to bilo potrebno.

Na tem področju tako tudi v prihodnosti ni pričakovati česa drugega kot propagando za represivne ukrepe in hinavsko zgražanje ob truplih. Zakaj hinavsko? Kaj menite, koliko podpore bi imela vlada z liberalnejšo ali celo proaktivno migracijsko politiko? Odgovora ni treba napisati, kajne?

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tudi pri sodnikih se pojavlja dilema, do katere meje je njihova dejavnost v družabnih omrežjih še dopustna oziroma ali je sploh dopustna. Ne mislim podajati svojega osebnega mnenja o tej problematiki v našem prostoru. Menim, da je treba vsako razpravo o tem voditi z razumevanjem specifičnega konteksta slovenske družbe in da bo o tem gotovo še dovolj dobrih prispevkov.

Bom pa v nadaljevanju prikazal nekatera stališča, ki so se glede vprašanja, ali lahko sodniki delujejo na družbenih omrežjih, izoblikovala v ZDA. Priznati moram, da sem, ko se je odprlo vprašanje sodelovanja sodnikov na družabnih omrežjih, v brskalnik vtipkal »judges and social media«, in kmalu ugotovil, da so pristojna telesa v posameznih zveznih državah in tudi Ameriška odvetniška zbornica (American Bar Association - ABA) sprejeli že več stališč o tem. Po pregledu spletnih strani teh institucij sem naletel na dober članek Johna G. Browninga Zakaj ne bi bila prijatelja – sodnikova uporaba družabnih omrežij, objavljen v University of Miami Law Review. V njem so povzete skoraj vse odločitve, zraven pa je navedenih še nekaj primerov, ki so bili razlog za obravnavo te problematike. V nadaljevanju se opiram predvsem na ta članek.

Avtor na začetku navede nekaj statističnih podatkov o uporabi družabnih omrežij pri ameriških sodnikih. Tako je pri neki raziskavi 40 odstotkov sodnikov odgovorilo, da sodelujejo na družabnih omrežjih, 90 odstotkov jih je navedlo, da imajo profil na Facebooku, in 21 odstotkov, da uporabljajo LinkedIn. Večina sodnikov je označila uporabo teh profilov kot uporabo v zasebne namene, 35 odstotkov pa jih je menilo, da bi to lahko vplivalo na etiko sodniškega dela.

Avtor ugotavlja, da sta se glede delovanja sodnikov na družabnih omrežjih izoblikovali dve stališči. Po restriktivnejšem stališču sodniki ne bi smeli biti uporabniki družabnih omrežij ali pa bi bila ta uporaba bistveno omejena (razen tistih sodnikov, ki so na funkcijo izvoljeni – zanje bi bila dopustna spletna stran za potrebe volitev). Bolj popustljivo stališče se previdno strinja s sodniško prisotnostjo na družabnih omrežjih, vendar pa ji postavlja pomembne omejitve oziroma opozorila pri uporabi.

Uradno stališče št. 462 Ameriške odvetniške zbornice, izdano 21. marca 2013, navaja, da je lahko sodelovanje na družabnih omrežjih dobro sredstvo za ohranjanje dostopa javnosti in da pri pravilni uporabi sodniki ne kršijo zavez iz etičnega kodeksa. Pri tem je dodano opozorilo, da morajo biti pozorni, komu izražajo podporo, oziroma da se morajo tega (zlasti »lajkanja«) vzdržati pri kandidatih za javne funkcije. Če pa že izražajo zasebna mnenja o kakšnem kandidatu za funkcije, naj omejijo dostop do teh komentarjev. Stališče tudi poudarja, da morajo pri sodelovanju na družabnih omrežjih »ves čas ohranjati ugled sodniške funkcije in se izogibati neprimernosti ali videza neprimernosti v svojem poklicnem in osebnem življenju«, zlasti s pravilno izbiro, s kom se povezujejo ali kaj delijo na družabnih omrežjih. Zavedati se morajo, da njihovi komentarji ne ostanejo zgolj v krogu sodnikovih povezav, ampak so vidni širše. Zanimivo je tudi, da ABA nima negativnega stališča do tega, ali lahko sodniki sklepajo prijateljstva z odvetniki, vendar pa poudarja, da je razkritje te povezave potrebno le, če to zahteva kontekst (recimo pogostnost stikov, komentarjev itd., ki kažejo na tesnejšo povezavo med sodnikom in odvetnikom, tožilcem ali podobno).

Med stališči pristojnih teles v zveznih državah New York, Kentucky, Južna Karolina, Maryland, Massachusetts, Tennessee, Oklahoma, Ohio, Kalifornija, Florida, ki jih prej navedeni avtor na kratko opisuje, se mi zdita zanimiva zlasti dva pristopa. Pristojno telo Vrhovnega sodišča Ohia je tako postavilo prav konkretna pravila ravnanja, recimo:

-        sodnik mora ostati dostojen pri vsakem komentarju, fotografiji ali drugi informaciji, ki jo deli po omrežju,

-        sodnik ne sme imeti oporečnih povezav s posamezniki ali organizacijami, če bi takšna komunikacija spodjedala zaupanje v neodvisnost sodnega odločanja,

-        sodnik na družabnem omrežju ne sme komentirati o zadevah, ki jih obravnava,

-        sodnik na družabnem omrežju ne sme dajati pravnih nasvetov.

Prav tako je zanimivo razmišljanje Etične komisije Kalifornijskega sodniškega združenja o dejavnikih, ki jih mora sodnik upoštevati, preden se odloči za sodelovanje na družabnih omrežjih, in pri morebitnih razlogih za ukrepanje glede odvetnikov »prijateljev«, v zadevah, v katerih sodi. Ti dejavniki vključujejo na primer:

-        naravo spletne strani, pri čemer je treba upoštevati, koliko osebnih podatkov vsebuje, in glede tega opredeliti odnos recimo med sodnikom in odvetnikom, ki se pojavljata na njej,

-        število »prijateljev«, ki jih ima sodnik na družabnem omrežju – več ko jih ima, manjša je verjetnost, da bi se enemu izmed njih pripisoval vpliv nanj,

-        sodnikovo odločanje za »prijatelje« –  več ko jih sprejeme oziroma če sprejme vse, je manjša verjetnost, da lahko vplivajo nanj.

Edino moje osebno stališče, ki ga nameravam razkriti, je, da se sodobna družba oblikuje tudi prek družabnih omrežij. Mimo tega ne moremo in prav tako ne mimo dejstva, da sodniki niso zunaj družbe in oblik njenega delovanja. Po mojem prepričanju je treba družabna omrežja sprejeti in jih vključiti v formo našega delovanja – tako kot povsod je tudi tu treba zgolj izoblikovati pravila, kako v tej, virtualni realnosti delovati na način, ki se od sodnika zahteva tudi v resničnem svetu. Pred tem si nihče ne more zatiskati oči.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Nesporno je, da sodobna država temelji na ustavi in zakonih, ki jih sprejemajo ustrezni predstavniški organi. Ta ugotovitev ni nič posebnega. Prav tako ni nič posebej pretresljivega, če ugotovimo, da ljudje primarno razumemo ustavo in zakone kot besedila, ki nam dajejo odgovore na vprašanje, kako ravnati v posameznih primerih ali kako obravnavati nekoga, ki se znajde v nekem odnosu z nami. Od tu dalje, tako »zdrava kmečka pamet«, je spoštovanje prava samo stvar sledenja pisani besedi.
 
Naše osnovno izhodišče na – imenujmo jo – aplikativni ravni je torej zakon kot besedilo, ki vsebuje normativno sporočilo. To besedilo je edina konstanta, ki nam omogoča ugotoviti, kaj je vsebina pravne norme v procesu pravnega odločanja. Vse drugo se namreč spreminja, spreminjajo se uporabniki in okoliščine, v katerih je treba uporabiti takšno ali drugačno pravilo, ki ga zakon oziroma ustava (ali oba) vsebuje oziroma sporoča.

Za večino napak, ki se v pravnem odločanju zgodijo oziroma ugotovijo, bi danes težko trdili, da so posledica delovanja v nasprotju s pravom ali v odsotnosti kakršnegakoli pomena nekega pravnega sporočila. Praviloma gre za razlago nekega pravnega besedila, ki se po presoji pokaže kot napačna – ali pa je napačna njena realizacija v dejanskem življenju, ker so bila narobe razumljena dejstva, ki zahtevajo uporabo neke pravne norme.

V pravu je pri večini zadev težko enopomensko »spoznati«, kaj pravno besedilo sporoča. Bistvo pravniškega dela je prav »razumevanje« prava na podlagi pravnih besedil, bodisi kot formalnih ali materialnih pravnih virov. Ker se vse spreminja, tudi to razumevanje ali branje ne prinese vedno istih rezultatov, saj se pomen besedila polni z novimi nazori, vidiki in razumevanjem družbene stvarnosti, kot se spreminjajo ali na novo pojavljajo dejstva in okoliščine, ki potrebujejo razlago.

Teža sodniškega dela kot pravniškega dela je prav v tem, da je treba na neki točki sprejeti dokončno odločitev o pomenu nekega stavka ali celo enega samega pojma. Nato pa jo pojasniti drugim, ki so v sodnem postopku in zaradi svojega izhodišča pristranski, in potem še javnosti, da se sodna (oblastna) odločitev sprejme kot pravilna in tudi pravična. Utemeljevanje pravne odločitve je potrebno tudi zaradi presoje v pritožbenem postopku. Kot sem v eni prejšnjih kolumn že navedel, je precejšen del razveljavljenih sodnih odločitev prav zaradi kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. A spet, tudi sprejeta in dokončna sodna odločitev o pomenu nekega pojma je le enkratna, v okolje in okoliščine vpeta odločitev. Prav tak pa je tudi njen pomen.

Pomen pravnega besedila se torej spreminja, ne da bi se spremenilo samo besedilo. Na nekatere očitnejše spremembe lahko opozori pravna literatura, ki nam razlaga genezo pomena kakega pojma ali pomene, ki presegajo enostavni, splošnojezikovni pomen. K razumevanju prispeva tudi sodna praksa s sodbami vseh ravni, zlasti pa pritožbenih sodišč. A vse to vemo že iz prvega letnika pravne fakultete.

Napake pri odločanju, ki so povezane s pravilnim razumevanjem pravnega besedila, so po moji oceni najpogostejše. Odločitve, ki so bile v zadnjem času najbolj odmevne, so bile namreč vezane na implementacijo novih predpisov (poročilo KPK) ali na presojo o kaznivih dejanjih s področja gospodarske kriminalitete – ta pa je bila spet povezana z nekaterimi specifičnimi pogoji, ki se pred tako imenovano tajkunizacijo skoraj niso pojavljali. Podobno velja za odločitve, povezane s razumevanjem sodobnih policijskih ukrepov, ureditev katerih se je v zadnjih desetih letih gotovo največ spreminjala.

Pravilno razumevanje prava je tesno povezano s stabilno zakonodajo in stabilnimi družbenimi okoliščinami. Prav tega v zadnjih desetih letih ni. Pojavljajo pa se tudi ekscesi, ki jih prej bodisi nismo zaznali ali pa jih nismo pravno zamejili, zdaj pa poskušamo to popraviti. Vse to otežuje pravilno razumevanje pravnih sporočil in s tem povzroča tudi napačne odločitve.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Sam imam močne zadržke do filmov, ki opisujejo spopade ali vojne, od katerih je minilo premalo časa. Vojna v Iraku se, če gledamo zgolj na območje, kjer poteka, še ni niti končala, kaj šele, da bi lahko podali resnično oceno o vzrokih in predvsem o posledicah. A dandanes je tako, da se filmi snemajo skoraj vzporedno s spopadi. Nihče pa ne razmišlja, kolikšen delež ljudi svet spoznava prav prek filma. V preteklosti je veljalo, da tisto, kar je zapisano v knjigah, tudi drži. Danes so za marsikoga podoben vir filmi. Navsezadnje se tega zelo jasno zaveda ISIS, ki svoje »produkcije« zdaj pripravlja z izrazito filmsko scenografijo in koreografijo.

A bolj kot to me moti specifičnost ostrostrelca kot osrednjega junaka filma. Takšen zadržek sem imel že pri filmu Sovražnik pred vrati, ki temelji na avtobiografiji ruskega (oziroma sovjetskega) ostrostrelca Zajceva. Tokrat pa se mi, kot bom pojasnil v nadaljevanju, stvar še za odtenek bolj upira. Izbira ostrostrelca kot vojnega junaka ni enaka recimo obravnavi letalskega asa, prav tako enega izmed tipičnih vojnih junakov. Četudi v angleščini njegove zmage imenujejo uboji (kills), se te vedno nanašajo na nasprotnikovo letalo, ne na pilota. Smrt nasprotnikovega pilota je prej neželena posledica in to vsaj deloma ohranja distanco do nenadzorovane morije, kar vojna pravzaprav je. Tudi drugih vojskovodij, vojaških poveljnikov ali celo vojaških enot ne presojamo po tem, koliko nasprotnikov so pobili, temveč po uspešni osvojitvi ali obrambi teritorija in podobnih vojaških ciljih. Ostrostrelec odstopa v tem, da je njegova funkcija fizična likvidacija žrtve, čaščenje njegovih rezultatov pa s tem navduševanje nad njegovo sposobnost ubijanja. Ali je sposobnost ubijati človekova kvaliteta, vredna občudovanja, verjetno ni vprašanje.

Sam sem se z ostrostrelci in vprašanji, ki se porajajo pri tem, srečal trikrat v življenju. Najprej prek urbane legende o našem učitelju vojaške taktike v srednji šoli. Bil naj bi nekdanji ostrostrelec, učitelj pa je postal zaradi svojega uspešnega delovanja – ustrelil naj bi ugrabitelja. Kot osebnost smo ga s sošolci oboževali in ta legenda je njegov ugled bolj krepila kot krnila. Druga izkušnja je bila bolj neposredna. Dvoboju ostrostrelcev sem bil bližje, kot mi je bilo ljubo, in sicer, ko smo se v osamosvojitveni vojni na Šentilju obstreljevali z vojaki JLA iz karavle. Drugi smo streljali na bolj ali manj vidne like na nasprotni strani, naš in njihov ostrostrelec pa sta se šla mačke in miši. V predahih si ujel postavo našega ostrostrelca, ki je menjaval položaje po zgradbi, v kateri smo bili, in nato njune posamezne strele. Po domače povedano, njun boj je bil njun, ne naš. Nikoli nisem resnično želel izvedeti, kdo je zmagal. Zame je bilo pomembno le, da so izginili iz karavle. S tem je pravzaprav povedano isto kot zgoraj. In tretjič, prijatelj, ki je to specializacijo opravljal štiri leta na fronti na Hrvaškem, mi je pripovedoval svoje zgodbe. Tudi njegova perspektiva je bila takšna, kot sem opisal – njegova mala, personalizirana vojna, v kateri je nasprotnik človeški plen, po vrnitvi v normalno okolje pa ji sledijo težave. Če povzamem: lik ostrostrelca je lik posameznika, ki bije svojo lastno vojno proti vsem.

Še bolj kot sama značilnost te vojaške specializacije je problematičen kontekst. Tako v primeru Zajceva kot tudi pri moji osebni izkušnji je šlo vsaj za spopad dveh oboroženih in uniformiranih strani. Film Sovražnik pred vrati sprva zaradi časovne distance do vojne in arhetipskega zla, utelešenega v nemških vojakih, ostaja na meji sprejemljivega. Vendar poudarjam, na meji. Ko se v okularju ostrostrelčevega daljnogleda kot bodoča žrtev (plen) pojavita otrok in ženska v civilnih oblačilih, v okoliščinah nejasno ali sploh nedefiniranega sovražnika, pa se ta meja prestopi. Tudi če nosita orožje. Še večja težava je, da mnogi gledalci tak prizor sprejmejo kot civilizacijsko veljaven oziroma dopusten – čeprav ni. In prav to me moti pri Ostrostrelcu.

Zato ni čudno, da je Chris Kyle menda tudi po vrnitvi v ZDA, vsaj po lastnih izjavah, nadaljeval svoje »delo« in streljal na osebe, ki so plenile premoženje po orkanu Katrina, ter jih nekaj ustrelil. Kar je po svoje razumljivo. Ko spopadi izgubijo vojaške značilnosti (ko ni več uniform in jasno opredeljenih strani, takšni pa so skorajda vsi moderni spopadi), postane morija bolj arbitrarna in cilji bolj poljubni. In kar je še huje, tako personalno kot teritorialno se meje zabrišejo. Tako se, kot je pokazal napad na Charlie Hebdo, tudi sredi evropske države v resnici znajdeš na bojnem polju, ker vsi začnejo sprejemati logiko, da sta bojno polje in nasprotnik povsod.

Prva žrtev takšne naravnanosti je tisto, kar tvori jedro moderne evropske ustavne ureditve. Načelno so posegi v ustavno zavarovane pravice mogoči v vojnem in izrednem stanju (16. člen Ustave RS). Tak primer bi si bilo še pred leti mogoče predstavljati kot resnično izjemen. Dejstvo pa je, da manjka zelo malo do prehoda od iskanja meja še sprejemljivih posegov v okvirih normalnih razmer k »spoznanju«, da so takšne razmere že podane in so zato dopustne tudi razveljavitve ali omejitve ustavnih pravic.

Moj namen ni filmska kritika. Ta film je samo kamenček na poti do mentalnega stanja, v katerem bo tudi evropsko okolje postalo »bojno polje«. Podobno kot druge skupine in ideje, pri katerih je eliminacija nasprotnika edini možni odgovor na težave skupnega življenja, ki na teh prostorih že zavzemajo položaje in postajajo splošno sprejemljive.

Ta pot in njen končni rezultat pa sta po moji pesimistični oceni samo še vprašanje časa.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Avtorica izraža zaskrbljenost nad pojavom – kot ga sama označuje – »neformalnih pogajanj« v praksi, ki naj bi potekala kar na hodniku pred obravnavo ali predobravnavnim narokom, in aktivno vlogo sodnikov, ki naj bi k temu nagovarjali obdolžence. Zadnjega ne mislim komentirati, ker ne poznam poročil, na katera se sklicuje avtorica. Opredelil pa bi se do tega, kar se označuje kot anomalija, in mogoče še bolj do tega, da naj bi bila količina zadev, rešenih na ta način, suspektna tako glede zakonitosti kot vsebinske pravilnosti.

Glede na zakonsko opredelitev pogajanj v določbah XXVI.a poglavja Zakona o kazenskem postopku mi je bilo kot praktiku že na začetku jasno, da bo šlo bolj za izjemno obliko, ki bo v praksi potrebovala bistveno več časa, da se bo delovanje glavnih akterjev, zlasti tožilcev in odvetnikov, uskladilo. Kot sem v neki kolumni pred časom že omenil, bi bilo težko pričakovati, da bodo odvetniki zdaj za svoje kliente hodili do tožilstva in se začeli pogajati o tem, kako zaključiti kazenski postopek. Nedvomno je takšna pot razumljivejša pri kompleksnejših in težjih zadevah, da bi pogajanja postala vsakdanji institut, pa po moji oceni ni bilo pričakovati. Očitno pa je, kar izhaja tudi iz ugotovitev prof. Šugman Stubbsove, da se obramba počasi le navaja na ta institut in tako odstotek primerov, ko pobudo za začetek pogajanj da obramba, narašča. Še enkrat pa poudarjam, da po moji oceni institut pogajanj v skladu z določbami ZKP prav zaradi svoje izrazite – recimo temu – formalnosti in kompleksnosti potrebuje ustrezen čas, da se v praksi razvije.

Glede ugotovitve, da se tretjina postopkov dandanes zaključi na predobravnavnem naroku na podlagi obdolženčevega priznanja krivde, pa ocenjujem, da ta številka nikakor ni v velikem nasprotju s stanjem pred uvedbo predobravnavnega naroka. Čez palec bi lahko ocenil, da je tudi pred tem obdolženi ob svojem zaslišanju v preiskavi dejanja priznal v približno tretjini primerov. Takšna je moja osebna izkušnja, ki je vezana na okrožno sodišče, verjamem pa, da je podobno stanje tudi na okrajnih sodiščih. Ker ta element, kot ugotavlja avtorica, na sam postopek ni imel vpliva, saj je moralo sodišče kljub temu voditi celoten dokazni postopek, pa se verjetno to ni statistično ugotavljalo oziroma vsaj meni to ni znano.

Glede na naravo našega kazenskega postopka in še zlasti glede na dejstvo, da je v kazenskem spisu cela vrsta listin in zapisov dejanj, iz katerih si lahko že okrajni sodnik – kaj šele okrožni »razpravljajoči« sodnik (zaradi faze sodne preiskave) – ustvari dokaj dobro sliko, »kaj se je v resnici zgodilo«, pa je opozarjanje, pod katerimi pogoji lahko sodnik priznanje krivde sprejme, po mojem kar malce neprimerno. Pri tem posebej poudarjam, da sam kot sodnik nisem navdušen nad sedanjo zasnovo kazenskega spisa, saj vsebuje marsikatero listino, ki je sicer ni treba izločiti, vendar je pri sodbi ne smem uporabiti; v spisu bi raje imel manj listin. A to je že drugo vprašanje. Ne verjamem pa, da katerikoli sodnik slepo sprejme obdolženčevo priznanje krivde, ne da bi bilo podkrepljeno s podatki iz spisa.

Se pa vedno znova vrnemo k po mojem temeljnemu vprašanju: vprašanju zagovornika v kazenskem postopku. Po mojem trdnem prepričanju, ki sem ga že večkrat izrazil tudi v kolumnah, človek v kazenskem postopku nima kaj iskati brez zagovornika! Že ko so se pripravljale spremembe Zakona o kazenskem postopku, sem v kolumni jasno povedal, da si prav zaradi možnosti, ki jih predobravnavni narok in pogajanja ponujajo, obdolženi brez ustrezne pravne pomoči ne more zagotoviti boljšega položaja ali doseči ugodnejšega izida. Pri tem ne gre samo za priznanje krivde, čeprav lahko zaradi priznanja, zlasti pri kaznivih dejanjih, za katera je predviden zakonski minimum, doseže izrek nižje kazni (glej drugi odstavek 51. člena KZ-1 po noveli B), temveč so pomembni tudi gmotni učinki, ki jih ima kazenski postopek na premoženje obdolženega. Samo pravni strokovnjak bo lahko obdolžencu recimo svetoval, ali naj v dokaznem postopku vztraja pri izvedbi vseh dokazov, izvedencih ali naj določa nove in podobno. Te stroške kazenskega postopka mora nato obdolženi poravnati. Skratka, nedvomno gre za učinke in posledice, ki jih obdolženi ne more ustrezno presoditi in ki ne zadevajo zgolj priznanja njegove krivde. Tukaj vidim možnost za resnično izboljšavo, s tem pa tudi zmanjšanje oziroma odpravo možnosti, da se o zadevi – kot navaja prof. dr. Šugman Stubbsova – pred sodno dvorano pogovarjata neenakopravni stranki.

Sam v takih okoliščinah – da zagovornik pred dvorano pobara tožilca, kakšno kazen je mislil predlagati (če ni to navedeno že v obtožbi), in nato klientu svetuje, na kakšen način naj se pristopi k predobravnavnemu naroku – ne vidim neke anomalije. Tudi če ga vpraša, ali je za priznanje pripravljen kaj znižati predlagano kazen, po mojem to še ne pomeni, da je treba izvesti vse oblične zahteve iz XVI. poglavja ZKP. Če se pri tem pojavi potreba po nadaljnjih pogajanjih v skladu z določbami ZKP, tudi sodnik ne bi smel imeti težave s tem, da bi dovolil več časa za postopek pogajanj.

Preprosto povedano: pretežni del problemov, na katere opozarja avtorica navedenega članka, odstranimo z obvezno obrambo v vseh kazenskih postopkih. To, da velja ureditev, v kateri to ni samoumevno, je zame resnična anomalija.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pri peticiji za privatizacijo je že iz udarnega slogana, zlasti pa iz temeljne in ponovljene zahteve jasno, kaj naj država stori oziroma – bolje povedano – česa naj v prihodnje ne počne. Proda naj vsa podjetja v svoji lasti, ki delujejo na konkurenčnih trgih. Od tega si podpisniki obetajo, da se bodo odpravile različne anomalije, od kulture političnega komisarstva v gospodarstvu do brutalnih medijskih umorov. Poudarki te peticije (kolikor izhaja iz podčrtanih delov njenega besedila) so še, da je slovensko gospodarstvo talec politike, da so slovenska državna podjetja po vseh pomembnih vidikih poslovanja mnogo slabša od primerljivih zasebnih podjetij, da težava niso ljudje, ampak sistem.

Poudarjene pa so kvalitete in vrednote, ki jih je s privatizacijo mogoče doseči oziroma so z njo povezane: zasebna podjetniška pobuda, prosti trg, večja blaginja za vse, odgovornost, poštenje in trdo delo, svoboden posameznik, odprta družba, boljše ceste, železnice, šole, bolnišnice in zdrava struktura gospodarstva, hitreje rastoče gospodarstvo, več priložnosti, več delovnih mest, politična stabilnost, gospodarska rast in splošna blaginja. Zatrjujejo, da je privatizacija dolgoročno dobra. Vsa podjetja, ki delujejo na konkurenčnem trgu, naj se prodajo za najvišjo (ponujeno) ceno, v transparentnih postopkih in brez postavljanja poslovno neutemeljenih dodatnih pogojev.

Na drugi strani peticija proti privatizaciji navaja, da gre za razprodajo slovenskega premoženja, da prodaja ni prostovoljna, koristna in poštena. Da so posredniki pri tem povezani s kupci in imajo od tega korist, da prodaji nasprotuje večina prebivalstva in celo oblast sama. Poleg tega prodaja ni nujna oziroma zanjo ni gospodarskih razlogov, saj za odplačevanje dolgov zadostujejo sredstva, ki jih ima država.

Ogrožena naj bi bila gospodarska suverenost. Naši otroci in vnuki bodo postali poceni delovna sila multinacionalk, zaveze o ohranitvi delovnih mest so metanje peska v oči. Gre za vsiljeno ideološko odtujitev, ki naj bi zagotovila prelom z »umazano« socialistično preteklostjo. O usodi gospodarstva bodo odločale multinacionalke, državna podjetja bodo prodana državnim podjetjem tujih držav.

Najbolj bode v oči dejstvo, da obe peticiji, kakorkoli že obračamo njune navedbe, vsebujeta isto željo: preprečiti »nespodobno vmešavanje« (peticija proti) in politično komisarstvo, strankarske bližnjice v uprave in nadzorne svete itd. (peticija za). Če torej vprašanje, ali je prodaja gospodarskih družb z znamenitega seznama petnajstih podjetij pravno zavezujoča, smiselna ali ne, pustimo ob strani, je podpisnikom obeh peticij skupen poziv, naj se politika ne vmešava v gospodarstvo. Strinjajo se celo, da je karkoli več od prenosa lastnine ob prodaji larifari, saj ko podjetje postane last drugega, je lastnikova stvar, kaj bo z njim storil.

Mislim, da je mogoče z vsem prepričanjem reči, da prodaja petnajstih gospodarskih družb, pa naj se uresniči ali ne, v nobenem primeru ne bo izpolnila skupne želje obeh strani. Po mojem mnenju tudi ni vprašanje, ali naj se država ali gospodarstvo ločita, ker do take ločitve ne pride niti v razmerah popolne privatizacije ­– mogoče se res država ne vmešava več v gospodarstvo, zato pa se začne gospodarstvo vmešavati v državo. In v končni posledici pridemo do istih ali celo večjih težav.

Po drugi strani pa je bil glede teh gospodarskih družb na podlagi takrat veljavnega Zakona o slovenskem državnem holdingu dejansko sprejet sklep Državnega zbora o soglasju k odtujitvi naložb Republike Slovenije, Kapitalske družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d. d., Slovenske odškodninske družbe, d. d., Modre zavarovalnice, d. d., DSU, družbe za svetovanje in upravljanje, d. o. o., in Posebne družbe za podjetniško svetovanje, d. d. (Uradni list RS, št. 52/2013). Tak sklep pa vseeno pomeni zavezo tudi navzven. Tukaj se spet pokaže, da sprejeta odločitev Državnega zbora zavezuje celotno državo, ne glede na to, kdo trenutno sestavlja predstavniško telo in kolikšna večina je bila dosežena. Sklep je bil objavljen v Uradnem listu, torej so se lahko vsi seznanili z njim. V tem smislu razumem »verodostojnost«, ki jo kot razlog za vztrajanje pri prodaji naložb navaja Vlada.

Verjetno bi bil primeren kakšen zaključek, vendar ga ne bo. Razen malce zlobne ugotovitve, da se bodo podpisani pod peticijami lahko glede na izid pohvalili, da so bili na pravi strani, drugim pa očitali, da so bili na napačni. In se počutili kot pravi Slovenci …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Vsak dan je naša pozornost uprta v to, kako se s krizo spopada vlada, spremljamo dogajanje na »fronti«, pa naj gre za vprašanja privatizacije, socialnega dialoga, davkov in dajatev. Spremljamo tudi trpljenje civilistov (beri: prebivalcev naše države) zaradi posledic krize. Dodajmo še naravne nesreče, kot so povodnji in žled – in kaj hitro se zgodi, da dobimo občutek, da poteka prava vojna. Za zdaj še ne s topovi in tanki, a psihoza, značilna za vojno, je tukaj.

Moram priznati, da sem tudi sam v zadnjih nekaj letih, verjetno podobno kot moji predniki, ki so med vojno po radiu poslušali BBC, spremljal vse dogajanje, poskušal iz tega razbrati, kakšne posledice bo imelo tudi na moje življenje in nasploh, ob tem pa  večinoma obupaval. Intimno pač ukrepov, ki spremljajo spopadanje s krizo, ne morem sprejemati s prepričanjem, da so učinkoviti. Zlasti ker gre, tako menim tudi na podlagi zgodovinskih izkušenj, za ponavljanje dokazano neuspešnih idej. Še huje pa je, da mi celotno dogajanje ne glede na spremembo politične ureditve in samostojnost naše države nenehno vzbuja občutek o že videnem v času rajnke države. Vse težave SFRJ (velika zadolženost, birokratiziranost, ekonomska kriza itd.) so v današnjem času ponovljene na ravni naše države, paradoksalno, iz današnje perspektive celo okrepljene in jasnejše. Kot reminiscenca na osemdeseta leta se pojavljajo celo očitki o dominaciji ene nacionalnosti v naši novi povezanosti v EU.

Ob takšni konstelaciji zadev pravzaprav ne presenečajo dramatične deviacije, ki se kažejo bodisi v nenasitnosti in pogoltnosti bodisi v avto- ali heteroagresiji. Občutek, da bo tako ali tako vse vrag vzel, ne more prinesti kaj dobrega in – tako vsaj ocenjujem sam – ljudi privede na pota, ki jih sicer ne bi ubrali. Na srečo v demokratičnem okolju vsaj politični sistem ne more kot nekoč diktirati popolnoma nesprejemljivih rešitev in se mora tako ali drugače podrediti demokratični volji. Čeprav je nepopoln in podvržen mnogim skušnjavam, da bi ga spreminjali in vplivali nanj, za zdaj kaže, da gre za standard, ki bo vzdržal. Mogoče bi k pravilnemu razumevanju njegove ureditve in delovanja pripomoglo tudi to, da si državljani, ki bi si zaradi zavzemanja za posamezne politične stranke najraje skočili za vrat, občasno pogledajo, kaj počnejo njihovi generali v lokalih okoli Državnega zbora. Tam pijejo objeti najrazličnejših barv, če se poetično izrazim. In da se razumemo, prav je tako, če se bo iz tega le kaj pametnega izcimilo.

Toda na silvestrovo moramo ostati pozitivni. In razlogov je kar nekaj. Osebno jih najprej vidim v mladi generaciji. Imam srečo, da se z njo še vedno srečujem, če ne drugače, pri pedagoškem delu. V zadnjem letu sem opazil, da ne potrebujejo prav dosti spodbude, da se odprejo in aktivneje vključijo v razmišljanje o temeljnih vprašanjih družbe, v mojem primeru prava. S »svojimi« študenti sem letos preživel malo več časa kot v zadnjih nekaj letih in vidim, da se pojavlja neka samozavest in odprtost, da se ne ustrašijo negativnosti in da si aktivno prizadevajo, da se vsaj zanje nekaj spremeni. Generacije študentov v drugi polovici devetdesetih so izkazovale podoben odnos. To je vsaj zame dober znak. Če prištejem še nekaj mladih podjetnikov, ki jih poznam, in njihovo neustrašnost pri delovanju v svetovnem okolju, se nam vsaj v tem pogledu ničesar ni treba bati. Saj se včasih zdrznem, ko jih poslušam, a premislek dostikrat pokaže, da v njihovih mislih je nekaj »mesa«. Tukaj je mogoče naloga nas, ki nam EMŠO kaže nižje številke, samo to, da jim pokažemo, da se je o marsičem že razmišljalo, da je marsikaj že bilo ugotovljeno in da ni treba na novo izumljati tople vode. Zdi se mi namreč zgrešeno postavljati točke, kjer se je »vse začelo«, kot da pred tem ni bilo ničesar koristnega in je zato treba vse zavreči in začeti na novo. Tako stvari pač ne delujejo.

Če bi lahko pisal Dedku Mrazu ali Božičku, bi si mogoče zaželel, da bi v novem letu znali vsi skupaj najti našo pot, ki bo odražala tisto, kar je lastno samo nam, vezanim na to našo malo državo. Da bi znali iz lastnih in tujih izkušenj izbrati tisto, kar ustreza našemu specifičnemu značaju, in ne bi zgolj po tujih logih pobirali pripravljenih receptov in vanje poskušali stlačiti slovensko stvarnost. Da bi se usmerili v to, kako nekaj narediti, ne da bi razmišljali, ali si bomo za to lahko lastili zasluge. In kar se mi zdi še pomembneje, da bi znali sprejemati odločitve ter zaupali vanje. Ne glede na tuje kritike in napotke – ne pozabimo, če bi jim takrat, konec osemdesetih, sledili, ne bi imeli te države. In tudi ne bi izumljali tople vode, kot sem že rekel. No, ker vsi vemo, da Božička in Dedka Mraza ni (niti ni Angelce Mraz in podobnih), pisal pač ne bom.

Bom pa vsem zaželel srečno novo leto 2015. Komu sreča pomaga, pa tako veste …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Sam, priznam, nisem ravno športni tip in prenosov športnih tekem pravzaprav ne spremljam. Če še zaradi nacionalnega ponosa občutim določeno zadovoljstvo, ko naš športnik ali ekipa zmaga na mednarodni ravni, pa mi tekmovanja na državni ravni resnično ne pomenijo ničesar. In naj se mi oprosti, a resnično dvomim, da se pri športih, v katerih se tekme ciklično ponavljajo in enkrat zmagajo eni, enkrat drugi, splača zaradi tega zgubljati živce. V tem delu družbenega življenja mi je zanimiva samo (pri tem verjetno nisem prvi) ugotovitev, da timski športi nekako niso močna stran slovenskega športa. Resnično fascinantne rezultate dosegajo praviloma športniki, ki tekmujejo – recimo temu – v svojem imenu, njihova nacionalna pripadnost pa je pravzaprav nepomembna.

Drug, mogoče še zanimivejši vidik spremljanja športnih tekem je občutek, da mora biti zmaga absolutna, dosežek maksimalen in konkurent absolutno poražen. Mogoče se motim, a nekako se mi dozdeva, da tistim, ki te zadeve spremljajo, dodatno ugodje povzroča nasprotnikov poraz, zlasti njegova ponižanost. Priznam, glede na zgoraj navedeno nisem najbolj kompetenten, da bi sodil, ali je to res. A športna tekmovanja so pač tekmovanja, nekdo zmaga in nekdo je poražen.

Zavedam se tudi, da je elemente, ki so tipični za športna tekmovanja, mogoče aplicirati še na druga področja človekovega življenja in da je prek teorije iger marsikaj prešlo v mainstream na področju ekonomije in še marsikje. Pojavlja se recimo tudi v teoriji prava. Toda moti me, kadar se ustvarja vtis o neki tekmi in posledično zmagi oziroma porazu, kadar ne gre niti za igro in še manj za tekmovanje.

Tako se zadnje čase pogosto govori, da so sindikati javnega sektorja »zmagali« pri pogajanjih o varčevalnih ukrepih. Druga stran – delodajalci – se očitno počuti poraženo in napoveduje napad itd. Že tako ali tako je sodobna družba sama po sebi konfliktna in je prav zaradi tega vzpostavljena država, da ne bi bili nenehno v vojni drug z drugim, če spet posežem po Hobbesu.

Da ne bo pomote, bojevitega govorjenja ne maram niti na strani, ki je zastopala »moje« interese (beri: javnega sektorja). Pri zadevah, v katere so vpeti »socialni partnerji« (sic!), se mi zdi, da takšna retorika in vsiljevanje takšnega konteksta resnično ne služita ničemur. Zasnova socialnega dialoga, ki se izrodi v tekmovanje med partnerji v tem, kdo bo koga, je najslabša možnost. Tukaj je resnično naša šibka točka. Ne samo, da imamo težave pri prenašanju bremena zmage (ki mora biti po slovenskem prepričanju absolutna), temveč resnično slabo prenašamo poraz, še zlasti ker ga vidimo tam, kjer ga sploh ni. In v konkretnem primeru ni bilo ne zmage in ne poraza.

Zato se mi zdi – še zlasti ker gre, kot se že omenil, za ciklične dogodke – toliko bolj nesmiselno, da se glede nečesa, kar naj bi bil dialog, ustvarja psihoza navadne nogometne tekme. In da se vsakič znova pade na finto peščice navijačev, ki trdijo, da gre za usodo naroda, ekonomije itd. Ne nazadnje prav v konkretnem primeru, ko se odloča o razmerju med tistim, kar terja interes državljanov od države, in tistim, kar je še sprejemljivo za druge državljane, ki sledijo individualnim ekonomskim interesom, ne vidim razloga, da se vsi postavljajo na okope.

Pri tem je namreč treba upoštevati tudi specifiko slovenske državne ureditve. Imamo namreč forume, na katerih bi bistveno bolje potekala (nujno) potrebna razprava; druge države jih v tej obliki nimajo. Pri tem mislim tudi na toliko napadani državni svet, ki se mi zdi idealna platforma za konstruktivno debato, saj je sestavljen in v našo ustavno ureditev vpeljan prav za zastopanje takšnih interesov. Namesto da nenehno razmišljamo o njegovi ukinitvi, bi kazalo bolj uporabljati njegov potencial.

In potem skupaj oditi na kakšno nogometno tekmo slovenske reprezentance …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

(*Ime radijske oddaje uporabljam v naslovu kot metaforo)

Lahko se zdaj sprenevedamo o naravi sodobne družbe, ki je globoko voajerska ob hkratni hipokritski javni morali. A to ne spremeni dejstva, da vse prepogosto ne razmišljamo o posledicah, ki jih ta voajerizem prinaša. Zame ni dvoma, da je pri obravnavani zadevi šlo zgolj za izpeljavo marketinškega načela sex sells. Posnetek je bil zanimiv samo zaradi tega, ker je bil na njem spolni odnos, primeren pa zato, ker se ga je dalo objaviti v kontekstu obravnave za družbo »pomembnih« vprašanj o (ne)moralnosti, tokrat pri vzgoji otrok. A še enkrat, dušebrižništvo v tem primeru nima nobene zveze z resničnim motivom objave, temveč je zgolj kamuflaža za objavo posnetka spolnega odnosa, kar je »resnim« medijem v udarnih urah sicer prepovedano. Mediji so samo pograbili tisto, po čemer trg hlepi – vpogled v skrite kotičke naše duše.

Prepričan sem, da bi nam mediji postregli še z marsičim, če ne bi bilo zakonskih omejitev. Pa ne zato, ker so pokvarjeni, temveč zato, ker to pač hočemo. Na vprašanje, zakaj, kot pravnik ne znam ustrezno odgovoriti, a dejstvo je, da gre za izraženo potrebo in posledično za povpraševanje. Spolnost je ena teh stvari, po katerih je povpraševanje, saj drugače ne bi mogli pojasniti ne ponudbe na internetu ne adaptacije te ponudbe našim zahtevam. V preteklosti so golo slo po prizorih spolnosti prikrivali z umeščanjem v kontekst filmske »zgodbe« in so se snemale pornografske različice popularnih filmov, pozneje pa so na tem trgu močno prevladali t. i. gonzo filmčki, ki so se tej nepotrebni navlaki odrekli. V njih namreč ni zgodbe (ki nikoli niti ni bila potrebna), temveč se takoj preide na »akcijo«. Od dokončne uveljavitve interneta kot glavnega posredovalca pornografije pa so še posebej lukrativni amaterski posnetki seksa. O razlogih in ekonomskih elementih spreminjanja ponudbe na tem področju spolnosti in pravni konotaciji si lahko preberete zelo zanimivo knjigo Sex and Reason znanega pravnega teoretika Richarda Posnerja. In navsezadnje, zakaj pri t. i. resničnostnih šovih najbolj ostane v spominu onegavljenje udeležencev, nakazano na posnetkih nočne kamere? Je namen teh oddaj res tisti, ki se propagira – najti najboljšega kmetovalca? Prosim vas …

Enako velja za kazniva dejanja. Tudi crime sells, verjetno iz precej podobnih motivov. Črna kronika je bil včasih zgolj obskurna rubrika v časopisju, danes pa je raison d'etre nekaterih medijev. Tudi tukaj gre le redko za resnično potrebo po obravnavi kaznivih ravnanj v kontekstu družbene razprave. Prav nasilna ravnanja so še posebej zanimiva. Prepričan sem, da bi v medijih kar mrgolelo prizorov razmesarjenih trupel, če (spet) ne bile temu postavljene zakonske meje. Kar spomnite se prizorov obglavljanja talcev – ker ni bilo mogoče prikazati samega dejanja, so nam dopustne elemente prikazovali tolikokrat, da smo si lahko pri sebi dopolnili manjkajoče sekvence. Ali pa jih pozneje poiskali na Youtubu, ki je pogosto samo nadaljnje »čtivo«. Paradoksalno – s tem je dosežen prav učinek, ki so ga izvrševalci teh grozovitih dejanj želeli.

In navsezadnje, ljudje si želijo personalizacije zla, ki jih obdaja. Želijo verjeti in vedeti, kdo so tisti, ki jim »preprečujejo«, da bi živeli v idealizirani družbi poštenih Slovencev. Želijo verjeti, da je zlo današnje družbe izkazano in izraženo pri točno določenem osebku, v katerega lahko usmerijo svoj srd in frustracije. In nekateri mediji nam to v vsej grotesknosti ponudijo – s tekanjem za osumljenci, zvonjenjem na vratih njihovih domov, celo s snemanjem okolja, v katerem živijo. Posredujejo nam tudi podatke o drugih »krivcih«, ki sicer niso osumljeni kaznivih dejanj. Manjka samo še napis: »Tukaj jih najdete.«

Ali pa jih tako ali drugače spravijo v studio in jih nato, odvisno od osebe in usmeritve medija, maltretirajo ali pa poskušajo najti opravičilo za njihova ravnanja. Pogosteje prvo … Tudi tukaj praviloma učinek nikakor ni nekaj, kar bi pozitivno prispevalo k čemurkoli. Pomembno je le, da tako osebo pokažejo – kot zver, ki si jo hodimo ogledovat v živalski vrt. Prav pogovor omenjenega novinarja v studiu, tega se živo spomnim, je že takrat nakazoval kasnejši tragični konec. Sam sem ogled prekinil ob njegovih besedah, da ga skrbi, kako bo to sprejela njegova mati … zadeva je bila preveč degutantna.

Toda tukaj se ne konča. Za zdaj si lahko vsi skupaj z mediji po pilatovsko umijemo roke. Subjekta našega voajerizma sta si vzela življenje in s tem »seveda nimamo nič«, gre za dejanje »svobodne volje«, ali ne? A kaj bomo rekli mi in mediji, ki se ravnajo po našem povpraševanju, ko se bo kdo recimo odločil, da bo zaradi »počasnosti in neučinkovitosti« pravosodja sam odšel do doma »izvora vsega zla«, ki ga je videl na posnetku, in opravil tisto, kar bi »bilo potrebno«, torej obračunal s takšno osebo, po možnosti tako, da jo bo umoril? Bo koga presenetilo, če bo storilec pojasnil: »Saj so mi med vrsticami povedali, da bi to nekdo moral narediti!« Ali resnično lahko trdimo, da v celoti in popolnoma sledimo prepovedi iz 8. člena Zakona o medijih oziroma 9. člena Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah?[1]

Kako si bomo oprali roke takrat?

[1] Člena sta po vsebini enaka in določata, da je prepovedano »spodbujati k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni, ter izzivati narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost« (poudaril M. J.).

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Da so potrebne širše spremembe, nikakor ni ugotovitev, ki bi veljala zgolj za slovensko družbo. Z iskanjem tako smeri, v katero naj spremembe gredo, kot tudi vsebine sprememb se ukvarja vse več ljudi, ki jim je prepoznavanje značilnosti in raziskovanje delovanja družb(e) poklic ali poziv.

Med širšimi koncepti, kamor spada na eni strani neoliberalistična misel in na drugi kakšni socialistični ali anarhistični pogledi (v zadnjem času je na tej strani spektra gotovo največ prinesla Naomi Klein s knjigo This Changes Everything – To spremeni vse), je precej tudi takšnih, ki se ukvarjajo z operativnim vidikom delovanja države. Pri prej omenjenih širših konceptih je v iskanju »novega« v ospredju spodbujanje oblik delovanja »od spodaj«, skratka, prepoznavanje lokalnih ali ožjih interesov in problemov ter samoniklo (avtonomno) odzivanje nanje. Recimo temu, da gre za prepoznavanje nemoči in omejenega dometa države in prevzemanje vajeti v svoje roke. Gibanja na obeh straneh dejansko delujejo po principu »misli globalno, deluj lokalno«. Te zadeve je mogoče spremljati tudi v Sloveniji, bodisi pri dejavnosti kakšnih neoliberalističnih društev in skupin bodisi socialno usmerjenih lokalnih iniciativ.

Težava je, ker se pri vseh takšnih pogledih vseeno sledi ciljem, ki terjajo večje vredno(s)tne premike v družbi, v precej primerih celo skrajno dvomljive ali nevarne, saj bi ti potekali na meji, ki jo je človeška civilizacija v obdobju med obema vojnama že prečkala. Prvi takšni preboji so pravzaprav že tukaj. Velike ideje zahtevajo določeno mero fanatizma in posledično vse težave, ki sodijo zraven, vključno z nerazumevanjem pomena različnih pogledov in večplastnosti človeške družbe (če slednjo sploh priznavajo kot veljaven pojem). Hudič je, ker je vse to v nasprotju s tem, kar naj bi pomenil pojem demokracija.

Sam tudi nisem privrženec razumevanja, da bi bilo mogoče na ravni države ravnati tako, kot se to da na nižjih ravneh; to poskušajo prodajati z nasveti posameznikov, ki so mogoče skrajno uspešni, recimo pri vodenju podjetja, vendar njihovega razmišljanja preprosto ni mogoče aplicirati kot splošno veljavno normo. Prevzemanje takih vzorcev ali celo dopuščanje pretiranega vpliva je paradoks, na katerega že leta opozarja recimo Noam Chomsky, ki pravi, da se demokracija podreja interesom totalitarno vodenih (gospodarskih) sistemov.

Toda … So določene zadeve, kjer po mojem mnenju še nismo izkoristili spoznanj, ki so produkt delovanja manjših sistemov in so vsekakor takšna, da bi jih morali upoštevati. V operativnem smislu dokaj dobre analize praks in tudi nekaterih rešitev, ki izvirajo iz njih, podajajo avtorji, kot sta recimo Philip K. Howard (v knjigi The Rule of Nobody – Vladavina nikogar) in Peter H. Schuck (Why Government Fails so often – Zakaj oblasti tako pogosto spodleti). Če sem prezrl kakšnega domačega avtorja, naj se mi oprosti, a gre za posledico moje v zadnjem času skoraj kronične zasvojenosti z bralnikom sicer etično vprašljive multinacionalke. Kljub temu moram priznati, da je pomirjujoče brati, da imajo tudi ZDA popolnoma identične težave, kot jih imamo sami.

Če se vrnem na to, kar sem v bistvu želel povedati … Zdi se mi, da je v Sloveniji (in to ni omejeno na javni sektor) razmetavanje s človeškimi viri še vse preveč prisotno. Do tega imamo odnos, ki mu pravzaprav ne najdem pravega razloga, čeprav bi se ga verjetno dalo zgodovinsko pojasniti. Recimo, da imamo logiko, ki si jo lahko privošči Kitajska, kjer je ljudi kot pečka. Če naletimo na težave z obsegom dela ali nalog, bo prva reakcija, da se k reševanju teh težav pritegne – čisto preprosto – več ljudi. Če tudi ti ne zmorejo opraviti vsega, se uvede dodatni nadzor (kar pomeni seveda spet delo več za to pristojnih ali pa povečan obseg njihovega dela) in tako naprej. Verjetno ni treba pojasnjevati, da gre za začarani krog. Vse to velja tudi pri državni upravi, upam pa si staviti, da tudi v javnem sektorju v celoti.

Sam sem pri svoji relativno kratki izkušnji z vodenjem sektorja državne uprave ugotovil (upam, da se je to zdaj že spremenilo), da sploh ne obstajajo časovni standardi za opravo določenih upravnih opravil, ki bi izhajali iz realnih ocen, koliko časa posameznik potrebuje, da nekaj opravi. Tu je mogoče začeti iskati prave rešitve, ki bodo praviloma v prizadevanju za hitrejši in bolj optimalen postopek, in šele po upoštevanju teh rešitev se lahko realno oceni, koliko ljudi potrebujemo za delovanje. Treba je tudi ugotoviti, katere »bližnjice« so izvajalci teh nalog že našli, in jih sprejeti v skupno delovanje. Naj dam primer – če se ugotovi, da je v neki upravni odločbi precej elementov, ki so se vanjo vnesli po principu »kopiraj in prilepi«, razmislek o tem, ali jih v odločbi dejansko tudi potrebujemo. Tudi prepoznavanje tega, kar imenujem larpurlartizem, kjer je edini namen nekega delovanja zgolj delovanje samo, ne pa tudi cilj oziroma vsebina.

Za optimalno in učinkovito delovanje države ni treba takoj obrniti celotne zadeve na glavo. Pogosto bi bilo dovolj, da bi prečistili delovne procese, in bi se dalo doseči več z manj ali pa vsaj več s tistim, kar imamo. Če si privoščim še malo psihoanalize – dejstvo je, da Slovenci nimamo pravega smisla za dolgotrajno timsko delo (dokazov za to je več kot dovolj). Posamezniki skrbno čuvajo »svoj vrtiček« (in iz tega položaja črpajo svojo »pomembnost«, celo »nenadomestljivost«), pogosto tako, da prav zaradi tega ni mogoče najti ustreznih načinov, ki bi omogočali, da celota deluje, kot bi morala. Po drugi strani smo, verjetno iz istega razloga, »control freaki« oziroma obsedeni z nadzorom, kar preprosto pomeni, da si posamezniki nalagajo več, kot so sposobni procesirati, in potem prej ali slej pride do težav, ko delo zadušijo stvari, ki bi morale biti delegirane na druge. Iz istega razloga tudi nimamo zaupanja v druge in se v končni posledici sami spravljamo v stres, kar dodatno blokira skupno delovanje. Na žalost se to pogosto razume kot pridnost.

Na teh točkah bi se lahko najprej in najhitreje kaj spremenilo. In za to ni potrebna nova vlada, stranka ali ideologija, ampak samo operacionalizacija. Smisla zanjo pa (zaenkrat?) ne znamo razvijati.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Podobno kot tisti, ki me pobarajo, ali me je kaj strah, kadar imam posla s posebno nevarnimi osebki, tudi prej omenjeni gledajo na delo sodnikov s perspektive, ki – kot je dandanes tako pogosto – ne razume prava kot diferenciranega sistema norm. Taka pozicija je pri slovenskem rodu dokaj značilna in bi se o njenih vzrokih dalo razpravljati v neskončnost. Od izrazitega občutka heteronomnosti pravnega reda (beri: pravil, ki jih je postavil »nekdo drug«) do prevelikih pričakovanj, ker se razumevanje potrebe po dokaj neosebno urejenih medsebojnih razmerjih še ni vzpostavilo kot resnična vrednota (beri: resnično razumevanje pomena pravne varnosti kot temeljne koristi pravnega reda). Zlasti glede zadnjega je pogosto javno izraženo, da naj veljajo stroga pravila … razen ko gre »zame«, ki me je treba razumeti in ne biti tako strog, tog, nerazumevajoč, če naštejem samo najmilejše.

Sodnikov položaj je v resnici unikaten in prav zaradi tega zahteven. Stranke se lahko v spor »vržejo« z vsem svojim bistvom, predsodki, moralo, tega ne moremo očitati niti kakšnemu pravnemu »profesionalcu« (tožilcu, odvetniku, pravobranilcu), sodnik pa takega privilegija nima oziroma mu je to izrecno prepovedano. Moraliziranje in podobno, kar presega pravno določene okvire, je tako pri razglasitvi sodbe kot tudi pri pisanju sodnih odločb neželeno oziroma prepovedano. Enako velja za sodelovanje v postopkih, v katerih se pojavljajo stranke ali so podane okoliščine, ki bi lahko vplivale na sodnikovo nepristranskost.

Jasno je, da je sodnik človek in da v posamezni primer, ki se znajde na njegovem seznamu, vstopi z vsem svojim bistvom. Temu se, dokler sodimo ljudje, ne moremo ogniti. Da mora biti sodnik tudi kot človek ustrezno moralno formiran, je vgrajeno že v zakonske zahteve za opravljanje tega poklica, a to ni samo po sebi namen sodniške funkcije.

Ne vem, kako se je v zadnjem času pojavilo prepričanje, da sodniki načrtno vztrajajo pri reševanju nekega primera, pri katerem zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin ne bi mogli ostati nepristranski. Razumsko si to lahko razložim le s tem, da ljudje mislijo, da sojenje v neki zadevi pomeni prestiž, ki se mu posamezni sodnik ne bi hotel odreči. A to ima več opraviti z nepoznavanjem notranje dinamike in sestave sodišč ter sodniškega  dela kot z realnostjo. Dvomim, da bi katerikoli mojih kolegov zavestno tvegal takšno napako v postopku iz kakršnegakoli razloga. Poleg tega nam vsaj v kazenskem pravu pri današnji delovni obremenitvi in medijski pokritosti ne zmanjka ne znanih oseb ne odmevnih primerov.

Glede vnašanja drugih, nepravnih elementov v sojenje pa je tako, da sam postopek narekuje delovanje, ki v veliki meri onemogoča, da bi se sodnik prepustil občutkom, ki bi lahko vplivali na njegovo odločitev. Že navzočnost strank in javnosti je pri tem pomemben dejavnik, nedvomno pa je eden najmočnejših elementov verjetni preizkus pravilnosti odločitve s strani instančnih sodišč, v kazenskem pravu pa še zelo togi okviri tako kaznivega dejanja kot tudi postopka. Če kdorkoli misli, da prvostopenjski sodnik zlahka jemlje morebitno razveljavitev njegove odločitve s strani pritožbenega sodišča, se hudo moti.

Če se vrnem na začetek. Odgovor prijateljem se skriva v pravkar naštetem – konkretni primer in konkretna oseba v sodnem postopku sta za sodnika zadeva, ki jo mora v okviru svoje funkcije rešiti na ustrezen pravni način. Ta sicer omogoča tudi vnos elementov, ki ne spadajo v suhoparno pravno dikcijo (recimo v primerih motivov kaznivega dejanja, olajševalnih in obteževalnih okoliščinah za izrek kazenske sankcije) in ki zahtevajo, da jih sodnik zaznava in sprejema tudi v svoji človeški razsežnosti, a imajo zgolj vlogo podrednih elementov. Hkrati pa mu ravno zahteve postopka omogočajo, da ostane v zadevi nepristranski, in so kot plašč, ki ga varuje tako od zunaj kot od znotraj.

Seveda vsakodnevni stik z najbolj zavržnimi dejanji pri vsakem človeku pušča posledice. Te se lahko kažejo na različne načine in prispevajo k stresu pri opravljanju tega poklica. A to je že druga zgodba, saj temu področju tudi v drugih podobnih poklicih ne namenjajo dovolj pozornosti.

Pa še nekaj sem opazil v teh letih. Udeleženci v sodnem postopku in opazovalci neradi sprejmejo dejstvo, da so pred sodiščem prav to, kar je v tem postopku njihova vloga, in da so si v teh vlogah enaki. Direktor neke družbe je v kazenskem postopku po svojemu položaju enak delavcu, tujec enak čistokrvnemu Slovencu in podobno. Ni nobenih VIP-lož ali ugodnosti in prav tako ne odklonov v negativno smer, čeprav si javnost pogosto želi kakšnega prangerja ali česa podobnega. Prav neverjetno je, kakšni so lahko odzivi, ko postaviš ista pravila za vse. Pri nekaterih je užaljenost, ker so pred zakonom enaki drugim, včasih prav groteskna. A to pove več o naši družbi kot o sodiščih.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V luči tega spoznanja pa je težko oblikovati jasno začrtano polje delovanja in še težje usmerjati delovanje neke državno organizirane skupnosti. Če je slednja še institucionalno vpeta v širše okvirje, ki v bistvu preprečujejo nacionalno specifične posege, smo postavljeni v podobno situacijo, kot bi se znašel pianist z lisicami na rokah … Lahko sicer dokaj zadovoljivo odigra nekaj običajnih skladb, ki ne zahtevajo gibanja po celi širini klaviature hkrati, kaj več pa ne. Mislim, da trenutno na svetu ni več kot pet držav, ki bi imele na razpolago celoten razpon, pa še za te nisem čisto prepričan. Če je torej delovanje države tisto, kar bi lahko premaknilo stvari v novo smer, moramo že na začetku ugotoviti, da obstajajo tako zunanji, kot notranji limiti tega. Nekatere od teh omejitev so takšne pridobitve civilizacije, da se jih ne smemo in ne moremo odreči, vsaj glede tega po mojem ostaja konsenz.

Verjetno je prav v omejenih možnostih države razlog, da nekateri iščejo pot nazaj v »tradicionalne« vrednote in sheme delovanja. V čase torej, ko je na vsako vprašanje obstajal dokaj enostaven odgovor, ne tako kot sedaj, ko na vsak odgovor najdemo ogromno vprašanj. Še najbolj skrajen primer tega je sedanje dogajanje na Bližnjem vzhodu,  ko se poskuša vzpostaviti delovanje kalifata in ga utemeljiti na nekih skrajno razumljenih pravilih islama. Da je za takšno delovanje potrebno čisto konkretno nasilje, je jasno, ne razumem pa, kako se motivov tistih, ki pri tem sodelujejo ne razume. Naj se nam Zahodnjakom zdi to še tako čudno, gre za poskus, da se najde tisto, kar predstavlja enostaven, v stoletjih pred procesi globalizacije, moderne države, ekonomije in kar je še tega, samoumeven ali pa vsaj avtonomen način bivanja na tem področju. Čas bo pokazal, ali je takšno stanje tudi mogoče trajno vzdrževati, saj vsi vemo, da, kot je rekel  Bismarck, se z bajoneti da napraviti vse, razen sedeti na njih. In ISIS je samo skrajni primer, ki nam je, kot takšen, jasneje pred očmi. Nikakor pa ne moremo spregledati, da so podobne želje podane tudi v smereh, poznanih v državah okcidenta, ki jih je zgodovina že presegla ali celo zavrgla. V levi, desni in sredinski smeri, da se razumemo. Da se pri tem implicitno ali celo eksplicitno jemlje v zakup uporaba sile, je tisto, kar bi nas resnično moralo skrbeti.

Še pred par leti, bi samo ekstremni pesimisti, po vsem divjanju na področju Balkana, trdili, da je na območju Evrope mogoča nova vojna. Danes najdeš v vsakem bifeju koga, ki bo resignirano rekel, da samo še čaka, kdaj bo izbruhnila, nekateri pa celo pravijo, da že poteka in je samo vprašanje časa, kdaj bo začelo pokati. Da je stopnja frustracije velika, verjetno ni vprašanje, na srečo pa se ta vedno ne odraža v povečanju nasilnih ravnanj v družbi. Je pa nevaren potencial, ki ga ne bi smeli zanikati ali spregledati.

Problem, zakaj do takšnih odklonov prihaja, je po mojem osebnem prepričanju v tem, da zaenkrat še ne (z)moremo misliti zunaj našega razumevanjskega horizonta in najti drugačnih poti. Dolga stoletja, ki so oblikovala naše trenutno veljavne rešitve, nam hkrati preprečujejo, da bi zmogli misliti drugače. Še zlasti zaradi tega, ker na mnogih področjih ustrezna prilagoditev pojmov, s katerimi poskušamo operirati, ni mogoča oz. povzroča strah, če ne celo izrazit odpor. Na drugi strani se pogosto dogaja prav to, da če že najdemo rešitve, ki bi lahko predstavljale neko novo pot, prilagojeno novim razmeram in razumevanju, kaj hitro pride do vračanja v rešitve, ki smo se jim želeli izogniti. Dober primer je recimo oblikovanje institucij neformalnega nadzora, kot so ombudsman, varuhi takšnih in drugačnih pravic, nenazadnje Komisija za preprečevanje korupcije, kjer se zelo hitro pojavijo ideje po podelitvi ali prevzemanju represivnih instrumentov, kar bi moralo biti omejeno na »čiste« državne organe. Enake zgodbe se ponavljajo tudi pri oblikah, ki zadevajo sodno vejo oblasti, kjer se mnoge rešitve lahko pokažejo zgolj kot izgubljena priložnost zaradi preslabe podlage, na katero smo jih cepili – beri: razumevanja pomena in namena, ki presega tradicionalno pojmovanje.

Če bi sedaj trdil, da sam zmorem preseči to vklenjenost, bi se gladko zlagal. Naj to pojasnim na preprostem primeru. Sam recimo ne razumem, zakaj je sedaj postalo samoumevno, da se nekateri pravniki, katerih posebno znanje je ustavno pravo, postajajo najprej »ustavni pravniki«, nato pa enostavno »ustavniki« (pa čeprav SSKJ po mojem vedenju te besede sploh ne pozna), a verjetno je to še en pokazatelj, da se išče nov (slovenski) pojem za iskanje rešitev, ki zadevajo ustavna vprašanja. V tem smislu gre za nekaj, kar mogoče pomaga oblikovati diskurz in ubesediti njegove akterje, a imam pri tem vendarle določene zadržke. Verjetno zato, ker kot pravnik, ki ga zanima področje teorije in filozofije prava, pravo vendarle vidim širše kot zgolj ustavo oz. vprašanja, povezana z ustavnim redom. Že na tem primeru se vidi, na kakšne probleme lahko naletimo, ko mislimo določeno družbeno stvarnost. In ta primer je popolnoma banalen in brez resnih posledic.

Kako torej misliti druge, pomembnejše probleme? Kako misliti »trajnostni razvoj«, »ekonomijo, ki ne temelji na gospodarski rasti«, »univerzalni temeljni dohodek«, nenazadnje tudi »črkobralstvo«, kot enega izmed problemov, ki se sedaj postavljajo v ospredje delovanja sodne veje oblasti. Vse to namreč zahteva bistvene odklone od tradicionalnega mišljenja, ki jih čas zahteva in terja. Poti nazaj po mojem ni – tako kot bi si sam želel, da bi se vrnil v mlada leta, ko so bile stvari enostavne, žal tega ne morem storiti in sem preprosto prisiljen iskati rešitve tudi na področjih, za katera še pred leti nisem niti vedel, da obstajajo ali pa se mi celo izrecno upirajo. A tako pač je …

Vsekakor živimo v zanimivih časih – ali je to prekletstvo ali sreča, bomo pa še videli.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tukaj ne postavljam pod vprašaj institucije volitev in izražanja demokratične volje, temveč se osredotočam na idealizirano predstavo, da lahko dosegamo ustrezno kohezijo neke družbe zgolj in samo s pravnimi pravili. Na ravni vsakdanje politične retorike gre za primere, ko se naivno pričakuje, da je dovolj zgolj spremeniti, dopolniti ali sprejeti nove pravne akte (praviloma zakone) in se bo stvar uredila sama po sebi oz. bodo ljudje prisiljeni v neko delovanje zaradi delovanja državnega represivnega aparata. Na ravni odločanja, kdo je primeren za vodenje neke skupnosti, pa naj bi odločitev omogočalo predvsem dejstvo, ali je že prišel navzkriž z zakoni oz. pravnimi pravili, najbolj izrazito seveda, ali je že bil obsojen za kaznivo dejanje.

Še najbolje se da pravna pravila pojasniti z dokaj introvertiranim opazovanjem tiste skupnosti, katere člani ste, naj si bo to (največkrat) družina ali podobna skupnost, ki jo veže skupek vrednot. Če ste imeli srečo in ste recimo odraščali v neki povezani družini, verjetno nihče nikoli ni postavljal pod vprašaj, ali je potrebno pomagati članu, ki se je znašel v stiski, in za to ne zahtevati nič, skrbeti za nebogljeno otročad ali ostarele starše; verjetno nihče ni postavljal pod vprašaj, npr. ali se najti pri stari mami na kosilu ali se ob obletnicah, rojstnih dnevih in tako naprej srečati, obdarovati in podobno. Takšno ravnanje je (vsaj upam) običajno, predstavlja neko tradicijo in/ali je intimno in na zunaj ocenjeno kot dobro. Če bi poskušali najti avtorja teh ravnanj in moč, ki omogoča, da se ponavljajo vedno znova, bi verjetno iskali zaman. Mogoče bi se spomnili, da je ta in ta stari oče ali še dlje nazaj začel z neko navado, a kaj več verjetno ne bi mogli zaznati »od zunaj«. Večina bi na vprašanje »zakaj?« skomignila z rameni in rekla, da pač »zato, ker je prav/dobro«.

S »prav(n)imi« pravili, ki se jih v takšni skupnosti vzpostavi, se pravzaprav srečamo šele takrat, ko pride do nekega odstopanja, ki neko ustaljeno delovanje zmoti in zaznamo, da se ogroža tkivo takšne skupnosti. Recimo, da en otrok drugemu nasilno odvzame igračo, da se ne pospravi soba in podobno. V takih primerih bo naša reakcija navadno takšna, da bomo v konflikt posegli in to rešili z avtoriteto starša ali postavili neke omejitve ali določili posledice v smislu: »če ne boš pospravil/a sobe, ne bo risank«. Šele tukaj ste »postavili« pravila in določili »sankcije« za njihovo nespoštovanje. A kakorkoli vzamemo, namen teh pravil je, da se vzpostavi nek (pravičen) red znotraj takšne - manjše skupnosti.

Jasno, da gre za zelo poenostavljeno sliko z mnogimi pomanjkljivostmi in upam, da koga ne žalim s takšnim poenostavljanjem. Če kdo želi bolj »kunštno« različico tega, si naj prebere npr. Koncept prava H.L.Harta ali kaj podobnega, a dejstvo je, da ne moremo pričakovati, da bi zgolj delovanje v skladu s pravnimi pravili doseglo tisto, kar si v neki družbi želimo. Pravo moramo razumeti predvsem kot skrajno sredstvo, ki naj zagotovi, da skupnost živi v skladu z nekim skupkom vrednot, ki tvorijo njeno bistvo. Spoštovanje teh vrednot in spoštovanje neke skupnosti pa temelji predvsem na avtonomnem delovanju njenih članov, ki za to ne potrebujejo nobenega negativnega ali pozitivnega sankcioniranja.

Če se vrnem na prvotno začrtan problem. Biti obsojen za kaznivo dejanje je samo zunanji izkaz nekega bistvenega kršenja pravil, ki so namenjena, da neka skupnost deluje kot skupnost, da so njeni člani znotraj nje varni in je zanje ustrezno poskrbljeno. Če je nekdo kradel, je posegel na eni strani v dobrine posameznika in na drugi strani povzročil, da je zaradi tega lahko ogrožena skupnost, ker bo morala to nadomestiti. Če si je nekdo prilastil premoženje, ki mu je bilo zaupano zaradi tega, ker je skupnost z temi sredstvi poskušala doseči neki (skupen) cilj, je s tem ogrozil vsakega posameznika posebej in skupnost kot celoto. Tukaj ni drugega.  

A zadeve se ne začnejo pri tem, začnejo se bistveno prej. Takšna zunanja označba posameznika kot storilca kaznivega dejanja je zaradi javnosti njegove obsodbe jasnejši indikator, da predstavlja nevarnost za skupno dobro, ne odvzema pa bremena posameznika, da za vsakega, ki ga v demokratičnem procesu izbere, sam prevzame odgovornost za njegova ravnanja. Po domače povedano, s tem, ko se nekdo izbere za predstavnika neke skupnosti, je tudi skupnost »vzela v račun«, njegova odstopanja od skupnih ciljev. Kar lahko opišemo tudi s starim ljudskim rekom, da »kakor si postelješ, tako ležiš«.

Po drugi strani, bolj kot prepuščamo (kazenskemu) pravu, da namesto nas odloča, kdo bo primeren, da skrbi za dobro skupnosti, bolj se oddaljujemo od notranje povezanosti družbe. Ta pa mora temeljiti na še čem, kot zgolj pravnih pravilih. Ker če ne, pridemo do v javnosti znanih paradoksov – »bom odstopil, ko bo vložena kazenska ovadba«, »bom odstopil, ko bo pravnomočno uvedena preiskava«, »bom odstopil, ko bo pravnomočna obtožnica«, »bom odstopil, ko bo pravnomočna sodba«, »bom odstopil, ko bo o tem odločilo Vrhovno sodišče«, »bom odstopil, ko bo o tem odločilo Ustavno sodišče«, »bom odstopil, ko bo o tem odločilo sodišče za človekove pravice«. Trenutno čakam samo še na »sodi mi lahko samo Bog«.

Priznati moram, da mi je kakšen obtoženec včasih prav simpatičen, a to še ne pomeni, da bi mu dal možnost, da pazi na moje otroke. A kot pravijo, de gustibus non est disputandum.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Gre namreč za vprašanja, ki se mi odpirajo ob načrtovanih in ustrezno propagiranih postopkih privatizacije nekaterih podjetij oz. gospodarskih družb, katerih večinski lastnik je država. Okoliščine oblikovanja znamenitega "spiska" so, pa naj jih opazujemo tako ali drugače, takšne, da vzbujajo najmanj občutek nelagodja, če že ne česa drugega. Razen dejstva, da je nastal v okoliščinah ekonomske stiske naše države, je v tančico skrivnosti ovit tudi nabor kriterijev, ki so vplivali nanj, in kljub formalno suvereni odločitvi pristojnih državnih organov, se ni mogoče izogniti vprašanju, ali ne gre za spisek želja nekoga, ki ga ne zanimajo interesi naše države.

Pred leti, ko se je prodajala Banka Koper, sem se za potrebe neke inštitucije, moral bolj, kot mi je to ljubo, ukvarjati z nekaterimi vprašanji bančništva v sosednji Republiki Italiji.

Tudi takrat je bilo osrednje vprašanje in motiv dobiti "privatnega lastnika" in s tem izboljšati poslovanje z dobrim učinkom na našo državno ekonomijo. Na moje veliko presenečenje pa je dejanska struktura lastništva potencialne banke-kupca bila vse kaj drugega kot poduhovljena združba profitno usmerjenih kapitalistov, temveč so bile v ozadju lokalne skupnosti od občin do pokrajin, vodenje pa (resda pod močno kritiko EU) odvisno od političnega vodstva slednjih. Takšna ureditev pa je bila pogojena z zakonsko spremembo, ki jo je prav iz političnih razlogov uvedel še Mussolini (kasneje bila spremenjena prav pod pritiskom EU). Po nekaterih mnenjih zaradi potrebe, da v upravne strukture pripelje svoje somišljenike, po drugih spet zaradi tega, da se zagotovijo širši interesi skupnosti. Nič čudnega torej, da se mi je ob prodaji brniškega letališča Fraportu, katerega delni lastnik je nemška zvezna dežela Hessen pojavil močan občutek deja vu.

Vprašanje "privatizacije" pri meni tako ni vprašanje ustrezne lastniške strukture in nujne posledične učinkovitosti ali profitabilnosti, temveč bolj vprašanje, ali nismo pravzaprav, kot narod, kapitulirali in se sprijaznili z mislijo, da nismo sposobni upravljati s tem, kar marksizem označuje z materialno podstatjo družbe. Dodatno potrditev take misli vidim tudi v upravljanju t.i. DUTB, ki jo izvajajo najeti tujci. Je ta odločitev res strokovno nujna (ker ni lastnega znanja) ali zgolj nuja, da se "naših lopovov" ne spusti zraven?

Da se razumemo, tukaj ne odpiram vprašanja ekonomskih teorij in ideologij, pri čemer ocenjujem, da se oba skrajna pola spotakneta na dejstvu, da je njuno "popolno" delovanje mogoče le ob predpostavki globalne univerzalnosti in sprejetosti, kar je čista iluzija. Ne, vprašanje, ki se mi postavlja, je, če sprejmemo, da država ni sposobna upravljati s svojim premoženjem in ga je potrebno zato predati v roke, recimo temu trga, in torej ostane zgolj ukvarjanje z neekonomskimi vprašanji, kaj potem še sploh ostane od smisla državne ureditve.

Če bi bil zloben, bi rekel, da je samo dejstvo, da je država prisiljena v prodajo svojega premoženja, čisti dokaz, da tudi kvaliteta njenega upravljanja zahteva, da se država prepusti tistim, ki bodo poskrbeli, da je bolj učinkovita - po dandanašnji mantri torej, da se "privatizira." Za to imamo celo analitično podlago - naša država po raziskavah ni konkurenčna, in če je za konkurenčni boj boljše zasebno lastništvo, je nujen sklep, da jo predamo v upravljanje tistim, ki to znajo. In ker to Slovenci (očitno) niso, potem tujcem. Glede tega bi bilo resnično zanimivo videti rezultate kakšne vseslovenske ankete.

Paradoks takšnega razmišljanja pa je prav v ugotovitvi, da je do problemov, s katerimi se sooča naša država, pravzaprav prišlo (tudi) zaradi prevlade zasebnih interesov nad skupnimi cilji.

Kakorkoli, nekako se mi ta matematika ne izide. Razen če bi bil zraven ... Potem bi mogoče lahko užival sadove teh postopkov. Ker tujci znajo ceniti dobrega prodajalca, če jim prinese dobiček, ga bodo ščitili in (po)skrbeli zanj, pa če se vsi postavijo na glavo.

Hmm, ne vem, zakaj me to na nekaj spominja ...

P.S.
Sicer ni čisto v kontekstu te zadeve, a vseeno me zanima, zakaj Claudia Schiffer v reklami za Opel propagira, da raje kupuje nemški avto. Pa ja da ni zraven kakšen nacionalni interes, fuj in fej ...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Občasno, ko se stečejo določene okoliščine, se mi postavlja vprašanje, koliko takšni presledki ali podvojenosti vplivajo na trajanje in učinkovitost, pa tudi pravilnost kazenskega postopka.

Predstavljajmo si, niti ne tako redek primer (oz. v zadnjem času precej pogost), da je tujec prijet po dejanju, ki ga je mogoče opredeliti po eni izmed točk prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika. Tukaj se namenoma izmikam natančnejši materialno pravni opredelitvi, ker gre pogosto za primere, ki jih tožilstvo kvalificira kot »tatvino na posebno predrzen način« po 3. točki 1. odstavka. O tem, kdaj je neka tatvina »posebno predrzna«, mogoče kdaj drugič.

Po pravilu bo tujcu odvzeta prostost, pripeljan bo pred preiskovalnega sodnika in ta bo na predlog državnega  tožilca v večini primerov odredil pripor. Verjetno bo na predlog tožilca tudi uvedel preiskavo. Zoper obe odločitvi je seveda možna pritožba (o nestrinjanju preiskovalnega sodnika in posledicah na tem mestu raje ne bi, ker bi se stvari še dodatno zapletle). O obeh pritožbah bo odločal t.i. izven ali zunaj obravnavni senat v sestavi treh sodnikov. V teh primerih dejansko stanje praviloma ni takšno, da bi bilo potrebno izvajati v preiskavi ne vem kaj posebnega, tako da se zgodba lahko konča relativno hitro. Pogosto se zgodi (zlasti ob vložitvi t.i. neposredne obtožnice), da je zunajobravnavni senat prejel pritožbo zoper odreditev pripora, pa je pred odločanjem že vložena obtožnica. Na videz nič posebnega, a sedaj je potrebno ob vložitvi obtožnice predlagati podaljšanje pripora, o čemer spet odloča zunajobravnavni senat, po tistem, ko je obdolženca in zagovornika pozval, da se izreče o podaljšanju v roku 24 ur. O podaljšanju seveda odloča taisti senat. Na obtožnico se lahko poda tudi ugovor, o katerem spet odloča zunajobravnavni senat. Zoper podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice je mogoča pritožba na Višje sodišče.

Torej, preden pride zadeva v obravnavo razpravljajočemu sodniku, bo lahko izdanih sedem ali celo več sklepov, ki bodo za vsebino imeli ugotavljanje utemeljenosti suma in štirje od njih tudi ugotavljanje obstoja pripornih razlogov. V odločanju o obstoju utemeljenosti suma bo do tega trenutka delovalo teoretično že štirinajst okrožnih sodnikov in trije sodniki Višjega sodišča. Tukaj ne omenjam še morebitne zahteve za varstvo zakonitosti, ki vplete še Vrhovno sodišče.

Odvisno od prakse sodišča in okoliščin posameznega primera bodo sklepi bolj ali manj obsežni, vse sklepe pa je potrebno v našem zamišljenem primeru še prevesti. O logistiki dela s spisi (beri: potovanju spisov in sklepov) bi bilo mogoče napisati še kaj več. Bralcu prepuščam, koliko je takšna ureditev ustrezna v smislu ocene cost/benefit, pri čemer je pod »benefit« mišljeno predvsem varovanje človekovih pravic in iskanje pravilne odločitve.

Vprašanje potrebe po redundanci se sodnikom postavlja tudi pri vprašanju odnosa med načelom neposrednosti izvajanja dokazov na glavni obravnavi in v preiskavi opravljenih dejanj. Pri tem osebno izhajam iz dejstva, da je neka oseba v kazenskem postopku lahko »zaslišana« (policisti, preiskovalni sodnik, razpravljajoči sodnik ali senat) trikrat ali celo večkrat, pri čemer se kvaliteta njene izpovedi praviloma s pretekom časa manjša. Vnašanje vsebine prejšnjih izpovedi v »glavni postopek« pa je zaradi zahtev ZKP (335. člen) najmanj vprašljivo, če že ne kaj drugega.

Vse primeroma opisane odločitve in ureditve v zakonodaji imajo same zase dovolj utemeljenih razlogov za obstoj. Toda, če jih ocenjujemo skozi celoto kazenskega postopka, se lahko kažejo tudi kot dodatki ali odcepi, za katere se mora občasno izpostaviti njihova smotrnost.

Na tem mestu niti nisem načel rak rane kazenskega sodstva – vročanja pisanj, ki gotovo v sedanji zasnovi predstavlja »nepotreben presledek«, ki ga celo sprejemamo v organizacijo obravnav, ki naj se po priporočilih razpisujejo za več mesecev naprej. Pogosto zgolj zato, da se na ustrezen način opravi vročitev vabil (ker se pošta ne vroči, povratnica se vrne, poskuša se preko sodnega vročevalca, pa vmes ugotavlja dejanski naslov itd. itd.)

Ne dvomim, da bo na novo vzpostavljena zakonodajna veja oblasti, ponovno posegla v organizacijo tudi kazenskega postopka. Mogoče bo celo čas, da se sprejme dokončne odločitve, ki se odlagajo že od 1994 leta: adversarni sistem - da ali ne, preiskava tožilstvu - da ali ne, itd. Osebno pa upam, da se bodo spremembe izvedle tudi ob premisleku o optimiziranju kazenskega postopka kot delovnega procesa. Sodna praksa ima namreč meje, ki jih lahko preseže zgolj zakonodajalec.

Predvsem pa upam, da se ne bo več upoštevalo znamenito slovensko načelo: »zakaj bi bilo preprosto, če je lahko komplicirano«.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Po moji oceni zgolj na podlagi tega primera ni mogoče izpeljevati nekih širših zaključkov, saj gre za specifičen primer, a kljub temu ni mogoče spregledati, da je do najhujše posledice – smrti policista prišlo ob izvajanju običajne policijske dejavnosti – kontrole cestnega prometa in ne recimo ob kakšnem pregonu storilca kaznivega dejanja.

Po statistikah policije so se sicer napadi od leta 2008-2012 (ta statistika je bila na razpolago na spletnih straneh policije) gibali med 204 leta 2008 in 284 v letu 2012 oz. so bili v porastu od leta 2008 do 2012, z manjšo izjemo leta 2010. Po podatkih, ki so mi na razpolago, je število slednjih v letu 2013 upadlo, nato pa v letu 2014, do sedaj že preseglo število 100. Če pogledamo zgolj statistiko, tako ni mogoče reči, da prihaja do nekih večjih odklonov, kljub temu pa je naraščanje takšnih dejanj zaskrbljujoče.

Policija v tej statistiki tudi ugotavlja, da so bile v večini primerov zoper storilce teh dejanj izrečene pogojne obsodbe (zgolj v 17,2 % zaporne) in v zaključkih tudi podaja sklep, da je najverjetneje učinek specialne in generalne prevencije na tem področju majhen.

Iz moje osebne prakse lahko ugotovim dejstvo, da obtožb zaradi storitve kaznivega dejanj po 299. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) (preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi) ali po 300. členu (napada na uradno osebo, o opravlja naloge varnosti) nikakor ni tako malo, da bi predstavljala neko posebnost v delu okrožnega sodnika (z obtožbo zaradi kaznivega dejanja po 301. ali 302. člena se po drugi strani v teh letih še nisem srečal).

A če izhajam iz okoliščin teh kaznivih dejanj oz. iz dejanskega stanja ugotovljenega v postopku, je šlo pogosto za enkratne dogodke v življenju posameznikov, druge okoliščine pa so narekovale izrek pogojne obsodbe. V bistveno manjšem odstotku pa je bilo dejanje in storilec takšen, da je bilo potrebno izreči zaporno kazen. Skratka, tudi osebno ne bi mogel zastopati stališča, da statistika odstopa od lastnih izkušenj oz. da izrek pogojne obsodbe ne bi bil upravičen.

Kar pa me je ob spremljanju te problematike presenetilo, je to, da se morajo policijski sindikati sedaj boriti za opredelitev intervencije in kontrole prometa kot nevarne, da bi se doseglo izplačevanje odškodnin za utrpele poškodbe. Pri mojem delu sem se namreč večinoma srečeval s tem, da je do kaznivega dejanja prišlo prav pri izvajanju intervencij in/ali kontrol cestnega prometa.

Če bi sedaj poskušal napraviti nekak tipični primer, bi šlo za naslednji dejanski stan; oseba stori prekršek (bodisi po prometnih predpisih ali zoper javni red in mir), policisti posredujejo, razen storilca oz. storilcev so prisotne še druge osebe, praviloma pod vplivom raznih substanc. Mirno pozivanje ali poskus izpeljati postopek o prekršku ne uspeta, policisti uporabijo prisilna sredstva, prisotni se »čutijo dolžne« vmešati v postopek in zgodba se konča s poškodbami bodisi policistov ali vpletenih ali vseh in seveda z izpolnitvijo znakov prej navedenih kaznivih dejanj.

Če si tukaj privoščim še čisto osebno razlago … kar me je pri tem vedno presenečalo, je dejstvo, da so se intervencije izvajale z bistveno večjim številom policistov, kot je bilo to tipično v »mojih« časih. A če upoštevam prej navedeno okoliščino, da obstajajo ovire za izplačevanje odškodnin za poškodbe v takšnih primerih, se mi zdi odločitev, da jih gre na intervencijo več, bistveno bolj razumljiva. Večje število policistov pomeni zmanjšanje verjetnosti, da bi stvar ušla nadzoru. Toda, kot v vsaki stvari, obstaja tudi tukaj »kavelj 22«. Če štejemo, da je agresivnost pravilom odraz strahu, bo večje število policistov povzročalo tudi povratni učinek ogroženosti prisotnih in s tem večjo možnost za agresivne reakcije. Podoben učinek imajo tudi drastične kazni, ki lahko povečajo pripravljenost upreti se kaznovanju.

Sploh ne dvomim, da se bo sedaj pristopilo k reševanju vprašanja varnosti policistov na tak način, da se bo prevetrila policijska taktika, verjetno dodala še kakšna oprema (neprebojni jopiči in podobno). A če se bo delalo zgolj na tem, ne da bi se gradilo samozavest policista, ki bo podana tudi zaradi zavedanja, da država »stoji za njim« ter mu pravočasno in primerno poravna škodo, ki mu pri izvajanju dela nastane, potem se ne bo naredilo nič. Upam, da se razmišlja o morebitnih posledicah tudi pri carini in tistih, ki izvajajo naloge na področju preprečevanja dela na črno, kjer bo zaradi drastičnih kazni prav tako prihajalo do konfliktnih situacij.

Verjetno najslabša stvar, ki se lahko zgodi, da bodo v prihodnosti policisti, cariniki in podobni k svojim »strankam« pristopali oboroženi do zob, z orožjem »na gotovs« in s kakšnimi oklepniki zraven.

Tudi Slovenija ima lahko svoj Ferguson.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Če izhajam iz dejstva, ki ga tudi sam neposredno zaznavam (odstotek obdolženih v kazenskem postopku ki se odločijo, da jim sodi sodnik posameznik, je namreč presenetljivo visok), da je zaupanje v sodstvo bolj izraženo pri tistih, ki so dejansko imeli izkušnjo s sodnimi postopki od splošne javnosti, si domišljam, da bi večja vključenost državljanov v sodno odločanje privedla do podobnega učinka. V končni posledici gre, zlasti pri kazenskih zadevah, za vprašanje legitimnosti sodbe, ta pa temelji na sprejemanju, ne samo posameznika – obdolženega, temveč tudi širše javnosti.

Učinek legitimnosti sedaj temelji na zavedanju, da so bila spoštovana pravila postopka in na artikulativni sposobnosti sodnika, ki piše obrazložitev sodbe. Namenoma pišem o sodniku, ki piše sodbo (bodisi predsednik senata ali sodnik poročevalec) in ne o telesu, ki je sodbo dejansko sprejelo – torej o senatu. To, da se (pogosto) odloča »zborno« in, da ne gre za odločitev posameznega sodnika, se skorajda vedno spregleda. In lahko se še tako trudim in pisarim, nikoli ne bo večina prebivalstva dojela, da »dokazi«, »indici« in, kar je še tega, nikoli nimajo absolutne temveč zgolj posredno oporo za sklepanje, »kaj se je v resnici zgodilo«, ker niti sodnika niti senata na kraju in ob času dogodka kaznivega dejanja tam ni bilo, da bi ga neposredno zaznal (pa še to tudi ne bi imelo objektivnega in absolutnega učinka za oceno dejanja). Vedno gre za vprašanje prepričljivosti, ta pa ni vedno sposobna jezikovnega prenosa, pa so lahko pravila, glede česa se mora sodnik opredeliti v obrazložitvi še tako podrobna in natančna. Pa tudi če bi bilo to mogoče, ali resnično lahko izhajamo iz dejstva, da je iz enakih razlogov, ki jih navaja sodnik, ki piše sodbo, nek dokaz kot verodostojen ali odločilen, ocenil tudi drug član senata? Še večja težava pa je v tem, da se pri kritiki sodnega odločanja pogosto sploh ne prebere obrazložitve, ker se seveda to nikomur resnično ne ljubi. Pa tudi če jo, vsak bralec, kot je to izpostavila že hermenevtika, določen tekst bere z določeno naravnanostjo in recimo temu predsodkom. Ob današnjih množičnih informacijah in vplivu medijev, ki prenesejo in strnejo celoten napor sodnika javnosti v omejeno število vrstic ali minut prispevka, pa še tako »popolna« obrazložitev ne more imeti »čistega« legitimizacijskega učinka. Sploh če razumemo, da je že obrazložitev sama strnjen prikaz, tako postopka kot izvedenih dokazov. 

V osnutku koalicijske pogodbe, ki ga je predložila Stranka Mira Cerarja lahko preberem, da bi se naj ustanovilo specializirano sodišče za najtežje oblike kaznivih dejanj. Ideja ima svojo težo in je ni za zanemariti. Podobne posebne oddelke ali cela sodišča imajo mnoge države. Razen organizacijskega pomena, tako si upam trditi, ta ideja temelji tudi na potrebi po dodatni sprejemljivosti sodnih odločitev – beri legitimnosti. Vprašanje, ki se mi postavlja pa je, ali z ustanavljanjem novih »supersodišč« ali novih inštanc (pritožbenih poti, pravnih sredstev itd.), resnično prispevamo k temu.

Kaj pa, če bi začeli razmišljati o tem, da v postopek sodnega odločanja aktivneje vključimo državljane? Kaj pa, če je čas za upravičen razmislek o tem, da bi v določenih zadevah odločala porota – laična porota?

Če beremo vire, ki govorijo o prednostih in slabostih porotnega sojenja, se med prednostmi omenja, da ker slednja predstavlja splošno javnost, odloča bolj v skladu s skupnimi vrednotami, da je zaradi načela »več glav, več ve« in ob dejstvu, da se ukvarjajo samo z vprašanji enega primera, razprava bolj poglobljena, nadalje; da je več ljudi težje podkupiti ali doseči druge vrste pristranskost. In še, kar tudi ni zanemarljivo, porota se z vsemi dokazi seznani neposredno na glavni obravnavi in o zadevi, ko se stvar začne obravnavati, nima prav nobenega predznanja, skratka, je neobremenjena. Sam bi na primeru Republike Slovenije še dodal, da bi s tem več državljanov dobilo vpogled v delovanje sodišč, bili bi aktivno vključeni v odločanje in s tem tudi v delovanje države.

Odločanje porote ni tako arhaična stvar, niti ne pridržana za anglosaksonski pravni sistem (v določeni izpeljavi jo ima Avstrija, tudi Švica) in če je njena uporaba vezana na odločanje o pomembnejših zadevah, ne bi smela predstavljati večje finančne obremenitve. Res je, da se je v preteklosti porotni sistem opuščal zaradi svojih pomanjkljivosti (pomanjkanje strokovnosti, podvrženost retoričnim sposobnostim strank, splošni predsodki in podobno), toda v mladi demokraciji, kjer se legitimnost profesionalnih sodnih odločitev izpodbija, po moji oceni predstavlja nekaj, o čemer bi morali razmišljati.

Sedaj stranke o svojih dejstvih  prepričujejo ljudi zunaj sodišč, od tega pa je v veliki meri odvisen končni učinek sodbe. Naj jih prepričajo tam, kjer je to potrebno, v sodni dvorani.

Je to preveč drzna misel?

P.S.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Gre za dogajanje, povezano z reševanjem primera, katerega razsežnosti so očitno presegle meje nekega običajnega kazenskega postopka. Seveda govorim o t.i. "zadevi Patria".

Za človeka, ki se vsakodnevno ukvarja z vodenjem kazenskih postopkov in kateremu je skozi roke šla tudi kakšna odmevnejša zadeva, je takšen hrušč, ki se je dvignil okoli tega pravzaprav nedojemljiv. Najprej zaradi tega, ker je potek kazenskega postopka že po definiciji namenjen temu, da se pri obravnavanju zadeve izključijo prav takšne strasti in nato še, ker se, vsaj takšno je moje skromno mnenje, pri tem prav pravna znanost mora vesti tako, da te strasti umirja.

Razloga sta najmanj dva: prvič, ker se sicer tvega, da bodo zadeve ušle nadzoru in se bodo reševale na nepraven način - s posledicami, ki si jih (vsaj tako upam) nihče ne želi, in drugič, ker nas k temu zavezuje etika pravniškega poklica.

Najprej k zavestnemu podpihovanju k protestom pred zgradbo Vrhovnega sodišča. V principu je javno izražanje mnenj resnično zaželena stvar v neki demokraciji, predvsem tam, kjer je potrebno oblikovanje politične volje. Ali so sodišča resnično institucije, kjer naj se uveljavljajo tovrstni interesi, je vprašanje, ki po mojem terja negativen odgovor. Razlog je predvsem v tem, ker bo odločitev sodišča, ne glede na izid suspektna, to pa je prav tisto, čemur se z odločitvami sodišč želimo izogniti. Po domače povedano, če bo recimo v konkretnem primeru sodba razveljavljena, se lahko pri ljudeh, ki se s sodbo strinjajo ustvari vtis, da je sodišče popustilo pod pritiski, kar lahko privede do novih demonstracij, če ne še kaj hujšega. Za obtoženca bi to lahko imelo prav obraten učinek od zaželenega. O drugem absurdu, ko se razpravlja o pedigrejih posameznih sodnikov, sploh nima smisla govoriti. Ko se razprava enkrat preusmeri od zadeve k osebam, ki o njej odločajo je povsem jasno, da odločitev ne bo imela učinka, ki naj ga ima. Če bodo pri odločanju sodelovale osebe, ki imajo za kakšno stran ustrezen "pedigre" bo druga spet imela vtis, da je odločitev pogojena s tem in obratno. Tako nikakor ne moremo priti do ustreznega konca. Poudarjam, tudi glavni osebi v takem postopku - obtoženemu, to ne more biti v korist.

Drugič, pravno strokovna razprava, je presegla okvire, kjer bi še lahko rekli, da gre za strokovno utemeljeno kritiko. Že zdavnaj so se zamešali kazensko pravni in politični argumenti in to do takšne mere, da se marsikdo ob prebiranju tega drži za glavo. Ko bo cela zadeva končana (če zaradi zgoraj navedenega sploh kdaj doživi ustrezen konec), bo po moji oceni, marsikdo moral imeti "mačka". Sam se ne morem upreti misli, da se je pri marsikaterem zgodilo to, da je za ustrezen učinek zavrgel osnovno znanstveno izhodišče - objektivnost in distanco do preučevanega predmeta. Takšno početje pri že tako specifični metodologiji pravne znanosti ima lahko prav zanjo najhujše posledice. Prepričan sem, da bo se zaradi tega kdo ponovno spomnil šekspirjanske rešitve za probleme tega sveta (first we kill all lawyers). Spet, ni moj namen, da bi poskušal preprečevati znanstveno razpravo, a ocenjujem, da obstaja čas in kraj za te stvari in seveda predvsem drža, ki zajema zavedanje o tem, kakšne so lahko posledice izrečenih besed znanstvenih avtoritet. Ne pa da se spušča na raven in forum bulevarskega tiska. Predvsem zaradi tega, ker na teh forumih ni ne ustreznega predznanja niti dovolj prostora (ali "minutaže") za ustrezen in primeren diskurz. Če se mi ne verjame, naj se enostavno pogleda na komentarje "trolov" - tam so prikazani učinki na ciljno publiko. Če je to tisto, kar se želi doseči, nam Bog pomagaj ...

Naj bo še enkrat poudarjeno, moji pomisleki niso niti približno namenjeni niti usmerjeni k takšnemu ali drugačnemu razpletu v konkretni zadevi. Kot sodnika in kot pravnika me seveda končna odločitev strokovno zanima, a se po drugi strani zavedam, da imajo moje besede prav zaradi tega učinke, ki terjajo veliko zadržanost. Zaradi prava in njegove vrednosti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Osemdeseta so bila na področju prava precej burna leta, ker se je, tako kot danes, rajnka država spopadala s finančnimi težavami in, kot je v navadi v teh primerih, se je z inflacijo predpisov poskušalo ustrezno reagirati na zahteve časa. Na koncu tudi s pretirano uporabo takšnih izjemnih institutov, kot so uredbe z zakonsko močjo. Danes se mi zdi, da se pravzaprav vsaka kriza prej ali slej konča s pretiranim vplivom izvršilne veje oblasti in skoraj prepričan sem, da glede tega v Sloveniji še nismo videli zadnjega dejanja.

A če se vrnem nazaj, na začetke mojega študija prava, mi je kaj kmalu  pozornost pritegnilo dejstvo, da ima pravo nekatere osnovne postulate, nekatere zadeve, ki jih je možno, kljub vseh heterogenosti sveta in celo časovni oddaljenosti, zaznati povsod. In, ko sem v tretjem letniku spoznal še filozofijo prava, sem bil »pečen«.

Kot pravnik, tako si drznem trditi, imam privilegij, da na neko vedenje in ravnanje gledam skozi več zornih kotov. Lahko ga, tako kot vsi, opazujem skozi svoja intimna prepričanja, tudi predsodke, stereotipe in kar je še takega, kar nas opredeljuje in vpliva na ocenjevanje drugih ljudi in njihovega delovanja. Toda pravo mi omogoča tudi to, da stopim iz tega okolja in vedenje in ravnanje ocenjujem tako skozi trenutni pozitivno pravni okvir, kot tudi skozi tiste osnove, ki so se oblikovale kot del pravne kulture. Prav to je posebna vrednost tega poklica.

Verjetno nisem edini, ki se je še za časa študija srečal s tem, da mu je pristopil prijatelj ali prijateljica in ga pobaral, kako naj »pravno« reši neko svojo težavo. Tudi pri meni ni bilo nič drugače in moj prvi »primer« je bil, kot je pogosto, kup težav in vprašanj, ki so doletele prijateljico, ki se je nameravala ločiti od soproga, kaj kmalu pa tudi prijatelj, ki se je (kot običajno) znašel v postopku zaradi prekrška zoper cestno prometne predpise.

Pri takih zadevah je tako, da prej ali slej ugotoviš, da je to, kar ljudje od pravnika pričakujejo, zelo različno od tistega, čemur pravo pravzaprav služi. Zlasti pri družinskem in dednem pravu kaj kmalu padeš v kakofonijo tistega, kar tvori medčloveške odnose in je tako tisto, s čemer lahko resnično pravno »delaš« potrebno z muko izvleči iz prizadetega ali pa izluščiti iz vse navlake, s katero te dotični zasipa. Tudi ni presenetljivo, da je motiv človeka, ki želi »pravno« urediti zadeve, dokaj prepoznaven že po par besedah, včasih celo določno izražen v vprašanju: »Kako ga lahko pravno zafrknem?« (uporaba te besede je veliko milejša inačica dejanske). Na kakšnem drugem področju prava pa: »Kako se lahko pravno »izvlečem«?«

Distanca, na katero bi te morala pravzaprav opozarjati pravna izobrazba sama po sebi, je, da se take zahteve preprosto spregledajo. Pravo resnično ne služi temu, da bi drugega »zafrknili«, ga »izvlekli« ali dosegli učinke, ki so zunaj tistih, ki jih pravo lahko doseže. In obratno, pravo lahko sicer doseže tudi čustveno doživeto zadovoljitev (recimo ob izplačilu odškodnine), a to nikakor ni namen pravnega instituta. Enako velja tudi za kazensko sankcijo – namenjena je obsojencu in ne satisfakciji oškodovanca.

A zakaj sploh ponavljati nekaj tako očitnega oz. pravniku samoumevnega?

Zato, ker se po mojem trdnem prepričanju vedno bolj dokazuje, da se od prava in njegovih »izvajalcev« resnično pričakuje, da sanirajo vse, tudi tisto, kar tja ne sodi. V očitnem pomanjkanju moralnega se poskuša njegove učinke doseči s pravnim. Mislim, da je bil Jürgen Habermas tisti, ki je to zahtevo do modernega prava izrazil s trditvijo, da se pričakuje, da »pravo prevzame breme slabotne postkonvencionalne morale«. Toda, če privolimo v to, bomo morali nujno privoliti tudi v tisto, kar je tipično za moralno dojemanje sveta – partikularnost – beri neenakost, spontanost – beri arbitrarnost, intuitivnost – beri nepredvidljivost. Težava ni samo v tem, ker bi to pomenilo negacijo prava, temveč, ker bi predstavljalo tudi razvrednotenje morale.  

Še najhuje pa je, ko pravniki sami padejo v to priročno past. Toliko skreganosti z elementarnimi značilnostmi prava, kot sem jih zasledil v javnem diskurzu v zadnjem času, kaže, kako hitro se lahko prečka meja med tistim, kar mora veljati, da bi lahko neka družba preživela, in tistim, ki nujno vodi v njen prepad.

In, iskreno rečeno, stojimo tako na robu, da bi spet raje bil pilot.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Jasno je, da pri takem mentalnem okolju, za ribiča celotna stvar kmalu izgubi privlačnost. Tudi če poskuša ostati miren in izklopiti, bo neprestano najedanje imelo svoje posledice. Če ne drugega, se vsaj na to mesto, pa naj bo še tako bogato z ribami, ne bo vračal.

Dejstvo je, da imamo v tej naši mali državi krizo, a pri tem ne mislim toliko ekonomske krize, kot krizo sprejemanja že srednjeročnih, kaj šele dolgoročnih odločitev o tem, kaj so naši skupni cilji. O poti, ki naj jo uberemo do teh ciljev, pa  sploh ne bi govoril.

Da je sprejemanje odločitev oteženo že na individualni ravni, ki je za delovanje demokratične države še najbolj pomembna, je znano. Ko morajo upravni delavci odločati v upravnem postopku na podlagi predpisov, ki jih v imenu takšnega ali drugačnega razloga sprejme državni zbor in/ali vlada, se bo nanje vsul pravi plaz kritik in najmanj kar je, bodo vsi v tej verigi odgovornost za to prevalili na tistega, ki je v tem postopku najbolj pogosto »storilec« - anonimni uradnik – birokrat. Vsakokratna opozicija pa bo tako sveto obljubljala, da bo to v svojem mandatu odpravila. Dejansko pa so do sedaj čisto vsi prispevali k temu, da so določeni (u)pravni postopki nepregledni in težavni, sprejemanje hitrih odločitev pa skorajda nemogoče. Težko je namreč zadovoljiti vse interese v oblastnem odločanju, ne da bi pri tem le tega ne obremenili z dodatnimi ovirami in zahtevami.

V zadnjem času mi je po naključju postavilo pred oči odločanje o brezplačni pravni pomoči. Sodeloval sem pri seminarju, na katerem bi moral predstaviti sodnikov pogled na tako imenovani »objektivni pogoj«, da se nekomu dodeli brezplačna pravna pomoč. Moram priznati, da na začetku nisem najbolj razumel, kaj se pravzaprav od mene zahteva, ker mi je vsaj pri kazenskem pravu nekako jasno, da so posegi v človekove pravice takšni, da pomoč zagovornika predvidevajo že konvencije, pa tudi ustava sama.

A ko pogledaš sodno prakso, kaj kmalu ugotoviš, da je to konkretno upravno odločanje obremenjeno tudi z vprašanjem o tem, v kakšnem kazenskem postopku se je posameznik znašel in ali okoliščine tega postopka (razen njegove finančne (ne)sposobnosti za ustrezno pravno pomoč) upravičujejo dodelitev zagovornika »na račun države«. Na kratko in poenostavljeno povedano, tisti, ki odločajo, da se nekomu dodeli zagovornik v kazenskem postopku, naj bi se spustili tudi v to, ali mu bo to kaj pomagalo oz. ali je očitek dovolj težek, da opravičuje uporabo zagovornika. Te zadeve  dejansko postavlja že Evropska konvencija o človekovih pravicah, ko poskuša pojasniti pojem »interes pravičnosti« kot vsebinski pogoj pravice do pravne pomoči. Toda, kompleksno upravno odločanje, vsaj glede kazenskega postopka, ki se zahteva zaradi določbe 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, bi lahko nadomestila tudi enostavna dikcija, ki izvira iz sodne prakse Evropskega sodišča – da se pri predpisanih prostostnih kaznih za kazniva dejanja »interes pravičnosti« presumira. (»In principle, where deprivation of liberty is at stake, the interests of justice call for legal representation« (Guide on Article 6 – Right to fair trial, ECHR, str.45)). Tako pa se odločevalcem nalaga, da študirajo kazenski spis in iščejo podlage za svojo odločitev, kar se mi, čisto na elementarni ravni, zdi popolnoma nesprejemljivo, ker to res ni stvar upravnega postopka.

Ne znam si predstavljati drugega motiva, kot to, da se poskuša varčevati na napačnem koncu in s precejšnjim tveganjem, da bo prišlo do naknadnih težav. Verjetno spet zaradi tega, da nekdo ne bi očital zapravljanja proračunskih sredstev. Tako se tudi tukaj pokaže, da je proces odločanja v naši državi usmerjen ne na reševanje problemov, temveč na iskanje problemov. Tako nujno pride do oblikovanja pravila, da v težave ne moreš zaiti, če rečeš ne (*1). Če rečeš ne, potem ne moreš porabiti proračunskih sredstev in, ker je to sedaj najvišje vodilo, te praviloma nihče ne bo »gnjavil«. Pri tem pa se ne upošteva, da proračun več stane to, ker odločanje traja bistveno dalj časa, kot bi to bilo potrebno, da ne govorim o tem, kaj se lahko zgodi, če bo nekdo to pripeljal do Evropskega sodišča za človekove pravice.

Na podobne zadeve sem naletel tudi svoj čas, ko sem se ukvarjal z begunci. Tudi tam se je ugotavljala cela vrsta stvari, pri katerih se nisi mogel znebiti občutka, da služijo predvsem zavrnitvi prošnje. Čeprav bi verjetno državo stalo manj, ko bi nekdo ta status dobil prej in s tem tudi prej začel skrbeti zase, ne pa kot »prosilec za azil« živel na račun proračuna in predvsem postal odvisen od takšnega načina življenja.

Takih postopkov je še več, obremenjenih z navodili in podrobnostmi, ki pravzaprav onemogočajo učinkovito odločanje in, ki kaj kmalu, tako kot pri zgoraj navedenem ribiču, povzročijo, da se pravilne odločitve odlagajo ali pa sploh ne sprejmejo.

Prej ali slej se bo potrebno odločiti o tem, kdo pravzaprav lovi ribe, ribič ali tisti, ki gleda.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Edward Coke je navedel, da: „Jurisprudentia est juvenibus regimen, senibus solamen, pauperibus divitae et divitibus securitas“ oz. v prostem prevodu, da je pravna znanost mladim vzgoja, starcem tolažba, ubogim bogastvo in bogatim varnost (prevod ni natančen, ker je pojem jurisprudentia težko enoznačno prevesti). Če to prestavim v nit te kolumne, gre za različne zorne kote, skozi katere lahko gledamo pravo nasploh. In navedeni, čeprav prekrasno opredeljeni, sploh niso edini. Zorni kot ne postavlja zgolj pravno znanje, temveč tudi, če ne zlasti, položaj v družbeni ali oblastni strukturi ali celo kulturno okolje.

Prvič sem spremembo zornega kota razločno zaznal, ko sem začel obiskovati pravno fakulteto. Lahko bi rekel, da sem doživel poseben trenutek, ko sem spoznal, da pravo ni zapleten gozd, v katerem se moraš izogibati oviram, ki se ti postavljajo, temveč mi riše predvsem varno pot do mojega cilja. Da smisel študija ni iskanje lukenj v mreži poti, skozi katere se lahko izviješ, temveč način, kako ostati na teh poteh. Da smisel delovanja pravnika ni, kako „nadmudriti“ drugega, temveč, kako se izogniti nedorečenosti siceršnje medčloveške komunikacije in jasno vzpostaviti odnose med posamezniki na pomembnejših področjih. Pravo sem zato odsihmal vedno dojemal kot civilizacijsko pridobitev, ki ureja medsebojna razmerja posameznikov na tak način, da se lahko vedno zanesejo, da, če se bodo pravil držali, ne morejo utrpeti nobene škode, še zlasti ne s strani tistih, ki imajo moč ali veščine, ki je pravo ne priznava.

Zlasti v kazenskem pravu je bilo to spoznanje najbolj šokantno. V srednji šoli sem se, kot policist (oz. miličnik - kadet) učil predvsem o tem, kako posamezno dejanje opredeliti kot kaznivo, kako pravilno izvesti postopke, da lahko uspešno izvajaš pregon storilcev kaznivih dejanj. Zato mi na začetku kar ni šlo v betico, ko sem na fakulteti predvsem (vsaj tako se mi je zdelo) poslušal o pravicah obdolženih, o pravilnosti postopka kot garanciji za, recimo temu „fair play“. A šlo je pravzaprav za stvar zornega kota - iz perspektive policista so procesne garancije v najslabšem primeru ovira, v najboljšem primeru pa zgolj sredstvo, da se nekoga, ki je (po prepričanju policista) storil neko kaznivo dejanje ali bolje rečeno, iz njegovega zornega kota „nekaj narobe“, spravi za zapahe. Ne moremo reči, da je policistovo gledanje zato nekaj slabega ali boljšega. Gre za zorni kot in perspektivo, ki je legitimna in potrebna - a v določeni meri.

Podobno se ti zorni kot spremeni takrat, ko moraš izpolniti neke pogoje, ki jih predvideva zakon. Načelno so pogoji, ki jih vsebuje nek predpis, vedno, vsaj majčkeno, moteči. Pred časom sem tako, s škripajočimi zobmi zbiral opremo, potrebno za registracijo barke za odprto območje plovbe. Pravilnik o čolnih in plavajočih napravah, ki to opredeljuje, ima v 44. členu 34 alinej, kaj vse moraš imeti in ker v navtiki vsaka stvar dosega najmanj dvojno ceno tistega, kar človek potrebuje na kopnem, je bilo preklinjanje skorajda nujno. Ob tem pa tudi bentenje, čemu je tega treba. A spet, vmes je poteklo kar nekaj let in, če danes pogledam po tej naši ljubi, stari lupini, lahko navedenim alinejam dodam še kakšnih 10 lastnih, ki so se „napravile“ same.

Tudi tukaj so izkušnje in pridobljeno znanje, predvsem pa odgovornost za varnost, spremenile zorni kot na neko pravno ureditev. Nekaj, kar mi je predstavljalo nadlogo, je postalo smisel. Tako kot procesna pravila kazenskega postopka skozi zorni kot sodnika.

Ne vem, na tem mestu bi se morala iz razmišljanja razviti neka morala. Če poskusim, bi najprej rekel, da je za razumevanje prava potreben ne samo strokovni, temveč tudi osebni uvid. Lahko bi tudi rekel, da je potrebno resnično razmisliti, preden se za namen preprečevanja zlorab, pravna pravila oblikuje tako, da se zagreni življenje tudi tistim, ki jim zloraba ni niti prišla na misel.  Mogoče to, da je potrebno vložiti precej napora, da se pojasni, čemu služi neko pravno pravilo in v razpravah opozoriti tudi na kakšen drugačen zorni kot ali še bolje, opazovati in misliti iz vseh zornih kotov.

Mogoče zgolj zato, da bi imeli tudi perspektivo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

A glavna težava ni to – sodelujoči v takšnih razpravah se zaradi tempa in okolja, v katerem ni mogoče razviti misli, pogosto ne znajdejo in zlahka padejo v pasti, ki jih zaradi popolnoma drugih učinkov, diktira voditelj. Če dejstva ali razprava ne potrjujejo vnaprej začrtanega sporočila takšne oddaje – toliko slabše za dejstva in razpravo.

V sodobni dobi pač družba poskuša misliti kompleksne stvari s preprostimi slogani, ki gredo v uho in ki hkrati odpravljajo osebni občutek neadekvatnosti in nemoči. Če se jih zreducira na slogane, si lahko v olajšanje zadev vsak posameznik te ponavlja kot mantro in sprosti notranjo negotovost. Če se pri tem še locira/identificira posameznika, krivca za njegove tegobe – toliko bolje.

Tako sem ondan moral poslušati – šlo je za klasično dilemo o tem, ali naj izklopim televizor, ker me je stvar živcirala, in tem, da moram biti seznanjen s stvarmi, ki se nanašajo na moj poklic - o odgovornosti sodnikov glede pravilnosti njihove odločitve. Pri tem so bili izpostavljeni primeri, kjer so bile po instančni poti na tak ali drugačen način postavljene pod vprašaj odločitve sodišč. Odgovornost za to se je v konceptu oddaje pripisala kar posameznemu sodniku. Na takšno ugotovitev pa dalje navezalo vprašanje, ki je tako popularno – ali bo odgovarjal. Pri tem pa so bili po mojem vedenju predstavljeni večinoma taki primeri, v katerih je o zadevi odločal senat – v večini celo »petorica«, torej dva poklicna sodnika in trije sodniki porotniki. V enem primeru (če me spomin ne vara) je zadeva bila spoznana kot napačna odločitev šele na tretji stopnji, torej je vmes prvostopenjsko odločitev kot pravilno spoznalo tudi višje sodišče, ki spet odloča v senatu treh sodnikov. Če bi dodali še kakšno, bi našli tudi tako, kjer je kasneje razveljavljeno odločitev dodatno potrdil tudi senat Vrhovnega sodišča.

Prva past, ki se izpostavi, ko se v takšnih oddajah vpraša, ali bo sodnik odgovarjal, je v tem, da se neposredno sugerira, da je odločitve pri sojenju sprejemal zgolj predsednik senata. In zanimivo, do sedaj še nikoli nisem slišal, da bi kdo od razpravljajočih najprej opozoril prav na to. A za zadevo je ključno.

Predsednik senata na prvi stopnji seveda ima nekatere pristojnosti, za katere je pri sojenju na prvi stopnji odgovoren izključno on sam. A vsebinske, najbolj odločilne za sojenje, so v pristojnosti senata. Na inštanci je gotovo imel največje breme sodnik poročevalec, ki senata sploh ne vodi, a spet – odločitve, ki so za zadevo bistvene – so v pristojnosti senata.

Razlog za senatno sojenje je prav v tem, ker presumira, da v zadevah, v katerih je vpleten človek, ni mogoče sprejeti enoznačnih odločitev. Kot sem napisal že zadnjič, prav zaradi tega to breme v anglosaksonskem sistemu prevzema porota, katere odločanje je prepuščeno čisto njej lastni notranji dinamiki, ki vnaprej ni popolnoma predvidljiva. Sojenje v zboru (senatu) je tako namenjeno udejanjanju maksime, da »več glav več ve« in zato tudi, težja kot je zadeva, širši je krog tistih, ki sodelujejo pri sprejemu odločitve. Posredno pa, tako kot pri krvniku, ki ima zakrit obraz, veččlanska sestava odraža tudi potrebo po tem, da se odgovornosti ne personalizira v eni osebi, ker bi to predstavljalo breme, ki lahko vpliva na nepristranskost odločitve. Prav zato je glede mnenj, podanih pri sprejemanju sodne odločitve, podana z ustavo določena imuniteta (glej. 134 čl. U RS - Nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču.) In prav zato, ker se lahko tudi več ljudi v skupni odločitvi zmoti ali jo oceni drugače, je predvideno še več kontrol in možnosti, da se na to pogleda z druge perspektive.

Pod takšno premiso na odločitev, sprejeto v senatu, seveda ni več možno kazati s prstom kot na odločitve ene, resda glavne osebe v sodnem postopku. Od tukaj dalje mora razprava torej dobiti čisto drugo konotacijo, ki pa, kot je očitno, presega domet na minute določenega javnega prostora.

Da ne bo pomote – predsednik senata oz. sodnik posameznik seveda odgovarja za svoje strokovne odločitve, še toliko bolj tudi za tiste, ki sodijo v njegovo neposredno odgovornost – od pisanja odločb in obrazložitev odločitev do vodenja postopka v organizacijskem smislu. Med zadeve, ki se ocenjujejo na vsake tri leta, sodi tudi preverjanje pravilnosti odločitev skozi kriterij »sposobnost razreševanja pravnih vprašanj« (glej 29. člen Zakona o sodniški službi) torej tudi to, ali so bile odločitve »njegovega senata« pravilne ali ne. In, to je potrebno očitno poudarjati vsakič, ko se dotaknemo te teme, trajni mandat ne ščiti pred neizpolnjevanjem tako delovnih kot strokovnih dolžnosti (glej 33. člen istega zakona »Če iz ocene izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi, mu sodniška funkcija preneha.«)

A če se hočemo resno ukvarjati s tem, kako izboljšati delovanje sodišč, je potrebno vendarle vsaj minimalno poznati izhodišča sojenja in tudi razloge, zakaj se sodi v sestavi senata.

Da težave so, nihče ne zanika. Da so te težave natančno opredeljene, vsaj za kazensko pravo, pa tudi. S temi zadevami so se ukvarjali številni, sam bi najprej gotovo omenil študijo Potek kazenskih postopkov v Sloveniji pod vodstvom dr. Marka Bošnjaka. Povzetki, ki jih študija podaja, so podani v 10-ih izhodiščih, od katerih je mogoče sami točki odločanja – bodisi sodniku posamezniku ali senatu, pripisati zgolj dve ali tri, pa še za te sem prepričan, da bi bile bistveno zmanjšane, če bi se ustrezno poskrbelo za ostalo.

A dokler razprava ob sprenevedanju glede resničnih razlogov poskuša »rešiti« probleme slovenskega sodstva preko pleč sodnikov, resničnih rak ran pravosodja ne bomo odpravili.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Na ravni splošne javnosti je očitno, da gre za produkt obveščanja medijev, ki, kar je tudi njihova dolžnost, izpostavljajo tiste primere, ki so zanimivi na tak ali drugačen način. Kot je v navadi, je seveda tisto, kar je slabo, vredno večje pozornosti, in si zaradi tega drugačnega rezultata niti ni obetati.

Na ravni posamičnih primerov je zaupanje v sodnike, vsaj za kazensko področje lahko to mirno zatrdim, očitno bistveno večje. Odkar je bila uvedena s spremembo ZKP možnost, da se obtoženi v okrožni pristojnosti odloči, ali mu bo sodil sodnik posameznik ali senat, v katerem so tudi laični porotniki, ki v našem sistemu namreč predstavljajo kontrolo laične javnosti, sem senatu predsedoval, takole počez rečeno, v mogoče treh odstotkih zadev. In da ne bo pomote, tudi v zadevah, ki se niso končale s priznanjem krivde na prednaroku, ta odstotek ni bistveno višji. In tukaj govorimo o par sto zadevah. Vsaj kolikor je meni znano, je podoben odstotek zadev, v katerih sodi senat, tudi pri kolegih podoben.

Osebno si to razlagam tako, da »insiderji« očitno bolj zaupajo strokovnosti in nepristranskosti sodnika kot »outsiderji«, ki sodstvo poznajo le skozi posredna pričanja – zlasti medijev. Če udeleženci v postopkih ne vidijo potrebe po kontroli sodnikov porotnikov, očitno zaupajo v pravilnost sodnega odločanja.

Verjamem tudi, da si laična javnost predstavlja, da sodim pred nabito polno sodno dvorano, kjer zainteresirani spremljajo vsako potezo, ki jo povleče katera od strani v postopku, a dejstvo je, da se mi je to zgodilo zgolj enkrat, pa še takrat, ker so se pripadniki določenega poklica odločili, da bodo svoj protest izrazili s prisotnostjo na sojenju svojemu kolegu. Večinoma pa je tako, da razen kaj več kot treh ali štirih novinarjev, tudi v najbolj odmevnih primerih, ni videti v dvorani. Še strokovno javnost, beri študente prava, sem v vseh teh letih videl le za vzorec.

Glede na statistiko v kazenskih zadevah je očitno, da tudi v strokovnem smislu, sojenju na prvi stopnji ni kaj dosti očitati. Stopnja zaupanja tako očitno tudi ne temelji na objektivnih pokazateljih delovanja sodnikov na kazenskem področju..

Kot pri vseh zadevah, ki se nanašajo na delovanje države, je očitno, da neke pretirane želje po osebnem uvidu v njeno delovanje, ali celo sodelovanje pri tem, pri državljanih Slovenije ni zaznati. Če bi sodil po navzočnosti na obravnavah, je povprečnemu državljanu pravzaprav vseeno, kako potekajo postopki, zanima ga zgolj rezultat. Ta mora seveda ustrezati njegovemu subjektivnemu dojemanju pravice in resnice, za katero mu povedo drugi. Nekako podobno kot izberemo izdelek v supermarketu, na podlagi reklame, ki je najbolj učinkovita ali tega, kar nam o izdelku povedo drugi. Da sem sarkastičen, verjetno ni potrebno dodati.

V luči takšnega razumevanja delovanja sodstva in prava nasploh, je tudi jasno, da  si mnogi želijo televizijske prenose sodnih postopkov. Načelno s tem ni nič narobe, nenazadnje tudi iz moje strani, saj sam in kolegi sodimo, kot da nas opazujejo vsi, a vrag se tudi v tem primeru skriva v detajlih Ker je dejstvo, da bi večina hotela videti predvsem neke vrste video povzetke sojenj, se posebno vprašanje postavlja glede tega, kdo bi imel v rokah montažo takšnega povzetka, če navedem najbolj očitno dilemo[1].

Če razmišljam bolj radikalno, se lahko vprašam tudi, ali bi bilo kaj drugače, če bi imeli sistem porotnega sojenja. Izziv, ki ga je v ta prostor, vsaj kolikor je meni znano, že konec osemdesetih let, vrgel dr. Boštjan M. Zupančič[2]. Če odmislim konceptualne probleme, s katerimi se v Sloveniji ubadamo že od same osamosvojitve dalje, bi uvedba  državljanske dolžnosti sodelovanja pri sodnem odločanju vsekakor imela določene učinke na percepcijo sodstva. V tej luči bi zlasti presoja dejstev, na katerih sodba temelji, morala izgubiti sum o tem, da sodniki dejstva prikrojijo svoji predstavi. Učinek bi bil verjetno tudi v ponotranjenju razumevanja države, ne kot  nečesa kar deluje samo po sebi, temveč nečesa, kar je potrebno držati  v rokah in se za to tudi izpostaviti.

Imam pa svojo predstavo o tem, kaj bi slovenski državljan občutil in naredil, če bi recimo sprejel obvestilo o tem, da bo sodeloval v poroti. Npr. tako, kot je to napisano v Priročniku za porotnike Zahodne Virginije: » Kot državljan ste dolgo uživali privilegije in zaščito vaše oblasti. Zdaj ste poklicani v službo tej isti oblasti.« [3] . Še zlasti, če bi šlo za kakšno težjo zadevo.

Če sem malo sarkastičen, bi stopnja navdušenja in pripravljenosti, ustrezala sedanji stopnji zaupanja v sodstvo.

[1] O teh in podobnih dilemah obširno Gregor Strojin: Odnosi z medijiv sodstvu, Pravosodni bilten 2/2013, str.79. - 110

[2] B.M.Zupančič: Pravo in prav – eseji o pravni državi, Cankarjeva založba 1990

[3] Celoten tekst: “As a citizen, you have long enjoyed the privileges and protection of your government. Now you are called into service for that same government. You have been summoned and qualified as a trial juror for the courts of West Virginia” http://www.courtswv.gov/public-resources/jury/juryhdbk.htm

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Težava takšnega vsakdana v sodobni kulturi je, da se ne prepozna njegove kvalitete niti pomena. Življenje vsakdana se pogosto celo predstavlja kot nekaj negativnega, nekaj, kar ne prispeva k splošnemu napredku. Slednjega, po današnjih vrednostnih merilih, lahko generira le mobilnost, fleksibilnost in dinamika, pa četudi brez pravega motiva. Verjetno je sprejemanje nevrotičnosti družbe kot vrednote, pogojeno s “prodajanjem” idealov večne mladosti, ki je takšna že po naravi, polna iskanja svoje poti in energije, ki kar prekipeva in sili k neprestanemu gibanju.

Težava takšnega pogleda je, da impulzi, ki so v mladosti zadostovali za motivacijo k nekemu ravnanju, pri osebi, ki je videla mnogo in preživela marsikaj (in se pri tem seveda postarala), ne povzročijo zaželenega učinka. Zato je pač potrebno poseči po sredstvih, ki vzpostavijo neko videnje neustreznosti in nezapolnjenosti vsakdana, kar seveda premakne tudi tiste, ki bi sicer bili pasivni.

A tako kot pri tolikanj opevani gospodarski rasti, je mogoče takšno dinamičnost vzpodbujati le do določene mere. Tudi sredstva za motiviranje postanejo vedno bolj močna in hkrati vedno bolj destruktivna. Konja lahko goniš do določene mere, potem pa bo bodisi poginil ali pa jezdeca preprosto stresel s sebe.

V kontekstu pravno urejene družbe je mogoče impulze, ki povzročajo motiviranost posameznikov, podajati v pravnih okvirih. Namen prava je namreč tudi stabilizacija dinamike življenja in omejevanje morebitnih ekscesov, ki jih dinamika prinese. Od tod omejitve v cestnem prometu, določanje meja pri odnosih med posamezniki in celo načinov komuniciranja. Pri tem so nujno omejena tudi sredstva, ki jih ima pravo na razpolago, da te svoje cilje doseže. Pravo je zaradi te omejenosti, glede na prej navedene potrebe sodobne družbe, sicer zanimivo po svoji vsebini, a pri svoji izvedbi " živi dolgčas".

Zadnjič sem na televizijskem kanalu National Geografica, pri katerem je že ime bilo garant za neko verodostojnost, gledal oddajo o t.i. »Doomsday preppers«, kar je težko posloveniti, govora pa je bilo o posameznikih oz. celih družinah, ki se resno in organizirano pripravljajo za »sodni dan«, bodisi kot posledico nuklearne katastrofe ali čisto enostavno Božjega srda. Tako si ti, ki so prepričani, da prihaja končna katastrofa, gradijo bunkerje, delajo zaloge za preživetje in celo usposabljajo svoje otroke in družine v boju »mož na moža«. Da o kopičenju orožja, streliva in eksploziva niti ne govorim. Že napovednik oddaje je takšen, da vzbuja določeno zaskrbljenost, saj ugotavlja, da »jih je vedno več, njihove priprave pa vedno bolj intenzivne«.

Lahko si seveda rečemo, da gre za »odtrgance«, ki jih ima vsaka družba, a dejstvo je, da so le-ti produkt sodobne družbe. Tako kot v času hladne vojne, ki so si posamezniki gradili zaklonišča zaradi nevarnosti napada Sovjetske zveze, tudi njihova vizija Sodnega dne temelji na informcijah, ki so jih v prejemali.

Pomembneje in v kontekstu razmišljanja o pravno urejeni družbi je dejstvo, da takšni ljudje že v osnovi zavračajo skupno pravno urejenost v imenu, recimo temu skrajne sile, ki jim dovoljuje, da delujejo tudi izven pravnih okvirov. Na kratko povedano, pravico si jemljejo (zaenkrat še pod odložnim pogojem Sodnega dne) v svoje roke.

Motivacija posameznikov za takšno ekscesno delovanje, temelji, čisto enostavno povedano, na informacijah, ki jih ti sprejemajo. V današnjem okolju t.i. »infotainmenta«, ki je nadomestil stare in dolgočasne načine obveščanja, je za pričakovati, da bodo ekscesi takšnega tipa pogostejši. Ko pri ljudeh uporabljaš vedno bolj intenzivne prijeme, bodo tudi njihove reakcije intenzivnejše. Dejstvo je, da se danes vsaka poplava ali potres v poročilih spremeni v napoved Sodnega dne, ko bo vse še pogostejše, močnejše in bolj uničujoče. Vsak ponovljen dogodek je, da bi dosegel svoj učinek, pospremljen s še več dodatki, več grafikami, posebnim poročevalcem itd. Tudi če se nič drugega ne doda, je sporočilo jasno: »Pripravite se – prihaja Sodni dan«!

Na področju delovanja pravnega reda je stvar podobna – vedno večja medijska personalizacija delovanja sodstva, teorije zarote znotraj njega, povzročanje t.i. »moralne panike« glede določenih kaznivih dejanj in storilcev, sporoča, ne da bi se izrecno povedalo: »Pravo ne deluje – pripravite se« ali celo »vzemite Pravico v svoje roke«.

Zanima me, kje se bo iskala krivda, če in ko bo prišlo do prvih materialnih posledic.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pri sedanjih opozorilih sodstva, da zaradi neupoštevanja njegovih pripomb, ki so bile dane v času, ko se je na to še dalo vplivati, prihaja do resne nevarnosti blokade delovanja sodišč, se ponovno kaže, kako nevarno je slediti logiki hitrosti pri sprejemanju zakonodajnih odločitev.

Spominjam se, kako nam je na fakulteti profesor o vprašanju, zakaj se zakonodaja tolikokrat spreminja, povedal, da se pri nas rado sprejema rek: »Variato delectat!« oz. da so spremembe všečne. Z navedenim se da seveda strinjati, v kolikor gre zgolj za retorične prijeme, ki ne nosijo dejanskih posledic. Zakonodaja in sodni postopki pa takšnega razmišljanja ne prenašajo najbolje.

Takšnih zadev, ki so zaradi hitrosti, pogosto celo zaradi nekega kratkoročnega demagoškega učinka, povzročile izstavitev mastnega računa nam vsem, je bilo preveč, veliko preveč. Če začnem pri vprašanju izbrisanih, vprašanju tujih varčevalcev naših bank (kjer se še vedno bojim, da nam bo na koncu izstavljen visok račun) preko ZUJF-a do zadnje zadeve v zvezi z nepremičninskim davkom, so tu naštete samo nekatere.

Za politiko, ki očitno računa na približno štiriletni življenjski ciklus (drugače si ne znam razlagati njenega delovanja), očitno ne moremo računati, da bo resnično zainteresirana za trajnost in celovitost delovanja sodstva. Njeni motivi so pravzaprav čisto jasni – glede na prej navedeni življenjski ciklus je pomembno, da sodstvo ne deluje najbolje. Če bo namreč v sodni veji teklo vse »kot namazano«, odpadejo pomembni slogani za volivce, kot so npr. »odpravil bom sodne zaostanke, ogorčeno se bom boril z gospodarskim kriminalom in korupcijo, pospešili bomo sodne postopke« in tako naprej in nazaj – ad nauseam.

Logika delovanja sodstva je drugačna – nobenemu sodniku ni v interesu, da bi imel ogromno število odprtih zadev in da bi moral neprestano prilagajati delo spremembam zakonodaje. Gotovo je, da predstavlja iskanje pomena nekega zakonskega določila strokovni izziv, a primarno je pred sodnikom nek življenjski primer, ki ga mora umestiti v njegov okvir in sprejeti ustrezno odločitev. Vedno znova in vsak dan – do konca svoje poklicne kariere sodnika.

Usklajevanje teh dveh perspektiv je zato bolj stvar, recimo temu - državotvornega razmišljanja. Glede na vse, kar vem o mentaliteti sodstva, bi se takšna državotvornost kazala v resnem sprejemanju argumentov, ki jih sodstvo posreduje v zakonodajne postopke, bodisi neposredno kot pripombe, bodisi kot sodno prakso. Kolikor sem jih spremljal do sedaj, so bili vedno podani korektno in skrajno premišljeno (za moj okus pogosto celo preveč zadržano). Zelo nevarno pa je, če se jih sprejema kot politično konkurenčne predloge – zoper katere se pač vsaka vladajoča politika bori – ker to preprosto niso.

Tudi zadnja opozorila sodstva, za katera je očitno, da znotraj strokovnih in institucionalnih okvirov niso dobila ustreznega odziva, so, če človek pogleda gradiva, ki jih je Vrhovno sodišče priložilo, argumentirana in pojasnjujejo pravzaprav vse. Tudi odgovore na že toliko izrabljene argumente o zmanjševanju števila sodnikov in osebja, ki so pač analogni javno všečnemu opletanju s »požrešnim javnim sektorjem«.

Mogoče bi bilo dovolj, če bi se zgoraj omenjeni moto »Variatio delectat« zamenjal z »Qui habet aures audiendi, audiat« - naj tisti, ki ima ušesa, tudi posluša.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Glavni očitek, ki je nato privedel do ustavnih postopkov je bil namreč kriva izpovedba in tisto, kar bi pri nas prevedli v “oviranje pravosodja”, (obstruction of justice), ker je Clinton, čisto enostavno, o odnosih z Monico Lewinsky – lagal.

Žal se pri nas vedno znova pojavljajo situacije, ki kažejo na to, da resnično ne razumemo osnovnega problema pri osebah, ki opravljajo javne funkcije in kar je še huje, problema se večinoma ne zavedajo niti tisti, ki so na take funkcije imenovani. Pri vsem ustenju o transparentnosti in integriteti, pri celo jasno zakonsko določenih pojmih, manjka prav tisto elementarno – drža.

Vsak od nas ima takšno ali drugačno zgodbo, v kateri so trenutki in obdobja, na katere se spominjamo s ponosom, bilo bi pa popolnoma neumno pričakovati, da neka oseba ni nikoli delovala  na tak način, da se kasneje ne bi spraševal, ali je postopal pravilno ali se celo tega sramoval. Včasih gre za zadeve, ki so kasneje pomembne, včasih pa takšne, na katere lahko gledamo blagohotno ali v okvirih časa, v katerem so se dogodile.

Prav v Sloveniji, ker je ta v zadnjih sto letih prešla skozi več vrst državnih oblasti in političnih sistemov, je to še posebej prisotno. A namesto, da bi to vzeli v zakup in sprejeli naše zgodovinske izkušnje kot del naše nacionalne posebnosti, se raje postavljamo v neko shizofreno situacijo, kjer se na vse pretege poskuša tisto, kar sta zgodovina oz. čas razkrila kot zablodo, napačno oceno ali napako, prikriti ali pa vsaj pozabiti. Vse to tudi na ravni posameznika.

V tem vidim razlog, da se vedno znova pojavljajo situacije, ko se razkrije pri posameznem ministru, politiku ali sedaj v primeru novega predsednika Komisije za preprečevanje korupcije, kakšna stvar, ki jo je »pozabil« povedati in, ki bi, če bi jo povedal, lahko privedla do drugačnih odločitev glede njegovega imenovanja. Naj si bodo to pogodbe oz. poslovne povezave z državo ali spornimi subjekti, razni konflikti interesov ali v zadnjem primeru članstvo v politični stranki.

Čisto slovenska značilnost je biti tiho in upati, da bo nevihta prešla brez posledic. To seveda ni nič narobe, če se človek odloči za življenje v določeni anonimnosti, ni nikakor narobe, če si izbere pot zasebnosti, je pa popolnoma zgrešeno, če se odloči za javno življenje.

Pokončnost, ki je za opravljanje teh funkcij bistvo osebne integritete, pomeni najprej sprejeti samega sebe s svojimi pravilnimi in napačnimi odločitvami. Šele skozi to zavedanje je mogoče ob prijavi na tako funkcijo, storiti drugi korak, to je »popolno razkritje« (full disclosure), ki preprosto pomeni, da se v namen odstranitve varnostnih tveganj pove tudi tisto, kar se lahko nekomu šteje v slabo ali predstavlja rizik. Ne zaradi sebe, temveč zaradi funkcije, ki jo nekdo opravlja v korist države. Ker za to v primeru javnih funkcij gre – za delo v korist in v imenu države. V tej luči je posameznik popolnoma nepomemben.

Članstvo v neki politični stranki seveda ne predstavlja okoliščine, ki bi jo bil dolžan nek posameznik razkriti kar tako, a če se lahko postavi vprašanje o pristranskosti pri oblastnem delovanju ali odločanju je to, čisto enostavno – njegova dolžnost. In pri tem sploh ni pomembno za katero stranko gre.

Seveda lahko za to krivimo tudi postopek ali celo odločevalca, ki takšnega tveganja ni prepoznal. A sam postopek je odvisen tudi od tistih, ki v njem sodelujejo ali pa so, pogojno rečeno, njegov »predmet«. Če me zbudite ob polnoči, vam bom zdrdral pravni pouk za priče v kazenskem postopku: »Dolžni ste govoriti resnico, ničesar ne smete zamolčati! Kriva izpovedba je kaznivo dejanje ...« (*1) Postopek lahko tveganje prikrivanja do določene mere zmanjša, ne more pa ga izključiti. Pri imenovanju predsednika Komisije za preprečevanje korupcije za to nikakor ne more biti sporno, da je (bil) član politične stranke, temveč je zame sporno zgolj in samo, ali je to (pravočasno) povedal oz. ali ga je kdo to (pravočasno) vprašal.

Problem je, ko kandidati za javno funkcijo »prodajajo« svojo osebo in lastnosti kot rabljeni avto, to je, da ravnajo, kot da gre za prodajo po načelu »videno – kupljeno« in si je potem kupec sam kriv, kaj pa ni bolje pogledal. Takšen način pa je tudi sporočilo, kaj si nekdo o nas »kupcih« resnično misli. Američani imajo za to izraz »suckers« - pa si ga naj vsak prevede sam.

Zato pa v Sloveniji resnično drži trditev: »Takle mamo.«

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Kar je pravzaprav presenetljivo, je, da je evropska javnost, vsaj kolikor sem sam spremljal to, resnično pričakovala, da referendum ne bo uspel. Ob teh pričakovanjih je bilo največ slišati okoli tega, da se bo Švica (oz. njeni prebivalci) s svojo demokratično tradicijo in vklopljenostjo v evropski prostor, gotovo odločila proti pobudam, ki so neposredno nasprotje demokratičnosti in razumevanju povezovanja v Evropi.

Pravzaprav je velika stvar že dejstvo, da je referendum uspel z minimalno večino (po meni dostopnih podatkih 50,3 %), in je že ta dokaz, da nekatere iluzije o tej državi vendarle niso čisto iz trte izvite. To pa je po mojem prepričanju v današnjih časih maksimum, kar je za pričakovati.

Osebno se ne morem upreti občutku škodoželjnosti ob dejstvu, da je na ta način zlasti zahodni del Evrope dobil malce svojega lastnega grenkega zdravila. Referendum namreč ni potekal o katerikoli »tujcih«, temveč o prebivalcih iz držav Evropske unije. Zlasti na njenem zahodnem delu je tako bila prizadetost večja, saj se v takšnem položaju recimo niso znašli še nikoli ali pa vsaj ne od konca druge svetovne vojne.

Nam s vzhoda in juga Evrope te zadeve niso toliko presenetljive, saj smo »prosti pretok ljudi« v Evropski uniji vedno dobili praviloma z zamikom po vstopu vanjo, zlasti glede zaposlovanja. Seveda se taisto dogaja vsaki novi članici, pri čemer »malo manj nove« brez kakršnegakoli pravega sramu ali spomina, lepo sodelujejo.

Ni potrebno biti ne vem kakšen politični analitik, da ugotoviš, da bi bilo le malo držav, v katerih bi se pojavili podobni referendumi in bi prebivalstvo takšno pobudo zavrnilo. Upam si celo trditi, da bi referendumi z enakim vprašanjem, torej, da se določijo kvote državljanov držav EU, ki se lahko v posamezno članico naselijo, bili več ali manj uspešni. Tudi v Sloveniji, zlasti, če bi vprašanju dodali »novih članic«.

Nesporno namreč je, da je vprašanje tujcev oz. priseljencev tisto, ki v sedanjih okoliščinah gospodarske krize, nudi relativno enostaven in priročen odgovor na to, kako priti iz nje. Tujci odžirajo delovna mesta, uživajo (in seveda zlorabljajo) socialne pravice, rezervirane samo za državljane, kvarijo kulturo pridnega in poštenega naroda itd. itd. itd.

V Evropi je bolj izrazito izkoriščanje prej navedenih sloganov omejeno (razen z  ustavnimi in zakonskimi določili) zgolj zaradi izkušenj druge svetovne vojne, a zdi se mi, da se bolj, kot se čas odmika, tudi te pošasti vedno bolj mezejo na plan iz raznih temnih kotov. V Sloveniji zaenkrat še ostajajo vezane na posamezne pogovore ob gostilniških šankih, a da si iščejo pot tudi v javnost, ni nikakršna skrivnost.

Verjetno bi bilo iluzorno pričakovati, da bi rezultat švicarskega referenduma imel obraten učinek – da bi se zaradi dejstva, da je državam EU nastavil zrcalo v smislu, da se tudi državljani slednjih lahko znajdejo kot nezaželeni tujci na evropskem prostoru, bolj odločno postavili po robu tej preteči nevarnosti. A nikoli se ne ve, mogoče bo v političnem diskurzu to predstavljalo primerno ilustracijo, do česa lahko pride, če se stopi na pot ksenofobije.

P.S

Ob vsej resnosti tega, pa se ne morem upreti, da ne bi ugotovil, da si s Švico delimo še kaj drugega kot kolajne, referendume in potencialne rezultate o istih vprašanjih, in sicer predstavo o nas, po zaslugi filma Volk iz Wall streeta - če prav razumem sporočilo filma, smo super kombinacija za pranje denarja.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Popolnoma se strinjam, da takšni primeri razkritij, za katere je zelo malo verjetno, da bi kadarkoli ugledali luč sveta, dobijo ustrezen medijski odraz, vendar pa ocenjujem, da je bistveno bolj pomembno, da razkrivanje nepravilnosti ni zgolj delovanje enega izrazito pogumnega posameznika, temveč delovanje sistema kot takega.

Če samo pomislimo, koliko nepravilnosti, ki privedejo do ogromne materialne škode, bi bilo mogoče preprečiti, je jasno, da tega ne moremo prepustiti zgolj upanju, da se bo nekemu posamezniku “odtrgalo” in bo izpostavil samega sebe zgolj iz nekega notranjega moralnega vzgiba.

Takole počez se mi zdi, da poskušamo vedno znova, recimo temu »personificirati zlo«, ko odkrijemo, da je prišlo recimo, do grobih napak ali nezakonitosti pri delovanju bodisi države, lokalne skupnosti in celo nekaterih gospodarskih subjektov. Po prepričanju večine je razlog temu zgolj ena ali točno določen krog oseb in stvar bo rešena s tem, ko bomo te osebke izločili, jih predali organom pregona in jih sankcionirali. To bo delovalo odvračalno na druge, ki se bodo znašli v enakem položaju in vsi bomo živeli lepo dalje. Enako se kot pričakuje, da bo se »personificiralo dobro« in bo neki junak razbil in razkril vse, kar bomo za ta pregon potrebovali.

Realnost je seveda drugačna – vsaka odločitev v današnjem svetu, pa naj si bo to na ravni zasebnega ali javnega, zahteva verigo sodelujočih. »Individualiziran« kriminal je danes, po mojem intimnem prepričanju, bolj izjema kot pravilo, ali pa glede na vse, vsaj ne predstavlja takšne grožnje za družbo, ki je ne bi mogli obvladovati s »klasičnimi« sredstvi – torej praviloma s kaznovalnimi ukrepi. Lahko bi šel še dlje in trdil, da je pravzaprav ta vrsta kriminala v veliki meri (resda ne neposredno, a vendarle) odsev odsotnosti sistemskega delovanja na ravni drugih družbenih dejavnikov.

Velike koristi in z njimi povezane velike škode nastajajo v (so)delovanju posameznikov, ki delujejo znotraj neke organizacije. Čeprav je iniciator ali motivator delovanja neki posameznik ali krog posameznikov z določenimi interesi, je prispevek, ki ga vsak posameznik v tem delovanju nudi, tisti, ki privede do končne posledice. Vem, da je malo drastična primerjava z delovanjem nacističnega sistema, a recimo, če si preberete znano knjigo Hannah Arendt: Eichmann v Jeruzalemu, vam bo jasno, da lahko takšen sistem deluje zgolj ob sodelovanju tako »izvornih storilcev« kot tudi njihove »logistike« in celo žrtev samih. Tukaj tudi danes nismo prav daleč. Ali kdo resnično misli, da je zgolj neki nosilec javne funkcije oblikoval prirejen javni razpis, en sam direktor izvedel kompleksen manever lastninskega prevzema ali neki minister oblikoval rešitev, ki zaradi neustavnosti povzroči premoženjsko škodo? 

Ko sem pred časom delal v državni upravi, mi je neki »stari lisac« rekel, da moram paziti, da je vse, kar predstavlja določeno tveganje ustrezno pisno zaznamovano. Recimo, mi je dejal, če ti nekdo nekaj ustno naroči, poslušaj, se vrni v pisarno in navedeni osebi pošlji elektronsko sporočilo z nekako takšno vsebino: »v zvezi z današnjim ustnim razgovorom in Vašimi naročili, Vam sporočam, da (ne) bom napravil to in ono«, po možnosti s povratnico. Ali pa, da napišeš takšen ali drugačen uradni zaznamek in ga vložiš v spis in podobno. Ali pa, da zahtevaš pisno dodatna pojasnila v zvezi z nekim ustnim naročilom.

V bistvu je šlo za zadeve, ki jih tudi sicer opredeljuje Zakon o javnih uslužbencih v svojem 94. členu ali pa Zakon o delovnih razmerjih v 34. členu in so pomemben element delovanja celotnega sistema. Dejstvo je tudi, da je na takšen način preprečeno kar nekaj stvari, ki bi lahko povzročile škodo, je pa seveda vprašanje, ali ostaja to čisto brez posledic za zaposlene. Zlahka si predstavljam, da uporabnik te zakonske določbe zato kasneje trpi bodisi pri napredovanju bodisi pri stabilnosti svojega delovnega mesta. Prav zaradi tega, da ne bi prihajalo do nezakonitih posledic, je takšna zakonska ureditev in njeno dosledno uresničevanje, bistveno bolj pomembno, kot kasnejše odpravljanje posledic. Danes pa se vedno manj razume resničen namen takšne ureditve delovnih razmerij oz. »širša slika« tega. Tudi uradni zaznamki in primeri sporočil pogosto ostanejo v kakšni skriti mapi, pripravljeni za uporabo, če »zagusti«. V okvirih širše slike, popolnoma normalna reakcija posameznikov.

Manj kot ustrezna zaščita žvižgačev, je zato pomembno zagotavljanje možnosti uresničevanja zgoraj navedenih določb. Negotovost delovnega razmerja, ki je danes redkeje sklenjeno za nedoločen čas, težnje po lažjem odpuščanju, nejasnost obsega in števila delovnih mest v javnem sektorju so pravi generatorji nepravilnosti in posledično tudi kriminala. Enako velja tudi za zasebni sektor.

Zavezniki so v drugi svetovni vojni prišli na idejo, da je potrebno uničiti tovarne ležajev, da bi povzročili resnično škodo nemškemu vojnemu stroju. Ker ležaji so tisti, ki so nujno potrebni za gibanje celotne mašinerije. Velja torej tudi obratno, če hočemo, da deluje, morajo ustrezno delovati tudi ležaji …

To je »širša slika«…

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Načelno imam s tem manj težav, verjetno predvsem zaradi dejstva, ker se s temi zadevami srečujem na podoben način že od svojega osemnajstega leta in je tako že koža »podplat čez in čez postala«, so pa trenutki, ko se dejansko sprašuješ, ali nekaj v naši zakonodaji ne manjka. Pa ne zaradi mene osebno – daleč od tega, gre za to, da se vsi, ki stopijo pred sodnika oz. senat zavedajo, da stojijo in odgovarjajo državi zaradi dejanj, ki smo jih vsi razglasili za tako huda, da je njihova posledica tudi kazen. Da ne odgovarjajo samo nam, ki smo slučajno na drugi strani pulta, temveč vsem državljanom Republike Slovenije.

Pri pričah in ostalih ni večjih težav in tudi Zakon o kazenskem postopku v členih 78. 302. in 309. sodniku oz. senatu daje dovolj velik nabor ukrepov, vključno s kaznovanjem, položaj obtoženca v naši ureditvi pa je specifičen, saj razen odstranitve iz dvorane kaj drugega niti ni predvideno.

Verjetno nisem edini, ki opaža, da tovrstni pojavi v postopku počasi naraščajo, kar je verjetno rezultat vsesplošnega stanja in odnosa do sodstva v javnem mnenju. Sam sem bolj radovedne sorte in me pač zanima, kako imajo to urejeno drugod in kje je sodna praksa postavila meje pri odnosu do sodišča. Za anglosaksonski sistem tako ali tako vsak ve, da je »contempt in Court« kaznovan takoj in brez neke velike procedure, a ker sodimo v kontinentalni sistem, poglejmo tja, in sicer v Nemčijo in Avstrijo, ki bi naj bile na tem področju najbolj urejene.

Tako Avstrija kot Nemčija imata glede tega dokaj jasne določbe. Pri Avstrijskem kazensko procesnem redu (StPO) je v § 233 in 235 ter 236, predvideno kaznovanje, tudi obtoženega, pri kršitvah reda s kaznijo do 1000 EUR oz. odreditvijo zapora do 8 dni, ki se po določbi § 237 izvrši takoj. Pri nemški zakonodaji je ta zadeva urejena v dveh zakonih, in sicer v § 178 Zakona o sodiščih (kar sicer ni čisto pravilni prevod pojma »Gerichtsverfassungsgesetz« - a naj se mi oprosti), določbe, ki dopolnjujejo uporabo tega pa so tudi predvidene v kazenskem procesnem redu (StPO). Kazen je do 1000 EUR ali zapor do enega tedna, izvršitev takoj. Enako se verjetno lahko razume tudi 61. in 62. člen švicarskega StPO, a tega nisem podrobneje pregledal.

A to so zgolj členi predpisov, bolj zabavno je pogledati, kaj okoli tega pravi sodna praksa. Po javno dostopnih sodbah, ki jih pravzaprav ni veliko, so sodišča kaznovala obtožene za neprimerno vedenje (üngeburliches Verhalten) iz razlogov, kot so npr.:

- ker je obtoženi nosil majico z napisom »Beamtendumm-Förderverein, Prozessbeobachter« (prosti prevod »opazovalec neumnosti uradnikov«); kazen 3 dni zapora (Višje deželno sodišče (OLG) Hamm 3 Ws 277/02),

- ker je obtožena, potem ko ji je sodišče na vprašanje ali lahko govori, dalo besedo, odločitev predsednika pa je pospremila z izjavo »kako velikodušno od vas«; kazen 500 EUR oz. 5 dni zapora v primeru neplačila (OLG Köln sklep Az. 2 Ws 62/10),

- zaradi dejstva, da je obtoženi ponovno na glavo dal čepico, potem, ko ga je sodišče pozvalo, da jo sname (kar je sicer upošteval); kazen 200 EUR, če pa te ni mogoče izterjati pa 4 dni zapora (OLG Stuttgart sklep Az. 1 Ws 126/07; 1 Ws 127/07),

- ker je obtoženi zapustil dvorano med branjem obrazložitve z vzklikom, da »tega čvekanja ne bo poslušal«; kazen en teden zapora (višje sodišče je kazen spremenilo v denarno v višini 300 EUR oz. 3 dni zapora – Berlin Az: 3 Ws 285/01),

- ker je zapustil dvorano, pri tem glasno preklinjal in zaloputnil z vrati; s kaznijo 150 EUR (OLG Köln Az. 2 Ws 272/09 + 276/09).

Da ne citiram še drugih sodb, pri katerih je bilo kaznovano s podobnimi kaznimi, še nekaj razlogov: nošenje raztrganih ali umazanih oblačil, kratkih hlač, zapuščanje dvorane zaradi telefonskega klica, večkratno skakanje v besedo predsednika senata itd. itd.

Na drugi strani pa je sodna praksa določena spontana dejanja, ki so nastala zaradi čustvene prizadetosti, tudi izvzemala iz kaznovanja. Zanimivo je tudi razlogovanje v teh sodbah. V zgoraj omenjenem primeru kape je recimo višje sodišče reklo, da moramo sprejeti dejstvo, da dandanes ni več v navadi, da bi snemali pokrivalo v znamenje spoštovanja in da pač mladi nosijo takšne kape stalno na glavi – toda kršitev je bila v tem, ker jo je na poziv sodišča sicer snel, nato pa si jo zanalašč dal nazaj in s tem omaloževal sodišče.

Pri teh zadevah je za slovensko sodno prakso in zakonodajo nekaj stvari, ki jih nikakor ne bi prenesla – namreč, za sklep o kaznovanju tako ni potrebna obrazložitev, če je iz zapisnika mogoče določno razbrati, zakaj je bil obtoženi kaznovan in seveda takojšnja izvršitev kazni zapora.

A bistvo ni v tem. Po pregledu pravne prakse, za katero sem že povedal, da ni prav obsežna, je očitno, da tudi tukaj deluje reklo, ki ga pripisujejo ameriškemu predsedniku Theodoru Roosveltu »Govori mehko, a nosi veliko palico« (speak softly and carry a big stick). Ker so pravila kaznovanja določena, kazen visoka in njena izvršitev takojšnja, sem prepričan, da teh določb ni potrebno pogosto uporabiti.

Po drugi strani pa je res in tukaj sem namenoma sarkastičen, so naši tevtonski kolegi tako prikrajšani za vso barvitost nastopov naših strank, vključno s striptizom. Nam pa takšne predstave zakonodajalec omogoča zastonj.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Resnica je, in tukaj gre za primer resnice, ki jo le stežka sprejemamo, da umori posameznikov, za katerimi stojijo obveščevalne službe niti približno niso redkost in prav tako niso vezani na demokratičnost ali nedemokratičnost nekega političnega sistema oz. političnega sistema neke države. Tukaj ne gre za izvršitev kazenske sankcije, ki je določena (smrtna kazen), v skladu s pravnimi pravili in v sodnem postopku, v katerem se obsojenemu lahko na ustrezen način brani, temveč zgolj za eliminacijo posameznikov, za katere se, na dokaj arbitraren način, oceni, da predstavljajo neko nevarnost in jih je potrebno zaradi tega odstraniti. Lahko bi rekel, da gre za zadnje področje, na katerem veljajo pravila Divjega Zahoda, kjer zmaga tisti, ki uspe prej potegniti orožje in je pravica na strani močnejšega.

V nedavni zgodovini so bolj znani primeri umorov, ki jih je v povračilo za teroristični napad v Münchnu izvedla izraelska obveščevalna služba Mosad, pod imenom Božji srd oz. operacija Bajonet in so bili izvršeni v kar devetih državah (Francija, Italija, Norveška, Švica, Ciper, Grčija in Libanon), pri čemer je bil na Norveškem pomotoma ubit čisto nedolžen emigrant iz Maroka. Poleg tega je še znan umor Aleksandra Litvinenka s polonijem v Londonu in seveda cela vrsta odstranitev drugih posameznikov, ki so bili praviloma označeni kot teroristi.

Sicer se takšne posege utemeljuje z dokaj širokim tolmačenjem silobrana oz. pravice do obrambe in pravil vojnega spopada, kar se je v zadnjem času pojavljalo zlasti v zvezi z uporabo brezpilotnih letal na območjih, kjer sicer ne potekajo oboroženi spopadi. Prav pri uporabi brezpilotnih letal na območjih držav, ki niso zajete v vojno, gre po svojem bistvu samo za tehnično drugače izvedene umore, ki so jih sicer države prej izvrševale na pogojno rečeno, klasičen način.

Pri tem seveda ni nepomembno, da se pred uporabo takšnih posegov poskuša določiti stanje, v katerem je to dopustno – bodisi z razglašanjem »vojne proti terorizmu, drogam« in tako dalje oz. poskuša posameznike, zoper katere bo to uporabljeno, kar je popularno v zadnjem času, opredeliti za teroriste. Pri tem tudi ne gre spregledati, da enoznačnega odgovora na vprašanje, kaj je terorizem oz. njegove jasne definicije, pravzaprav ni.

Kot pravijo, plus ça change, plus c'est la même chose (bolj kot se spreminja, bolj ostaja enako), umori, ki so jih izvršile konec prejšnjega stoletja obveščevalne službe, se v utemeljevanju v ničemer ne razlikujejo od teh, ki se izvršujejo sedaj. Gre zgolj za vprašanje moči tistega, ki slednje izvršuje, in za bolj ali manj spretno prodajanje legitimnosti tega početja.

Problem je seveda perspektiva. Tako kot so Perkovič in tisti, ki so izvrševali oz. organizirali umore političnih emigrantov v tujini, tako sem prepričan, verjeli v to, da služijo nekemu višjemu cilju oz. obrambi države, tako tudi sedanje izvrševanje takšnih dejanj poteka v taistem prepričanju. In, kar je še huje, nobene dileme zame ni, da se izvrševalci sklicujejo na to, da je bil pač takšen ukaz, izgovor, ki je svoj najbolj umazani izraz dobil na povojnih procesih v Nürnbergu.

Tej perspektivi se lahko izognemo zgolj z vzpostavitvijo jasnih pravil kazenskega prava na mednarodni ravni. Nič čudnega, da se tisti, ki najbolj pogosto uporabljajo takšne posege, temu še posebej upirajo. Pristajanje na to, da so samo nekatere države dolžne spoštovati osnovne civilizacijske zaveze, ki jih predstavljajo pravila kazenskega prava, je nevarno, sklicevanje na to, da zaveza spoštovati lastna pravila in celo pravila konvencij preneha veljati zunaj lastnega teritorija, pa še bolj. A takšna je realnost.

In ta se, kot rečeno, ne spreminja.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Verjetno se lahko strinjamo, da je leto z zgovorno končnico 13, prineslo vse, kar ta številka po praznoverjih lahko prinaša, a hkrati tudi pokazalo, da vsako spoznanje slabega nosi v sebi tudi možnost dobrega. Prosto po Avguštinu, da pač svetlobe ne moreš spoznati brez teme in da je slednja njen nujen spremljevalec. 2013 je prineslo tako več razkritij, kot katerokoli leto prej in v tem je njegov veliki potencial.

Očitno je, da vsaka stvar potrebuje svoj čas in dokler nismo potisnjeni v položaj, ko določene zadeve niso več samoumevne zaradi takšnega ali drugačnega pomanjkanja, ugledamo vso nesnago na dnu oz. ta priplava na površje. Vsakega od nas se je torej leto 2013 v tem pogledu dotaknilo, padalo je levo in desno, od zgoraj in spodaj, povsod v bali mladenke Slovenije so se pokazale luknje od moljev.

Jasno je, da naš slovanski fatalizem prinese s seboj tudi prepričanje, da se tukaj ne da kaj narediti, in če mu dodam za nas še dokaj tipičen pesimizem in ščepec balkanskega temperamenta, se ob prej naštetem kaj hitro pojavi cela vrsta novih idej. Še najbolj o kakšnih revolucionarnih podvigih, želje po vladavini tujcev in še kakšnem apokaliptičnem scenariju za povrhu.

A dejstvo je, da prav takšne horuk zadeve povzročajo največ posledic, ki smo jih imeli priložnost videti letos. Kaj drugega pa naj rečem o recimo sodnih razpletih, ki smo jim bili priča letos? Povsod, kjer se je poskušalo zadeve urejati na horuk način, je sedaj potrebno plačati velik, v nekaterih primerih ogromen račun. Od »izbrisanih«, do plač in regresov javnih uslužbencev, pa če želite, do bančne »luknje«. Velik račun nepremišljenih odločitev, katerega se, ker smo to tiho dopuščali, nikoli ne bo moglo v celoti izstaviti točno določenim osebam. Pri tem ne mislim sodnih odločitev, ker so te zgolj ugotovile, da v moderni družbi pač ne moremo sprejemati, da je pravo v zakon povzdignjena volja vladajočega razreda oz. kot si to pogosto predstavljajo nosilci vsakokratne politične oblasti, da se lahko zakoni postavljajo zgolj zaradi pooblastila, ki je politični oblasti dana, ne da bi bilo potrebno paziti tudi na vsebino, ki je v določenih primerih nedotakljiva. Tukaj imamo večji ostanek marksistične misli, kot bi si kdo mislil, na žalost v obliki farse. Sedaj bo čas, da tudi politika jasno spozna, da je  »umetnost mogočega« (Bismarck), pri čemer obseg in doseg njenega »mogočega« določa pravo.

Pri vsem tem seveda tudi sodstvo ne moremo spremeniti v neke vrste »hitra sodišča«, ki bi po kratkem postopku pošiljala takšne ali drugačne zlobce v zapor ali, kot tudi pogostokrat preberem v komentarjih, na »prisilno delo«. Značaj sodišč in sodnih postopkov je pač tak, da zahteva svoj čas. V letošnjem letu se je za marsikaterega obtoženega, katerega nismo bili vajeni videti  na sodiščih, ta čas pač iztekel, mnogim pa se še izteka. Dejstvo je tudi, da se je ta čas skrajšal, ne bo pa nikoli resnično kratek, kot tudi ni po svetu. A to ima seveda svoj razlog, ki ga bo moral razumeti tudi naš temperament - preprečuje nepremišljenost in s tem krivico.

Tudi zame osebno je letošnjo leto pomenilo celo vrsto spoznanj in sprememb. Nekatere so bile takšne, da so me dodobra pretresle, druge spet, zlasti v zadnjih mesecih, ponovno vrnile upanje in elan.

Mogoče je na tej točki trenutek, da se v prid Silvestrovega zaustavim. Na leto 2013 bo očitno mogoče misliti z grenko sladkim priokusom, a vendarle bo dovolj razpoznavno in pomembno, da nam lahko podari upanje za naprej ali vsaj kakšno spoznanje več.

Zato bi se najraje od tega leta poslovil z malo vinjeto v slogu Baneta Bumbarja (za tiste, ki se še spomnijo nadaljevanke »Na vrat na nos«, prispevam še glasbo http://www.youtube.com/watch?v=s9uB8rgq0tI)

»Tistega leta je umrl Nelson Mandela, razkrila se je bančna luknja, vidni ljudje so bili obsojeni korupcije, Tina Maze je bila svetovni prvak … jaz pa, sem znova našel upanje v sebi«

In vsem » Srečno Novo leto 2014«!

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Nobena skrivnost oz. dokaj očitno je, da smo se zato z “organiziranim kriminalom” – se pravi neke vrste "gospodarskimi družbami" ali celo “multinacionalkami” podzemlja, resnično soočili šele v okoliščinah samostojne demokratične države. Šele po tem, ko je bil opravljen »prenos« družbene lastnine v bolj ali manj zasebne lastniške strukture, pa smo lahko, z zamikom desetletja ali več,  bolj javno soočeni tudi z »greznico«, ki bi jo lahko imenovali tudi kriminal »belih ovratnikov« na slovenski način.

Svojevrstno prebujenje na tem področju še vedno traja, sovpada pa tudi z nadaljnjo negativno genezo ostalega sveta, tako da je izhodiščni zaostanek pravzaprav dvojen. Humorno bi lahko predstavil to tako, da sem lahko v osemdesetih tudi s službeno »stoenko« državljane SFRJ zaradi kršitev cestno prometnih predpisov uspešno preganjal, medtem ko je žandar v Avstriji potreboval že boljše vozilo, sedaj pa z običajnimi vozili nobeden od naju ne bi mogel dohiteti kakšnega avtomobila, ki si ga lahko omisli primerno premožen državljan EU.

Nič čudnega zato ni, da se je tudi na področju kazenskega postopka, od osamosvojitve oblikovalo posege, ki naj bi dosegli večje učinke pri pregonu zahtevnejših oblik kaznivih dejanj, ki so, kot temu pravimo »kataloško opredeljena« v Zakonu o kazenskem postopku. Še več, praktično vse spremembe Zakona o kazenskem postopku v tem času so prinesle takšno ali drugačno dopolnitev teh posegov.

Že vezanost teh postopkov na samo določena kazniva dejanja pomeni, da so ti posegi svojevrstna izjema in da jih je potrebno, kot vse izjeme v pravu, razumeti in razlagati restriktivno - exceptiones non sunt extendendae - kot pravi latinski rek. Tudi iz zahtev Zakona o kazenskem postopku to izrecno izhaja, saj le-ta nalaga, da se takšni posegi odobrijo takrat, ko »je mogoče utemeljeno sklepati, da policisti z drugimi ukrepi tega dejanja ne morejo odkriti, preprečiti ali dokazati oziroma bi bilo to povezano z nesorazmernimi težavami« (1.odst. 149.a člena ZKP).

Ta dvojna vezanost na kazniva dejanja, ki so posebej opredeljena, kot tudi vsebinska vezanost ukrepov kot »skrajnega sredstva«, ob dejstvu, da posegi sami po sebi predstavljajo omejevanje ustavnih pravic, pa s seboj povleče številne posledice, ki jih praviloma javnost, verjetno prav zaradi ostalin starega razumevanja države, še ne zna sprejeti.

Da je pri teh postopkih potreben na ravni konkretnega primera poseben napor izvira, kot pri vsaki novi stvari, iz nujne abstraktnosti opredelitve v zakonu in seveda številnih konkretnih situacij, ki se lahko pojavijo. Če pri tem upoštevamo še nujni zaostanek sodne prakse najvišjih sodišč, ki v odločitvah natančneje opredelijo meje in kriterije za obravnavo teh postopkov, je jasno, da  odločitve nikakor niso samoumevne. Ko se tako včasih izločijo dokazi, za katere sodišče oceni, da kriteriji niso ustrezno spoštovani, pride do prav zanimivih (praviloma kritičnih) odzivov. Redkeje pa takrat, ko sicer suspektni dokazi ostanejo "v spisu".

Sodnik Benjamin Cardozo je v primeru Mapp v. Ohio izrekel znameniti stavek: “The criminal is to go free because the constable has blundered.” (opozarjam, da gre za moj prevod: "Zločinec je prost, ker ga je policist polomil") in kot povsod, tudi tam in takrat ta jasna trditev ni naletela na odobravanje. Seveda je ni potrebno razumeti kot očitek zavestne napake ali omalovaževanja policijskega dela. Gre preprosto za to, da je pri presojanju teh zadev in postopkov potrebno imeti pred očmi, da se gibljemo na tanki liniji med tem, kar je državni oblasti do posameznika še mogoče dovoliti in tistim, ki si tega posameznika podredi ali ga celo zanika. V kakšnem primeru se lahko, tudi z vsemi dobrimi nameni to linijo, tudi prečka.

Šele pred kratkim sem našel resnejše in kritične odzive (če izključim pozive informacijske pooblaščenke) ob spoznanju, da se izvajajo podobni prikriti ukrepi zoper nekega osumljenca. Če bi bil ciničen, bi rekel, da se s tem počasi pojavlja tudi zavest, kaj lahko ti ukrepi pomenijo v odnosu do posameznika. Na žalost pa je spet šlo za slovensko izpeljanko reka Quod licet Iovi non licet bovi (Kar je dovoljeno Jupitru ni dovoljeno volu). A vseeno, mogoče ta prva lastovka prinese tudi pomlad, beri zavedanje o tem, kaj ti ukrepi po svoji vsebini so in da je potrebno pri njih spoštovati strožja pravila. In seveda, vsakega obravnavati z enakim vatlom.

Pravo in tudi sodniške odločitve, kot njegov del, pač niso tukaj zato, da bi bili všečni, je iskanje sorazmernosti in enakosti, v časovno širših okvirih neke družbe. Tega iskanja pa ni nikoli resnično konec.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Patton je takrat govoril nekako takole: „Obstaja velika reč, ki jo boste lahko povedali takrat, ko se boste lahko vrnili domov po koncu te vojne. Lahko boste hvaležni kakšnih dvajset let od sedaj, da takrat, ko boste sedeli pri kaminu z vnukom na kolenih in vas bo vprašal, kaj ste počeli med Veliko vojno, ne bo treba zakašljati, ga prenesti na drugo koleno in reči: „Torej, tvoj dedek je prekladal gnoj v Lousiani“. Ne, gospodje, lahko ga boste pogledali naravnost v oči in dejali: „Sine, tvoj dedek se je bojeval z veličastno Tretjo armado in s pasjim sinom po imenu Georgie Patton“

Moral sem se smejati, a moram tudi priznati, da je pomagalo. Bil sem tam, opravil svoje, premagal svojo tremo in upam, prispeval k temu, da se lahko bolje spopademo z delom, ki ga sodniki opravljamo. Nenazadnje je zame, ki so mu izkušenejši od mene, podelili zaupanje, da lahko sodeluje pri tem, predstavljal ta nastop veliko čast in seveda zavezo. Napor in delo, tudi trema, pa se v tej luči hitro prekrijejo s plaščem pozabe.

V tem našem delu so podobni trenutki, ko se srečujeta in prepletata, milo rečeno, nelagodje in občutek ponosa, pogosti. Voditi glavno obravnavo in soditi v zadevah, kjer se pred začetkom tare kamer in novinarjev, ki pazijo na vsako izrečeno besedo, ob hkratnih pripravah, ki ti, „kilometrina“ gor ali dol, vzamejo tedne in mesece, nikakor ni nekaj, kar bi človek vzel na lahko. Če se pri tem  srečuješ še z osnovnim nerazumevanjem pravnih postulatov in načel, ki se izražajo skozi bolj ali manj „učeno“ komentiranje zunaj sodne dvorane, toliko slabše. Da o pavšalnih izjavah o sodstvu in vsesplošnem stanju duha v naši državi, sploh ne govorim.

Tudi sicer, ko ti vsakodnevno na mizo ali v predal „priletijo“ vedno nove obtožnice in zadeve, ko se ti neprestano pred pultom pojavljajo eni in isti osebki in se ponavljajo ene in iste zgodbe, polne dokazov o človeški neumnosti, pohlepu in čisto enostavno zlobi, nikakor niso izključene misli o smislu našega početja. Zanikati to, bi pomenilo zanikati človeškost.

V zadevah vsakdanjega življenja posameznikov se je mogoče takšnim občutkom izogniti. Izbereš si poklic, v katerem se ne izpostavljaš, ukvarjaš se s stvarmi in ne ljudmi, znanostjo ali umetnostjo, se zapreš v varnost svojega doma in svoje stike omejiš na zaupen krog znancev, s katerimi lažje deliš tisto, kar bi lahko razkrilo tvojo ranljivost. S tem ni nič narobe, še zdaleč ne. Še več, večina prebivalstva bo tako preživljala svoj vsakdan in ga tudi živi.

Ne glede na to, kakšni so motivi posameznika, da se vključi v tovrstne „javne službe“, je eno gotovo. Pri opravljanju tega dela prej ali slej pride do trenutka, ko ti misli preplavi vprašanje „Le kaj mi je bilo tega treba?“ in se svet zavrti kot v filmih, ko s kamero iz bližnjega preidejo v široki plan, da pokažejo osamljenost in izpostavljenost igralca. Naj si bo to policist, ki se naenkrat znajde v položaju, ko mora poseči v pretep v vaški gostilni, državni tožilec ali zagovornik, ki ju pričaka pred vrati sodišča roj kamer in luči, ko sta izgubila „primer“ ali sodnik, ki se znajde pod kritiko svoje odločitve. Če k temu dodamo še prej ali slej podano spoznanje navedenih, da njihovega dela ne bo in ne more biti konec, je zgoraj navedeno vprašanje še toliko bolj izrazito. V tej luči popolnoma razumem, da nekomu „vse dol pade“ in se zateče v zavetje blažene anonimnosti ali položaje, kjer vsega tega ni.

Toda!

Če smo se odločili, da se poklicno spopadamo s kriminaliteto in ostalimi deviacijami v družbi (tudi z zlorabo oblastne moči), v vseh vlogah, ki jo terja sodobna civilizacija, od policista do, bom kar direkten - „protikorupcijske komisije“, se najprej in povsod moramo zavedati, da teh pošasti ni mogoče popolnoma uničiti, možno jih je zgolj obvladovati. S tem namenom delovati, vztrajati in se boriti, ne glede na vse, če je treba do „bridkega konca“, kot bi rekli pesniki. Naj zveni to še tako patetično, a dejstvo je, da nam je bilo dano javno (za)upanje, da to počnemo in da se to od nas pričakuje. Ne glede na vse. Kdor v tem pričakuje končno zmago ali hvaležnost, je na napačnem mestu.

Vse to početi zato, da boste svojemu vnuku lahko rekli: „Bil sem tam, dal vse od sebe in kljub vsemu (ali prav zaradi tega), nisem obupal!“ In vsakemu z lahkoto pogledali v oči!

Bi mi pa bilo ljubo, in ponos na ljudi, ki so nam dali to zaupanje, toliko večji, če bomo lahko vsi v tej državi nekoč rekli, da smo tudi kot „navadni“ državljani aktivno prispevali k temu, da se oblast ni zlorabljala, da se ni kradlo skupno premoženje, da se ni dovolilo, da bi se kdo okoristil z zaupanim položajem in da se ni slepo podrejalo bodisi denarju bodisi plehkim obljubam in drugim pravljicam.

Ker, na koncu koncev, mi vsi bomo morali svojim potomcem o teh časih povedati zgodbo. Pišemo pa si jo sami, tukaj in sedaj.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Še več, pričakovali bi, da bo zaradi tega tudi pri tistih, ki oblikujejo za vse veljavne rešitve in zaveze v kakršnikoli že normativnih in deklarativnih aktih, prišlo do neke vrste »self-restraint« filozofije, zlasti ob zavedanju, da lahko v končni fazi gre tudi za njihovo »glavo«. In vendar vse nadalje poteka po principu »psi lajajo, karavana gre dalje«, kot da se nič ni spremenilo.

Neverjetno pravzaprav je, koliko zanimanja v naši družbi je za dogajanje po tem, ko v družbi že pride do odklonskih ravnanj, vsaj če sodim po časopisih in drugih medijih, ki so po svoji zasnovi ena sama »črna kronika« in koliko manj je interesa in zanimanja za dogajanje in aktivnosti, ki bi takšna odklonska ravnanja lahko preprečilo.

Tako je relativno brez pravega učinka bilo obravnavano tudi opozorilo informacijske pooblaščenke, da je iz predloga zakona o Slovenskem državnem holdingu »izpadlo« določilo po katerem bi bile vse gospodarske družbe, ki so v večinski lasti države ali ima država v njih prevladujoč vpliv in bodo vključene v SDH, zavezanci za dostop do informacij javnega značaja. Po vsem kar se je dogajalo na tem področju in po vsem zanimanju za kazenske pregone akterjev, ki so v preteklosti aktivno sodelovali pri osebnem okoriščanju in povzročanju škode na premoženju, ki ga upravlja država, bi morali prav v tem primeru, po domače povedano »biti plat zvona«.

Če pustim ob strani, da mi je že formiranje holdinga dejanje, ki me navdaja z določenim nelagodjem, saj me takšne kompleksne in pogosto nepregledne združbe, vedno spomnijo na težave, ki so povezane z ugotavljanjem dejanskega stanja v kazenskem postopku in, ki v meni vedno znova vzbujajo pomisleke o primernosti in namenih statusnega prava, me najbolj moti ponovno izražena kratkovidnost.

Za vsako zakonodajno rešitev bi racionalen človek pričakoval, da bo pri njenem oblikovanju »pozicija« izhajala iz perspektive bodoče »opozicije« in vice versa. Pri upravljanju državnega premoženja ali posegih, ki predstavljajo določena tveganja, bodisi zaradi možnih zlorab bodisi političnih vplivov, bi pričakovali, da bodo tisti, ki to možnost imajo stvari zasnovali na tak način, da bodo, tudi takrat, ko neposredne možnosti ne bo podane, lahko preprečevali posege svojih »nasprotnikov«, ki ne bodo v skupnem – državnem interesu. Saj to je namen oblastnega delovanja, ali pač?

Vpogled v delovanje države je pač tisti, ki sploh omogoča, da se zadeve odvijajo na način, ki zagotavlja naš skupni interes. Tukaj ne gre za neke kaprice ali kaj podobnega, gre za conditio sine qua non demokratičnih družb. In pri državnem premoženju ter upravljanju z njim, ki je privedlo do tega, da smo sedaj, kot to mnogi poudarjajo »omejeno suvereni« sploh ne sme biti »pardona«.

Ne trdim, da javni vpogled v zadeve ne nosi s seboj določenih tveganj, zlasti na gospodarskem področju, ker lahko vpliva na delovanje in poslovanje gospodarskih družb, v končni fazi celo s škodljivim vplivom na njegov osnovni interes - pridobivanje dobička, toda, te zadeve se dajo urediti tudi drugače. Od določitve poslovne tajnosti do omejenih dostopov do informacij oz. jasne opredelitve namena zbiranja le-teh. Izjeme se lahko tako opredelijo tudi v smislu posebnih določb in veljajo kot lex specialis.

Ko bodo bodoči akterji ne-preprečenih zlorab in okoriščanj v luči žarometov sedeli na obtožni klopi in se bo vsak dan z debelimi naslovi v časopisih opisovalo, kaj so počeli in kako, bo že zdavnaj prepozno. Premoženje pa, kot po navadi, »izpuhtelo« v zrak. Naše premoženje!

Kot vedno!

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ko sem začel delati v Celju, je bil moj odnos do potovanja po cesti v dobršni meri naiven, priznam. Pot, vsaj teoretično ne bi smela predstavljati težav, saj poteka po avtocesti in v obratni smeri od običajnih jutranjih prometnih tokov. K mojemu takratnemu razmišljanju je prispevalo tudi to, da sem pravzaprav vedno stremel k premikanju in tudi prosti čas pogosto preživel na poti. Ko me je “poklicala cesta”, kot sem to pogosto poskušal predstaviti moji družici, sem sedel na motor in šel. Potovanje, opazovanje, doživljanje okolice in te zadeve, so mi predstavljale sprostitev, in praviloma sem se s takih izletov vračal napolnjen z novo energijo.

Po šestih letih in po grobi oceni prevoženih 350.000 kilometrih, da ne govorim o treh zamenjanih avtomobilih, se ljubezen do tovrstnih užitkov seveda občutno spremeni in je bilo v zadnjem času že tako, da me od doma med vikendi niso mogli premakniti niti s konji. Pa še motor me takole, malce zamerljivo, gleda v garaži, od koder se v zadnjih dveh letih skorajda ni premaknil.

Tudi poklicne izkušnje, pa če si to hočem priznati ali ne, so takšne, da spoznaš cestni promet tudi po plati, ki jo običajni ljudje, če imajo srečo, vidijo le na straneh črne kronike in televizijskih poročil. Ta pa je seveda bistveno milejša, kot pogled v foto album prometne nesreče s smrtnim izidom in sojenje njenim povzročiteljem. Priznati moram, da so bile te izkušnje še za odtenek bolj pretresljive, kot neposreden stik s posledicami prometne nesreče v časih, ko sem še delal v policiji. Mogoče zaradi tega, ker je bilo takrat delo usmerjeno predvsem v  fiksiranje ugotovitev, zavarovanje sledov in  odpravo posledic, zaradi tega so izostali vpogledi v samo dojemanje udeležencev.

Verjetno je ni stvari, ki bi pri Slovencih povzročila nek samokritični odnos do lastnega sodelovanja v cestnem prometu, ker v vseh teh letih na cesti, ugotavljam, da še vedno vsak misli, da obvlada vožnjo in so za vse krivi pravzaprav drugi. Podobno kot v anekdoti, ko nekdo pelje po avtocesti v napačni smeri in se jezi na »norce, ki mu vozijo nasproti«. Če na primer, poslušaš med vožnjo eno izmed bolj priljubljenih radijskih postaj, ki razmeram na cesti posveča precejšnjo pozornost, je takšen nazor dokaj jasno razviden iz komentarjev tistih, ki v oddajo kličejo. Recimo: »Dajte reč folku, naj se mi umakne na desno stran, če se že vleče po avtocesti kot polž,« ali kaj podobnega.

Ena izmed stvari, ki so me stalno motile, je tudi tista, ki ji želijo policisti z novim radarjem narediti konec (oziroma jo vsaj omiliti), in sicer tesno približanje avtomobilu od zadaj, z namenom, da se le ta odstrani na desni vozni pas. Prav pri tem sem resno razmišljal, da bi si na zadnje steklo montiral kamero, ki bi posnela izraze in sporočanje, ki ga je voznik v sprednjem avtomobilu deležen, če se takoj ne umakne. Divje gestikulacije, spakovanje, »hupanje«, »blendanje« (prižiganje dolgih luči), prižiganje smernih kazalcev in kar še sodi sem, pogosto par deset centimetrov oddaljenega vozila, vse pri hitrosti okoli 130 kilometrov na uro, pove največ o tem, kakšno je dojemanje posameznika o svoji vlogi v cestnem prometu. Žal zaradi pravnih omejitev ideja o objavi takšnih posnetkov na internetu, ni prišla v poštev.

K podobno nevarnem početju sodi tudi nekaj, kar imenujem »vožnja po GSM-u«, za katero je značilno, da voznik (voznica) vozi po avtocesti z nihajočo hitrostjo med, recimo 60 do 120, odvisno od tega, kako poteka pogovor po prenosnem telefonu (seveda ne v prostoročni izvedenki), praviloma nagnjen(a) na desno stran z naslonjenim komolcem. Ne vem, a občutek imam, da ko je kaj zanimivega, hitrost upade na 60 in ko ne, naraste na 130. Moje nadaljnje raziskave tega fenomena, na srečo, niso več potrebne.

Verjetno bi bilo k tem impresijam za dodati še kaj, mogoče nihajočo vožnjo težkih tovornjakov, za katero kaj kmalu ugotoviš, da je njen vzrok, ker voznik piše SMS sporočila ali bere časopise, pa bližnja srečanja tretje vrste s kombiji registrskih številk ene izmed novejših članic EU, ki so dobesedno parodija predpisane tehnične brezhibnosti vozila in tako dalje in tako naprej in kot “pièce de résistance« še seveda meni skrajno nejasna organizacija vzdrževalnih del na avtocestah, ki jo še vedno, upam, da zaradi mojega nepoznavanja, dojemam kot norčevanje iz uporabnikov AC.

Verjetno bi kdo pričakoval, da bom kot pravnik sedaj poskušal podati nek predlog, kaj bi bilo potrebno narediti, da do takšnih pojavov ne bi prišlo. Pa ga ne bom, ker je v pravnem smislu že vse storjeno in predvideno. Stvar je v odnosu in mentaliteti, ki ga lahko spremenimo samo z internalizacijo in razumevanjem nujnosti pravil v cestnem prometu.

Mogoče pa pomaga tudi anekdota, da se ne bi nekoč znašli pred mano ali katerim od kolegov ali kolegic. Ko sem se nekoč malce preglasno hvalil z mojim letenjem, me je moj učitelj hitro umiril rekoč: »Ni težko biti dober pilot, težko je biti star pilot.«

Pa srečno vožnjo!

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Sam do davkov in podobnih zadev gojim takšen, bolj polivalenten odnos. Na intimni ravni vsekakor nisem najbolj navdušen nad korespondenco z DURS-om, ki se pri meni praviloma konča s plačilom dodatnega zneska državi in sem v tem verjetno podoben ostalim sodržavljanom in naši zgodovinski naturi, ki jo najbolj iskreno odraža zgodba o Martinu Krpanu. Na drugi strani pa tudi nimam nobene dileme glede tega ali plačati ali ne – to je del moje pripadnosti državi, čisto preprosto.

S tem, kako naš narod dojema finančne obveznosti do države, sem se, ko sem še delal na meji, srečeval vsak dan in še v osemdesetih je bilo početje, s katerimi se je poskušalo izogniti raznim dajatvam, sedaj rajnki državi, resnično nacionalni šport – o čemer je pričalo tudi več milijonov potnikov preko državne meje. Ko so minili (delno upravičeni) pohodi v tujino zaradi pomanjkanja dobrin v lastni državi, se je podobno romanje v novi republiki, že odvijalo zaradi bolj čistih ekonomskih motivov – nakupi v tujini so bili cenejši, predvsem zaradi dejstva, da si dobil povrnjen “mervertštojer” ali “ivo” – seveda ob upanju, da ti na meji veselja ni pokvaril, kakšen “preveč” vesten carinik.

Z vstopom v Evropsko unijo so se zadeve seveda občutno spremenile in takšnih manevrov ni bilo več toliko, kar seveda ne pomeni, da Slovenci nismo našli novih. Če bi sedaj gledal iz perspektive povprečnega državljana, je dejstvo, da so te nove »podvige« večinoma  izvajali (preteklik je tukaj odraz mojega večnega optimizma) tisti, katerih finančno stanje se občutno razlikuje od povprečja. »Mutenje« z davkom na dodano vrednost, ustanavljanje gospodarskih družb s »slamnatimi« direktorji, katerih edina naloga je bila dvigovati gotovino in jo izročati na roke dejanskim lastnikom in kar je še podobnih izumov,  so gotovo zadeve, ki običajnim smrtnikom niso vsakdanja stvar. Da o »ponosnih« Slovencih, ki v marinah vijejo ameriško zastavo in imajo barke registrirane v  Delawaru, niti ne govorim.

Z davki in podobnimi dajatvami je pač tako, da so od nekdaj bili stvar trenj med nosilci oblasti in tistimi, ki so bili pod njimi, zaradi česar so se tudi prvi dokumenti, ki so kasneje tvorili zgodovinsko podlago pri opredeljevanju pravic posameznika, vsebovali določene omejitve glede predpisovanja davščin. Tako predpisovanje davkov in omejitve pri tem, svoje korenine, podobno kot kazensko pravo, najde že v Magni carti libertatum.

Pravzaprav je zanimivo opazovati, da se sedaj učinkoviti izterjavi davkov posveča toliko pozornosti in če spremljaš medije, prav kmalu ugotoviš, da jih ob akcijah davkarije spremlja malce negotovosti, ali stvar prikazati kot pozitivno ali kot pretiran poseg države v posameznika. Pa o tem, da gre za popolnoma normalno stvar, sploh ne bi smelo biti dvoma! Na ravni izterjave davkov pač ne sme več biti vprašanje, ali da ali ne. Pri vprašanju predpisovanja davkov je seveda popolnoma drugače, tam je čas in kraj, kjer se lahko pogovarja in tudi izbere tiste, ki bodo bolj ali manj davčno »všečni« (in seveda trpi tudi posledice takšne izbire, ki nikakor niso enoznačne).

P.S.

Da dodam svoj prispevek še k akciji »vklopi razum, zahtevaj račun« - po mojem sploh ni potrebno tukaj igrati na emocionalne karte, da brez plačila davkov ne bo vrtcev, bolnic in podobno. Račun je čisto iz pravnega stališča osnova, da lahko človek uveljavlja vse pravne posledice iz nekega posla – od jamčevanja do garancije do uspešne izterjave dolga in izpolnjevanja pogodbe, pa tudi do davčnih obveznosti. Na kratko, v tem smislu lahko ravnamo iz čisto egoističnih nagibov, pa se nam še vedno splača – pa četudi se več plača …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Vsak ta spis me spomni na marsikaj, in tega, ki je med zadnjimi tukaj, si ogledam s spomini skorajda sedmih let ...

Predstavlja dogodke in njihova znamenja - madež krvi na cesti med Šentjurjem in Ponikvo, izmenjavo paketka s heroinom nekje v mestnem parku, zlomljeno steklo na oknu stanovanjske hiše nekje v okolici Celja,  pretep med policisti in opitimi nekje pri Hotunjah, ki se konča s telesno poškodbo, škodo, ki jo je utrpel podjetnik pri poslu z goljufom, modrice na zakonskem partnerju, padec delavca iz delovnega odra in spet prometno nesrečo nekje pri Ostrožnem, paket konoplje, skrit v hiši v okolici Velenja, trupla, rane, poškodbe takšne in drugačne ... Nikoli zaključen krog dejanj, ki končajo v njemu podobnih ...

Predstavlja občutke in čustva vpletenih v dogodke in posledice - bolečino matere in bližnjih ob prometni nezgodi, strah otroka, ki drhti zvečer v postelji in upa, da ga tega večera ne bo obiskal, občutke policista, ki teče za vlomilcem, brezup narkomana in njegov neubranljivo željo po „šutu“, jezo in ogorčenost ogoljufanega ... in željo po zadoščenju, ki bo vedno prepozno.

Predstavlja dogodke in znamenja dela mojih kolegov ter sodelavcev - predstavlja delo policista, ki v deževni noči meri na kraju prometne nesreče, preiskovalnega sodnika in tožilca, ki skušata  tragedijo spraviti v suh pravniški jezik, predstavlja delo policista, ki spiše kazensko ovadbo in drugih, ki zbirajo obvestila. Predstavlja delo vpisničarke, ki spisu podeli „rojstno“ številko, predstavlja poštarja, ki dostavi vabila in druga pisanja vpletenim, predstavlja zasebnega vročevalca v zakajenem avtomobilu, ko čaka na nekoga, da mu zadevo vroči ... predstavlja luč na pisalni mizi, kjer tožilec piše obtožbo in zmahano torbo zagovornika, ki ji ugovarja.

Ko spis pride do mene, je v njemu delo in tudi del življenja, več deset ljudi, več deset usod.  

Nato predstavlja moje delo in moje občutke, ki se prepletajo z življenji in delom drugih - delo strokovnih sodelavcev, ki spis pripravljajo, senat sodnikov v sejni sobi, misli in priprave na obravnavo, tudi kavo na terasi ob štirih zjutraj in odsotnost misli, ki se vračajo k spisu, medtem ko se otroci igrajo in upaš, da se njihova usoda nikoli ne znajde v kakšnem, štiriurne vožnje domov v snegu, pogovore s kolegi, ko naletiš na težave, trenutek, ko si se odločil in razglasil sodbo, stisko vpisničarke, ki je spis  založila, predstavlja ponos ob potrjeni sodbi in jezo nase (no, ne samo nase), ko je razveljavljena, pred tem pa še delo poročevalca  in misli ter izkušnje senata na „Višjem“ ali včasih „Vrhovnem“, odslikane v sodbi ali sklepu ... In prispevek moje zapisničarke, katere delo ne morem prehvalit ...  Predstavlja vse to in še več impresij življenja in dela sodnikov, tožilcev, odvetnikov in še koga.

Predstavlja stotine opravil in korakov, preden napišeš končne odredbe in se vrata celice zaprejo ali ko usoda nekoga zapusti kazenski spis, ker je oproščen vseh obtožb ... In še se vrača tja, kjer je nastal in k tistim, katerih delo predstavlja, dokler nekoč ne najde svoj spokoj v arhivu ... Če hočem ali ne, vedno ostane del mene, mojih misli in odločitev ... v dobrem in slabem ... Vsak spis je tudi nova šola vseh vpletenih, šola o življenju in o delu, ki ga opravljamo. Vse to, približno sto krat na leto ... 

Te dni bom zaprl svoj zadnji kazenski spis v Celju - in v njem spet pustil tudi del sebe. 

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Še zdaj se včasih, ko pišem kakšno posebej zahtevno, spomnim besed ameriškega sodnika, ki sem mu enkrat pokazal eno, niti ne tako obsežno. Ko sem mu pojasnil, kaj vsebuje, me je pogledal tako malce izpod obrvi in rekel; »Tako pa ne boste daleč prišli«, pri čemer je pojasnil, da po njegovi oceni, takšno delo predstavlja prevelik »workload« oz., kot bi to prevedel – delovno obremenitev. Kolega ima seveda v tem pogledu lažje delo – odločanje o krivdi ni v njegovih rokah, temveč prepuščeno (laični) poroti, ki jo prepriča bodisi ena ali druga stran v postopku.

Načelno sicer pisanje sodbe, v smislu zahteve iz  7. odstavka 364 člena ZKP, na videz ne bi smelo predstavljati posebnega problema. Sodnik (sodišče) mora, tako kot to zahteva dikcija navesti “določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank, in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obtoženca in pri uporabi posameznih določb kazenskega zakona glede obtoženca in njegovega dejanja.”

V tem pogledu je vsaj zame, verjetno najtežje prav pojasnjevanje, zakaj določeno dejstvo štejemo za dokazano ali nedokazano oz t.i. dokazna ocena. Naša sodna praksa namreč, zavestno ali podzavestno, tako ocenjujem, izhaja iz prepričanja, da je možno doseči neke vrste uniformno (celo absolutno) prepričanost o veljavnosti neke trditve. Problem takšnega izhodišča je, da je nato preverjanje dokazne ocene, recimo temu dvojno oddaljeno od samega dejanja, ki ga sodišče ocenjuje. Drugače povedano, gre za oceno ocene, ki že sama po sebi ne temelji na neposredni zaznavi dejanja, ki se obravnava.

Kazenski postopek namreč primarno tvori ugotavljanje, kakšno dejanje je bilo storjeno in kdo ga je storil, posledično pa, ali gre za kaznivo dejanje in določanje krivde in nato sankcije. Sodišče si poskuša ustvariti »sliko« dogajanja na podlagi, recimo temu medijev oz. posrednikov, ki so to dogajanje spremljali ali iz katerih je mogoče dejanje spoznati. Izredno redko se bo v kazenskem postopku zgodilo, da bo sodnik ali senat lahko opazoval dejanje na, recimo videoposnetku, še redkeje, da bi ta vseboval še tonske zapise. Pa še v tem primeru ni podana neposredna zaznava dogajanja, kot bi rekli danes v »real time«.

V 90 % je tako sodišče odvisno od tega, kar bodo o dejanju povedali bodisi njegovi izvrševalci bodisi opazovalci, ki pa seveda svoje zaznave ne prenašajo dalje objektivno, tudi če to hočejo. Samo za zabavo, tukaj dajem povezavo na serijo reklam, ki to zelo natančno prikaže (http://www.youtube.com/watch?v=uNdapXryZ98). Jasno je, da pri oceni takšne zaznave ne gre zgolj za vprašanje verodostojnosti, recimo priče, temveč tudi  njegove subjektivne percepcije, ki jo sodišče poskuša »očistiti« recimo s tem, da se pri zaslišanju priče osredotoča na zadeve, ki so čim bolj relevantne za konkreten primer.  

Tukaj zavestno puščam ob strani, da tudi obstoj tako imenovanih materialnih dokazov, kot so DNK ali prstni in drugi odtisi tudi dajejo zgolj oporo, čeprav bistveno bolj nedvoumno, za predstavo o tem, kaj se je »v resnici zgodilo«.

Ubesedenje razlogov, da je sodišče nekatera dejstva štelo (pomen te besede se je očitno izgubil) za dokazana, je tako pogosto tisto, kar predstavlja  določeno težavo, ker samo po sebi zahteva obsežen argumentacijski napor in posledično velik obseg obrazložitve. V Sloveniji niso nobena redkost sodbe na več kot  petdesetih straneh, pa tudi več sto straneh – kolikor vem, je sedaj najobsežnejša imela več kot 500 strani.

Problem obrazložitve je tudi ta, da pogosto ne bo prišlo zgolj do razumevanja, da je bilo neko dejstvo napačno spoznano, ampak se bo nekaj, kar bi lahko razumeli kot »zgolj« zmotno ali napačno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi v 11. t. 1.odst. 371. člena podanih zahtev, spremenilo v absolutno bistveno kršitev Zakona o kazenskem postopku. Prav iz tega zadnjega razloga pa se pogosto piše še več, s tem pa se odpira, še več težav. Tako se pogosto zavrti začarani krog …

Vendar, zdi se mi pomembno poudariti; še tako podrobno napisana obrazložitev sodbe, nikoli ne bo pomenila absolutne, popolne in neizpodbitne odslikave nekega dogajanja, vedno bo samo slika, ki si jo je (na podlagi predloženega) ustvaril »sodeči« sodnik oz. senat.

To pa seveda odpira možnosti tudi za drugačne rešitve …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Moje razmišljanje o tem me je privedlo do zaključka, da je ta prevoj dokaj izražen skozi razumevanje in dojemanje posameznikove svobode z vsemi posledicami, ki jih prinaša. Ni sporno, da je razvoj na evropskem prostoru privedel po drugi svetovni vojni do rešitev, ki so imele trdno podlago v želji, da se grozote druge svetovne vojne ne bi ponovile. Nenavsezadnje, nastanek EU se še danes pojasnjuje s takšnim (vrednostnim, političnim, celo geografskim) izhodiščem. Marsikaj je, prav zaradi tega, bilo mogoče adaptirati v sistemih, za katere se še pred to vojno, tega ni bilo možno zamišljati. Zmagovalne ideologije so se zato tudi same morale adaptirati, bodisi v »pozitivno« ali »negativno« smer, medtem ko so poražene morale izginiti iz prizorišča.

Danes, tako se mi zdi, najprej izhajamo iz stališča, da se na evropskih tleh nikoli več ne bodo ponovili spopadi, ki jih je Evropa v svoji zgodovini doživela toliko, kot verjetno nikjer drugje. Ta osrednji občutek, v katerega nihče pravzaprav ne dvomi oz. se ga pogosto niti ne zaveda, je gotovo podlaga, na katero je potrebno računati. Odsotnost jasnega zavedanja te možnosti, omogoča razvoj nestrpnosti in netolerance, to pa ima dolgoročno slabe posledice. Navadili smo se tudi na vzpostavljene mednarodne institucije in dojemamo kot samoumevno, da bodo na evropskih tleh preprečevali morebitne nacionalne izpade ali vsaj omogočale enakopravnost vseh, ki se podrejajo temu skupnemu redu. Iz takšne slike ni daleč do prepričanja, da se lahko vloga (nacionalne) države zmanjša na minimalno raven in se lahko celota bivanja bolj prepusti posameznikom in njihovi svobodi.

Prav razumevanje slednje je v evropskih družbah, še zlasti pa slovenski, izredno problematično. Že pri osnovnem, torej, kje so meje človekove svobode, malokdo razume, da se ta konča na meji svobode sočloveka oz. kot naj bi to rekel O.W. Holmes: »Vaša svoboda se konča na konici mojega nosu«  ali kot to določa naša ustava v 3.odst. 15. čl »… so (pravice) omejene (samo) s pravicami drugih …«  in je tako toleranca in spoštovanje svobode drugega osnova sobivanja. Še bolj je pomembno to, da se ne dojema, da svoboda zajema tudi določeno stopnjo ali celo veliko stopnjo osebnega tveganja in posledično visoko ceno, ki pa se je ne zavedamo, prav iz zgoraj navedenih razlogov. Zagotavljanje osebne varnosti, ki jo ponuja država je tako prvi del cene, ki jo moramo plačati

Še bolj je  pomembno to, da svoboda prinaša tudi veliko stopnjo negotovosti, za katero je vprašljivo, ali smo jo pripravljeni sprejeti. Ta moment negotovosti blažijo prav instituti, ki jih daje t.i. socialna država – od brezplačnega šolstva, zdravstva, pokojnin, socialne pomoči in podobnega – instituti, ki vstopijo v ospredje takrat, ko gre v naši osebni svobodi nekaj narobe. Slednji so produkt zgodovine in njenih izkušenj, kar pa seveda ne pomeni, da so že iz tega razloga večni in nespremenljivi.

Ob obstoju teh inštrumentov, ki jih ne zaznavamo, dokler sami ne pridemo v stisko, je seveda lahko govoriti o bremenu, ki ga predstavljajo. Podobno, kot lahkomiselno ravnamo z življenjem, dokler ne spoznamo, da bo tudi to prešlo in, kako ranljivo je pravzaprav.

Prav z negotovostjo, ki jo prinaša  svoboda, se po sodobnem dojemanju želi doseči boljše učinke. Negotovost naj bi generirala tudi odgovornost in zavedanje o možnih posledicah, s tem pa tudi pripravljenost za boljšo organizacijo življenja, večjo stopnjo osebnega zavzemanja in podobno.  Sam nisem najbolj prepričan, da to resnično deluje, predvsem zaradi tega, ker ima občutek negotovosti pogosto za posledico prav obratne učinke – ohromljenost in (za Slovence še posebej značilno) vdanost v usodo in obup, pa tudi zaradi tega, ker lastno zavzemanje, pridnost, delavnost in kar je še tega nimajo nikakršnega pomena, če deluješ v okviru in si odvisen od interesov drugega.

A sam sem rojen na blazini 20. stoletja, kaj pa jaz vem …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Iz teh poletij se spominjam predvsem zgodnjega vstajanja (delati se je začelo ob 6 zjutraj), vonja po strojnem olju na stružnicah, obilne malice (moja najbolj priljubljena: pol kile kruha, kisla smetana in velik kos “posebne”)  in pogovorov ob odmoru na tovarniškem dvorišču. In seveda mladostniškega navdušenja nad upravljanjem viličarja ...

Kasneje sem ob poletjih delal marsikaj: od policista prometnika (sladoledarja, kot so nam pravili) do dela v trgovini s kmetijskimi potrebščinami (kjer sem predvsem nakladal in razkladal tovornjak in pri tem s “Prlekom”, kot smo klicali šoferja in njegovim “dajcem” prevozil celo Slovenijo).

Preden me čisto zanese v obujanje spominov – ena stvar pri vseh teh primerih ni bila nikoli sporna, in sicer plačilo za delo, ki sem ga opravil. Tega sem vedno dobil.

Ko se je pojavilo »volontersko pripravništvo«, sem sicer razloge zanj razumel – prostih pripravniških mest na sodiščih je bilo malo, lista čakajočih dolga in interes velik, zato ni nič čudnega, da se je morala pojaviti možnost, da se obvezno prakso opravi tudi tako, da nekdo brezplačno izpolni pogoje za opravljanje pravosodnega izpita.

Sam sem do takšnih načinov opravljanja dela, ki naj bi v prihodnosti predstavljalo vir preživetja, vedno malo skeptičen. Plačilo dela namreč po mojem prepričanju ni samo povračilo za vložen trud, temveč tudi konkretno in materialno podana zaveza. Razen tega predstavlja neko vrednost tega, kar človek vnaša v neko delovno okolje ali celo družbo. Pri pravnem znanju, ki v Republiki Sloveniji nikoli ni bilo resnično čislano, bi bilo to toliko bolj potrebno izraziti.  

Od kod trditev, da pravno znanje nikoli ni bilo resnično čislano? Pravnega znanja nikakor ne smemo enačiti z v javnosti znanimi zneski, ki so jih dosegali nekateri znani odvetniki in svetovalci. Pravo, če smo čisto pošteni, pri nas svoje prave vrednosti nikoli niti ni doseglo.

Ko sem začel študirati pravo, me je osebno najbolj presenetilo dejstvo, da se nismo učili, kako pravo izkoristiti, temveč, kako naj bi stvari delovale »po pravu«. Učenje kazenskega in upravnega prava v srednji šoli je bilo iz moje perspektive bolj »instrumentalno«, torej, kako uporabiti pravne inštitute pri pregonu kriminalcev, zato je bil pri študiju prava na fakulteti, ki je osredotočeno na preučevanje in razumevanje pravnega reda kot celote (seveda iz vidika različnih pravnih panog) prisoten določen »aha« moment.

V slovenski praksi se nerazumevanje prava pokaže predvsem po tem, da ljudje k pravniku pristopijo praviloma šele takrat,  ko se pojavi kršitev prava, se pravi njegov sekundarni element. Vsak pravnik bo znal povedati, da je razmerje med tistimi, ki so prišli k njemu, recimo z namenom, da jim sestavi neko pogodbo ali pojasni pravno ureditev nekega področja in tistimi, ki so pristopili, da bi jih izvlekel iz pravne godlje, v kateri so se znašli (pogosto zaradi neupoštevanja prava) močno v korist slednjih. In to je ključno!

Spominjam se primera, v katerem sem sodil, ko je nek podjetnik utrpel precejšnjo škodo samo zaradi določbe v pogodbi, ki je študent prava v 2 letniku pravne fakultete ne bi nikoli vključil vanjo. Ko sem ga vprašal, zakaj ni poiskal pravnega strokovnjaka, ki bi mu pojasnil vsebino določb – mi je čisto prostodušno odgovoril, da so odvetniki dragi. Pa čeprav je namesto 500 evrov, kolikor bi, recimo, maksimalno stalo eno takšno preverjanje pogodbe, nato utrpel  par sto tisoč evrov škode.

Na primarni ravni prava, ki je, to poudarjam, v vključitvi človekovega ravnanja v pravno urejeno shemo, nismo v vsem tem času naredili nič, pa čeprav imamo prav tukaj največji človeški potencial. In ja, ta potencial je prav v novopečenih diplomiranih pravnikih. In tukaj, pri teh novopečenih strokovnjakih je pravi temelj bodoče »pravne kulture« po kateri baje hlepimo.

Če jim za delo ne priznamo njegove vrednosti, potem ne moremo pričakovati, da bodo to vrednost tudi vzdrževali. Čisto po liberalni mantri: »Kar je zastonj, človek ne spoštuje«.

In kako jim naj priznamo vrednost njihovega dela? Saj poznate anekdoto:

Kako se naj vam zahvalim?, je neka gospa vprašala Clarenca Darrowa, znanega ameriškega odvetnika.

Draga gospa, ji je odgovoril, odkar so Feničani izumili denar, obstaja samo en odgovor na to vprašanje.